317
KRČMA
Vilem   Zavada
Všeč so mi praške kromiice, kjer srečaš skupaj dva in dva, kako s priig^rizkom pred se'boj z očmi se pogovarjata.
In kmečke krčme so mi všeč. Pogosto rad sem tja zavil in med ljudmi preprostimi zajodel radost, bol zapil.
Nad\'ise pa rad im^am naš svet, pod soncem staro krčmo to. ki zmeraj rada se odpre, kjer se ljudje rode in mro.
Tu poješ in živiš lahko, samo na dolg nič ne dobiš. Krčmarju moraš plačati še sončno luč in vetra piš.
Od tu nerad gre 61ovek ven, saj kjeT so Cehi, je tako, da vse se z muziko konča, poroka — in še smrt celo.
PRI  ISTI MIZI Vilem  Zavada
Le kratek čas gremo po isti poti, le redko ista istvar nas veseli, a vendar vsak tišči se v svojem kotu, kot da bi z iste zemlje ne bili.
Ko pa že vsi, ki z nami so ži\'eli, so kot pijani v večno dalj odšli, tako radi še s kom bi posedeli, a zdaj nikjer več žive duše ni.
318
SPOMINČICE
Vilem  Zavada
Z očmi si me kot z bliskom zacaetila in zdaj sem kakor vas upepeljena. Glej dim, ki z njim se duša je ovila, in plamen, ki se dviga k tebi, ženai
A jaz sem vsa omamljena od tebe.
Prišel si kakor velika poplava.
V njej izgubila tla sem izpod sebe
in zdaj z njo nekam daleč, daleč plavam.
In reka nezadržno teče dalje in voda se vijuga in vrtinci. \endar za njo na bregu so ostale oči dekliške — modri cvet spominčic.
VLAK
Vilem   Zavada
Življenje naglo kakor blisk pxeim,ine, kot dim za streho razgubi se v nič. Ko obleteli smo že vse daljine, se vrnemo kot iz tujine ptič.
Zdaj človek na veis širni svet pozabi in menja brzi za loikalmi vlak. Nič velikega več oči ne vabi, le v dalji nekaj skriva še oblak.
Cez vse, kar smo užili v tujem svetu, pa vendar drag nana je domači kraj, vsakdanje delo, naše polje v cvetu, saj le na njem požene rast naš maj.
Nam zdaj le še nazaj beži krajina, a tiste, ki so sedli malo prej, privablja še nezmagana daljina, in jim oči nestrpno zro' naprej.
Prevedel  Lojze Krakar