»Vemo, da je že ura, ko naj vstatiemo iz spanja«, je adventni klic katoliške Cerkve, ki velja več ali manj vsakemu izrned nas. Pa, ko se glasi ta klic: »Že je ura, da vstanemo iz spanja«, se nam tolikokrat godi ravno tako, kakor zjutraj, ko se zbudimo in vemo, da je že davno čas, da vstanemo. Tako se nam toži zapustiti udobno, mehko postelj in mislimo si: »Samo maio še, samo par minut«, pa zastaja radi tcga delo in gospodarstvo trpi škodo. Ravno tako neprijetno se tni zdi, da bi zapustili udobno postelj mlačnosti in mehkužnosti, kjer se ni treba nič tmditi, kjer ni treba nič storiti, nič se premagovati. Posebno težko se še zdi človeku, da bi vstal iz spanja grehov in navad, ki jih je vzljubil. na katere se je navezal, ki so mu postali druga narava. Godi se mu kakor grešniku Avgustinu, ki so inu njegove strasti, ko se jim je hotel izviti, govorile: »Kako hočeš brez nas živeti? Kako bi bilo življenje brez nas dolgočasno, žalostno!« Da, to moramo priznati, tako velika je moč grehov in strasti, da človek z lastno močjo ne more vstati iz njih. Tako se mu godi, kakor fantu, o katerem se pripoveduje sledeče: Dolgo časa se je boril on, ki je tičal globoko v blatu in je vendar brepenel po luči, zoper greh, a zastonj; nazadnje se ga je polastil obup, sklenil je napraviti svojemu življenju, ki je bilo kakor življenje živali, konec. V noči, ki je bila po njegovem mnenju zadnja v njegovem življenju, pa je imel posebne sanje. Velikanski orjak je stal pred njim in ga je hotel zmleti. Videl pa je tudi angela, ki ga je bodril, naj pobije orjaka. »Kako naj ga premagam«, je vzdiboval mladenič, angel pa je še ponovil svoje povelje in je pristavil: »Nebo ti bo pomagalo.« Nato je mladenič začel boj in je premagal velikana. Ves poten se je zbudil in je naenkrat razumel pomen sanj in z božjo pomočjo se mu je posreCilo, da je premagal svojo strast. Da, za našo dušno vstajenje nam je potrebna pomoč božja. In o tej božji pomoči nam javlja advent tako tolažilno in upapolno sporočilo. Sv. evangelij druge adventne nedelje pri poveduje, kako je pustil Kristus o sebi sporočiti Janezu Krstniku: »Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi spreslišujejo, mrt vi vstajajo in ubogim se evangelij oznanjuje.« Da, to je bil Kristus, ki se je.prikazal na zemlji — pomočnik v človeški bedi in slabosti. A kar je bil Kristus, ko je živel tukaj na zemlji, nekaterim v telesnem oziru, to hoče biti vsemu svetu, vsakemu človeku v duhovnem. On je tisti neizmerni duhovni studenec, iz katerega tečejo v človeške duše življenje, zdravje in moč, iz njega prihaja ona krepost, s katero človek premaga svojo slabost, svoje strasti, svoje grehe. Zato je pa tudi Janez Krstnik, ko je prišel Kristus v pušcavo, opozoril ljudstvo nanj z bssedami: »Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta.« Kako je posebno danes treba opozarjati na Kristusa in govoriti: »Glej te Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta.« Kdor nima zaprtih oči, mora videti, kako se širi daneš gi'eh, mora pa tudi videti, kako žalostne so posledice, ki jih rodi greh povsod, mora pa žalibog tudi videti, kako vedno več duš postaja žalostni plen greha, kako že toliko ljudi kar obupuje nad poštenim življenjem, kako brez odpora podajajo roke grehu in je danes že tako razširjeno ono žalostno in tako usodno mnenje: »Saj človek ne more drugače, je že tako človeško življenje.« Gorje nam, če bi to naziranje zavladalo tudi v nas in med nami! Zato pa Cerkev vsako leto kliče iz greha, a nam kaže tudi onega, ki nas more greha rešiti — Kristusa. Zato Cerkev posebno v zadnjih letlh opozarja na živega Kristusa v sveti hostiji in govori: »Glejte Jagnje božje, glejte, ki odjemlje grehe sveta!« Zato Cerkev posebno v zadnjih letih vabi vse vernike, začenši od nežnib otrok, k pogostemu sv. obhajilu, h Kristusu — naSemu pomočniku. Da bi le poslušali ta ^las, da bi se v svoji slabosti in bojazljivosti bližali k njemu, ki nas kliče in vabi! O kako bi kmata čutill v »ebi hrepenenje kvišku, kako bi kmalu čutill moč, da se zbudimo, da vstanemo, da začnemo pot navzgor, četudi je strma in težavna. Pojdimo k njemu, da bo tudi za nas vstajenje in življenj«, da bo tudi naš Odrešenik! Sv. Oče in Poljaki. Za zlato ma3o Pija XI. so rrm poklonili poljski katoličani krasen album, ki ima predvsem slike, ki kažejo aedanjega p»peža v njegovem delovanju na PolJskem. Zanimive so podobe, ki ga kažejo skupaj s sedanjim maršalom Pilsudskem in ameriškim predaednikom Hoover-jem. Ta je prišel, ko se je mudil v Evropi kot odposlanec Zjedinjenih držav, velikokrat v stik s sedanjim papežem, ki je bil papežev zastopnik na Poljskem. Za krščanskl zakon. Življenje kaže to le resnico: »Kakšni so zakoni, kake so družine, tako je življenje ˇ splošnem.« Zato je razveseljivo znamenje, če se zakonsko življenje dviga in se <3a voditi od smernic, ki jih je postavil Kristus. Tak vesel pojaT vidimo n pr. na Češkem. Tam je _»• čelo vidno padati število takoimenovanih »^ivilnih zakonov«. V mestn Znojmie n. pr. je bilo leta 1925 46 civilnih zakonov, leta 1926 še 27 in 1©ta 1927 samo Se eden. Silno žalostno pa je to na Ogrskem. Tam je bilo leta 1895 1500*loCitev zakonov, leta 1924 pa že nad 6000. Na ta način ima Og*>ska sedaj v tem žalostnem pojavu pr vo mesto na svetu. Prej so imele to mesto Zedinjene države v Ameriki. A tam so začeli resnejši krogi protl ločitvi zakonov z vso odpornos1yo na stopati, ker se je ugotovilo, da so naj več zločinov med mladostniki poyzročili lahkomišijeni in ločeni z&koni. Red usmi'jeniJa sester sv. Viaceaeija Pavelskega. Usmiljene sestre s» posebno med Slovenci dobro znane kot požrtvovalne strežnice bolnikOT. Kakor izkazuje zadnji seznam, im» red sedaj 3590 hiš. Od teh jih je t Evropi 3066. Največ jih je na Francoskem, kjer se je red začel, namrei 788. V naši državi jih je 33. V v»el» zavodih deluje 40.000 redovnic. Eatoliška Cerkev i_a Kitajskem. — Na Kitajskem je 2,439.220 katoličanov. Razdeljeni so na 73 škofov. Sest škofov je bilo Kitajcev, sedaj so Ł• samo 4, ker sta dva že umrla. Duhovnikov je 3131, med njimi 1271 domtčinov. Eako se socijalno vprašanje prals> tično rešuje. To so pokazali katoltčani v Belgiji, posebno tovarna I>» BenhelaAr v Antverpnu. Ta tovarna izplačuje poleg redne plače še vsakemu delavcu neko nagrado za zanlmanje, ki ga kaže za delo. Razen t«ga je pri tovarni še poseben odstek, ki skrbi za razne potrebe delavceT. K temu odseku spadajo 1 dubovnik. 1 zdravnik, 1 pravnik, 2 delavca in t delavki, 1 uradnik in ravnatelj tovarne. Posebni prispevki se izplačujejo pri prvi sv. obhajilu otrok, pri sklepanju zakouov, pri smrtnib slučajih. Delavci, ki morajo k vojakouv dobivajo 5 do 25% svoje plače. Na koncu leta dobi vsak delavec še primeren del čistega dobička. Na tak način bi bilo socijalno vprašanje že kmalu rešeno na zadovoljnost vseh, ki so poštenega mišljenja.