Anton Medved: Miserere
!   —  Srce.  —  Molitev.
243
Ne  v  boj  krvav  pesti', Ni  v  boj,   ki  cvet  mori, Na boj,  da  svet živi!
Za pravdo pevec poj, Za  pravdo  vsakdo  stoj, Nikogar se  ne  boj !
Za  svete  pravde  rast Goreča  sveta  strast, Največja možu čast!
Najbrže jo bode Zoran, ki je muzikalno o nadarjen, uglasbil in potem bo ta pesem naša marzeljeza!
Za prihodnjo sejo, ki bo po 14 dneh, smo obljubili spise v vezani ali nevezani besedi: Ivo, Stajic, Zoran, Tugomer (dalje), Dobroslav, jaz. Pozno v mraku smo se razšli od „Svita" v temo. Sedaj pišem vsak večer roman: „Za trenutek radosti ¦—¦ tisoč dnij žalosti." Do prihodnje seje moram imeti vsaj deset poglavij. Zato oprosti, prijatelj, da končam. Kako rad bi Te videl med pobratimi!  Z Bogom!
Tvoj
Ivan.
Miserere . . .!
Z^aprl se  bodem  v  samostan, Odtrgal se  od  vsega  sveta, Kesanje vzbujal noč  in  dan, Premišljeval  pretekla leta.
In  kadar bodem  rešen  spon, Ki  zdaj  drže se duše moje, V kapeli samostanski  zvon Turobno-milo naj  zapoje.
In  bratje  naj   me polože, Odetega v spokorno  krilo, Med štiri jelkove deske In  v  hladno  me  spuste g ;milo.
A glasno prej naj zapojo, V tolažbo zatopljeni vere, Da čuje daljnje jih nebo, Da čuje Bog jih:  Miserere . . .!
Anton  Medved.
Oh.  kaj misliti, čutiti Mora sleharno  srce! Oh,  kaj  mora vse  prebiti, Predno  v  črno  zemljo  gre!
Srce.
Smrtni  dan — brezupno vpitje, Dan   pogrebni   — jok  v  očeh, Žal spomin,   ko  grob zakrit je, Dolgčas,  hladnost,   zopet  smeh.
In  ko  leže pod gomilo, Ali  misli,  čuti  kdo, Kaj je mislilo,  čutilo V jami  zdaj  srce  hladno ?
Ta in  oni  čez gomilo Stopi   —   kdo  se  meni  kaj, Kaj je  mislilo,  čutilo To  srce,   ki   gnije  zdaj!
Anton Medved.
Molitev.
o
Bog,   ki daješ  srečo V  dejanjih in pokojen  čut, Ki vzbujaš  misel  spečo, Da  k Tebi razvije  perut! In  predno se  obrne  ves Od Tebe duh,  že čuti  kes. Ponižen  v  zapuščenem  koti Premišlja o  storjeni zmoti.
O  Bog,  ti  varuj  tudi Breznadejnih trenutkov  nas, Ko  duh se  bolen  zgrudi, Obsoja,   kolne prešli  čas, Od divjega  kesa razdrt, S  seboj   in  svetom vsem   razprt Ne najde druge  rešnje poti, Kot pot široko  — k novi zmoti.
Anton  Medved.
16*