1098
APULEJ, METAMORFOZE ALI ZLATI OSEL
V prevodu Primoža Simonitija je pri Cankarjevi založbi izšel eden temeljnih tekstov t. i. antičnih romanov — Apulejeve Metamorfoze ali Zlati osel. Nastanek dela sega v 2. stoletje našega štetja, povezan pa je z grško predlogo, Lukianovim Lukiusom ah oslom. Apu-lej je zgodbo prevzel, jo z veliko ustvarjalno močjo preoblikoval in ji dal osebni pečat. Kolikor je preprosta, je tudi nenavadna, mestoma komična in satirična, ne more pa zakriti svoje fantastične obarvanosti ter velike mere pustolovskosti.
1099
Glavni junak Lucij pripoveduje o svojih doživetjih, o prihodu v deželo čarovništva Tesali j o. V hiši neke čarovnice se je s pomočjo služkinje pomotoma spremenil v osla, ker pač ni bila vešča vseh čarovnij. S tem pa so se začele težave: ugrabili so ga razbojniki, kasneje jim je pobegnil, bil vseskozi v življenjski nevarnosti, služil raznim gospodarjem in doživljal najbolj nenavadne reči. Tako je moral na primer ugoditi poželenju in nenaravni strasti imenitne gospe. Skoraj bi ga vtaknili v gledališče, kjer bi naj svoje erotične veščine na veliko razkazoval (pripravili so mu že žrtev, neko razbojnico), vendar mu je prej uspelo priti do svežih vrtnic, ki so mu povrnile človeško podobo. Večkrat se mu je prikazala boginja Izida, zato se je pridružil njenim vernikom in jo častil. To je poglavitna novost v primerjavi z Lukianovim Oslom, saj le-ta ne pozna konca v religiozno misterijskem smislu. Apulej je svoj roman razširil tudi z vloženo pravljico o Amorju in Psihi (v slov. prev. 1925 Anton Sovre), ki je za pravilno branje in razumevanje Apulejevega dela najbrž ključnega pomena. Zaslediti je namreč številne podobnosti med Luci-jem in Psiho. Oba morata zaradi radovednosti, ki sta jo zagrešila, prestati vse mogoče preizkušnje, da bi se na koncu združila oz. srečala z božanstvom.
Lucijeva zgodba sama po epski zasnovi in dolžini ni nič več kot povest, z vsemi vloženimi zgodbami pa doseže obseg, ki ustreza romanu. Resda je struktura zategadelj ohlapna in majava, saj vložene zgodbe, novele in že omenjena pravljica o Amorju in Psihi neposredno z dogajanjem nimajo zveze. Prav nasprotno: neprestano ga trgajo, zavirajo in prekinjajo. S tem pa ni mogoče govoriti o manjši pomembnosti ah priljubljenosti dela, ker je Apulej vplival na avtorje pikaresknih romanov, na Boccacciova dela, Lafontaina, ob tem pa doživljal velik uspeh pri bralcih, zaradi česar se je dela prijel epiteton »zlati«.
Sprehod po Jugoslovanskih In tujih revijah
Primož Simoniti velja za odličnega prevajalca in poznavalca antičnih romanov. Prevedel je že Petronijev Sati-rikon, Heliodorove Etiopske zgodbe in napisal tehtni študiji o teh delih ter o antičnem romanu nasploh. Prevesti Apulej ev roman ni bilo lahko delo, saj v originalu ne manjka neologizmov, besednih iger in zvez, ki izpričujejo razvit jezikovni talent in domišljijo. Vse to je mogoče občutiti tudi v slovenskem prevodu, ki daje pravi estetski užitek. Pozornost torej to delo nedvomno zasluži, kajti pomeni literarno-zgodovinsko vrednost, ob tem pa še prijetno in zanimivo branje.
Slavko Šerc