som že izdelalo lokacijsko dokumentacijo, da je izvršni odbor PO Kamnik soglašal s tem, da »je nameravana postavitev planinskega objekta z vidika nadaljnjega razvoja planinstva zelo dobrodošla in tudi gospodarna« in da bo z dograditvijo te planinske postojanke »obisk gora še mno-žičnejši, to pa je tudi geslo prihodnosti, saj si delovni človek po napornem delu zasluži zdravega in mirnega okolja« — ter podobne fraze iz besednjaka naše najbližje preteklosti. Resnici na ljubo pa je treba poudariti, da je v sestavku tudi ugotovitev: »Planinsko društvo meni, da je vsakršno drugačno poseganje v ta prelepi planinski prostor nedopustno in neodgovorno.«
Očitno je, da graditeljskega duha v naših gorah ne morejo zatreti in uničiti ne var-stveniki narave, ne gospodarstveniki in ne
Prepovedani prvenstveni vzponi _____	_
Zaradi nepravilnega poskusa prvega pristopa rta Visoki Toralein so Christianu Giinlherfu prepovedali prvenstvene vzpone od 25. novembra 1996 do 16. aprila 1387. To smo šele te dni zvedeli iz revije »Oer Tourist«, ki le glasilo Nemške zveze za popotnlStvo, gor-ništvo fn orientacijski tek Demokratične republike Nemčije.
Na zagovoru je »obtoženi« med drugim dejal: »Devetdesetod stolno upoštevam pravila. Plezam izključno zase in zaradi sebe.« Iz skopega poročila pa Je razvidno, da so ga kaznovali zato, ker ni uporabljal pravih klinov In vponk in ker nekateri menijo, da vsaj dveh smeri nI preplezal, kot flh le opisal, saj Ju z varovanjem od zgoraj pred pričami nI hotel ponovili.
Polog tega fe oteževalna okolnosl, da so ga lani trikrat videli plezati z magnezljo. Tako so varstvenlki okolja izpnslovall, da Christianu Giintherfu do nadaljnjega popolnoma prepovedo p Jeza t i v saških Peščenih gorah, v Saški Švici, in v Zittauskem pogorju, »da bi te gore zavarovali pred tem plezalcem«, Icot je rečeno v obrazložitvi.
V	reviji je natisnjena tudi prošnja, naj »vsi alpinisti, ki bi Christiana GUntherja videli plezati v stenah In skalah Saške Švice In Zlttauskega pogorja, o lem takoj obvestijo pristojne".
Pred časom Je namreč Izila v Vzhodni Nemčiji odredba, po kateri Je v nekaterih gorskih predelih prepovedana uporaba magnezija pri plezanju, kršitev tega odloka pa ima za posledico kazen.
Huda kazen Je doletela tudi alpinista Marra Wittejn, ki (e pri plezanju neke prvenstvene smeri uporabljal »nedovoljena sredstva«, se prav! nepravilne kline, poleg lega pa nI upošteval najmanjše razdalje med klini. Zalo mu njegova alpinistična zveza nI priznala prvenstvenega vzpona, poleg tega pa ga )e kaznovala, da so mu do konca lanskega leta prepovedali opravljati prvenstvene vzpone. Poleg tega grozijo kazni še nekaterim alpinistom, ki so bodisi zabijali bodisi izbijali kline Iz prvenstvenih smeri, kar Je po tamkajšnjih alpinističnih predpisih prepovedano.
V	prvenstveni smeri smejo zabijati kline samo avtorji teh smeri, vsi naslednji ponavljalci pa morajo potem plezali v enakih pogojih kot prvopristopnlkl.
V	Vzhodni Nemčiji s! le s takimi ostrimi ukrepi obetajo red v stenah.
zdrava pamet. Ali je smotrno graditi planinsko kočo (ali pa zavetišče, saj ni pomembno) komaj eno uro hodct pod Kamniškim sediom in eno uro hoda nad koncem gozdne ceste? Ko se gradbeniki po vsej sili sklicujejo na nekdanje, predvojno zavetišče na tem kraju, pozabljajo, da se takrat planinci še niso tako intenzivno ukvarjali z varstvom narave, ker ni bilo potrebno, saj je bilo obiskovalcev gora tako malo, da niso škodovali gorski naravi. Ali je zdaj kdo od graditeljev pomislil, od kod bodo dobili vodo za novo kočo in kam bodo spravljali smeti, ki bodo ostale od oskrbe koče in ki jih bodo prinesli s seboj »planinci«? To se jim ne zdi pomembno. Bo pa zrasla še ena žičnica, pa čeprav samo do vrha gozdne meje!
Ali se je glede na takšna poročila mogoče izogniti misli, da zdaj vlada slovenskemu planinstvu generacija, ki se je namenila zapustiti prihodnjim rodovom čimveč sledov urbanizacije in čimmanj nedotaknjene narave?
Te struje v slovenskem planinstvu tudi ne upoštevajo priporočil Planinske zveze Slovenije, naj »do nadaljnjega« v naših gorah ne bi več zidali koč in nadelovali in markirali novih planinskih poti, ampak naj bi raje vzdrževali to, kar že imamo, saj je marsikje tega celo že preveč. Na to opozarjajo sedanje vodilne generacije v planinski organizaciji in društvih še najpogosteje mladi planinci, ki jim je smisel planinstva vse kaj drugega kot pretirana in nepotrebna gradlteljska vnema.
Uredništvo Planinskega vestnika
m pflamsk® literata©
Alpinizem je bistvo, ljubezen spodbuda
Pred nami je knjiga, ki pripoveduje o življenju, vendar ne o življenju kar tako, temveč o konkretnem življenju, kakršen je bij curriculum vitae Aleša Kunaverja, ki ga nikakršna, še tako natančna opredelitev znotraj slovenskega alpinističnega obnebja ne more predstaviti resnično vsebinsko. Morda bi ocenjevalec Aleševe osebnosti lažje opravii svoje delo, ko bi skušal našteti tisto, kar Kunaver ni bil. Odgovore na vprašanja, kaj vse je Aleš bil, pa je zdaj vsaj delno že mogoče najti v knjigi, za katero je gradivo zbrala, ga uredila in dopolnila Dušica Kunaver in jo nasiovila povsem enostavno, vendar nadvse zgovorno — Aleš Kunaver. V njej bo bralec našel veliko tistega, kar ga zanima, tistega pa, kar Aieš ni bil, v knjigi ni. Ni oportu-nizma, ni majhnosti in poniglavosti, ni
hedonizma in še manj pritlehnega užitkar-stva. V knjigi je zapisana resnica o življenju človeka, ki mu je bil alpinizem bistvo in ljubezen spodbuda življenju, oboje pa je dopolnjevala Aleševa izjemna kreativnost.
Iz knjige govori Aleš sam, govorijo njegovi prijatelji in soplezaici, veiiko bistvenega pa s svojim veznim besedilom pove tudi Dušica Kunaver, ki je Aleša, svojega življenjskega sopotnika, daleč najbolje poznala, Njena pripoved pa ni zgolj vezno besedilo, ampak je velika volja ohraniti prihodnosti Aieševo resnično podobo. Brez herojskih »dodatkov« in mimo najrazličnejših lastniških ambicij kakršne koli že ustanove. Seveda je Aleš tudi tem pripadal, vendar pa je najprej in predvsem pripadal družini, goram, prijateljem in svojemu delu. Lahko bi se, zapisujoč te besede, celo odločil za triado, s katero bi najenostavneje označil Aieševo bivanje, triado, podedovano po očetu eruditu prof. Pavlu Kunaverju: družina, gore, delo. Prijatelji pa so tako povsod prisotni, so neposredno vključeni.
O čem torej pripoveduje knjiga? O bogatem, a žal prehitro končanem življenju tam na pobočjih Mežakle, v gozdu nad Blejsko Dobravo. Pripoveduje o tistem Alešu, ki slovenskim alpinistom pomeni zaščitni znak kakovosti, znanja, zanesljivosti, neomajnosti, nepremagljivosti, večne obvladljivosti. Pripoveduje o človeku, alpinistu, ki je postal eden od sinonimov slovenskega alpinizma v kakovostno vrhunskem evropskem alpinističnem občestvu. Miren, samozavesten, samosvoj, razgledan, intelektualno visoko nad povprečjem, a vendar premočrten, stremeč k jasno začrtanemu cilju. Vodja z veliko mero potrpežljivosti in sposobnosti prijateljskega prepričevanja, predvsem pa verujoč v vsemogočnost dobrega zgleda, biti med prvimi takrat, ko je najtežje, žrtvovati, in to brezpogojno, lastne ambicije moštvenemu uspehu.
Knjiga pripoveduje o Alešu Kunaverju, vodji, ki je poznal svojo dolžnost na sleherni odpravi, ki jo je vodil. Bil je arhitekt, statik, zidar zgradbe, ki je slovenskemu alpinizmu omogočila stopiti na poljane mednarodne veljavnosti. Te bi tirez Aleša, ki mu dr. Miha Potočnik pravi plemič našega vrhunskega alpinizma, ne bilo, vsaj takšne ne, kakršno imamo danes. Posebne omembe vreden je tudi likovni prispevek knjigi, ki je delo Danila Cedilnika, subtilnega snovalca upodobljene človekove skušnje v svetu gorskih prostranstev. Fotografija, ki tudi spremlja knjigo, govori z jezikom objektivnega dejstva, čeprav še tako subjektivno zaznamovanega, Cedilnikova risba pa izpoveduje človekovo dušo, človekov Intimni svet, ki nagovarja intimnost drugega. Zato knjiga Aleš Kuna-
ver z vso svojo Izpovednostjo in dokumenti ranostj o že sodi med temeljna dela slovenske planinske literature.
Mitja Košir
Peter Skoberne:
Sto naravnih znamenitosti
Slovenije__
Prešernova družba je v Redni letni zbirki 1989 med drugimi izdala knjigo — hvalnico naravnim lepotam slovenske dežele, knjigo, ki je hkrati tudi razlagalka estetskega videza in geneze stotih najpomembnejših naravnih spomenikov na ozemlju republike Slovenije. Njen avtor je Peter Skoberne, posvetil jo je spominu prijatelja Rada Smerduja, k sodelovanju pa je povabil še vrsto naših odličnih fotografov, poznavalcev naravnih zakladov naše majhne, vendar lepot polne domovine. Brez smisla bi jih bilo našteti vseh sto, kajti z njimi se bo bralec srečal sam, zato le nekaj vtisov.
Slovenske naravne znamenitosti niso velikih razsežnosti, ker nas že ozemlje umešča v ljubke, a kljub temu dokaj ozke okvire, čeprav slovenska obzorja segajo tudi širše, prek meja, ki jih je zarisovala politična volja brez posluha za utrip narodove duše. So te naše znamenitosti majhnih razsežnosti, zato pa jih je veliko in vse so, žal, zaradi neracionalnega in ekstenzivnega (predvsem gospodarskega) razvoja že zelo ogrožene. Zato velja nanje ves čas In intenzivno opozarjati in hkrati na razumen, na sholastlčen način pripovedovati in opisovati možnosti, ki jih še imamo, da bomo vsaj nekaj najlepših ohranili v njihovi prvlnskosti prihodnjim rodovom. Prav njim smo to dolžni, kajti nobene pravice nimamo pozabiti, da to ozemlje ni zgolj za nas, temveč pripada vsem, preteklim, sedanjim, predvsem pa prihodnjim rodovom. Zlasti pa človek ne more biti lastnik zemlje, na kateri živi; človek je na njej le podnajemnik. Knjiga Sfo naravnih znamenitosti Slovenije je v veliki meri glasnica ideje o varovanju naše naravne dediščine, torej Ideje, ki dediščine ne obravnava kot lastnino, ampak kot kategorijo, ki nima časovnolast-ninske opredelitve. Ta ideja predpostavlja dolžnost in ne pravico, ta vrstni red pa je pri varovanju okolja nasploh optimalen. Nikakor in nihče si ne more lastiti zgolj pravice do upravljanja z okoljem, ampak mora dobro vedeti tudi za dolžnosti varovanja tega okolja. Prav ta zavest pa je pri nas še v zibelki. Shodila še ni in ob takšnih razvojnih trendih, kakršnim smo priče, še dolgo ne bo. Medtem pa nam umirajo gozdovi, nam umirajo vode, vse od najmanjšega potoka tja do morja, opozorila ekologov pa so, kot bi vodo razlival