Otroška individualnost. Fr. Gabršek. I. Pojedini človek se razlikuje od vseh drugih po prav posebnih svojstvih, bodisi telesnih ali duševnih. Taka posebna svojstva imenujemo individualnost človeško. Uže pri odraslih ljudeh opazujemo; da se ne nahajata dva človeka, ki bi imela povsem jednako prirodo. Pri teh so vnanja ali notranja svojstva uže toliko razvita, da bi mogla stvarjati nekako jednakoličnost v raznih telesnih ali duševnih pojavih. A ker tega ni, tedaj smemo sklepati, da so razni telesni ali duševni darovi, katere je človek prejel od svojega Stvarnika, v bistvu sicer istovrstni, v svojih posledicah pa raznovrstni in to tem bolj, čim različnejši so vplivi, ki izpreminjajo človeški razvitek. Ako pa govorimo uže pri odraslih Ijudeh o posebnih svojstvih, tem večja je razlika pri otrocih, ki se še le razvijajo in katerim še nedostaje one trdne podloge za izraževanje svoje notranjenosti, katere nikakor ne sme manjkati pravilno razvitemu človeku. V tem oziru je torej individualnost neka prav posebna lastnost gojenčeva. To pa stori, da je ves šolski pouk in sploh vse šolsko delovanje jako težavno. Da bi popolnem ustregli vsakerau otroku, imeti bi morali pravo za pravo toliko načinov poučevanja in vzgojevanja, kolikor je otiok v šoli. Da bi bilo to skoro nepreraagljivo delo, razvidi se na prvi hip. Najtežavnejša stran te zadeve je pač vzgoja, kajti pri pouku se vender le še doseže vs;ij na sploh nekaka jednakoličnost, to pa zato, ker izvirajo vednosti iz vsakdanje potrebe in ker teži človek pri svojein izobrazovanji po vkupnem smotru, ustrezajočem tej potrebi. Vzgoja pa se ima oziiati na notranja čutila, na nežne kalf, speče v notranjosti otrokovi. Vse to je treba vzgojitelju natanko izpoznati, kajti pri vzgoji še ni dosti, da poznamo sanao smoter, katerega nam je do-eči z navlaščnim vplivanjem na gojenca. Ravno tako ne zadostuje, da bi se seznanili sanio z uzorom, po katerem se ima gojenec izobraziti in vzgojiti. Polovičarsko delo bi bilo nadalje, ko bi poznali in uporabljali jedino le sredstva, s katerimi se ima gojenčeva vzgoja izvrševati, pri tem pa bi pozabljali na vse one prirodne sile, katerim se imajo taka sredstva šele prilagoditi. Ako hočemo torej, da bode naše vzgojno delo v resnici pravo in popolno, poznati nam je gojenca po vseh njegovih posebnih svojstvih, po vsem njegovem bistvu. Samo na to, kar natanko poznam, morem vztrajno vplivati, in le ondi moreiri uporabljati prava sredstva, kjer poznam prirodne sile, darove in posebnosti gojenčeve. Vsaj mora tudi kraetovalec poznati najpreje zemljo, katero mu je obdelovati, potem šele more vsejati pravo seme. Lastnosti tal so različne, vender v določenem krogu jednake; človek pa je živ tvor, ki se vedno izpreminja in prečesto udaja vsakojakim vtiskom. Ako hoče torej vzgojkelj doseči v resnici [iravi uspeb, poznati mu je vsakega otroka po njegovih posebnostih; potera pa naj za vsakega posebej uravna svoje delovanje. Ali to je silno težavno in ne terja le strogega opazovanja otroške duše, natančne spoznave vseh zakonov, po katerih se vrši notranje življenje človeško, ampak tudi neprestanega napora njegovih telesnih in duševnih sil. Vrhu tega je v šoli vse preveč otrok navzočih, zaradi tega nedostaje učitelju časa v natančno razrešitev te naloge. Vender to ga ne sme ustrašiti, da ne bi po svoji možnosti preiskoval podloge, na katero mu je cepiti plemenite cepiče. Ako ima vsaj nekaj trdne volje, dosegel bode kmalu več, nego se je nadejal, in nadaljevanje mu ne bode težavno. V veliki meri ali na sploh najde učitelj pomoč v raznih opazovanjih, katera so naui zapustili učenjaki v svojih spisih. Čeprav veljajo taka opazovanja za človeštvo sploh in se ne morejo pečati uprav z onimi otroci, na katere se ima učitelj ozirati, vender so mu taka opazovanja in take izkušnje neprecenljiv zaklad, iz katerega zajema vsaj občna vodila svojemu posebnemu opazovanju. V tem oziru najdemo, da se na sploh nahajajo v vseh ljudeh iste kali, samo da še spe in čakajo individualnega razvoja. Primerjajoč tu dobljena pravila s posebnimi pojavi otrok, ki so mu izročeni v opazovanje in razvijanje, treba se mu je uglobiti v otroško dušo, v mišljenje in snovanje otrokovih nazorov; vzlasti pa se mu je postaviti na ono stališče, na kateretn stoji otrok. S tega stališča naj potera premotruje njegovo dejanje in nehanje; otroka pa naj sodi tako, kot bi mu bila odprta njegova duša. Prav tako izpoznavamo otrokovo prirodo, ako se ozremo na lastno mladost in se spominjamo, v kakih okolnostih smo vzrastli, kake težnje smo imeli, po 6em smo takrat hrepeneli, kaka sredstva so rabila našim vzgojevateljem, da so nas ozdravili te ali one sklonosti, strasti. Sploh se uam je spominjati vsega, kar je delovalo na nas ter podalo mer in določbo našemu čustvovanju in hotenju. Vse to pa, kar smo našli na takov način. urediti nam je v pregledno celoto, da se tako vsak čas lehko prepričamo, je li posledek našega opazovanja v resnici priineren otrokovi notranjosti, je li to, kar smo našli, pravi izvor nekaljene otrokove duše. Sosebno pa nam je paziti, da ne zamenimo napačnih posebnosti otroških s pravimi, bistvenimi. Mnogo je namreč posebnosti gojenčevih, ki se Dimajo smatrati za take, katerim se mora na vsak način ustreCi. Take lastnosti so uže tako ukoreninjene, da se kaj lehko smatrajo za uekaj stalnega. To so le razvade ali mehkužnosti, katere je treba šele odstraniti in z boljšimi nadomestiti.