Skoz Vintgar.
Zložil Silvin Sardenko.
Moj Bog! O, kaj sem videl!
Ustvarjeno svetišče
lepote Tvoje divne,
čarobni Vintgar videl sem.
Moj Bog! In kaj sem tam spoznal,
spoznal jasneje, globokeje
kot pa v učenih knjigah vseh?
Ti Solnce — jaz pa komaj prah, Ti Morje — komaj kaplja jaz. O, da je mogla kdaj nizkost nevedna moja žaliti Tvojo visokost! Kako je čudokrasna najmanjša stvar iz Tvojih rok.
Ta slap nebeški Tvoj, kako je čist, kot rosa binkoštna, kako mogočen in grmeč, kot blisk noči viharnih; a jaz tako sem neodločen, tako boječ.
In te pečine skalne, kot večnostalne; a jaz — tako nezvest. Ta roža vrh skalovja kot kerub koprneča, kot seraf je strmeča; a jaz tako nevdan.
V čarobni Vintgar stopil sem. In dihati sem bal se skoraj, kot da sem kje življenje vzel, ki zatajiti, skrivati pred  stvarstvom  moram je sedaj. Moj Bog! Kako si velik Ti — kako sem majhen jaz!
Poslanice prijatelju.
Zložil Nikander.
1.
Pesmi ne čujemo več, čeprav nas obsipljejo z verzi —
Modra beseda je ta, moj spoštovani Slavin! Verzov na kupe povsod, modernih in hipermodernih,
tudi kaj starih še vmes, kakor na mojih poznaš. Toda sentjavo je vse, brez klenega, zlatega zrna:
kakor bi veter-bedak pkve po zraku podil . . . Kakor bi spuščal dečak po slamci mehurčke skoz okno,
svoji igračnosti v slast, svetu v nobeno korist.. . Pesmi ne čujemo več — umrla je skoroda pesem,
ki nam je grela srce, ki je vedrila razum. Ali si mislil, zakaj ? Modrosti je zvesta naloga,
vzroke zaznati stvarem, moj spoštovani Slavin! Ti bi ne vedel, zakaj! Ožgala je slana po glavah,
malo je v glavah idej — kje naj se v pesmih jemljo? Pevec kateri  razvnel  bi  duše nam s svetim plamenom,
kadar pred vzori je sam večno upihnil si luč? Orel v višavo vesla, ponosno se v solnce ozira,
sovjim se našim očem preveč od luči blešči. . .
V  zemljo obrnjen pogled, za vzori iztikamo v blatu,
v temi kresnice loveč širimo željne roke . . .
V  kalnih, mehkužnih vodah opajamo trudne si duše —
pa naj raztaka iz src pesmi božanske se vir!
L
1