MUZIKOLOŠKI ZBORNIK — MUSICOLOGICAL ANNUAL II, LJUBLJANA 1966 LJUBLJANSKI MESTNI MUZIK! Andrej R i j a v e e Z vprašanjem ljubljanskih mestnih. muzikov se je doslej ukvarjalo že nekaj avtorjev.1 Pregledovanje arhivskega gradiva — predvsem v zadnjem desetletju — je ob upoštevanju razprav, ki obravnavajo iste oziroma podobne probleme izven našega slovenskega ozemlja, dopolnilo, deloma pa tudi korigiralo prejšnja naziranja v tej smeri. Temu namenu naj služi tudi pričujoči prispevek, čeprav bo nadaljnje raziskovanje nedvomno prineslo marsikatero izpopolnitev. Pod pojmom mestnih muzikov je razumeti tako mestne piskače (Stadtpfeifer, Stadtthurner, Stadtturmer, Thurner, Türmer, Türner) kot tudi mestne goslače (Stadtgeiger) za razliko od deželnih muzikov, ki so bili v deželni službi ter znani pod imenom deželni trobentači (Landschaftliche Trometter, Landestrompeter, Trompeter, Trommeter, Trometter, Trumeter, Trume tter, Trummeter). Ker so se goslači pojavili nekoliko pozneje, se najprej postavlja vprašanje, kdaj so se mestni piskači, ki so podobno kot deželni trobentači izšli iz srednjeveških potujočih muzikan-tov, vagan to v, ustalili in razvili v stalno zaposlene poklicne godbenike. Zaradi pomanjkljivega gradiva ostaja to vprašanje še vedno odprto.2 Z gotovostjo se more trditi le, da so piskači od leta 1544 dalje delovali v Ljubljani. Njihova prisotnost je izpričana že poprej, vendar viri ne povedo, ali so že takrat sestavljali organizirano telo štirih godbenikov. Tako naj bi »godii« v Ljubljani že leta 1527.3 Leta 1537 je pri prodaji neke hiše na Starem trgu sicer vpisan kot mejaš neki Mathes »Thurner«,4 vendar se iz vira ne more sklepati, ali je bil sam ali pa je imel tudi kakega pomočnika.5 Za primerjavo je zanimivo ugotoviti, da sta bila na primer leta 1537 1 Elze T.v MHVK XIII/1863, 101, si.; Radies P. v., Frau Musica in Krain, Laibach 1877, 18, 23, 28; Čerin J., Zgodovinski razvoj vojaških oziroma turških godb, Pevec VII/1927, 27; Isti, Mestni in deželni trobentači, Zbornik zimske pomoči, Ljubljana 1944, 347; Svetina A., Mestni piskači ljubljanski in ljubljanski mestni godbeniki, SGR IH/3—4, 1955, IV/1, 1956; Cvetko D., Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I, Ljubljana 1958, 92 si., 203 si., 284—6. 2 Cvetko D., ib., 54—55. 3 Mal J., Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957, 114. 4 MAL: 1/3,59. 5 Tako tudi ne iz podatka iz leta 1541, ko je po imenu neznani piskač dobil 2 gld. nagrade. MAL: 1/4, 100'. 37 v Gradcu samo dva piskača.6 Kaže, da je tako kot drugod tudi v Ljubljani njihovo število polagoma raslo. Šele leto 1544 dokazuje obstoj stalnega in organiziranega instrumentalnega korpusa, ki je prišel iz Beljaka.7 Trubar je — kot je že znano — v svojem posvetilu k pesmarici iz leta 1567 pripisoval zaslugo, da je Ljubljana dobila svoje mestne muzike županu Vidu Khislu, ki da jih je iz ljubezni do glasbene umetnosti privabil v mesto, »gospodo in deželane pa tudi meščane prepričal, da so najeli in plačevali štiri umetnike na različnih instrumentih in godalih, trobentače in piskače«. Sklepati je, da se ti instrumentalisti krijejo s tistimi, ki so omenjenega leta prišli s Koroškega. Ti Trubarjevi »Trommeter vnd Turner« so bili torej v službi ljubljanskega mesta in zato disciplinsko odgovorni mestnemu svetu, redno pa so jih podpirali tudi deželni stanovi, ne glede na to da so sami istočasno vzdrževali tudi lastne muzike, deželne trobentače.8 Osnovna naloga mestnih piskačev je bila v tem, da so z lesenega obhodnega hodnika, ki je bil na posebnem stolpu ljubljanskega gradu,9 opravljali stražarsko službo, se ob določenih urah oglašali s svojimi instrumenti, sodelovali ob raznih mestnih slavnostih ter z glasbo pozdravljali posvetne in cerkvene dostojanstvenike, ko so prihajali v Ljubljano.10 Na omenjenem stolpu je bil tudi poseben rog, ki ga je bilo slišati daleč naokrog in s katerim je bil vsakokrat zavezan eden izmed piskačev. Tako je na primer piskaški mojster Jakob Jukat (Juggat, Jukhadt, Jukhat, Jugkhat) leta 1616 za »trettung des horns im Statt Thurn« potrdil prejem 16 gld. ( »Horngelt« ) ,u Med službene dolžnosti piskačev je spadalo tudi navijanje ure na stolpu. To obveznost so piskači včasih dajali v zakup drugim osebam: leta 1691 je mestni svet odločil, da Matija (Matthias) Grambovšek (Grambouschekh) »ne sme od piskaškega mojstra za straženje pri uri, ki ga opravlja zanj, zahtevati več kot šest goldinarjev na leto, od piskaških pomočnikov pa ne več kot dva od vsakega, da bo s tem očuvan stari običaj«.12 Večinoma pa so to službo opravljali sami. Zato v gradivu večkrat beremo, da je bil kdo izmed piskačev obenem »Statt Thurner vnd Vhr Richter«, kot so bili na primer Matija (Mathias) Grabenek (Grabeneg, Grabenekh, Grabnekh; 1723—1740), Franc (Franz) Ksaver (Xaueri) Bensa (Wensa; 1740 do 1752) ali Wolf Žiga (Sigmundt) Ahačič (Achatschitsch), ki je kot mestni piskač leta 1752 zaprosil za službo navijanja ure (»uhr repetiersdienst« ) .13 Število piskačev je bilo po pravilih točno določeno in ni nikoli prekoračilo števila štirih muzikov. Navadno je bil mojster tisti, ki je igral na cink ali kornet, medtem ko so pomočniki igrali pozavne.14 To je poudaril 6 Popelka F., Geschichte der Stadt Graz, Graz 1928, Bd. I, 477. 7 MAL: 1/5, 53 & 56; Svetina A., ib., SGR III/3—4, 1955, 28. 8 Leta 1570 jih je mestni svet napotil, naj se za nagrado obrnejo na stanove, pri katerih so tudi uslužbeni (»auch Ainer Ersamen Landschaft diener sein«). Prim. MAL: I/IO, 59' in ustrezno gradivo v DAS, zlasti protokole deželnega zbora od leta 1530 dalje. 9 Valvasor J. W., Die Ehre des Herzogthums Grain, 1689, XI/669. 10 Elze T., Trubers Briefe, Tübingen 1897, 115. 11 Radies P. v., ib., 24; MAL: XIII/34, 16', 00045. 12 MAL : 1/48, 98'. 13 MAL: 1/68, 37; 1/79, 126; 1/91, 21. 14 Cvetko D., ib., 93; Svetina A., ib., 28 si. 38 Janez (Hans, Johann) Jurij (Georg) Jugovie (Jugouitsch, Jugouiz), ko je leta 1695 zaprosil za mesto piskaškega mojstra. Izjavil je, da od vseh, tudi starejših pomočnikov, samo on obvladal igranje na cink in da je že od nekdaj navada, po kateri se pri izbiri novega piskaškega mojstra daje prednost tistemu, ki zna igrati na cink ali kornet.15 Tudi piskaški pomočnik Jakob (Jacob) Grohar (Groch, Grochar, Grocher), ki je leta 1638 po naročilu magistrata iskal novega piskaškega mojstra, je pri tem mislil na instrumentalista, ki je bil doma v igri na cink (»Cinkhanisten«).16 Da so pomočniki igrali predvsem na pozavne, arhivsko gradivo večkrat potrjuje. Tako je »Musicant« Matthes Torman (Thorman) leta 1653 prosil magistrat, da bi ga kot pozavnista sprejeli med piskaške pomočnike.17 Tudi Matthias Killer (Khiller, Knüller) je v svoji prošnji, ki jo je naslovil na mestni svet leta 1668, poudaril, da je kot piskaški pomočnik 35 let zvesto služil mestu ter igral na pozavno.18 Podobno je svoje znanje igranja na pozavno navedel Andreas Waldeck (Waldeckh), ko je 1748. prosil za službo mestnega piskača.19 Seveda pa so piskači obvladali tudi druge instrumente. Že iz »Kratkega poročila, kako se je godilo Pr. Trubarju na poti v deželo Kranjsko in kaj je doživel tam v začetku svojega poklica 1561«, izvemo, da je ob njegovem prihodu v mesto najprej »samo en piskač trobil na pozavno«, nato pa so »vsi štirje s šalmaji in trobentami štiriglasno igrali«.20 Instrumentarij ljubljanskih mestnih piskačev zanimivo dopolnjuje seznam instrumentov, ki jih je vdova po piskaškem mojstru Jakobu Jukatu leta 1619 vrnila škofu Hrenu in ki jih je znova prevzel »Thurner Maister« Matija (Mathes, Mathias, Matthias) Legat (Legath), namreč: 3 pozavne, 1 piščal, 5 ukrivljenih rogov in 4 kornete.21 Vendar to še ni vse, kajti kazno je, da so nekateri obvladali tudi igranje na klavikord, saj vemo, da je piskač Mathes Faber leta 1552 zastavil nekemu meščanu svoj »claficor-dium« ,22 Mnogi so bili verzirani v raznih vrstah godal, tako da je Trubar mestne piskače opravičeno označil za »vier Kunstreicher auff allerley Instrumenten vnd Seittenspil« ,23 To je bilo v njihovem lastnem interesu: ne samo da jim je večalo ugled, ampak jim je dajalo možnost dodatnega zaslužka. K slednjemu je vsekakor šteti med drugim tudi poučevanje; ne 15 »Hans Georg Jugouitsch, Statt Turner gesell, bittet ihne, weillen> er die Zinkhen zu blassen gelehrnet vnnd sonst keiner aus denen mittgesellen auch aus denen eitern die Kunst gelehrnet, auch alzeith aida obseruirt worden, den der junger Turnergesell den eitern wan er den Corneth oder Zinkhen blasen kan, vorgezogen werde, für einen Türnermaister an- vnd aufzunemben«. MAL: 1/50, 22. 16 MAL: XIII/55, 00151. 17 ». .. die Posaun mit der Compagnia zu blasen«. MAL: 1/28, 5. 18 MAL: 1/37, 98. 19 MAL: 1/87, 157. 20 Rupel M., Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, 160; Elze T., ib. 21 Cvetko D., ib., 112, 171. 22 MAL: 1/8, 156'. 23 Matthias Killer je na primer v že omenjeni prošnji navedel, da obvlada tudi bas (»Basgeigen«). MAL: 1/37, 98; prim, še 1/51, 90; XIII/41, 00133; DAS: Vic. A. t/127, 2—7. 39 vajencev, katerih uk je šel v njihovo lastno breme,24 ampak drugih — verjetno tudi otrok plemičev in premožnejših meščanov, kar je leta 1693 potrdil Matija (Matthias) Vorinc ali Voranc (Borenz, Woranz, Woreniz, Worinz), ko se je ob prevzemu piskaškega mesta zavezal, da bo tudi druge poučeval v glasbenih instrumentih.25 Zato je bil piskač, ki je obvladal samo svoj instrument gotovo manj cenjen in uporaben od tistega, ki je obvladal še druge instrumente. V tem smislu si je v arhivskem gradivu razlagati navedbe, kot sta na primer »Thurner vnd Musicus« ali »Musicus vnd ausgekhenter Turner«, se pravi instrumentalist, ki je izveden v dveh, če že ne v več instrumentih.26 To je seveda omogočalo instrumentalistom iz vrst piskačev, da so menjavali zaposlitev ter prehajali k trobentačem, in obratno; drugod, pa tudi pri nas.27 Takšno menjavanje službe je bilo možno samo ob istočasnem obvladanju dveh ali več instrumentov, med njimi trobente.28 S tem se seveda popolnoma razjasni Trubarjeva označba »Trommeter vnd Turner«. Instrumente in note ( »Musicalische Instrumenta vnd Partes« ) so morali piskači kupovati iz svojega, kolikor si jih niso občasno sposo j e vali.29 Arhivski material pa dokazuje, da se je morala tudi trgovina z instrumenti v Ljubljani razviti že razmeroma zgodaj. Iz dopisa Jakoba Jukata z dne 20. junija 1613 namreč izvemo, da so piskači od trgovca Georga Lukmana (Luchmann, Lukhman), ki je bil obenem »Statt Camrer«, na svojo prošnjo namesto plačila dobili pozavne in druge instrumente.30 Navedeno trditev podpirajo mnogi drugi podatki, ki govore o močni razširjenosti instrumentalne reprodukcije v mestu že v 16. stoletju, ne nazadnje policijski red mesta Ljubljane iz leta 1566, ki je v 4. točki prepovedal, da bi se po deveti uri zvečer glasili kakršnikoli godalni ali pihalni instrumenti ter lutnje.31 Svoj prvi vzpon so mestni piskači dosegli v dobi reformacije. Z novim verskim gibanjem idejno sicer še zdaleč niso bili tako povezani kot na 24 Tako je Hans Sehremb leta 1615 omenjen kot »Turner Jung«, Janez (Hanns) Marinčič (Marintschitsch) leta 1631 kot »Lehrjung«, Pavel (Paul) Gorjup (Goriup) leta 1660 kot »Thurner Jung«, 1699. pa Wolfgang Crobath (Crabath) kot »Turner lehr Jung«. MAL: 1/31, 156; 1/23, 94; 1/52, 55; XIII/49, 00102. 25 ». . .auch andere in den Musicalischen instrumentis vnterweisen«. MAL: 1/49, 48; Cvetko D., ib., 94—95. 26 MAL: 1/66, 159'; XIII/99, 73. 27 Prim. Federhofer H., Die Grazer Stadtmusikanten und die priviligierte Stadt-tnusikantenkompanie, ZHVSt XLII/1951, 96. 28 DAS: Prot. dež. zbora: 1, 454; 2, 26', 229; 6, 209, 231. Federhofer H., ib. V 17. in 18. stoletju tudi pri nas ne zasledimo več podobnih primerov, kar je gotovo v zvezi s privilegiji, ki jih je leta 1620 podelil trobentačem Ferdinand II. in so jih njegovi nasledniki podaljševali. 29 Cvetko D., ib., 119; MAL: 1/17, 44; 1/25, 230; XIII/37, 00127. 30 MAL: XIII/31, 00084: ». . . auf welches vnss Herr Georg Lukhman Burg- vnd Handlsman alhie, auf vnsser fleisiges bitten Pussaunen vnd anderi istromenta fier gestrekht. ..«. 31 »Es solle auch vber 9 Vhr Niemandts weder mit Saittenspill Leuttenschlagen Fidlern noch Pfeiffern ... an der gassen nicht vmbgehen . . .«. Radies P. v., ib., 16; Vrhovec I., Die wohllöbliche landesfürstliche Hauptstadt Laibach, Laibach 1888, 35; Cvetko D., ib., 118; MAL: Reg. I, f. 12 (1. V. 1566). 40 primer protestantski kantorji, vendar so jih protestanti znali koristno vključiti v dve osnovni področji svojih glasbenih prizadevanj, namreč v cerkev in v šolo. To potrjuje Trubarjevo posvetilo v Enih psalmih iz leta 1567, ko pravi, da je »vedno občutil v sebi posebno veselje, ljubezen in resnobo do pridiganja«, »kadarkoli so v Ljubljani peli . . . peteroglasno ob spremljavi regala, pozavne, cinka in šalmaja . . ,«.32 Še jasneje je to izrazil Frischlinov šolski red iz leta 1584, ki je zahteval, da se pred vsako nedeljo ali praznikom tudi piskači skupaj z deželnim organistom udeleže zaključne vaje figuralnega zbora stanovske šole.83 Poleg opravljanja svojih osnovnih obveznosti, igranja v cerkvi sv. Elizabete v mestnem špitalu, sodelovanja na raznih slavnostih in slavnostnih sprejemih je obvladanje najrazličnejših instrumentov prinašalo piskačem donosen dodatni zaslužek.34 Privatniki — gostilničarji, meščani in plemiči — so jih najemali, da so igrali ob raznih krstih, porokah, godovih in podobnih priložnostih. Za to svoje izvenslužbeno delovanje so morali prositi župana za dovoljenje, tudi če so bili zaprošeni za igranje izven Ljubljane.85 Toliko bolj so jih seveda prizadele prepovedi igranja, ki jih je izdajal deželni knez zaradi kužnih bolezni, turške nevarnosti36 ali žalovanja ob smrti te ali one ugledne osebnosti. V takih primerih so jih stanovi podpirali,37 a ne vedno. Gradivo potrjuje, da so zaradi pomanjkanja sredstev marsikatero prepoved deželnega kneza vede ali nevede tudi prekršili. Kaže, da se na primer sploh niso ozirali na prepoved vsakršnega — službenega in izvenslužbenega muziciranja, ki jo je poleti 1596 izdal nadvojvoda Ferdinand.38 Tako so igrali predikantu Felicijanu Trubarju in Georgu Clemen-tu, ko sta se tega leta v Ljubljani poročila.39 Bučni ženi tvo van j ski sprevod je odmeval tudi v Gradcu.40 Sledile so ostre kazni, čeprav je Felici j an 32 »Vnd als of ft man zu Laibach ... mit fünnf Stimmen beim Regal /Posaunen/ Zinken vnd Schalmeyen in der Kirchen hat gesungen /hab ich dazumal alwegen ein sonderliche frewd/ andach /lieb/ lust /vnnd ernst zum Predigen vnd Gebet/ in mir empfunden«, Eni psalmi, Tübingen 1567. 33 Federhofer H., ib., 96; Isti, Die Musikpflege an der evangelischen Stiftskirche in Graz, JGGPÖ 68/69 — 1953, 75; Kätzel H., Musikpflege und Musikerziehung im Reformations Jahrhundert dargestellt am Beispiel der Stadt Hof. Göttingen 1957, 69 sl.; Rijavec A., Glasba v šolskih redih ljubljanske protestantske stanovske šole, Muzikološki zbornik 1/1965, 17, 20. 34 Prim. Valvasor J. W., ib., X/353, XI/715—717. 35 »Gleichermassen wenn der StatThurner in die Stat und aufs Lanndt jemands anzupfeiffen ersuch würde, das er alzeit die Erlaubnis und Zugebung vom Herrn Burgermeister einholen und haben soll«. MAL: 1/8, 173'. 36 Prim. DAS : Vie. A., ib., 4. 37 DAS : Prot. dež. zbora 5, 596. 38 ». » . das bei disen laidigen hochbetrübten zeytten, nit allein alle Saitten : vnd freiden Spil, so wol bey tag als nächtlicher weil auf den gässen allerdings verbotten. Sonder auch den Turnern Ir gewöndliches Musiciern bis auf weittern beschaidt einge-stelt werden solle . . .«. DAS: Vic. A., ib., 5. 39 Elze T., Die evangelischen Prediger Krains im XVI. Jahrhundert, JGGPÖ 21/1900, 162; 22/1901, 65. 40 Nadvojvoda je 14. oktobra pisal deželnemu upravitelju: »Wir werden mit sonderen Befrembdung glaubwierdig erinnert, wie die zween Predicanten allda zu Laibach, als nämblich der Trüber vnd noch ein anderer, mit Iren angestelten Hochzeiten, sich öffentlich vber den Plaz, mit den Turnern vnd andere Musica Condiciren lassen, wann 41 Trubar prosil stanove, naj se zanj zavzamejo in jih prepričeval, da ni vedel za prepoved, saj da so piskači pred poroko in po njej igrali tudi drugim.41 Med piskači, ki so v 16. stoletju delovali v Ljubljani, je ohranjena vrsta imen, pri katerih izključno prevladujejo imena nemškega porekla. To je tudi razumljivo. Protestantizem je imel svoje korenine v nemških deželah, tako da so z uveljavljanjem in zavoljo uveljavljanja novega nauka prihajali na Slovensko nemški glasbeniki-----kantor ji, organisti in drugi instrumentalisti. V skladu s takratno pa tudi poznejšo prakso so mnoga imena latinizirana ali germanizirana in zato samo ime ne more vedno z gotovostjo razkriti nacionalnega porekla posameznika. Poleg tega so pri mnogih viri ohranili samo osebna imena, ki ne zadostujejo za kakršnokoli sklepanje v tej smeri. V 17. in 18. stoletju se —¦ kot bo pokazalo nadaljnje razpravljanje — vse bolj očitno uveljavlja domač element. Ker pridejo imena v pošte v zlasti pri ugotavljanju izvora in delovnega področja posameznih muzikov, navajam v naslednjem mestne piskače, tako kot jih v 16. stoletju razkriva gradivo po prvi letnici pojavljanja: Mathes »Turner« (1537), piskaški pomočnik Luchas (1547), Mathes Faber (1552), Steffan »Turner« (1570 do 1575?), Cristoff Sigmundt (1570), Mairholt »Turner« (1570), Sigmund Scharer (1575), Tiboldt (Diebold, Tyboldt) Düren (Düren, Dum; 1579—1580), Hans (Hanns) Khelbl (Glaibl, Khelbel, Kehlwel, Khleibl, Khöbel, Khölbl, Kölbl; 1581, 1582, 1586, 1588, 1593—1597), Hans Schmidtperger (1581), Joseph Ney (1581), Zaharias Ekhardt (Eckhart, Eckhartt, Egkhardt, Egkhart, Ekhärd; 1581, 1582, 1584), Casper Prauneysen (1582), Jörg (Jerg) Molle (1582), Abraham »Turner« (1583), Wilhelm (Wilhalb, WiT helbm) Fischer (Vischer; 1584, 1586, 1588, 1590—1592), Gregor Wil-finger (1588), Melhior Hörtner (1588), Cristoff Standt (1592), Le-onhard (Leonhardt) Crainer (Khrainer; 1592-—1593), Hieronimus En-driss (Endress, Endriss; 1594, 1595), Gregor Marinič (1595?), Wolf Nidermair ( 1595), Gregorius Gell (1595).42 Z uveljavljanjem pro tiref ormaci je je katoliška stran začela pritiskati na mestne piskače, da bi igrali pri službi božji v stolnici sv. Nikolaja. Junija 1596 je piskaški mojster Hans Khelbl prosil stanove zaščite zase in za svoje pomočnike. Stanovski odborniki so se zgražali, kako jih morejo siliti k igranju pri nekem tujem (»fremden«) bogoslužju. Sklenjeno je bilo, da jih bodo denarno podprli, če bi jim mestni svet odpovedal službo. Obenem je bila izražena misel, da bi jih v tem primeru mogli v cerkvi nadomestiti deželni trobentači.43 Kaže, da so morali kmalu izgubiti službo, saj je Khelbl že avgusta v virih omenjen kot »bivši« piskaški mojster.44 dann solches wider vnser gemesnes Mandat schreittet...«. DAS: St. A. F. 54/3, 303; Loserth J., Akten und Korrespondenzen, Fontes rerum Austriacarum 58, Wien 1906, 208. 41 DAS: ib., 305—306, 308—311. 42 Prim, ustrezno gradivo v MAL — zapisniki sej, računske knjige, DAS — St. A. f. 5.4/5 in prot. dež. zbora ter Zbori HI/1927, 2. 43 DAS: Prot. dež. zbora 7, 125'—129'. 44 MAL: XIII/15, 16. 42 Ostal pa je še nadalje v Ljubljani, prosil stanove za podporo,45 dokler ni jeseni leta 1597 s svojimi pomočniki stopil v službo koroških stanov in se umaknil v Celovec, kjer se je protestantizem obdržal nekoliko dlje kot na Kranjskem.46 Piskačev poslej v Ljubljani nekaj let ni bilo. To potrjujejo tudi mestne računske knjige, ki za leti 1598 in 1599 ne izpričujejo nobenih zadevnih izdatkov.47 Zato je tudi jasno, da so pri ponovnem prevzemu špitalske cerkve s strani škofa Tomaža Hrena 1. novembra 1958 himnus »Te Deum Laudamus« izvajali samo pevci, ne pa tudi instrumentalisti, še zlasti ne piskači, ki so mesto že leto pred tem zapustili.48 Šele spomladi leta 1600 je službo piskaškega mojstra prevzel Jakob Jukat, ki je bil po rodu iz Beljaka.49 Poleg njega sta imenoma znana še Lucas Ziegler in Gašper (Caspar) Jerin (Jörin).50 Od nekdanjih protestantskih mestnih muzikov zasledimo samo Hieronimusa Endrissa (1608),51 ki je gotovo prestopil h katolicizmu. Vsi ti in nadaljnji mestni piskači so sicer pripadali novemu zgodovinskemu obdobju, vendar so v bistvu nadaljevali prakso svojih protestantskih predhodnikov.52 Če so prej s svojimi instrumenti oskrbovali protestantsko bogoslužje, so sedaj igrali na koru stolnice in drugih ljubljanskih cerkva. Tako je na primer piskaški pomočnik Matija (Matthias) Paulin leta 1653 dobil mesto piskaškega mojstra, vendar »mit der condition, das er sich ... sowoll bey dem Gottesdienst . . . mit der Musica fleissig vnd gewärtig erzaige . . .« .53 Magistrat je ob novoletnem nagrajevanju večkrat pozval piskače, da morajo svoje obveznosti na koru pridno opravljati,54 pri čemer jih je opozarjal na zamujanje in kvaliteto njihove igre.55 Sklepati bi bilo, da ta ni bila vedno na ustrezni višini. Čeprav so bili piskači torej že kot mestni uslužbenci dolžni sodelovati pri cerkveni glasbi, jih je cerkev denarno še posebej podpirala.56 Tudi sodelovanje pri procesijah je morala biti njihova 45 DAS: ib., 375'—376. 46 Federhofer H., Beitrage zur älteren Musikgeschichte Kärntens, Carinthia I, 145/1955, 390; DAS: ib., 258; St. A. f. 54/14, 593—594. 47 Gl. MAL: XIII/17, XIII/18. 48 DAS: Historia annua Collegii Societatis Jesu, 17: »1. statim Nouemb. die omnium Sanctorum festo Xenodochij ciuici templum eis eripuerat, & .. . magna Catholi-corum gratulatione. . . hymnum Te Deum Laudamus Musica Symphonica decantari fecit«. Pridevnik »symphonica« je zapeljal Koblarja, da je omenjeno mesto prevedel z »godbo« (prim. Koblar A., Iz letopisov ljubljanskih jezuitov, Izobraževalna knjižnica III, Kranj 1914, 32). Jezuitski kronist je z »Musica Symphonica« gotovo mislil na blagozvočno, harmonično petje, kar dokazuje tudi glagol »decantare«. K temu gl. Cvetko D., ib., 171, v KAL pa prim, zadevne računske knjige. Te ne izkazujejo nobenih izdatkov za instrumentalno kapelo, kar kaže, da stolnica v tem času ni imela lastnih instrumentalistov. 49 MAL: 1/17, 44, 58'; XIII/19, 12. 50 MAL: Fabjančič V., Knjiga hiš I, 104. 51 MAL: 1/20, 116; XIII/26, 00033. 52 Cvetko D., ib., 203 si. 53 MAL: 1/28,72'. 54 »10 gulden damit sy sich mit ihren dienst so wol in der Khirchen als auf dem Thurn fleissiger vnd gewärtiger enzaigen«. Ib., XIII/73, 00056 in od XIII/30 dalje. 55 »... sy zu dem Gottes Dienst gar zu spatt erscheinen und mit der Musica nicht recht zusamben stimben . . .« MAL: XIII/70, 00043 (10.1.1653). 56 Kapiteljske računske knjige to bogato dokumentirajo (od 1607 dalje), še bolj pa vrsta pobotnic (od 1674 dalje), s katerimi so piskaški mojstri ali njihovi pomočniki 43 dolžnost, ker sicer ne bi imeli poročil, da je župan avgusta 1657 trem piskačem za kazen odtegnil enotedensko plačo, ker se niso neke procesije udeležili.57 Če pa je bilo teh in podobnih cerkvenih obvez, ki so zahtevale njihovo instrumentalno muziciranje, izredno veliko, je kapitelj včasih naklonil piskačem še kako posebno nagrado; prav tako če so sodelovali na koru cerkve sv. Petra, kot to dokazujejo pobotnice za leto 1682, 1686 in 1678.58 Podpirali pa so jih tudi stanovi. Tako beremo v sejnih zapisnikih stanovskega odbora z dne 11. junija 1697, ko je ta razpravljal o zmanjšanju stroškov, naj »Thurner Deputat« še nadalje ostane v višini 100 gld.59 Ker je bil ta znesek del rednih dohodkov, ki so jih piskači prejemali od magistrata,60 so bili precej slabše plačani od svojih tovarišev, ki so bili v deželni službi.61 Zato jim skrb za vsakdanje življenje ni dovoljevala kdo ve kakega poglabljanja v svojo umetnost in ni mogla vzpodbudno vplivati na kvaliteto njihove reprodukcije. Kljub temu pa so bili potrebni in koristni prav povsod, saj brez glasbe ni mogla miniti skoraj nobena prireditev ali slavnost, bodisi javnega ali zasebnega, bodisi cerkvenega ali posvetnega značaja.62 Seveda jih je pri tem glede na njihov ne ravno zagotovljen materialni položaj zanimalo tisto muziciranje, ki ni sodilo v njihove osnovne obveznosti in ki jim je zato lahko prineslo kaj postranskega zaslužka. Odtod v arhivskem gradivu toliko prošenj za podporo in pritožb v zvezi s prepovedmi igranja zaradi žalovanj ali vojnih in kužnih nadlog. Večinoma so se piskači obračali za pomoč magistratu. Tako je bilo leta 1608, 1609, 1612 ali 1623, ko je Matija Legat (»für sich vnd in namen der compagnia«) prosil za podporo, ker je bilo vsakršno igranje na gosli prepovedano in ker zato ni imel ne on ne njegovi pomočniki nobenih dodatnih dohodkov.63 Tudi piskač Matthias Killer je bil leta 1657 v podobnih težavah (»das Saitten-spill vnd die Music wegen dero hochsälligister gedächtnuss Ferdinandi Tertii . . . ganz eingestelt vnd prohibiert worden«).64 Zategadelj so bili potrjevali prejemke »wegen vnsern Kirchendienst mit vnsern Musicalischen Instru-mentibus«, »wegen vnserer Musicalischer Verichtung«, »per actionem nostris musica-libus instruments apud Santum Nicolaum« itd. Prim, računske knjige v KAL. 57 »Den 26. deto hat der Herr Burgermaister des Maister vnnd zweyer Thurner-gesellen wöchentlich gebüerund besoldung zu bestraffung das sy nicht zu Einer procession nicht erschinen«. MAL: XIII/74, 24. 58 KAL: Računske knjige — 6. X. 1682, 3. IX. 1686, 19. XII. 1686, 4, IX. 1678. 59 »... bey disen . .. von alters gebreüchig gewesten possten kan nichts erspart werden«. DAS: Prot. dež. zbora 35, 510'. 60 Prim. op. 93. 61 Takrat je na primer vsak deželni trobentač imel po 194 gld. rednih letnih dohodkov, medtem ko so vsi piskači skupaj od magistrata prejemali približno 218 do 225 gld. letno! Kar so dobili še od kapitlja, je zneslo samo par goldinarjev na vsakega. Prim. KAL: kapiteljski računi; MAL: XIII/114; DAS: ib., 509'. 62 K že znanim podatkom (prim. Kaspert A., Aus dem Tagebuche eines krai-nischen Edelmannes, MMK VIII/1895, 59; Cvetko D., ib., 210) še tale drobec iz MAL (XIII/97,62 — 1680): »Specification wieuil auf der hochen Pastei angestelt aber wegen dess Grossen Regen Wetter in einem Neuen Gepeü gehaltenen Mahlzeit, dabey ein Grosser anzahl der Herrn vnd 6 Jesuiter neben der Thurner Gewesen, ist anerlassen als volgt. ..«; sledijo stroški. 63 MAL: 1/20, 156'; XIII/27, 00041; XIII/30, 00068; XIII/41, 00133. 64 MAL: XIII/74, 00137. 44 preklici prepovedi toliko bolj dobrodošli. Dne 13. avgusta 1666 je bila na primer preklicana prepoved od novembra 1665 in v njej beremo, da »bemeltes Verbott widerumben relaxieren vnd aufheben vrid denen Musi-cis den Weeg zu den freyen Saintenspill widerumben vnbedeneklich eröffnen khönne . . ,«.65 Piskači so se obrnili tudi naravnost na notranjeavstrij" sko komoro v Gradcu. In ne vedno brez uspeha. V tem so uspeli leta 1650 (»doch ohne danz, nicht aber auf offnen gassen vnd Strassen«),66 medtem ko je bilo januarja 1684 naročeno vicedomu, naj obvesti prosilce, da jim je začasno dovoljeno igrati ob porokah in podobnih priložnostih, vendar pod pogojem, da ne bodo igrali na javnih prostorih in da pri tem ne bo plesa (»tanzen vnd Springen, wie ... alle Scandala vnd liederliche Purschieren«).67 Prepoved javnega muziciranja ( »öffentlichen Music« ) pa jih je morala še nadalje ovirati, ker se v zadevi sicer ne bi obrnili na stolni kapitelj in decembra 1686 prosili za pomoč.68 Zadnja v našem domačem arhivskem gradivu doslej zabeležena prepoved je iz avgusta leta 1713, ko je bilo zaradi kužnih bolezni prepovedano vsakršno javno muziciranje ( »alle öffentliche . . . fest, Tanz, Saitten vnnd andere klingendte spül, wie auch Trompeten vnd Jägerhorn« ) .69 Poleg piskačev so k rasti instrumentalnega muziciranja v Ljubljani prispevali tudi mestni goslači. Pripadali so socialno šibkejšim slojem meščanov, ki so se poleg~ rednih poklicev ukvarjali tudi z muziciranjem, seveda vedno za nagrado. Večinoma so igrali na gosli, pa tudi na druge strunske instrumente. Tako je Joseph Rabiding leta 1728 prosil magistrat, da bi bil kot »Passgaiger« sprejet med goslače,70 neki Urban Robačnik (Robatschnikh, Rabauschnigkh »geiger«), pa je 1658. omenjen kot igralec na citre »Zitterschlager«.71 V Ljubljani so se prvič pojavili leta 1571, medtem ko so v Gradcu zabeleženi tri leta prej.72 Med piskači in mestnimi goslači so iz konkurenčnih razlogov stalno nastajali prepiri. Čeprav je večkrat zaslediti osebna nesoglasja tako med posameznimi muziki znotraj obeh instrumentalnih skupin kot med skupinami samimi, so bolj značilna tista, ki so izhajala iz neurejenih socialnih razmer. Proti tujim muzikantom (»fredter vnd stumpier«, »pedtel Geiger«), kadar so ti prišli v Ljubljano, so sicer družno nastopali,73 zato pa medsebojni spopadi niso nikoli popolnoma ponehali. Leta 1651 v mestnih sodnih zapisnikih prvič zasledimo, da so se piskači pritožili »wider die anderen Geiger, dass derselben 65 DAS: Vic. A. 1/127, 2. 66 DAS: ib., 7. 67 DAS : ib., 3. 68 »... in diesen 3 Jahren., vili gesungene... Litaney vnd H. Ämbter mit der. . . Music Jederzeith vleissig verrichtet haben. Weillen aber wür wegen solliher Extra ordinarie verrichten Music khein besoldung .. . empfangen, zu deme wür Turner aida ohne das wegen der eingestehen öffentlichen Music kheine dienst gehabt haben . .. Eur höh wür den .. . dergleichen vleissige khürchen bedienten jederzeit mit ainem recom-pens zubegnaden pflegen . ..« KAL: kapiteljski računi — 5. XII. 1686. 69 DAS: ib., 6; MAL: XIII/131, 58; Cvetko D., ib., 204. 70 MAL: 1/71, 43. " " ¦ 71 MAL: 1/29, 180; Fabjančič V., ib., Ill, 690. 72 MAL: 1/11, 17A; Federhofer H., Die Grazer Stadtmusikanten und die privili-gierte Stadtmusikantenkompanie, ZHVSt XLII/1951, 98. 73 Prim. MAL: 1/34, 107' (12. VI. 1665). 45 zuuil eompagnien sein«.74 Proti koncu stoletja in v začetku 18. stoletja je teh pritožb vedno več: da jim s svojim igranjem odjedajo kruh, da od tujih goslačev kupujejo gosli in druge instrumente (»Geigen vnd Musicalische instrumenta«), da jih je več kot štiri in podobno.75 Mestni piskači so leta 1712 prosili magistrat, naj zaradi nenehnih prepirov izda pravilnik, po katerem naj bi se obe stranki ravnali ( »zwischen ihnen vnd denen alhiesigen Stattgeigern . . . ein normam einzurichten« ). Spori pa so klili tudi poslej. Leta 1719 so se piskači zopet pritožili in 1725. so prosili mestni svet, naj jim ponovno potrdi leta 1712 izdani pravilnik.76 Ker njegova vsebina odlično osvetljuje, kako je magistrat skušal urediti odnose med obema skupinama instrumentalistov, kaže na kratko povzeti jedro njegovih določb:77 1. Goslači ne smejo nikoli imeti več kot štiri instru- 74 MAL: 1/27, 136. 75 MAL: 1/44, 83, 139; 1/48, 32'; 1/54, 74'; 1/56, 139, 149; DAS: Vic. A. 1/127, 7; Svetina A., ib., IV/1, 1956, 4. 76 MAL: 1/58, 202'; 1/65, 12; 1/70, 132. 77 Original je ohranjen v DAS (Vic. A. 1/127, 7 — 14. X. 1712) in ga zaradi zanimivosti navajam skoraj v celoti: »Erstlich solle denen Stattgeigern in ihrer Compagnia nihemahlss mehr dan allein Vier persohnen in allem /zuführen, vnd.. . mit kheinem andern Musicanten vnter wass für einem vorwandt ess immer sein möchte, zu conjugiern oder die Compagnia zuuermehren . . . kheines weegs verstattet vnd erlaubt sein. — Zum 2-ten wierdt ihnen Stattgeigern hiemit gänzlichen eingestelt ein oder anderm geiger in ihrer Compagnia der vier persohnen für sich selbst zunemben oder mit ihme einigen dienst zuuerrichten, ess seye dan das derselbe von Einem Ehrs. Magistrat für einen Stattgeiger aufgenomben vnd mit einem Magistratischen Décret versehen worden, inmassen die aufnembung der Stattgeiger Ein Ehrsames Magt. . . altgebreüchigermassen referiert haben will. — 3-tens so wierdet ihnen Stattgeigern gleichmässig ganz ernstlich auferlegt auf dass sye denen Thurnern in ihren dienst auf kheinerley weiss eingreif fen vnd khein dienst als nemblich bey denen Versprechungen, Hoffrechten, Hochzeithen, Primitien, Comédien, Seill: vnd andern Tänzen, vnd dergleichen ohne vorwissen des Thurnermeisters, auch biss vnd solang die Thurner mit dem dienst nicht versehen, annemben, sondern schuldig sein sollen sich bey dem Thurnermeister, oder in dessen abwesenheit, bey einem oder andern Thurnergesellen anzumelden, den vorkhombenden dienst in erzeith anzuzeigen, vnd sich, ob die Thurner schon mit einigen dienst versehen oder nicht zuerkhundigen, wan also die Thurner einigen diensts versichert oder damit albereith versehen sein, so sollen alsdan ihnen Stattgeigern auch nicht verwehrt werden den dienst anzunemben vnd zuuerichten. — Zum 4-ten. Wan bey der Thurner Compagnia einiger abgang der Cammarathen vorhalten solte, so seint die Thurner befuegt den abgang zuersezen vnd die Jenige so ihnen tauglich vnd anständig seint, von der Stattgeiger Compagnia zunemben, die begehrten aber sich vnwaigerlich zu der Thurner Compagnia 'zuuerfüegen, verpundten. — Was aber zum 5-ten. Die andere geiger so sich alhier aufhalten möchten, anbelangt soll deneselben weither kheine Compagnia passiert werden, ess seye dan das sye von denen Thurnern dem Herrn Stattrichter praesentiert, vnd von ihme Herrn Stattrichter guettgehaissen worden, jedoch sollen dieselbe kheinen dienst, so denen Thurner oder Stattgeigern anständig wäre, ehe vnd beuor so woll die Thurner alss Stattgeiger mit dem dienst nicht versehen sein, annemben, sondern in der gleichen fällen bey dem Herrn Stattrichter vmb ertheillung der Erlaubnuss sich gebührendt anzumelden vnd zubitten schuldig sein. — 6-tens. Die von dem geü oder anderen Stätten in faschungszeit herein-khombende geiger betreffendt, sollen sye gleichmässig vor sich selbsten kheinen dienst annemben, sye haben sich dan vorhero denen Thurnern vorgestelt vnd hierauff von dem herrn StattRichter die erlaubnuss erhalten, widrigen fahlss aber. .. ihnen zur Straff die geigen endtweder gebrochen oder gar hinweggenomben werden sollen. In den vorigen vnd schlusslichen aber wierdet so wole denen Thurnern als Stattgeigern ganz ernstlich vnd pannfällig hiemit aufgetragen dass sye nicht allein dieser hierabbeschri- 40 mentaliste. 2. Prav tako ne sme nobeden izmed goslačev bodisi sam bodisi s kom drugim igrati na svojo roko. 3. Piskačev ne smejo izpodrivati pri zarokah, porokah, komedijah, plesih in drugih priložnostih, preden se v sporazumu z njimi ne prepričajo, da so si le-ti zagotovili, igran je. 4. Če se izprazni mesto piskača, morajo mestni piskači dati prednost kandidatom iz vrst goslačev. 5. Drugi goslači, ki so v mestu, smejo organizirati godbe šele z vednostjo piskačev in z dovoljenjem mestnega sodnika. Pri dogovarjanju morajo dati prednost mestnim piskačem in mestnim goslačem. 6. Goslači s podeželja ali iz drugih krajev se morajo ob prihodu v mesto najprej predstaviti piskačem, od mestnega sodnika pa dobiti dovoljenje za igranje, ker jim bodo v nasprotnem primeru gosli za kazen ali zlomili ali vzeli. Z lahkoto je razbrati, da je vodilna misel pravilnika v tem, da so piskači na vsak način skušali obdržati svoj privilegiran položaj, katerega jim redni dohodki sami pač niso zagotavljali. V zvezi s četrto točko pa je zanimivo ugotoviti, kako tudi drugi podatki govore o tem, da so se piskači deloma rekrutirali iz goslaških vrst: včasih uspešno, kot kaže primer Johanna Ludwiga Samba ( »er bey vns die manire Ein Ehrsame Compania zu bedienen ergriffen«), včasih pa tudi brez uspeha, ko se Joannes (Joha-nes) Lukman (Luckman; »Lukhman . . . zur prob aufgenombener Geiger«) na primer ni izkazal sposobnega za piskaško službo.78 Preizkušnje pa ni delal samo tisti, ki je hotel postati piskač. Tudi pri mestnih goslačih je bila zasedba izpraznjenega mesta vedno zvezana s preizkusom, ki ga je kandidat moral opraviti pred ostalimi goslači.78 Ker so goslači izvirali iz nižjih meščanskih slojev, prevladujejo priimki in imena, ki kažejo na slovensko poreklo: Martin Kliger (Khliger; 1604—1616), Thomas ( Thoman ) »Geiger« ( 1604—1616), Andrej (Andre) Turk (Turkh; 1623), Christian »pauer geiger« (1623), Jakob (Jacob) Skuban (Skhuban; 1630—1631, 1633—1636), Stefan (Stephan) Turk (Turgkh, Turkh; 1631—1670), Mathias Wolf (1635—1647), Adam Wolf (Wolff; 1640—1658), Urban Robačnik (1642—1643, 1658), Simon Pukler (Pukhler; 1651), Mihael Vogrin (1675), Joannes Lukman (1677, 1684—1686), Vid (Veith) Ingolič (Ingelitsch, Ingolitsch; 1694 do 1696), Matija (Mathias) Klobas (Khlabas, Klabass, Klowass; 1694 do 1696), Jakob Turk (Turkh; 1694—1696), Baltazar Pregelj (Pregi; 1694—1696), Johann Ludwig Samb (1704, 1712, 1720—21), Joseph Prettner (1724), Joseph Rabiding (1728), Mihael Rupnik (Rupnikh; 1732), Matija (Mathias) Gradišnik (Gradischnigkh; 1735), Jakob (Ja- benen normae vnd Ordnung in allein vnd jeden ganz genauist nachgeleben, vnd in geringsten nicht Contraueniern, sich auch miteinander frid: vnd freundlich vertragen, wiezumallen die Jenige so sye mit ihren dienst bedienen werden mit kheiner vber-mässig begehrenden belohnung grauiern noch sonst denen selben einige grobheit erweysen, woll aber in allein vnd jeden sich aller Manier vnd bescheidenheit so gewiss betragen, alss im widrigen wider den vbertretter auf die forkhombende beschwör das geizimende Einsehen ex off o vorgekhert werden solle.« Da je pravilnik v marsičem samo potrdil staro prakso, prim, še MAL: 1/26, 169'; 1/27, 46, 151; 1/28, 19', 77\ 78 DAS: Vic. A. 1/127, 7; MAL: 1/44, 83, 139; 1/45, 148. 79 MAL: 1/74, 44'. 47 cob) Magušar (Manguscher, Maguscher; 1735), Jožef (Joseph) Skalar (Scallar; 1739 ).80 Goslači, razen redkih izjem, niso bili zmožni kvalitetnejšega muziciranja (»sye stattgeiger . . . alle der music vnkhündig, weder ein gottes-dienst in denen kierchen . . . weder ein hoher Adi mit gebührender music bedient werden könte« ) .81 To je bilo področje mestnih piskačev. Z ustano" vitvijo Academiae Philharmonicorum (1701) so ti seveda vse bolj izgubljali na pomenu, vendar so tudi poslej ostali aktivni. Do konca svojega obstoja so delovali na koru v stolnici. Slednja takrat namreč razen organista verjetno ni imela lastne instrumentalne kapele.82 Še celo iz leta 1748 ohranjeni podatek pravi, da so bili piskači obvezani sodelovati pri bogoslužju ( »bey denen Gottes Diensten unausbleibentlich sich einfinden« ) .83 Izvajalna praksa je bila domnevno taka, kot jo beležijo podatki za stolne kore drugod.84 Večkrat so jih v svoj sestav vključevali tudi fil-harmoniki, ki so se sami posvečali predvsem strunskim instrumentom, medtem ko so izvajanje na pihala, trobila in tolkala prepuščali drugim muzikom, skoraj gotovo piskačem in trobentačem.85 Gradivo o njihovem sodelovanju pri cerkveni in posvetni glasbeni reprodukciji je že obdelano.86 Zagotavljanje dodatnih zaslužkov pa je zahtevalo še nadaljnje iz-venslužbeno muziciranje; pri meščanih87 in plemičih (»welichen wür . . . bis anhero ieder zeit auf das möglichste zu bedienen vnd beflissen haben« ) .88 Za dobo reformacije je bil značilen povečan kulturni in umetnostni pretok med našimi ter drugimi nemškimi in avstrijskimi protestantskimi deželami. Kako se je to kazalo v piskaških vrstah, je pokazal seznam piskačev 16. stoletja. Čeprav so se z zmago protireformacije na široko odprla vrata italijanski glasbeni renesansi, ki jo najbolj očitno izpričuje Inventarium librorum musicalium Ecclesiae Cathedralis Labacensis (1620), in nato baroku, pa Ljubljana, ki ni bila sedež deželnega kneza, ampak samo ene izmed mnogih škofij, pač ni mogla privlačevati tudi italijanskih muzikov. Ti so odhajali v večja glasbena središča severno in severozahodno od našega ozemlja. Zato teh med piskači ne zasledimo. 80 Prim, ustrezno gradivo v MAL: sejni zapisniki, računske knjige, davčne knjige; Fabjančič V., Knjiga hiš. 81 DAS: Vic. A, ib., 7. 82 V KAL prim, kapiteljske račune od 1700 do 1760. Ti ne izkazujejo nobenih zadevnih postavk. Še celo posebej nastavljeni pevci, ki so sicer utegnili igrati na kak instrument, so redki; pa še te je moral večinoma vzdrževati vsakokratni organist. Prim. Cvetko D., ib., 307; Isti, Academia Philharmonicorum Labacensis, Ljubljana 1962, 78. 83 MAL: 1/87, 157. 84 Federhofer H., ib., 103—104. 85 Cvetko D., ib., 67. 86 Ib., 59 si., 74, 106. 87 MAL: 1/60, 30. 88 Verjetno tudi na plesih, ki so jih ogranizirali stanovi. V arhivskem gradivu je namreč zaslediti vrsto plesnih učiteljev (»Tanzmaister«), ki so bili v službi deželnih stanov: Peter De Gran Ville (Granuil, Granuill, Grauell; 1670—1686), Peter Zerra (1686), Gabriel Cherier (1713), Mathias Libet (1741), Julius Gabazi (1741), Peter Hörzog (1749). Gl. DAS: Prot. dež. zbora 25, 576'; 26, 13'; 31, 272; 33, 265, 267; 36, 509'; 41, 514; 42, 360; 48, 196, 399; RK, f. 11. 48 Domači ljudje so se vse bolj uveljavljali, vendar so k nam še vedno prihajali glasbeniki z ožjega avstrijskega ozemlja. Odtod tudi nemška imena, kolikor seveda ni šlo pri tem za domače, a germanizirane ali latinizirane priimke. Tako je leta 1651 omenjen neki po imenu neznani »geselle der von Graz khumben ist«:89 Tudi leta 1638, ko je Jakob Grohar iskal novega piskaškega mojstra, se je zanimal zanj razen v Radgoni in Ptuju tudi v Gradcu in na Dunaju ter ga nato v osebi Wenzeslausa Ziegler j a našel na Salzburškem.90 Arhivski material ima zabeležene naslednje mestne piskače: Jakob Jukat (1600—1617), Gašper Jerin (1600), Lucas Ziegler (1600—1614), Hieronimus Endriss (1608—1613), Matija Legat (1611 do 1634), Jacob Christian (Christianus; 1626), Philip (Phillipp) Buech-felder (Puechfelder; 1634—1635), Jakob Grohar (1635—1651), Wen-zeslaus Ziegler (1638—1653), Gregor Paulin (1651—1680), Matthias Killer (1651—1682), Matthes Torman (1653), Karner (Kharner) »Thurner« (1653), Matija (Mathias) Andrič (Andreiz, Andriz; 1658 do 1693), Pavel Gorjup (1660—1697), Wolf (Matthias) Killer (1660 do 1682, 1684—1697?), Matija Vorinc oz. Voranc (1682—1694), Matija Grabenek (1693—1740), Janez Jurij Jugovič (1695—1721), Matija (Mathias) Rode (Rhadde, Rodhe; 1695—1724), Wolfgang (Wolf) Cro-bath (1697—1699), Johann Ludwig Samb (1714—1719), Franc (Fran-ciscus) Ksaver (Xauerius) Demšar (Dembscha; 1721—1724), Janez (Johann) Prezelj (Presi, Pressi; 1732—1743), Franc Ksaver Bensa (1740—1751), Andreas Waldeck (1748) in Wolf Žiga Ahačič (1752).91 Zadnji, ki je prosil za mesto piskača in učitelja (»vor einen Thurner und zugleich vor einem Schullmaister« ), je bil verjetno Jožef (Joseph) Veho-vec (Vehoiuz). Oktobra leta 1753 je dobil mesto učitelja v mestnem špitalu, medtem ko o njegovi piskaški službi v gradivu ne najdemo več odgovora.92 Verjetno mu je niso podelili. V zadnjih letih se je materialni položaj piskačev namreč zelo poslabšal. V zvezi z davčnimi reformami Marije Terezije so bili stanovi februarja leta 1748 prisiljeni odegniti vsoto, ki so jo sicer prispevali magistratu za njihove plače.93 Dohodki piskačev so se zato zmanjšali za več kot polovico. Nov upravni sistem, ki je skrčil moč stanov, pa ni prizanesel niti mestom. Da bi vrnil dunajski bankaliteti posojilo v znesku 20.000 gld., ji je ljubljanski mestni svet moral odstopiti mostnino, obenem pa močno skrčiti svoje izdatke. 5. januarja 1754 je magistrat med drugimi uslužbenci odpustil preostale tri piskače (»denen drey in Sold Stechenden Statt-Thurnern den dienst aufsagen« ) .94 89 MAL: XIII/68, 00074. 90 MAL: XIII/55, 00150. 91 Prim: KAL — kapiteljski računi 1600—1760, MAL ¦:— računske knjige XIII/27—171, zapisniki sej 1/17—91, Fabjančič V., ib. 92 MAL: 1/92, 267. 93 MAL: XIII/165, 16; Grafenauer B., Zgodovina slovenskega naroda V, Ljubljana 1962, 7 si. 94 MAL: 1/93, 12. 4 49 Brez direktiv od zgoraj ali kakršnegakoli upravnega akta, kot je to bilo pri deželnih trobentačih,95 je institucija mestnih muzikov prenehala obstajati. Isti oziroma podobni momenti, ki so zavirali in kmalu tudi popolnoma zavrli delovanje Academiae Philharmonicorum in ki so bili odsev splošnega družbenega razvoja, so zatrli tudi mestne piskače. Ti so že nekaj desetletij tudi v razvoju glasbene umetnosti zgubljali na pomenu. Razcvet glasbenega baroka jih je pustil zadaj. Umetna glasbena reprodukcija je potrebovala muzike tehtne j ših in drugačnih kvalitet, katerim pa piskači kot preživela glasbena institucija niso več mogli zadostiti. Tudi v tem smislu jih je čas že prehitel.96 Kratice: DAS — Državni arhiv Slovenije JGGPÖ — Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Österreich KAL — Kapiteljski arhiv v Ljubljani MAL — Mestni arhiv v Ljubljani MHVK — Mitteilungen des Historischen Vereines für Krain MM-K — Mitteilungen des Musealvereines für Krain SGR — Slovenska glasbena revija ZHVSt — Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark SUMMARY The term »town musicians« is here used to cover the so-called town pipers (Stadtpfeifer, Stadtturner) as well as the town fiddlers (Stadtgeiger), as distinct from the provincial musicians, known as provincial trumpeters (Landschaftliche Trompeter). The town pipers, who had developed from the mediaeval travelling musicians, are mentioned in the Ljubljana archives in the late 1520's and 30's. However, only in 1544 do we have evidence of a permanent organized body of four musicians. The duties of the pipers were various; they stood guard on a special tower of Ljubljana castle, sounded their instruments at certain hours, greeted with music secular and church dignitaries when these visited Ljubljana, took part in church music and in different town celebrations and taught instruments to the children of the wealthier burghers and aristocrats. In short, they were necessary and useful everywhere, for without them no performance, public or private, religious or secular, could take place. The master was usually the one who played the cornet, whereas his assistants played trombones. Individual members played other instruments as well----trumpets, Krummhorns, shawms, recorders, virginals as well as various string instruments. They reached the first peak of their development in the 16th century, during the Protestant era. The names of the pipers mostly reveal their German origin, understan- 95 Federhofer H., Die landschaftlichen Trompeter und Heerpauker in Steiermark, ZHVSt 40/1949, 93. 96 Ne sme nas zapeljati dejstvo, da ponekod zasledimo piskače tudi pozneje. V Leobnu na primer nastopa marsikateri »Stadttürmer« oziroma »Stadttürmermeister« tudi v 19. stoletju in zadnji celo leta 1899. Pri tem gre seveda samo še za ime. Vsebina njegovih obveznosti je bila že več kot sto let popolnoma drugačna. »Piskaški mojster« je sedaj ali glasbeni direktor (»Musikdirektor«) ali pa v isti osebi združuje to funkcijo s tisto regensa chori. Prim. Federhofer H., Die Stadttürmermeister von Leoben, Blätter für Heimatkunde, Graz 1949, XXIII/4, 109—116. 50 dable enough, since Protestantism had its roots in Germany, so that to spread and consolidate the new religion, German musicians came to Slovenia. With the victory of the Counter-Reformation at the beginning of the 17tn century the local element is more and more in evidence and in the 18tn century comes to prevail. Apart from the pipers, a contribution to the development of instrumental music in Ljubljana was made by the town fiddlers, first mentioned in the archives in 1571. They belonged to the lower levels of town society and apart from their regular employment they engaged in other music-making, for which, of course, they were paid separately. But for a few exceptions, they were unable to achieve any high quality of performance. However, in part-time playing, which represented an important additional source of income for the never very well paid town pipers, they were unwelcome rivals of the latter. Their quarrels went so far that the town council was obliged in 1712 to issue special regulations which minutely defined their duties and mutual relations. With the establishment of the Academia Philharmonicorum (1701) the town pipers decreased in importance, though they still remained active. Because of the fiscal and administrative reforms of Maria Theresa the town was obliged to cut its expenses. The town was thus compelled in 1754 to dismiss the town pipers, among other employees. Without any direction from above as was the case with provincial trumpeters, the institution of town pipers ceased to exist. Similar retarding circumstances to those operating on the Academia Philharmonicorum, which were a sign of general social development, brought the institution of town musicians to an end. The latter had for some decades been losing their importance; the efflorescence of the Baroque in music had left them behind. Musical performance demanded better qualified exponents, and the pipers were no longier suitable. Time had overtaken them. 4* 51