280   -----
Dopisi.
V Trstu. (Istra in šolski nadzornik.) Vendar enkrat je nam Istrijanom „Wiener Zeitg." vstregia. E. Grnad, Nemec iz Pemskega doma, isterski šolski nadzornik, je prestavljen v Insbruk. Za Istro je bil še mnogo manj pripraven kakor je graški Holcinger za kranjske srednje šole. On, dosedanji isterski nadzornik ljudskih, srednjih in drugih (na pr. mornarskih) ondot-nih učilnic, ne zna ne ene besedice niti slovenskega niti hrvaškega jezika. To vam je bila lepa ravnoprav-nost slovanskega jezika, kterega najmanj tri čtrtine vseh isterskih stanovalcev govori! Da se italijanščina po Istri širi in v šole vriva, mnogo je zakrivil prestavljeni c. kr. nadzornik, ki je v zvezi z italijanskim deželnim šolskim svetovalstvom in z birokracijo slovanske ljudske šole prestrojeval v italijanske. Na zadnjem taboru v Kubedu je dolenje-vaški župnik gosp. Fr. BI. izvrstno govoril o drugi točki, to je, da naj se naš jezik vpelje v šole in urade. Z navdušenjem smo za-njo glasovali. Ali nas bo vlada sedaj vslišala in nam dala za deželnega šolskega nadzornika moža, ki nepristransko z isto mero meri Slovanom in Italijanom, to je vprašanje. Od c. kr. namestnije tržaške pričakujemo in na §. 19. naslonjeni tudi zahtevamo, da za to pre-važno službo v ubogi naši Istri nasvetuje možd, ki je slovanskega jezika v besedi in pismu popolnoma zmožen. Poleg drugih zmožnosti je to neobhodna potreba; — kaka napaka je vendar to, ako šolski nadzornik naš jezika treh četrtin vseh prebivalcev ne zna. Skrajni čas je, da bode konec takošnim krivicam!
Iz Gorice 27. avg. —   „Ce Vam je kaj  mar za
slogo in za blagor naše domovine, rabite rajši zmožno svoje pero v podporo novih poslancev, namesto da kalite ljudsko zaupanje do njih in sejete nepotrebne raz-dražbe". Tako sklepa svoje „Poslano" v „Narodu" (štev. 98. od 25. avgusta) dopisnik ,,iz okolice goriške'* odgovarjajoč mojemu dopisu v ,,Novicah" (štev. 33). Meni — gosp. dopisnik ,,iz o. gor." — je in je bilo vselej mar za slogo in za blagor domovine; veste pa, kdo je zasejal seme nesloge med nami? Vaši in Vaše stranke dopisi v „Narodu" sosebno o letošnjih volitvah — dopisi, ki jih je, kakor se mi iz prav verjetnega vira poroča, sam glavar Vaše stranke desavouiral. Tedaj ne očitajte drugim, česar ste Vi in le Vi krivi. Kakor protestujem zoper očitanje glede nesloge, tako sem tudi prisiljen, zavrniti Vas glede tega, da podtikate meni in mojemu pisanju strastnost. Ne vem, ali me res poznate, kakor utegne marsikdo soditi po omenjevanji nekakošnih okolnosti v Vaših dopisih; če me poznate, morate tudi vedeti, da j e z strasti ne poznam. Dopisnik „Novic" dobro ve, kaj dela; njegovo delovanje je premišljeno, brezstrastno in pošteno, toraj ne potrebuje Vašega prizanašanja. Ako Vi nedolžnim njegovim besedam slabe namene podtikate, ste Vi strastni in nepošteni, a ne on. Ce pa imam, razen tega, da od nekdaj priljubljenim mi „Novicam" včasih kaj poročam, kar utegne posebno tukajšnjim njihovim čitateljem zanimivo biti, še kak drug namen, nočem ga tajiti. Moj namen je: pripomoči, da naši ljudje s časom Vaše in naše može in reči resnično, objektivno spoznajo, a ne, da bodo vse skoz Vaše očalnice gledali, kakor jih jim kažete Vi in obračate Vi. — Toliko v osebno obrambo in v opravičenje mojih nagibov in namenov. — Zdaj naj se lotim stvari same.
Da bi jez že davno ne poznal Vaše predrznosti, g. dopisnik, moral bi se ta pot nad njo zgroziti, kajti nezaslišana predrznost je o kompromisu med „Sočo" in g. Crnetom pa o dr. Tonkli-evem padu tako pisati, kakor Vi pišete. Da je „Soča" (ali, če hočete, nekteri
-----    281    -----
„Sočini" možje) bila T—u do zadnjega hipa (zvesta?) prijateljica, vem; vem pa tudi, da in zakaj ga je pustila pasti. Pojasnoval ne bodem te moje trditve, dokler me ne prisilite delati škandal, in sicer zato ne, da ne ,,kalim ljudskega zaupanja do novih poslancev", in zato, ker vem, kaj se „spodobi" o tacih in enakih reččh „pisariti". Dokazov imam jez v zadevi veliko-posestniških volitev zanesljiviših, nego so tisti, na ktere me Vi zavračate. Vaši dokazi so gole pretveze in prazni izgovori. Pač smešno je, da se dopisnik „iz ok. gor." umika za okop „delikatnosti" (češ, da je padec T-iev delikatna stvar, zato da noče o njem govoriti). On pa — delikatnost!! Poznamo vzroke delikatnosti, poznamo dobro! — Kar se tiče kandidature Marušičeve, vem za gotovo, da je on, kakor hitro je — in to še le zadnje dni — zvedel, kaj se namerjava, na dotič-nem mestu zoper kandidovanje določno protestoval. Pa čemu vse to razlagam dopisniku, kteri se vedoma spoznani resnici vstavlja? — Žal mi je slednjič, da so v „poslanem" iz Gorice tudi „Novice" po nedolžnem zaušnico dobile. IS „slavnima ničlama" v svojem dopisu sem jez le čudno nasprotje med padlim T. in 2 izvoljencema povdaril in izrazil s tem sodbo javnega mnenja. Da jasno resnico potrditi, pravi se „psovati" in zaničevati", nisem vedel. Kar sem toraj pisal, ne zadeva ni „kmetov" ni „Novic". — Vse druge Vaše „čenča-rije" (ne zamerite, g. dopisnik, to besedo sem izpeljal iz Vašega glagola „čenčati") so odgovora nevredne. In da se bo konec te moje odvrnitve vjemal z začetkom, naj rečem še to, da bom rabil svoje pero prav rad v podporo novih poslancev, brž ko bom videl, da so to zaslužili; ali vedite, da besede so meni prah in pleve, —jez gledam na djanja. Evo resnico, g. dopisnik „iz okolice goriške"!
Iz Gorice 29. avg. — Malokedaj vidimo pri nas toliko slovenske gospode zbrane kakor danes zjutraj (ob 7% uri) na Kostanjevici (rajskem samostanu domo-rodnih oo. Frančiškanov). Pa kaj ne bi se bili sešli? saj smo šli slavit spomin nepozabljivega Lovreta Tona ana! — Priprosti, pa okusno opravljeni mrtvaški oder, krog kterega se je jako dobro podajalo 6 mladih smrek, slečeni oltar, črno preoblečena pregraja pred njim — vse je opominjalo na resnobo opravila, ki se je vršilo. Kaj milo in ubrano je bilo petje — med darovanjem in konec absolucije pri odru slovensko. — Najživejše pa sta nam predstavljala slavnega rajncega domorodna sestričina njegova gospa Jeglič-eva z gosp. soprugom in na odru viseči venec s krasnimi trakovi v slovenskih barvah in zlatim napisom na njih: „V spomin dr. Lovreta Toman-a — umrlega 15. avgusta leta 1870. — goriški Slovenci". Venec se pošlje v poklon in znamenje sočutja gospej vdovi. — Prav hvaležni smo odboru, ki nam je ponudil priliko, Tomanov spomin s tako primerno svečanostjo obhajati.
Iz Topolovca v Istri. A. L. (Smešnica.) Koliko jeze i skrbi je napravil Kubedski tabor isterskim Lahom, vidi se iz sledeče smešnice istinite: Ove dneve prodaval je Topolovški kmet v Kopru na Mudi svoja drva i k njemu dojde nekiJKoperški Lahon i jezno držeči se reče mu: „Digo Sčavo! jeri in Tabaro (!!) a Covedo?" A kmet mirnega sred mu odgovori: „Lu-strissimo si! jero a Covedo, ma non in Tabaro (v plašču), jero in manighe di camiža, perche jera caldo. Peraltro si parla, che un altro anno per San Zvane in Zunjo šara il Tabaro a Capodistria e quella volta ven-jeremo^ tutti Ščavi a Capodistria in tabaro"!! Ki druge ima za norce, sam norec ostane.
Iz Moščenlc 23. avg. (Svakomu svoje.) Da se istina doznaja, zato podpisani sve, što je o gosp. Franju Z(upanu v 32.   listu „Novic"  v dopisu  iz Lovrane  v
Istri o njegovem agitiranju za pl. Clesius-a v Opatiji pisano, razglasim za stvar izmišljeno, da pače govorio je g. Zupan, da činovnik za to nije.
Leopold Tomažič,
jedini izbornik Moščeniški u sabor u Po-rečkem  14. julija  u krčmi narodnjaka u
Opatiji.
Iz Planine. —_ Ljubljenec slovenskega naroda dr. Lovro To man je umrl! Vsa slovenska zemlja tuguje po njem. Slovenskega naroda dolžnost je našega velezasluženega Lovreta v večnem spominu obdržati ! Drznem se zato bralcem „Novic" predlog narediti, da mi vsi složno prerano umrlemu naroden spominek stavimo. Kako, kdaj in s kakimi stroški, to naj odloči odbor, kteri bi svoj sedež v Ljubljani imel. Slovenci so na moj poziv pred 12 leti v „Laibacherici" našemu vrlemu rojaku dr. Knobleharju lep spominek postavili; mislimo, da nočemo o občelj ubij enem Lovretu zaostati. Zatoraj na noge in vsak naj po svoji moči donese v ta namen!
Leopold Martin Kraj nec. Senožeče 18. avgusta. — Bivši rojstni dan presv. čara je pomina vreden za senožeški trg in cel6 zato, ker je s tem dnevom tudi začetek zidanja tukajšnje glavne šole zvezan; ravno med grmenjem možnarjev se je namreč prvi kamen vzidal za novo šolo, ktero nam je naš za ljudstveni blagor skrbni okrajni glavar vkljub vsem oviram našib „malkontentov" vtrdil. Prvi šolski „fassion", v kratkih, razumljivih stavkih v domačem slovenskem jeziku pisan, je na Slovenskem gotovo ta, kterega je naš okrajni glavar gosp. Anton Globočni k za našo glavno šolo leta 1868. lastnoročno spisal. Bodi mu za njegov trud naša in naših naslednikov najiskrenejša zahvala! Omeniti pa moramo s posebno hvaležnostjo tudi to, da nam je po prizadevi imenovanega gospoda in pa župana našega preblaga gospd udova Marija Kalistrova iz Trsta kvas za zidanje naše glavne šole postavila; Bog plati preblagej gospe njeno blagodarnost z zdravim in dolgim življenjem. Nemila smrt, ktera je našega iskrenega narodnega boritelja dr. Lovro Tomana nenadoma pokosila, je tukaj vsacega poštenega rojaka bridko ranila, osobito tudi zato, ker je bil vrli rajnki Lovro pri pridobitvi naših po krivici odvzetih starodavnih c. k. obrtnij naša najizdatnejša podpora.
Iz Loža 25. avg. (OSitno vprašanje.) 24. dan velikega srpana je bil odločen za izpraševanje šolskih otrok po dokončanem šolskem letu; od gospoda učitelja v Starem trgu je bilo veliko oseb pismeno povabljenih k preskušnji; al občinski predstojnik mesta Loškega ni bil povabljen, — zakaj ne? Mesto Lož plačuje stroške za svoje otroke gotovo in pošteno, in ako je potreba, tudi naprej, iz mestne blagajnice. Zato vprašamo gosp. Papo, kako da se tako spozabi, da ne poznd onih, na kterih vrata v potrebi večkrat potrka? Naj na očitno vprašanje očitno odgovori!
Iz Poloma na Kočevskem 24. avgusta. J. Z. (Letina.) Ker že več časa nenavadno preveč dežuje, nam utegne moča dobro letino zelo pokvariti. Bati se je, da ne bi krompir gnjil; to pa bi za nas Kočevarje bila huda šiba. Tudi turšici predeževno vreme ni kaj po godu, kakor za sočivje ne. Klaje se bo letos še precej nabralo, a dež nam vedno nagaja, da ne moremo sena vspešno sušiti. Tu začnemo s košnjo o kresu ter kosimo do sv. Lukeža skoz in skoz. „Da bi te pes!" — bode vsklikoil morda kak Gorenec, ko bo bral te vrstice, „koliko pa potem nakosite vi Kočevarji?" Al tu pri nas, ljubi Gorenec, nimamo tacih senožet, kakor jih imaš ti. Pri vas en mož v eni uri več nakosi kakor pri nas cel dan! — Pred nekoliko časom prikazala
-----   282-----
se je pri nas, in menda tudi v sosedni fari „Starem logu", pri govedih bolezen na parkljih in gobcu. Poginilo ni nobeno, Nadjamo se, da se nam živinica kmalu zopet ozdravi. — Sadja, hvala Bogii! bomo letos precej na-tresli; vendar ne toliko kakor smo ga spomladi pričakovali, kajti dokaj je nezrelega odpadlo. Zvedite, drage „Novice", da imajo posebno lepe sadne vrte Vrbov-čanje, podružniška vas Polomske lokalije. Vrbovski sadni vrti široko po Kočevskem slovijo, in Vrbovčanje si mnogo novcev vlovijo za prodano suho sadje! Sploh
i*e videti,  da  Kočevar  ne  zanemarja sadunosnikov. — )rugikrat kaj druzega.
Iz Ljubljane. Danes (v torek) je bil končan deželni zbor kranjski. Čeravno je trajal komaj 8 dni, bile so vendar sklenjene nektere prav važne stvari za deželo našo — a važna stvar v današnji adresi do presvitlega cesarja tudi za državo. Da nismo zaostali z imenovanjem tega, naznanili smo le na kratko obravnave njegove, pridržali si pa vprihodnje marsikaj obširnejše povedati. Važni časi se bližajo Avstriji, zato je treba porazumljenja, sprave z vsemi narodi, sicer je njen propad gotov.
— (Vsi slovanski zastopniki zbora dalmatinskega) so dr. Jan. Bleiweisu po telegrafu naznanili živo obžalovanje o smrti dr. Tomanovi ter željo izrekli, naj se zahvala izreče vsem društvom, ki so sprevod slavnega mrliča tako častno spremljali.  '*
—   (Za povzdigo živinoreje) na Stajarskem nakup-ljenih 17 plemenskih bikov miricodolskega rodu se je že razdelilo med gospodarje, kterim so bili določeni; zdaj pričakujemo le še iz Koroškega belanskih.
—  (»Brencelj" v koledarjevi obleki), željno pričakovani je ta teden izfrčal na dan. Le hitro po njem! kdor ga ne vjame brž, ga bode pozneje zastonj lovil.
—  (Število slovenskih profesorjev in suplentov), ki so jih „Novice" imenovale v poslednjem listu, se po prejetih dostavkih tako množi, da menda pridemo blizo do 150. Naznanili jih bodemo kmalu, ko nam dojde morebiti še več druzih.