          enoSta včne povedi v katekizmu  in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja          Prispevek ima namen predstaviti (oblikovno in funkcijsko) tipologijo in z njo proble- matiko enostavčnih povedi, ki se pojavljajo v prvih dveh knjigah v slovenskem jeziku: v Katekizmu in Abecedniku Primoža Trubarja iz leta 1550. Prikaz tematsko razširja in hkrati dopolnjuje poznavanje skladenjske ravnine slovenskega knjižnega jezika 16. sto- letja, kakršno so poleg Bohoričeve slovnice oblikovale dosedanje raziskave skladnje v samostojnejših Trubarjevih in Dalmatinovih besedilih, večinoma v prvi vrsti posvečene uporabljenim stilnim in retoričnim figuram. Ključne besede:skladnja, enostavčna poved, Primož Trubar, katekizem, abecednik  Simple Sentences in Primož Trubar’s CatechismusAbecedarium (1550) This article presents a (morphological and functional) typology and its related issues of simple sentences in the first two books in Slovenian, Catechismus Abecedarium (1550) by Primož Trubar. This treatment not only thematically expands but also comple- ments knowledge of the syntactic character of the sixteenth-century standard Slovenian contained in Bohorič’s grammar as well as in the syntactic studies of certain of Trubar’s and Dalmatin’s texts, mainly dedicated to their stylistic and rhetorical devices. Keywords: syntax, simple sentence, Primož Trubar, catechism, reader Dosedanje raziskave skladenjske ravnine slovenskega knjižnega jezika 16. stole- tja,  ki so časovno večinoma sledile drugovrstnim, kar se odraža tudi v njihovem številu in problemski širini,  so zlasti v samostojnejših Trubarjevih besedilih ter v Gmajn predguvori Dalmatinove Biblije analitično zaobsegle predvsem zložene stavke (Novak 1983/84).  V povezavi s posebnim tipom besedila  ali ob drugač-  Problemski pregled skladenjskih obravnav jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva pripravil K. Ahačič (2008–2009).  Prim. Pogorelec 2011 (1972): 243, ki navaja, da je raziskovanje sloga (in z njim skladnje) Tru- barjevega jezika sledilo predhodnim raziskavam črkopisa, govorne osnove, glasoslovja in obli- koslovja. Na dejstvo, da je skladnja manj obdelano področje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, opozarja tudi J. Müller (2008–2009: 181).  Novak npr. ugotavlja tipologijo priredij in podredij, značilnih za Gmajn predguvor Dalmatinove Biblije, hkrati pa izpostavlja tudi nekaj za tip besedila in za Dalmatina značilnih ubesedovalnih postopkov (npr. pogosto sklicevanje na svetopisemska besedila, ponavljanje itd.).  Skladenjske analize so se zdela vredna (in je bila tudi deležna) zlasti izvirno oblikovana bese- dila, za kakršni veljata tudi Trubarjev Katekizem in Abecednik (1550) (prim. npr. Pogorelec 1972; Sajovic 1986; Orel 2019), še izraziteje pa njegovi evangelijski povzetki (v TE 1555 in TT 1581–82), razlage v TR 1558 (o obojem Orožen 2008–2009), predgovori k novozaveznim  ⏷                                     noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja  nih vsebinskih in problemskih poudarkih se vzporedno omenjajo tudi enostavč- ne povedi. V nekaterih razpravah so tudi zloženi stavki predmet raziskave samo posredno, saj so v ospredju npr. podredni vezniki (Keber 1986; Neweklovsky 1989). V drugih obravnavah, namenjenih prikazu retoričnega oblikovanja in slo- govnih značilnosti besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, zlasti Trubarjevih  (prim. Pogorelec 1972; Sajovic 1986; Seitz 1995) in Dalmatinovih (Pogorelec 1984; 1986),  so bili npr. tudi zloženi stavki upoštevani kot zna- čilnost besedilnih enot oz. besedil, pripadajočih različnim besedilnim zvrstem. Tudi razvojni pregled rabe prostega stavka v knjižnem jeziku 16. stoletja (Pogo- relec 1968) je bil problemsko osredinjen zgolj na vlogo dativa v stavku. Večina dosedanjih razprav o skladnji v slovenskem knjižnem jeziku 16. stole- tja izhaja iz prepričanja, da je šolanje Trubarju (in drugim protestantskim piscem) zagotovilo zadostno slovnično znanje in poznavanje skladnje za samostojno obli- kovanje besedil,  kasnejša pridigarska in prevajalska dejavnost pa je prispevala k praktični izpopolnitvi te sposobnosti.  Kot pridigar je upošteval in s tem ohranjal retorično izročilo predprotestantske dobe (Pogorelec 2011 (1984): 232).   Obe Trubarjevi deli – Katekizem in Abecednik – veljata za samostojnejši, prevo- dno le deloma odvisni besedili,  kar je poleg tega, da gre za prvi knjigi v sloven- skem jeziku, vplivalo tudi na njun izbor (zlasti delov Katekizma) za skladenjske prevodom (zlasti Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor v TT 1557; Pogorelec 1972; Seitz 1995) ter TC 1575 (Pogorelec 1972), izmed Dalmatinovih pa predvsem Gmajn predguvor k Bibliji (Novak 1983/84; Pogorelec 1984; 1986).  Prim. Seitz 1995, ki obravnava dvojično vezniško priredje oz. dvojno formulo v izbranih besedi- lih Primoža Trubarja, Martina Luthra in njunih sodobnikov. Prim. tudi Orel 2019, ki predstavlja s primerjavo enakih prevodnih besedil slovenskih in hrvaških reformatorjev (Trubar 1550 in Konzul 1564 ter Krelj 1566 in Vlačić 1566) ugotovljive jezikovne razlike, izpričane na skla- denjski ravnini. Skladnost in razlike ugotavlja v okviru besednozvezne, stavčne in medpovedne skladnje. Raziskave se je lotila z namenom, da bi ugotovila, v kolikšni meri hrvaška prevoda še zrcalita skladenjsko odvisnost slovenskih predlog od nemškega jezika (Orel 2019: 185).  Avtorica obravnava razmerje med besedilom, »ki je bilo umetelno izoblikovano v skladu s svojim namenom, položajem v knjigi (uvod, pojasnilo in motivacija za branje in doumevanje Biblije) in veljavnimi ubesedovalnimi pravili, ter med slovnico, ki jo je Bohorič po Melanchtho- novih [...] predlogah latinske slovnice priredil za slovenščino« (Pogorelec 2011 (1986): 293).  Ahačič (2007: 283; 2008–2009: 93–94) npr. ugotavlja, da so slovenski protestantski pisci 16. stoletja poznali retoriko v teoriji in praksi, Pogorelec (2011 (1984): 269; 2011 (1986): 303) pa, da so pravila sočasne splošne stilistike ob hkratnem upoštevanju naravne slovenske dikcije ob Trubarju spoštovali tudi drugi slovenski protestantski pisci.  Prim. Seitz 1995: 472, tudi Orožen 1996: 152.  Na normativno izdelanost skladenjskega izražanja predhodne govorne bogoslužne oznanjevalne zvrsti slovenskega jezika na več mestih opozarja tudi M. Orožen (npr. 2008–2009: 319, 321).  O Katekizmu prim. Rajhman 1977: zlasti 21 in Ahačič 2009, o Abecedniku pa Aha- čič 2008. Tudi Giesemann poudarja, da Trubarjev Katekizem ni enak predlogam Luthra in Brenza, pa tudi, da je Trubar besedila, ki jih je našel v virih, upošteval, hkrati pa tu- di kombiniral, vendar »pri tem ni razvijal nobene lastne teologije« (Giesemann 2018: 188).  ⏵        raziskave.  V njih odkrite enostavčne povedi – tako prave kot tiste, ki jih predsta- vljajo osamosvojljivi deli zloženih povedi in ki so (bile) uporabljene kot (pogojno veljavna) dokazila za oblikovno in vsebinsko tipologijo enostavčnih povedi – so obravnavane kot značilnost Trubarjevega in hkrati slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Preverjanje zajetosti enostavčnih povedi v prvih dveh Trubarjevih knjigah je pokazalo značilno sestavo: ob številčno močno prevladujočih zloženih povedih se pojavljajo redkejše enostavčne. Na razmerje, ki se ponavlja tudi v kasnejših in drugovrstnih Trubarjevih delih ter v Gmajn predgovori Dalmatinove Biblije (1584), do določene mere vpliva besedilni sestav,  saj gre za verski priročnik (Katekizem), ki je po vsebini hkrati osnovni in zahtevnejši,  ter za prvi in temeljni priročnik za učenje branja (Abecednik). tipologija enoSta včnih povedi Osnovno tipologijo enostavčnih povedi,  pomnoženih s pastavčnimi,  določa število izraženih stavčnih členov: sega od povedi z vsemi potencialnimi stavč- nimi členi (tj. osebkom, povedkom, predmetom in prislovnimi določili (1. in 2. zgled); različico predstavljajo primeri, kjer je povedek sestavljen iz pomožnega glagola in povedkovega določila; prim. 3. zgled) do dvodelnih (4. zgled; v njem je osebek izražen z zaimkom) – med njimi so tudi taki, pri katerih je osebek, ki je navadno omenjen v bližnjem sobesedilu, izražen z osebno glagolsko obliko,   – ter glagolskih ali neglagolskih enodelnih različne dolžine (5. in 6. zgled). Kot enodelne povedi nastopajo tudi pogosto rabljeni in hkrati splošno uveljavljeni medmeti ali členki, npr. pole  amen (7. in 8. zgled). Prvi (pole) vzpostavlja tesnejšo povezavo z ogovorjenim in hkrati uvaja bodisi eno ali več enostavčnih povedi. Lahko pa se pojavlja kot osamosvojeni del večstavčne povedi, ki se uresničuje kot enostavčna. Drugi (amen) je s potrditvenim namenom zapisan na koncu besedila.  Npr.:  Prim. op. 4.  Analiza Trubarjevega pripovednega načina je npr. Pogačnika (1968: 138) usmerila k spoznanju, da so krajši stavki, s katerimi so misli zgoščeno izpovedane, predvsem značilni za Trubarjevo obravnavo teološke in kulturnozgodovinske snovi.  Prim tudi Ahačič 2009: 25.  Izbor je v prid izdelave veljavnejše tipologije mestoma razširjen z vsebinsko osamosvojljivimi deli večstavčnih povedi. Postopek do določene mere upravičuje tudi raba večfunkcionalnih ločil (npr. poševnice), ki so v okviru zložene povedi lahko uporabljena bodisi kot vmesno ali končno ločilo: ločujejo dele povedi ali zaznamujejo njen konec. Na razlikovalno rabo ločil v primerjavi z današnjo npr. opozarja Novak (1983/84: 183).  O pastavčnih povedih (členkovnih, medmetnih in zvalniških) kot vrsti enostavčnih prim. npr. Toporišič 1992: 175; 2000: 489).  Npr.: Proſſite ſprauo vero vedan ſa vſo kerſzhansko Cerkou inu tudi ſa me. (TC 1550: AIIIIb).  SSKJ 2 ga besednovrstno opredeljuje kot členek.      noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja  Ieſt ſem/ le te ſtuke is ſuetiga piſma (inu nih islage vte peiſni ſhloſhene) [...] vle te buquice/ puſtill prepiſati vnaſh ieſig/ Bogu na zhaſt inu hdobrumu vſem mladim tar preproſtim ludem naſhe deſhele. (TC 1550: AIIIa);  TO naſho prauo kerszhansko Vero ſo ty duainaiſt ſueti Iogri naſhiga Goſpudi Ieſuſa Chriſtuſa is ſuetiga Duha inu piſma vkupe ſluſhili/ (TC 1550: BVIb);  Ieſt ſem le an vnuzen hlapez Luce. XVII. (TC 1550: 241);  Molymo vſi. (TC 1550: 197);  Ozha. (TA 1550: A Vb) – Syn. (TA 1550: A Vb);  Ta Perue Chor. (TC 1550: 182) – Ta Drugi Chor. (TC 1550: 183);  mui hlapiz (per tim hlapci ſaſtopi Ieſuſa/ kir ye bogu ſpokorſzhimo/ inu nam ſuyo martro ſluſhill) ye ner ta ſauerſheni moſh/ (TC 1550: 87);  Tako Vero nam dai/ ozha nebeſhki/ ſa uolo ſuiga lubiga Synu Ieſuſa Chriſtuſa/ ſkuſi ſuetiga duha/ timu bodi vſa zhaſt inu huala dana/ imer tar vſelei/  (TC 1550: 243). V uvodni, nagovorni enostavčni povedi (VSEM Slouenzom/ Gnado/ Myr/ Mylhoſt inu prauu Spoſnane boſhye/ ſkuſi Ieſuſa Chriſtuſa proſſim. (TC 1550: AIIIa)) v TC 1550 so z različnimi stavčnimi členi izpostavljeni vsi trije osnovni akterji: Slovenci, ki jim je delo namenjeno (VSEM Slouenzom), s prvoosebno glagolsko obliko v vlogi povedka (proſſim) Trubar kot avtor besedila, s prislovnim določi- lom vršilca dejanja (ſkuſi Ieſuſa Chriſtuſa; Toporišič 2000: 625) pa božja oseba, ki lahko Slovencem kot prejemnikom podeli zaprošeno (Gnado/ Myr/ Mylhoſt inu prauu Spoſnane boſhye). Predložna zveza v vlogi prislovnega določila je posneta po nemščini.  Iz zgleda je razvidna tudi priredna sestava predmeta, v okviru kate- re je le zadnji člen pridružen z veznikom inu. Med izrazne različice predmeta spada tudi nedoločnik ob glagolu reči: Potle rezhe Ieſus tim Iogrom pryti na ano Goro te Galileiſke deſhele/ (TC 1550: 41). V okviru dialoga, ki s poučevalnim namenom poteka med očetom in sinom, je v TA 1550 mogoče zaslediti kot odgovore enostavčne povedi z izpuščenim osebkom ali povedkom. Informativnost z izpustom ni okrnjena, saj je manjkajoči stavčni člen znan oz. prepoznaven iz vprašanja. Npr.: Ozha. Kai ye ta Vezherya oli Maſha Ieſuſa Chriſtuſa naſhiga Goſpudi. Syn. ye an Sacrament oli ana Suetyna/ inu anu ſnamine te gnade boſhye[...] (TA 1550: 28). Skupina enodelnih enostavčnih povedi je v prvih dveh Trubarjevih delih tipolo- ško (oblikovno in funkcionalno) najbolj raznolika. Večje število tovrstnih povedi nastopa v naslovni, besedilnorazčlenjevalni, hkrati pa v vsebinskonapovedni vlogi. Zanje je značilna jedrnatost, zato so (tudi pri dvodelnih povedih; 1. zgled) pogosto  Več potrditvenih primerov za tovrstno skladenjsko usklajenost z nemško prevodno predlogo je mogoče najti že s primerjavo Matevževega evangelija (TE 1555) kot prvega Trubarjevega novozaveznega prevoda in Lutrove prevodne predloge. Npr.: Inu oni nemu pouedo, Vbetleemu vti Iudouski desheli, Sakai taku ie piſanu skuſi tiga preroka (TE 1555: 3) – Vnd ſie ſagten jm/ Zu Bethlehem im Jüdiſchenlande/ Denn also ſtehet geſchrieben durch den Propheten (LB 1545: CCXLVb). Na primere skladenjske navezave na nemščino, ki posebej izstopa tudi v primerjal- no-razvojnem pregledu rabe prostega stavka v slovenskem knjižnem jeziku, opozarja Pogorelec (1968: 148).        opuščeni informativno nenujni stavčni členi. Najpogosteje je opuščen povedek (2., 3. in 4. zgled). Med tovrstne primere sodijo tudi (v 1.1 že omenjene) enobesedne naslovne navedbe udeležencev pogovora (5. zgled), ki je z zastavljanjem vprašanj Ozha) in z odgovori nanje (Syn) namenjen seznanjanju z osnovami krščanskega nauka in utrjevanju njihovega poznavanja. Npr.:  Bug ye to kazho preklell. (TC 1550: A VIIIa);  Suetiga Petra vuk od Goſpoſzhine. (TC 1550: 130);  Ana kratka iſlaga te Vere. (TC 1550: 157);  Ta Druga Sapuuid. (TC 1550: BVa);  Ozha. (TA 1550: A Vb) – Syn. (TA 1550: A Vb). Tesno vsebinsko povezanost v okviru dialoga npr. napovedujeta tudi zaporedna besedilna razdelka, ki ju uvajata naslova Vpraſhane od tih dobrill[!]  dell. (TC 1550: 107) in Odguuor. (TC 1550: 108): prvi je besednozvezni, drugi enobesedni. V podobnem razmerju sta tudi naslova, ki kažeta na delitev vlog pri litanijah: Ta Perue Chor. (TC 1550: 182) in Ta Drugi Chor. (TC 1550: 183): prvi nagovarja Boga (npr. O Goſpud Bug ti ozha naſh (TC 1550: 182)) ali natančneje opredeljuje tiste, ki prosijo (npr. My vſi reuni boſi greſhniki te proſſimo. (TC 1550: 186)), uva- ja ali konkretizira prošnjo z navedbo zaprošenega (npr. Dai myr tar ſprauo vſem kralem inu viudom. (TC 1550: 188)), jo utemeljuje (npr. Sa uolo tuiga ſuetiga roiſtua (TC 1550: 184)),  drugi izreka tipizirane prošnje, kakršne so npr. Vſliſhi nas lubi Goſpud Bug. (TC 1550: npr. 187, 189, 194), Vſliſhi ti nas. (TC 1550: 181, 196), Smiliſe zhes nas. (TC 1550: 194), Obarri nas lubi Goſpud Bug. (TC 1550: 185), Pomagai nam lubi goſpud bug (TC 1550: 185) itd. Zbora si delita vloge tudi tako, da prvi zbor izreka to, pred čimer naj bi bili obvarovani, drugi pa stavčno izraženo prošnjo: Ta Perue Chor. (TC 1550: 184) npr. Pred to ſylno Turſko Voiſko (TC 1550: 184) in Ta Drugi Chor. Obarri nas lubi Goſpud Bug. (TC 1550: 185). Oba dela – uvodni in zaključni – vsebinsko sodita v okvir iste enostavčne povedi, čeprav sta zaključena s piko kot končnim ločilom. Med oblikovno-pomenske različice enostavčnih povedi sodijo tudi nagovorni tipi s poimenovanjem naslovnika:  poleg neposrednega samostalniškega nago- vora (1. in 2. zgled) tudi različice z uvajalnim medmetom (3., 4. in 6. zgled), ki stopnjuje čustvenost nagovora, ter z izpostavljenim stavčnim členom v obliki zaimka (5. zgled). Povečano stopnjo čustvenosti zagotavlja tudi ustrezna izbira prilastka (npr. ljubi v prvem zgledu), v še večji meri pa povezava prvoosebnega  svojilnega zaimka in manjšalnice Mui Synkuui (2. zgled). Nagovor uvaja bodisi enostavčno poved (6. zgled), pri večini tovrstnih primerov pa večstavčno (npr. 1., 2., 4. in 5. zgled), ki omogoča nadaljnje osamosvajanje posameznih enostavčnih  S klicajem, dodanim v oglatem oklepaju (dodala M. M.), je opozorjeno na napako v besedilu.  Utemeljitvi sledi prošnja, ki jo izreka drugi zbor: Pomagai nam lubi goſpud bug (TC 1550: 185).  Slovenska slovnica tovrstne primere obravnava v okviru soredja (Toporišič 2000: 490).   noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja povedi. V tretjem zgledu nagovoru sledi pričakovana, tipizirana prošnja prav tako v obliki enostavčne povedi. Npr.:  LVbi kerszheniki/ Ieſt ſem/ le te ſtuke is ſuetiga piſma (inu nih islage vte peiſni ſhloſhene) katere vſaki ſastopni zhlouik/ kir hozhe vnebu pryti ima veiditi inu derſhati/ htim tudi to litanio inu ano pridigo/ vle te buquice/ puſtill prepiſati vnaſh ieſig/ Bogu na zhaſt inu hdobrumu vſem mladim tar preproſtim ludem naſhe deſhele. (TC 1550: AIIIa);  Mui Synkuui/ letu ieſt vom piſhem/ de ne greſhite/ (TC 1550: 104);  O nebeſki lubi ozha/ ſmiliſe zhes nas ſa uolo tuiga lubiga Synu Ieſuſa Chriſtuſa naſhiga goſpudi [...] (TC 1550: 199);  O Vſigamogozhi dobrutliui Bug/ an vezhni ozha naſhiga goſpudi Ieſuſa Chriſtuſa/ kir ſi ſe is tuye velike miloſti tim zhlouekom dall naſnane/ inu kir ſi tuiga lubiga Synu Ieſuſa Chriſtuſa naſhiga goſpudi ſamiga poſluſhati porozhill/ ſakai ti ſred ſtuyem Synum inu ſuetim Duhum ſi vſe rizhi ſtuarill inu ſam obderſhiſh/ Smiliſe ſmiliſe tudi zhes nas boge Slouence/ (TC 1550: 198);   muy lubeſniui bratye inu ſeſtre/ (TC 1550: 67);  ANa Pridiga/ zhes te Chriſtuſeue beſede/ O Shena/ uelika ye tuia Vera (TC 1550: 202). Iz doslej navedenih zgledov je razvidno, da je v okviru pripovednih enostavčnih povedi (Toporišič 2000: 515) ugotovljivih več vsebinsko različnih tipov. Enega izmed njih predstavljajo razlagalne oz. pojasnjevalne povedi (1. in 2. zgled),  ki se jim pridružuje tudi t. i. definicijski tip  (3. zgled). V njihov okvir sodijo tudi že omenjene, oblikovno raznovrstne naslovne povedi. V razdelku DECALOGVS   kjer je predstavljenih deset zapovedi, vsako enoto posebej naslovno uvaja šte- vilčno poimenovana zapoved (4. zgled), vendar so tudi nekatere napovedi sestavni del zloženih povedi. V razdelku SYMBOLVMApoſtolorum. (TC 1550: BVIIb) – s slovenskim naslovom Letu ſo ty ſtuki kerſzhanſke Vere od tih Iogrou poredi ſloſhe  ni. (TC 1550: BVIIIa) – so naslovno napovedani členi vere. Tem se v novi vrstici pridružuje ime apostola kot domnevnega avtorja člena (5. zgled), kar daje slutiti, da gre za ločeni informaciji. Vsaki številčni napovedi sledi navedba ustreznega člena apostolske vere. Členi so zaporedno navedeni v posebnih vrsticah, zamejeni s piko, tudi v primerih, kadar je njihova stavčna struktura zaradi tesne vpetosti v sobesedilo izraziteje okrnjena. Npr. Ta Perue ſtuk  | Sueti Peter. | IEſt veryo Vbu ga Vozho Vſigamogozhiga/ Stuarnika nebes inu ſemle. | Ta Drugi ſtuk | S. Andrei. | Inu Vieſuſa Chriſtuſa Synu nega diniga Goſpudi naſhiga. (TC 1550: BVIIIa). Posebno različico pripovednih enostavčnih povedi predstavljajo povedi, začete z vprašalnicami, ki pa ne uvajajo vprašanj (6. zgled z dvema primeroma). Na njihov pripovedni značaj – napovedujejo sledečo vsebino – opozarja tudi na koncu doda- na pika (6. in 7. zgled). Tudi te povedi so pogosto skladenjsko okrnjene. Zgolj na  Novak (1983/84: 184) jih npr. poimenuje »označevalne stavke«. Za ponazorilo navaja priredje: Biblia je ena gerčka beseda, inu poméni v'gmajn, te Bukve, Stariga inu Noviga Testamenta.   Prim. Pogorelec 2011 (1972): 247, ki isto (vzorčno navedeno) enostavčno poved v skladu z retoričnimi pravili, uveljavljenimi v 16. stoletju, v okviru analize retorične urejenosti odstavka iz TC 1550 opredeljuje kot »definicijo«.   TV ſo te deſed ſapuuidi boſhye/ te iſte tudi Moiſes piſhe/ (TC 1550: BIVa).  Pokončnice, ki razmejujejo vrstice, dodala M. M.         samostalniški del okrajšano (enodelno) enostavčno poved pripovednega značaja predstavlja tudi naslovno napovedani odgovor na predhodno vprašanje (8. zgled). Kratkost oz. jedrnatost odgovora je tudi v tem primeru zgovoren dokaz in hkrati posledica tesne vsebinske povezanosti dialoga. Npr.:  Tu Ime/ Adam/ pomeni zhlouik/ [...] (TC 1550: BIb);  ne proſſi vezh ſuetnikou de bi ſan proſſili/ temuzh ſerznu tar veſelu/ ſam ſtopi pred Buga/ inu praui gnemu/ Abba Pater Ro. viii. (tu ye) Mui Atel/ Mui lubi Ozha/ pomagai/ oli dai meni tu oli tu. &c (TC 1550: 235);  TA Molytua/ ye an riſnizhin ſerzhan inu priatliu ſguuor Sbugom/ tu ye [...] (TC 1550: 16);  Ta Druga Sapuuid. (TC 1550: BVa);  Ta Perue ſtuk | Sueti Peter. (TC 1550: BVIIIa);  Kai ye ta Molytua/ Du inu koku ſe ima Molyti. (TC 1550: 16);  Kai nam pag ty Sacramenti pomenuio. (TC 1550: 62):  Kai nas pag ima perganati de my dobru deimo/ Bogu ſluſhimo/ inu de ſe greha varuyemo? | Odguuor. |  (TC 1550: 117). Nadaljnje funkcionalno utemeljeno tipološko členjenje enostavčnih povedi upo- števa različno sestavo besednozveznih stavčnih členov, ki je priredna ali podredna. Priredne pare in nize je mogoče zaslediti pri vseh stavčnih členih: osebku (1. in 2. zgled), predmetu (3. in 4. zgled), prislovnih določilih (7. zgled) in povedkovem določilu (5. in 6. zgled), zaznati pa jo je mogoče tudi v okviru levega ali desne- ga prilastka (5. zgled) oz. v okviru podrednih sestavin stavčnih členov. Dvo- ali veččlenski naštevalni nizi so v dosedanjih skladenjskih raziskavah navadno obrav- navani in predstavljeni kot dvojne oz. trojne formule.  Veljajo za opazen, nepo- grešljiv, pomensko razvejan stilizem protestantskega knjižnega jezika. V okviru enostavčnih povedi je v skladenjsko različnih vlogah mogoče zaslediti tudi (stilno učinkovite) ponovitve istih besed  (9. zgled). Npr.:  AN Scoff oli Far ima byti pres tadla/ an moſh ane ſhene/ treſiu/ ane praue dobre myſli poſhten/ kir rad ludi herperguye [...] (TC 1550: 126);   Kerſzhouati inu te verne ſpiſhati ſtellom tar ſkryo Ieſuſouo/ nam naſha ſerza ſpet hdobrumu premeni/ (TC 1550: BVIIb);   VSEM Slouenzom/ Gnado/ Myr/ Mylhoſt inu prauu Spoſnane boſhye/ ſkuſi Ieſuſa Chriſtuſa proſſim. (TC 1550: AIIIa);  Ieſt veryo tudi Vieſuſa | Vtiga prauiga Chriſtuſa | Vſynu boſhyga diniga | [...] (TC 1550: 159);  O raziskanosti dvojne in trojne formule (ter kopičenja kot sorodne retorične figure) v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja prim. Ahačič 2007: 302–304; Ahačič 2008–2009: 96–97. Avtor posebej izpostavlja raziskovalni dosežek E. Seitz, ki v primerjalno zasnovani raziskavi dvojične prirednosti v Trubarjevih besedilih odkriva štiri pomenske skupine parov, povezanih z inu (Seitz 1995).  Toporišič (2000: 528) tovrstne ponovitve uvršča med skladenjska sredstva za izražanje stopnje- vitosti.  Zgled enostavčne povedi zagotavlja osamosvojeno navedeni izhodiščni del večstavčne povedi.  Zgled kaže na priredno nedoločniško zvezo v vlogi osebka (Toporišič 200: 399–400).   noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja  Tu ime pag/ Ieſus/ vtim ſlouenſki ieſiki ſe praui/ an ohranik/ oli Iſuelyzhar: oli an Pomozhnik [...] (TC 1550: 91);   Tu zhloueſku ſerze ye hudu tar iſkaſhenu.(TC 1550: 77);  Lubi Goſpudi Boga tuiga/ is celiga tuiga ſerza/ is cele tuye duſhe/ inu is cele tuye myſli/ inu is cele tuye mozhi. (TC 1550: 143);  Glih taku ſhe ſdai/ ſuio Cerkou te kerſzhenike ſtrafa/ ſmogetero rizho/ koker Sturki/ ſdragino/ ſhliſami/ ſzhudnimi boleſanmi/ ſhudo goſpoſzhino/ druſhino inu ſoſeſzhino/ ſhudimi Scofi/ fari/ Menihi inu ſdrugo neſrezho/ (TC 1550: 218–219);  Riſnizhnu riſnizhnu ieſt vom poueim/ kateri poſluſha muyo beſedo/ inu timu veryame kir ye mene poſlall/ ta ima ta vezhni leben/ (TC 1550: 96–97). V predzadnjem (osmem) zgledu je naštevalni niz veččlenskega prislovnega dolo- čila načina poenoten tudi s ponavljanjem predloga. Slednji se v skladu z oblikujo- čo se pravopisno normo pri istovrstnih enotah občasno opušča. Pri samostalniku ſhliſami je pričakovano pisno prekriven z začetkom besede.   Samostalniškim delom enostavčnih povedi, zlasti osebku in predmetu oz. predme- tom, se običajno pridružujejo levi in desni prilastki z dokaj ustaljeno razvrstitvijo: levi (ujemalni) pridevniški in desni (neujemalni) samostalniški. Pogoste pa so tudi podredno ali priredno razširjene prilastkovne zveze. Npr.: nebeſki lubi ozha/ ſmiliſe zhes nas ſa uolo tuiga lubiga Synu Ieſuſa Chriſtuſa naſhiga goſpudi/ [...] (TC 1550: 199). Ker so sestavni del katekizma tudi osnovna verska besedila – med njimi apo- stolska vera, deset zapovedi, očenaš, litanije –, kjer h govorni učinkovitosti in lažji (za)pomnljivosti vsebine prispevajo tudi stilne figure, je pričakovana tudi na govorno izročilo in pridigarsko tradicijo vezana, od običajne odstopajoča, hkrati pa stilno učinkovita, nevsakdanja besednoredna razvrstitev sestavin eno- stavčnih povedi. Med že opažene, večkrat omenjane značilnosti Trubarjevega jezika spadata inverzija prilastka (1. in 2. zgled), ki jo je mogoče zaslediti že v uvodni povedi Katekizma v vlogi blagoslovitvene formule (1. zgled), in končna stava glagola (3. zgled). Npr.:  VSEM Slouenzom/ Gnado/ Myr/ Mylhoſt inu prauu Spoſnane boſhye/ ſkuſi Ieſuſa Chriſtuſa proſſim. (TC 1550: AIIIa);  Sapuuid boſhya Adamu inu Eue dana. (TC 1550: A VIb);  Nu ſdai pag hozhmo/ od te Shege inu miſli/ tiga Verniga zhloueka/ gouoriti. (TC 1550: 213). Pregled inverzij prilastka v enostavčnih povedih je pokazal, da se nekateri prilastki pogosteje pojavljajo zapostavljeno (npr. božji gnada božja beseda božja štrafinga božja zapoved božja  ), kar daje slutiti proces terminologizacije oz. že terminolo-  Zgled je osamosvojeno navedeni prvi stavek priredja.  V podobne nize istopredložnih zvez je pogosto zajet tudi predlog . Neweklowsky (1995: 318) v Trubarjevem Katekizmu (1550) odkriva 18 primerov njegovih podvojitev, kar se je pokaza- lo kot pravopisna posebnost zgodnejšega obdobja Trubarjevega ustvarjanja, saj pregled Pisma Rim ljanom (1560) ni odkril nobenega tovrstnega primera.  Npr.: Sapuuid boſhya Adamu inu Eue dana. (TC 1550: A VIb).         giziranost besednih zvez.  Zgled Shegen tiga ſakona/ htimu ſakoni pomuzhi ſo vſe rizhi ſtuaryene inu poduerſhene. (TC 1550: A VIa), ki zajema dve zaporedno naniza- ni enostavčni povedi, kaže na inverzijo desnega prilastka. Slednja ima za posledico težjo razumljivost primera (h pomoči timu zakoni → htimu ſakoni pomuzhi). Končna stava osebne glagolske oblike, deležniškega dela povedka ali nedo- ločnika je v pesmih običajno pogojena z rimo (1. zgled).  Slednja lahko vpliva tudi na izbiro krajše oblike glagola (2. zgled), občasno pa celo na rabo odstopa- joče časovne oblike, kar je posebej razvidno iz osamosvojljivih delov zloženih povedi (3. zgled). Npr.:  Kadar ye Ieſus vnebu ſhall | ye gſuym iogrom rekal | Meni ye bug vſo oblaſt dall | Meni ye vſe poduergal (TC 1550: 168[=170]);  Sueti Paul venim liſti | Inu ty Euangeliſti | Odpraue Maſhe piſho | Kadar ye Ieſus fratan bill | Sa nas Martro ſterpit hotill | Siogri gre vuezher vhiſho (TC 1550: 174);  Sazhne ſhnimi vezheryati | Inu nim noge vmiuati | Dolgu nim pridiguye | Od Buga/ od Martre ſuye | Vſe ſuye Verne troſhtall ye | Molyt lubit vkaſuye. (TC 1550: 175). Nekaj retoričnih figur (npr. simetrično realiziran hiazem)  se običajno razkriva le v zloženih povedih (1. zgled), v enostavčnih pa le izjemoma (2. zgled). Med retoričnimi figurami je tudi v TC 1550 že opazna poudarjalna razdružitev dvojne formule z vmesnim pag (3. zgled).  Npr.:  INu Bug ye ſtuarill zhloueka po ſuyem pildu/ po Boſhy Stalti ga ye ſturill/ moſha inu ſheno ye ſtuarill inu ye Bug obba ſhegnall/ inu ye rekall. (TC 1550: A VIa);  Ta praua Vera/ inu beſeda boſhya/ moraio vſelei byti vkupe/ (TC 1550: 211);  Sa teleſne pag inu poſueidtne rizhi/ [...] imamo tudi vpokuri inu vueri proſſiti/ oli pag vti viſhi/ (TC 1550: 21). Med enostavčnimi povedmi, uporabljenimi v obeh Trubarjevih knjigah iz leta 1550, se pojavljajo tudi take, ki kažejo bodisi na obstoj ali na oblikovanje stilno oz. retorično učinkovitih obrazcev. Mednje sodijo blagoslovitvene formule in ti- pizirane prošnje, ki so v okviru posameznih besedilnih enot dodane bodisi uvodno (1. in 2. zgled) ali sklepno (3. in 4. zgled). V tej vlogi v Katekizmu in Abecedniku npr. nastopata tudi uvodni enostavčni povedi.  Na številčnost terminoloških besednih zvez (npr. pravi krščeniki božja beseda beseda božja ki se v primerjavi s predhodnim obdobjem kaže kot ena od značilnosti jezika slovenskih prote- stantskih piscev 16. stoletja, opozarja A. Legan Ravnikar (2008: 27–28) in hkrati navaja, da je izmenjava levoprilastkovne rabe z desno pogosta. Prim. tudi Orožen 2008–2009: 325–326.  V proznih prevodnih besedilih pa je tudi na besedni red in umeščanje glagolskih oblik pogosto vplivala tujejezična prevodna predloga, čeprav so protestantski pisci od Trubarja dalje hkrati upoštevali tudi skladenjske vzorce govorjenega jezika. Na oboje je bilo že večkrat opozorjeno (npr. Orožen 1996: 234–248; Merše 2013: 107–109, itd.).  Med retoričnimi figurami, opaženimi ob analizi izbranega odlomka iz TC 1550, ga npr. omenja Pogorelec (2011 (1972): 247–248).  Isti zgled navaja B. Pogorelec (2011: 249–250) v sklopu prikaza retorične zgradbe odstavka kot izbrane besedilne enote. Figuro poimenuje hiperbaton (po Susenbrotus 1576).     noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja Gre za prošnjo, ki je hkrati primer uvodne blagoslovitvene formule (1. in 2. zgled). Uvodnim podobne formule so uporabljene tudi na koncu posameznih po- glavij oz. besedilnih enot (3. zgled). Npr.:  VSEM Slouenzom/ Gnado/ Myr/ Mylhoſt inu prauu Spoſnane boſhye/ ſkuſi Ieſuſa Chriſtuſa proſſim. (TC 1550: AIIIa);  Vſem Mladim inu Preproſtim Slouenzom/ Mylhoſt boſhyo inu to vezhno dobruto od Ozheta nebeſkiga vtim Imeni Ieſuſa Chriſtuſa proſſim. (TA 1550: AIIa);  Obtu vuzhimo ſe/ le te ſtuke naſhe praue vere/ [...] Inu timu ſamimu tudi bodi vſelei vſa zhaſt .(TC 1550: AIIIIb);  Htimu inu vſimu dobrumu dai Ieſus Chriſtus ſuyo gnado/ AMEN. (TA 1550: AIIIa). Enostavčne povedi se medsebojno razlikujejo tudi glede na vrsto uresničenega skladenjskega razmerja med povedkom in osebkom, ki predstavljata jedro po- menske podstave dvodelnih povedi. Osnovno razliko povzroča izbira tvornega (1. zgled) ali trpnega načina, saj se z njo vloge delovalnikov zamenjajo: osebek tvor- nega stavka se v trpnem pretvarja v prislovno določilo vršilca dejanja (2. zgled) ali pa se sploh ne omenja (3. zgled), predmet iz tvornega stavka pa v trpnem dobiva vlogo osebka (Toporišič 2000: 358). Npr.:  Bug ye to kazho preklell. (TC 1550: A VIIIa);  Tu ime Ieſus ye nemu     pred nega pozhedtuo danu/ (TC 1550: 90) (← angel Gabriel mu je dal ime);  Ta Moſh ye taku ſtuaryen. (TC 1550: A Va). Nekaj enostavčnih povedi iz prvih dveh Trubarjevih knjig izkazuje ujemalne in vezljivostne posebnosti. Pri prvih gre za odstopanje od pričakovanega ujemanja povedka z osebkom po osebi, številu, spolu in sklonu.  Npr.: Od koga inu ſakai ye ta pridiga inu ta kerſt poſtaulen. (TC 1550: 169). Zgled kaže, da se deležniško povedkovo določilo po spolu in številu ujema le z zadnjim členom priredne samo- stalniške dvojice, ki v trpniku opravlja vlogo osebka. Podobno velja tudi za pove- dek v primeru Meſſu inu kry/ nei tebi tiga dallu naſnane/ temuzh mui ozha/ [...] (TC 1550: 209–210), kjer se povedek po spolu in številu prilagaja prvemu členu priredno zloženega osebka. V zgledu Ta praua Vera/ inu beſeda boſhya/  vſelei byti vkupe/ (TC 1550: 211) je povedek v množini, ki se pogosto uporablja namesto pričakovane dvojine.  Na osnovi izhodišča zloženega stavka osamosvo- jena enostavčna poved kaže na odpovedovanje usklajenosti po spolu v okviru dalj- še povedi: Te Ieſuſeue beſede pag (katere ner vezh gouore le od odpuſhzhane tih  B. Pogorelec (2011 (1986): 298–299) navaja figure, ki urejajo ujemanje, npr. primere zevgme (ujemanje z bližnjim osebkom v spolu, številu in osebi) ter silepse (gre za prilagajanje po spolu, številu, osebi in sklonu prvini, ki v zvezi prevladuje po kateri od svojih pomenskih (ali pomen- sko-slovničnih) lastnosti), iz Bohoričeve slovnice (deloma na osnovi primerjave Bohoričeve slovnice in Melanchthonove predloge).  Na nekaj ujemalnih posebnosti glede spola in števila, zaznanih v okviru analize rabe pomožnega glagola biti, je bilo že opozorjeno (Merše 2017: 222). Namensko in problemsko širše je bila tipološko predstavljena tudi postopna pluralizacija dvojine (Jelovšek 2016: zlasti 98).         grehou vſtanena tiga ſhiuota inu tiga vezhniga lebna) te ſo gar ſdoſtimi inu ſue­ likimi zaihni poteryeni/ de na tih oben zhlouik ne ima zbiuulati. (TC 1550: 105). Med enostavčnimi povedmi, ki so bile neposredno ali posredno odkrite v prvih dveh Trubarjevih knjigah, so tudi take, ki vključujejo ogovorni osebni zai- mek . Slednji je glede spola in števila samostalnika, ob katerem stoji, neinforma- tiven.  V prvem zgledu je nagovorni zaimek moškega spola, nagovorjena oseba pa ženskega, v drugem pa je ujemanje polno. Npr.:  Sueti Peter taku uely/ Vy ſhene bodite pokorne vaſhem moſhem/ [...] (TC 1550: 134);  VY Hlapci inu Sluſhabniki/ bodite pokorni vaſhim teleſnim goſpudom/ ſtrahom inu ſtrepeta- nom vti preproſhzhini vaſhiga ſerza/ [...] (TC 1550: 140). Nekaj značilnosti se nakazuje tudi glede izbire časovnih oblik. Za naslovne in definicijske tipe enostavčnih povedi je dokaj običajna izbira sedanjika s splošno veljavnim pomenom.  Ker je neujemalnost glede izbire časovnih oblik praviloma razvidna le iz zloženih in večstavčnih povedi oz. vezana nanje (npr. Sueti Peter Actorum iiii. taku pryzhuie vtim meiſti Ieruſalem pred Anaſhom Papeſhom inu pred Caifaſhom Scofom inu pred vſemi viſhimi Duhouſkimi tar Deſhelſkimi inu ye giall/ (TC 1550: 100)), je ustreznost izbrane časovne oblike praviloma treba preverjati sobesedilno, torej zunaj meja enostavčnih povedi.  Pomensko oz. funkcijsko tipologijo enostavčnih povedi znatno razširjajo oblikov- ne in hkrati pomenske različice, pogojene z izražanjem skladenjskega naklona (povednega, vprašalnega, velelnega, pa tudi želelnega in pogojnega).   Prevladujejo pripovedne enostavčne povedi, ki izkazujejo več (v 1.1.2 že ome- njenih) vsebinskih oz. funkcijskih različic: poleg navadnih pripovednih (1. zgled) obstajajo še funkcijske različice, ki jih predstavljajo t. i. definicijske oz. pojasnje- valne povedi, nastopajoče v naslovni vlogi, v vlogi verza (2. zgled) itd. Npr.:  My ſmo po naturi ani otroci tiga ſerda/ koker ty drugi. (TC 1550: 79);  Vrag ſeime vpeto vgriſne. (TC 1550: 150). Več pripovednih enostavčnih povedi izkazuje čustveno obarvanost. Ta se pogosto veže na nagovor, razodevata pa jo predvsem izbira prilastka in pogosta prisotnost medmeta (prim. 1.1.1), občasno pa tudi druga sredstva. K čustvenosti pripovednih  O rabi nepodaljšanega drugoosebnega zaimka vi in njegove podaljšane različice vidva v 16. stoletju prim. Jelovšek 2016: 97–102.  Na pogosto Trubarjevo uporabo dovršnega sedanjika pri izražanju preteklih dejanj (npr. v evan- gelijskih povzetkih (1555 in 1581–82)) na več mestih opozarja tudi Orožen (npr. 2008/2009: 322). Prim. tudi Merše 2009: 53.  O delni prekrivnosti glagolskega in skladenjskega naklona v slovenskem jeziku prim. Toporišič 1982: 259–260; 2000: 514.       noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja enostavčnih povedi znatno prispevajo tudi izbrani izrazi in besedne zveze, ki iz- stopajo po ekspresivnosti, posredno pa npr. tudi jedrnatost samoobtožbe. Npr.: Ieſt ſem le an vnuzen hlapez Luce. XVII. (TC 1550: 241). Zlasti iz izbire glagolov (1. zgled) in njihovih oblik (npr. velelnika in pogojnika; 2. zgled) v povedkovni vlogi ter iz povezav naklonskih glagolov z nedoločniki (3. zgled) je prepoznavnih več naklonskih odtenkov, npr. pogojnosti, zaželenosti ali zahtevanosti dejanja. Zgledi kažejo tudi na vsebinsko raznolikost želja. Raz- lične stopnje so posledica približanosti bodisi zahtevi ali prošnji.  Stavčno izra- žene prošnje oz. želje na koncu besedilnih enot (npr. uvoda (1. zgled), molitve, poglavij, katekizma (druga poved v okviru 2. zgleda)) so v veliki meri tipizirane (prim. 1.2.1.3). Npr.:  Proſſite ſprauo vero vedan ſa vſo kerſzhansko Cerkou inu tudi ſa me. (TC 1550: AIIIIb);  Tako Vero nam / ozha nebeſhki/ ſa uolo ſuiga lubiga Synu Ieſuſa Chriſtuſa/ ſkuſi ſuetiga duha/  vſa zhaſt inu huala / imer tar vſelei/ Amen. (TC 1550: 243);  Nu ſdai pag / od te Shege inu miſli/ tiga Verniga zhloueka/ gouoriti. (TC 1550: 213). Vprašalni naklon razodevajo vprašalne enostavčne povedi, prepoznavne po zna- čilnih vprašalnicah (1. zgled), spremenjenem besednem redu (2. zgled), manj za- nesljivo pa po vprašaju kot končnem ločilu, saj ga večkrat nadomešča pika (3. zgled), občasno pa celo večfunkcionalna poševnica. Za katero naklonsko različico gre, običajno razkrije upoštevanje širšega sobesedila. Pri četrtem zgledu gre za osamosvojeni del zložene povedi. Zgled za preurejeno besednoredno zaporedje vprašalne enostavčne povedi ponuja TA 1550 (5. zgled). Npr.:  inu Goſpud Bug klyzhe Adama inu praui/ Kei ſi? (TC 1550: A VIIb);  Nei ſo li te deſed inu druge ſapuuidi tudi beſede boſhye? (TC 1550: 107);  Sakai ſi ti an kerſzhenik. (TA 1550: A Vb);  Potle bug gre ſam vparadyſh [...] Rekall ti Adam ſe boyſh? (TC 1550: 149);  Ozha. Pred to Iedyo koku ſe ima molyti? (TA 1550: BIIIIa). Tudi izražanje velelnega naklona izkazuje v okviru enostavčnih povedi več od- tenkov. Prepoznavni so sobesedilno, saj se klicaj kot značilno ločilo ne uporablja. Na različne hotenjske nianse (npr. zgolj hotenje, zahtevo, poziv, prošnjo itd.) kaže izbira različnih glagolov (npr. 1. in 6. zgled), nedoločniških zvez (2. in 7. zgled), na prepoved pa prisotnost nikalnice (5. zgled). Z velelniško obliko za drugo osebo ednine je pogosto izražena tudi velelnost za tretjo osebo, ki ima hkrati splošno veljavni pomen (3., 4. in 8. zgled). Npr.: [1] Molymo vſi. (TC 1550: 197);  Nu ſdai pag hozhmo/ od te Shege inu miſli/ tiga Verniga zhloueka/ gouoriti. (TC 1550: 213);  Obtu vuzhimo ſe/ le te ſtuke naſhe praue vere. [...] Inu timu ſamimu tudi bodi vſelei vſa zhaſt . (TC 1550: AIIIIb) ʻto naj bo čaščeno vekomajʼ;  Za katero različico gre, običajno razkrije upoštevanje širšega sobesedila.           timu bodi vſa zhaſt inu huala dana/ imer tar vſelei/ Amen. (TC 1550: 243);  Ne ſheli luſkih ſhen inu tudi poſluu (TC 1550: 156);  Poſhtui ozho inu Mater/ tu ye ta perua ſapuuid kir ima to oblubo/ de delgu boſh ſhiu/ inu de tebi dobru bode na ſemli. (TC 1550: 138);  Natu ye ozha gſynu giall | Ti moreſh zhlouik byti | De bodeſh vragu ſubper ſtall (TC 1550: 149);    Sahuali/ nim da/ praui | Is tiga vſaketeri py | Tu ye kelih muye kriy | Te muye noue ſhafti | [...] (TC 1550: 176). Med zahteve spadajo tudi zapovedi, ki sicer vključujejo tudi prepovedno različi- co. Npr.: Ta peta Sapuuid. Ne Vmori. (TC 1550: BVb). Z zanikanim velelnikom izražena prepoved v vlogi zapovedi odstopa od drugih po rabi dovršnika. Vzrokov za njegov izbor je lahko več: zavedanje, da je že enkratno dejanje nedopusten pre- kršek;  manjša uveljavljenost ali uzaveščenost (predponsko tvorjenega) vidskega paramoriti – umoriti v primerjavi s (priponsko tvorjenim) parom ubijati – ubiti (v obeh primerih nedovršnik izraža ponavljanje dejanja) ali zgolj neupoštevanje tudi v 16. stoletju že praktično uveljavljenega pravila, da se pri zanikanju namesto dovršnika uporablja nedovršnik. (Prim. Merše 1995: 210.) Nedovršno različico in s tem vidsko usklajenost z drugimi šestimi zapovedmi v obliki prepovedi uresni- čuje že Trubarjev Abecedarij (za njim tudi TC 1555). Npr.:Ta Peta. | ne imaſh vbyati. (TA 1550: A VIIIb). Tudi temelji za izražanje zapovedi z zvezo imeti + nedoločnik, prepovedi pa z zvezo ne imeti + nedoločnik so bili oblikovani že z rabo v TC 1550. Primeri rabe glagola imeti kot polnopomenskega in kot pomožnega, naklonsko rabljenega glagola (v zvezah z nedoločnikom), uporabljenega v enostavčnih povedih v TC 1550, kažejo na širino njegovega pomenskega in slovničnega spektra: z njegovo pomočjo so izražene želje in zahteve (1. in 2. zgled), poudarjena nujnost (3. zgled), uporablja pa se tudi za izražanje prihodnosti, kar je mogoče ponazoriti z uvodnim stavkom priredja, pretvorjenim v enostavčno poved (4. zgled).  Npr.:  Brumni imamo byti [...] (TC 1550: 177);  Druſih bogou ti ne imei (TC 1550: 153);  Na lete Ieſuſeue beſede/ inu poſtauo te Pridige/ inu tiga Kerſta/ imamo my vſy dobru merkati/ (TC 1550: 34);  Tu ſhenſku Seme ima tebi kazhi tuyo glauo ſtreti/ [...] (TC 1550: 83). Z zgledi rabe enostavčnih povedi iz prvih dveh Trubarjevih knjig je mogoče opo- zoriti še na nekaj drugih, že znanih, pogosto omenjanih značilnosti Trubarjevega oz. slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Opazna je npr. prisotnost informativ- no nenujnih zaimkov, še posebej v vlogi členov. Npr.:  Zgled je kot odgovor trdno sobesedilno včlenjen.  Dovršna različica je uporabljena tudi v pesemski obliki razlage desetih zapovedi: Varri zhloue ka vnemoriſh (TC 1550: 155).  O pomenskem obsegu glagola imeti, ki vključuje tudi podrobno razčlenjeno naklonsko rabo, v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku prim. Vidovič Muha 2011: 307–343.    noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja  Moſh ye taku ſtuaryen. (TC 1550: A Va);  Na tu ye Goſpud Bug puſtill paſti ſan/ na Adama/ (TC 1550: A Vb);  Tiga ſdrauie te duſhe/ oli odpuſzhane  grehou/ inu  miloſti boſhye/ ſo vſi Verni/ od ſazhetka  ſueidta/ le per Ieſuſu Chriſtuſu iſkali Suero/ [...] (TC 1550: 232).  Na vpliv nemščine, ki je za del zajetih besedil jezik predloge,  v okviru enostav- čnih povedi kaže tudi nekaj značilnih predložnih zvez: v 1. in 2. zgledu je npr. v okviru trpniške strukture uporabljena zveza od koga, ki se uresničuje kot prislovno določilo vršilca dejanja; v 3. zgledu zveza skozi kaj v vlogi prislovnega določila sredstva itd. Tudi nekaj vezav s predložnimi skloni se ujema z nemškimi sopomen- skimi vzporednicami (npr. pridiga čez kaj; 4. zgled). Npr.:  Leta pridiga ye od primoſa trubarie zheſtu pridigouana/ (TC 1550: 202);  Tu ime Ieſus ye nemu    pred nega pozhedtuo danu/ Luce I. (TC 1550: 90);  O nebeſki lubi ozha/ [...] poſuezhui nas ſkuſi tuyo beſedo ſtuyem ſuetim Duhum/ [...] (TC 1550: 199);  ANa Pridiga/ zhes te Chriſtuſeue beſede/ (TC 1550: 202). Prikaz tipologije enostavčnih povedi, kakršno utemeljuje raba v prvih dveh Tru- barjevih knjigah, se ujema z ugotovitvami, ki so jih prispevale raziskave skladnje in stavčnih tipov v Trubarjevih kasnejših, zlasti samostojnejših delih (npr. v pov- zetkih evangelijskih poglavij v njegovih novozaveznih prevodih (Orožen 2008– 2009)), ter skladenjska opažanja ob analizi opomb v TPo 1595 (Merše 2011).   Našteta besedila so bila raziskovalne pozornosti deležna predvsem zaradi svoje besedilnovrstne specifičnosti in z njo povezane namembnosti. M. Orožen (2008–2009: zlasti 319–321) ugotavlja, da v strnjevalnih vsebin- skih povzetkih poglavij iz Matevževega evangelija prevladujejo ekonomični stavčni vzorci. Ključne vsebine so večinoma ubesedene v enodelnih (glagolskih in neglagol- skih) stavkih. Enostavčne povedi z vsemi predvidljivimi stavčnimi členi so – enako kot v prvih dveh knjigah – redke, pogosti pa so izpusti posameznih stavčnih členov. Tipologijo razširjajo tudi polstavki.  Tudi za opombe v TPo 1595, ki imajo namen ustvarjati in olajševati pregled nad obravnavano vsebino, je značilno, da so kratke in informativno zgoščene, kar je usmerjalo k izbiri enostavčnih povedi. Med njimi je npr. zaradi pogostosti posebej opazen vprašalni stavek v ugotavljalni funkciji (npr. Kaj je ta pravi Vuk (TPo 1595: II,305)). Prevladujejo dvodelne enostavčne povedi. Pogosto so razširjene z dvojnimi formulami različnih tipov.  Kot enostavčna poved je prikazan začetni stavek priredja.  Podrobneje o Trubarjevem načinu prevajanja svetopisemskih odlomkov, zajetih v TC 1550, ter naslonjenosti na latinsko ali nemško predlogo prim. Ahačič 2009: 247–251.  Osnovni namen obravnave opomb v Trubarjevem prevodu Hišne postile je bil (na osnovi pri- merjave s prevodno predlogo) ugotoviti in predstaviti Trubarjeve prevajalske navade, kar vklju- čuje prikaz obsega prevodne skladnosti ter najopaznejših jezikovno in stilno pogojenih oddalji- tev od predloge (Merše 2009).  Npr. Eniga sludiem obdaniga ſturi sdrauiga (CAP. XII) (Orožen 2008–2009: 24).        Tipologijo enostavčnih povedi, kakršno oblikujejo primeri, izkazani v prvih dveh Trubarjevih knjigah, in kakršno potrjujejo skladenjske raziskave njegovih kasnej- ših del, je mogoče ocenjevati kot trdno sestavino Trubarjeve skladnje, s pomočjo katere je uspešno obvladoval raznovrstno skladenjsko problematiko ter druge ube- sedovalne dileme, tako pri prevedenih kot pri samostojnih, zvrstno različnih delih iz bogatega ustvarjalnega opusa.    = Martin Luther, Biblia: Das iſt: Die gantze Heilige Schrifft / Deudſch / Auffs new Zugericht Wittemberg, 1545.    Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www. fran.si (dostop 6. 7. 2020). = Primož Trubar,Catechiſmus In der Windiſchenn Sprach Schwäbisch Hall, 1550.  = Primož Trubar, Abecedarium vnd der klein Catechiſmus, Schwäbisch Hall, 1550.  = Primož Trubar, CATEHISMVS, Tübingen, 1555.  = Primož Trubar, TA EV ANGELI SVETIGA MATEVSHA, Tübingen, 1555. = Primož Trubar,TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA, Tübingen, 1557. = Primož Trubar, EN REGISHTER, Tübingen, 1558. = Primož Trubar, TA CELI CATECHISMVS, Tübingen, 1575.  TT 1581–82 = Primož Trubar, TA CELI NOVI TESTAMENT, Tübingen, 1581–82.  = Primož Trubar, HISHNA POSTILLA, Tübingen, 1595.   Ahačič 2007 = Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestanti  zem, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007 (Linguistica et philologica 18). Ahačič 2008 = Kozma Ahačič, Trubarjev prvi Abecednik, v: Primož Trubar, Abecednik (1550), Prevod v sodobni jezik, ur. Kozma Ahačič, Slovenj Gradec: Združenje Trubarjev forum, 2008 (Zbirka Trubar v sodobnem jeziku, zvezek 1), 29–46. Ahačič 2008–2009 = Kozma Ahačič, Skladnja in retorični modeli v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, Slavistična revija 56.4–57.1 (2008–2009) = Trubarjeva številka, ur. Majda Merše, 93–104. Ahačič 2009 = Kozma Ahačič, Prva slovenska knjiga, v: Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodob ni knjižni slovenščini, ur. Kozma Ahačič, Slovenj Gradec: Združenje Trubarjev forum, 2009 (Zbirka Trubar v sodobnem jeziku, zvezek 2), 239–260.  = Gerhard Giesemann, Teologija reformatorja Primoža Trubarja, Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2018 (Apes academicae 2).   = Alenka Jelovšek, »My sva téh svetnikov otroci«: dvojina osebnih zaimkov v slo- venskem knjižnem jeziku 16. stoletja, Slavistična revija 64.2 (2016), 95–112.   = Janez Keber, Vzročni vezniki v Trubarjevih delih, v: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, ur. Darko Dolinar, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetno- sti, 1986, 111–116.    = Andreja Legan Ravnikar, Slovenska krščanska terminologija od Brižinskih spomenikov do srede 19. stoletja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008 (Lingua Slove- nica 4).   = Majda Merše, Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, Ljub- ljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995 (Razred za filološke in literarne vede, Dela 44).    noSta včne povedi v katekizmu in abecedniku (1550) pRimoža tRubaRja   = Majda Merše, Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o oblikoslovju, bese dotvorju, glasoslovju in pravopisu, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009 (Linguistica et philologica 23).   = Majda Merše, Trubarjevo prevajanje opomb v Hišni postili, v: Globinska moč bese de: red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici, ur. Marko Jesenšek, Bielsko-Biała idr.: Medna- rodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2011 (Med- narodna knjižna zbirka Zora 80), 106–125.   = Majda Merše, Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o jezikovnem sistemu, besedju in prevodni problematiki, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2013 (Linguistica et philologica 29).  = Majda Merše, Raba glagola biti sem v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Jezi koslovni zapiskiob jubileju Ljubov Viktorovne Kurkine 23.2 (2017), 211–227. Müller 2008–2009 = Jakob Müller, Temelji slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, Slavistična revija 56.4–57.1 (2008–2009) = Trubarjeva številka, ur. Majda Merše, 165–187.   = Gerhard Neweklowsky, Raba podrednih veznikov v Trubarjevem Pismu Rim ljanom, Slavistična revija 37.1–3 (1989), 109–119.   = Gerhard Neweklowsky, Die Entwicklung der slowenischen Schriftsprache in den ersten zehn Jahren 1550–1560. (Zum zweiten Teil des Neuen Testaments), v: Primus Truber und seine Zeit, München: Verlag Otto Sagner, 1995 (Sagners slavistische Sammlung 24), 309–321.   = France Novak, Stavčna tipologija v Dalmatinovi Gmajn predguvori čez vso sveto Jezik in slovstvo 29.6 (1983/84), 183–187.   = Irena Orel, Skladenjske razlike v katekizmih slovenskih in hrvaških reformatorjev (Tru- bar 1550, Konzul 1564; Krelj 1566, Vlačić 1566), Slavia Centralis 12.1 (2019), 182–202. Orožen 1996 = Martina Orožen, Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (od Brižinskih spomenikov do Kopitarja), Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1996. Orožen 2008–2009 = Martina Orožen, Trubarjeva ubeseditev evangelijskih povzetkov v novoza- veznih besedilih, Slavistična revija 56.4–57.1 (2008–2009) = Trubarjeva številka, ur. Majda Merše, 319–337. Pogačnik 1968 = Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I, Maribor: Založba Obzorja, 1968.   = Breda Pogorelec, Razvoj prostega stavka v slovenskem knjižnem jeziku (Vloga dativa v stavku), Jezik in slovstvo 8.5 (1968), 145–150.   = Breda Pogorelec, Trubarjev stavek, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kulturezbornik predavanj 8, ur. Breda Pogorelec s sodelovanjem Alenke Logar-Pleško, Ljub- ljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1972, 305–321.   = Breda Pogorelec, Skladnja pri Dalmatinu in Bohoriču, v: XX. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ur. Jože Koruza, Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Filozofska fakulteta, 1984, 223–248.   = Breda Pogorelec, Dalmatinovo besedilo med skladnjo in retorično figuro in Bo- horičeva gramatična norma, v: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, ur. Breda Pogorelec – Jože Koruza, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1986 (Obdobja 6), 473–497.  = Breda Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika: jezikoslovni spisi 1, ur. Kozma Ahačič, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU – Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011 (Lingua Slovenica, Fontes 1).  = Jože Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovinskih, jezi kovnih in zgodovinskih raziskav, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977.   = Tomaž Sajovic, Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige, v: 16. stoletje v slo venskem jeziku, književnosti in kulturi, ur. Breda Pogorelec – Jože Koruza, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1986 (Obdobja 6), 499–513.   = Elisabeth Seitz, Govorniško sredstvo ali pomoč pri prevajanju?: dvojično vezniško priredje v izbranih besedilih Primoža Trubarja, Martina Lutra in njunih sodobnikov, Slavistična revija 43.4 (1995), 469–489.       Toporišič 1982 = Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Založba Obzorja,  2000. Vidovič Muha 2013 = Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013 (Razprave FF).   Simple Sentences in Primož Trubar’s Catechismus Abecedarium (1550) Despite the prevalence of complex sentences in Trubar’s Catechismus Abecedarium (1550), the first two books in Slovenian include a fair number of simple sentences. These sentences vary in their form, function, and semantics, which is a consequence of the fact that they are included in typologically specific but similar texts: in Catechismus as an essential devotional manual, and in Abecedarium as an essential literacy manual. Both works are thought to have been independently compiled, with only partial reliance on translation of source texts. In Trubar’s Catechismus Abecedarium, simple sentences that include all sentence elements are rare. More common are sentences that omit individ- ual elements. This is to some extent the result of the fact that simple sentences are firmly embedded in the context. In addition to two-part sentences (with a subject and a predi- cate), one-part sentences are particularly noticeable in both works. The most prominent among them—with regard to their frequency and function in the text—are non-verbal sentences; for example, Ozha ‘Father’ (TA 1550: A Vb) and VY muy lubeſniui bratye inu ſeſtre/ ‘You my beloved brothers and sisters’ (TC 1550: 67). The analysis of syntactic mood showed the prevalence of narrative sentences. Within the text, these sentences ful- fill various roles: in addition to plain indicative sentences, there are also sentences that explain or define, entitle, or address, used in the form of opening or closing formulas; for example, VSEM Slouenzom/ Gnado/ Myr/ Mylhoſt inu prauu Spoſnane boſhye/ ſkuſi Ieſuſa Chriſtuſa proſſim ‘I ask for grace, peace, mercy, and true divine insight for all Slo- venians through Jesus Christ’ (TC 1550: AIIIa), or in the form of a verse. Many of them are stylistically particularly effective because they include stylistic or rhetorical devices (e.g., double or triple formulas, chiasmus, and idiosyncratic word order, such as frequent transposition of the attribute). The increased expressiveness of some sentences is also due to the choice of attributes, terminology, inclusion of diminutives, and repetition of anal- ogous expressions. Narrative simple sentences are followed by interrogative, imperative, and optative sentences. The latter two groups are characterized by a broad spectrum of emotional and modal modification. Interrogative simple sentences also include seeming- ly interrogative sentences, whereas imperative sentences comprise commands and pro- hibitions. Simple sentences in Trubar’s first two works show other features of Trubar’s standard language; for example, the use of the article, calqued prepositional phrases, or inconsistently expressed agreement.