Kratkočasnica.
V  Febru še smo zmrzovali: Topel kožuh še na plečah, Nihče snežnih cest ni ljubil. Kar prikima motovileč: Sam medle nam prigovarja, Naj uživamo spomladi.
Al, ko vidi, da vse dirja
V  koče, hiše, tople kraje — Ga nek višji duh prešine: Tvrde roge kvišk pomoli,
In kot prerok Jeremija Te besede krepko reče: „Quo,  quo ruitis, scelesti? Kam, kam vrejete, prismode? Al ne čutite toplote, Ki po vsi že zemlji diha? Spomlad večna vas spominja S svojo veljavno besedo: Slec'te kožuh, ki vas greje — Stvar je svetna, — jasno solnce, Božji dar, Vas naj ogreva!" Al drhal je ljudska slepa; Trepetaj e mraza hud'ga Neče solz hvaležnih jokat' Mil'vaje se posmehuje, Clo nesramno zarezi se: „Bog daj pamet motovilu!"
Tribus luctantibus quartus.
135