Posamezna številka Din 1.50. Poštnina plačana v minili ata GLASŽLO NEZAVISNE DELAVSKE STr Miaja vsak čeirtek. — Urednišivo in upravništvo: Karl Marksa Cpreje Turjaški) trg ši. 2, pritličje. — Ni* .A VIJE etno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo. Štev. 27. LJUBLJANA, četrtek, 18. oktobra 1923. Leio I. Dimitrije Blagojev. Umrl je Dimitrije Blagojev, vodja ko- | munistične stranke Bolgarije, najsta- J rejši socijalist na Balkamu. Umrl je v j trenutku, ko je današnji krvoločni re- ■ žim v krvi in ognju zadušil delavsko- ! kmetsko revolucijo. Njegovo smrt je pospešil režim, ki ga je že kot nevarno bolnega vrgel v balkanske ječe. Pomen Dimitrija Blagojeva je neizmeren za razvoj socijalizma, komunizma v Bolgariji in na Balkanu. On je naj-markantnejša osebnost v razrednem, marksističnem gibanju proletarijata na Balkanu v zadnjih štirideset letih. Z njegovo pojavo so bili postavljeni temelji modernega socijalističnega gibanja na Balkanu. Vsled svoje velike inteligence in na-čiianosti, neizčrpne delavnosti in energije, apostolske vdanosti in neomaje-nosti za veliko stvar proletarijata je bil Blagojev istočasno učitelj, organizator, agitator, govornik in pisec prole-iarijata. O njem lahko brez pretiravanja rečemo, da je bil poosebljenje re-T/oIucijonarnega razrednega boja pro-leiarijata. Vsled teh njegovih lastnosti ga bolgarski revolucionarni proleiarijat naravnost obožuje. Malokateri proletarski voditelj v drugi državi je kdaj užival toliko ljubezni in spoštovanja kot Blagojev v Bolgariji. In on je ostal dosleden revolucijonar do zadnjega. Kot sedemdesetletni starček je leta 1911 na kongresu II. internacionale v Kopenhagenu z vsem srdom napadal oportunistične tendence. A ko je tretja intemacijonala pozvala svetovni proletarijat na plan, je Blagojev prvi v Bolgariji razvil zastavo te internacijonale. Blagojev se je uspešno udejstvoval na vseh poljih revolucionarnega razrednega boja od teoretičnega boja do agitacijskega. Skratka on je inkarnacija močne volje, neizčrpne energije, izredne navdušenosti, vzorne discipline in požrtvovalnosti. Blagojev predstavlja s svojim življenjem divno, veliko borbo; on predstavlja klasičen primer, kako je treba delati v revolucijonarnem boju proletarijata. Stotisoči bolgarskih proletarcev in kmetov, ki danes ginejo po ječah, blodijo po planinah ali v tišini prisegajo osveto, objokujejo svojega Blagojeva. In tudi proletarijat Jugoslavije stoji s pieteto pred svetlim spominom na Bla-gojevega, tega velikega borca in Nestorja socijalizma na Balkanu. Ob tem spominu smo bolj kot kedaj do dna duše uverjeni, da mora zmagati naša velika stvar, za katero se je tako ognjevito in vdano boril in umrl Dimitrije Blagojev. Koliko si že dal za bolgarske sodruge? Izjava sovjetskega diplomata o SSSR. Zastopnik sovjetske Rusije v Pragi, Jurjenjev je dal praški »Tribuni« sledeče izjave o SSSR.: Caristična Rusija je tlačila vse narodnosti in vse narodnostne manjšine. Ona je bila centralistična država in sistem nasilnega centralizma je povzročil gibanje in reakcijo naroda. Okto-berska revolucija je dala vsakemu narodu pravico do obstoja in razvoja, in vredno je omeniti, da je nastala popolna svoboda kulturnega ustvarjenja, svoboda šolskega pouka, sodišča in . administrativnega dela v narodnem \ jeziku. To je imelo za posledice mirne in delavne tendence med vsemi narodi. Vsi narodi so spoznali, da skupno življenje v sklopu svobodne zveze zagotavlja vsakemu od njih popolno svobodo razvoja in jamči tudi večjo notranjo konsolidacijo in večjo moč napram inozemstvu. Zunanja politika enotne sovjetske zveze je tudi enotna, pri čemer se seveda ščiti interese vsake poedine zvezne republike. Nekje v inozemstvu se misli, da je sivorjenje SSSR samo formalnost. Tako mišljenje izvira iz nerazumevanja ali zlobnih namenov. Vsaka zvezna republika čuva svojo svobodo in ima pravico izstopiti iz Saveza. Rusija ne bo požrla saveza, niii ne bo savez požrl Rusije, ki ji je v savezu zagotovljeno meslo, ki odgovarja njenim materijel-nim in kulturnim potrebam. Zakaj se tudi pri nas na tak način ne reši nacijonalnega vprašanja, zakaj se tudi pri nas ne da najširše avtonomije Slovencem, Hrvatom, Makedoncem, Črnogorcem i. dr.? Zato ker pri nas vlada kapital, pohlep po profitu, po izkoriščevanju. Narodi in narodnostne manjšine si toliko časa ne bodo priborile samouprave in svobode, dokler bodo prepuščale zastopstvo svojih interesov klerikalcem, muslimanskim begom, zagrebški buržuaziji et Co., ki ne mislijo resno na avtonomijo poedi-nih narodnosti, ampak imajo v svojih programih samo zato parolo avtonomije, da z njo lovijo na limanice tlačenega kmeta in delavca. Socijalistična stranka Jugoslavije se je izkazala tudi pri narodnostnem vprašanju, da ni zastopnica interesov delovnega ljudstva Jugoslavije, ampak da je ona le za to tu, da s pomočjo policije ovira revolucijonarno gibanje delovnega ljudstva Jugoslavije. Edino Nevazisna Delavska Stranka Jugoslavije se bori iskreno za najširšo samoupravo vseh narodnosti in narodnostnih manjšin, za svobodno federacijo vseh narodov v zvezni delavsko-kmetski republiki Balkana in Podonavja. Edino NDSJ je za to, da pripada delavcu tovarna in kmetu zemlja. Državno gospoda*, .o jugoslovanske buržuaziie. Politika kapitalističnega razreda naj-jasnje odseva iz številk, kako se uporablja denar v današnji kapitalistični državi. Poslušajmo, kako je bilo v tem oziru v Jugoslaviji v preteklem proračunskem letu. Porabilo se je: za vojaštvo . . . 6300 milijonov Din za ostalo upravo . 2600 za pospeševanje gospodarstva . . 360 Glavna opora za reakcijonarni režim proti delavcem in revnim kmetom je vojaštvo, so bajoneti, ki morajo krotiti lačne želodce rudarjev, železničarjev in javnih nameščencev. Bajoneti služijo srbski buržuaziji, združeni v radikalni in demokratski stranki, da lahko brezobzirno izkorišča celokupno slovensko, hrvatsko in srbsko ljudstvo. Zato je treba največ dati za vojaštvo, ki naj poleg tega služi francoskemu imperijalizmu, da pošlje jugoslov. delavce in kmete v boj proti Rusiji in če treba tudi proti nemškim delavcem in kmetom. Zato je dal Pariz Pašiču 300 milijonov frankov za oboroževanje. Ta- ko je delala tudi Avstrija, caristična Rusija in Nemčija v znamenju »Vse za vojaštvo!« Sokrivi tega gospodarstva so Radič s svojo abstinenčno politiko, ki je s svojo odsotnostjo omogočil srbski buržuaziji, da je uvedla v Jugoslaviji režim belega ierorja in srbskega imperializma. Sokrivi so tudi naši klerikalci, ki so po prevralu pomagali skupno s hrvatsko in srbsko buržuazijo udu-šiti delavski pokret in tako postaviti temelj za današnje stanje. Ves federalistični blok pa je pomogel radikalni stranki, kot predstavnici srbske bur-žuazije k samovladju, ker je zahteval »homogeno radikalno vlado«. S tem je omogočil, da se je še bolj utrdil današnji režim in da se bo še dalje lako gospodarilo. Izhod iz tega je samo ta, da se strnejo delavci in revni kmetje cele države brez razlike narodnosti in da prično boj v Neodvisni Delavski Stranki Jugoslavije za delavsko-kmečko fedcalivno republiko podonavsko-balkanskih dežel. NOS| se bori za svobodno zvezo federativnih delavsko - kmečkih republik rta Balkanu. Demonstracija ljubljanske delavske mladine. 11. oktobra zvečer so se začeli zbirati pred mestnim magistratom vajenci vseh obrti v Ljubljani, da zahtevajo otvoritev obrtno-nadaljevalnih šol. Zbralo se jih je nad 500. Hoteli so iti naravnost v prvo nadstropje, kjer se je ravno vršila seja ljubljanskega občinskega sveta. Policija je pri tem njihovem poskusu, priti v mestno poslopje, aretirala štiri mlade sodruge in poskušala vajence nagnati domov. Ali vajencev ni nastop policije popolnoma nič preplašil, temveč so vztrajali na mestu s sklepom, da se ne ganejo z mesta dokler ne dobe od občinskega sveta odgovora na svoje zahteve in dokler policija ne izpusti aretirane sodruge. Iz svoje sredine so določili tročlan-sko delegacijo, da gre k županu. Ta delegacija se je volila po strokah in sicer so bili izvoljeni za kovinarsko s. Matul Iv., za brivsko s. Gorenc in stav-binsko s. Hafner, sami pridni bralci »Prol. Mladine«. Policija je še vedno ovirala njihov vstop v magistrat. Delegacijo je sprejel župan v prvem nadstropju, nakar je govoril z balkona vajencem s. Lemež, ki so ga vajenci burno pozdravljali ob njegovem nastopu, med njegovim govorom in ploskali njegovim izvajanjem, da bo zlasti klub NDSJ delal z vsemi silami na tem, da se odpro obrtno-na-daljevalne šole v Ljubljani, za katere morajo nositi stroške kapitalisti in država. Govorili so nato še občinski svetniki drugih strank, ali njih ni utegnila poslušati številno zbrana mladina, ki se je pulila da dobi v roke »Prol. Mladino«, nad katero kličeta hudiča in pekel zlasti »Jutro« in »Slov. Narod«, češ da kar mrgoli strastnih napadov na kapitalizem in njegove pandurje — Or-junce. Ali del. mladina se ni zadovoljila samo z odgovorom občinskega sveta, temveč je hotela ponovno priti v magistralno poslopje, da reši svoje sodruge, ki jih je še vedno imela policija v rokah. S. Lemež se je pojavil na vratih, da bodo sodrugi takoj izpuščeni in medtem se je že prikazal prvi aretiranec. Nato se je šele razkropila po domovih del. mladina, pripravljena vztrajati v boju do zmage. Demonstracija je zelo razburila urednike kapitalističnega »Jutra« in »Slov. Naroda«, ki sta mnenja, da del. mladina nima nobene druge pravice kot garati in biti streljana od Orjuncev. Delavska mladina jim bo še dokazala, da tvori ona kljub vsemu najna-vdušnejšo in najognjevitejšo trupo v enotni bojevni fronti revolucijonarnega proletarijala. Odrasli proletarijat bo podpiral upravičen boj vajencev in mladih delavcev v zavesti, da koristi celokupnemu delavskemu razredu, ako reši svoj naraščaj bede in obubožanja. Ta demonstracija bo vzbudila one mlade delavce, ki še niso spoznali, da je njihova edina rešitev ramo ob rami bojnega proletarijata, da je njihovo edino mesto v proletarskih mladinskih in strokovnih organizacijah. Mladina, naprej — kljub vsemu! Živela enotna feojevna fronta delavcev Proč z wOrjuno«! Proč s fašlstovsktml in kmetov. bandami. Internacionalni pregled- Revolucionarna delavska vlada na Turinškem. V zadnji številki smo poročali, da se je sestavila revolucionarna delavska vlada iz komunistov in socijalistov (levih) na Saškem. Njej sledi Turinška, druga industrijska zvezna republika Nemčije. Na Turinškem se je vršil kongres obratnih svetov, na katerem je bilo 400 delavskih zastopnikov; izmed teh je bilo 44 nestrankarskih, 34 socijalistov, vsi ostali pripadajo komunistom. Kongres je sklenil, da se sestavi revolucionarna delavska vlada na Turinškem. Notranje ministrstvo je poverjeno komunistom. Med Turinško in Saško je sklenjen dogovor v svrho skupnega nastopa proti bavarskim fašistom. Srednja Nemčija žarišče proletarske revolucije. Srednja Nemčija je postala žarišče proletarske revolucije v Nemčiji s tem, da so se stvorile revolucionarne delavske vlade v Saški in Turinški, katerih podlaga je boj proti reakciji in fašistov-ski kontrarevoluciji, ki grozi zlasti iz Bavarske. Delavska vlada v Saški in Turinški je prišla tudi v oster spor s centralno reakcijonarno vlado v Berlinu. Ves problem leži sedaj v tem, če bo srednjenemškemu proletarijaiu sledil tudi proletariat v ostali Nemčiji. Ojačenje revolucijonarnega gibanja na Poljskem. Kljub vsemu terorju, ki ga vrši poljska buržuazija nad narodnostnimi manjšinami, (ki tvorijo nad 30% prebivalstva na Poljskem) in delavskim razredom, ki je izpostavljen še hujšim preganjanjem kot jugoslovanski, silno narašča revolucionarno gibanje pod vodstvom komunistov, čeprav so postavljeni izven zakona. Oni vodijo številne stavke in pripravljajo za slučaj po-ostrenja dogodkov v Nemčiji generalni šhajk v vsej Poljski. Ko so oblasti ob priliki štrajka v Šleziji zaprli tamošnje-ga komunističnega voditelja Cewieczo-reka, se je zbralo pred vlado 30.000 delavcev, ki so zahtevali, da se zaprtega sodruga brezpogojno izpusti. Policija se je morala udati in izpustiti Ce-wieczoreka. V soboto je eksplodiralo v Varšavi 25 vagonov smodnika in vladine vesti trdijo, da so komunisti pognali v zrak smodnik. Najbrže pa gre zato, da je uprizorila to eksplozijo vlada sama, ki jo hoče naprtiti komunistom, da bi s tem opravičila svoj teror nad proletariatom. Ali poljski prolelarijat, ki ga je prej tlačil ruski carizem desetletja, poljski revolucijonarni prolelarijat, nad katerim je 15 let visel caristični »zakon o zaščiii države«, ima dovolj izkušenj in odporne sile proti vsem tem mahinacijam poljske buržuazije in soldafeske. Zveza sovjetskih republik in italijansko-jugoslovanski spor. Zveza sovjetskih republik zavzema svoje stališče k vsakemu važnemu dogodku tudi izven Rusije. Za nas je brez-dvomno zanimivo njeno stališče na-pram zadnjemu italijansko-jugoslovan- skemu sporu glede Reke. Ona pravi, da nima za enkrat nobenega interesa na tem, da bi se vtikala v to sporno zadevo zlasti radi tega ne, ker jugoslovanska vlada še do danes ni stopila v nobene odnošaje z zvezo sovjetskih republik, ampak nasprotno hlapčuje sovražnikom ruskega delovnega ljudstva. Nadalje očitajo sovjetske republike Jugoslaviji, da tudi ona tlači ravno tako narodnostne manjšine kot Italija. Zveza sovjetskih republik je za popolno svobodo vseh narodov brez izjeme. — Gospodje »nacijonalisti« in buržuji, kaj porečete na to grenko resnico? Britanska konferenca. Z režijsko umetnostjo, ki jo ima angleška buržuazija, se je sklicala začetkom oktobra britanska konferenca na kateri so zastopane tudi vse važne angleške kolonije. Ta konferenca dokazuje željo angleških imperijalistov, da bi zbežali iz krize kapitalistične Evrope v neskončne daljave velikobritan-skega imperija. Na tej konferenci se pomemkujejo zastopniki Kanade in Avstralije, Nove Zelandije in južne Afrike, Nove Fundlandije, Indije in Irske, kako naj pride buržuazija britanskega (angleškega) imperijalizma »z združenimi silami« iz vedno ostrejše svetovne krize. Iz tega vzroka je ta konferenca važna za svetovni prolelarijat in posebej za prolelarijat Balkana, če bi bilo mogoče ozdravljenje svetovnega kapitala, bi moralo to ozdravljenje iziti iz Anglije. In angleški imperijalisii sami vedo, da to ne bo šlo. Sedanji ministrski predsednik Anglije Baldwin je dejal pri prvi seji konference: »če si pogledamo Evropo, kakršna je danes, in če to sliko primerjamo z nadami, ki smo si jih stavili pred štirimi leti, najdemo malo, kar naj bi nas navdušilo v našem delu.« Prepričani smo, da meščanski politiki, ki razpravljajo sedaj v Londonu na svoji britanski konferenci, ne bodo napravili nič drugega kot nekaj slovesnih frazerskih govorov o potrebi reševanja kapitalizma. Za kapitalizem ne bo prinesla britanska konferenca ravno tako nič zdravilnega. — Kajti kapitalistični temelji so se omajali in zato se mora vsa kapitalistična zgradba vkljub pobožnim željam kapitalistov rušiti. Politične vesti. Cirkus v radikalni partiji. Nekaj ljubljanskih koristolovcev se je pred časom polakomnilo bogatega zaklada, s katerim razpolaga srbska radikalna stranka — pa so šli in ustanovili odbor te stranke za Slovenijo. Potem so se vsedli in vlekli denar iz strankinega fonda. Za volitve in za pristaše. (Ker hoče vsakdo, ki vstopi v to stranko, imeti svoj pristop doslovno poplačan.) V Beograd pa so pisali kako »naraščajo«. (Njih žepi?) Kar jim pride nekega dne g. Emil Stefanovič, ki je »radii« »samo« za temeljno mesečno plačo 4500 Din z idejo, da napove boj vsem onim, svojim tovarišem, ki so bolj žrli iz radikalnega korita kot on — da pride sam na njihovo mesto . To so uganili ljudje, ki so kričali pred Mestnim domom: »Stefanoviča v Jadransko banko.« — Pa so ga vrgli na cesto. Kajti, če je preveč »funkci-jonarjev«, se utrudijo, pa če bi tudi vsi ravnali po slavnem vzgledu svojega tovariša odbornika, ki si je dal montirati na svojo pisalno mizo telefon — toda brez spoja. Tako, da so sc v njegovi sobi (mož stanuje v Selenburovi ulici in je po poklicu krojač) odigravali vsakodnevno velezna-čilni pogovori. Znanci so hodili namreč k njemu in ga prosili, naj posreduje zanje pri ministru Zupaniču. Mož je vzel telefonsko slušalo raz mize in začel velevažno konferenco — namesto z ministrom — s svojo lastno mizo, ker telefon, kot smo že povedali, sploh ni bil telefon, ampak samo — slušalo. Ljudje pa so bili zavzeti nad toliko požrtvovalnostjo gospoda »odbornika«. — Torej gospod Stefanovič je mo-meniano na cesti in napovedal je krvavi boj svojim gospodarjem Jadranski banki. Najpreje je sklical javen shod. Prišlo je mnogo naroda. 60% orjunašev, drugo pa »firbei«, »Jutrovi« uredniki »fakinaža« itd. /-»% — radikala! (En gros! Neka jim bude!) Shod pa je g. Lukan 'prepovedal — sklicujoč se pri tem na ustavo naše kraljevine, kjer stoji, da je vsem državljanom svoboda govora in zborovanja zajamčena. Pa so rekli' Orjunci: »Naj se predrzne nam to napraviti — za druge pajace pa ne bomo hodili v žerjavico —« in zavil je narod preko bulvara, kjer je pobral še študenterijo in papana Danila dudi radikal?) pred vladno palačo. Tam se je povzpel g. Emil do širokega naročja boginje pravice, jo pokril s svojim klobukom in začel svoj velcpolitičen govor. Trajal je pet minut — od teh so bile tri namenjene pridobivanju, za govor velepomembnega zraka. V teh dveh minutah je šestkrat upotrebil sočno in zvočno besedo: »kurbarija«, bil je ogromen »hec« — posebno po vsakokratni uporabi zgoraj omenjene besede. Nato nas je pozval, da se razidemo. In smo se razšli — v grobni tišini — kadar je kdo zavpil »Živel Pašič« — in v urnobesnem živjo rjovenju — ko se je z druge strani oglasil klic: »Živel Rade Pašič — Živel dr. Ažman in Anita Berber.« Ljubljanski teater je letos »zos« — v kinih igrajo same iužno-žaiostne stvari, (on jo hoče — pa je ne more, ona ga hoče — pa ga ne more — navsezadnje se pa le objameta — več pa tako policija ne dovoli). Latermanov drevored sameva — kje bi bile svetle točke tega larmojantnega življenja — ako ne bi bilo naših političnih strank —? Hvala ti — slovenska radikalija. Gospodje demokraije — sedaj je vrsta na vas. Cir-censes, circenses ljudstvu. Kruha se je itak že odvadilo. Tank. Radič in kmetje. Dva meseca sta pretekla, odkar je g. Radič odšel v Anglijo, da pri angleških kapitalistih in imperija-listih išče pomoči za hrvaiske kmete in svojo republiko. G. Radič je s tem pokazal, da veruje bolj v pomoč angleških imperijalistov kot pa v moč delovnega ljudstva. In Radič ni dosegel v svojem dvomesečnem bivanju v Londonu ničesar; edino njegovo delo ta čas je 17 pisem, ki jih je poslal svojemu listu »Slobodni dom«. Morje besedi, a nobenega stvarnega rezultata. Kajti kako naj simpatizirajo z republikanskimi kmeti angleški imperijalisti, ki najhuje zatirajo stotine milijonov kolonijalnih narodov in Ircev. To bo menda dovedlo do spoznanja mase okrog HRSS, da je edina rešitev v tem, da zapustijo pacifistična pota in frazerstvo o mirotvorni republiki in da stopijo skupaj z delavci v odločen boj za svoje zahteve. In v tem svojem boju bodo imeli delavci in kmetje na svoji strani delavce in kmete drugih dežela, zlasti Sovjetske Rusije. 30 novih generalov. Te dni se je mudil g. dr. Korošec pri Nikoli Pašiču, tudi pokrajinski namestnik Hrvaiske dr. Cimič je : bil pri Pašiču in mu je razlagal namene j hrvatskega Rade Pašiča. Pašič je priprav-! Ijen držati oblast v svojih rokah do vojaške diktature, ki jo imenujejo radikali »inicijafivo od zgoraj«. Da se pripravljanje vojaškega režima ponovno javno potrdi, bo ob priliki prestolonaslednikovega krsta imenovanih novih 30 generalov- belorokcev. »Orjuna« in Trboveljska družba. »Orjuna« skuša v svoji zadnji številki na vse načine dokazati rudarjem, da je ona njihova rešiteljica in sovražnik trboveljske družbe. Rudarji pa vedo, da so bili Orjunci prvi štrajkbreherji in da so dobili iz Ljubljane še nekaj svojih študentkov, da delajo slavkolomstvo. Nadalje vedo rudarji tudi to, da je to že stara fašistovska navada, da se hočejo na eni strani delavstvu dobrikati, da bi ga potem tem huje udarili s pomočjo zapeljanih delavcev. Ali rudarji so že toliko razredno ustaljeni, da ne bodo Orjunci med njimi ribarili, kakor tudi ne radikali. Rudarji vedo, da je njihova rešilna pot v revolucijonarnem rezrednem boju in da je njihov steber zlasti na političnem polju NDSJ. Torej, »Orjuna«, vrzi se rajši na hvaležnejše polje, ki bi obstojalo za enkrat v tem, da malo popaktiraš z gg. Tokanom, Miheveem & Co. v svrho upostavitve skupne fronte za zidanje Orjunaškega doma in rušenje delavskih domov. Iz sovjetske Rusije. Rusko-perzijska banka. Da iztrga iz angleških krempljev in vpliva perzijski narod, je Sov. Rusija ustanovila rusko-perzijsko banko, ki se je odprla v Teheranu meseca septembra 1923. S tem pa se je iudi odprla nova plodonosna faza ruske gospodarske delavnosti. Odkritje te banke pa brezdvomno pomeni tudi utrditev gospodarske podlage Rusije in pa izpolnitev želj perzijskega trgovstva, ki je bilo odvisno od monopola angleške banke, iakoimenovane šahinšah. Že carska Rusija je spoznala važnost in vlogo, ki bi jo igrala banka glede ruskih gospodarskih načrtov v Perziji. Saj je približno že pred vojno 60% vseh zunanjih trgovskih odnošajev Perzije odpadlo na Rusijo. Diskontna in Kreditna banka je imela v rčsnici funkcijo državne banke perzijskega šaha, dasiravno je financirala islo-časno_ vse koncesije carske vlade, (mperi-jalistična politika carizma, ki je bila zainteresirana za ustvaritev gospodarskih opornih točk zgolj iz strategičnih __namenov, je morala Diskontni in Kreditni "banki vsiliti svojo politiko, ki je pogosto krenila s poti principa komercijelnih ugodnosti. Široko odprt kredit, mnogokrat brez reelne garancije, je privedel do tega, da so operacije Diskontne in Kreditne banke leto za letom pretrpele velike izgube. Na podlagi pogodbe je sovjetska vlada prepustila to Diskontno in Kreditno banko leta 1921 perzijskemu ljudstvu. Zopetna trgovska pogajanja pa so zahtevala ustanovitev lastnega bančnega aparata v Perziji. Pojemanje gospodarskih odnošajev med Perzijo in Rusijo med vojno in med revolucijo je porabila Anglija in ni le samo trgovino s Perzijo vzela v svoje roke, negjo tudi kontrolo vsega gospodarskega in finančnega življenja. To je izrabila banka šahinšah, da je pritegnila nase finančno kontrolo perzijske vlade vedno bolj in bolj, z druge strani pa je valutno rezervo dežele-sistematično pustošila. Najbolj je bila s tem obremenjena perzijska trgovina. Sicer so imeli Angleži v Perziji monopol na izvoz, niso pa, razen dragocenosti in preprog, ničesar izvažali. To je privedlo do ostre kreditne in valutne krize, in je stala Perzija pred nevarnostjo finančnega bankrota. Ta politika je zadela na oster odpor pri perzijski trgovini. Trgovstvo je razvijalo široko agitacijo proti gospodarski politiki angle-žev in zahtevalo energično prepoved izvoza na srebro. Za slučaj, če se jim ne ugodi, so pretili, da zaprejo bazarje (sejme), kar velja na iztoku za najostrejše protestno sredstvo. Ta energičen nastop je prisilil parlament in anglofilsko vlado, da je prepovedala izvoz dragocenosti. asi Zbiralfe za tiskovni sklati ..Olasa svobode" I LISTEK. Bivši nemški min. predsednik Wirih o sijajnem napredku sovjetske Rusije. V »Prager Tageblatt« je priobčil predzadnji nemški kancler (ministrski predsednik) Wirth članek o svojih Vtisih v Rusiji, iz katere se je ravnokar povrnil. V trenutku, ko je znova započela ostra kampanja fašistov vseh dežela proti boljševikom, so izvajanja malomeščana Wirtha (on je voditelj nemškega »centruma« — to je katoliška stranka SLS.) o velikem napredku sovj. re-poblik brezdvomno pomembna. Naj sledi tu njegov članek: Na vseh straneh se obnavlja ... Živi se danes v Petrogradu ali v Moskvi pravzaprav ravnotako kot pred vojno. Kdo bi se še pred tremi leti mogel misliti, da bodo trgovine juvelirjev, kjer se zmore kupiti najsijajnejše rubine in smaragde, zopet otvorjene? Samo ob sebi je nadalje umevno, da se servira v velikih restavracijah ravno tako kot drugod v zapadni Evropi. Samo, da se v Moskvi poleg tega lahko še kopljete v kavijaru, ako imate za to veselje, in da dobite povsod ona sijajna kavkaška vina, ki spominjajo nekoliko na ogrska in da si lahko kupite na vsakem vogalu najokusnejše »sandviche«. V vseh mestih se neumorno popravlja, defekti prošlosti izginjajo vedno bolj. Armada dobro oblečena in sita... Najbolj začuden sem bil nad nacijonalnim duhom (?), ki se je polastil tudi vodilnih osebnosti. Da je prebivalstvo nacijonalno, se mi ni zdelo niti čudno. Nočem s tem reči, da bi bil ta ruski nacijonalizem naperjem proti Nemčiji — toda vsakdo, ki bo imel z Rusijo opravka, bo moral s to činjenico računati. Izraža se ta, naravno, najvidnije med armado. Videl sem nekaj vojaških vaj in parad. Govoril sem z velikim številom vojakov in častnikov, in bil sem direktno presenečen radi njih izvanredno dobre forme in radi dobrega razpoloženja, ki med njimi i vlada. Naravno, da so bili vsi dobro hranjeni, uniforme so bile snažne in čedne, in vsi so zapustili v meni vtis discipliniranih in inteligentnih moči. Pozneje, v Nemčiji, so mi pripovedovali, da obstoja ruska armada povečini iz kitajcev in kirgizov. Toda, videl sem mnogo vojaštva, med njimi pa niti enega kitajca in niti enega kirgiza. Mladina. Ta duh discipline pa sem imel priliko doživeti še pri drugi priliki v Moskvi: ob mogočni demonstraciji komunistične mladine. Saj je znano, da skrbi vlada prav posebno za otroke in mladino. Toda nad eksaktnostjo, svežostjo in formo teli mladih ljudij, ki so korakali mimo mene 'J nepreglednih kolonah, sem bil vseeno presenečen. Najrazveseljivejši pojav pri njih pa je, da ni niti eden med njimi zavžil alkohola. Sploh bo ta zmaga nad alkoholom, ki seje v Rusiji danes uresničila, nepregledne važnosti pri preporodu ruskega naroda. O kmetijski razstavi. Takrat je bila najvažnejša prireditev: poljedelska razstava. Ta razstava spada med najbogatejše in najlepše od vseh, kar sem jih kdaj videl. Tam se vidi različne tipe, ki jih prikazuje ruska vas. Tu sioji n. pr. majhna hišica nemškega kolonista od Volge. Nekoliko kvadratnih metrov dalje pa je postavljena cela kirgiška vasica, toda to ne v imitaciji! Pravega kmeta se je presadilo semkaj s hišo in z vsem, kar je krog nje.-Zastopani so vsi narodi in plemeni širne Rusije s svojimi nacijonalnimi posebnostmi. Vlada pa pošilja brezplačno vsak dan nekoliko posebnih vlakov kmečkega ljudstva v mesto — iz najbolj oddaljenih provinc, da bo kmet sam lahko videl, kako pravzaprav živi. Obenem ima razstava velik vzgojni pomen. Kmetom se ob tej priliki pokaže, kako lahko obdeluje zemljo po modernem načinu, kako lahko stopnjuje s pomočjo agrarno-kemičnih sredstev svojo produkcijo in v koliko bi mu tudi živina bolje uspevala, ako bi pazil bolj na snažnost in dobro nego. In vse to se mu ne prikazuje v dolgočasni teoriji, pač pa na živih, mnogo-brojnih zgledih. To vzgojno delo v prid ruskemu kmetu, zasluži vse preje, kot pa podcenjevanje. Izvoz žit*. Imam vtis, da doživlja Rusija perijodo naglega povzdiga. Poizvedoval sem, v koliko da zaostaja obseg letos obdelane zemlje za onim pred vojno. Toda iz povsem verodostojnih virov sem dognal, da je letošnji obseg ravnoiolik, kot oni iz leta 1913. Tudi sem mnenja, da bi imela Rusija to leto izvanredno dobro, oziroma rekordno letino žita, ako ne bi prišla ona dolga deževna perijoda. Ta dolgotrajen dež je polju precej škodoval — vseeno pa smejo računati Rusi že zopet kot v predvojnih letih s tem, da postanejo izvozna država za žito. Predlogi ksl državito straralcir&o konferenco. Resolucijo, o feLŠiasmu. Referent S. Rajko Jovanovič. I. III. Vzroki in nastanek fašizma. Fašizem je najboljši dokaz popolnega gospodarskega in političnega razsula bur-žuazije. Ali on je istočasno dokaz, da bur-žuazija zapušča v vseh kritičnih momentih demokratično in parlamentarno obliko vladavine in da se zateka k izvenparlamentar-nim udarcem in tudi k državljanski vojni, kadar misli premagati in uničiti svoje razredne nasprotnike, v prvi vrsti proletarijat. Fašizem ni prvi slučaj, da se buržuazija zateka k organiziranju državljanske vojne za zmanjšanje proletarskega razrednega gibanja. V kritičnih momentih po svetovni vojni je buržuazija v mnogo deželah formirala bele garde, t. j. oborožila se je kot razred, ali pa je formirala svoje privatne bojevne organizacije, sestavljene iz militaristov in najemnikov vsake vrste, kot je to slučaj z »Orgešom« v Nemčiji, »svobodnimi sindikati« v Španiji, »narodnimi« gardami v Bosni 1920—1921 itd. Čeprav so to bojevne organizacije kapitala, vendar ne predstavljajo fašizma. Fašizem je gibanje mas, gibanje širokih malomeščanskeh, polprole-tarskih in gotovih proletarskih mas, katerim je pospešeno razpadanje kapitalističnega gospodarstva uničilo prejšnje življenj-skke pogoje in jih dovedlo v težak položaj. Te mase so takoj po vojni šle v velikem delu za socijalisti - reformisti v nadi, da z ustvaritvijo socijalizma zboljšajo svoj strahoviti položaj. Izdajstvo socijalne demokracije, ki se je mesto boja za socijalizem borila za utrditev kapitalizma in to na znoju in krvi malomeščanstva in prebivalstva, je odvrnilo te nezadovoljne in trpeče mase od razrednega proletarskega boja in od vsakega boja za socijalizem. Ta pokret teh nezadovoljnih mas izkorišča buržuazija in posebno industrijski kapital, da ga izpremeni v svoje gibanje proti proletarijatu. Vedno večje razpadanje kapitalističnega gospodarstva onemogoča buržuaziji, da bi svoje razredno gospodarstvo očuvala z demokracijo in s svojim državnim aparatom. Njej so potrebne bojevne organizacije mas proti proletarijatu in zato izkorišča ona fašizem. II. Fašistovsko gibanje in njegova ideologija. Fašizem na oblasti. Čeprav je ideologija [način mišljenja) fašizma navidez revolucionarna, čeprav malomeščanske mase po svojem nagonu težijo za tem, da izkoristijo dani položaj za izpolnitev svojih meglenih, polsocijali-stičnih in protikapitalističnih teženj, čeprav se ta guasi-revolucijonarna tendenca v početku precej pokazuje, je vendar fašizem v svojem bistvu kontrarevolucionaren, ker prezvema v njem pretežno vlogo vele-buržuazija. Za to je najboljši dokaz Italija, kjer je fašizem radi izdajstva socijalne demokracije in strokovne birokracije razoral proletarske organizacije in ko je prišel na oblast, začel vršiti politiko veleindustrijske-ga kapitala proti del. razredu in proti interesom malomeščanstva, ki je fašizem na svojih rameh dvignila na oblast, kakor tudi politiko imperijalističnih avantur. Ta primer izkoriščanja fašizma od strani velekapitala in nasprotja interesov v fašistovskem gibanju med delavnimi masami in velekapita-lističnimi vrhovi so merodajnaa za izdela-nje solidne proletarsko - akcijske politike proti fašizmu. Fašizem v Jugoslaviji. Po svojem bistvu ni fašizem tako lokalno gibanje, ampak se on ponavlja vedno v več državah, v kolikor se razvija proces razpadanja kapitalizma, v vseh deželah, tako, da lahko rečemo, da je fašizem inter-nacijonalni pojav. Čeprav je v Jugoslaviji radi belega terorja akcijska in organizacijska sila proletarijata zelo oslabljena, se je vendar tudi v Jugoslaviji formiralo fašistovsko gibanje. Tu se pojavlja prvenstveno fašizem kot gibanje, ki ga skuša srbska buržuazija formirati med nezadovoljnimi malomeščanskimi in polproletarskimi masami, težko prizadetimi po gospodarski krizi, v svrho nadaljnega imperialističnega zatiranja podjarmljenih narodov Jugoslavije. V ta namen so osnovane »Orjuna«, pod demokratskim vplivom in radikalsko-militari-stična »Srnao«, dočim ko hrvalska buržuazija organizira svoje fašistovske organizacije »Hanao«. Čeprav osnovane na videz za boj za ohranitev »narodnega edinstva«, t. j. za ohranitev in zmago srbskega imperializma ali za obrambo pred njimi (»Ha-nao«), jurišajo te fašistovske organizacije z vso silo na revolucionarni proletariat in njegove organizacije. Prvi teroristični napad proti proletarijatu so izvršili fašisti v Jugoslaviji v Splitu, julija 1921. Isto tako dokazuje niz napadov na prol. organizacije tekom tega leta (Pančevo, Split, Sl. Brod itd.), da je fašistovska nevarnost od dne do dne večja za prol. razred Jugoslavije in da se bo fašizem z vsemi silami vrgel na proletarijat. Dočim, ko z ene strani jurišajo na prol. organizacije, poskušajo fašisti z druge strani, da z raznimi parolami pridobijo mnoge prol. elemefe. V tem pogledu je prišla novosadska »Orjuna« tako daleč, da je poskušala voditi mezdna gibanja in priti v strokovne delavske organizacije. Isto poskuša tudi »Srnao«. S kombiniranjem terorističnih sredstev in demagoških parol in akcij skušajo fašisti del. razred ali uničiti ali podjarmiti. IV. NDSJ in boj proti fašizmu. Z ozirom na nasprotnost interesov v fašizmu samem, z ozirom na njegove teroristične bojevne metode, z ozirom na njegovo kontrarevolucionarno politiko pred in zlasti po zavzetju oblasti, je potrebno del. razredu Jugoslavije, a zlasti NDSJ kot njegovi avantgardi, da se bori proti fašizmu na dvojen način: ideološko in organizacijsko. 1. Ideološko se bo NDSJ borila proti fašizmu s tem, da bo z intenzivno agitacijo in razrednimi akcijami preprečila poskuse fašistov, da podvržejo svojemu vplivu malomeščanske in polproletarske mase, drugo, s tem, da razvija razredno diferenco med malomeščanskimi masami, ki so že pod fašistovskim vplivom in velekapitala, in jih bo s tem odtegovala njihovemu vplivu. To bo NDSJ zlasti hotela doseči z demas-kiranjem kontrarevolucionarne in imperialistične politike fašizma, ki služi velekapitalu uporabljajoč pri tem demagoške parole. Zlasti je treba pri tem kazati na velekapita-listično politiko fašizma v Italiji, in tako z živim vzgledom pokazati delovnim množicam, kam jih vodi fašizem. Nasproti dema-goškim parolam o »nadrazredni« državi ali diktaturi, NDSJ postavlja parolo enotne fronte delavcev in kmetov ter siromašnih slojev proii gospodstvu kapitalističnih izkoriščevalcev, za delavsko-kmečko vlado. 2. V boju proti fašizmu v Jugoslaviji ima NDSJ zlasti dolžnost, da se bori proti šovinističnim lažem, s katerimi fašisti v korist buržoazije zastrupljajo delovne množice. Posebno je potreben energičen boj proti srbskemu šovinizmu, ki je eden ideoloških stebrov srbskega fašizma, a ta boj proti srbskemu šovinizmu je toliko važnejši, ker ima srbska buržuazija oblast v svojih rokah in ker kriza obrtništva v Srbiji jako omogočuje napredovanje fašizma. NDSJ bo v tem boju pokazala delavnim množicam, da se za parolo »ohrane narodnega edinstva« skriva težnja srbske bur-žuazije po hegemoniji nad ostalimi narodi Jugoslavije. Pri tem bo NDSJ insistirala zlasti na tem, da je politika tlačenja eden vzrokov za to strahovito reakcijo, težka bremena, strašen birokrafsko-policajsko-mili-siaristični aparat in da interesi vseh delovnih slojev niso v tem, da ostane ta režim narodnostnega zatiranja, ampak da se v boju za osvobojenje podjarmljenih narodov potom enotne fronte delavcev in kmetov osvobodijo tudi srbske delovne množice kapitalistične in fašistovske reakcije. Ali poleg tega ideološkega boja proti fa- šizmu je potrebno, da se NDSJ bori proti fašizmu tudi organizacijsko. V ta namen smatra NDSJ, da je potrebno: 1. Zbirati čim več dejstev in podatkov o fašistovskem gibanju doma in v inozemstvu. 2. Nasproti fašizmu postaviti delavsko samoobrambo. V boju proti fašizmu bo delala NDSJ na tem, da stopijo v ta boj vse proletarske množice brez ozira na njihovo strokovno orientacijo in strankarsko pripadnost, ker je fašizem splošna nevarnost za proletari-jaf. NDSJ bo torej z vsemi silami delala na tem, da se proii fašizmu postavi skupna obramba proletarijata za zaščito organizacij in inštitucij del. razreda. Državna konferenca NDSJ na žalost konštatira, da je vodstvo socijal. stranke Jugoslavije tudi to pot izdalo interese proletarijata, s tem da je odbilo udeležbo v skupni obrambi proletarijata pred fašizmom. Ali NDSJ se nadeja, da bodo socialdemokratski delavci spoznali potrebo skupne obrambe pred skupnim smrtnim sovražnikom — fašizmom. Državna konferenca daje mandat Strankinemu svetu, da dela v duhu te resolucije. Eesotaclja o prosvetnem delu. [Predlog centralnega odbora NDSJ.). Referent s. M. Todorovič. Delavsko gibanje v Jugoslaviji mora posvetiti čim večjo pažnjo prosvetnemu delu, mora ojačiti pri strankinih članih teoretični interes za proučevanje vseh gospodarskih, socialnih in političnih vprašanj in povečati sploh sislemaiično akcijo po gotovem načrtu za marksistično vzgojo in izobrazbo. Vsakodnevna praksa potrebuje povečanega teoretičnega dela, ker brez tega dela se ne more niti zamisliti pravilnega vodenja nepomirljivega razrednega boja. Samo intenzivno teoretično delo lahko pripomore k pravilnemu ocenjevanju motornih sil notranje in splošne situacije. Razumevanje in pravilno uporabljanje marksistične strategije in_ taktike zahteva čim intenzivnejše, obsežnejše in raznovrstnejše delo. V interesu tega sistematičnega prosvetnega dela se predlaga: 1. osnovanje prosvetnih grup pri krajevnih organizacijah in sekcijah v svrho šir- jenja teorije in prakse marksizma med člani NDSJ. 2. oivarjanje strankinih šol z nalogo, da se da gibanju čim večji in sposobnejši kader strankinih funkcionarjev. 3. Izdajanje teoretičnega lista »Borba«, ki bo teoretično obdeloval vsa vprašanja iz strankine in strokovne prakse. 4. v svrho čim uspešnejšega dela po prosvetnih krožkih in strankinih šolah naj se stvori teoretična in agitacijska knjižnica. 5. da se stvori pri centrali NDSJ prosvetni odbor treh oseb, ki bo imel za nalogo, da daje splošne direktive celokupnemu izobraževalnemu delu, da podpira izobraževalne grupe in dela na snovanju strankinih šol in da se sploh aktivno udeležuje sistematičnega širjenja teorije in prakse marksizma v delavskem gibanju Jugoslavije. Resolucija o bojevnem fondu. Predlog s. M. Todoroviča. NDSJ je stranka množic in kot taka ima dolžnost, da zbere pod svojim praporjem vse izkkoriščane delovne množice mest in vasi, jih razredno izobrazi in povede v boj za končno osvobojenje proletarijata. Da bi izvršila to svojo nalogo grupiranja in razredne izobrazbe proletarijata, ji je potreben ne samo ogromen napor, ampak tudi v elika materijalna sredslva. O tem najbolje govori izkušnja z dviganjem delavskega gibanja sploh. Da bi se to dolžnost izpolnilo, predlaga centralni odbor drž. konference, da se osnuje posebni bojevni fond na sledeči podlagi: 1. Dosedanji članski prispevki od 3, 5 in 10 Din se povečajo za 100%, t. j. na 6, 10 in 20 Din. 2. Vse krajevne strankine organizacije zadrže od plačanih članskih prispevkov 30%, brez vpisnine, a ostanek od članarin, z vpisnino novih članov, pošiljajo redno vsak mesec centralnemu odboru. 3. Od zadržanih 30% smejo krajevne strankine organizacije porabiti največ 10% za pisarniške potrebe, a 20% za osnovanje bojevnega fonda dotične organizacije. 4. Centralni odbor ima od obračuna krajevnih strankinih organizacij uporabiti samo 20% za pisarniške potrebe, a 50% za centralni bojevni fond stranke. 5. Vse krajevne strankine organizacije so dolžne vsak mesec poleg obračuna obvestiti centralni odbor, koliko denarja se nahaja v njihovem bojevnem fondu in za kaj se je potrošilo iz fonda. 6. Centralni odbor kot tudi vse krajevne organizacije so dolžne voditi posebno blagajniško knjigo bojevnega fonda, iz katere se mora vsak čas videti gotovino kot tudi izdatke bojevnega fonda. 7. Centralni odbor bo takoj sestavil pravilnik bojevnega fonda, ki mora natančno naznačiti za kaj se sme uporabiti denar bojevnega fonda. 8. Povišanje članarine se mora izvesti v vseh krajevnih strankinih organizacijah in po tem odplačevati od 1. jan. 1924. 9. Določbe štatuta, čl. 30. in 31., se zamenjajo z gornjimi odredbami. 10. Centralni odbor je dolžan najdalje v 15 dneh po konferenci objaviti to resolucijo v tisku; krajevne organizacije morajo obvestiti člane in na zborovanjih ter konferencah povdarjati potrebo bojevnega fonda in storiti vse potrebno, da se odredbe te resolucije izvršijo. Občinski vestnik. Ljubljanski občinski svet. Po daljšem prestanku se je v četrtek, dne 11. oktobra t. 1. zopet sestal ljubljanski občinski svet. Najvažnejši vprašanji dnevnega reda sta pravilnik socijalno-politične uprave in vprašanje obrtno-nadaljevalnih šol. Demokratsko časopisje »Narod« in »Jutro« ne more preboleti, da na ljubljanskem magistratu ne gospodari več ljubljanska kapitalistična gospoda, da sede sedaj tu zastopniki revolucionarnega proletarijata, ki pazno zasledujejo interese širokih mas proletarijata. Na vse mogoče načine skušajo demokrati in zajedničarji delati na to, da bi vlada razpustila ljublj. občinski svet. Največjo piko imajo na finančni referat, ki je v rokah NDSJ. Ker je naša finančna politika usmerjena v tem smislu, da je odvaliti občinska bremena na buržuazijo, zato kriče po intervenciji vlade, kriče o 130 milijonov dolgov, ki smo jih baje napravili, odkar smo na magistratu, ne navajajoč, ali mislijo krone ali dinarje. Demokrati in zajedničarji, očetje zakona za zaščito države in najbolj zagrizeni sovražniki delavskega razreda, kriče in lažejo o dolgovih radi tega, ker so se najela po-so,..?v za zgradbo stanovanj in mestno kopališče. To pa seveda gospodi ni prav. Dolgovi. Odkar demokrati več n* gospodarijo na ljubljanskem magistratu, so se najela za zidavo petih stanovanjskih hiš posojila v znesku 7,750.000 Din, od katerih je bilo najetih v času, odkar sede na magistratu zastopniki NDSJ Din 4,650.000. V mestne stanovanjske hiše pridejo oni, ki sploh nimajo stanovanja ali pa taka, da se sploh stanova- nja ne morejo imenovati. Stanovanja dobe delavci in nameščenci. Za letno kopališče ob Ljubljanici, ki se je dogradilo letos, se je najelo Din 1,500.000, za mestno zastavljalnico je bilo najetih Din 400.000. Dalje se je v svrho nakupa posestva Šabčeve, ki se bo porabilo za stanovanja poklicnih gasilcev, najelo 50.000 Din. V dobi, odkar sede I na magistratu zastopniki NDSJ, se je najelo ' v celoti Din 6,600.000. Gospodje demokrati imenujejo to zapravljanje. Posebno pa se jeze, ker so se na zahtevo našega kluba regulirali prejemki mestnih delavcev in nižjih mestnih uslužbencev tako, da dosegajo eksistenčni minimum. Dovoljen pa je nadalje tudi kredit za klavnico v znesku Din 15,000.000 in za pogrebni zavod v znesku Din 2,000.000. Ti krediti pa se še niso realizirali. Celokupni novi in stari dolgovi mestne občine ljubljanske znašajo Din 22,652.868.13. Ko je župan podal pregled dolgov, je prišlo na dnevni red vprašanje o mestni avtonomiji. Vlada pripravlja načrt o ureditvi samouprave velikih mest, ki predvideva posebne od vlade imenovane župane, ki imajo kontrolirati poslovanje občinskih svetov. Z drugimi besedami, vlada hoče ukiniti samoupravo, v kolikor je ta sploh še obstojala in še obstoji. Ne smemo pozabiti, da je že Avstrija odvzela Ljubljani prevažno funkcijo »policijo« in mesto občinske uvedla državno policijo. Toda to. jugoslovanski reakcionarni vladi tudi še ni dovolj. Z ozirom na to je sestavil socialistični klub resolucijo, ki protestira proti tej nameri. Ker pa je bila predložena resolucija socijalistov vodena in medla, in ker v njej ni prišlo do izraza gledanje položaja s stališča revolucijonarnega marksizma, marveč je bila pacifistična — malomeščanska, zato je podal naš pbčinski klub naslednjo izjavo: Z ozirom na zakonski načrt o samoupravnih mestih, ki ga hoče predložiti vlada narodni skupščini in J