410 g) Nove stopinje. Pesem mojih pesmi. L* Bogom, zadnji mladi časi, kar sem ljubil, več ne ljubim, pa ne plakajte nikar! O Gospod, Ti jasno veš, kak se čudno vse prenavlja, ko mi vzhaja novi dan: Siva mati se pomlaja v zarji sreče nepoznane, jaz darujem pred oltarjem neizrečno sveti dar — ali to več nisem jaz! Z Bogom, zadnji mladi časi! Kdo je zahteval slovo najino — ti ali jaz, ljubljena moja mladost? Skup sva hodila do meje, kjer se končajo gredice, kjer se nerodne stezice vijejo v polje samotno. Z mehko si segla ročico v mojo tresočo desnico, z mirnim si segla pozdravom v moje nemirno srce . . . Kakor utrujena ptica vračala si se od mene in med gomile zelene tamkaj pri cerkvi šentjurski večno si legla počivat. Jaz pa sem hitel zakrivat, kar mi je šlo čez obraz . . . Kdo je zahteval slovo najino — ti ali jaz, ljubljena moja mladost? Kar sem ljubil, več ne ljubim. Kakor lahni dve meglici, v solčni zarji pozlačeni, sta se v sinjih visočinah dve ljubezni doteknili komaj vidno. Prva se je žalostila: — Včeraj sem še v gorkem srcu trepetala, hrepenela; ali zjutraj — bridko jutro! — morala sem zapustiti tople prsi, sam Vsevedni ve, zakaj! Druga se je radovala: — Včeraj sem še gori v raju v serafinski sveti duši plamenela in ljubila; ali zjutraj so nebesa utrnila me z višave, da bom jutro temu srcu, ki si ti mu bila noč! Silvin Sardenko: Nove stopinje. 411 Pa nikarte plakati, jasne ve noči, za mano, ako to srce poslej več ne bo tako. vam vdano. Pa nikarte plakati, za menoj, vi temni logi, ako me ne boste več zrli v svojem senčnem krogi. Pa ne plakajte nikar! Pa nikarte plakati, gozdne steze ve, za mano, saj po vas bo spet poslej vse zeleno in zravnano. Pa nikar ne plakati, za menoj, ti polje ravno, ljubil te bom še naprej, kakor te že ljubim davno. Pa nikarte plakati, vsi, ki ste me res ljubili: saj ne boste vekomaj iz srca se mi ločili! Pa nikar ne plakati, lipa ti, na koncu trate, ko bom drugo videl kje, vedno se bom spomnil nate. Pa nikarte plakati, drobne ptice po kostanjih, ko bom druge slišal kje, spomnil sebom vas, nekdanjih. Gospod, Ti jasno veš . Gospod, Ti veš, da sem Te ljubil, odkar se v mojo je mladost razlila prvikrat čez ustne imena Tvojega sladkost. In ko so rastla leta moja in pot in cilj iskala svoj, Ti milostno si me poklical: — Mladenič, hodi za menoj! Gospod, Ti veš, da sem Te ljubil, poslušal rad sem božji klic; in glava moja ni se stresla pred vencem trnjevih bodic; nikoli ni mi ram slabotnih utrudil sladki jarem Tvoj, in pod bremenom Tvojim lahkim uklonil ni se tilnik moj. Gospod, Ti veš, da še Te ljubim, in ko bi vstali časi kdaj, da bi venela ta ljubezen, naj rajši vsahnem vekomaj! . . . Le daj mi palico pastirsko in z njo pastirski blagoslov, Ti mene vodi — jaz pa k Tebi ovčice vodil bom domov! Na cvetoči vrt bom stopil in odtrgal nagelj bel, da mi čistih misli mojih dih noben ne bo več vzel. ne ugasnile nikdar. Kak se čudno vse prenavlja! V polju bom pred križ pokleknil na pekoči solnčni žar, da bi svete želje moje V šumo pojdem, da si ustne s hladnim vrelcem ohladim, in besede bodo moje tolažilo žalostnim. Romal bom na strmo goro čez stoteri skalni prag, da mi bo za božje delo trudni znoj kot biser drag. In na gori bom odrezal lep in trden bukov les, da bo volja moja močna do gomile in še čez! 412 Silvin Sardenko: Nove stopinje. Ko mi vzhaja novi dan ... V tvoji cerkvi, sveti Kancijan, sine jutri novomašni dan. Šele jutri! Jaz pa sem že davno mislil nanj. Hodil sem ga mnogokdaj častit, ko še spal je za gorami skrit, ko je komaj rumenel na nebu prvi svit. Klical sem ga izza gorskih mej kakor ptico skrito sredi vej, za katero trepetamo, da nam ne zbeži naprej Siva mati se pomlaja. Tobijeva je skrbna mati na poti vse hodila čakat, o prvi . . . zadnji zori zlati, na vse hodila poti gledat, odkod se vrne dragi sin, objokanih oči svetloba, hladilo srčnih bolečin in trdna palica do groba. In v takih nadah — morebiti — vrnitve moje mati čaka. Med majaronom v nizkem oknu sloni . . . sloni . . . minuta vsaka neznosen dan se ji dozdeva. A zunaj gruli golobica na okno gleda, se priklanja in sivi materi naznanja: — Ob vrtni meji sem ga zrla, glej, vrata bodo se odprla, oj, skoraj . . . skoraj vstopi sin. In mati sliši — in ne sliši . . . O, sliši! — saj se ji pomlaja obraz od radostne novice; ne sliši ne! — saj še trenutek pogledala ni golobice . . . Med majaronom v nizkem oknu o zlati koči sanje sniva . . . Dovolj! — Odprla so se vrata -in sanje so resnica živa — — — V zarji sreče nepoznane .. . Pridi pogledat, zarja večerna: kdaj se ti zalše lica smejo, kakor cvetočim deklicam našim, ko novomašni venec plet6. Z vrta puhte od angeljskih lilij mehki valovi sladkih vonjav, kot bi sestrice miljenim sestram nepozabljiv dajale pozdrav: —' Ne pozabite, deklice drage, ne pozabite, belih sestric; naj se na srcu svetijo vašem lilije sredi drugih cvetic! Pridi pogledat, zarja večerna: kdaj se ti lica zalše smejo, kakor cvetočim deklicam našim, kadar nedolžne vence pleto. Silvin Sardenko: Nove stopinje. 413 Jaz darujem pred oltarjem ... Po prekrasni božji trati sta se izprehajala moj patron in angelj moj, ko je tja prihajala novomašna radost moja. In patron je lilijo tesno stisnil na srce in govoril angelu, kot svetniki govore: — Ah, kako sem jaz nekdaj tam na zemlji svoji španski, ah, kako po celici hrepenel sem samostanski! In Gospod mi jo je dal. — Ali v tihe sreče zarji, ah, kako sem hrepenel po Gospodovem oltarji! Tega pa mi Bog ni dal. -Ali najin varovanec v drago knjigo mašnikov danes pride kakor znanec. In patron je lilijo tesno stisnil na srce, da sta kanili iz nje jasnobeli kaplji dve. Kaj boste, ve, ustvarjene besede, in najsi bi vas kerubi iz solnčne vzeli srede! Neizrečno sveti dar. In ko bi vas na zvezdicah nabrali in z biseri nebeškimi prepletli in pretkali —- kaj boste ve, ustvarjene besede, izrazile najvišji dar nestvarjene Besede! Ali to več nisem jaz! ... in kakor bitje breztelesno prepeval himno bi slovesno nekje v nebesih samih. A niti jasnega neba ne more videti oko, zalito z gorkimi solzami. In vendar je tako sladko, ko da bi stal v nebesih samih. En žarek, en trenutek sam, odtrgan z večnih visočin, prešinil mi je kri, obsolnčil z ognjem novim, da moram sebe samega začuden prašati: Povej mi vendar, kdo si ti ?! Silvin Sardenko.