Sao&t
V v žel) joLc£el, L\\	s«-!
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek. - Uredništvo in upravnišivo: Turjaški trg št. 2, pritličje. - Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. - Dopisi se ne vračajo. šiev. 2.	LJUBLJANA,	sobota	28.	aprila 1923.	____________________Leto 1
3
Proletarijata Slovenije I
Mogočna demonstracija proletarske solidarnosti, izraz naraščajoče samozavesti delavskega razreda, bojna napoved meščanski družbi: to bi imela biti majska proslava, kakor so jo zamislili njeni ustvariteiji. In takšna je tudi bila prvotno. V strahu in tuleč je pričakovala buržuazija leta 1890 proslave 1. maja, kakor da prinese sodni dan. Danes pa ima btiržuerzi-ja v deželah razvitega refor-mizma samo porogljiv nasmeh za majsko demonstracijo; kajti reformisti so napravili vse mogoče, da spremene 1. maj v meščanski praznik. Proti temu one-čaščenju delavskega praznika morajo protestirati vsi razredno zavedni delavci. Majska proslava mora dati izraza hrepenenju po enotnosti vseh plasti proletarijata, volji za boj proti meščanski družbi.
Hrepenenje po enotnosti se bo kmalu izpolnilo. Za to skrbe, če tudi proti svoji volji kapitalisti vseh dežel. Buržuazija ne more več upostaviti normalnih razmer kapitalizma predvojne dobe. In tako obupno poskuša ustvariti močnejši, silnejši kapitalizem.	Ukazujoče	zahteva:
Mir! Delo! Ali njeno počenjanje je blazno razdejanje. Ona organizira vojno in meščansko vojno. Kraljestvo novega, tisočletnega kapitalizma naj vstane na ramenih	delavskega	razreda,
ki se naj spremeni v razred sužnjev in čredo delovnih živali.
Ofenziva kapitala naj potisne življenjsko stanje delavstva globoko pod ono pred vojno.
Reformistične stranke so z =^(|( raznimi	koalicijami	napravile	Ufi!
vse mogoče, da so pomagale
buržuazi)i pri dosegi svojega cilja. Ali bile so preslabe; zalo jih je pustila buržuazija pasti in stavi svoje upanje na fašizem, ki naj s silo in terorističnimi sredstvi izvede podjarmljenje delavskega razreda. Fašizem, to je kapitalizem, ki nastopa posljednjo bitko proti proletarijatu, pokazuje delavstvu pravo sliko meščanskega demokratizma. Tudi posljed-njega delavca je pozvati v boj proti fašizmu, proti enotni fronti izkoriščevalcev in za enotno fronto proletarijata.
V Jugoslaviji divja že preko dve leti ofenziva kapitala, ki je postavila delavski razred izven zakona in ga izroča naj-
in spel prihaja s trnjem okrog glave, s krvavim čelom in v očeh s solzami... Razžalosti me, vendar vero drami, da čutim jačje jo od vse narave.
Že dolgo duša tu stoji in čaka, da nam dospeš z razveseljenim čelom, s triumfom, slavo in vzpodbudo, delom! — Zdaj vidim te, a lice tvoje plaka!
A nič za to, saj mene teši nada in trdna vera, da vseeno pride dan zmage, ko tam izza vzhoda vzide s triumfom glasnim — nova Zora mlada.
In že odhajaš — a jaz tonem v plači, vsled krone trnjeve in boli tvoje, a mržnja moja vedno globlje gloje, in tvoje robstvo mojo voljo jači.
Jaz čakam, z bleskom posejana Zora, da smelo vzideš, ne s trnjevim čelom, ampak s triumfom, slavo, zmago, delom! Da si mi blizu, moja rana Zora ...
Trepčanin-Mile.
brezobzimejšemu izkoriščanju in preganjanju. Z razpustitvijo in preganjanjem strokovnih organizacij, z izganjanjem zaupnikov in strokovnih funkcijonarjev, onemogoča kapitalistični razred delavstvu, da bi se moglo upreti izkoriščanju šn ustaviti besnečo ofenzivo. Dočim vodi srbska buržuazija
brezobziren boj za centralizem, ne dopušča delavskemu razredu, da bi si ustvaril enotne organizacije, upajoč, da bo na ta način onemogočila, da bi se delavski razr. združil in uspešno boril proti režimu belega terorja. In česar ni izvršila buržuazija sama, je dopolnil Glavni radnički savez v Beogradu, ekspozitura Amsterdamske internacionale, ki je v najbolj kritičnem času, ko je buržuazija udarila z »Obznano« po delavstvu, razcepil delavske strokovne organizacije.
Razredno zavedni proletariat je že od nekdaj stal na stališču, da se morajo strokovne organizacije brezpogojno ujediniti in da je voditi brezobziren boj proti cepitvi v strokovnih organizacijah. Preganjanje poslednjih let je do mere dokazalo pravilno stališče, ki ga je zavzemal razredno zavedni proletariat. Brez organizacijsko enotnih in ujedinjenih strokovnih organizacij delavstvo ne bo uspelo premagati režim belega terorja, si izbojevati pravico združevanja, zborovanja in tiska. Zato poziva Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije kot predstavnica razredno zavednega proletariata delavstva, da na letošnji prvi maj manifestira za organizacijsko enotnost ujedinjenih strokovnih organizacij. — Ker pa delavstvo ne vodi boja proti kapitalistični družbi samo na gospodarskem polju, marveč tudi na političnem, zato delavski razred ne more živeti brez lastne politične stranke.
Po dveh letih preganjanja si je razredno zavedni prole-tarijat izbojeval zopet svojo politično stranko, ki sega preko cele države. Zato bo letošnji prvi maj tudi praznik ujedinje-nega razredno zavednega proletarijata Jugoslavije v NDSJ.
Boj proti fašizmu in vojni in za enotno fronto proletarijata, boj za organizacijsko enotnost in ujedinjenje strokovne orga-
1 Din od vsake prodane številke dobe žrtve Zaloške ceste.
riizacije in za NDS) pomeni pa tudi boj za proletarsko Rusijo. Sovjetska Rusija je danes trn v mesu meščanske družbe. 2e samo obstoj proletarske države znoči za kapitalistični razred večno nevarnost za njegov življenski obstoj. Zato buržu-azija sovraži proletarsko Rusijo ravno tako, kakor je svojčas ljubila caristično Rusijo. Zato pa meščanstvo obrekuje, zasramuje in pa preganja proletarsko državo.
Dclavci mest in vasi! Demonstrirajte 1. maja proti fašizmu! proti vojni nevarnosti! proti zakonu za zaščito države! za enotno fronto proletarijata! za organizacijsko enoto in ujedi-njene strokovne organizacije!
za svobodo združevanja, zborovanja in tiska!
za Neodvisno Delavsko Stranko Jugoslavije!
za proletarsko Rusijo!
IB
Majski pozdrav iz
V' •/	•	V /
naših jec !
S. Lemež jc sprejel iz kaznilnice v Požarevcu sliko naših zaprtih sodrugov z naslednjimi zosticami:
»Pozdravljaju Tebe i soc ostale drugove i čestitaju oam praznik rada — 1. maj.“
Vladimir Čopič, Sima Markovič, Filip Filipovič, Nikola Kovačevič, Gjuro Salaj, Simon Po-iinka.
Razredno zaveden proletarijaf Slovenije vrača majske pozdrave in izraža preganjanim sodrugom svojo bralsko solidarnost ob proslavi 1. maja.
Naloge proletarijata.
in arama
Vojaškega junaštva ne smatram jaz za krepost, ampk ko! nekaj zelo nevarnega in žalostnega, bolj nevarno in ža-loslno kot sta navadni umor in rop. jaz dobro razumem boj, ubivanja med ljudmi iste dežele in lo s ciljem pridobiti si svobodo, pravico: pravico živeti, jesii, misliti. Ampak ne morem nikakor razumeti, da se bojujejo ljudje, ki nimajo nobenega medsebojnega razmerja, nobenega skupnega interesa in se ne morejo radi tega sovražiti, ker se niti ne poznajo. Vojna ne uniči nič drugega kot to, kar je v ljudstvu mladega, krepkega in vitalnega. Ne uniči nič drugega kol upanje človeštva. O. Mirabeau. BnffMBBBBBflBBRIBBBBSBEaB'
Naročajte „Glas Svobode"!
Marks je ustvaril temelje znanstvenega socializma in ustvaril tudi temelje mednarodne delavske razredno bojne organizacije. On je dokazal, da ima razvoj človeške družbe ravno take zakone, kakor razvoj rasiiine in pokazal je ludi da je gonilna sila razvoja človeške družbe ista kakor v razvoju rastlinstva in živalstva — boj za obstanek, razredni boj. Oblika države, veljavni zakoni in cela družabna oblika so le posledice tega razrednega boja. Cel politični in gospodarski boj posameznih razredov je le boj za moč, boj za nadoblast v državi. Vsak razred, ki doseže to nadoblast jo vporabi zato, da uredi državo in njeno zakonodajo iako, kakor to najbolj pospešuje njegove razredne interese. Ko so imeli vso oblast v rokah cerkveni in posvetni veleposestniki so ustvarili obiiko države, ki je odgovarjala njihovim interesom, obliko, ki je bila izraz diktature plemenitaškeg in cerkvenega veleposestva. Absolutna monarhija, tlačanstvo, državna cerkev, monopol plemstva na vse posvetne in cerkvene, vojaške in civilne uradniške in oficirske službe — to so glavni znaki te veleposestniške diktature. V okvirju te družbe pa se je z razvojom obrti in trgovine razvil nov razred, meščanski razred, ki je vsled gospodarske in denarne moči s časom postal gospodarsko silnejši nego vladajoči razred veleposestnikov. Posledice te gospodarske premoči meščanstva ali buržuazije je bila, da so meščani začeli se boriti proti obliki vladavine in zakonodaje, ki je ovirala, v korist vladajočih veleposestnikov, razvoj trgovine in je izključevala iz vlade gospodarsko vedno sil-nejšo buržuazijo.
Med obema razredoma se je razvil hud boj za oblast za nadvlado, ki je dosegel svoj višek v veliki francoski revoluciji, ko je meščanstvo, ki je že davno imelo nadoblast, v krvavih bojih uničilo tudi politično plemenitaško-veleposestniško diktaturo in spremenilo državo in armado v orodje svojih razrednih interesov. Na mesta diktature veleposestnikov, ki se je izražala v absolutni monarhiji — je prišla diktatura buržuazije, koje izraz je bila liberalna, parlamentarna republika (Francija, Amerika ild.) ali pa liberalna ali ustavna kraljevina, v kateri je tudi kralj delil svojo oblast z voljenimi poslanci. Zakonodaja in uprava liberalnih ali parlamentarnih držav so izraz politične nadvlade, diktature buržuazije. Cela državna uprava, zakonodaja in oborožena sila služijo kapitalističnemu interesu buržuazije. Velike banke in pa borze, to so pravi vladarji modernih držav. Stranke in veliko časopisje, vse to so dekle v službah kapitala. Ampak
že v začetku razvoja buržuazne družbe je začel rasti v njenem okrožju nov razred — proletariat. Z razvojom to-varen in prometa še je proletariat vedno bolj množil. Razvoj veleindustrije je uničeval vedno bolj malomeščanske majhne obrtnike in male kmete in jih spreminjal v namezdne delavce, razvoj, posebno po svetovni vojski, je pa spremenil večino srednjih stanov, posebno intelegenčnih delavcev v popolne proletarce (uradniki, učitelji itd.) — 7 Oodstotkov prebivalstva modernih držav (ponekod še več) tvori proletariat. S tem je dana možnost, da proletariat pristopi k rešitvi svoje naloge, k svojemu osvobojenju.
Razredni interes proletariata je, da se odpravijo današnje razredne družabne uredbe in se uvede taka družba, kjer ne bo ne izkoriščevalcev ne izkoriščanih.
Socializem nas je učil spoznavati zakone zgodovinskega razvoja. Ljudje ne delajo zgodovine po svoji prosti volji. Proletariat je v svojih akcijah in bojih odvisen od razvojne stopnje družabnega razvoja; ampak ta družabni razvoj je odvisen tudi oft držanja in organizatorične moči proletariata. Ko-likor moči ima proletariat, toliko pravice bo dobil. Socializem je prvo ljudsko gibanje v zgodovini, kojega zgodovinski cilj je v družabno življenje človeštva zasidratiusmejenost in svobodno voljo. Zato imenuje Engels zmago socializma, skok iz živalstva v svobodo. Tudi ta »skok« je vezan na železne zakone zgodovine, na tisoč stopenj prejšnjega razvoja a polnega trpljenja in žrtev. Ampak zmaga socializma se ne bo nikoli uresničila, če se kljub doseženemu razvojnemu prepogoju za zmago, ne porodi plamen trdne, zavedne volje za zmago v širokih množicah proletariata. Zmaga socializma pa nam ne bo priletela v usta kot pečena piška. Cela veriga bojev, težkih in polnih žrtev, med slarim kapitalističnim in bodočim svetom( socializma je potrebno. Za te boje pa mora biti proletariat pripravljen in imeli mora trdno politično, gospodarsko in kulturno organizacijo. Združen v močni organizaciji, mednarodno zvezan in organiziran — tedaj bo šele lehko proletariat vzel svojo usodo v svoje močne roke in polastil se bo lahko krmila družabne ladje, da jo popelje tja, kamor jo hoče voditi on — v socializem, ki bo naredil konec vsakemu suženjstvu in izkoriščanju.
Vojna se dela z mesom in dušo pri-prostih vojakov. Ljudstva so vojna. Pa niso ljudstva iista, ki jo odločijo, so glavarji ki jih vodijo.	H.	Barbusse.
Fašizem.
Velike važnosti za uspešen razvoj internacijonalnega proletarijata je spoznavanje nevarnosti, ki mu prete v obliki njemu nasprotnih mišljenj, zbranih v organizacijah, brošurah, časopisih itd. K nevarnostim, ki groze proletarijatu, moramo danes prištevati fašizem, ki se je rodil v skoraj nikdar politično trezni Italiji in ki se polagoma razširja tudi po drugih evropskih državah pod raznimi imeni sicer, a z istim stremljenjem in ciljem. Da, celo v Ameriki je naletel na plodovita tla. Zanimivo je dejstvo, da se fašizem pojavlja največ tam, kjer obstoje močne in zavedne proletarske organizacije in da tam deluje z naravnost občudovanja vrednim terorjem. Najbolj razvit v Evropi je fašizem v Italiji, (kjer tudi vlada) dalje v Jugoslaviji, Španiji, Nemčiji ter nekoliko v Avstriji.
Ako si hočemo ustvariti o fašizmu jasno sliko, je treba najprvo razglabljati o dveh vprašanjih in sicer: iz kakšnih elementov se rekrutirajo »regimenti« fašistov in kakšen namen ima fašizem, ali še bolje vprašano: komu služi fašizem? Na prvo vprašanje nam odgovarja fašist (itlijanski) Rairnondo Collino Pansa. Le tega je namreč napadel komunistični list »Rothe Lahne«, češ, da hoče zvezati nemške fašiste z italijanskimi. [Tozadevni članek od R. C. Pansa je izšel v »Piccolo della Sera«), Pansa pravi: »Na čelu fašističnega pokreta so bili vojaki, ki so rešili Italijo nemškega jarma, posebno oni mladi in stari zdravniki, odvetniki, inženiri, industrialci, trgovci in agronomi, ki so pustili knjige, kompase ter ponosna dela za oficirske zvezde«. Delavcev ter uradnišiva se ne omenja kot borcev fašizma. Tudi kmetov ne. Vsi omenjeni vojščaki pa so ljudje, ki jih danes že celi svet pozna kot zagrizene priveske kapitalizma. Demontirani oficirji, skrahirani valutni špekulantje ter slična banda, ki je stala vedno v najhujši opoziciji proti delavskim interesom, to je gonilna moč fašistov. Materijelno popolnoma diskvalificirani individui. In moralno? Kaj ni bil sam g. Mussolini nekoč zidar? Kaj ni bil on sam nekoč navdušen vodja socija-listov? Talentiran možakar. Toda premamili so ga polni žepi lir in gnalo ga je častihlepje, ki mu šepeče: jaz in samo jaz. Izdal je sveto zastavo socijalizma, pljunil na svoje prejšnje prepričanje in postal — hlapec kapitalizma. Italija pač nima vzroka, da se baha s takim voditeljem!
Iv. Vuk:
LISTEK.
Stolp ene misli.
(Babilonska pravljica).
In so rekli:
»Ti veš, o kralj, da svete knjige govore, da mora bili tvoj naslednik moškega spola. Ti pa nisi oženjen, niti nimaš sina. Narod pa želi, da si poiščeš ženo, ki li bo rodila sina, naslednika tvojega in božjega.«
"A ljudstvo? Kaj poreče ljudstvo, ki ljubi mojo hčerko Resnico?«
»Ljudstvo poreče to, kar želi narod in mi,« so odgovorili.
»Poiščite torej ženo za svojega kralja«, je rekel kralj in težko mu je bilo.
Svetovalci so mu jo poiskali. Kraljevskega rodu je bila in njegov naslov je bil kraljevski.
Pripeljali so jo h kralju.
Tukaj, o kralj, je žena, ki bo mati tvojemu nasledniku. Po. volji naroda in bogov smo ti jo zbrali.«
Poklonil se je kralj svoji nevesti in ker je bila lepa in je bilo njeno lice belo in kakor žamet, jo je
vzel.
Vendar pa zalo ui nič manj ljubil svojo hčerko Resnico in ko jo je pokazal ženi, je rekel:
»Glej, ljubi jo, zakaj moja hčerka je.«
Žena je pogledala hčerko kralja.
»Ljubila jo bom, ker je lak tvoj ukaz.«
Ko pa jo je pogladila z roko po otroških licih, le Resnica čutila kremplje njenih rok. Objela je kolena svojega očeta in zaplakala.
»Ne zapusli me, oče ...«
>*Ne zapustim te,« je miril kralj hčerko in se čudil, da se boji matere - mačehe.
Mati - mačeha pa je rekla:
»Boji se me... Ker se me še ni privadila, se me boji...«
Dopolnil pa se je čas kraljici, ženi kralja, da mu rodi naslednika. In glej, rodila je hčerko.
Nejevoljen je bil kralj, ko so mu sporočili io vest. Nato pa se je spomnil svoje nezakonske hčerke in nada, da bo morda vendarle ona zasedla prestol babilonski, se jc zopet pojavila v njegovem srcu.
Ko so zborovali kraljevi svetovalci, jim je rekel:
»Glejte, ni se rodil nasledink, kakor želi narod.«
»Svete knjige ne poznajo na prestolu babilonskem naslednika ženskega spola,« so odgovorili in se poglobili v knjige.
»Vendar,« so dejali čez nekaj časa, »ako narod ukrene, napišejo se nove knjige in se posvetijo. Tu stoji pisano, da ima narod to pravico.«
Pokazali so kralju tisto mesto v knjigah.
Kralj je rekel veselo:
»Tedaj naj napišejo, da bodi naslednica prestola babilonskega moja hčer Resnica.«
Pomolčali so svetovalci za hip, zakaj, tako veli pokorščina, katero oznanujejo ljudstvu. Nato pa so odprli drugo knjigo in rekli:
»Nezakonska je in rodila jo je ženska iz ljudstva. Pisano pa je: Gorje narodu in nam vsem, kadar mu zavlada kralj, porojen iz ženske iz ljudstva!«
Molčal je kralj. Nada je ugasnila. Zakaj, ni smel priklicati gorja na svoj verni narod in zveste svetovalce.
Ko je odšel kralj, so se posvetovali svetovalci:
»Odstraniti treba z dvora Resnico, zakaj nezakonski otrok je in v pohujšanje je vsem.«
Naznanili so sklep kralju.
Upiral se je, a dokazali so mu s knjigami:
»Glej, kralj babilonski! V svetih knjigah je pisano, da bo ljudstvo začelo godrnjati zoper zakone in tvoje svetovalce, ko bo vladal kralj, ki bo ljubil boij svojo hčerko, porojeno z žensko neznanega imena, nego svoj narod. Tvoje srce, o kralj, visi na nezakonsko rojeni hčerki Resnici in zanemarjaš narod. Ljudstvo je že začelo godrnjali črez zakone v obje-sti svoji in zida velikanski stolp, preteč bogovom, da jih vrže iz nebes. Ti pa veš, da so bogovi dali oblast v tvoje roke in dolžan si, da jih varuješ pred bogokletnim ljudstvom!«
Kralj se je moral udati. Na skrivaj, da bi ljudstvo ne opazilo, s o vzeli Resnico in jo izgnali iz dvora daleč v deželo, kjer ni nikdo poznal njenega visokega rodu.
Od tistih dob kralj Maašan Ati ni bil več vesel, iskal jc razvedrila, a ga ni mogel najti. Iskal ga je pri hčerki, zakonorojeni, kateri so njegovi svetovalci dali ime Jalgan, kar je toliko, kakor laž. A tudi pri nji ga ni našel. Silil se je, da jo ljubi in igral se je z njo, da pokaže, kako jo ljubi. A tam v srcu ni čutil tega, kar je delal z usimi. In vendar — bila je njegovo dete, njegovo zakonsko dete, porojeno iz žene s stanom in naslovom naslednice preslola.
Ko je jezdil z njo ali se je peljal v vozu, jo je držal v naročju. Čutil je, kako je ležka, in roke so ga bolele; a moral se je zatajevati in jo držati, da vidi ljudstvo naslednico prestola babilonskega.
Ljudstvo pa, ko ga je videlo s hčerko Jalgan, se mu je klanjalo molče in šepetalo med seboj:
»Naslednica sedi s kraljem babilonskim.«
Samo sol ljudstva, narod in svetovalci so bili, ki so ju pozdravljali.
Zanimivejše pa je, ogledati si veliko vprašanje: čemu služi fašizem? Tudi na to nam na kratko odgovarja R. C. Pansa. »Pri nas«, pravi, »je bil fašizem odpor proti boljševiški invaziji . . .« S tem je povedano malone vse. Fašiste so buržuji najeli, ter jih plačali zato, da uduše delavske pokrete, ki so takrat v Italiji zavzemali velik razmah. Fašizem je torej pravzaprav organiziran kapitalizem, ki je v momentu, ko so se mu začela majati tla posegel vmes, da obrani svoje gnjusne pozicije, po bombi, nožu, revolverju. Nikogar drugega fašisti ne preganjajo kot delavstvo. Požigajo jim domove, pobijajo voditelje. V šoli terorizirajo delavske otroke. Tako v Italiji!
A pri nas? Naša »Orjuna«?
Tudi to so fašisti. Najhujši sovražniku delavskega gibanja. Poturice, plačane s krvavim denarjem, ki jim ga da kapital, ki ga je izsesal iz proletarijata, atakirajo delavske tiskarne, insultirajo naše voditelje ter terorizirajo široke plasti naroda. »Falirani« študentje, največ begunci iz Primorske in Goriške, ki naj bi hvalili našo gostoljubnost, ti ljudje hujskajo plemena med seboj in organizirajo celo poboje. Jasno je kot beli dan, da je »Orjuna« samo slepo orožje v rokah demokratov, stranke, ki je med našim poštenim ljudstvom izgubila vsak kredit ter nagnala ljudi radi svojega štiriletnega »vzornega« gospodarstva v drugi tabor, v žrelo uliramontanih Rimljanov. Fašisti afirmirajo vse, kar je v državi najgnileje, najneumneje in najbolj sovražno internacijonalno mislečemu proletarcu. Oni so za centralizem. So torej za »šupiranje« našega denarja v nenasitni Beograd in so za umiranje slovenskih fantov v macedonskih hribih. Oni so za vidovdansko ustavo. So torej za pre-
ganjanje delavcev. Oni se strinjajo j z zloglasnim »zakonom o zaščiti i države«. So potemtakem za delav-I ske progone, so za buržuazno diktaturo nad zmozganim proleiarijatom, ker resničnih rušiteljev države ne preganjajo. Na tem mestu menda vsaj ni treba omenjati, kakšno sia-lišče naj zavzema proletarijat na-pram tej organizirani bandi, ki je kot smo videli v glavnih obrisih namenjena v prvi vrsti za onemogočanje normalnega razvoja proletarskih političnih in strokovnih organizacij.
Fašizem postaja (to je pač paradoksno! internacionalen. Ne mogoče internacionalen v idealih, načelih ampak v metod i. V tem se namreč amerikanski »Cli-Clux-K!an prav nič ne razločuje od jug. »Or-june« in ta zopet ne od raznih nemških »mladinskih« organizacij, ki jim stoje na čelu nekdanji oficirji in ki se z vsemi sredstvi bore za restavracijo — Hohlenzolercev. Da je tem fantalinom najbolj na poti proletarijat, je razumljivo. Saj so dinastije bile (in tudi so! vedno najhujše nasprotnice proletarskemu napredku. Kdor podpira nje, mora začeti mr-zeti — delavstvo.
Fašizem se da primerjati z marsikaterim pokreiom mas v svetovni zgodovini. Krščanstvo, križarske vojne, inkvizicije, samo s to razliko, da fašizem ni tako nevaren. »Du sublime au riducule il n’y~a qu’en pas«, in smešni bodo noši Orjunci kmalu, zelo kmalu.
Proletarijat pa mora stati na straži ter nikakor dovoliti, da bi fantalini in barabe postali predrzni. Internacijonalnega proletarijata ni mogla zadušiti niti svetovna vojna, kako naj mu pride do kože fašizem.
Vsekakor — delavci, stražite!
I.	Z.
gič se neobvezno pogajajo z njimi za sestavo nove koalicijske vlade.
A demokrati letajo okrog dvora in po dvoru, fer prepričujejo dvor in radikale, kako bi bila rešena Jugoslavija, če sprejmejo nje zopet v vlado, čeprav je popolnoma jasno, da je politika centralizma neslavno skrahirala. Pribiče-vič jih prepričuje, da bo hrvatsko in slovensko vprašanje takoj rešeno, ako
on postane minister policije in ako slepijo v akcijo njegovi vrli junaki, negodni orjunčki. Demokrati nočejo uvideti, da bi nasilna politika le še poostrila plemensko nasprotsivo in da bi dovedla do državljanske vojne.
In tako propada slavna demokratska stranka, od katere ni oslalo nič demokratskega razen praznega naslova.
V. PAN1N :
Prvi maj tarski Rusiji.
(Črtica iz življenja delavstva pod carizmom.)
Politika demokratov.
Demokratska stranka je doživela pri zadnjih državnozborskih volitvah velik poraz. Radikalna stranka, zastopnica čiste srbske buržuazije je porazila demokrate, ki se nahajajo še kot stran-teresika v pregrupiranju. Demokratsko stranko bi že davno uničil notranji razvoj in nesoglasja, če ne bi držali skupaj obeh glavnih struj (Pribičevič in Davidovič) korupcijski in roparski interesi, hlepenje po ministrskih stolčkih, kajti demokrati izmed vseh lovcev po vladnih sedežih najbolj koprnijo po koritu.
Demokrati so pričeli z belim terorjem proti delavskemu razredu, oni so pričeli z režimom centralizma in he-genomije srbske buržuazije nad ostalo
jugoslovansko buržuazijo. Ali njihov beli teror ni uničil niti razrednoj zavednega protetrijata, in njihov centralizem je še manj rešil »hrvatsko« in »slovensko« vprašanje, ampak ga je nasprotno še bolj zavozlal in poostril.
Radikali so jih končno s srečno mahinacijo napodili iz vlade, da so sami sprovedli volitve v poraz demokratov. Radikali so jih spravili ob milost tudi pri dvoru in dvorni kamarili. Tako so bili vrženi na gnoj ti najbolj navdušeni ulira-monarhistični elememti.
Po volitvah v narodno skupščino se igrajo radikali z demokrati kot mačka z miško. Enkrat se jih poslužujejo kot strašila proti Radiču in Korošcu, dru-
Delavci v Vilni so hoteli 1. maja praznovati in demosfrirati.
Glavne ulice in vse postranske so bile zasedene od vojaštva. Povsod so patrolirali kozaki.
Delavstvo se vsled tega ni moglo zbrati na ulicah v večje gruče. Komaj so kje to poskušali, že so bili razgnani. Tako se je sklenilo prenesti današnjo demostracijo na kak drug dan.
Neki majhni gruči okoli trideset mož se je končno, vkljub vsem zaprekam, posrečilo, zbrati se na ulici. Ko so razvili rudeč prapor, so s klici: »Dol z avtokracijo«, šli naprej. Zbrani gledalci so ploskali, slišal se je glasen, ognjeni »ura«.
Takoj so planili pristavi, policisti in dvorniki na demostrante, jih zgrabili in brezobzirno pretepali. Prihiteli so kozaki, obkolili praporščaka in ga jeli biti z nagajkami. Del kozakov je poskakal s konj in pretepal ga tako dolgo, da je padel. In še takrat ga niso pustili pri miru. On pa je držal še vedno prapor in kričal: »Dol z avtokracijo«, dokler se ni onesvestil.
Ko so gnali aretirane in razbičane v policijsko poslopje, so jih bili še enkrat brez vsake milosti. Njih obrazi so bil vsi v krvi. Na policiji pa so bili še enkrat grozovito mučeni.
Zaprli so jih v majhno celico, da si se ni mogel nikdo sesti in so morali stati vso noč.
Zvečer je prišel na policijo gubernator in pozdravil aretirane:
»Dober dan, židovska golazen. Kako se imate?... Ali še boste kdaj zopet delali take neumnosti? ... Jutri vas bomo pošteno premlatili«.
Obrnil se je in šel.
Tisti večer so bili v gledališču, kjer je bil navzoč iudi pl. Wal, z galerije vrženi tiskani lističi z napisom:
»Čestitamo k 1. maju, internacionalnemu prazniku delavstva!«
Takoj je policija obkolila vrata galerije in od šestdesetih se tam nahajajočih oseb je bilo aretiranih osemnajst.
Drugi dan zjutraj so bili privedeni vsi ujetniki na dvorišče policijskega poslopja. Pl. Wal jih je ozmerjal na
najpriprostejši način in prokurator je imel govor, v katerem je rekel, da je imel ukaz streljati. Bal se je, da bi mimogredoči ne bili ranjeni. Da pa si nikdo ne bo mislil, da se vas bojimo, se vas takoj šiba.
Za bičanje je bila posebno narejena priprava; majhna deščica je podpirala brado, a druga se je porinila v usta, da bičani ni mogel kričati.
Vseh po vrsti se je prisililo, da se slečejo. Kozak si je vsel žrtvi na noge, drugi pa na glavo, dva druga kozaka pa sta bičala od obeh strani. Mnogi so se pri tem onesvestili. Ali ko so jih spravili zopet k sebi, se je bičanje nadaljevalo. Dajalo se je petindvajset do trideset udarcev.
Doktor Mihajlov je določal, koliko udarcev žrtev lahko prenese; ako se je opazilo, da je dotičnik po svojih tridesetih udarcih še lahko vstal brez tuje pomoči, se ga je položilo zopet na desko in se ga bilo tako dolgo, dokler ni izgubil zavesti. Da se ga vzbudi iz omedlevice, se ga je polilo z mrzlo vodo in nato se mu je poklonil listek z napisom:
»Čestitam k prvemu maju!«
» ... Ko so nas vedli iz celice«, piše eden od vjetnikov, »smo videli klopico in mislili smo, da bomo morali prvi izpiti to grenko čašo. Ali zmolili smo se. Potisnili so nas v stran. »Postavite jili ob strani, da bodo videli, kako se maže sodruge. Pozneje se o njih po-ebej določi«, je ponavljal pl. Val. Ravno nam nasproti je stala klopica in poleg so ležale šibe, ki so izgledale, kakor metle. Poleg vrat je ležal še kup šib. Guberner je ukazal dvema visokima, zdravima ognjegascema, naj se postavita vsak na drugo stran klopice. Bila sta izbrana za rablja. Ko je vse to bilo pripravljeno, je vzel guberner papir in čital ime. Prislov Sniiko se je vrgel takoj na nesrečneža. Dva ognje-gasca sta ga slekla, ostali možakarji pa so ga zgrabili in ga položili na klopico. Guberner ukaže počasi bičati in poveljuje:
»Začnite!«
In začelo se je... Solze so me dušile ... moral sem se vzdrževati...
Tako je pisano v knjigali življenja pod razvalinami templa Nippur pokopanih:
Tisti čas kraljevanja kralja Maašna Ati se je dvigala dan za dnem mogočna stavba združene misli — babilonski stolp. Posamezne misli v glavah ljudstva, so se strnile v eno. Ta celota pa je z gigantsko močjo dvigala kamenje, ogromno, goram podobno, kakor bi skladala suho listje. To vtelešenje združenih misli v celoto naj postane spomenik Človeku, lestvica vstopa v nebo, kjer naj zasede prostore, ukradene mu z zvijačo in nasiljem.
Irpljenje, glad in ponižanje je s svojim plamenom ožgalo tisočere posameznike in jih zvarilo, kakor kovač železo v eno jekleno silo, vka-ljeno v peči prokletstva.
»Enaki si smo, bogovi,« je prelil Človek. »Spoznanje sem okusil in vem kje je moje mesto. Jabolko življenja hočem. Prisegam, da ga dobim.«
Strašno je trpinčilo človeštvo prokletstvo bogov. A da ga ni trpinčilo, ne bilo bi te združene misli, tega gigantskega vtelešenja moči, ki že trka na vrata neba in se ozira po jabolku živ--	n‘	^e9a	trpljenja	in	ponižanja,	ne
združili bi se posamezni drobci tisočerih v enotno 9'gansko moč Človeka.
In ta moč Človeka je naraščala in že je bila enaka bogovom
le(%* se ie dopolnilo tisto, da se je rodila kralju babilonskemu Maašna Ati zakonska hčer Jalgan.
»1 o je ona, naš odrešenik,« so si oddahnili bogovi, ko so pogledali na novorojeno.
Stolp združene misli pa ni dal spati kraljevim svetovalcem. S početka so se delu posme-
hovali, potem pa, ko je ono neprestano rastlo višje in višje, so postajali resni.
»Ne šalijo se zidarji,« so djoli. »V svoji predrznosti zares hočejo napovedati bogovom boj.«
Odšli so h kralju in mu govorili:
»Namestnik bogov si, o kralj, pa ne vidiš, da ti napovedujejo boj. Pohujšanje pustiš, da raste z vsakim dnem. Glej, stolp malodane že sega do neba in vse ljudstvo je kot en Človek pripravljeno, da strmoglavi bogove s prestolov in z njimi tudi tebe. Še več! Nad njimi hoče zagospodariti. In vse to se vrši pred tvojimi očmi, o kralj, ki si zastopnik bogov in sam bog.«
Namršil je čelo kralj in rekel:
»Svetovalci ste, svetujte!«
Poglobili so se v knjige in mislili.
»Stolp treba razrušiti,« so rekli nekateri.
»Razrušite,« je rekel kralj.
Zopet so se poglobili v knjige; zakaj, niso vedeli, kako se naj lotijo gigantske sile.
»S silo ne gre,« so odgovorili drugi, kakor da se pogovarjajo sami s seboj. »Preveč so enotni in združeni.«
»Treba poskusiti z zvijačo,« je rekel nekdo.
Glave vseh so se dvignile iz knjig in oči vseh so se nasmejale:
»Da, z zvijačo... z lažjo.«
Spomnili so se kraljeve hčerke, Jalgan imenovane, kar je toliko kakor laž.
»Prestolonaseldnica je. Treba, da si zasluži prestol babilonski.«
Poiskali so kraljičino Jalgan, ki je rastla čudovito naglo in se razvijala v mikavno dekle.
Poklonili so se ji in rekli:
»Star je že tvoj oče, kralj babilonski, in bliža se čas, ko stopiš ti na presto). V knjigah pa je
pisano, da vsak kdor zaseda prestol babilonski mora, da se skaže vrednega namestnika bogov, ki dele in jemljejo oblast in dostojanstva.«
Namuznila se je princesa Jalgan, zakaj či-tala je v njih očeh hinavščino.
»Vem, kraljevi svetovalci,« je odgovorila;
»Narod te obožuje,« so se ji laskali. »Težko čaka, da zavladaš nad njim.«
Jalgan se je muzala:
'Tedaj so se važnejši iz njih približali kraljičini in ji govorili:
»Poznaš tisii stolp .. . stolp združene misli, mu pravi ljudstvo?«
»Poznam. Vzgledno delo.«
S kislim obrazom so se spogledali.
»Bogokletna je tista zgradba. Upor zoper bogove in zoper tebe.«
Jalgan, dekleta prešernega, pa je veselila bojazen kraljevih svetovalcev. Hotelo se ji je nekoliko poigrati z njimi.
»Kaj bo, če dozidajo,« je vprašala z ironijo v glasu.
»Konec sveta,« so rekli brez obotavljanja. Konec bogov in začetek gospodstva Človeka ... Gorje tebi tiste dni, kraljičina Jalgan.«
»In vam, svetovalci.«
»In nam in vsem, ki vladamo nad ljudstvom,« so rekli z obupno resnostjo.
»Kaj naj storim, svetovalci kralja babilonskega, da zaslužim prslol?«
»Zrušiti moraš stolp združene misli. 1/. Človeka naredi sužnje.«
»Svetujte, kraljevi svetovalci, zakaj, na razpolago sem vam.«
Dolgo so molčali. Nikdo iz njih ni vedel nasveta. Samo tam zadaj do sedaj molčeči sve-
Buržoazna Evropa drvi v propast.
Ravno tako se je godilo z drugim, tretjim ... Ne vem koliko jih je bilo tepenih pred mano. Zdi se mi, da jih je bilo več nego dvajset. Nek učenec židovske teološke šole,je izjavil, da ima srčno napako, ali zdravnik, doktor Mihajlov je rekel, ne da bi ga preiskal, da to ni nobena zapreka, da bi se ga ne bičalo. Petindvajset udarcev se je dajalo, in le tisti, ki so omedleli, so dobili nrtanje. Ali manje, nego dvajset udarcev ni dobil noben. Trije od njih dva Žida in en kristjan, so dobili trideset. Zadnji ni niti stokal, dasi je izgubil dvakrat zavesi, Po prvi omedlevici so ga prinesli v stransko sobo; prišel je zdravnik in izjavil, da še lahko zdrži ostale. In tako se je zgodilo. Kako silno se je udarjalo, se lahko sodi po tem, da je po desetih udarcih od šib ostal le kratek kos. Ko je kak rabelj onemogel, se ga je nadomestilo z drugim. Eksekucija je trajala celi dan ...« Prevel I. V.
Opomba uredništva. Prinesli še bomo več slik iz knjige pisatelja Panina, da bodo naročniki in čitatelji »Glasa Svobode« se prepričali, kako se je delalo z ljudmi v carski Rusiji, imenovani tudi »sveti«. Potem pa naj primerjajo grozovitosti in strahote, ki so se vršie nad proletariatom in ki so jih vršili baš današnji »begunci«, ki hodijo po Jugoslaviji in drugod v carskih uniformah, z orožjem in ostrogami, s tistimi, ki jih opisujejo, četudi neresnično in tendencijozno buržoazni listi vseh baž. Nobena narodna dama se ni zasolzila nad grozovitostmi teh, nad katerimi se danes tako rada solzi, noben »narodno idejo« dvigajoči list Ilirije, ki danes tako rad besediči o kulturi se ni razhudil nad mučenjem milijonov. Ti mučitelji so jim danes narodni bratje, a mučeni, ki so se osvobodili tistih volkov so — barbari. Res dober tek zagovornikom kulture!
KAPITAL.
Če denar »pride«, kakor pravi Ožje »z naravnimi krvavimi madeži na enem licu, na svet«; se cedi kapitalu od nog do glave iz vseh poz kri in gnoj.
Karl Marks.
—o —
RESNIČNOST SOCIJALIZMA.
Brez dela in boja ni knjižna učenost socijalizma, črpana iz socijali-stičnih brošur in knjig, vredna niti piškavega oreha, ker poglablja le prepad med teorijo in prakso, tisti prepad, ki je eden najostudnejših potez stare meščanske družbe.
—o—
CILJ SOCIJALIZMA.
Cilj socijalizma je padec buržu-azije, vlada proletarijata, odstranitev stare meščanske družbe, ki sloni na razrednih nasprotjih in ustanovitev nove družbe, ki ne bo poznala privatne svojine.
Karl Marks.
i Mednarodni politični in gospo-| darski položaj je zopet silno napet, j Dobe dozdevnega miru in do-| zdevne stalnosti v mednarodnem političnem in gospodarskem položaju so vedno krajše in vedno bolj j je meščanskim vladam oiežkočeno delo, ki gre za tem, da bi konsolidiralo notranji politični in gospodarski položaj posameznih držav. Znamenje, da se bližamo z naglimi koraki bankerotu kapitalističnega gospodarskega sistema in meščanskega političnega režima. Vsem, ki gledajo s površnim očesom na razvoj svetovnih dogodkov, se je zdelo še pred kratkem, da se je Evropa približala prav močno svojemu političnemu in gospodarskemu ravnovesju. Danes so že drugačnega mnenja in se plaho ozirajo po črnih oblakih, ki se zbirajo nad nami.
Iz Rumunije prihajajo za meščanstvo nevesele novice. Ljudstvo je nezadovoljno in se buni. Dejstvo, da se ljudstvo buni, da se giblje, da zahteva pravice, ki jih še nima, vse to so huda znamenja, ki kažejo, da se lahko zgodi jutri, kar se ni moglo danes še zgoditi. Na Ogrskem, kjer vlada Horty s knuto in z oboroženo silo nad teroriziranim in izmozganim proie-tarijatom, je pričelo delavstvo dvigati glave in se je osmelilo napovedati stavke in prirediti poulične demonstracije. Med Bolgarsko in Grčijo je položaj napet radi nasilnega postopanja grške oblasti proti Bolgarom, ki živijo v mejah grške države. Jugoslavija preživlja svojo trdo gospodarsko in politično krizo. Hrvatje, Slovenci, Bosanci, Črnogorci, Muslimani, Nemci in Romuni se ne čutijo nič kaj zadovoljne v svoji novi jugoslovanski domovini. Pun-j tajo se proti vidovdanski ustavi, ] proti centralizmu in proti politiki na-! silja, ki jo vodi Pašičeva radikalna < stranka proti vsem, ki nočejo pri-| znati njene volje za najvišji narodni j ideal. Pašič grozi, da bo nastopal j proti strankam, ki zahtevajo avto-! nomijo in federativno državo z ! enakimi sredstvi, kakor je nastopi! I proti komunistom. — Grozi celo, ! da bo odtrgal Hrvatsko in Slove-| mjo od Srbije in ju prepustil usodi, j Samoposebi se razume, da se dr-] žava v takem položaju ne more 1 konsolidirati in da velja v zunanji | politiki toliko kolikor so vredne nje-j ne domače razdrapane razmere. — j Vprašanje turškega miru ni še re-j šeno. Iz Angore, kjer je sedež iur-j ške vlade in turške narodne skup-
1 ščine, prihajajo vsak dan nove vesti i Prve trde, da bodo bržkone prevla-! dali v narodni skupščini miroljubni j in zmerni elementi, ki hočejo mir in ! spreimejo angleško-francoske pogoje za razprave pri novi mirovni konferenci. Druge vesti pobijajo prve, ki pravijo, da prevladujejo v An-gori radikalni elementi, ki nočejo za 1 enkrat nobene nove mirovne konference marveč hočejo doseči, bodisi tudi potom nove vojne, vse svoje narodne zahteve in udejstviii turški narodni pakt. Kje je danes človek, ki bi še kaj zaupal diplomatom, ki zapravljajo okolu zelenih miz zlata vredni čas in ljudski denar? Kaj je vredna družba, ki se mora neprenehoma pogajati na mirovnih konferencah, ki so postale smešne, ker se ni sklenilo na njih še nič resnega in še manj stalnega. — Kdo naj verjame sklepom vseh teh konferenc, ki jim ni števila, ko se vsaka država na lake sklepe požvižga, ako niso njej v prilog. Francija se ni ravnala po sklepih versailleske konference. Italija in Jugoslavija se kljub sklepom Sen žermenske konference še vedno prepirate zaradi Reke, Sušaka in Baroša. Bolgarija in Jugoslavija sta si kljub sklepom nebrojnih mirovnih konferenc vsakih pet dni znova v laseh. Poljska se kljub vsem mirovnim pogodbam neprestano pripravlja, da bi napadla Rusijo. Vse državice, ki so nastale ali so se le okoristile ob polomu Avstro-Ogrske monarhije, preže kakor lačna zverijad — na ugoden treno-tek, ko bi smele zagrabiti in pograbiti še kak košček gospodarsko uničene in docela obubožane nemške Avstrije, i Največje preglavice pa dela vsem j francoski pohod v Porurje. Fran-j cija jo je s tem svojim pohodom ! nedvomno polomila. Francoski mi-j nistrski predsednik Poincare ie mo-j ral priznati komisiji zunanjih zadev ! da se je okupacija ponesrečila in ; da so njeni sadovi za Francijo ni-j čevi. Ta okupacija je pa imela dru-! gačen uspeh. Oživela je nemški na-■ cijonalizem, ki ne more prenesti po-; nižanja in škode, ki ju je prizade-i jala Francija Nemčiji in zahteva naj ] se nastopi proti Francozom z obo-j roženo silo. Nemško nacijonalistič-| no gibanje, ki je bilo naperjeno tudi j proti proletarijatu, ker se je proiivi! j vojnim pustolovščinam, je odprlo ! proletarijatu oči in ga spravilo v j vrste revolucionarnega komunistič-'i nega gibanja. Danes je nemški pro-
] letariat organiziran in pripravljen ; ne le za mezdne boje, marveč tudi ! za oborožen odpor proti reakciji i nemški in francoski. Mnogi franco-! ski nastopi proti delavcem in zlasti j dogodki v Essenu, kjer je francosko vojaštvo postrelilo 12 delavcev enako kakor mnogobrojne aretacije delavcev in delavskih voditeljev, ki so se izvršile potom francoskih in nemških oblasti, vse to je dalo delavcem dokaz, da nima ono pričakovati ničesar niti od francoskih nifi od nemških rodoljubov. Prole-fanjat se je na Nemškem dobro pripravil in čaka na svojo uro. Po vseh mestih je ustanovil svoje oborožene stotnije in on ne dopušča več nit; tujezemskim nacijonalistom, da bi mirno zborovali in spletkarili na nemških tleh. Tudi nemški fašisti se oborožujejo — kljub temu, da so bile njihove organizacije v mnogih deželah razpuščene.
Toliko Francija, ki sili venomer Čehoslovaško naj bi napadla Nemčijo za hrbtom, kakor Nemčija, ki gleda z bojaznijo kako razpada polagoma vse njeno bogastvo, bi se rade sporazumele, dobro vedoč, da pelje današnji položaj v prepad, kjer ne bi našle samo svojih grobov Nemčija in Francija, marveč ves kapitalistični gnili gospodarski sistem.
Vsa Evropa je danes velika smodnišnica. Kjerkoli naj pade iskra, od povsod se bo razširi! požar po celem svetu. In ves trud kapitalistične buržoazije, ki išče v silnih naporih, kako bi odpravila nevernost od sebe in kako naj bi dala zrahljanemu mednarodnemu političnemu in gospodarskemu položaju nujno potrebno stabilnost, je zaman. Ona ni v stanu tega izvršiti Vsak njen korak, vsako njeno novo sredstvo, po katerem seže v naglici in se ga oprijemlje kakor utopljenec, jo spravlja še v večjo nevarnost No, kljub temu verjamemo, da se j ji bo posrečilo še enkrat in morda i še večkrat spraviti se iz zagate. Ali i to bo le dozdevna stalnosi, bo le j iiuzorična rešitev. Periode takega I mirnega položaja bodo bolj in bolj j kratke, med tem bo pa dozorevala j in dozorela gospodarska kriza do j one stopnje, ko je že pripravljen ] za kapitalizem odprt grob. Vanj bo i padel in v njem bo segnil.
1
I »Na najnižji stopnji kulture je narod-j nosino sovraštvo najmočnejše.« j	Goethe.
j
Zbirajte sza tiskovni slclad „6LASA S¥OSODE^I
tovalec, suh in srepega pogleda, je vstal, se ozrl zaničljivo po vseh in se približa! kraljičini.
»Pomešaj jim jezike!«
Kratko je izgovoril in ko je izgovoril, jo je pogledal in odšel.
Tedaj so planili vsi.
»Tako je! Jezike jim treba pomešati. Vsak iz njih mora imeti svojo misel in vsaka misel svoj jezik. Sedaj veš, Jalgan!«
»Grem,« je rekla, »da naučim ljudstvo služiti bogovom in nam ...«
Med inženirji, ki so vodili zidanje stolpa združene misli, se je opažalo poslednje dni neko čudno gibanje.
Pojavljala se je med njimi ženska mikavne lepote in jim pripovedovala o zlatih zakladih, o prelepih dekletih, o utrjenih gradovih, kjer so mehke postelje in bogato obložene mize jedi in vina.
Pripovedovala jim je, da bi jih popeljala tja, ker pa ni tam za vse prostora, si ona izmed njih izbere izvoljene.
Vsak iz inženirjev, kateremu je to govorila, je zaželel, da bi on bil med izvoljenimi. S po-četka je ta želja bila nekje daleč v srcu, še nejasna, potem pa je vedno bolj rastla in se oblikovala.
Zenska pa se je pojavljala sedaj pri teh, sedaj pri onih, pa tudi med ljudstvo in zidarje je šla. Povsod je obljubljala lahko dosegljive sladkosti.
Ali še so bili trdni zidarji. Se se je dvigala zgradba. Čutili so pa vsi, da postaja delo nekako težko, da tisti ogromni kamni, podobni goram, postajajo nepremakljivi.
Laž - kraljičina, ki so jo zvali Jalgan, pa je govorila:
»Stolp zidate? .. Zakaj?... Da vojujete z nebom? Da zavladate mesto bogov? Ali ne vidite, da zapravljate svojo srečo? ... Ali ne veste, da so vas ogoljufali inženirji? Le poglediie stolp? Vas je, tisočkrat tisoče in kako boste stopili vsi naenkrat v nebo, ko bo dozidan? Prvi bodo stopili inženirji in zidarji, vi pa, ki največ trpite, boste poslednji. Ko bodo zasedena najlepša mesta, boste prišli vi in mnogo vas bo, ki bodo morali stati.«
»Resnico govori«, so rekli v mislih in kladivo rokah se je povesilo vsled teže. »Resnico govori«, so ponovili glasno, kladivo je padlo iz rok.
»Jaz vam ponujam drugo nebo, lepše, lažje pristopno«, je vabila smehljaje Jalgan in zbežala k drugi grupi.
Zavistno so gledali za njo ... Srd jim je gorel v očeh in nevošljivost, ko so videli, da govori z drugimi in se jim tudi smehlja. Šli so tja in zapretili drugim, da ne smejo govoriti z njo.
Razvnel se je prepir med ljudmi. Jalgan se je pa zmuznila in skrila.
In zgodilo se je, da nikdo ni prav vedel kako. Naenkrat so kamni postali nepremakljivi. 2e vzidani v stolp, so se jeli majati in krušiti. Nekateri so celo s strašnim ropotom padali na tla.
Tisoče rok je prijelo. Ali v tisti zmešnjavi je zgradila vsaka za svoj kamen, trudeč se premakniti ga z mesta.
Vpili so, a drug drugega niso razumeli, kaj vpijejo. Zakaj, enemu so bile njegove misli pri zlatem zakladu, drugemu pri zalih devicah, tretjemu pri utrjenih gradovih z mehkimi posteljami.
in ker je mislil vsak svoje, je govoril tudi jezik vsak svoje ... Nikogar ni bilo več, da bi razumel vsaj najbližjega soseda.
V tistem hipu splošne zmešnjave pa se je nekdo zasmejal s strašnim, zmagonosnim krohotom. Tisočerih se je zdajci polastil strah. Zagnali so od sebe kladiva in rovnice, sekire in lopate in se razkropili, kakor se razkropi čreda, ko plane med njo volk . . .
Bogovi so slavili zmagoslavje. Na prestolu babilonskem pa so ovenčali s kraljevo krono kraljevi svetovalci mlado kraljico Jalgan, kar je toliko, kakor laž.
Narod ji je prisegel zvestobo in se ji klanjal.
Pred razvalinami stolpa združene misli, ki je na čast kraljici Jalgan odslej nosi! ime »stolp zmešnjave«, pa se je ustavila ženska lepe postave, visoka, oblečena v raztrgano obleko. Velike in globoke oči so pričale o trpljenju in lep obraz je bil bled in resen.
Ozrla se je h kraljevemu gradu in spregovorila:
»Za sedaj ste zmagali, bogovi, ker ste se poslužili zvijače in laži, žela, katerega ljudstvo j ni poznalo. Razkropili ste Človeka. Ali vedite: Tisti, nad katerim gospodujete, se združi zopet. Človek se pojavi in »stolp zmešnjave« je njegova izkušnja. Jabolko življenja, ki ste ga skrili pred Človekom, bo najdeno. Človek sam ga naj- ; de s svojo močjo. Nedozidan babilonski stolp bo dozidan. In takrat zakraljujem Jaz, Resnica ...
* *
Tako je pisano v knjigah življenja pod raz- j valinami templa Nippur pokopanih.
(Konec.)
Po treh mesecih okupacije Porurja.
V četrtem mesecu rurske vojne stojimo. Kaj je rezultat rurske zasedbe po treh mesecih?
Poostrena gospodarska kriza in še večja zapletenost gospodarskih in političnih odnošajev, en velik korak bliže katastrofi imperializma! Nemška marka pada in ž njo resnične plače proletariata v Nemčiji, število brezposelnih in onih delavcev, ki delajo samo skrajšani čas je poskočilo že na tri milijone.
Medtem ko se mečejo milijoni nemškega proletariata na ulico, ko se pogreza delavstvo v vedno večjo bedo, daje nemška vlada'industrialcem zasedenega in nezasedenega ozemlja velike kredite, da bi prebili ta čas krize. Pri tem delajo industrialci ogromne profite, ker vračajo svoje dolgove državni banki v marki, katere vrednost stalno pada.
Stroški porurske vojne so omajali in opustošili državne finance Francije in Nemčije, število bankovcev, krožečih v prometu se je popetorilo. — Seveda, buržuazija se nadeja, da bo vse to zopet plačal delavski razred. Da to doseže snuje enotno fronto celokupne buržuazije in malomeščanstva in pre-
poveduje mir med posameznimi strankami, mir med državljani istega naroda in mir med razredi. Istočasno pa, ko oznanja nemška buržuazija državljanski mir, organizira svoje fašistovske tolpe!
Najtežje je prizadeto delavstvo v samem zasedenem Porurju. Železničarje Francozi v masah odpuščajo. Brezposelnost je ogromna in poslednje delavske demonstracije in krvoprelitje v Miihiheimu so svarilni signal za buržu-azijo, tako kot je fašistovska nevarnost svarilni signal za proletariat.
Francoska in nemška buržuazija uvi-devata, da obe trpita škodo, če gre ta stvar tako naprej in za to se vedno bolj približujeta medsebojnim pogajanjem.
Delavski razred Nemčije je pa prišel s tem pred alternativo: ali — ali. Ali zastopa Nemčijo protidelavska 'Cunova vlada, ali zastopa Nemčijo proletariat — delavska vlada, katere glavna naloga bi bila, sprovesti boi proti franco-] skemu imperijalizmu na stroške kapi-j talistov in rešiti reparacijsko vprašanje j — če bi bito to še potrebno — na ta i način, da se zvali vse stroške na rame-j na posedujočih, j Drugega izhoda ni.
Parlament in socijaiisti.
fiz časov socijalne demokracije, ko so še živeli Marks, Engels in Bebel; ko pa še ni bilo ne Scheidemannov, ne Noskejev niti Kristanov in Divcev, niti ne
Korunov.5
»Socialdemokratska stranka smatra državnozborske volitve le za agitacijsko sredstvo in za preizkusni kamen za razširjenost svojih načel; zato odklanja vsak kompromis z ostalimi strankami.« Strankin kongres v Eisennachu, 1873.
»... vztraja na svojem stališču, ki ji je dan po strankinih načelih, in se udeležuje državnozborskih volitev, ter po svojih poslancih državnozborskih sej le v agitacijske svrhe ...«
Strankin kongres v Koburgu, 1874.
»... Socijaiisti bodo delali nato______
ne da dosežejo znotraj uspeh, ampak le zunaj, med ljudstvom ...
Strankin kongres i. 1876.
Čeprav je bila večina še zdrava, nekompromisna, je vendar že glodal v stranki med voditelji črv reformizma, ki je v bodoče potem dosegel, da je stranka postala gnila skoz in skoz, dokler ni konečno prišla na Scheide-manna in krvavega Noskeja.
Toda Marks je črva opazil že v po-četku in piše:
»(Upamo)...da bo j Sozialistenge-seiz« (nemški zakon o zaščiti države op. ur.) imel to dobro, da bo nemško socijalno demokracijo kuriral od parlamentarizma ...«
Marks in Engels, 1878.
Zal je bil Marks prevelik optimist z ozirom na nemške strokovne in politične birokrate.
Engels o združitvi mternacijonalnih razredno zavednih socijalistov (tako-zvanih pristašev Eisenaškega smera, ki so se zbirali okoli Bebla) z Lassaljanci
(ki so imeli precej malomeščansko, nacionalistično ideologijo).
... Kar se tiče stališča stranke k La-ssaljancem, gotovo vi lahko boljše presodite taktiko, ki se mora zavzeti proti njim nego mi. Ampak treba je prevda-riti naslednje. Če se kdo nahaja tako-rekoč proti drugemu v položaju konkurenta (tekmeca), kakor se vi nahajate proti Splošnem nemškem delavskem društvu (to je biia organizacija Lassa-Ijancev. Op. ur.3, obstoja nevarnost, da se jemlje preveč obzira proii konkurentu ... Po našem mnenju, ki nam ga je ustvarila dolgoletna praksa, pa to ni prava taktika v propagandi ta, da se skuša nasprotniku tu in lam prevzeli posamezne ljudi in člane, ampak mora se delovati na široke množice, ki so še apatične in sloje sploh še ob strani Ena edina moč, pridobljena iz še ne obdelane množice, je več vredna, nego de-sei Lassaljanskih uskokov, ki vedno unašajo v stranko seme svoje napačne smeri. Pa če bi bilo mogoče pridobiti samo množice, brez lokalnih voditeljev, bi še nekako šlo ...
Ne smemo se pustiti zmešati od krika po »ujedinjenju«. Ti, ki imajo to besedo vedno na jeziku, so največji zdražbarji. Ti fanatiki ujedinjenja so, ali omejene glave, ki hočejo vse zmešati v neodločno kašo, ki bi postala le nekaj časa, predno bi se usedla in bi se v njej nasprotja pokazala še v veliko večji meri nego so bila poprej, ali pa hočejo ve-doma ponarejati stanje. Zato so največji sektanti in najhujši zdražbarji in faloti v gotovih momentih največji kričači za ujedinjenje.
V pismu Avg. Beblu 1. 1873.
Socijalne reforme.
Ker je bil po svetovni vojni proletariat borben — buržuazija pa slabo organizirana in so se ji hlače tresle, ko je videla junaški nastop ruskega prole-tarijata; zato je dovolila proletarijatu gotove pravice, v nadi, da bo proletari-jat s lemi odpadki zadovoljen in bo nadalje prenašal mirno izkoriščanje.
Danes buržuazija tiste malenkosti, ki jih je po vojni proletarijatu dala, jemlje nazaj. Zakaj? Zato, ker so reformistični birokrati ubili borbenost proletari-jaia, zato ker so se pajdaših z buržu-azijo namesto, da bi vodili najostrejši b°i Proti njej.
Socijalnih reform ne bo dobilo delav-\ v?,s pr°šnjami in s tem, da se razni VOf 1 e 11 udinjajo buržoaziji; Socijalnih re orem ne bo dobilo delavstvo potom pregovorov z buržuazijo v parlametih in za zelenimi mizami.
Le dosledno izvajanje razrednega boja, le najostiejši boj proti buržuaziji
bo prisilil kapitaliste, da nam dajo že v kapitalistični družbi gotove privice.
Le če se nas bo buržuazija bala, nam bo dala reforme. Če se pa bomo pred buržuazijo poniževali in njo moledovali in si ji prilizovali — nas bo prezirala in nam bo dala — brco.
Kolikor močni bomo, toliko pravic bomo imeli. Zato vsi v razredno bojno organizacijo. Zato povsod in vedno proti buržuaziji le — boj. Le boj nas bo osvobodil — reformizem pa pomeni še hujše suženjstva.
OSNOVNO PRAVILO REVOLUCIONARNEGA DELA.
Stvari vzeti tako, kakor so, to se pravi: interes r,.Lucije uveljavljati na način, ki odgovarja spremenjenim okoliščinam.
Karl Marks.
Črne bukve.
OGRSKI SOCIJALPATRIJOTI. - Na Ogrskem se v zadnjem času zelo širi stavkovno gibanje. To je najboljši znak, da se je delavski razred opomogel od težkih udarcev, ki mu jih je zadejal zverinski teror najbolj krščanskega liortija. Tako je pred kratkim šlo v stavko okoli 60.000 kovinarjev v Budimpešti. Ker sedi v parlamentu tudi nekaj socialdemokratskih poslancev, bi vsak misleč delavec pričakoval, da se bodo ti zavzeli za stavkujoče delavce. Pa so gospodje socijalpalrijotje imeli važnejši opravek, morali so skupaj s fašistov-skimi poslanci potegovati se za fašistovske šiudenie, ki so delali po mestu tak kraval, da jih je celo krščanska policija Hortija, z ozirom na inozemstvo, morala pomiriti. Fašistovski pobalini so na srcu dičnim ogrskim socialistom, delavci, ki pa bijejo svoj težki gospodarski boj in nočejo poslušati raznih socijalpatrijotskih birokratov — za ta-prekucuhe se dvorni socijalpalrijotje nekronanega krvavega kralja Hortija ne potegujejo. — To početje se je zdelo preveč celo Garamiju, na Dunaju živečemu prejšnjemu s ocijalnodemokrat-skemu voditelju na Ogrskem, tako, da je v »Arbeiterzeitung« dal izjavo, da s temi socialdemokrati nima in noče imeti nobenih zvez. Kaj pravi k temu dična
11.	internacionala.
ČEŠKI SOCIJALPATRIJOTJE. Kakor znano je bil na češkem sprejet zakon o zaščiti države, ki je naperjen proti proletariatu in narodnim manjšinam. — Zakon je delo soc. dem. advokata dr. Meissnerja. Zanj so glasovali vsi češki socijalpatrijotje, dočim se je pri narodnih socialistih vedar pokazala opozicija in so bili vsled tega, ker so temu zakonu nasprotovali, iz stranke izključeni dr. Verbensky, Draxel, dr. Bartošek in Landova, ki so bili voditelji bivših anarhističnih rudarjev na Sev. Češkem. »Arbeiterzeitung« k temu pristavlja, da so se našli med čistimi narodnimi socijaiisti vendar štirje poštenjaki, dočim se žal o češki socijalni gemckraciji tega ne more reči. No pa Fric Adler, bo se tudi na to privadil, kakor se je od 1. 1916 že marsikaj naučil in ko se bode sedaj združila 2 K- in druga internacionala bo pač tudi on moral plesati, kakor bodo piskali Noskei Scheidemanni in Mei Bnerji.
V PLZNJI so češki socialdemokrati sklenili, da se morajo vseh narodnostno mešanih okrajih njihovi pristaši voliti češke meščanske kandidate, ne pa
nemških socijaldemokratov. Češki soci-jaldemokrati so pri drugi, Češki nemšk: soc. dem. pri 2'A internacionali. Ko se bodeta te dve združili, to bo ravs in kavs...
HUDEC prejšnji voditelj desnega krila češke soc. demokracije je srečno postal voditelj čeških fašistov. Mussolini, Millerand, Briand, Noske, Demetrovič — vedno ista pot preko reformizma in oportumizma v najreakcijonenajše kapitalistične vrste. To se imenuje praktična politika
KAj JE NAREDILA SOCIJALNA DEMOKRACIJA V AVSTRIJI? Gospod so-drug Emmerling, podžupan dunajski je na občnem zboru Narodne banke, ko so nekateri kapitalisti napadali socialiste, odgovoril takole: »Če trdi predgovornik, da je vse kar se mora danes obžalovati, posebno glede prostih po-klicov, delo socijalnih demokratov, je pozabil, kaj se je vse zgodilo od 1. 1918. Pozabil je, da se je bilo le socialnim demokratom za zahvaliti, da je bilo mogoče v tej državi mirno živeti'in da smo mi zabranili dogodke, kakor so bili v Monakovem in Budimpešti. Ravno na Dunaju je ostal popolen mir... kar je bilo mogoče le, da smo se ozirali na življenje mesta in smo žrtvovali svoji upliv na množice, (vendar priznanje, da so dobro delali za proletariat! op. ur.i Ta upliv smo zgubili, ker smo delali le za dobrobit splošnosti (stara fraza, ki pomeni dejansko dobrobit kapitalistov. Op. ured.) — jaz sem sam podjetnik in vem, da ni nobena posebna prijetnost, cel dan se pogajati z obratnimi sveti, ampak živeli smo v nemirnih časih in morali smo rajše dovoliti v te p,eprijet-nosii, kakor pa v propad našega narodnega gospodarstva (to je kapitalizma op. uredn.). — Gospodje kapitalisti so seveda z izvajanji gospoda sodruga zadovoljni. Še bolj bo hvaležno pa delavstvo, ker sedaj nihče ni tako cinično priznal delovanja socijalpairijotiz-ma, ki mu je edini cilj rešiti kapitalizem. Maske padajo in zato gospod Emmerling morata tudi priznati, da sta zgubila svoj upliv pri množicah, ki so vas spoznale.
BBBHHSBaffiSSIifBBBaBBBBBBBBSBBr,i
Sodrugi! »Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije« je stranka raz-redno-zavednega preleiarijala. (Qr-ganizirajte se torej v svoji stranki.
Omladinski Vestnik.
Po naših očetih smo dobili nalogo bojevati se za pravico. Za nas, ki smo zrastli iz malega slovanskega naroda, je čas, da se dvignemo, ne proti Italijanom, ne proti Nemcem, Madžarom itd, pač pa proti nikdar sitim oderuhom.
Današnji kapitalistični ustroj je res močan, ampak kapitalisti se po nepotrebnem bahajo s svojo silo, kajti ne zavedajo se, da jadra njihova ladja v takih vodah, kjer štrlijo nevarne kleči, ki jo bodo prej ali slej razbile.
Krmarji pa vidijo na tej in drugi strani temne oblake. Slutijo, da se približuje nevihta. 2e delajo rešilne priprave: napeli so misel in skovali sidro upanja. Delajo rešilne pasove, na katere pišejo mrtve verze domovini. Sanjajo o rešitvi, ki je nemogoča. Kažejo se uijudne, kar pa ne zataji njih preieklosi, ne more jih zakriti, ostaja očitno, da so — pobeljeni grobovi. Pridobiti si skušajo mladino, zastrupiti ji hočejo um s frazo: »domovina«. Slikajo ji raznovrstne programe. V obupu se stiska posvetna in cerkvena gospoda.
Imenujejo Kristusa, katerega so nje predniki križali, ubili njegove učence, preganjali in izganjali vse, kar so oznanjevali »Vsem narodom pravico«. Njih ni več med nami, ampak duh junaško-mučenški živi in ga niso mogli streti ne križ, ne ječe, ne biriči in ne ostudni fa-rizerji.
Ako nam pravijo o narodu in njegovih junakih, nas nehote spominjajo na čase suženjstva. Pravijo o vitezih, a o sužnjih se boje govoriti. Spominjajo se zločinov, a zločincev, grofov in drugih tiranov ne imenujejo.
O gospoda, čas beži, vaša hiša prostitucije gnije in razpada. Ampak zgodovinska poročila nam govorijo o tem, kar so prestali naši pradedje. Ako bi govorili debeli grajski zidovi, kaj so trpeli vzidani uporniki grofov, bi znal marsikaj povedati o krutostih, ki so se počenjale. Kaj bi povedale ječe, kjer so vzdihovali, vklenjeni v težkih verigah možje, nedolžna dekleta, ki se niso hotela prodati grofom. — To vse nam reže globoko v srce. V srcu odmevajo ti težki, žalostni spomini.
Kako pa tolmačijo nasprotniki ljudstva vse to? Posvetna gospoda pravi, da je šlo za domovino. Duhovni pa, da je bog tako hotel.
Mladenič in mladenka delovnega razreda, dovolj je goljufanja, spreglej!
Ne veruj tistim ki zaničujejo tvoje telo in duh. Prelita sveta puntarska kri, ni tekla zamanj. Pognojila je njivo, na kateri rase bujno razredna zavest. Trpljenje v grajskih zidovih in danes v domovinskih zaporih ni zaman!
Mladina! Volk zgubi dlako, strasti pa nikoli. Spomni se, kaj so pobeljeni grobovi!
Zunanji političen pregled.
V BOLGARIJI je pri državno - zbor-skihv oiiivah dobila Stambolijskega kmetska stranka 214 mandatov, komunisti 15, meščanski blok 14 in socialisti en mandat.
MUSSOLINI je vrgel iz vlade klerikalne ministre.
V SEV. AMERIKI so stopili v stavko pomorski transportni delavci. Zahtevajo povišanje plač in 8-urni delavnik.
NEMŠKI DRŽAVNI ZBOR se sestane
3.	maja. — Pogajanja v Lausanni še niso dovedla do nobenega rezultata.
ANGORSKA SKUPŠČINA se je razšla in po vsej Turčiji se že vrši votivni boj. Liberalni nacijonalisti bodo dobili večino.
Med ČEŠKO in MADJARSKO so nastala nova nesoglasja. Meja je zaprta.
V AVSTRIJI se že dalj časa opaža oživljeno gibanje monarhistov. Sedaj so začeli pobirati podpise za memorandum, ki zahteva, da se ukine zakon, ki prepoveduje članom habsburške dinastije bivanje v Avstriji. Monarhisti so se obrnili zlasti na ženske organizacije. — Glavni krivci za oživljeno delovanje monarhistov so social-patrioti s svojo protidelavsko politiko in s sodelovanjemz meščanskimi strankami »za obrambo avstrijske republike«.
BAVARSKI reakcijonarci in monarhisti tudi pridno delajo. Narodni socialisti in narodni radikali so izjavili, da se ne pokaravajo republikanski vladi,
Po volitvah.
Volitve dne 18. marca so v popolni luči pokazale dejstvo, da srno tudi mi, kakor vse nove nastale srednjeevropske državice: Češka, Poljska in Ru-munska, podedovale tisto kal — bolezni, ki je Avstro-Ogrsko spravila v že dolgo zasluženi grob. Nezmožnosi rešili vprašanje sožitja raznih narodov in plemen v isti državi, je bil vzrok kulturne in gospodarske zaostalosti ranjke monarhije in ta dedna napaka jo je privedla do razpada. Podobne razmere so bile iudi v carski Rusiji, kjer se je ravno tako kakor v Avstriji, družilo z reakcionarnim samovladjem kruto preganjanje drugih plemen in narodnosti. Razlika je bila le v tem, Ha je bilo carsko samo-držtvo močnejše in je ruski car skrbel previdno za to, da se »njegovi mili narodi ne okužajo preveč z poganskim za-padnjaškim grehom čitanja in pisave. Cela zunanja, notranja in gospodarska politika Avstrije je bila osnovana na nadvladji nemške na eni strani, madžarske buržuazije na drugi strani. Posledica je bila večni boj med buržuazi-jami vseh plemen in narodov, (cela politika se je včasih vrtela okolu poštnega napisa kake zaplotniške vasi), zastoj gospodarstva in zasluženi konec. Prej zatirane buržuazije manjših narodov in plemen so se od nemške in madžarske naučile njenih metod. Ko so postale svobodne, so v posameznih državah začele iste uporabljati, a pozabile so na nauk, ki jim ga je bil dal pogin Avstrije. Še bolje rečeno, niso mogle druzega storiti, ker politika nemške in avstrijske buržuazije se je zato držala tako krčevito vlade, da je potem vlada pomagala svojim tovarnam in bankam, da so eksploatirale celo monarhijo, ker je na vsak način neslo večje profite, kakor izkoriščanje samo nemškega dela Avstrije. In danes je v Češki boj za nadvlado češke buržuazije, ravno tako le boj za čim večjim profitom, kakor boj srbske buržuazije za nadvlado v SHS le boj za koristi Beograjske porodice, ki je v tesnih rodbinskih in drugih zvezah s političnimi voditelji, ki zastopajo ideje srbske nadvlade. Pri nas je stvar še toliko bolj zavita, ker je beograjska po-rodica zastopnica francoskega kapitala, zagrebške banke pa so v tesni zvezi z nemško-angleškimi velebankami. Pri Slovencih so zastopniki bank in fabrik, z demokrati in narodnimi naprednjaki za srbsko nadvlado, dočim so zastopniki zadružnega kapitala in srednjih kmetov, SLS, za avtonomistično stališče in se bore skupno s hrvatsko buržuazijo.
in so se združili v Ludendorffove »Kampfverbande«. — Nemški proletariat organizira nasproti tem tolpam proletarske čete.
KEMAL-PAŠA je izdal poziv na turški narod, da naj bo pripravljen zopet z orožjem v roki nasptopiti za nacionalno svobodo Turčije, ako bi pogoji lozanske konference ne bi bili povo-Ijni.
EGIPET je dobil te dni ustavo. Dežela je suverena neodvisna država z dedno monarhijo. Vprašanje Sudana še ni rešeno. Formalno je sicer Anglija priznala, da Sudan pripada Egiptu, dejansko pa še vedno vlada nad njim Anglija. Na iniciativo vrhovnega angleškega komisarja za Egipet lorda Al-lenby je sklenila angleška vlada, da se j pusti iz zapora egiptovskega nacionalističnega voditelja Zaglul - paša. To j pomenja pot k sporazumu med egiptov- i skim in angleškim kapitalizmom. Kajti Zaglulova politična smer — stranka j Wafd el Masri je stranka bogate egi- i ptovske buržuazije, konservat. stranka, ki so jo v razvoju nacijonalnega osvo-bojenja Egipta ljudsk množice porinile na levo. Zaglulova stranka bo skoro najboljše orodje, s pomočjo katerega bo angleški imperializem dušil in zatiral osvobojevalni boj delovnih slojev Egipta. To dokazuje najjasneje dejstvo, da so se že pričela preganjanja revolucionarnih proletarcev.
Ta gospodarski boj različnih buržu-azij je dal glavno obličje zadnjim volitvam. V srbskih deželah so zmagali radi kali, ki so najbolj dosledno zastopali interese srbske hegemonije, v Hrvatski Radič, na Slovenskem Korošec, v Bosni muslimanski avtonomisti pod Spahom. Razen tega pa je Radič, kakor najbolj izrazit zastopnik opozicije proti nadvladi srbske buržuazije, dosegel velike 1 uspehe v Dalmaciji, Bosni, v Sloveniji (kjer utegne pri prihodnjih volitvah na j račun klerikalcev še precej narasti) in v Sremu ter se je tako (v Zemunu) približal do samih vrat Beograda. Tudi v Črni Gori so dosegli federalisti uspeh, dočim se je z raznimi »merami« posrečilo v Makedoniji, da so radikali in z njimi zvezani turški veleposestniki dosegli večino.
V prvem trenutku je radikalne kroge osupnilo dejstvo, da so se izven Srbije izrekle vse pokrajine odločno proti srbski hegemoniji, spoznali so iudi, da se bo ta odpor še povečal in da tudi v Makedoniji, ki je najbolj proti tej nadvladi, ne bo mogoče za vedno s kundaki zatirati ljudske volje, ter so se pričeli pogajati s federalističnim blokom Radič-Spaho-Korošec. Upali so na ta način, da dosežejo za sebe ugodno razdelitev interesnih sfer, ter da rešijo za enkrat srbski buržuaziji večje ozemlje v izkoriščanje, kakor pa bi ga dosegli čez nekaj časa, ker volitve so jim jasno pokazale, da so dnevi nadvlade srbske buržuazije šteti. Tudi federalistični blok je bil vesel pogajanj, posebno slovenski klerikalci, ki jim delajo Radičevi uspehi v Sloveniji sive lase. Hoteli so hitro sporazum. Ko so bila pogajanja še v najboljšem teku, so se pojavili zakulisni vplivi, proti sporazumu. Na eni strani upa del srbske buržuazije še vedno, da bo mogoče s silo ohraniti si še nekaj časa nadvlado, in za to misel, čije glavni zagovornik je Pribičevič, so se na vse kriplje zavzeli razni neodgovorni, a vplivni elementi in zdi se, z uspehom. Na drugi strani je Radič videl, da je on le tako dolgo na višku, dokler traja ta plemenski spor in da bo njegov vpliv pri daljšem trajanju teh plemenskih bojev še zrasel, in tudi on je začel delati težkoče sporazumu.
Izgleda, da je sporazum zakopan za enkrat in na pomolu je spet radikalno-demokratska koalicija in nove volitve pod geslom za centralizem, ali za federalizem; volitve ki sebodo v tem slučaju vršile najbrže tudi pod geslom za monarhijo, ah za republiko. Sigurno pomenja v teh prilikah radikalno demo-
kratska koalicija, manj ali bolj zastrto diKiaturo srbske buržuazije.
Tak je položaj, kakšno naj bo stališče proletarijata ? Kaj ima proletarijat pričakovati od diktature srbske buržuazije, to vemo dobro iz zgodovine »Ob-znane« in »Zakona o zaščiti države«. Kaj ima proletarijat pričakovati od diktature slovenske, hrvatske in srbske avtonomistične buržuazije, ve proletarijat dobro spominja iz časa, ko je bil La-ginja v Zagrebu in dr. Brejc v Ljubljani. Obletnica dogodka na Zaloški cesti, ki se je vršil v tem obodbju »Slovenske avtonomije«, priča jasno, kakšna bo klerikalna avtonomija.
Proti buržuaziji, za interese proletarijata, to je naše geslo. Slovenski, srbski, hrvatski, makedonski, madžarski in nemški delavec, vsi imajo skupne interese, ki so eni in isti. Zato se bodo skupno borili za svoje pravice. Srbski, hrvatski in slovenski fabrikant in bankir izžemajo enako. Žaro bo proletarijat cele Jugoslavije, združen v Neodvisni Delavski Stranki Jugoslavije, nastopil proti vsem svojem razrednim nasprotnikom.
Zalo pa hitro na delo za organizacijo stranke, na agitacijo za »Glas Svobode« ker proletarijat ima le edinega pravega prijatelja, ki mu bo pomagal. In to je on sam. Le proletarijat sam si more zboljšati svoj položaj. Zato pa je ireba dela in boja. Treba pa predvsem trdne organizacije in razredno zavedne, čiste stranke, ki ga bo v tem boju vodila, in ta stranka je danes le Neodvisna delavska stranka Jugoslavije.
Kaj so vse buržuazijski politiki govorili o csvobojenju narodov. Kaj je vse | pridigoval Wilson, in danes? Glejte Irce ! na Angleškem. Glejte kako angleški j aeroplani mečejo bombe po indijskih vaseh, kako Francozi širijo kulturo na bajonetih po vvestfalskih revirjih, glejte kako so svobodni Slovenci in Nemci v Mussolinijevem kraljestvu ild. Dokler bo ostal kapitalistični red, dokler bo razredna država buržuazije obstojala, tako dolgo ni mogoče pravo osvobojenje narodov. Glejte Rusijo, iam je bilo ravno tako zatiranje in še hujše kakor v Avstriji in danes je to edina država, kjer so vsi narodi res prosti in enakopravni, zato ker je odpravljeno kapitalistično izkoriščanje. Zato bo vsak, kdor hoče res samoodločbo narodov in plemen vstopil v bojne vrste Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, ki se bori za odpravo kapitalističnega izkoriščanja. Dokler bo kapitalistično izkoriščanje ne more biti samoodločbe in enakopravnosti narodnosti in plemen.
Vsakdo, ki hoče odpravo kapitalističnega izkoriščanja in pravo samoodločbo narodov in plemen bo šel v vrsle edine razrednobojne stranke jugoslovanskega proletarijata v NDSJ.
Reševanje vladne krize.
Takoj na prvi seji novega parlamenta se je prečitala izjava vlade, da je podala dimesijo in da je do sestave nove vlade poveril kralj vladine posle staremu Pašičevemu kabinetu.
S tem je začela v naših blaženi Jugoslaviji nova ministrska kriza, s tem so se začele nove zakolisne igre in intrige za vladine stolčke.
Glavno vprašanje pri tej novi ministrski krizi je, ali naj se sestavi zopet čista (homogena) radikalska vlada, ali naj se skuje zopet kako koalicijo raznih meščanskih in malomeščanskih strank. Radikalska vlada bi imela nalogo, da izvrši predhodni sporazum z Radičevo seljaško republikansko stranko, s klerikalci in Spahinimi muslimanskimi in tako pripravi teren za končni sporazum in enotno fronto celokupne jugoslovanske buržuazije. Ako bi se sestavila koalicijska vlada z demokrati, bi ona dalje vodila politično hegeno-mijo srbske buržuazije nad ostalo jugoslovansko buržuazijo, politiko nasilnega centralizma in belega terorja nad delavskim razredom.
Pri reševanju te krize imajo glavno besedo kralj, dvorna kamarila in oficirski kor. Zato zlasti demokrati lažejo okrog kralja in vojaških krogov in jih prepričujejo, da more iziti Jugoslavija iz krize le, če se še dalje vodi politiko nasilja in terorja, k čemur bi zlasti pripomogli vrli orjunčki.
Opozicija, zlasti pa klerikalci so se že zelo naveličali opozicije, ker trpe s tem tudi njihove gospodarske organi-
zacije in se kljub neuspehu pogajanj v Zagrebu trudijo potom zakulisnih intrig, da bi jih vzeli v vlado. Značilno pri pogajanjih med Radič - Korošec - Spohim »federalističnim« blokom in Pašičem je, da so gopodje avtonomisti, republikanci, najhujši boljševiki stavili za pogoj njihovega vstopa v vlado edino-le avtonomijo, t. j. svobodno klerikalno samovlado m polnjenje klerikalnih blaganj z denarjem izsesanim iz delovnega ljudstva Slovenije, dočim ko ti »edini zaščitniki« delavskih interesov niso niti besedice zinili o protidelavskih zakonih, ki nastavljajo proletarijatu nož na prsi. Korošec gre torej v vlado, samo da se mu dovoli, da na svojo roko brez pomoči demokratov stavlja proletarijat Slovenije.
Kot se cela kriza razvija, izgleda, da do sestave vlade, v kateri bi sedeli vrli Radičevski in klerikalni republikanci, ne bo prišlo. Sestavila se bo ali radikalska ali radikalsko-demokrafska vlada. Taka »rešilev« krize pa pomenja, da obstoječa kriza ne samo ostane, ampak da se bo še povečala in poostrila. Srbska buržuazija danes še zato noče sporazuma s hvatsko in slovensko, ker hoče s svojim hegemonističnim režimom čim bolj m čim prej utrditi in ojačiti svojo gospodarsko in politično pozicijo, tako da bi pri poznejšem sporazumu in v svobodni tekmi po sporazumu s hrvatsko in slovensko buržuazijo vendar obdržala nepoškodovane svoje postojanke Ali da bi mogla še nekaj časa vršiti svojo hegemonijo, bo morala povečati svoj pritisk na hrvatsko in slovensko buržbazijo ter na bosanske fevdalce.
Naravna posledica tega bo ojačeno opozicionalno in šovinistično stališče hrvatske in slovenske buržuazije. Šovinistične in plemenske strasti se bodo še bolj povečale. Vse polilično življenje bo zadobilo še bolj pečat plemenskih in nacionalnih bojev. — Proletariat se mora pri tem zavedati, da hrvat-ska in slovenska buržuazija samo zato ogrinjata boj za zgolj svoje kapitalistične interese v nacionalno barvo, da bi proletariat zavedli s pota razrednega boja in da bi ga mogli tako še bol) izkoriščati in izžemati.
Proletariat se tudi ne sme vdajati v iluzijo, da bi korenito izpremenila obstoječi anti-delavski režim ta ali ona parlamentarna kombinacija, ker v interesu vsake celokupne buržuazije je,, da si nakopiči čim več profita in da torej čim bolj izžema delovno ljudstvo
Delavski razred mora stvoriti enotno bojevno fronto proletariata za dosego boljšega življenskega položaja, za strmoglavljenje belega režima in osvoboditev izpod kapitalističnega jarma.
Buržuazija ne more rešiti tudi nacionalnih vprašanj, ampak jih le še bolj komplicira in poostruje, nacionalno vprašanje bo rešil proletariat obenem s svojim gospodarskim osvobojenjem po proletarskem načelu — samoopre-deljenje narodov.
»Delavske Novice« so ponehale izhajati. Sodrugi, ki imajo že v naprej plačano naročnino, naj lo takoj na dopisnici javijo upravi »Glas Svobode« in naj navedejo, kedaj in koliko so pri zadnji pošiljki poslali denarja. Dotič-nim se bo do poteka te naročnine pošiljal list »Glas Svobode«. — Ured in uprav. »Glas Svobode«.
Poštne položnice
smo priložili danes vsem, ki so sprejeli prvo in drugo številko »Glas Svobode«. Uverjeni smo, da sodrugi takoj naroče svoj list in mu tako zagotovijo obstanek. Mesečna naročnina slane 4 Din, četrtletna 12 Din in doplačilo za majsko številko 2 Din. Dvakral da, kdor takoj vpošlje dnar, sodrugi. Kdor pa lista ne misli naročiti, naj priloženo položnico uporabi, da pridobi drugega naročnika, poslani številki pa naj vrne.
Uredništvo in upravništvo »Gl. Sv.«
Notranji političen pregled.
Klic na pošteno javnost.
Žalostne in neverjetne so razmere, ki so • zavladale na naših železnicah, nepregleden it kaos, v katerem se nahajamo in ki z vsakim dnem bolj in bolj narašča. Normalen človek, ki vse to vidi okrog sebe in brez strasti premotriva, sc nehote vpraša: Kaj vendar odgovorni krogi mislijo?
Ljudska beda narašča od dne do dne, nezadovoljstvo v najširših plasteh delavstva, uradništva, vpokojencev, invalidov prikip-eva do vrhunca in neko tajno grmenje naznanja bližajočo se hudo uro. Vodilni politiki in krmilarji te nesrečne države pa so gluhi in slepi. Državniška modrost jim Še odpovedala.
Zelezničarstvo in uradništvo vseh kategorij, ki je posvetilo vso svojo delavno silo skupnemu blagru človeške družbe, sedai umira od gladu.
Za primer navajamo med neštetimi drugimi sloji samo vpokojence. Nihče v državi se ne briga za nje. Uprava, ki jih je izgnala, jih danes zanemarja. Zakoni se teptajo, delavskih zaupnikov se ne pripoznava, pridobitve, katere smo imeli, so se nam odvzele, s prošnjami in resolucijami se kurijo ■peči. Kar ima še danes neoporečno veljavo. se jutri postavi na glavo. Gospoda na odgovornih mestih so zgubili vsako avtoriteto med ljudstvom, ker so zgubili čut do svojih uslužbencev.
Vsi poizkusi raznih strokovnih in uradniških organizacij in zaupnikov, da bi dokaza)! vladajoči gospodi kritični in brezupni položaj, so bili brezuspešni. Poleg tega se pa gospoda trudi goljufati javno mnenje polom časopisja, češ, da so železničarji hudobni nezadovoljneži, ki brez vsakega resnega razloga tirajo državne finance v propast. Naravnost razveseljive so številke, ki pripovedujejo kako in koliko so se zvišali prejemki. Vse to pa je laž in umetno sredstvo v rokah verižnikov za odiranje.
V resnic pa je stvar vendarle precej drugačna in če opazujemo med železničarji in državnimi nameščenci neko globoko gibanje, kakor gladovna stavka, protestni shodi, delo akcijskega odbora, potem se je ireha resno vprašati: Kje tiči vzrok temu in kaj je storiti? Kakor vsi javni nameščenci, železničarji in vpokojenci s svojimi prejemki ne_ morejo več izhajati in kriti svojih najnujnejših izdatkov, pomeni pač vse to, da gotovi krogi žele potresov.
_ Strokovne organizacije in zastopniki sc se vedno trudijo merodajnim činiteljem ob-razložiti opasnosf položaja. Med tem ko prihajajo vodstvu akcijskega odbora neprestano od vseh krajev resolucije in iz-iave- katerih izraža železničarstvo in uradnišivo svojo veliko nevoljo in zahteva odločnih korakov, smo mnenja, da bi imeli državni krmilarji vzrokov dovolj, da posve-lijo tudi tem, zanje menda brezpomembnim pojavom nekoliko pozornosti, kajti samo zanašanje na zakon o zaščiti države v da-našriinh časih nc zadostuje več.
Zciezničarstvo, uradništvo in državni nameščenci sploh so doslej vedno kazali svo-80 lojalnost, ki se v vsakem oziru zaveda svoje težke naloge in velike odgovornosti napram najširšim plastem naroda, toda tudi njih požrtvovalnost ima svoje meje, če se jim bo zdelo potrebno. Če torej pride do ■ ■boia, potem smo globoko prepričani, da po vsa poštena javnost s svojimi simpati-5ainj.na strsni železničarjev in državnih nameščencev, kateri se bodo podali v težki w nevarni boj zgolj zato, da ščitijo svoje pravice in svoje življenje.
Enotna fronta v akciji železničarjev, državnih uradnikov in nameščencev, upokojencev, vdov in sirot v celi državi na plan. Zahtevamo, da sc resolucija na javnih protestnih shodih z dne 16. marca t. 1. do pičice uveljavi, najmanj je to, da naj ima zadnji delavec v službi države 50 Din nnevno draginjskih doklad in jamstvo, da se bodo tudi v bodoče automatično povišali prejemki vseh uslužbencev v isti meri, kakor bo naraščala draginja.
S iem stopajo železničarji in državni na-srieščenci cele Jugoslavije pred javnost, ©roseč io, da trezno presodi njih položaj,
F n-am rado očita, da smo premalo
ve.sTili iavnost in premalo obrazložili naš položaj.
Nasa poštena javnost sama sodi, njene sodDe sc ne bojimo, kajti sigurni smo, da »o nam v korist.
Le pa pride do boja in do boja bo prišlo. ako vlada pravočasno ne krene na Pra\o pot potem naj si bo vsa javnost v s vest j, da nam je ta boj usiljen. Da pa 00 noj in zmaga sigurnejša, je pa nujno Ooirebno, da sledite in izpolnite vsako na-vodilo, ki ga bo izdal akcijski odbor po navodilu strokovnih organizacij.
S svojim nastopom dokažite, da ste se-aanjih razmer siti, da si ne pustite vzeti življenja z gladom, zahtevajte energično, '«iegp koščka kruha, ki masi gre po vseh
-človeških Pravicah.
do	brez bojazni strnite Vaše vrste,
smp ?f"*cQa moža in ko dobite poziv ne nobenega strahopetca, ki bi kršil
5kx,p"o stva'p,ino. v. ,e?k' "aši borbi za ar vseh trpečih.
AKCIJSKI ODBOR.
o e ariia mora biti prepričan, da le J skupni akc, mu bo mogoče osvobodili se svojih izkoriščevalcev - Zato Pa je Ireba solidarnosti vse delavske »nase, preko vseh mahinacij laživodi-Jeljev proletarijala.
Dopisi.
ŽELEZNIŠKA NESREČA NA SAVI,
ki se je dogodila 23. aprila t. I. na postaji Sava ni sicer zahtevala človeških žrtev, razen, da je bilo ranjenih nekoliko oseb. Sunek je bil vkljub vsem naporom strojevodje, ki je ustavljal vlak, ko je zapazil nevarnost na vso moč tako silen, da je vsa prtljaga potnikov popadala na tla in tako ranila dva moška in eno žensko. Krivda te nesreče leži na upravi in sicer pri obratnem ravnateljstvu j. ž., pa naj še tako potem preiskuje in disciplinirajo uslužbence. In lo je prenaporno čez osemurno delo in gladovanje. Uradnik na Savi mora delati 24 ur službe in če pri lem zaspi, kje je krivda? Pri uradniku? In to ne samo na Savi, povsod se vrši to in čudež je, da ni večjih nesreč. Dajte strojem-ljudem (ker za take jih je naredil kapital) počitka in kruha in nesrečnih slučajev ne bo več. To zahtevamo pasažiri, ki plačamo vožnjo dovolj diago. Železničarji, delavci, kakor uradniki pa naj sežejo po obrambnem sredstvu in naj zahtevajo pravic, ki jim gredo kot ljudem. Saj vendar vsa olikana in kullurna gospoda povsod trdi, da je suženjstvo odpravljeno. 24-urno delo človeka in pri iem še sestradanega in v cunjah ni delo človeka nego sužnja.
KAMNIK. Kriza, v kateri se nahajamo je usodepolna za vse delavstvo. — Ako delavstvo ne bo stalo na straži, bo tudi pogubonosna. Imamo sedaj »Neodvisno delavsko stranko« in vsak delavec mora biti član te stranke. Organiziran v stranki bo dal lahko odpor, ki ga pripravlja buržuazija pod raznimi naslovi in organizacijami, posebno pa pod krinko »Orjune«. Po njih delih, ki jih opravljajo, boste spoznali, kaj hočejo. Ker narodnost se ne rešuje z razbijanjem in pretepi delavstva. Zal, da imamo pri nas enega, ki je revček, navezan samo na svoje delo in žulje, a štafaži »Orjuni«. To je delavec v tovarni »Titan« (ime drugikrat). Izrazil se je, da je tam en oddelek delavcev »eno samo pomunistično gnezdo«. Ti orju-naši so sklepali in sklenili, da pretepejo nekega sodruga, zato ker je razredno zaveden in ne simpatizira s tisto družbo. Take, ki nas imnujejo »komuni-, stično gnezdo«, pa vprašamo:	Ali	te
ne tepe kapitalistični bič, kakor nas? Ali si morda dobil trideset srebrnikov?
Mi kamniški delavci kličemo vsem, ki trpe:
»Vstopajte v našo stranko, v »Ne-zavisno delavsko stranko«. Napravimo jo mogočno in disciplinirano. Živela razredna zavest! Živel boj za naše pravice!«
TRBOVLJE. Naši trboveljski radikali (ali pa samo njih zaščitnik, ki ljubi igrati »vlogo«) pišejo v nedeljskih (22. IV. t. 1.) meščanskih »Jutranjih Novostih« hvaleč se, kako so ravno oni (ali on, čeprav ne rudar) se največ trudili za »trajen uspeh«, ki se je dosegeLpri slavki leta 1922. Nadalje trde z žalostjo, da ni Slovenija dobila nobenega delavskega zastopnika (radikala, seveda), ker je bilo delavstvo razcepljeno.In io se baje kruto maščuje sedaj nad rudarji. »Ako bi imeli rudarji svojega zastopnika«, pišejo ti rudarji-radikali v meščanskem, t. j. kapilali-siičnem listu, »v najmočnejši kmečki stranki, t. j. NRS., ki ima 110 mandatov, bi bil njihov boj proti kapitalistu zelo lahek, ker bi mu stala na strani in ga podpirala v boju najmočnejša stranka SHS., »radikalna«. Oh, ti gospodje bivši sodrugi. Naveziti hočejo nam, ki imamo žuljeve roke in od truda skrivljen hrbet, da se je zgodil ali se godi čudež, da vrana vrani oče kljuje. Ta »najmočnejša kmečka stranka«, katere predsednik je ministrski predsednik bis auf vveiteres, g. Pašič, mnogokratni milijonar in posestnik mnogih palač bi naj bila močna opora zoper trboveljsko premogokopno družbo? Saj dopisnik tistega dopisa tega sam ne verjame. — Rad bi le bil, da bi postal kozel vrtnar zelja.
Nadalje še stoje tele besede v tistem dopisu: »Vstopimo v najmočnejšo kmetsko stranko in v njej uveljavljajmo svoje zahteve. Čim več nas bo, iem bolj bodo merodajni faktorji morali vpošte-vali naše bedno stanje.« Aha, taka je ta reč. Sedaj merodajni faktorji nočejo upoštevati našega bednega stanja, a potem, ko bi, recimo, postali njihovi, tudi ne vpoštevali, nego mi bomo morali »v njej uveljavljati svoje zahteve«. Uveljavljali, da, a jih nikdar uveljavili, ker kozel je slab vrtnar, vrana vrani ne škoduje, kapitalist pa vedno delavca izkorišča. Pač pa bomo člani NDSj. in tam bomo uveljavljali in uveljavili svoje pravice. Gospod bivši sodrug in gospod dopisnik dotičnega dopisa pa naj bo tako »zaveden« in temu verjame.
Nezavedni rudarji.
V pouk in zabavo.
V starih časih je veljala v carstvu živali Pravica, Svoboda in Enakost. Vsaka žival je bila svobodna in nobena ni bila drugi podvržena.
Ali že takrat so živali jedle; in lev je bil močnejši in požrešnejši kot vsi drugi. Požrl je vsako žival, ki jo je mogel doseči.
Vendar se nekoč zberejo preganjani in se posvetujejo o sredstvih in potih, kako bi si naredil konec tem neznosnim razmeram.
»Lev je zločinec in bogokletnež,« je rekel bivol.
»Lev je razbojnik in morilec,« je rekla žirafa.
»Lev je zaničevalec naših najsvetejših Pravic,« je rekel jelen, »in zasluži smrt.«
»Tako je,« vzkliknejo vse živali.
»Tisočkratno smrt!« In obsodili so ga na smrt.
Ali kdo je, ki izvrši to obsodbo nad lem grozovitežem? —
Zopet se posvetujejo živali.
In kamela se oglasi k besedi in govori:
»Sodrugi! Bodimo velikodušni. Pokažimo svojo milost. Darujmo zločincu njegovo ničvredno življenje. Da nam pa ne bo škodljiv, izženimo ga.«
»Tako naj bo,« vzkliknejo vse živali in ga izobčijo.
Ali kdo je, ki bo grozo viteza izgnal? —
In v tretje se posvetujejo živali. Svetovati si ne znajo.
Navsezadnje se oglasi konj:
»Sodrugi! Dognano je, da je lev sramota v naši družbi, ki ga moramo izbrisati. Ker pa zločinca ne moremo ubiti, niti ga pregnati, svetujem, da se ga postavi nad zakon in ga izberemo za svojega kralja ...«
Konj je prepričal živali in podelile so levu dedno kraljevsko čast.
In vsi so bili zopet zadovoljni in srečni, ker kdor je odslej prišel v levje šape, je imel tolažljivo zavest, da ni postal žrtev kaznivrednega zločinca, nego da je smel izkrvaveti za veliko idejo. —
RAZDALJA. Ubog indijski pesnik je prišel k dostojanstveniku in se vsedel poleg njega. Med njim in dostojanstvenikom je bila razdalja eno ped.
To je razdražilo velmoža. Z jeznim obrazom vpraša pesnika:
»Kakšna je razdalje med teboj in oslom?« »Samo ena ped,« je odgovoril pesnik. Slišavši ta odgovor, je postalo velmoža sram in je prosil pesnika za odpuščanje.
LASTOVKE IN VRABCI. Bilo je lani, ko so v naši vasi na raznih hišah lastovke zi-daie nova gnezda. Opazoval sem, kake umetnice so lastovke in s kakšno pridnostjo so si zidale stanovanja. Pa je prišla zima; lastovke so odpotovale na jug. Vrabci, ki so preleni, da bi sami sezidali topla stanovanja, so mislili: Zasedemo sedaj gnezda lastovk in prezimimo tam prav udobno. Ali prišla je zopet pomlad. Bil je lep dan in glej, lastovke so priletele. Poiskale so si svoja gnezda. Ali glej, predrzni vrabci niso hoteli zapustiti lastovčjih gnezd. In začela se ie borba. Lastovke so se takoj zbrale ria zborovanje na telegrafskih žicah. Cvrčale so in se posvetovale, kaj storiti. Tako ie preteklo nekaj dni. Ali vrabcem niti na um ne pride, da bi se umaknili. Naenkrat leti nekega dne vsa lastovičja jata od gnezda do gnezda, izvleče vrabce enega za drugim iz gnezd in jih prežere.
Tako so lastovke hitro zniagiht, ker so bile združene v akciji.
Organizirajte, se!
Mimogrede.
Angleška poslanska zbornica je v drugi polovici pretečenega meseca sklenila zakon, ki določa, da je na Angleškem prepovedano trpinčiti in izkoriščati opice, bolhe in druge zverine. Prav! Vsa čast angleškim poslancem. Škoda, da niso sklenili tudi zakon, ki bi prepovedoval bolham nadlegovati ljudi pri spanju in piti človeško kri. Tega poslednjega zakona pa. niso sklenili bržkone radi tega, ker bolhe niso še civilizirane živali in bi se le na sklep angleških poslancev pošteno požvižgale. Taka je neolikana navada bolh in pijavk, vseh bolh in vseh pijavk, ki žive izven zakonov ali nad zakoni kakor, da so člani cesarskih in kraljevih dinastij.
Pa pustimo šale pri miru in čestitajmo angeškim opicam, bolham in drugim zverinam, ki so dobile v angleških poslancih svoje zagovornike. Srečne so one.
Srečne so one in jaz čestitam tudi rahločutnim angleškim poslancem, ker si mislim, da iz malega raste veliko. Seveda. Rahločutnost se mora pač nekje začeti, konča se pa bogsigavedi kje. Na Angleškem je imela svoj začetek pri bolhah. Zaenkrat so angleški poslanci prepovedali izkoriščati bolhe in opice in druge zverine, jutri bodo lahko prepovedali izkoriščati pse in mačke in vole in konje in osle. Osli pridejo seveda šele zadnji na vrsto. Potem pa, kdo ve, se lahko zgodi, da se bodo rahločutni Angleži, ki se igrajo poslance z resnostjo, ki ni pri drugih narodih v navadi, spomnili tudi človeka in sklenili zakon, po katerem se ne bo smelo več izkoriščati ljudi.
Ta bi bila zares lepa, da bi se albi-jonci tako daleč spozabili zaradi svoje rahločutnosti. Ne bi se smelo nič več izkoriščati otrok, delavk in delavcev. Ne bi se smelo nič več izkoriščati žensk v bordelih. Ne bi smeli Angleži več izkoriščati svojih Indijancev in svojih podanikov v drugih kolonijah. Če bi izginilo izkoriščanje, bi izginilo kmtu tudi zasebno bogastvo. Če bi izginilo zasebno bogastvo, bi morala izginiti tudi država, ki tako bogastvo brani. Ljudje bi postali gospodarsko vsi enaki, vsi bralje, in ne bi imeli več nobene potrebe se pretepati in moriti kakor se io godi dandanes. In angleška poslanska zbornica ne bi imela več priložnosti sklepati rahločutne zakone.
Ta bi bila zares lepa, da bi se angleška zbornica tako daleč spozabila.
Pa se ne bo kakorkoli je res, da iz malega rasle veliko. Angleška zbornica bo ostala pri svojih bolhah in jih varovala.
Pravzaprav ne bo ostala niti pri bolhah. Zakaj dandanes je vsak zakon vreden toliko kolikor je vredna družba, ki take zakone sklepa. Ljudje trpinčijo živali. Res je. Ali jaz si mislim, da jih ne trpinčijo zalo, ker bi bilo tako delo posebno lepo, marveč zato, ker tako delo nese. človek v svojem bistvu ni zloben. Današnja družba mu ne zagotovi življenja. Zto je prisiljen, da si ga poišče sam. On je v današnji družbi prisiljen nekoga izkoriščevati. Ako ne more izkoriščati svojega brata, pa izkorišča živali, če nima denarja, da bi si najel tovarno in spravil vanjo delavce ali ne more najeti gledališča, da bi v njem izkoriščal plesalke, si nakupi bolhe, jih uklene v male vozičke in jih kaže mimoidočim za mal denajr kot na-obražene izučene živali. Če se mu studi najeti bordel, da bi v njem izkoriščal mlade punce, postane krotilec zverin in tvega svoje življenje za kos kruha in par aplavzov. Današnja družba je družba izkoriščanja. Ona temelji, ona živi od izkoriščanja. Njej ni nobena stvar sveta. Znanost, umetnost, lepota, neumnost, pijančevanje, zlodejstva, ljubezen vse, vse je predmet izkoriščanja.
Angleška poslanska zbornica pa ti gre in prepove izkoriščati bolhe.
Lepa ideja, lepa misel. 51aga misel vredna ravno Angležev, ki so mojstri izkoriščanja. Tem bolj, ker so sedaj prepričani, da bodo živele . . . bolhe dostojno življenje.
Razno.
Perspektive gospodarske politike sovjetske Rusije.
Dve leti sta minuli od radikalne iz-premembe gospodarske politike sovjetske Rusije, ki se je odpovedala fako-zvanemu pokojnemu komunizmu, ki je usmerjal notranjo politiko od 1918 do spomladi 1921. Uvedla se je takozvana nova ekonomska politika (Nep) in sicer potem, ko so se že v gotovi meri uredile notranje politične razmere.
Proletarska revolucija v Rusiji je odstranila vse socialne in političe ovire, ki jih je nakopičil carizem, veleposestniška kasta in buržuazija. Proletarska revolucija je podrla vse ovire, ki so zavirale gospodarski napredek Rusije.
Ali proletarska revolucija ni mogla ustvariti ozkih svetovnih gospodarskih odnošajev. Tega pa ni mogla napraviti niti ena država po svetovni vojni; kako bi potem napravila to sovjetska Rusija, bojkotirana in napadana od kapitalističnih dežel in njihovih armad.
Glavna naloga »Nepa« je, temeljito reorganizirati produktivne sile in prilagoditi jih izpremenjenim notranjim in zunanjim razmeram. Pred vsem se je morala odpovedati industrija pomoči-inozemskega kapitala. Na državno pomoč pa pri takem obubožanju tudi ni mogla računati. Težka industrija je bila prisiljena, omejiti se na revni notranji trg. Prodajanje denarne vrednosti je pa povzročalo stalno obubožanje kmetskih množic. Zato je tudi padla produktivnost poljedeltsva.
Reguliranje procesa prilagoditve ruskega narodnega gospodarstva potrebam in možnostim popolnoma izpreme-njenega notranjega trga je ena najtežjih in največjih nalog, ki je pripadla sovjetski vladi. In rusko narodno gospodarstvo je danes že na potu, da ustvari zdravo podlago za svoj obstoj.
Ako bi imela Rusija čas in ako bi mogla računati na pomoč inozemstva, potem bi bil lahko ta proces sistematič-nejši. Ali prva proletarska država živi obdana od imperialističnih držav in se nahaja zato stalno v nevarnosti pred novimi napadi, na katere mora biti pripravljena. Zato se mora izvršiti reorganizacija gospodarskega življenja hitro, ki ni nič manj važno od boja proti kontrarevolucionarnim vojskam in zahteva sodelovanja vseh sil.
V dokaz, da reorganizacija gospodarstva že uspeva, navedemo nekaj številk:
Celokupna industrijska produkcija je znašala napram 1. 1921
leta 1920 - 15 % leta 1921 - 17 % leta 1922 - 203%
Produkcija rudarske industrije se je povzpela že na 36.3%, petrolejske industrije na 39.2%, kemične 30.4%, usnjene 99%. Državni deficit, ki se je kril s papirnatim denarjem je padel od januarja 1922 do decembra 1922 z 90 na 50%.
Zboljšanje gospodarstva v novem letu gre v mnogo hitrejšem tempu naprej.
In tako se gradi tudi gospodarsko močna proletarska Rusija, dočim vse kapitalistične dežele gospodarsko stalno propadajo. Proletarska Rusija dokazuje s tem tudi to, da je moč ruskega delovnega ljudstva mnogo večja kot pa sila združenih kapitalistov, v katerih smrtno jezo se rusko gospodarstvo obnavlja.
(i!El!t~iH~!ltEIIIEIII=lll~
PRAVI OBRAZ KAPITALISTIČNE DRUŽBE.
Buržuazija je odvzela vsem po-klicom, ki so se do sedaj smatrali za častitljive in k katerim so ljudje gledali s pobožnim strahom njih sveti sijaj. Spremenila je zdravnika, sodnika, duhovna, pesnika in učenjaka v svoje plačane namezdne sužnje.
Karl Marks.
.=iii=iii=iii=mšiii=iii=iii
Meso zastonj. Pa ne v Jugoslaviji, kjer na pr. v Ljubljani stane že 100 K in še več kg, nego v Argentiniji. Med tem, ko v Rusiji stradajo miljoni, gnijejo v Ameriki ogromne količine žita. V Avstriji, Nemčiji in drugih deželah, kjer so divjali topovi, tanki in človek-zver, si celo bogataši težko privoščijo meso. Vojna je namreč kriva, da v nekaterih delih zemlje primanjkuje gotovih proizvodov in živil, a v drugih ga imajo v izobilju. Nauk o ljubezni in o človeštvu pa je kriv, da tisti, ki imajo v izobilju, nočejo dati onim, katerim primanjkuje, ker je namreč tisti nauk o ljubezni in človeku le na jeziku, a v srcu ga ni — ker je le karikatura resnične ljubezni in človeštva. V Agentiniji imajo toliko mesa, da ne vedo kam z njim in se meso dobi zastonj. Teleta na primer tam samo ubijajo, ker ne vedo, kam s tako množino govede. V Buenos Aires stane en vol manj, nego pri nas kokoš. Krave kupujejo samo v čredah po 50 do 100 glav skupaj. Takšna čreda stane 250 do 300 kron. Ker je kupcev zelo malo in ker plačajo tako neznatne cene, pa farmer-ji živino kar pobijajo samo radi kože, meso pa vržejo proč, ker ga noče nihče kupiti. Tak je družabni red v kapitalistični družbi.
Smrt od žarnice. Zgodili so se slučaji, da se je kdo, ki se je dotaknil električne žarnice, zgrudil mrtev. Dolgo niso mogli pojasniti, kaj je krivo, da ga je ubila žarnica. Sedaj pa je dunajski učenjak Jelinek dognal in dokazal, da je dotikanje žarnic nevarno le, če je žarnica ali roka mokra. Ker je pri nas tudi že po mestu in v industrijskih krajih razširjena električna luč, je treba biti previdnim, da se ne zgodi nesreča.
Hrvaiski pisatelj Avgust Cesarac zaprt v Mariboru. Zaprt je pa zato, ker je komunist in ker je brez potnega lista prišel čez mejo. Vsled ukaželnosti je prepotoval mnogo krajev in bil tudi v Rusiji, a zato so ga zaprli. Med komu-
niste se prištevajo tudi mnogi drugi pisatelji, med temi tudi več sveiovnozna-nih, a tam se jih zato ne zapira. Seve, izgovor je, da je bil brez potnega lista. Ali, če se zato zapre, naj se vsaj z njim postopa drugače, ne da se ga goni iz zapora v zapor in potem policijsko kar na tri mesece obsodi, med tem, ko se trpi raznovrstne lumpe. Cesarak je član odbora hrv. knjiž., avtor drame »Krčma globokega grla«, ki je sprejeta od zagreb. »Narodnega gledališča« itd. Drugod se s političnimi jetniki postopa mnogo bolj humano, nego z navadnimi lopovi, a pri nas je ravno narobe. Ko je carska Rusija zapirala Gor-kija, so njegovi znanci in pisatelji znali, kaj je ž njim, pri nas se pa zaprti pisatelj ima zahvaliti le slučaju, da se je zvedelo kje je. Pa še kričijo nad proletarsko Rusijo in o tamošnjih nečuveno-sfih. Doma poglejte, buržuji, doma.
Jugoslovani v Poruhju. V Pcruhju se nahaja okrog 30.000 jugoslovanskih delavcev, po večini Slovencev. Zaposleni so v rudnikih in pa v Kruppovih, Stin-nesovih in drugih velikih tovarnah. 2e prej je bil položaj delavcev beden, s francosko okupacijo pa je še mnogo slabše. Tista zagotovila Francozov o dobri oskrbi tujih delavcev so prazna, okupacijska oblast med delavstvom ne pozna nobenih podanikov zavezniških držav, tako pišejo delavci - Jugoslovani iz Poruhrja.
Gfad v Črnigori. Radi pomanjkanja hrane je večji del črnogorskega prebivalstva v zelo resni nevarnosti. Posebno trpe planinski kraji. Umrljivost otrok je vsied tega narastla. Črnagora gla-duje, Dunaj pa živi od našega mesa, ki je cenejši nego pri nas.
Avtomobil brez koles. Veliko zani-nimanje vzbuja v vseh industrijskih državah, posebno v Ameriki, avtomobil brez koles, katerega je iznašel neki nemški inžinir. Ta avtomobil se rabi za tovore in se premiče s pomočjo mehaničnih
DELAVSKA LJUDSKA VISOKA ŠOLA. V nedeljo dne 29. tega m. predava P e r i o t : Kulturni razvoj — dviganje in padanje narodov. Predavanje se vrši ob 9 uri dopoldne v vseučilišču (De-ženi dvorec). — Sodrugi pridite vsi! Pripelite s seboj svoje znance, žene in otroke!
Majske prireditve.
KAMNIK. 1. maja je shod pod milim nebom na glavnem trgu ob 9. uri dopoldan.
ZAGORJE. Shod ob 10. uri pred Delavskim domom. Ob 3. uri popoldne javna telovadba in veselica.
TRBOVLJE. Zvečer veselica železničarske podružnice N. S. 2. O.
LJUBLJANA. »Svoboda« Spl. del. izobraž. zveza priredi v proslavo
1.	maja na predvečer, L j. 30. aprila ob 8. zvečer delavsko predstavo »Za pravdo in srce«. Vstopnice se dobe v vseh organizacijah. —
■ B8KBIBSBBIBHEIBBSBBBBBB3I3E-
Spomin na 24. april 1923 je vzet iz »Proletarske Mladine«, ki je izborno urejevan, proletarski list naše mladine. Priporočamo ga vsem!
3 B £3 El B SE @ gg B KS & 61	IS IB B ££ £§ H
POPRAVEK. V 1. štev. »Glasa Svobode« je tiskarski škrat zapisal na 4. strani v 4. stolpcu v govoru s. Cvijiča »Radikal«, mesto »R a d n i k«. Proglas za beograjsko konferenco je bil v »Radniku«.
Za žrtve Zaloške ceste, gre 1 dinar od vsake prodane številke »Gl. Svobode«. Zato stane ta številka 3 dinarje. Naročniki naj blagovolijo to uvaževati.
Vabilo na
OBČNI ZBOR
Stavbene, gostilniške in kavarniške zadruge r. z. z o. z. ŽELEZNIČARSKI DOM v Ljubljani
ki se vrši dne 31. maja 1923 ob 8. uri dopoldne v »Delavskem domu«, Turjaški trg št. 2.-11., s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo načelstva.
2. Poročilo nadzorstva.
3. Sprememba pravil.
4. Volitev načelstva in nadzorstva.
5. Raznoterosti.
Ker je občni zbor zelo važen, prosimo vse sodruge zadružnike, da se ga gotovo udeleže.
NAČELSTVO.
Sodrugi in čitatclji!
Vsem, katerim smo poškili prvo številko »Glas Svobode« ne ogled, pošiljamo tadi
majsko številko.
Priložili smo POLOŽNICE in prosimo, da VSAK iz Vas takoj izpolni svojo dolžnost in POŠLJE NAROČNINO, ker -bi v drugem slučaju več lista ne mogli poslati. »Glas Svobode« nima za seboj bogatih darovalcev in podpornikov, bank itd., nego je odvisen od Vas, sodrugi in čitatelji. Zato ne odlašajte in pošljite naročnino. Današnja, majska številka, ker je dvobarvna, stane 3 D. in prosimo, da pri pošiljatvi naročnine to uvažujete in to svoto dodaste.
Uredništvo in upravništvo »Gl. Sv.«
Lasinik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani. >»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
XXXXXXXX«XXX»X*SS«4XXXXXXXXXXX
Spominjajte se živili žrtev Zaloške cestel
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
nog, ki se gibljejo, kakor pri človeku. Prednost tega avtomobila obstoji v tem, da se da rabili povsod, kjer je nemogoče rabiti voz s kolesi, kakor na pr. v visokih hribih ali v krajih, kjer ni cest, kakor tudi v blatu in po travnikih. Ko so v navzočnosti številnih izvedencev preizkušali ta avtomobil, se je pokazalo, da je iznajdba popolna. Avtomobil je nosil 8 ton po krajih, kjer ni bilo mogoče voziti niti z navadnim vozom. Avto ima motor 25 konjskih moči in je vozil šest milj neprestano, brez vsake zapreke.
Buržuazna sodišča. Pred meseci je nastopil C. L. Kinney v Columbus O. dosmrtno kazen zaradi umora policista Emery Creith-a. Njegova mlada žena, ki je verovala v njegovo nedolžnost, ker se je nahajala v času, ko je bil umor izvršen poleg njega v gledališču, je šla na delo in štedila denar, da reši svojega moža. Delala je v restavraciji po noči, a doma čez dan šivala, da prihrani potrebno svoto. Končno je bila tako daleč, da je najela odvetnika. — Nekaj tednov kasneje je bil pravi morilec aretiran v osebi mladega sina bogatega farmarja Vandervorta iz Jamestowna, ki je po daljšem zaslišanju priznal umor, ki se je izvršil, ko so hoteli on in njegovi tovariši oropati neko trgovino, a jih je zasačil stražnik Creight. Kako površno se postopa v Ameriki z obsojenci, ki nimajo dovolj denarja na razpolago se razvidi iz tega slučaja dokaj jasno. Poleg žene obtoženega in obsojenega moža, je pričalo še 21 drugih deloma uglednih oseb, da je bil Kinney tisti večer in tisto uro, ko se je zgodil umor, v Cincinnati, toda vzlic-temu je bil ob ojen v dosmrtno ječo.
KAJ |E	»Mana«,	ki	so	jo	jedli
otroci Izraele na svojem potovanju skozi puščavo, ie postala pojm za nekaj sladkega in oki.snega. Kaj pa je bila pravzaprav tista »mana«? Brez.dvomno je biblijska mana neke vrste lišaj, Lecanora escu-
lenta«, ki se nahaja v nekaterih puščavah v velikih množinah in ki vsebuje škrob. Ta lišaj se zbira še dandanes. Z moko pomešan, da dober kruh. Ker lišaj leži rahlo na tleh, ga viharji pometajo in na drugih mestih kupičijo v cele kupe. Ime prihaja od tega, ker so Izraelci, ki ie rastline v Egiptu niso poznali, zadeli nanjo v puščavi in spraševali: »Man-ha?« (Kaj je to?) Beseda. »Mana« se je potem udomačila za to pu-stinjsko hrano.
BERAČ. Berač je prišel pred vrata indijskega velmoža in prosil vbogaime. Kar se mu zakliče:
»Milostiva gospa ni doma!«
Berač pa odvrne:
»Kaj hočete reči s tem? Saj vendar nočem milostive gospe, nego košček kruha!«
Edini pravični temelj za vso lastnino je: delo. — Ne oziraje se na nebesa, je človeštvo zato na zemlji, da doseže srečo in harmonijo. — Namesto stare meščanske družbe s svojimi razredi in razrednimi nasprotji stoji asociacija, v kateri je svoboden razvoj vsakega pogoj svobodnemu razvoju vseh.
K. Marx.
Delavska masa ima sedaj druge svečenike in druge vere. Tam kjer cerkev pravi: »posmrtno življenje«, odgovarja ljudstvo: »življenje v sedanjosti!« Tam kjer cerkev pravi: »dol»nosti«, odgovarja: »pravice!«. Kjer cerkev pravi: »spoštovanje, podložnost«, odgovarja ljudstvo: »enakost in pravica v družabnih odnošajih«.	V. Morello.
»Stranka, ki hoče osvojiti svet, mora visoko držati svoja načela, brez obzira, s kakimi nevarnoslmi je to združeno; bila bi zgubljena, če bi ravnala drugače.«
Ignac Auer.