Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani X

4




\

%


I

v


wm

i

t

Ptički brez gnezda

Povest

Spisal

Fr. Milčinski

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja
v Celovcu

Slovenskih Večernic
71. zvezek

1917

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja

v Celovcu




•J

















Ptički brez gnezda

Povest

Spisal

Fr. Milčinski

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu

Slovenskih Večernic 71. zvezek


1917

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

1. Gospod Kocmur in njegovo gnezdo.

ospod Kocmur je bil slabe volje. Kaj ne bi bili
Ženo ima in nepreskrbljeno deco in je pristne
ljubljanske krvi, mestni otrok in semkaj pristojen,
pa naduti svet prav nič ne upošteva vseh teh
vrlin in se ne gane, da bi mu naklonil takim vrlinam pri¬
mernega udobnega življenja. Kaj še! Danes je bil na primer
na magistratu in ondu prijel gospode, naj mu dajo kako
podporo: ženo ima in deco, živi ne morejo v zemljo! Pa
so mu očitali, da je mlad, zdrav in močen — kakor da
mu niti tega ne privoščijo! — in ga odpravili s poceni
svetom, naj dela. »Saj spadam pod mesto!« jim je pojasnil.
— »Da,« so mu odgovorili, »in sicer v tisti del mesta,
kjer stoji prisilna delavnica,« in so ga porinili pred duri —
škrici salamenski, jim bo že pokazal! Delati, delati! Ali
se brani dela? Le ne dobi ga. Seveda, če slavni magistrat
misli, da bo prijel za kramp, se moti — saj ni kmetavs.
Sramota za Ljubljano, če bi morali njeni otroci vihteti
krampe! — Za kakega pisarniškega slugo ne reče, da ne
bi šel, ali za hišnika, pa kaj, ko se jih toliko poganja za
vsako tako službico. Kocmurju niti ne da srce, da bi drugim
revežem odjedal kruha! Zlasti ko povsod vprašujejo: »Kje
si pa dozdaj bil, kaj si delal, pokaži izpričevala!« Kakor
da je prišel k izpovedi! Škandal!

Tako je premišljal gospod Kocmur svojo krivično usodo,
mislil pa je zelo glasno in poleg tolkel s pestjo po mizi in
z nogo brcal v nedolžni stol, ki je klavrno ležal na tleh.

Žena Reza je plaho pogledovala skoz okno in proti
durim in ga mirila. »Lepo te prosim, nikar ne razbijaj —
ali bi rad, da nas zopet poženo na cesto? Danes je petega,
pa še nisva plačala. Če nama Mici ne pomaga, ne vem,
kaj bo. Včeraj je nemara dobila svojo plačo . . .«

1 *

4

»Ta ti bo pomagala!« se je zagrohotal mož; spretno
je dvignil z nogo stol, ga pogugal in treščil v duri. »Glavo
dam, če je sploh še v službi! Bog ve, kje se spet potika!
Lepo imaš hčer!«

»Oba jo imava! — Sama ne morem vsemu kaj. Ves
dan letam za svojimi postrežbami, da rijemo za silo naprej.
Kdaj naj gledam za dekletom? Vse je na mojih ramah.
Še tebe moram oblačiti — brez hlač bi bil, če bi ti jih jaz
ne kupila.«

»Tiho!« je zarjul gospod Kocmur, da se je streslo okno.

Žena je skomizgnila z ramama: »Kar ubij me, saj sem
tako le še pol živa!«

»Za drugo res nisi ... Ti, ki za vse skrbiš —dvanajst
je ura, v kje je pa kosilo, kaj?«

»Čakaj, že fant prinese!«

»Tisto priberačeno mineštro kloštrsko! — Ali je meni
treba tega? Lahko bi bil dobil ženo, tako z denarji, s pre¬
moženjem, pa si mi obetala: Hišo bom imela in njivo in
del v Mestnem logu. Pokaži no, kje kaj imaš?«

»Sam si kriv, da te oče ne marajo.«

Kocmur je skrčil pesti in pokazal zobe in kar je hotel
povedati, je bilo gotovo tehtno, pa je baš tačas potrkalo
na duri, duri so se počasi odprle, odrivaje pred sabo stol,
in vstopil je hišni gospodar, gospod Brtoncelj, suh, obrit,
črno oblečen možiček; za njim se je pokazal hišni hlapec
Jaka, ki je zaprl duri in pobral stol, potem pa si pričel
trebiti nos v znamenje, da ga nadaljnji dogodki ne zanimajo.

Gospod Brtoncelj je pojasnil povod svojega prihoda:
»Tako razgrajanje . . . jej jej jej. . . tak vik! Snoči, danes
zopet . . . stranke se pritožujejo . . . moja hiša tega ni
vajena . . .«

»V svojem stanovanju sem jaz gospodar,« je označil
Kocmur svoje stališče. »Še pogovarjati se ne bi smel! Ta
bi bila lepa!«

»Človek ima predobro srce! Vaša gospa — recimo
ta oseba — me je prosila in prosila . . . Saj sem rekel,
rajši ne; boljše prazno stanovanje, kakor take ljudi noter,
pa me je le preprosila... Človek je predober! Danes je
petega, pa še nič denarja! In nič pohištva . . . jej jej jej . . .
še postelje nimata — recimo samo cunje na tleh. Oh oh,
Jaka, poglej no, če niso tista-le polena naša! In kaj sem
hotel reči — pri tej priči denar ali pa mi gresta vun!
Jaka, kar pripravi se!«

5

»Gospod . . .« se je ponižno oglasila žena.

Pa jo je prekinil gospod Kocmur, ki je pokazal, da
je v istini glava družini in kos varovati njene koristi v
najtežavnejšem položaju. »Kaaaj?« je zarohnel, »denar
hočete in vun bi me radi vrgli? Ali mislite, da smo na
Turškem? Če vi ne poznate postav, pa jih poznam jaz.
Ali je to sploh kako stanovanje, kaj? Poglejte no zid, kako
je moker, kar teče po njem, okno se zapira, da lahko prst
vtaknete v špranjo, pod je gnil — in za to hočete denar?
Na katerem koncu pa imate glavo? Vi boste plačali meni,
ne jaz vam, vi meni za škodo in za zdravje! Revmatizem
sem nalezel v tej luknji, v toplice bom moral — pa ne na
svoje stroške, brez skrbi! In le poizkusite me vun vreči,
boste videli, kaj je motena posest — poznam postavo.
Pa se pravdajva; mene pravda nič ne stane, ker nič nimam,
vas pa bo, če jo izgubite ali dobite.«

»Oh, Jaka, ali slišiš?« je vzdihnil gospod Brtoncelj.
»Jej jej jej, kar pojdiva ! Bo prišel policaj... Taki razbojniki!«

Kocmurju so se zasvetile oči. »Žena, ali si slišala?
Razbojniki je rekel. Za to besedo mi boste odgovor dajali
pred kazensko sodnijo!«

»Jej jej jej!« je vzkliknil gospodar, si tiščal ušesa,
da ni več slišal, in bežal. »Jaka, ti si priča, da nisem ni¬
česar rekel čez čast, razbojniki so pa res!«

Kocmur si je zadovoljno mel roki. »Zdaj ga imam v
pesti.«

»Pa se lahko spet selimo,« je pobita pripomnila žena.

»Selitev plača dedec, boš videla, in še kaj povrh. Ni
prvi in ni zadnji, ki se mi je ujel. Spoznal me bo!«

»Kakor te pozna že vsa Ljubljana. Vsake kvatre smo
v drugem stanovanju, iz nobenega ne gremo v lepem,
povsod pokade za nami. Jaz se več ne vem kam obrniti.«

»Kje se spet klati poba?« se je dotaknil gospod Kocmur
drugega predmeta; zamrmral je nekaj med zobmi, kar ni
obetalo nič dobrega mlademu možu, čigar težko pričakovani
prihod je bil v tesni zvezi s kosilom pri Kocmurjevih.
Potem pa se je zopet ustavil pred ženo, glavo potisnil med
rami in nevoljno povedal: »Saj sva sploh neumna, da se
potikava po tujih kvartirjih, tvoj oče pa ima hišo.«

»Psa spuste nate, če se jim prikažeš! Enkrat so nas
vzeli pod streho, pa nas ne bodo več. Misliš, da so po¬
zabili, kako si jih takrat davil in jim grozil?«

»Sam si je bil kriv! — Sicer pa starcu niti ni treba

6

vedeti, če pridemo v hišo — se mu bomo že umikali, da
nas ne bo videl. Samo z Nančo se zmeni, s sestro! Zdaj,
prvi čas bi šli v kamrico pod streho, tiste ropotije se lahko
brez škode vržejo vun; tja proti zimi bi se nam pa umeknil
oni črevljar ali kar je, ki stanuje na dvorišču.«

»Veš, da te Nanča tudi ne trpi.«

»Z Nančo že še obračunava. Nanča je božji volek,
menda jo boš vendar znala pregovoriti. Pa ji tako reci,
da sva se skregala midva in šla narazen. Le tebe naj
vzame pod streho in fanta. Počasi se pa še jaz prismolim
k vama. Ni pes, da ne bi pridobil takega tepčka na svojo
stran, kakršna je Nanča!«

»Ko se te vsi tako boje!«

»Koga sem pa že požrl? — Vsak človek se spa¬
metuje, jaz sem se tudi, dovolj sem izkusil. — Saj bo tudi
hiši v prid. Ne oče, ne Nanča — nobeden ni za gospo¬
darstvo. Vesela sta lahko, da naju dobita v hišo. Bo vsaj
kdo skrbel za red.«

»Ne bo šlo, ne bo šlo, preveč si divji!«

Tačas so se hitro odprla in zopet zaloputnila vrata
in v sobo je skočil zaripel in zasopel desetletni Stanko
Kocmur, suh fant s prebrisanim pogledom, umazan, raztrgan.

»Kje si pa bil, falot?« ga je pozdravil oče in dvignil
roko. Fant se je spretno umaknil za mater.

»No no no! — Prej poslušajte, potem šele udarite!«
je pokaral očeta. Privlekel je izza zapete suknje žemljo in
jo spretno zalučal na mizo, potem še eno in še eno; iz
žepa pa je prišukal nekaj zavitega v masten papir, kar je
po isti zračni poti sledilo žemljam.

Oče Kocmur je brez besede ustavil sovražnosti zoper
nadebudno svojo kri, ugriznil je v žemljo in odvil papir:
prikazali so se mastni odrezki gnjati in koščki klobas.
»Glej ga ptiča!« je izjavil svoje priznanje, primaknil si je
stol, sedel in pričel jesti. »Ali so danes to-le delili v samo¬
stanu namesto mineštre?«

Fant je vihtel roko, svetlo kronico je imel v nji in
zmagonosno jo je kazal: »Kaj pa to, kaj pa to!«

Mati mu je s hitrim posegom vzela denar. »Ali daš
koj sem !« Bil pa je pokonci tudi že gospod Kocmur, ki je
brez hrupa, pa z neusmiljeno silo izvil ženi dragoceni plen.

Fant je tulil: »Moja je, jaz sem jo dobi!.«

»Tiho bodi, jesihar! Kje si jo dobil? Ali ne veš, kar
se najde, je treba dati očetu, da oče nese na magistrat?«

7

»Saj nisem našel, gospod mi jo je podaril.« Solze so
mu črtale bele proge po umazanem licu.

»Potem je tvoja,« je razsodil oče, »nikar ne tuli! Pri
meni bo spravljena, ti bi jo izgubil. — Zdaj jejta!«

»Vsaj eno desetico mi morate dati,« se je čmeril Stanko.
»Za zvezke potrebujem, učitelj me zmeraj sekira, ker nimam
zvezkov.«

»Učitelju že še povem, kar mu gre. Ti si mestni otrok,
zate mora mesto plačevati zvezke. — Ali naj bo, desetico
dobiš!«

Ta obljuba je pomirila vnetega šolarčka, ki se je že
bal, da stopi oče nemara res k učitelju, nakar bi se hitro
izkazalo, da je bila pritožba zastran zvezkov brez stvarne
podlage.

Jedli so v sladki slogi, mož sedeč za mizo, žena je
čepela na cunjah, fant pa je življenja poln z igrajočim se
korakom stopical po sobi, se mašil z žemljo in slanino, da
se mu je svetil obraz do ušes, in vmes pripovedoval, kako
si je osvojil vse te obilne božje darove.

V samostanu je bil dobil od usmiljene roke običajni
ričet s fižolom, pa ko je tresel to mineštro v piskrcu proti
domu, se je zaletel ob vogalu v vojaka, piskrc je padel
na tla in se razbil, njegova vsebina pa se široko razmazala
po tleh. Na, si je mislil, kaj bo pa zdaj! Ali naj stopi
domov po ata in mamo, da vzameta žlici in prideta kar
tjakaj na kosilo?

Roditelja sta se zadovoljno namuzala dovtipni pri¬
pombi svojega sinčka in sinček je samozavestno nadaljeval:
»No, sem rekel, doma bo ples, če pridem praznih rok;
nak, pa rajši ne domov, oče useka kakor nor in ne po¬
gleda, kam. Lačen sem bil tudi, nisem vedel, kaj bi počel,
in sem se jokal. Pa me ustavi gospa, tako je bila parfu-
mirana, da mi je kar sapo jemalo; vprašala me je, zakaj
se jokam, povem ji svojo nesrečo z mineštro, na! pa je
iz mufa potegnila denarnico in mi dala desetico. Ko mi je
dajala, je mimo prišel gospod s cilindrom, pozdravil je
gospo in sta govorila in mi je dal tudi desetico. Pa sem
se koj spomnil, kakšno kosilo nakupim: tri žemlje in za
drugi denar pri klobasarju odrezkov. Grem, pa mi pridejo
naproti gospod korar Mejač, ki sva enkrat že bila z mamo
pri njih prosit pomoči za stanovanje, pa sem pričel spet
jokati, pa so mi dali kronico.«

»Ti si ptič, ti si ptič,« je priznaval oče Kocmur.

8

Gubančil pa je čelo, očitno so se mu za čelom rodile resne
misli. In je prišel ž njimi na dan. »Mastno je bilo, če le
ne bo škodovalo mojemu želodcu . . .«

Sinček je poznal očetov želodec in njegove potrebe.
Stegnil je roko: »Daj, pa grem!«

Oče Kocmur je z veleresnim obrazom privlekel iz žepa
kronico, fant jo je vzel in švignil skoz duri; ni trajalo
dolgo, je že bil zopet nazaj in kar je prinesel, je bila če-
trtinka žganja.

Pil je oče Kocmur, tudi mati Kocmurka se ni branila
požirka, in zavladalo je v temnem, vlažnem brlogu prav
prijazno občutje.

Stanko je gojil tiho nado, da utegne v današnjih
okolnostih zamuditi šolo; le še četrt ure je manjkalo — če
se v tem času ne spomnita roditelja na šolo in ga ne na¬
podita, pa bo prepozno.

»Hvala Bogu,« je rekel, »da se mi je mineštra stresla!
Tako sem je sit, da mi pri ušesih vun sili.«

»Ej, fante,« ga je poučil oče, »mineštra je že dobra.
Seveda, če je dobro narejena. Ali tukaj je ne znajo pri¬
pravljati. V Gradiški, tam smo dobro jedli, tam, iz riža in
graha, pa meso je bilo noter nasekljano — vsak drugi
dan smo jo imeli, pa se je le nismo naveličali.« Ugiobil
se je v spomine. »Tam smo sploh živeli imenitno. Govejo
juho vsak dan, samo ob petkih ne, zvečer pa polento z
maslom zabeljeno in kaj poleg, salato ali zelje.«

»Kaka pa je polenta?« je vprašal Stanko in prežal,
kdaj zunaj bije dve.

»Kakor koruzni žganjci, le še boljša. V Mariboru ni¬
majo polente. Štajerci jedo le cmoke, vsak dan cmoke, pa
take iz črnega kruha.«

»Cmoki iz črnega kruha niso zanič,« je vešče pri¬
pomnila gospodinja.

»V Mariboru je sploh slaba,« je povedal oče Kocmur.
»Prav sitni so, priganjajo k delu, zaslužka pa nič. V Gra¬
diški je bilo drugače, v Gradiški smo vedeli, čemu delamo —
služili smo denar. Od kraja bolj malo, po štiri krone na
mesec; pa sem kmalu prišel v prvi razred — salamiš! na
ovratniku sem imel črne našive, kakor šarža pri vojakih —
in sem služil do desetih kron na mesec. Radi so me imeli,
prosil sem pri raportu, da me dajo v kuhinjo, pa sem bil
koj uslišan. V kuhinji je bilo življenje, vsak dan maseljc
vina in nič plačati zanj! Tako dobro se mi ni še nikoli

9

godilo. Ko je moj čas potekel, neradi so me pustili —
jokali so se za mano . . .«

»Pa kaj ste delali v Gradiški, ata?« je nedolžno vprašal
Stanko.

»V kloštru je bil,« je mati hitela odgovoriti na koč¬
ljivo vprašanje.

»Hiša je cesarska,« je modro razlagal oče Kocmur.
»Vsi, ki so notri, so pokorni cesarskim postavam. Tako je,
kakor v vojašnici, prav takšen red, le da je življenje lepše
in hrana boljša.«

»Ata!«

»Kaj je?«

»Zaprt si bil v Gradiški.«

Nato hipen molk. Atu so se napela lica. Potem pa je
izbruhnil v prisrčen smeh in vsi ž njim. »Ti falot ti!« je
zažugal s smešno resnostjo in se stegnil za fantom. Ujel
ga je, na vse grlo se grohotajočega, ga dvignil in za šalo
udaril po zadnji plati; potem pa si ga je posadil na koleno
in mu dal piti.

»Samo tega-le smo pogrešali notri, žganja nismo do¬
bili za noben denar. Pa smo imeli paznika — Pipec smo
mu rekli — ta je zmeraj dišal po slivovki, pa smo se kar
gnetli okoli njega, da smo vsaj v nos ujeli malo dobrote.
— Lepo je bilo, lepo !«

Stanko je molčal in zamišljeno gledal predse. V mladi
duši mu je pričenjalo kliti seme hrepenenja po tej Indiji
Koromandiji, kjer se cedi mleko in med — po Gradiški,
po kaznilnici . . .

Ura je bila dve.

Mati je planila kvišku, mudilo se ji je v popoldansko
postrežbo, tudi je nameravala poiskati hčer Mici zaradi de¬
narja. Kocmur je zvrnil vase ostanek žganja in se spravil
spat v kot na cunje, Stanko pa se je tiho izmazal iz
sobe, da gre in si kupi za drobiž, ki ga je dobil iz kronice
in mu ga je oče spričo žganja pozabil vzeti, pištolico in
cigarete . . .

2. V Korenovi hiši.

V ljubljanskem Krakovem blizu Mirja je stala in stoji
starikava hiša, tam sta stanovala stari Koren in njegova
hči Nanča, oče in sestra Kocmurjeve žene. Skoz obokana
vrata vstopiš v vežo, pa pazi, da se ne spotakneš ob okor¬
nih okroglih kamenih vegastega tlaka. Temna je veža in

10

oprijemati se moraš zida, da brez nezgode najdeš onkraj
do vrat, ki vodijo na dvorišče. Tu vzad ima hiša širok
obokan hodnik, izpod hodnika peljejo stopnice v prvo nad¬
stropje. Na desni strani hiše, če stopiš na dvorišče, je
prizidek; ali je bil svoj čas sezidan, da služi za skladišče
ali za hlev, kdo to ve. Pri tej hiši se je mnogo prizidavalo
in prezidavalo, kakor sta pač lastnikom drugemu za drugim
kazali potreba in blagajna; in uporaba posameznih prostorov
se je izpreminjala z razmerami. Zdaj je v prizidku bival,
malo bolje nego zver v svojem brlogu, stari Koren s svojim
psom. Nasproti prizidku ob drugem koncu hodnika, kjer je
bila svoj čas mizarska delavnica starega Korena, je ob času
naše povesti stanoval in črevljaril dični mojster Pirc. Onkraj
dvorišča čepe drvarnice, za njimi se razprostira obširen vrt
s starimi krivimi špinclji in štrbonclji in z ribizljevim grmi¬
čevjem ob sosedovem zidu. Za vrtom se razteza Mirje,
njive in travniki ob ostankih rimskega mestnega obzidja.

Tisto leto je bila izredno mila pomlad. Že zadnje dni
januarja so prinašali otroci prve metulje v šolo in že prvi
teden meseca svečana je bil prisojni obronek tivolskega
gozda kar višnjev cvetečih nunk.

Bilo je sredi sušca, lepega, solnčnega popoldne. Nanča,
okoli štirideset let stara ženska, preprosto oblečena, z ruto
na glavi, koščenega obraza, s črnimi očali, je stala pri
brajdi, vzpenjajoči se ob prizidku, in odrezavala z nožičkom
vršičke, preizkušajoč, ali je v njih že soka.

Poleg nje je stala stranka iz prvega nadstropja, gospa
Jerajeva, odvetniškega uradnika soproga, gologlava, z ro¬
kama uprtima v bok in poslušala s hlinjenim zanimanjem
Nančo, ki je razkladala, kako se skoraj prične trta jokati; ta¬
krat bo navezala ob obrezane vršičke male stekleničice, da se
bo vanje nacejal sok, ki za oči ni boljšega zdravila od njega.

»T-t,« je tlesknila Jerajeva z jezikom, »gospodična Ana,
vi pa res znate čarati. Vsi ljudje pravijo: O, gospodična
Ana, ta pa ta! Črevlji se nikomur tako ne svetijo kakor
gospodični Ani!«

Nanča je bila bolj skromne pameti in zato priljubljen
predmet šalam vsakogar, komur je prišla pred oči. Rada je
slišala, če so jo klicali gospodično Ano, v poseben ponos
pa so ji bili svetli črevlji, ki je ž njih krtačenjem tratila
lep del dneva. — Hvala gospe Jerajeve ji je dobro dela,
pomolila je izpod krila desni črevelj in ga zadovoljno sukala,
da se je v njem lesketalo rumeno solnce.

11

Jerajeva se je s pričakujočim pogledom ozirala na vežne
duri. »Enkrat mi morate vendar povedati, kaj dajete v
čistilo, da se tako svetijo! Ne vem, kdo je zadnjič rekel:
Gotovo tobak žveči gospodična Ana, tobakov sok je tako
imeniten za črevlje.«

Nanča je v hipu zardela in pričela kričati: »Laž, laž,
laž, laž!«

Jerajeva jo je mirila: »Gospodična Ana, kar tiho bodite!
Prav tako sem se jaz kregala in se zavzemala za vas.
Gospodična Ana je iz dobre hiše, sem rekla, njen oče klobuk
nosi. Gospodična Ana, sem rekla, če bi hotela, bi bila zdaj
imenitna gospa, ampak ni hotela. Ali ni res? — Sicer pa
kdo ve, v  ali nas vendar ne povabite še na svoje ženitvo-
vanje. Če vas tako-le gledam . . .«

»Maram za dedca,« je zakričala Nanča, »vsi so pijanci
in divjaki.«

»Se že še kateri znajde, da vam omehča srce! To bo
svatba, kaj? Takšna mora biti, kakor na novi maši vašega
rajnkega gospoda polbrata Antona. Takrat je bilo nemara
sila imenitno?«

Nanča je točno zgrabila ponujeno snov in drage volje
zopet povedala, kar je že stoinstokrat pravila vsakikrat z
istimi besedami: »Ja! — Take nove maše še ni videla
Ljubljana, kar stoji. Ata so imeli v časteh Antona, vse bi
dali zanj, ničesar se jim ni zdelo škoda. Pa je bilo pri
pojedini, da se ne zlažem, gotovo sto ljudi. Zadnji so
sedeli na stopnicah in ko so šli, vsak je dobil polno ruto
potice s sabo in pečenega. In ko so šli, potem so ata še
naju poklicali iz kuhinje, mene in sestro, in so nama natočili
vina, da sva trčili s polbratom, z gospodom Antonom.«

»O,« se je na videz začudila gospa Jerajeva, »ali
vidve nista bili pri mizi?«

»Nisva, ni mačeha pustila, je rekla, da ni prostora.
— Ja! In je še tisto leto umrla.«

»In gospod Anton tudi,« je dostavila gospa Jerajeva;
čuda temeljito je poznala vso zgodovino Korenove dinastije.

»Gospod Anton tudi,« je potrdila Nanča. »Najprej gospod
Anton, za njim pa mačeha. Trije zdravniki so bili okoli
njega in ena usmiljena sestra — nič ni pomagalo. Tako
smo se jokali, da je župan poslal detektiva gledat, kaj da
je. Ata so pa zboleli.«

»T-t-t,« se je čudila Jerajeva že neštetokrat slišani
povesti. Tisto, kar je nestrpno pričakovala, se še vedno ni

12

pojavilo. Zato ji je preostajalo časa za Nančo. »Kaj pa, ali
ni imel gospod Anton psička?«

»Imel. Finetelj mu je bilo ime. Ta psiček je neusmi¬
ljeno tulil tisto noč, preden je umrl gospod. Rjave lise je
imel nad očmi — taki psi, pravijo, da vidijo smrt. Ta Fi¬
netelj je potem od same žalosti storil konec.«

»Ali ga ni vzel konjederec?«

»Vzel, ker ni imel marke. Ampak je marko nalašč
izgubil, da ga je vzel konjederec. O, ta je bil pameten !«

»Kakor vsi od vaše hiše,« je pohvalila Jerajeva. —
»Zdaj mi pa povejte, gospodična Ana, ali vas še kdaj
straši ?«

»Zdaj me že dolgo ni. Prej sem pa večkrat slišala
gospoda Antona, da je šaril po sobi. Pa sem smuknila kar
pod odejo in molila, da je minil strah.«

Gospa Jerajeva se je slednjič naveličala lepih Nančinih
povesti. »Kje je neki Pirčeva?« je nestrpno vprašala po
kratkem premoru. »Kako, da je ni nič na pregled?«

»Kaj me briga Pirčeva !« se je pričela razburjati Nanča.
»Vesela sem, če je ne vidim. Ta me že ne bo komandirala.
Pa tudi kuhala mi ne bo več.«

»Pst, pst, ne tako na glas!« je mirila Jerajeva. »Kaj
se je pa zgodilo?«

»Polovico, vem, da ima dobička pri tisti hrani, ki jo
nama daje, meni in atu, pa bi me zato še zmerjala? Ne
bo me!« kričala je Nanča, slinila se je in roki sta se ji tresli,
tako je bila huda. Pa jo je kar namah minila vsa togota
in šepetnila je Jerajevi: »Beživa!« in jo je potegnila naglih
korakov s sabo gor po stopnicah.

Od vrat v prizidku se je čulo zamolklo trkanje —
stari Koren je dajal znamenje, da hoče s svojim psom na
zrak in da ne mara videti ljudi. Počasi so se odprle duri,
vun se je pognal velik, kosmat pes, kvišku je skakal in
tulil, za njim se je prikazal sključen, širok starec. Dolgi
beli lasje so mu viseli v čelo, siva zmršena brada mu je
preraščala lice, golorok je bil, obleka povaljana. Zatohel
smrad je bruhnil za njim in psom iz njunega brloga. Stari
je zaprl duri in jih zaklenil. Izpod čela se ozirajoč na desno
in levo je šel počasi čez dvorišče na vrt v oni konec, ki
je bil najbolj oddaljen od hiše — koprive so tam rasle
med grobljem. Pes Sultan se je ob njem vzpenjal kvišku,
renčal in tulil.

Vrh stopnic, stisnjeni v kot, sta stali Nanča in Jerajeva.

13

Jerajeva je vprašala: »Ali ata res mislijo, da sin
Anton še živi?«

»Včasi. — Včasi so pa čisto dobri. Preveč so ga imeli
radi. Naju deklet ne tako. Prej že, dokler so mama živeli.
Pa so umrli, ko sva bili še tako-le majceni. Mačeha naju
ni marala, večkrat sva bili tepeni kakor siti. Tukaj na čelu
se mi še zdaj pozna, ko me je udarila z grebljo, tri dni
sem ležala v omedlevici, luč so že držali nad mano. Ja!
Pa ji vendar sveče prižigam na Vernih duš dan.«

»Ko imate dobro srce,« jo je pohvalila Jerajeva in koj
nato vzkliknila: »Na, pa je že štiri ura!«

Po stopnicah je prihajal desetleten, bledičen, pa pri¬
jazen deček v snažni, dasi oguljeni obleki, s šolsko torbico
na hrbtu, gospe Jerajeve edini sin Milan.

Komaj je utegnil pozdraviti. »Nanča,« je hitel praviti,
»zunaj pred hišo je Kocmurjev Stanko! Na svojo mamo
čaka, potem prideta k vam, je rekel.«

Ko je Nanča začula besedo o Kocmurjevih, je široko
odprla oči in usta, in ko je Milan končal novico, že je bila
rdeča kakor kuhan rak. »Kdo ju je klical? Jaz ju nič ne
potrebujem. Bi že spet kaj rada! Ne maram jih. Tako reci,
da me ni doma!« Stopila je urno v svoje stanovanje vrh
stopnic in za sabo zaklenila.

Baš tisti hip sta se pojavila pod stopnicami Kocmur-
jeva in njen sinček Stanko.

Jerajeva je pokašljala »Khm, khm« in ko je tako
opozorila Kocmurjevo nase, je s pomilujočim glasom rekla:
»Oh, škoda! Gospodične Ane ni doma — saj ste k njej
namenjeni, gospa? Ni dolgo, kar je šla z doma, pred nočjo
težko da se vrne.« J ako je govorila, poleg pa mežikala in
kazala z roko, da je Nanča v svoji sobi in da se je zaklenila.

Kocmurjeva se je namuznila. »Malo brinjevca sem ji
prinesla,« je odgovorila in ni štedila glasu, »škoda, da je
ni. Pa ne morem pomagati. Z Bogom, gospa!«

Hrupno se je prestopala, kakor da odhaja, pa so se
že odprle duri in se je oglasila Nanča: »Ali si ti? Le
pridi noter!«

Kocmurjeva je naročila Stanku, naj jo počaka spodaj.
Jerajeva je odvzela svojemu Milanu knjige in mu velela,
naj malo poskoči po dvorišču, in če bi prišla črevljarja
Pirca žena domov, naj ji pride povedat. »Pa pazita, stari
je na vrtu s psom, da se mu pravi čas umakneta!« In so
izginili vsak v svoj konec, Kocmurjeva k Nanči, Jerajeva

14

v svoje stanovanje, ki je bilo tik Nančine sobe, od nje lo¬
čeno zgolj po nezazidanih durih, dečka pa, sošolca, sta
stekla na dvorišče.

*

* *

Nanča je stanovala v rajnkega gospoda Antona sobi;
klečalnik z razpelom in knjižnica v okviru nerabljenih
stranskih vrat sta še spominjali nanj. Pri oknu so visele
tri kletke s kanarčki, ščinkovčki in drugim pojočim drobižem,
v čigar reji je bila Nanča do onkraj Gradaščice priznana
strokovnjakinja. Dišalo je v sobi po suhih rožah in po
starih knjigah, po ptičkih in po terpentinu.

»Ta-le brinjevček sem ti prinesla,« je rekla Kocmurjeva
za uvod, »malo ga je, pa je dober. Včasi pomaga.«

»Pomaga,« je pritrdila Nanča. Nekam premajhna se ji
je zdela steklenica, zlasti v primeri z nepriliko, združeno
po navadi z vsakim posetom sestre. »Saj sem več bolna
kakor zdrava. Tebi se dobro godi, rdeča si in debela . . .«

»Še norca si delaj iz mene! — Moja ljuba sestra, če
bi vedela, kako živim ... Od enega dne k drugemu ne vem,
ali bom kaj kosila, od kod in kaj. Zdaj bom pa kmalu še
brez stanovanja.«

»Hohoho,« se je grohotala Nanča, »kdo ti bo verjel,
ko imaš moža, imenitnega, da ga vsa Korenova družina ni
vredna. „Nanča, tista norčava Nanča,“ je rekel, „bi si lahko
obliznila vseh deset prstov, če bi dobila tudi le takega moža,
kakor je peta mojega škornja^ — tako je rekel tvoj mož.
Ali ni res? Tako visok je gospod.«

»Kaj bi gonila vedno tisto! Da sem imela takrat to
pamet, ki jo imam danes, veš, da ga ne bi bila vzela. —
Vsega tudi nisem sama kriva. Ali si čisto pozabila, kako
je bilo pri nas, kako se je nama godilo — brez mame,
brez ljubezni — kakor dvema ptičkoma brez gnezda? Ni
čudo, da sem se mlada in neumna oklenila človeka, ki mi
je prvi dal prijazno besedo. Če bi mama živeli, vse bi bilo
drugače. Nikar mi ga zmeraj ne očitaj! Jaz trpim in ne ti
in ni majhno moje trpljenje. — Ali ga zagovarjam? Sama
vem, kakšen je. Rešila bi se ga rada . . . Ti mi pomagaj,
ljuba sestra!«

»Kako ti bom pomagala! Ali kaj imam? Ali hočeš
kanarčka?«

»Pod streho me vzemi, mene in Stanka!«

»Stanka, ta cvet, da mi bo štrbonclje kradel? Pa še

15

kamene mi luča pod noge. Tista tvoja Mici tudi ni nič
boljša. Včeraj sem jo videla, spremljevalca je imela, gospoda
soldata, in vstran je pogledala, ko me je srečala. Seveda
sram jo je bilo tete.«

»Punca ima slabe oči, morebiti te ni spoznala. — Pa¬
metna bodi — ali naj na cesti poginem? Sobica pod streho
je prazna . . .«

»Ata ne puste. Ali se jim naj zamerim? Da še mene
vržejo iz testamenta, kakor so rekli, da bodo tebe? Ne boš,
pa če si stokrat moja sestra.«

»Nanča, bolj se delaš hudobno, kakor si! Niti sanjalo
se ne bo atu, da sem v hiši. In vso večnost menda vendar
ne bodo kuhali svoje jeze name. — Skrivala se jim bova,
jaz in fant . ..«

Prišla je bila po ukazu svojega moža, da s hinavstvom
in zvijačo izvede moževe naklepe. Ali spomini na mamo,
na žalostne dni mladosti, na sramoto in trpljenje poleg
moža so zmagali, solze v očeh so pričale, da ji prošnja
prihaja iz srca. Za roko je držala sestro Nančo in ihtela.

Nanča pa je umikala oči in premišljala, kako bi naj¬
uspešneje prekinila in končala razgovor, ki se je tako lepo
pričel z brinjevcem in je zdaj krenil na polje, kjer se Nanča ni
nameravala umekniti niti za las; preživo so ji bili v spo¬
minu časi, ko je tod-le po hiši robantil in strahoval divji
Kocmur, da si nikdo ni bil svest življenja, sestra, njegova
žena, ga je pa še zagovarjala. — Buliti so ji pričenjale oči,
odpirala je usta, kazalo je, da poseže po načinu dokazo¬
vanja, ki mu je bila najbolj kos, po kričanju.

Pa ji ni bilo treba. Priskočilo ji je na pomoč prijazno
naključje — z dvorišča se je začul krik in jok in lajal in
tulil je pes. *

Kocmurjeva je planila k durim, »križ božji, moj fant!«
— in ko jih je odprla, že je planil v sobo Stanko, ves
preplašen. Hitro je zaloputnil duri; s solzami v očeh, še
ihteč in tresoč se od strahu, jih je tiščal, zunaj je hropel
in grčal razdraženi pes.

Komaj pa se je deček čutil varnega, že je zopet našel
pogum in podjetnost. »Mama, daj mi palico iz kota, ga bom
po gobcu!« Odprl je malo duri, toliko, da je skoz ozko
odprtino lahko podražil psa »kš kš,« pes je zalajal, Stanko
pa veselo zavrisnil — niti časa ni imel, da si obriše solze.

V kotu je res stala palica z železno ostjo na koncu.
Nanča jo je jemala s sabo na svoja pota; trdila je, da zato,

16

da se brani hudih ljudi in še hujših zverin: enkrat je malo
manjkalo, da ni videla gada; kakor so pa pravili drugi,
zato, da je z ostjo pobirala s tal končke smotk, ki so bajč
pomagali njenim črevljem do onega nedosežnega bleska
in sijaja, ki je šel glas o njem po vsem vesoljnem pred¬
mestju.

Kocmurjevi se je prvotni strah za dečka izpremenil
v ogorčenje. Res je vzela iz kota znamenito Nančino palico,
toda v drug namen, nego je želel fant. Ročno je zgrabila
sina čez pas in mu pričela brez zaslišanja in sodbe iztrka-
vati hlače in živo njih vsebino. Vtepala pa mu je sledeče
nauke: »Zanikarnost zanikarna, ali si spet kamene lučal
v psa! Kolikokrat sem ti rekla, da ne! Lahko sete povsod
boje, ko si takšen. Zdaj si sit, ko si nam požrl stanovanje?
Le čakaj me, doma jih dobiš še od očeta!«

Fant je tulil: »Mama, ne, ne, ne! Jej, jej, jej! Saj nisem
jaz, Milan je.« Ker pa je mama predobro poznala svojega
sina, da bi na njegove besede odnehala, je izpremenil svojo
taktiko in z zobmi pričel hlastati po njej, pa ji ni prišel do
živega skoz obleko.

V vzgajalno prizadevanje svoje sestre je zdaj posegla
Nanča, ki sta ji odsevala s koščenega obraza prestani
strah in rastoča togota. »Mojo palico sem! Z mojo palico
ga ne boš pretepala; kakšna pa bo, škoda je palice! Vun
se mi poberita! Kakršen sin, takšna mati!«

Kocmurjeva je vrgla palico tja po sobi in izpustila
fanta, ki je odprl vrata, se prepričal, da ni več psa, in kakor
blisk planil iz sobe in po stopnicah. Lovila je sapo, tako
se je bila upehala nad sinom. Srd pa se ji je obrnil tudi
zoper sestro. »Sram te bodi! Sestra si in me mečeš čez
prag — že prav! Še je Bog v nebesih! — Ampak mojega
brinjevca tudi ne boš pila!« Vzela je steklenico, ozrla se
po sobi, ali je še kaj pozabila, in šla. »Fej te bodi!« je bil
njen pozdrav za slovo.

»Maram tvoj brinjevec,« je za njo vpila Nanča, »Bog
ve, kakega spaka sta mi noter nalila, saj vem, da komaj
čakata, da se vama spravim s pota.« — Šla je na dvorišče
in z dvorišča nazaj po stopnicah na hodnik in s hodnika
spet na dvorišče in do osme ure zvečer, ko se je spravila
spat, se je tja v mlačno noč razlegal njen krik, da ji lastna
sestra in svak strežeta po življenju z zastrupljenim bri¬
njevcem.

*

* *

17

Milana tačas ni bilo poleg, ko je začel Stanko boj s
kameni zoper Sultana. Kajti komaj mu je bil utegnil Stanko
razkazati svoje nove zaklade: pištolico, tobakiro in povečalno
steklo in mu razodevati način, kako se da priti v gledišče
brez vstopnice, že je prišla domov črevljarjeva in je moral
Milan gori, da sporoči mami, kakor mu je bilo ukazano.
Zgoraj ga je pa pridržala služkinja Jera, ki je imela v tej
družini prvo in zadnjo besedo zastran dečka, in ga ni več
pustila nazaj: »Nič nimam rada, če se pajdašiš s tistim
Stankom. Tukaj ostani pri meni, na kruha in pa knjigo
vzemi v roko!« in tako se je zgodilo.

Jerajeva je bila nestrpno čakala, kdaj se vrne črevlja-
rica; zdaj ko se je vrnila in ji je sin prinesel to vest, se
ji pa kar ni več mudilo. To je imelo svoj vzrok. Ločiti se
namreč ni mogla od vrat med svojim in Nančinim stano¬
vanjem — tiho je ondu slonela, svetile so se ji oči, zado¬
voljno je kazala bele zobe in z naslado uživala razburjeni
prizor v Nančini sobi. Šele ko je bila vsa slavnost tam
pri kraju in je čula že zunaj rogoviliti Nančo, je zapustila
stanovanje, brdko je stekla po stopnicah, kakor bi štela
šele šestnajst let, in je smuknila pod obokanim hodnikom na
levo do zadnjih vrat — tu je stanoval črevljar Pirc. Pri durih
je malo postala in poslušala, potem je potrkala in vstopila.

V kuhinji ni bilo nikogar, pa že je iz sobe pogledala
Pirčeva in jo pozdravila: »O, gospa Jerajeva, le noter!« Iz
sobe se je slišalo nabijanje in poleg črevljarjev glas: »Le
noter, le noter, da bo krajši čas!«

Pri oknu je sedel in delal črevljar, še mlad mož, par
let mlajši od svoje žene, zdravih lic, s polno rumeno brado.

Nasproti mu je sedel vajenec Peter, čokat fant, toda
plašen kakor zajec; da je mojster le glasneje izpregovoril,
že se je zgenil in v svojo obrambo dvignil roki h glavi tja,
kjer sta jo dičili dve izredno veliki, vkraj štrleči ušesi.
»Fant je zabit,« je o njem trdil mojster, »že zdavnaj bi ga
bil zapodil, da nima tako priročnih ušes.«

»Kaj pa to?« se je začudila Jerajeva, ko je zagledala
v kotu nov, še prazen posteljnjak, poleg na tleh so ležale
deske za dno. »Ali dobite gostača?«

»Učičajte se no, gospa!« je rekel mojster in prekinil
delo. »Tončka vzameva s kmetov k sebi. Star je deset let,
šole na kmetih so slabe, v Ljubljani se bo vendar navzel
malo več učenosti in manir, da bo potem laže sedel tu pri
meni na stolu.«

Ptički brez gnezda.

2

18

Pirčeva je polagala deske v posteljnjak. »Skrajnji je
čas, da ga vzameva zopet k sebi. Tak je že postal — ver¬
jamete gospa? — teti, ki je zdaj pri nji, pravi mama, meni
pa teta. In še jokal se je, žaba, da ne gre in ne gre v
Ljubljano, teta, moja sestra, mu je pa pomagala: „Pusti
mi ga, deset let sem zanj skrbela, če ga dozdaj nisi po¬
grešala, ga zdaj tudi ne boš!“ — Nič ne rečem, saj ga ima
res rada. Toda koncem koncev je le najin sin in ne njen
— ali^naj vse žive dni gnoj kida in krave pase?«

Črevljar je pritrdil: »Midva sva mestna, fant je tudi
mesten, zato spada v mesto in ne med kmete.«

»Saj ga nisva dala rada iz hiše,« je nadaljevala moj¬
strica, »toda kaj sva hotela: v tovarno sem hodila, ali jo
naj pustim radi otroka in izgubim pokojnino? — Zdaj sem
dosegla leta, zdaj sem izpregla, imam pokojnino — dobri
so tolarčki! — zdaj ga lahko komandirava doma.«

»Taka novica! — Kdaj pa pride?«

»Pojutrišnjem, v nedeljo. Sam grem ponj,« se je oglasil
mojster. »Ženi ga teta nemara niti ne bi daia.«

»Ti — pa da ne boš hud ž njim!« ga je opomnila žena.

»Pojedel ga bom!« jo je šaljivo zavrnil mojster.
»Ubogati mora, pa bova prijatelja. — Peter, kam pa
zijaš spet?«

Peter je zavpil »Av!« še preden ga je mojster ujel
za uho; drugega odgovora ni dal, le z večjo vnemo se je
spet posvetil delu.

»Kaj sem hotela reči . . .« je povzela besedo Jerajeva.
»Ne, sem rekla, to moram, da vam povem, kaj se mi je
sanjalo. Kaj takega še ne!«

V dokaz popolne pozornosti sta Pirčeva dva prekinila
vsak svoje delo in se obrnila k Jerajevi.

»Tako je bilo,« je pravila Jerajeva, »kakor da še nisem
poročena in sva šli vkupe z mamo po mestu, eno nogo
so imeli boso, eno pa v velikanski rdeči copati. Mama, sem
rekla, kakšni pa ste, pojdite, kupite si črevlje! — Kako, so
rekli, ko nimam več kakor sedemdeset krajcarjev! — Pa se
že znajdeva pred vežo, kjer je stara babura — tisti ze-
ljarici Bončarici je bila podobna — prodajala razno obutel.
Mama, sem rekla, kupite si no črevlje, dvajset krajcarjev
imam, pa jih dam poleg! — Ženska naju vidi pa privleče
izpod stojnice en edini čižem, zelen je bil, pri prstih gori
zakrivljen in s kraguljčkom — ali je mogoče, da se člo¬
veku kaj takega sanja? — in je rekla: Zato ker ste vi,

19

je rekla, ta-le čižem vam dam za petdeset soldov. — Pa
so ga kupili mama. — Kaj pravite k temu?«

»70, 20, 50,« je ugibal mojster, »prepametne se mi
zde številke, prelepo razdeljene — take nerade pridejo.«

»Kamor se jih stavi,« je ugovarjala Jerajeva. »Če so
številke nerodne, jih je treba staviti na Linec, tam priha¬
jajo bolj čudne . . . Tako živo se mi je sanjalo, mož mi
je rekel: Naj se pes obesi, kar cel goldinar stavi! —
Par tisočakov bi se prileglo... Mojster, halo! Korajža
velja!«

»Desetico bi tvegal . . .« je rekel mojster, »kar nič mi
niso všeč te številke.«

»Desetico? Ali vas ni sram, gospod Pirc? Manj nego
en goldinar pa res ne vzamem.«

»Desetica je dovolj,« je možu pritrjevala Pirčeva.

»O, gospod Pirc!« je pihala Jerajeva mojstru na dušo,
»zdaj se izkaže, ali ima kaj veljave pri vas moja beseda
ali nič. Pomislite, moje so sanje, moje! Kar je manj nego en
goldinar, je razžalitev. Gospod Pirc — kavalir!«

Gospod Pirc z rumeno brado je bil premagan, le zaradi
žene se je še malo opletal. »Ej,« je slednjič izjavil, »naj
pa bo. Če zadeneva, žena, si pa kar postaviva hišico.«
Okoli lastne hiše se jima je pletel zmisel življenja, zanjo
sta delala in varčevala.

Jerajeva je dobila v roko denar za loterijo in zdaj
je bila pot prosta za drug razgovor.

Stemnilo se je bilo, Peter je nažgal petrolejko in jo
postavil na črevljarsko mizico — zunaj se je razlegalo
hudovanje Nanče.

»Ali jo slišite?« je rekla Jerajeva in popisala burni
prizor med Nančo, njeno sestro in Stankom.

»O mlaju je vsakikrat bolj huda,« je pripomnila Pir¬
čeva. »Saj se nad mano tudi nosi.«

»Sem slišala. Kaj pa ji ni prav?«

»Oštela sem jo zaradi las, zakaj si jih pošteno ne
očeše — vkupe se ji drže kakor gnezdo. Pa mi je zamerila
dobre nauke in zdaj zabavlja zoper hrano. Sem že vajena
tega. Ni prijetno, jima kuhati in streči, Nanči in staremu,
ki skoraj ne pusti človeka blizu — rajši danes neham nego
jutri, če bi se ne smilila človeku . ..«

»Nanča je otročja, hudobna je pa tudi,« je razložil
mojster. »Potrebna je, da jo spet enkrat poseti rajnki gospod
Anton in jo malo postraši.« Pomežiknil je Jerajevi.

2 *

20

»Nikar!« je rekla Pirčeva. »Saj reva ne more zato,
kakršna da je.«

Jerajeva pa je odgovorila: »Naredimo.« Pomigala je,
vzdihnila in se priporočila.

Tisto noč je res strašilo pri Nanči. Komaj je bila
ugasnila luč in dobro zatisnila oči, jo je zbudilo skrivnostno
prasketanje po oknu, kakor bi ga kdo ometal, in trikrat
je udarilo po šipi. Nanči je postalo vroče in mraz, zaječala
je pobožen vzdih, skrila se pod odejo in pričela vzbujati
kes, kolikor ga je znala. V svojem strahu in pod odejo
ni niti čula, kako se je po končanem spominu zaprlo
sosednje okno pri Jerajevih.

In drugi dan je bila zelo prijazna in pohlevna in hrana
pri Pirčevih ji je zopet dišala.

3. Kako je kihalo morje in kje sta nočila gospoda

Kocmur starejši in mlajši.

Stanko je bil ogorčen, da jih je dobil s palico. Pre-
stopivši hišni prag je hitro stekel čez cesto, se ozrl, če so
mati že za njim, in ker jih ni bilo, je nadaljeval svojo pot.
Z rokavom si je brisal solze in nos in umazano lice mu
je postalo lepo marogasto. Naglo je stopal, mrmral, grdo
gledal in se oziral, če mu je kdo za petami; šele ko je
prišel okoli ovinka, se je čutil varnega.

Palica je bila grčava, udarci so bili krepki, bolelo ga
je in jezilo, stiskal je zobe in kuhal naklepe, kako bi se
maščeval nad materjo.

Otroci znajo biti neusmiljeni! Ko spoznajo, kako jih
ljubijo starši, jim je baš ta ljubezen sredstvo, da starše
mučijo. — Daši so boleli Stanka udarci, hujša od bolečin
mu je bila jeza in si je želel, da so mu udarci prizadeli
rane, da bi umrl za njimi: ali bi se potem kesala mati
svojega dejanja, ali bi tulila pri njegovem pogrebu! Kar
inako se mu je storilo, ko je gledal v duhu svoj lastni
pogreb, in zopet je imel rokav opravila pri očeh in pri
nosu. — Ali pa, če ga nocoj ne bi bilo domov, kako bi jo

skrbelo! Prav ji je, zakaj ga je pa tepla!

Spomnil se je, da mu je mati povrhu zagrozila še
z očetom — o joj! oče, kadar je bil jezen, ni nič gledal,

s čim in kam, kar udaril je. Nak, domov pa ne! — Kaj

potem, ni premišljal — mladih ljudi navada ni, da bi pre¬
udarjali tudi le za pol ure naprej.

21

Vsi bolestni občutki, vse bridke skrbi so ga pa mi¬
nile, ko je prišel na trg in pred izložbe, ki so jih bas pri¬
čenjali razsvetljevati. Tod puške, samokresi, predmeti za
umetalni ogenj — tam torte, piškoti, sladkorčki, čokolada,
likerji, — v izložbi naprej klobase in sir in jabolka in ribe
in suho grozdje . . . Stanku so se cedile sline: ko bi imel
denarja . . .!

»Kocmur, ali greš z mano?« ga je zdramil iz slastnih
misli glas par let starejšega dečka, ki je bil postal poleg
njega; lase je imel skrbno počesane v čelo, kadil je cigareto,
pri levem komolcu pa je prodajal platno.

»O, Likar! Kam pa greš?«

»V gledišče. Igrat. Hodi z mano! Režiser je rekel, da
lahko priženem še katerega. Boš igral in dobiš desetico.
Ampak moraš dati meni polovico, drugače te ne vzamem
s sabo.«

• »Ali daš en dim?« je vprašal Stanko in ko mu je
Likar pokroviteljsko dovolil, da je enkrat potegnil cigareto,
enkrat samkrat in ne več, se ni dalj premišljal in je šel
ž njim.

Gledišče je že poznal. Neko nedeljo popoldne je bil
notri s tovarišem Barličem, v prvi vrsti sta sedela, slad¬
korčke sta zobala in se strahovito smejala pijancu, rdeč
nos je imel, postrani cilinder in rdeč dežnik in je kolo¬
vratil po odru — sila je bilo kratkočasno! Žal, da takrat
nista ostala do konca! Ko je prvič padla zavesa, je prišel
namreč gospod in ju poklical vun in ta gospod je bil
detektiv in sta morala ž njim na policijo — zakaj Barlič
je bil denar za gledišče in sladkarije zmeknil, to se pravi
ukradel. Barliča so potem nekam dali, kar izginil je, ne¬
mara je moral v prisilno delavnico; Stanku niso ničesar
storili, ker ni bil poleg pri tatvini, le posvarili so ga .. .

Veselilo ga je, da bo zdaj že sam igral na odru.
Strela! — takega pijanca bi že pogodil — kar gorko mu
je postajalo. Opotekal se bo in robantil in marelo odpiral
in zapiral in pa rigalo se mu bo, tako-le: »Hu-jik!«

»Daj no!« ga je posvaril tovariš. »Če se ne boš do-
stojnejše vedel, te vržejo vunkaj.«

Ta opomin ga je zbudil iz prijetnega vzleta domišljije.
»Kaj bova pa igrala, jaz in ti?«

»Morje,« je kratko odgovoril Likar.

»Ali morje?«

»Morje. Boš že videl.«

22

Morje! Stanka so pričeli obhajati dvomi, ali bo kos
tako težavni nalogi. Videl še ni morja drugod kakor na
slikah; po slikah pa in kar je bral in slišal, si ni mogel
kar nič predočevati, kako naj igra, da bo podoben morju.
Tolažila ga je edina okolnost, da ima tovariš enako vlogo;
kakor bo delal tovariš, tako on.

Že sta zavila s ceste in izpod kostanjevega drevoreda
skoz vrata v ograji k vhodu na oder. Čakalo je že nekaj
fantičev, radovedno so prežali v razsvetljena okna garderob,
s sveto grozo vlekli na ušesa zvoke in ropote, prihajajoče
iz poslopja, in vsakikrat, če je kdo prišel ali odšel skoz
duri, so stegovali vratove, da ujemo pogled na par razsvet¬
ljenih stopnic.

Slednjič so se odprle duri in na prag se je postavil
širokopleč, bradat mož. Uteknil je roki v žep, dobrohotno
pokimal mladim umetnikom, za korak se umaknil v
stran in jih prijazno povabil: »Na, zdaj pa le noter, ba¬
rabice!«

Vsi so se hkratu stisnili skoz duri in hiteli po stop¬
nicah, kakor da je škoda vsakega trenotka. Vrh kratkih
stopnic na hodniku so se ustavili, da počakajo prijaznega
moža. Na hodniku so bile po vrsti duri, skoz duri se je
čul kreg, smeh, petje. Stanku je bilo kar tesno pri srcu.

Prijazni mož z brado je odprl široke železne duri:
»Le noter, barabice!« in bili so na odru. Stanko še ni videl
kaj tako čudnega. Neskončen se mu je zdel prostor navzlic
neštetim lučim — ne v vrh, ne v daljavo ni bilo razločiti
konca; vsekrižem so stale platnene, na lesene okvire pri¬
bite stene, vmes so s tihimi koraki švigali ljudje po ne¬
znanih opravilih. Na eni strani se je spenjala gladka, siva
stena od vrha do tal, pred njo sredi odra je stal gospod
s pobarvanim licem in v pisani obleki in je gledal skoz
okroglo luknjico v steni — kaj, če je ta visoka stena za¬
grinjalo? — v kotu je slonel ognjegasec.

Strmel je v nevajene obilne čudeže, ko ga je Likar
dregnil v rebra, naj vendar posluša. Pred njimi je stal dolg
gospod s plešo in z zlatimi očali in jih je kregal: »Morje
zadnjič ni bilo morje, ampak kislo mleko. Vihar je na morju,
razumete, vihar: pode se divji valovi! Da mi ne boste
spali, sapramenski fantje, pripogibati se morate, gori doli,
gori doli, drugače naj vas vse vkupe pobere rogač!«

Nagnali so mlade umetnike v ozadje, tam so morali
poklekniti in se z rokami upreti v tla, pregrnili so jih s

23

plahto, belo in zeleno pobarvano, ta plahta je bila površina
morja, in gospod s plešo in očali je komandiral fante, kako
se morajo dvigati in kretati pod plahto, da bo uživalo
občinstvo čim bolj živ vtisk viharno razburkanega morja,
tako živ, da ga skoro prično opominjati občutki morske
bolezni.

Zdaj je Stanko vedel, kako je igrati morje.

Saj bi bilo prav kratkočasno, noreti pod plahto, suvati
drug drugega in ščipati, če se ne bi moralo vse goditi
skrajnje tiho; če je dal kateri količkaj glasu od sebe ali
zaropotal, že se je čulo zabavljanje iz ust sitnega gospoda
s plešo in z očali in razločile so se besede in kretnje,
kakor da išče dolgo palico v nič kaj prijazne namene.

Pričela je godba, sledilo je petje, slišati je bilo tekanje
po odru, piš vetra, dež, grom. Stanka je silno mučila rado¬
vednost, tako rad bi pokukal izpod plahte, pa se ni dalo:
bila je pripeta.

Temačno je bilo pod plahto in smrdelo je po barvah.
Stanko si je želel izpod nje — hitro se je naveličal biti
morje. »Likar, slišiš, ali bo še dolgo trajalo?«

»Čakaj ! Saj se je šele pričelo.«

»O jej!« — Kaj naj počne, da bi hitreje potekal čas?
Spomnil se je, da ima v žepu tobakiro, poiskal jo je in
upirajoč se z glavo ob plahto, je ponjuhal. Potem jo je
ponudil Likarju.

Hola, tobakira! Likar jo je zadovoljno sprejel. Po hrbtu
roke si je v lep grebenček nasul črne štupe — tako je
videl delati starega gospoda, ki je prihajal posedat v stranski
drevored Zvezde — počasi je potegnil roko pod nosom in
vase srknil žgoči prah. Ko je bil gotov, je dal tobakiro
sosedu — saj jedro zabave pri njuhanju tiči v tem, da
njuhajo tudi drugi in jih žge v nosu.

Sosed pa je bil navihan in objesten in je izbil po¬
nujeno tobakiro iz rok, da se je zakotala po tleh in se je
razpršila vsa njena vsebina. Ta dogodek je vzbudil prisrčno
veselost vseh podmorskih bitij, tudi Likarja in Stanka, ker
je prekinil duhomorno enakomernost, ki je vladala pod
pobarvano plahto, pomenjajočo morsko gladino. Komaj so
zadrževali smeh, ki jim je le še bolj silil na dan, ko se je
spet oglasil dolgi, sitni gospod, ogorčen grajal nemir in
grozil, da jim potrga ušesa.

O ubogi gospod s plešo in z očali — za intendanta
so ga zmerjali — srečnega bi se lahko štel, ako bi bil ta

24

kratki nemir v globinah morja edina neprilika tega večera!
Ali dražil ga je tudi zbor — kako je bil lesen! — dražil
ga je vihar, ki je cele tri takte prezgodaj pričel besneti —
in vendar so bile vse to pravzaprav le malenkosti! Zakaj
zgodilo se je nekaj, česar niti v najbolj pisanih sanjah ni
slutil, da bi bilo mogoče na svetu: morje je pričelo kihati.
In kako je kihalo, kar kih za kihom! Škandal! Pevci so
se ozirali in se muzali — drhal! nemara se ji še dobro
zdi, da morje kiha. — Lase bi si bil izruval gospod inten¬
dant, da bi jih bil kaj imel; tako pa je zbežal z odra in
za sabo zaloputnil železne duri, kakor da je strela udarila
v jambor. Zunaj je tekal od enega konca hodnika do dru¬
gega, preklinjal svoj umetniški poklic, ki je navezan na
toliko postranskih činiteljev, in kuhal jezo in maščevanje.

Ob živahnem ploskanju občinstva se je končalo prvo
dejanje: spričo hrupne godbe poslušalci niso bili zapazili
čudne naravne prikazni kihajočega morja.

Prijazni glas bradatega gospoda je poklical mlade
grešnike izpod plahte: »Le semkaj, barabice! Lepo komedijo
ste mi napravili! Kar hitro se mi izgubite — skoz ta vrata
pojdite in bežite, dokler vas nesd noge; če vas dobi gospod
intendant, reveži, poreže vam glave!«

»Prosimo, gospod režiser, vsak za dvajset vinarjev,«
se je osmelil Likar.

»Petindvajset bi jih zaslužili, vsak in vsi, pa ne vi¬
narjev! Hitro se mi izgubite!« Rinil jih je vun.

»Gospod, dajte nam vsaj listek za na galerijo!« je
prosjačil Likar. ,

Gospod je vzel iz žepa karto, nanjo načečkal par
besed, jo dal Likarju in potisnil družbico skoz duri . . .

Zgoraj na stojišču zadnje galerije je zijalo pet parov
zvedavih deških oči daleč tja doli na oder. V zadnjem de¬
janju je igralo zopet morje. Ležalo je mirno kakor kislo
mleko in lastniki teh petih parov oči niso gojili nujnejše
želje, nego da bi zdaj-le bili hkratu na galeriji in pod plahto,
da bi lahko na svoje oči gledali in občudovali učinek last¬
nega umetniškega delovanja.

Ob desetih je bilo predstave konec in mlada družba
se je razkropila.

Stanko jo je mahal proti domu. Cesta je bila črna
ljudi, vračajočih se iz gledišča, vtiski predstave so jim
vrveli čez ustnice in tudi Stanku je bilo srce še polno tega,
kar je videl in doživel. Proti predmestju pa se je ulica

25

bolj in bolj praznila, le posameznike je še srečaval in
vsakemu se je mudilo. V Stanku se je pričel porajati ne¬
prijeten občutek, ni se pa še zavedal, pred čim in zakaj.

Šele ko je zagledal hišo, kjer so stanovali, se mu je
na mah zbudil spomin na popoldanski dogodek: da ga je
natepla mati in da ji je ušel. In hkratu ga je pričela pla¬
šiti slutnja in skrb, ki dosedaj spričo obilih drugih vtiskov
ni našla vstopa v njegovo lahkomiselno glavo, ki pa se je
ta hip tudi že izkazala kot bridka resnica: hišne duri so
bile zaklenjene, zastonj se je obešal na veliko mrzlo kljuko.

Na glas je zaihtel, pa ga je koj bilo strah in sram,
kaj, če ga kdo vidi! S silo je premagal jok in počasi šel
naprej, postajal pa je in poslušal, če bi nemara za njim kdo
prišel in odklenil duri. Tam, kjer se cesta zasuče, se je
obrnil in se vračal. Zopet se je z rokama obesil na mrzlo
kljuko — zastonj! — in zopet so se mu udrle tihe solze.

Stisnil se je v kot pri durih,' srce mu je prekipevalo
bridkosti, mraz je bilo, smilil se je samemu sebi in je bil
prepričan, da je vsemu kriva mati: zakaj ga je tepla! Ko¬
likokrat je že slišal: otroka ne smeš tepsti, lahko se mu
pripeti kaj na telesu ali zdravju!

Srd in trma sta mu premagala žalost in napotil se
je nazaj v mesto, tam je bolj svetlo in več ljudi. Lahko
je bil oblečen in zeblo ga je. Zavihal si je ovratnik, kvišku
si potegnil zgolj z vrvico okoli života pripasane hlače in
sključen in roki globoko tiščeč v strgana hlačna žepa je
stopal tik ob hišah proti mestu. Kje in kako bo prebil noč,
še ni preudarjal, tako daleč niso segale njegove misli niti
njegove izkušnje — bila je prva noč, da je sam izostal
z doma.

Bližal se je sredini mesta. Prihajal je mimo širokih
razsvetljenih oken gostilne, vun se je slišalo petje, bren¬
kanje, smeh. Zdelo se mu je, tam notri mora biti paradiž.
Na enem oknu je bila zavesa malo odmaknjena, dvignil se
je na prste in pritisnil nos ob okno, ali videl je le sence,
ker je okno bilo potno. Pa se je le stezal in prežal in se
ni mogel ločiti, tako ga je nase vleklo bučno življenje
tam notri.

Kar ga po rami potrepa krepka roka in ga pokliče
izpred paradiža nazaj v vsakdanji svet.

Stanko se je prestrašen ozrl. Pred njim je stal čuvaj
pravice, brkat policaj, oblečen v gorko suknjo. »Kaj pa ti?«
ga je vprašal in vanj upiral svoj dobrohotni pogled.

26 .

»Jaz, jaz, jaz . . .« je hitel Stanko in ni vedel, kaj bi
rekel, le zdelo se mu je, da se mora zdaj-le kaj zlegati,
zakaj kdor izmed tovarišev je imel že kaj opravila s poli¬
caji, vsak se je potem hvalil, kako jih je nalegal.

»Kaj pa ti, zakaj nisi doma?« je ponovil policaj vpra¬
šanje in držal fanta za ramo. »Saj boš zmrznil.« Zasukal
gaje proti luči. »Kakšen pa si po obrazu? Ali si se jokal?«

Stanko je pokimal. Spomin na neprijetnosti današnjega
dne in kočljivost sedanjega položaja sta mu vnovič pognala
močo iz oči in nosa in rokav je stopil spet v službo. Bilo
mu je pa tudi že jasno, kako bo uravnal svoj zagovor.

»Zakaj se jokaš?« ga je vprašalo dobrosrčno oko
postave. »Kje si pa doma?«

»Mama so me tepli, vun so me zaprli, bojim se domov,«
je ihteč odgovarjal Stanko in vse, kar je povedal je bilo
malo drugače kakor res.

»Revček,« je rekel stražnik, »nič se ne boj, le pojdi
z menoj!« Prijel je ihtečega dečka za roko in sta šla proti
policijski stražnici na rotovžu. Po poti ga je izpraševal, kdo,
kaj in kako? in Stanko je vse povedal, kar je bil vprašan
in vkolikor mu je bilo v prid; izkazalo se je, da ima
fant izboren spomin zlasti za to, kdaj, kje in od koga je
bil tepen; o gledišču seveda ni črhnil ne besedice in o ki¬
hajočem morju tudi ne, nemara, ker ni bil vprašan . . .

V gorki stražnici so • mu dali dobrovoljni stražniki
kruha in klobase, ogrela sta se mu telo in duh, otajal se
mu je jezik. Pa je razkazal ljubeznivim svojim gostiteljem
obrunek vrh glave, kjer se je bil zadel ob mizni rob, ko ga
je bil pahnil oče. Splošno zanimanje pri poslušalcih! Ne¬
pričakovani uspeh ga je izpodbodel, da je poleg tega ob-
runka pokazal še vse neštete druge, ki si jih je bil nabral
v teku let pri plezanju in tepežih, in je tako sukal besedo,
kakor da sta kriva vsem tem poškodbam oče in mati, ki
je o njiju pravil take historije, da so se jim vsi krohotali,
ne izvzemši mladega pripovedovalca.

Bilo je že polnoči, ko so ga spravili spat v sosednji
prostor na pograd, kjer so ga dobro zavili v koc. Kmalu
je zaspal in ko so mu v teku noči prignali druščino, do
nezavesti pijanega dedca, komaj da se je za hip zbudil.

*

* *

Ko je bil Kocmur prišel o mraku domov in mu je žena spo¬
ročila klavrni uspeh svojega obiska pri sestri Nanči, je bil hud.

27

»Zanič nisi,« je rohnel, »ne vem, zakaj te imam.«
Pričel je modrovati in je samega sebe imenoval osla, ker
je upal, da žena opravi izročeno ji nalogo. Namignil je, da
bo zdaj sam vzel stvar v roko — tako je pač na tem svetu,
da vse skrbi leže le na njegovih plečih.

Žena je na pečici kuhala krompir, vzdihala je in ugo¬
varjala in dokazovala, da bi bilo vse drugače, ko bi on
bil drugačen.

Stemnilo se je. Kocmur je vprašal po fantu.

Žena je povedala, kako in kaj. Pričenjalo jo je skrbeti,
kje se potika fant.

Kratko in zaničljivo se ji je posmejal Kocmur. »Ti
si prava mati!« Potem ji je razložil svoje nazore o vzgoji
vobče in o Stankovi posebe in končal svoje predavanje z
izjavo, da gre — naj mu da eno krono!

»Kam greš? Večerje počakaj! Čemu krono?«

Kocmur je vzkipel: Oče se mora vendar pobrigati, kje
je sin. Naj se kaj pripeti, pa bo svet očital očetu brezbriž¬
nost. Lepa mati, ki ovira očeta, ko sinu grozita pogin in smrt!

Prestrašena mu je dala zadnjo krono in Kocmur je šel.

Ostala je sama doma; jedla je krompir in si ga solila
s solzami. Ura se je počasi bližala deveti, fanta pa od
nikoder. Tako dolgo še ni bil izostal nikoli. Morebiti ga je
speljala druščina pa hodijo po mestu. Ali naj stopi še sama
pogledat? Pa lahko pride baš med tem fant in bi ne bilo
nikogar, da mu odpre. In mož je vzel hišni ključ!

Ni ji kazalo drugače, kakor čakati doma v skrbeh,
žalosti, premišljevanju.

Če le ni zašel v slabo tovarišijo! O, k nepoštenosti
je bil tako nagnjen, denar je morala zaklepati pred njim
in kadar ga je poslala v prodajalno, če je le mogel, jo je
goljufal. In kako premeteno se je znal legati, premeteno in
trdovratno — srce jo je zabolelo pri spominu!

Premišljala je svojo usodo, rahlo se ji je oglašala
vest: Ali nisi sama nič kriva? — Pa se je otresala nepri¬
jetnih očitkov in se opravičevala pred seboj: Saj ljubim
svojo deco — edina tolažba v nesreči izgubljenega mojega
življenja mi je ljubezen do otrok in zaupanje, da v otrokih
najdem srečo, ki mi jo je zapravil mož! Branila se je še
bridkega spoznanja, ali ubraniti se ga ni mogla docela, da
ji zaupanje v boljšo bodočnost otrok bolj in bolj upada od
dne do dne; lastni nesreči seje že družila bojazen za srečo
otrok, ki jih temna sila vleče z železno roko v propast,

28

ona, mati, pa ni kos, jim pomoči. Kakor starši, tako ali še
bolj bosta nesrečna tudi otroka! Kakor bridek meč so ji
rezale te misli materinsko srce.

Bdela je čez polnoči in hodila poslušat, ali ne gredo
koraki po dvorišču. Potem je izmučena zaspala.

Ko se je zjutraj ob šestih zdanilo, se je hitro spravila
po koncu. Misli so se ji medle po zbeganih možganih, fanta
ni, moža ni — če se je kaj zgodilo! Kje ju naj išče? Ali
naj gre na policijo? Kaj, če se je fant ponesrečil? — Kaj
naj stori? Ob polosmih bi morala biti že v službi, da po¬
spravi — dela ne sme zanemarjati, zakaj postrežbo težko
dobiš, izgubiš pa lahko!

Tako je šla iz stanovanja in še ni vedela, kam bi se
obrnila.

V veži pri cestnem vhodu je stal mestni stražnik in
se pogovarjal s hlapcem Jakom — videla je, da je hlapec,
zagledavši jo, lahko namignil stražniku z glavo proti njej.

Križani Bog, kaj se je zgodilo!

»Torej vi ste Kocmurka?« je vprašal stražnik in izza
zavihanega rokava potegnil neke papirje. »Torej tukaj imate
vabilo, ob desetih pridite na policijo, tam dobite svojega
fanta, če vam je kaj zanj — fanta in še kaj povrhu. Torej
kje je pa vaš mož?«

»Fanta je šel iskat, ne vem . . .«

»Torej jaz nimam časa, za njim stikati po vesoljnem
svetu. Tukaj vzemite še zanj vabilo, torej naj pride še on
ob deseti uri!«

Kocmurjevi se je odvalil kamen od srca, ko je čula,
da je fant vsaj še živ; zavalil se ji je pa drug kamen na
srce: Ali je kaj naredil, da ga drže na policiji?

Prvo postrežbo je imela v notarski pisarni blizu sod¬
nije. Kakor v polsnu je pospravljala, eno mizo je obrisala
dvakrat, drugo nič, in ko je končala brisanje, se je spom¬
nila, da še ni pometla, in ko je pometla, je morala seveda
spet od kraja brisati. Iz pisarne je šla v cerkev, iz cerkve
na policijo. Pol ure je čakala, potem so jo poklicali.

Gospod policijski komisar je bil gospod s krutimi
brki in še krutejšimi nazori. Uverjen je bil: kdor ima opra¬
vila s policijo, že zaradi tega ni kaj vreden.

Poslinil je palec in kazalec, kakor bi hotel obrniti
list, pa ga ni obrnil in je rekel in njegov glas ni bila
plunka ali harfa, ampak grom, pravcati pisarniški grom:
»Slišite vi, kaj pa mislite, da tako neusmiljeno pretepate

29

ubogega svojega dečka, da je komaj še živ! Še zver ima
ljubezen do svojih mladičev, vi pa nič! Sram vas bodi!
Na vešala tako mater!«

»Križana Mati!« je vzkliknila Kocmurjeva, »ali je
kaj fantu?«

»Vse, kar je prav!« je zakričal komisar in z roko
udaril po mizi, da je kar nazaj odletela prestrašena Koc¬
murjeva. »Iznebili bi se ga radi, že poznamo take matere.
— Tiho!«

Premeril jo je dvakrat z ostrim pogledom od glave
do tal, počasi in opazujoč, ali bo njegova strogost imela
oni učinek, ki ga je bilo želeti v svrho poboljšanja tega
izprijenega sveta. Poslinil si je kazalec in palec, pa ni obrnil
lista, ampak je pozvonil. Vstopil je stražnik; ukazal mu je,
da privede Stanka Kocmurja. Potem je sedel, vzel knjigo
in ž njo udaril ob mizo, vzel svinčnik in ga trdo zopet
položil nazaj in pero prav tako, odprl predal in ga s silo
zaprl, vse le zaradi večjega ugleda policijskega oblastva
vobče in njegove osebnosti posebe.

Stražnik je privedel fanta.

»Tako,« je rekel komisar, »tukaj ga imate. Gorje vam,
če še kdaj slišim o vas. In ti fant, ti si zapomni: ako bi te
spet pretepali, zdaj veš, kje sem — kar semkaj pridi! Bomo
druge strune navili! Adijo!«

Kocmurjeva ni razumela, kaj vse to pomeni, pa pre¬
strašena se ni upala vprašati. Prijela je sina za roko in z
materinsko skrbjo mu pogledala v lice — hvala Bogu, po¬
znalo se mu ni, da bi bil kaj poškodovan! Hotela je ž
njim skoz duri.

Pa se je gospod komisar še na nekaj spomnil. »Stojte!«
je rekel, in poslinil kazalec in palec in z razprtima prstoma
pokazal na Kocmurko. »Zakaj pa ni vašega moža, kaj?«

»Ne vem. Snoči je šel iskat fanta, pa ga do jutra še
ni bilo nazaj,« je kratko odgovorila Kocmurka — zbirala
se ji je nevolja.

Stanko se je muzal.

»Kaj se režiš?« je vanj zagrmel komisar.

»Ata so spodaj,« je s pritajenim smehom povedal
Stanko in poznalo se mu je, kako imenitna in zabavna se
mu zdi ta novica. »Še na pogradu leže, čisto povaljani so.
O polnoči so jih privlekli, pa se še dozdaj niso zdramili,
tako so pijani.«

Kocmurjevo je bilo sram — najrajša bi se bila udrla v tla.


30

»No,« je rekel komisar, »tega gospoda si še posebe
privoščim; le bežita!« Stanko in njegova mati sta bila mi¬
lostno odpuščena.

»Za Krista voljo!« je po poti izpraševala mati sina,
»kaj pa je s tabo, kje si pa bil, kateri lažnivec pa me je
tako grdo tožil, kakor da sem te hotela ubiti?«

»Jaz,« se je odrezal Stanko in predrzno pogledal mater,
»da boste vedeli! Legal se pa nisem nič. Mar me niste pre¬
tepali pri teti Nanči? Mene ne bo nihče pretepal!«

Šla sta baš čez most. Kocmurjeva je omahnila in se
za hip naslonila na ograjo; pogledala je doli v vodo —
smrt ni najhujše!

4. O pratiki in „Struni“,

Jeri in njene

M

l  Milančku.

Država se premalo briga za pratiko in premalo. Ljudje
se izpreminjajo, izpreminjajo se njih potrebe in razmere,
pratika pa hodi že tisoč let in dalj svojo staro pot brez
izpremembe, brez napredka. In vendar, koliko blagra bi
lahko usula preudarna država na svoje državljane, če bi
smotreno prikrojala pratiko potrebam prebivalstva!

Na primer! Ničesar ni človek tako potreben, kakor
mrvice veselja; lahko je pust in grenek vsakdanji kruh,
mrvico veselja nanj pomaži, pa bo dišal kakor potvica !
Veselje lajša vsakdanjo skrb, daje upa in poguma za bo¬
dočnost. Če bi država to dejanski upoštevala! Vzemimo
veselo razburjenost, ki vlada na Silvestrov večer širom
vesoljne domovine in daje življenju državljana prijazno vse¬
bino kar zaves mesec naprej in nazaj! Država, ki razume
svojo nalogo in ji je kos, bi rekla: Prav! Dobrobit mojih
prebivalcev mi je prva skrb; ako jim je Silvestrov večer
v tako radost, dobro, pomnožimo jim to radosti Semkaj
s pratiko in jim dajmo Silvestrov večer — ne samo enkrat
na leto, dajmo jim ga vsak drugi ali tretji mesec! Tako bi
rekla država, ki ji je pri srcu blagor državljanov in se ne
bi pomišljala, temu blagru prikrojiti pratiko.

Ali vzemimo drug pojav! Splošno je znano dejstvo,
da sta sreča in zadovoljnost v družinah javnih ali zasebnih
uradnikov in uslužbencev v prvi polovici vsakega meseca
večji in boljši nego v drugi. Kadar se mesec nagne čez
polovico in čim bolj se bliža koncu, tem več je v takih
družinah slabe volje, prepira in joka. Koliko greha, koliko
solza bi lahko preprečila preudarna država s kratko preuredbo

j

31

pratike, da bodi dvakrat na mesec prvega! — Ali okoste¬
nelemu državnemu birokratizmu je ta preprosta rešitev
dobrega kosa socijalnega vprašanja očitno preveč preprosta —
zato ni upati, da bi se je lotil.

Tako je torej bila kriva pravzaprav zgolj zastarela
pratika, da v družini odvetniškega uradnika Jeraja h koncu
sušca meseca niso vladale one solnčne razmere, ki bi jih
bilo želeti iz splošno človeških ozirov. Z denarji je šla tesna.
Pričakovane terne ni bilo. Prvič ker se je kot resnično
izkazalo črevljarjevo prepričanje, da so številke 20, 50 in
70 neumne številke in ni ne ena bila izžrebana; drugič, če
bi bile prav izžrebane, ne bi bile nič zalegle, ker Jerajeva
sploh ni stavila ne vinarja v loterijo, ampak je od črev-
Ijarja ji zaupani tolar nesla k mokarju. V skrbeh je seveda
bila, kaj vrabec, če bi nalašč prišle one neumne številke!

Jerajevi so sedeli pri kosilu. Oziroma gospod je hodil
gori in doli, mrko gledal na mizo, kjer se je iz sklede in
s krožnikov kadil z mlekom politi močnik, in se kregal.

»Ali res več ne zaslužim, kakor za močnik? Kam pa
daješ denar, da si že sredi meseca brez njega?«

»M-m, kako je dober močnik, kaj ne, Milan? Le jejva
ga!« je rekla gospa Jerajeva in hitela ropotati z žlico po
krožniku in jo nositi v usta.

Gospodu Jeraju se je bliskalo iz oči. »Nikar se ne
gugaj na stolu! Stara koklja, pa še sedeti ne znaš — veš,
da tega ne trpim !«

Gospa Jerajeva je ustavila guganje in je zapela »tim-
tim-tim-timtidrim«, lepo arijo iz Rigoletta, ne toliko iz ve¬
selja do glasbe, kakor zato, da jezi moža.

Mož je čutil njen namen, pa se je premagal in ni nič
rekel. Postal je pri oknu in gledal vun. Pa ga je spet
zbodlo: zunanje okno ni bilo pošteno zaprto — naj gre
dež, napne se les in okna sploh ne bo več moč zapreti!
Vedno tista zanikarnost! — Brez besede, pa s tem izdatnejšim
dejanskim hrupom se je spravil na delo, da okno zapre,
kakor mora biti zaprto v dobro urejenem gospodinjstvu.

»Jera ga je zapirala,« je lahko pripomnila gospa.

»Jera, Jera — zato ker ti vedno pošteno zapiraš!
Kadar si še šla skoz kake duri, še vsakikrat si pustila
odprte. In samo na pisalno mizo mi je treba pogledati,
pa vem, kdo je pisal. Ti! Zakaj? Zato, ker je tintnik
odmašen.«

»Pa ga zamaši!« je svetovala Jerajeva.

32

»Zamašil bom najprej tebi usta,« je zavpil razjarjeni
gospod Jeraj, čigar glad ni manjši postajal od prerekanja,
ampak je rasel in ščuval svojega gospodarja.

Milan je bil vajen domačih prepirov, a to pot je bil
oče le preglasen, in plašno je dvignil pogled s krožnika.

»Nonono! je rekla Jerajeva, pa ji je mož koj odrezal
besedo z gromkim: »Tiho!«

Tačas so se odprle duri, notri je pogledala stara ku¬
harica Jera in je poklicala Milana: »Milanček, ali greš malo
k meni?« in Milanček, ki je menda že čakal na ta poziv,
je hitro smuknil iz sobe.

Jera je že nad deset let služila pri Jerajevih. Prišla
je k njim že v onih boljših časih, ko je služboval Jeraj še
na kmetih sicer z manjšo plačo, pa tudi z manjšimi potre¬
bami, tako da si je celo v hranilnico nosil denarja. Milan se
je rodil na kmetih. Kmalu po njegovem rojstvu pa se je
primerilo, da se je Jeraju ponudila služba v Ljubljani. Saj
je bil zadovoljen na kmetih, vajen ljudi in kraja, in žena
je bila ondu doma iz boljše kmetske hiše. Ali — imel je
družabne talente in ti so ga gnali v veliki svet. Znal je
zapeti »Domovina, mili kraj« in pri čaši vina izpregovoriti,
pokonci vzravnan in z levo roko v žepu, pet šest besedi;
pa so mu prijatelji vtepli v glavo in jim je verjel in si
domišljal, da ga kliče blagor domovine: tam v glavnem
mestu da se mu odpre možnost delovanja^v širšem delokrogu,
primernejšem njegovim sposobnostim. Žena je bila pridno,
skromno bitje, nerada se je ločila iz bližine svojcev; ali
misel na Ljubljano in na uspehe, ki tam čakajo oboževa¬
nega moža, je mikala tudi njo in tako so se z velikanskimi
nadami preselili semkaj — tega je bilo zdaj devet let. Jero
so vzeli s sabo, saj ni mogla zapustiti malega nebogljenega
Milančka, ki je s skrbjo in veseljem bila pozdravila njegov
prvi dih, imela ž njim vse križe in težave, katere provzroča
negovanje takega majhnega možica — ti križi in težave
so ji ga prikupili in prirasel ji je bil k srcu.

Nade Jerajeve so se bile izpolnile. Z neutrudljivo svojo
delavnostjo si je že v teku kratkih treh let priboril častno
mesto predsednika v mladem pevskem društvu »Struna«,
ki se je zlasti odlikovalo po svojih vrtnih veselicah s šo¬
tori. Baš v teh šotorih pa je tudi skromna gospa Jerajeva
pričela svoje javno delovanje kot dražestna prodajalka
jestvin in pijače in je bilo gospodu Jeraju v veliko za¬
doščenje, ko je videl, kako se mu priprosta družica s kmetov

33

razvija v mestno damo. Čim je pa on zasedel predsedniški
stolec, povzpela se je tudi ona do upoštevanja vrednega do¬
stojanstva načelnice veseličnega odseka, ki je poveljevala
vsemu štabu prideljenih ji prodajalk in je hodil ves denar
skoz njene roke.

Tako je rasel ugled Jerajeve dvojice. Ali ugled je stal
denarja, »Struna« je imela seje po gostilnah, načelnica od¬
seka je potrebovala obleke. In ugled je jemal časa in ni
šlo drugače, malega Milana sta bolj in bolj prepuščala ne¬
govanju stare Jere, in mali Milan je kmalu bolj poznal Jero
nego rodno mamo in bolj in bolj sta se oklepala drug
drugega, služkinja in otrok.

Jera je imela svojo posteljo v široki veži med kuhinjo
in sobama. Ko sta Jerajeva, zadržana po važni društveni
seji, prvič izostala z doma pozno v noč, je bilo Milana
samega strah; vekal je in klical in stara Jera je morala k
njemu v sobo, da je sedela poleg njega in mu držala roko.
Drugo pot so mu pa postavili posteljico kar v vežo poleg
Jerine in potem je tam ostala in je bilo vsem prav. Fantek
je rasel, več je bil v kuhinji nego v sobi — novodoben
pepeluharček, kakršnih je mnogo — in Jera ga je učila
križa in koliko je Bogov in ko je pričel hoditi v šolo, mu
je po svojih skromnih močeh pomagala pri učenju in pri
nalogah.

Priprosta je bila in neolikana, ali imela je srce in vest,
to dvoje več šteje, kakor vsa tiskana modrost tega sveta.
Potrpežljiva je bila in prizanesljiva, ni je dražil ne jok, ne
vik, z ljubeznijo je vračala in branila. Njena služba je tra¬
jala od šeste ure zjutraj do desete zvečer, šestnajst ur na
dan, in še je ponoči vstajala k otroku in, če treba, pri njem
bdela, mu pravila in pela ure in ure. Imela je mezde šest¬
najst kron na mesec, za delo v kuhinji namreč in po sobah ;
delo z Milančkom je opravljala zastonj in povrhu, saj lju¬
bezni itak ni moč plačati. — Videla je in si bila svesta,
da ni prav, kakor živita gospod in gospa. Pa se ni marala
brigati za njune zadeve, le na fanta je gledala, da bo zdrav
in priden; čutila je, da pravzaprav le zaradi njega živi v
tej družini. Zakonska Jeraj pa sta se polagoma privadila
temu razmerju in se jima je videlo čisto v redu in sta brez
pomislekov prepuščala svojega edinca Jeri in njeni brigi
in skrbi.

Prav nič čudno se jima torej ni zdelo, ko je Jera,
začuvši zakonski prepir, kakršen je bil le preobičajen v

Ptički brez' gnezda. 3

34

drugi polovici vsakega meseca, rešila Milančka, svoje srce,
z bojišča v tiho zavetje kuhinje, da vsaj v miru použije
svoje kosilce.

Zdaj sta bila zakonska sama in je najprej povzela
besedo gospa Jerajeva: »Meso bi rad jedel, plačal pa ne!
Zakaj si mi preklical pri mesarju kredit! Brez denarja in
brez kredita ni mesa, pa je dober močnik.«

»Torej ne pripoznavaš, da zapravljaš? Denarja ti
dajem dovolj . ..«

»Kar sam kupuj hrano in sam oblači, pa boš videl:
še močnika ne bomo jedli. In če ne bomo siti tvojih pridig,
kmalu umremo gladu. — Vprašam te, ali se kaj brigaš za
fanta, ali ima zvezke in svinčnike in peresa, ali ima cele
podplate ali ne? No, vidiš!«

»Ti denar trosiš,« se je kregal gospod Jeraj. »Kam
pa gre? Menda ne ješ kar takega!«

Na mizi je stal kruh. Kakor v mislih je Jeraj izdolbel
s prsti malo sredice in jo jedel, hodeč po sobi. »Preveč
denarja ti gre na cunje.«

»O, da,« je odgovorila Jerajeva, »kar poglej!« Pridvig-
nila je rob krila in pokazala, da ima na nogah nogavici
različnih parov, eno rumeno, eno črno, le vtoliko sta si
bili sorodni, da sta bili obe luknjasti. »Sram me je ljudi,
da veš! Tako varčujem in odlašam . . .«

Mežikala je in stresala glavo in poleg se gugala na
sprednjih dveh nogah stola. Potem je vzdihnila in na mah
ustavila guganje, nepremično sedela, mižala in molčala —
pretresljiva slika po krivem preganjane nedolžnosti!

Jeraj si je za izpremembo odlomil precejšen kos skorje.
»Ali ti je treba tako dragega klobuka, ljudje si delajo norca,
šestdeset kron je gotovo stal 1 Saj nisi vladna svetnica,
ampak žena pisarniškega uradnika.«

»Oh tisti klobuk, celih dvajset kron me je stal!«

»Kdo ti bo verjel! Tomažinka mi je pravila, da ga je
videla v prodajalni, preden je bil prodan, in so zanj zahte¬
vali šestdeset kron.«

»Jaz sem dala le dvajset kron, ker sem priporočala
prodajalno še drugim damam.« — Gospa Jerajeva se topot
ni dosti zlegala, kajti res ni dala več nego dvajset kron,
dočim jih je štirideset ostala dolžna.

Gospod Jeraj je videl, kako divje izgleda s prsti razorana
štruca; vzel je nož, odrezal takšen kos, da je dobil kruh zopet
krščansko lice, in ga natepaval. Tako je imela besedo Jerajeva.

35

»Moj dragec, drugod tudi ne izhajajo pri tej draginji!
Reci šefu, da ti zviša plačo! Ali pa morda želiš, da grem
jaz za postrežnico, ne?«

Jeraj je odkimal z glavo in iz polnih ust nekaj za¬
mrmral. Ne, šefa ne more venomer privijati, zadnjič ga je
ob novem letu in takrat izdatno — tega je komaj tri mesece.

Jerajeva je krenila na druga pota. »Koliko jih je, da
jim ne zadošča plača, pa si poiščejo pač še postrani kaj
zaslužka. Ne? V kaki trgovini za par ur ali pa v kakem
društvu, seveda v takem, ki kaj plača . ..«

Jeraj je sklenil, da se najč vsaj kruha. Odrezal si ga
je še en kos, se vsedel k mizi, da ne bi drobil po tleh,
in je jedel.

Jerajeva je nadaljevala. »Veš, par sto kron nagrade
bi ti »Struna« lahko dajala vsako leto.« (Jeraj je moški
odklonil ponujeno nagrado z odločno kretnjo glave.) »Saj
ni treba, da ti jih dajo kakor plačo, naj ti jih naklonijo
kakor častno darilo, na pr. v cekinih, prilepljenih na žame¬
tasti plošči. Čisto lahko bi to storili. Ne bodo izlepa dobili
drugega osla, ki bi jim zastonj toliko delal kakor ti.«

Čim bolj je prihajal sit, tem manj je bil siten gospod
Jeraj. Pohvala iz ust žene ga je prijazno božala; imel pa
je polna usta in ni mogel nič reči, pa je skomignil z ra¬
mama, češ: Storil sem le svojo narodno dolžnost.

»Kaj je bila „Struna“ prej in kaj je zdaj! En dolgo¬
časen koncert so imeli vsak post, da so miši ž njim pre¬
ganjali iz dvorane, in kake tri pogrebe na leto. Ne? To je
bilo vse. Niso imeli ne zastave, ne čepic, ne znakov —
komaj da so hlače imeli na sebi. Pa si ti postal predsednik
— kakšne so zdaj veselice! Ljudi se kar tare; človek bi
moral imeti deset rok, da bi vsem postregel, tako se gnetejo
okoli šotorov. — Lahko bi ti dali nagrado. Ti si duša vsega.
Ali pa jim vrzi vse vkupe tja pred noge! Naj si le kar
sami uprizore svojo pomladansko veselico!«

Gospod predsednik »Strune« je pozabil na suho kosilo.
Pobrisal si je s čela koder, globoko mu viseč nad desno
oko, in izjavil: »Sami ničesar ne spravijo vkupe, še pošte¬
nega plakata ne!« — Plakati društvenih veselic so bili
posebni ponos gospoda Jeraja; visoki kakor stolp so s
svojo kričečo barvo že od daleč begali z vseh vogalov
mirno prebivalstvo.

»Zato pa pravim,« je rekla gospa Jerajeva in čutila,
da je položaj že izgubil tisto napetost, ki je vsled nje

3 *

36

morala opustiti guganje s stolom. »Ti si preveč idealen —
to je tvoj greh!«

Gospod Jeraj je hodil po sobi, roki je imel na hrbtu,
glavo pa dvignjeno in mučeniška zamaknjenost mu je sijala
iz oči. »Društva ne morem puščati na cedilu. Nesebično sem
mu služil in nesebično mu bom, to je moja narodna dolž¬
nost — in naj poginem poleg!«

»Pa drugi?« je pripomnila Jerajeva, »zakaj se pa drugi
ne žrtvujejo I«

»Drugi so drugi, Jeraj je Jeraj!« S poudarkom in
ponosom je izpregovoril te besede, vredne, da se zapišejo
z zlatim peresom v zgodovino človeške nesebičnosti. Po¬
čakal je in dal ženi časa in prilike, da se uglobi v lepo to
izjavo in preudari nje jedro in dalekosežnost.

Potem je pravil: »Snoči smo sklepali, da priredi
„Struna“ svojo prvo letošnjo veselico na binkoštni pone¬
deljek v čast botrom, botricam in birmancem. Moj predlog! —
Birmancem v spremstvu staršev ali botrov prost vstop —
moj predlog! — Pijača seveda v lastni režiji! Vse dame
v šotorih okrašene z makovimi cveti — moj predlog! Odbor
je bil navdušen, na rame so me dvignili in nosili po vsi
gostilni, tako so jih pogrele moje ideje.«

»Samo peti ne smete preveč,« je opozorila Jerajeva,
»petje moti kupčijo.«

»Tisto bodi moja skrb! Oder za pevce pride v kot za
verando; kdor bo hotel poslušati, bo šel tja — na vrt do
šotorov se ne bo slišalo pevcev.«

»Pa veš, šotor s šampanjcem bo moj,« je ukrenila
Jerajeva in pogovor se je pletel naprej in pozabljen je bil
močnik, pokopan prepir spričo višjih nalog in ciljev in
malenkostna zadeva piškavih domačih financ je prišla le
še toliko v razgovor, da je obljubil gospod Jeraj, da prime
šefa za predujem.

»Slabi časi,« je tolažila Jerajeva, »pa pridejo boljši!«
— in ji je švignilo po glavi, da res treba boljših časov,
dokaj boljših, kajti skrivnega dolga pri modistki in pri
zlatarju in drugih kljuk je bilo že toliko, da jih skoro več
ne bo moč skrivati pred možem, in potem bo joj in polom.
Pa je stresla glavo in si v mislih rekla: »Bo že!« —

V tem času, ko sta se oče in mati ukvarjala s
prospehom prepotrebnega društva »Strune«, se je zunaj
v kuhinji pečala stara Jera ž njunim edinim sinom
Milanom.

37

Najprej ga je napasla, odstopivša mu svoj del močnika.
Saj ona je živela največ le ob mlečni kavi, ki pa je imela
kavo le v imenu, dočim jo je v istini nadomeščala cikorija.
Poleg ga je izpraševala, kako je bilo dopoldne v šoli. Jedel
je in pravil, da je bil vprašan iz slovnice, pa je znal in
zato je smel iti po vodo in zbrisati tablo, kar šteje v šoli
za najvišje odlikovanje. — »Pa si jo snažno zbrisal?« je
skrbelo Jero. On pa je bil v svojem pripovedovanju že pri
telovadbi: sam je splezal do vrh droga! — »Otrok, lepo
te prosim, pazi, da mi ne padeš pri plezanju, dobro se drži!«
ga je opoza ' kaj dandanes vse počno z

v šolo metulja in ga je izpustil, da je letal po šolski sobi,
pa mu je učitelj navil ušesa, namreč Stanku in ne metulju.
— »Stanko je malopridnež, nič ne maram, da se ž njim
pajdašiš,« je odločila Jera.

Potem je zapazila, da je Milan izgubil pri telovniku
gumb, izpraševala ga je podrobno, kje ga je zasejal in kako,
pa Milan ga ni bil niti pogrešil. Slekel je telovnik in Jera
je s precejšnjim trudom vdela v šivanko nit — trud je bil.
zato tolikšen, ker je vdevati pomagal Milan — in vzela je
s police škatljo, tam notri je bila bogata zaloga gumbov,
izbrala je tistega, ki je bil ne dosti, pa vendar razmeroma
najbolj podoben ostalim, in ga prišila.

Ura se je bližala pol dvema. Milan se je pripravljal na
odhod v šolo, pa je prišlo na dan, da se ni še naučil do¬
mače naloge iz računstva. Pozabil je nanjo! Jera je bila
bolj nesrečna kakor fant. »Hitro knjigo v roke, pa se uči!«

Vmes v nalogi je bilo vprašanje: »Koliko jabolk je
prinesla mati s trga, ako da svojim trem otrokom vsa¬
kemu tri in ostaneta še dve?« V potu svojega obličja mu
je pomagala uboga Jera pri reševanju težavne te uganke;
v predalu je našla še nekaj fižola in s pomočjo fižolovih
zrn sta točno izračunala prvotno število jabolk.

Milan je hitel v šolo, tako se mu je mudilo, da se
niti ni poslovil od staršev, le stara Jera mu je naredila
običajni križ. In se je zgodilo, da je bil res vprašan v šoli
in mu je dal učitelj prav to vprašanje, ki sta ga doma
vkupe reševala z zvesto Jero: »Koliko jabolk je prinesla
mati s trga, ako da svojim trem otrokom vsakemu tri in
ostaneta še dve?«

Ali se je postavil Milan! Samozavestno, hitro in točno
je odgovoril: »Enajst fižolov.« In je žel s tem odgovorom

otroki!«

Kocmurjev Stanko prinesel

38

pravzaprav lep uspeh, kajti so se kar okna tresla od smehu
tovarišev.

Učitelj je bil žalibog drugačnega mnenja; smatral je
Milanov odgovor za objestno šalo in ga je poklical vun
pred tablo. Bil je novodoben vzgojitelj, spoštoval je šolski
zakon in se bal kazenskega in ni nikdar niti prsta položil
na šolarja, naj je bil še tako potreben strahovanja. Kaznoval
je po svoje. Ukazal je: »Milan Jeraj, primi se za uho!« —
Milan je ubogal in že se mu je kisal obraz. — »Milan
Jeraj, stresi se za uho!« In Milan Jeraj si je stresal uho
in solze, debele kakor vinske jagode, so mu tekle po licu.

Ko je povedal doma stari Jeri to svojo nezgodo, se
je jokala še ona.

5. Tonček.

t

Črevlj ar Pirc ni utegnil pa je šla črevljarka k do¬
lenjski teti po sina in ga srečno pripeljala domov. Plaho
se je oziral objokani Tonček po novem, tesnem domovanju
in po novih, skoraj tujih mu ljudeh, ki jima naj odslej
reče ata in mama. Hudo mu je bilo pri srcu in le malo
je čul in razumel lepega nagovora, ki mu ga je privoščal
njegov svečano oblečeni roditelj, ki je bil baš namenjen
z doma.

»Zdaj si doma, fant,« je rekel, »jaz sem tvoj oče,
mama so tvoja mati in nič ti ne bo hudega, če boš priden.
Drugače pa bo pela palica. Jesti boš imel dosti, nič se
ne boj, ampak ubogati moraš — kdor ne uboga, ga tepe
nadloga! Hodil boš v šolo, da ne ostaneš zabit teliček,
in ko jo dovršiš, boš sedel tu pri meni na stolu in šival
in si lahko še kdaj srečen.«

Za mojstrom je stal vajenec Peter. Tudi on je hotel
pozdraviti novodošleca in ker ni smel z besedo vmes, je
govoril z znamenji: uteknil je v usta oba kazalca, vsakega
v en kot, s palcema si »e potegnil spodnji očesni veki
navzdol, spačil obraz in pokazal Tončku iezik.

Tončku se je že itak ves čas nabiral jok; samo
čudnega pozdrava Petrovega je bilo še treba, da se je
pričel strahovito dreti, umikal se je in z očmi iskal vrata
— ušel bi bil rad.

»Čemu se dereš,« je jezno vprašal ata Pirc, »ko ti
da>em dobre nauke?« Že je stegnil roko, nemara bi k
plohi solza prišlo še kaj toče, da ni ročno priskočila Pir¬
čeva, ki je na štedilniku ravnala kavo.

39

»Pusti ga no!« je rekla, »saj vidiš, da je še ves
zbegan! Pa glej, da prideš o pravem času domov! — Ti
si pa solze obriši, fant, in nos, saj ti že v usta lezeta
sveči! — Pa ne v rokav, pujs! — Ali res nimaš rute —
križ božji, pri kakih ljudeh si pa bil? Na!« In obrisala
ga je v svoj predpasnik.

»Torej,« je še enkrat povzel besedo mojster Pirc,
pripravljen na odhod, »fant, priden bodi in ubogaj, samo
tebe imava, vse dobiš za nama, če boš po tem! Drugače
pa že veš.« Okrenil se je, da si vzame izza omare palico
in gre, pa je ta hip zalotil vajenca pri čudnih pozdravnih
ceremonijah.

»Av!« je zakričal vajenec in si pokril ušesi z rokama;
toda mojster ga je le uničujoče pogledal, vzel palico in
odšel. Danes je bila nedelja, počivalo je delo pa se tudi
ni smatral zavezanega, da se ukvarja z vzgojo vajenca —
to je rešilo Petrovi ušesi.

Tak je bil prvi sprejem in nič veselejši niso bili ma¬
lemu Antonu Pircu sledeči dnevi. Jesti mu res ni manj¬
kajo, dasi mu jed ni tako dišala kakor ona kmetska, ki
je je bil vajen. Ali pogrešal je vse, kar je ljubil. Teto —
za mamo jo je klical — in njeno žuljavo roko, ki je pa
vendar tako prijazno božala, in široko, obokano, sajasto
kuhinjo in v kuhinji dim in duh po butaricah in prostrano,
vedno toplo hišo.

Pogrešal je hlev in živino, v kotu hleva je imel svojo
ogrado bacek — njegov bacek! Ni se smel spomniti backa,
kar zalile so ga solze. — Pogrešal je vrt in sadno drevje
in uljnjak. Za hišo je tekel studenček, nikdar ni usehnil
in je gonil Tončku kolo in stope. In kužek Rjavček, ki
ga je spremljal vedno in povsod, celd do šole! Noter v
šolo se seveda ni upal Rjavček, bal se je učitelja, starega
gospoda Franketa, ki je sedel pred tablo in imel poleg
sebe fižolovko, tako dolgo, da je segel ž njo v vsak kot
učilnice in se mu ni bilo treba geniti s stola. Pa so ga
imeli radi, gospoda Franketa, zaradi obilnih prostih dni;
naj ga je posetil kdorkoli, pripeljal je gosta v šolo in rekel:
»Otroci, vstanite! Danes ste deležni posebne časti: špan¬
skega kralja je pripeljala pot skoz ubožno našo vas in se
je ustavil, da si ogleda šolo. Tukaj stoji poleg mene, krono
je že naprej poslal s pošto. Hvaležni mu bodite ;  otroci,
za čast, zakličite trikrat »živio!« in potem pojdite domov
in povejte, da danes ni šole!«

40

1

Pogrešal je gospoda Franketa. In pogrešal je staro
Rozalo, že štirideset let je služila pri hiši in mu je večer
za večerom pravila lepe štorije o divjem možu, o razboj¬
nikih, o grofinji, ki je zajedla devet graščin na samih
kurjih kožah, in pesemc je znala nebroj in se jih je na¬
učil pri njej, na primer tisto:

»Delajmo, delajmo zlata kolesa,

Da se'popeljemo v sveta nebesa!

Angelci godejo,

Kar narbolj morejo,

Da se nebesa tresejo.«

In ono šaljivo:

»Ženin in nevesta,

Pod mizo grile jesta;

Na vilice jih natikata,

V usta jih pomikata.«

In koliko še drugih. — In po pastirju mu je bilo dolgčas,
ki je za stavo lešnike tri z glavo, kadar je bil natrkan,
in po kovaču onkraj ceste: pinkate punkate se je glasilo
ves dan.

Iz tega ljubega mu sveta ga je iztrgala tuja roka in
mu dala v nadomestek tesno, temno sobo in drugega nič.
Starša sta mu bila tuja in težko mu je šlo z jezika »ata«
in »mama« in ga je bilo sram teh besedi kakor laži in
hinavstva. Starša sta to čutila in ju je bolelo. Ljubila
sta ga s pametjo: Najin je edinec, vzgojiva ga, da bova
na stare dni imela poleg sebe svojega človeka! Ljubila
ga pa še nista s srcem, ker jima je bil tuj, tuj po govorici
in naglasu, po kretnjah in navadah, tuj po vsebini svojih
in njunih spominov. Niti nista razumela njegove duše:
ogorčena sta se čudila, kako more iz mesta hrepeneti nazaj
na kmete, zahtevala sta od njega ljubezni, ki ji niti sama
še nista bila kos, — in koncem koncev se je glasila sodba
mojstra Pirca tako, da je fant pokvarjen in da bo stalo še
dosti truda, da ga poboljša.

Tako se torej Tonček ni počutil nič kaj dobro v ozki
sobi svojih roditeljev in oddehnil se je, kadar se je smel
za pol ure umakniti strogim pogledom očetovim na dvorišče.

Z Nančo se je bolj hitro sprijaznil kakor z roditeljema.
Spričo njegove preprostosti se ni bala, da bi jo zasmehoval,
in mu je zaupala. Njega pa so zanimali obilni njeni stiki
z življenjem, ki ga je bil vajen pri teti. Imela je male
purice, ki jih je bila kakor vsako leto dala izvaliti koklji

41

in jih je zdaj krmila z nasekljanim rmanom in trdo ku¬
hanim jajčkom. Rad jo je poslušal, kadar je pripovedovala
o partu v mestnem logu. Kako ga je zanimala ona povest
o prepeličkah, dan na dan jo je slišal, pa je še vedno rad
nanjo napeljal pogovor in Nanča je pravila: »Enkrat so
naši kosili na partu pa so rekli mama: Ana, nesi koscem
južinol Pa niso bili mama, ampak mačeha. Res grem,
pridem tja, dam južino. Pa prinese kosec nekaj v roki
in pravi: Gospodična Ana, ali hočete ta-le gnezdek? Po¬
gledam, pa je bilo trinajst prepeličjih jajčkov notri. Jaz
jih vzamem iz gnezda, jih dam v žep in jo mahnem proti
domu. Ko pridem na pol pota, naenkrat pravi v žepu
takolele: »Tk, tk, tk«. Poslušam, pošlatam, pa so bile že
tri prepeličke žive. Pridem domov pa brž vse v posteljo!
Slišiš, zjutraj je pa bilo vse živo. — Ko so bile velike,
sem pa vse prodala in sem dobila za tisti denar židano
ruto, dva para nogavic, en par črevljev — ja! — pa židano
ruto in pa en par nogavic. Prav za res!«

Tako je pravila Nanča, Tonček jo je verno poslušal,
raslo ji je vanj zaupanje pa mu je razkazovala še svoje
žepne nožičke, kar pet jih je imela, vse je nosila s sabo
in tako so bili ostri, da so v zraku rezali papir. Razkrila
mu je polagoma svoj izum, na katerega je bila zelo po¬
nosna, namreč da je treba napojiti nove podplate s terpen¬
tinom, kolikor ga popijo — potem drže še enkrat tako
dolgo. In slednjič mu je celo zaupala, kako se da podeliti
črevljem oni čudoviti blesk, ki jo zanj zavida pol mesta,
in z navdušenjem ji je obljubil, da ji bo s svojih potov
donašal domov onih neznatnih končkov od smotek —
zaničevani so, zavrženi leže na cesti, pa jih vendar ni
moč pogrešati pri ustvarjanju imenovanega čudovitega
bleska.

Še drugo prijateljstvo je bil sklenil črevljarjev Tonček
na novem domu: s starega Korena starim Sultanom. Ko¬
liko je bilo pri teti domače živali, vse je poznal, vsem bil
prijatelj; še golobe je imel preštete in se ga niso nič bali,
iz roke so mu zobali. Pri starših pa nič! Nič — razun
ščurkov; teh je bilo pač dovolj, zlasti v gorkem kotu pod
štedilnikom, in mojster je resno razkladal sinu in vajencu:
»Čakajta, da pride maj, tačas bosta obadva bogata, tačas
kupuje magistrat majnikove hrošče po grošu kilo. Pa
vama ne bo treba ponje hoditi v gozd, doma bosta po¬
strgala ščurke, za en mernik jih bo gotovo, na magistratu

42

ne pogledajo tako natanko, ali je tak kukec ali drugačen,
in bosta imela denarja kakor smeti!«

Tožilo se je torej Tončku po pajdaših iz živalstva,
zato je tuljenje in lajanje Sultana koj obrnilo nase vso
njegovo pozornost. Pes je v hiši — to mu je bilo v ve¬
liko tolažbo! Prežal je nanj in se mu je posrečilo o pravi
priliki priti na dvorišče; v žepu je imel pripravljeno kost,
zagnal jo je psu, ki z gospodarjem vred ni bil nikdar do¬
dobra sit in ki jo je s hvaležnim renčanjem pobral, potem
pa parkrat se ozrši po mladem neznanem pokrovitelju
stekel za starim Korenom. Nanča je stoječa na stopnicah
opazovala nezaslišani dogodek in prestrašena zavpila:
»Tonček, beži, te bo!« In tačas se je zgodilo, da je stari
Koren, ki je mrmraje čakal pri vrtnih durih, dvignil glavo,
začudivši se pogledal po dvorišču, zagledal pod hodnikom ob
stebru dečka in zaklical s hripavim svojim glasom: »Ton¬
ček, Tonček!« Pa Tončka je postalo strah in je zbežal
v sobo.

Ali drugič je zopet čakal na Sultana in Sultan ga je
že poznal in tudi brez vabila s kostjo prijazno pritekel k
niemu, da ga ovoha. Držal se je lončka še kmetski duh:
dehtel je po tratini, po solncu, po gozdu — Sultanu so se
zbudili stari spomini, pomigal je z repom in čudno zatulil.

*

* *

Popoldanski pouk je bil končan in z vikom in krikom
se je drvila mladina iz šole. Pa tistim, ki se jim je naj¬
bolj mudilo iz šole, tistim se je najmanj mudilo — domov,
v manjših ali večjih glasnih gručah so se sukali po cesti.

Eni teh gruč je načeloval naš znanec Likar, ki je že
tretje leto študiral tretji razred, ker mu preobilni drugi posli
žal niso puščali toliko časa za šolske reči, kakor so to želeli
učitelji. Knjigo je imel spravljeno za srajco, da mu ni
motila rok. Pričkali so se zaradi igre.

Tonček je prihajal iz šole med zadnjimi. Ni se maral
prerivati, plah je zaostajal za tovariši, bal se jih je, ker so
ga dražili zaradi dolenjskega njegovega narečja.

»Stoj, boter,« ga je ustavil Likar, »posodi mi gumb!«
In preden se je Tonček zavedel, kaj bo, že je potegnil Likar
iz žepa pipec in mu odrezal spredaj s suknje zahtevano
posojilo. »Zdaj pa malo počakaj, da ga dobiš nazaj! Kako
zija! Ali me ne poznaš? Saj sva žlahta!«

43

»Hja!« se je začudil Tonček.

»Seveda! Moj oče in tvoj sta si jezik kazala čez planke.«

Tonček je premišljal to novo vrsto sorodstva, Likar
pa je potegnil z nožem po tleh črto in šest korakov od
črte četverokotnik, ki ga je križ delil v štiri polja. »Hola!
Kdo gre metat v ris?«

»Jaz,« se je oglasil Kocmur. In ker slab zgled koj
najde posnemovalcev, si je tudi on takisto izposodil od
presenečenega Tončka gumb v viharno veselost ostale
družbe.

Tonček je stal in strmel. Ni razumel ne prisilnih
posojil, ne čudnega sorodstva, pa si je mislil: Mora že
tako biti, v mestu je pač drugače nego na kmetih — in
kakorkoli: zdaj treba, da čaka in dobi nazaj posojilo.

Likar in Kocmur sta torej bližala. Likar je pogodil
bliže k črti, zato je njemu sodilo, da vrže gumba v ris.
In je dobro vrgel — v bližanju je bil odličnjak — gumba
sta priletela v ris, še prožiti ju ni bilo treba s palcem.
Kocmur je bil ob gumb. Ako je hotel nadaljevati igro,
kaj mu je preostajalo drugega, nego da si je izposodil od
Tončka še enega! In smeh in odobravanje mladih gledal¬
cev sta mu bila tako všeč, da je metal nalašč slabo in
izgubljal, potem pa obiral Tončka, ki je zaupljivo čakal na
povračilo rastočega posojila, pa je v svojo grozo moral
gledati, kako da se mu gumb za gumbom poslavlja s suknje
in za suknjo še s hlač: z rokama jih je držal kvišku, da
mu niso ušle.

»Na!« je slednjič rekel Likar. »Tu imaš tisti knof, ki
si mi ga posodil. Fantje, vi ste priče, da sem ga pošteno
vrnil.«

»Jaz hočem vse nazai,« je zastokal Tonček.

»Kar tam jih išči, kamor si jih dal!« ga je poučil
Likar. »In ne pozabi in povej očetu, da ga dam po oslu
pozdraviti!« Namignil je Kocmurju in sta izginila proti Mirju.
Bil je petek, šla sta pred tobačno tovarno, da se pomešata
med berače, ki so običajno ta dan in to uro tam okoli.

Tonček je klavrno krenil domov z rokama v hlačnih
žepih, čim bolj se je bližal domu, huje mu je bilo pri srcu;
ko je vstopil v vežo, je pričel ihteti, v stanovanje je pri tulil.

»Križana nebesa!« je vzkliknila mati, »kaj pa je fantu?«
Prijela ga je za roko in zasukala Mojster je vstal s stola,
Tonček si je z drugo roko potegnil po solzah — in že so
mu zdrsnile hlače in tako pomagale razbistriti položaj.

44

Pirčeva mama je hitro spoznala, da je fant brez gumba in
da je to vzrok njegovemu tuljenju.

»O ti pokora, kam si pa dal vse gumbe?« je vprašala.
»Odgovori, nič se ne cmeri!«

Mojster je stopil bliže. »Ali si jezik tudi zapravil kakor
gumbe? Ali boš govoril, kaj? Ali ti naj pomagam? Kje so
gumbi?«

Tončku ni bilo prav nič za ponujeno pomoč in se
je požuril, da odgovori, toda v hitrici in bojazni ni zadel
posebno srečnega odgovora, ko je jecljaje povedal: »Gumbi..
gumbi . . . posodil sem jih . . .«

Ostrmela sta oba roditelja, mama je pogledala kvišku
in s ploskom sklenila roki, atu Pircu pa so se zaiskrile oči.
»Kaj,« je zakričal, »ti zapravljivec, razposodil si jih?« in
z desne in leve je pričel ploskati po licih ubogemu Tončku,
da je fant, prijemši se za glavo, kar počenil in je še škodo¬
željni vajenec nehote si pokril ušesi.

‘Pristopila je mama, smilil se ji je otrok in ga je bra¬
nila. »Nikar ga po glavi, ata! Če mu stopi bolezen v glavo,
še za beračenje ne bo« — in da umakne fanta očetovi roki,
ga je vlekla v kot k postelji in mu dala druge hlače, da
se preobleče.

»Nak, ne enega knofa nima več na obleki, kaj takega
pa še ne vse moje žive dni!« je ugotovila Pirčeva.

Ata Pirc je vzdihnil »o!« in stresel glavo. Tisti hip
je zapazil, da smatra vajenec Peter rodbinski ta prizor za
ugoden povod lastnemu počitku. Pa se je hitro spet za¬
vedel svojih obrtnih dolžnosti. »Kaj zijaš? Tdko ti pri¬
peljem, da boš s peto pogledal na uro.« Potem je sedel.
Sedečega ga je minila prvotna togota in je pričel modrovati.
»Fant, fant,« je učil sina, »kaj bo še s tabo! Zdaj zaprav¬
ljaš gumbe, kadar boš imel denar, boš pa denar. Malo pre¬
misli! Glej, kruha ti lahko dam, pameti ti pa ne morem,
ako nočeš sam !«

Pri besedi »kruh« se je spomnila mati, da fant še ni
dobil malice; odrezala mu ga je kos in tudi vajenec je
dobil orjaško zagozdo, ki se je pa niti pogledati ni upal,
dokler da ni mojster izpregovoril milostnega dovoljenja.

Mučno občutje, ki je ležalo na vseh licih v stanovanju
mojstra Pirca, pa je srečno pregnal poset, ki je tačas po¬
trkal na duri in vstopil. Prinesel je dela, strgane črevlje,
prinesel jih je kar na nogah, jih sezul in bil pripravljen
počakati, da zakrpane zopet obuje — ker ni imel drugih.

45

Ta poset je bil Jerajev Milan, ki je prinesel razun
črevljev tudi še mamine pozdrave. Galantni gospod Pirc
je oboje sprejel s prijazno besedo, ogledal si je črevlja in
ju izročil vajencu v nadaljnje uradovanje: krpanje je spa¬
dalo v njegov delokrog.

Milan je zagledal v kotu objokanega Tončka. »Ali se
jokaš?« je vprašal.

Tonček je potegnil zrak skoz mokri nos in tako pri¬
trdil vprašanju.

»Saj se lahko,« je pripomnila mati, »brez slehernega
gumba je prišel domov.«

»Ali so ti jih porezali?« je vprašal Mil
šolarske šege in običaje.

»Porezali,« je pritrdil Tonček, ki se mu je pričel bu¬
diti rahel up, da pride vendar-le na dan njegova nedolžnost.
»Likar in Kocmur sta mi jih.«

»O jej! Meni jih je že tudi hotel Likar, pa sem mu

ušel.«

Zdaj se je obrnilo črevljarjevo ogorčenje zoper Likarja
in Kocmurja; koj jutri gre in ju ovadi učitelju, iz šole ju
morajo spoditi!

»Likarja se vsi boje,« je povedal Milan. »Enkrat ga
je eden tožil, pa mu je zagrozil, da pride ponoči skoz klju-
čalnico nadenj in mu izpije kri. Likar zna coprati! Pravijo,
da ima pištolo na šest ognjev in pa nož, ki tako reže, bolj
kakor britev. In goljufa pri nikah ... Ali ti kaj nikaš?«

Tonček je počasi prilezel iz svojega kota in je od¬
kimal z glavo, da ne; niti vedel ni, kaj je to, nikanje.
Kajti tam, odkoder je prišel, mladina ni poznala te gosposke
igre; tam so le kozo bili in mance lovili — kar pa je bilo
zrelejših, so se izkušali v lučanju kamenov v lončke na
brzojavnih drogih in v vlake.

Pirčevi mami je dobro delo, da se je po zaslugi mla¬
dega veščaka Milana pokazal Tončkov sramotni položaj
vendar v milejši luči, in je v zahvalo odrezala še Milanu
kos kruha. In Milan ga je hvaležno sprejel, prvič, ker Jere
ni bilo doma in je bil zato še brez popoldanice, in ker
drugič kruh drugod vedno boljše diši kakor doma.

Natepal je kruh in na svoj preprosti in odkritosrčni
način pripovedoval zanimivo vest, da več ne nika: škoda
se mu zdi novcev. Kadar si jih kaj prihrani, si rajši kupi
kako knjigo, kupi si jo v starini, tam se dobe poceni.
Lepe indijanske povesti, cele, nobenega lista ne manjka,

46

se dobe po 10 vinarjev! Povabil je Tončka, naj pride gor,
pa mu pokaže knjige.

Črevlja sta bila zakrpana, Milan ju je obul, mojster
in mojstrica sta mu naročila za gospo mamo najlepša pri¬
poročila in ž njunim dovoljenjem je vzel še Tončka s sabo,
da mu pokaže svoje knjižne zaklade.

Dan se je že nagibal, znotraj je bilo temačno, pa sta
si zunaj na hodniku ogledovala živo barvane naslovne
slike in Tonček je strmel in poslušal o prekanjenih rdeče-
kožcih, o divjih konjih in belih medvedih, o kačah klopo¬
tačah, o širnih prerijah, nepredirnih pragozdih, o čudoviti
deželi Kaliforniji in o rekah, polnih zlatega peska.

»Kadar bom velik, grem tja; metal bom zanjko, reče
se ji laso, in lovil divje konje, kopal zlato in imel bom
puško, vsako ptico bom zadel, pa če ne bo večja videti v
zraku kakor pika.«

»Jaz grem tudi,« je hotel reči Tonček, pa se ni upal.
Hrepenel je odtod in v prosto naravo; pripovedovanje Mi¬
lanovo mu je vzbujalo spomine na življenje pri teti, na
hosto, na pašo, na potok . . . Tačas se mu je prikupil Milan:
njegova družba mu bo lajšala bridkost ljubljanskega bivanja.

Ločila sta se, ker je poklicala Jera Milana, naj pride,
da se ne prehladi. »Ali si dobil kaj malice?« gaje vprašala.

»Pirčeva mama mi je odrezala kos kruha.«

To je čula gospa Jerajeva in ji ni bilo prav. »Da mi
nikdar več ne sprejmeš kruha pri tujih ljudeh! Prepove¬
dujem ti! Sicer bodo mislili, da ga doma nimamo.«

Kruha sprejemati mu je prepovedala, stradati pa ne...

6. Kako se je pravdal gospod Brtoncelj in o

gospodični In

l.

Ubogi gospod Brtoncelj je res moral na cesarsko in
kraljevo sodnijo in se pravdati s Kocmurjem, ki izlepa ni
maral ne plačati najemnine, ne zapustiti stanovanja.

Bilo je nekega popoldne v začetku aprila, po gorkih,
solnčnih dneh sta prišla spet dež in mraz in v pisarni je
bilo premalo zakurjeno. Sodnika je zeblo, hodil je semtertja
in brez posebne svečanosti razpravljal najemninsko stvar
»Brtoncelj contra Kocmur«. — Brtoncelj je bil s sabo pri¬
vlekel svojega zvestega Jaka, vsaka druga njegova beseda je
bila: »Kaj ne, Jaka I« in prijemal je Jaka in ga tiral v ospredje
pred sveto razpelo: »Kar govori, Jaka, ali ni res tako!«

47

Jaka se je odlašujočih korakov pomikal bliže, rekel
ni nič, le špičil je ustni, kakor da misli izpustiti še kaj
izdatnejšega kakor golo besedo.

»Čujte,« je rekel sodnik, »vas sem vprašal, ne Jaka 1
Pustite Jaka na miru! Ali je Jaka vaš kurator?«

Vzadi na klopi je sedel Kocmur, prezirljivo smehljajoč
se Brtondjevim prizadevanjem; sodnikovi pripomnji se je
zadovoljno zagrohotal.

»Oh, gospod sodnik,« je zatrepetal Brtoncelj, »ali so
ga slišali? Zdaj se mi še smeje, ta slepar.«

Kocmur je ogorčen vstal; pa tačas je tudi že sodnik
zaropotal nad ubogim Brtoncljem: »Tiho! Še eno tako
besedo, pa vas koj zaprem ! — Pride in se pritožuje, da
je nasprotnik Bog ve kaka surovina, sam pa zmerja kakor
cigan. Tiho! — Kocmur, stopite sem!«

Sodnik ga je izpraševal in Kocmur je odgovarjal in
povedal, da je čisto neresnična in iz trte izvita trditev
gospoda Brtonclja, da je pri oddaji stanovanja pogodil me¬
sečno odpoved in ne na kvatre. Smešno! — Kocmur si bo
najemal mesečno stanovanje! Saj ni kak samski pisarček,
ki je danes tukaj, jutri tam, ampak rodbinski oče z lastnim
pohištvom!

»Jej!« je zaječal Brtoncelj, zamižal in dvignil roki,
»Jaka, ali si slišal: z lastnim pohištvom!«

»Tiho!« gaje ukoril sodnik. »Zdaj govori Kocmur. —
Torej Kocmur, ali greste iz stanovanja, kakor vas toži
Brtoncelj, ali ne?«

Kocmur se je trudil, da poseka svojega nasprotnika
z odličnejšim nastopom. »Oprostite — ne! Zdaj še ne!
Toda če mi čislani gospod Brtoncelj odpove pred osmim
majem na tri mesece, kakor to zahteva postava, se bom
drage volje selil avgusta. Ali pa mu odpovem morebiti sam,
saj stanovanje ni tako, da bi se človek pulil zanje, toda
— vse mora iti po postavah.«

»Kaj, kaj, do avgusta?« je jecljal gospod Brtoncelj,
»in brez plačila, kaj ne? — in dogovorili smo mesečno
odpoved . ..«

Kocmur je molče dvignil tri prste, češ, prisežem, da
ni res.

Brtoncelj je videl to kretnjo in polastil se ga je obup.
»Ohohoh,« je zastokal, »Jaka, kar beživa, da se še midva
ne osmodiva, ko ga bo jemal satan!« Obrnil se je proti
durim.

48

Blagovolil se je nasmehniti gospod sodnik, tudi za¬
pisnikar se je smejal v svoj zapisnik, Kocmur pa je zmajal
z glavo, češ: tako omejeni ljudje, kakor je Brtoncelj, pa so
hišni' posestniki!

Sodnik je smatral stvar zrelo za poravnavo. »Čujte,
Kocmur, dosedaj niste plačali še nič najemnine; ali jo na¬
meravate plačati maja?«

»Bomo videli,« je rekel Kocmur. »Stanovanje je vlažno,
pohištvo se mi je poškodovalo, zahtevam škodo . . .«

»Le počasi! Tega nikar ne mislite, da se boste brez
plačila šopirili v stanovanju, dokler se vam bo zdelo! Kdor
dvakrat ne plača, frči takoj vun — tako pove postava. Zato
se rajši izlepa pomenimo, kdaj se izselite!«

Te besede so bile že bolj všeč gospodu Brtonclju in
ko mu je sodnik še razložil, da je morebiti pravica res na
njegovi strani, da pa v primeru pravdanja in pritožeb lahko
mine pol leta in še več, da pride ta pravica do zmage, pa
še ta zmaga bo združena s stroški, se je res dosegla in
podpisala poravnava sledeče vsebine:

Kocmurjeva družina se izseli v osmih dneh, za to do¬
broto pa se ji izkaže gospod Brtoncelj hvaležnega na ta
način, da prvič ne zahteva plačila najemnine — če bi jo
prav zahteval, bi je ne dobil, kje neki! — pač pa drugič
sam plača Kocmurju na roke dvajset kron. Zato mu Kocmur
velikodušno odpušča vse žalitve brez tožbd in kazni. —

S povzdignjeno glavo in rahlo predse žvižgljajoč je
zapustil Kocmur sodišče. Palec desne roke mu je tičal v
žepu telovnika in ljubeznivo tipal ondu spravljeni bankovec.
— Lep dan je bil danes, vetroven sicer in deževen in na
tleh je bila žlondra, pa se je zdel Kocmurju vendar izredno
prijazen; tako mu ni bil še noben dan ugajal, odkar je
imel zadnjikrat bankovec v žepu. In tega je bilo dolgo.

Počasi je stopal, nikamor se mu ni mudilo; mirno in
brez nervoznosti je užival naslado zavesti, da mu je odprta
bogata izbir najrazličnejših užitkov. Božal je dvajsetak in
v mislih že sedel v restavraciji blizu kolodvora, tam imajo
imeniten golaž, dvakrat bi si ga naročil in dve fini žemljici
bi vanj podrobil ... Kolodvor! Še peljal bi se lahko kam,
v Škofjoloko, na Jesenice — povsod ima znance . . .

Prišel je mimo trafike — pol trafike je njegove, ako
le hoče. Že pride vse na vrsto, le počasi! — si je mislil.
Izbire dovolj! — Če hoče, lahko stopi v ono prodajalno
in si kupi klobas, sira, ribic, krajec rženega kruha — ne

49

bi bilo slabo. Ali bi potem dišalo pivo! Po pivu pa čaša
dobrega vina! Pomislil je, kje ga hvalijo, da točijo naj¬
boljšega. Odtod mu je skočila domišljija na kuhano vino
— to bi lahko doma pripravila žena, ko bi ji vsega skupaj
znosil, česar treba. — Zbudili so se mu rodbinski čuti.
To bi žena gledala! Škoda bi se ji pač zdelo denarja,
toda srkala bi jo le, sladko pijačo — o, kuhano vino ji
gre v slast! Potem vsaj ne bo zabavljala, kakor bi drugače,
ko bi potratil ves denar sam. Fant ga tudi rad pije ... Ko
se je spominjal žene in sina, spomnil se je nehote tudi
svoje nadebudne hčerke Mici in tako morebiti ni bil zgolj
slučaj, da so ga prinesle noge pred gostilno »pri belem
jagnjetu«, kjer je tačas že dolge tri tedne delovala omenjena
njegova potomka.

Mici je bila stara šestnajst let, zdrava in tako prikupna,
kakor je prikupno vsako zdravo dekle šestnajstih let. Vrhu
tega je imela pri mladih natakaricah zelo čislano lastnost,
da je bila precej omejena. Ta lastnost, ki jo radi nazivljejo
s tujo besedo »naivnost«, daje mladim dekletom poseben
čar in neodoljivo vpliva na moška srca. Za račune ni bila;
naj se je še tako praskala z drobnim svinčnikom za ušesi,
pri računih ji je šlo vedno navskriž — zato se pa tudi ni
nikdar poganjala za odgovorno mesto plačilne natakarice,
ampak bila je zadovoljna z vlogo donašalke. Tudi v drugih
panogah človeških znanosti je bila bolj slabo podkovana;
o tem je pričal že njen priimek »general Radecki«, kakor
so jo nazivali v tej gostilni. Tega slavnega vojskovodjo
je bila namreč imenovala, ko jo je nagajiv gost vprašal,
kdo je ogrski kralj. Nosila je veliko rdečo petljo v laseh
in en praktikant, dva suplenta in en enoletni prostovoljec
so bili resno zaljubljeni vanjo.

Postajalo je mračno. Mici je sedela pri oknu in ni
mislila čisto ničesar; redka in občudovanja vredna je ta spo¬
sobnost, ali ona jo je imela, znala je celo spati z odprtimi
očmi. Iz las je potegnila iglo, dregala si ž njo po zobeh in
jo brisala v mizni prt, kajti snažnost ni bila baš najodlič¬
nejša njena lastnost navzlic štirim tako imenitnim obože¬
valcem in rdeči petlji v laseh.

V tem njenem počenjanju je niti ni motil gost, ki je
vstopil pri stranskih durih. Ozrši se po sobi se je tajinstveno
namuzal; sedel je v mračni kot in čakal. Gojil je nado,
čim bodo otrebljeni zobje, se bo nemara ozrla mlada dama
po torišču svojega delovanja, ga zagledala in mu naklonila

Ptički brer gnezda. 4

50

svojo skrb. Nada se mu je izpremenila celo v željo, ko
so se odprla kuhinjska vrata in so prijazno zadišala pra¬
žena jetrca. Ta duh je na mah potisnil v ozadje ves nebroj
drugih užitnih možnosti in pražena jetrca so postala sklep
in predmet poželjenja. Toda Mici je obrnila iglo in kazalo
je, da se za zobmi posveti ušesom, in samotni gost bi bil
skoro prisiljen, da s primernim ropotom opozori mlado
damo pri oknu na svojo prisotnost, da mu ni prihranil tega
dela gospod krčmar, ki je mrmraje prišel iz kuhinje in jezno
pričel prestavljati stole rekoč: »Babnice zanikarne!« — ka¬
teri ogovor pa menda ni veljal stolom.

Zdajci je zagledal krčmar v mračnem kotu sedečega
Kocmurja, vljudnost se mu je razlila po rdečem obrazu in
je vprašal: »Gospod, ste že naročili?« Prižgal je elektriko.

»Pražena jetrca, če bi se dobila, in vrček piva!« je
naročil Kocmur.

Gospod krčmar se je ozrl po sobi in osorno zaklical:
»Irma! Tu za gospoda enkrat pražena jetrca in vrček piva!
Le urno!« Postavil se je h kuhinjskim durim, da je iz
sladke nirvane prebujeno Irmo ošvrknil z bliskom svojih oči,
ko je morala mimo, in s polglasnim pozdravom : »Trrrampelj!«

Opravičuje se je obrnil potem proti gostu in s servi-
jeto zbivši z mize par drobtin rekel: »V treh dneh gre!«

Kocmurja je presenetilo ime Irma. Ni vedel, da se
natakarice, krščene na ime Marije, jadrno hite prekrstiti v
Irme, čim se lotijo častitega točajskega poklica, ker je Irma
bolj gosposko ime in zato primernejše odličnemu poklicu,
ki jih spravlja v najbližji stik z visoko gospodo. Že je
dvomil, ali je to njegova hči in ali se ni morebiti zmotil.
Opazka oštirjeva, da v treh dneh gre, se je strinjala z na¬
vadami njegove hčerke .. . Nerodno se mu je videlo, da se
bo zdaj nemara moral razodeti kot oče te »trampelj« imeno¬
vane gospodične in s\k  po praženih jetrcih mu je silno upadla.

Gospod oštir je prijazno nadaljeval zabavo gosta »Lena,
da kar smrdi! In nerodna kakor klada! Na črepinjah mi
je škode naredila še enkrat toliko, kakor je zaslužila. In
— toda je bolje, da ne govorim!«

Kocmurju se je videl položaj bolj in bolj kočljiv. Treba
kar koj jasnosti! Zato je vprašal: »Odkod pa je deklina?«

»Odkod neki! Ljubljanska srajca! — Njeni ljudje tudi
niso kaj prida. Zadnji čas mi je venomer prežal okoli go¬
stilne kakih deset let star pobalin; sem ugibal, kaj hoče,
pa je bil njen brat — z miz pa so šle žemlje kakor kafra,

51

vem, da mu jih je dajala. Pa morebiti kaj drugega tudi še.
Komaj čakam, da se je iznebim.« Nagnil se je zaupljivo h
gostu in mu z glasom, čigar vonj je vzbujal najlepše spo¬
mine na rujno kapljico, zašepetal: »Veste, njen oče je tudi
že sedel v Gradiški!«

Kocmur je spričo razjasnjenega položaja sklenil, odreči
se užitku praženih jetrc. Vstal je in segel po klobuku, rekoč,
da takoj zopet pride. Toda izpolnila se je usoda. Odprla so
se kuhinjska vrata in pokazala se je v njih čarobna gospo¬
dična Irma. V eni roki je nesla vrček piva, v drugi jetrca
in jedilno orodje. Brez nezgode prestopivši prag je dvignila
oči proti gostu in ta pogled ji je iz ravnovisja spravil jetrca,
da so pričela kapljati čez rob krožnika in na tla.

Gospod restavrater je bliskal s pogledi, pokazal je
zobe in segel po krožniku. Irma ga je prehitro izpustila in
že so bila slastna pražena jetrca na tleh, krožnik pa razbit.
Kaj je pomagalo, da je gospod restavrater takoj priložil
ubogi Irmi zaušnico! Bila je krepka zaušnica, izdatna in
doneča, ali škode ni popravila; nasprotno, jetrcem na tleh
se je pridružil še vrček s pivom in začulo se je tuljenje
in vik.

»Tepli me pa že ne boste, surovina!« je vzkliknila
-Irma in se nehote približala okrilju očeta. Nič manj ni kričal
oštir, da da vsaj s tem nekaj zadoščenja slabo postreženemu
gostu namesto jetrc in piva. Pa kako je bil presenečen, ko
je zdajci stopil predenj gost razburjenega lica in z dvignjeno
pestjo in se mu predstavil kot oče sprejemnice klofut, ki
ne bodo zastonj niti ne poceni, kot oče, ki je sicer res že
sedel v Gradiški, pa so ga baš tam poučili, da mu ne
sme v izogib strahovitih kazni nikdo očitati prestane ječe.
Vihtel je pest, udaril pa ni, da ne zabrede sam v krivico
in tako ne poslabša pravnega svojega stališča v novi tožbi
zaradi razžaljene časti, ki si je od nje obetal spet nekaj
lahkega zaslužka.

Presenečen je bil gospod oštir, ugnan pa nikakor ne.
Priklonil se je gospodu Kocmurju in izjavil, da si šteje v
posebno čast spoznati očeta svoje natakarice vsaj zadnji
hip, baš ko je vržena iz službe, dasi se po navadi starši
pobrigajo tudi že prej kdaj za svojega otroka; kar se pa
tiče zažugane tožbe, se je le veseli, ker bodo pri tej priliki
prišle na dan prav lepe stvari.

Moško je govoril in se hkratu previdno umikal proti
kuhinjskim vratom, ki so se bila odprla in so se v njih

4 *

52

f

prikazovale »babnice zanikarne«, to je njegova gospa soproga
in pa kuharica, obe rdeči, podjetni in pripravljeni poseči v
boj z orožjem jezika.

Kocmur se je obrnil proti hčeri: »Pri tej priči
poberi svoje reči in greš z mano! Naprej se pomenimo
drugod.« Odšel je.

»Hvala Bogu!« je rekla gospodinja in kuharica je
dodala: »Pa na mrčes ne pozabi, da vsega vzameš s sabo,
kar si ga pri nas zatrosila. Packa nemarna! Petljo ima
na glavi, pod petljo pa vse živo — fej te bodi ! Kdo naj
služi poleg take!«

»Saj sem jih tukaj dobila,« je odgovorila gospodična Irma.

»Oh, gospa, ali jo slišijo?« je vzkliknila kuharica in
zavila oči proti nebu. »Kaj pa, ali te niso prav zaradi tega
iz službe spodili pri Bajžlju, kaj? — in zaradi gospejine
broše? Da te ni sram, lažnivka lažniva!«

Gospe oštirki je bilo do tega, da se hrupni prizor čim
prej konča; ob tej uri so pričeli prihajati običajni večerni
gostje in ni marala, da se vpričo njih nadaljuje kočljiva
obravnava.

»Kar gori se poberi po svoje stvari,« je ukazala, »ti
Liza pa stopi ž njo, da se kaj ne zmoti!«

Odšli sta, obe bojeviti. Gospod oštir in gospa sta pa
sklenila, da ji dasta šest kron; zaslužila jih sicer ni, toda
naj bo, da gredo v lepem narazen in brez opravljanja . . .
Tako dobrega srca sta bila!

In ko so zvečer praktikant, dva suplenta in enoletni
prostovoljec povpraševali po gospodični Irmi, ni gospod re-
stavrater ne besedice črhnil zoper njo in zgolj izjavil, da je
ponjo prišel oče, in tako je mladostnovnetim oboževateljem
gospodične Irme srečno ostala prikrita kruta istina, kakega
rodu da je njih vzor in kakih lastnosti . . .

*

* *

Gospod Kocmur je bil ob dobro voljo. Tako potreben
je bil majhnega razvedrila, da bi pozabil obilne svoje skrbi
— pa mu je vse pokvaril ta otrok. Tako je, če se človek
žrtvuje in si nakoplje na vrat družino. — Največ je kriva
seveda žena, ker ne ve, kaj je otroška vzgoja. Otrok je
neumen, otroka je treba venomer poučevati, potem bo kaj
poštenega iz njega; ne pa, da se ga prepusti kar samemu
sebi: pa rasi kakor drevo v hosti! Potem pride tak otrok,
ničesar vajen, k tujim, surovim ljudem, kakršen je ta oštir,

53

in ga vzgajajo — s klofutami! — Ogorčen je obsojal vzga-
jalno metodo s telesnim strahovanjem in poleg pozabil, da
jo doma sam uporablja pri ženi in pri fantu.

Otresti se je hotel grenkih misli in je stopil za vo¬
galom v gostilno »pri številki 5«, da se napije prijaznejšega
občutja. »Punca že sama najde domov,« si je rekel, »ako
noče, naj pa pusti!« —

Tisti čas se je njegova žena doma zopet jokala nad
Stankom. Z drobižem je žvenkljal v žepu in se bahal, kako
si ga je pridobil.

»Ali te ni sram beračiti!« mu je očitala mati.

»Zakaj? Prosi se lahko, krasti se ne sme.« Spravil
se je nad lonec s kašnato repo.

»Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe! Zmeraj sem upala in
želela, da prideš do boljšega kruha, ne zaradi mene —
zaradi sebe. Od Poncija do Pilata bi letala in krvavih žuljev
se ne bi bala, da te spravim v latinske šole. Pa kakršen si,
še mojster se te bo vsak branil.«

»K mojstru tako ne grem. Da bi me prav pretepal,
ne? Ko bom šole prost, grem k zidarjem, pri zidarjih se
koj služi.«

»Pri zidarjih je slaba druščina, pri zidarjih ni za mlade
ljudi, baraba postaneš.«

»Kaj pa so ata?« je porogljivo vprašal fantič.

»Ne glej na ata,« je tarnala mati, »tisto poslušaj, kar
te v šoli uče in v cerkvi! Ata ne jemlji za zgled, saj vidiš,
kako se mu godi in poleg njega nam vsem. Ali mi je malo
hudo, da moram to praviti lastnemu otroku! Revež otrok,
ki ima takega očeta; pa ni treba, da postane sin takšen
kakor oče!«

Domov je prišel Kocmur. Kapljica pri »številki 5«
mu je bila ublažila svetovno naziranje in zbudilo se mu je
celo hrepenenje po svojcih, združeno z željo po kuhanem
vinu. Prišel je domov bogato obložen s slatinsko steklenico
vina, s sladkorjem in cimetom, tudi precejšen zavitek pre¬
kajene mesenine je prinesel s sabo — le na kruh je bil po¬
zabil, kdo bi mislil na vse! Pa je rad ponj skočil Stanko,
tem rajši, ker je pri tej priliki pokadil cigareto.

Kocmurka je molče vrela vino. Mož je bil vesel in
zgovoren in niti ni zapazil solza v njenih očeh, žalosti na
njenem licu; otepaval je mastne odrezke, pri čemer mu je
vrlo pomagal sin Stanko, čim se je vrnil s kruhom, vmes
je pravil dogodke današnjega popoldne. Hčerke Mici ni

54

bilo domov, torej je šla rajša prenočevat h kaki prijateljici,
nego bi prišla domov . . .

Kocmurka je s silo zatirala jok, ki ji je krčil srce. Pa
ko je bilo vino zavreto, je tudi ona izpila dve čaši sladke
pijače in se je potolažila. Oče Kocmur je povedal, kako
imenitno je nagnala Irma — lepo ime Irma! — svojega
gospodarja in vsi so se smejali. Tudi Stanko je prišel
še do veljave; kazal je, kako je beračil, in posnemal je
policaja. Oče se je grohotal, da so se mu solze usipale
po licih in se mu je pričelo kolcati. Pa tudi mama se ni
več hudovala, ampak se zgolj prizanesljivo smehljala . . .

Tako so prebili Kocmurjevi koncem koncev vendarle
prav prijeten večer.

7. V Mestnem logu. O kavkah in o svetinjici.

Sredi aprila so se Kocmurjevi selili iz hiše gospoda
Brtonclja. V ta namen so počakali večera: niso marali
vzbujati' prevelike pozornosti s svojim pohištvom. Hlapec
Jaka je stal v veži, molčal in špičil usta, gospod Brtoncelj
pa se je bil zaklenil v sobo in je skrivaj izza zastora
kukal skoz pritlično okno. Stanko je vlekel ročni voz z
beraško šaro, mati je porivala vzad, gospod Kocmur pa je
vodil klavrno to selitev iz razdalje dvajsetih korakov, da
ne bi škodoval svojemu ugledu.

Mimo šentjakobske cerkve čez Ljubljanico in po Kra¬
kovskem nasipu jih je vodila pot. Cestna razsvetljava je
prihajala redkejša in slabša, ulice bolj in bolj prazne; zdaj
je tudi gospod Kocmur pristopil in pritisnil in s podvojeno
brzino se je pomikal voziček čez gradaški most proti Mest¬
nemu logu.

Zunaj mesta blizu konjača so imeli Korenovi svoj del
ali po ljubljanski povedano svoj »part«. Njega dni je bil
obdelan, pridelovali so na njem krompir, fižol, repo, zelje
in peso, zdaj je bil senožet in so dajali košnjo v zakup.
Koj onkraj z grmovjem obrobljene grape, ki je ločila senožet
od ceste, je stala zidana, s slamo krita stavba; nemara je
svoj čas služila za shrambo pridelkom, zdaj je bila prazna.

Semkaj je zavila selitev. Tukaj si je bil izbral in do¬
ločil preudarni gospod Kocmur letovišče za se in za svojo
družino. Res da je imelo novo stanovanje svoje hibe —
tla so bila iz gole prsti, line so bile brez šip, niti ni bilo
sledu ognjišča in peči. Ali zrak je bil izboren, za zabavo

55

so skrbele žabe v grapi in kar je bilo poglavitno — stano¬
vanje je bilo zastonj. Naselili so se sicer tukaj-le kar na
svojo roko, niti niso obvestili Korenovih ali kogarkoli o
svojem novem naslovu, toda tej okolnosti niso pripisovali
nikake važnosti: kdo naj bi jim branil ta zapuščeni kot,
kdo neki?

Utaborili so se torej v prazni šupi, kakor so vedeli
in znali. Kocmur, ki ni bil neroden, le len, je že drugi dan
zgradil iz kamenja in opeke ognjišče in s šipami zadelal
line; zdaj se je dalo za silo bivati notri. Še Kocmurka se
je udala v usodo, vsaj ne bo treba mesec za mesecem
računati, kako si naj utrga od svojih ubogih zaslužkov
najemščino. Kocmur je obetal: »Do jeseni že prebijemo,
do tedaj pa dobim mestno službo; prižigalec Jernač se
preseli na Štajersko h hčeri, obljubil je, da bo zame govoril
pri županu, da stopim na njegovo mesto . . .«

»Bog daj, sveta Devica Marija!« je vzdihnila Koc¬
murka in si mislila: H Kožuhovi stopim, h »kratki Mari-
janici«, ta se hvali, kako si je dobra z županovo kuharico,
morebiti bo njena beseda kaj zalegla . . .

*

* *

Tiste dni je imela Korenova Nanča sila opravila.
Špinclji, hruške in štrbonclji na domačem vrtu so bili v
najlepšem cvetju in Nanča je stala ves ljubi dan, razun
očetovih ur, pod drevesi, zijala kvišku, kazala svoja dva
osamela podočnika in ugibala, ali bo dosti sadja ali ga
bo malo ali nič, — ali je ta veter koristen ali ni, — in
če bo kaj sadja, kateri od gostačev ji ga bodo najbolj
zavidali, in kako bi se odvračali paglavci, da ne bi hodili
rabutat od Mirja sem čez ograjo. Vsi ti preudarki so ji
dajali poleg krmljenja ptičev, pitanja puric in svetlosnaženja
črevljev čez glavo posla od ranega jutra do pozne noči.

Pa se je zgodilo, da ji je Pirčev Tonček poleg zbirke
končkov od smotek prinesel tudi nezališano novico: »Nanča,
ali že veste, kje zdaj stanujejo Kocmurjevi? V Mestnem
logu v šupi! Stanko mi je povedal.«

Nanča je izbulila oči in strmela.

»V šupi stanujejo, v Mestnem logu,« je ponavljal
Tonček, »in je rekel Stanko, da na tistem hrastu poleg
tepke gnezdijo kavke, in divjega zajca je tudi že videl.
Pa ne zna nastavljati zanjk, jaz jih pa znam.«

Ni bil malo ponosen na to svojo spretnost. Ali Nanča

56


ni imela zanjo tisti hip kaj zanimanja; saj je celo na to¬
bačne ostanke pozabila in jih držala v roki, namesto da
jih spravi v globoki,. pod koleno segajoči žep. Zijala je,
cedilo se ji je po bradi in potem je pričela kričati, kakor
da tik pred njo stoje oni, ki jim je veljalo njeno ogorčenje.

»Brinjevec sta mi ukradla, parta pa ne bosta! Mar
mi je brinjevec, Bog ve, kje sta ga dobila in kaj sta dala
vanj! Prav nič mi ni zanj. Parta pa ne bosta jemala, ne,
in v šupi tudi ne bosta stanovala! Kdo je vama dovolil?
Čigav je part? — Razbojniki! Tako delajo razbojniki! Že
je sedel v Gradiški, pa še bo!«

Tonček je čudeč se gledal razjarjeno Nančo. Radoveden
je bil pričakoval, kakšno mu to pot obljubi nagrado za žlahtne
tobačne paberke. Da še ni nikoli nobene obljube izpolnila,
ga ni motilo ; skromen je bil in obljube same so mu že
bile užitek: štrbonclji z vrta, odpustki z Brezja, kamor je
romala vsako leto praznovat svojo patrono sv. Ano, palica,
ki jo bo odrezala v Mestnem logu in jo dala okovati —
ali kakorkoli so se pač glasili njeni obeti. Na, zdaj pa niti
obljub ni dobil!

Nanča se je morala nečesa posebnega domisliti. Plju¬
nila je na tla: »Fej te bodi!« in pričela še huje kričati:
»Maram zate, pa če bi te na zlatem prinesli krožniku:
rajša volka kakor tebe!«

Z rokavom si je obrisala usta in brado, potem je
vzela Stanka na piko in ga pred vsem svetom obdolžila,
da ji je pred tremi leti pokradel vse štrbonclje; tri je še

našla pri njem, za te lahko priseže, pa kdor je te, je ostale

tudi. In kdor krade štrbonclje — je izvajala — je sposoben
vseh drugih hudobij in se mu obeta pogubljenje na tem
in na onem svetu.

Tonček je potrpežljivo čakal, kdaj pride na vrsto nje¬
gova nagrada. Zdajci se je pa prestrašen zgenil, nekaj
mrzlega se mu je dotaknilo roke, izmaknil jo je in zavpil.

Pa ni bilo nič hudega: le njegov prijatelj Sultan ga

je prijazno obvohal, ali nima zanj nič priboljška. Čez dvo¬

rišče je korakal s povešeno glavo proti vrtnim durim
stari Koren.

Nanča ga je zapazila. Toda to pot je bila preveč raz¬
burjena, da bi se umaknila kakor po navadi; ostala je in
kričala: »Ata, pomislite, Kocmur bi rad požrl part, nikogar
ni vprašal, kar preselil se je v šupo!«

Starec se je ustavil, dvignil je glavo in pogledal tja,

57

kjer sta stala Nanča in Tonček. In glej! — obraz mu je
zlezel v prijaznejše gube, pomigal je z roko in s hripavim
glasom zaklical: »Tonček! Tonček!«

Fant se je zasukal kakor blisk in zbežal v stanovanje,
starec je spet povesil glavo in izginil s Sultanom na vrt.

Nanča je ostala sama na dvorišču in nadaljevala svoja
glasna premišljevanja o brinjevcu, Kocmurjevih in partu;
šele ko se je oče že vračal z vrta, je utihnila in stopila
v kraj.

Stari Koren je šel v svoj brlog. Pa kmalu je spet
odprl vrata in čul se je njegov hripavi glas: »Nanča,
Nanča!« Nanča je prišla bliže — kaj neki hočejo? —
Dal ji je plesnivo desetico v roko: »Na, slamnik kupi
Tončku!« In zaklenil je spet duri.

Nanča je sklenila, da gre drugi dan v Mestni log
in se sama prepriča, kako in kaj; za vsak primer pa si
vzame s sabo moško pomoč, Tončka.

Drugi dan je bil četrtek, šole prost dan. Mojster Pirc
je šel po kosilu po svojih opravkih okoli dobaviteljev in
odjemalcev. Njegova soproga je porabila moževo odsotnost
za važen posvet pri gospe Jerajevi in tako sta kraljevala
sama v stanovanju Tonček in vajenec Peter.

Med njima se je bilo v kratkem času, kar sta se
poznala, obudilo posebne vrste prijateljstvo. Tonček je
spoštoval vajenca kakor starejšega in prebrisanejšega, va¬
jenec pa je hvaležnega srca upošteval dejstvo, da je dober
del strahovanja, ki je bilo sicer namenjeno njemu, zdaj
nase prevzel Tonček. Zakaj mojster je bil mož neugnanih
vzgajalnih nagonov; ni bil srečen, če ni imel koga, da ga
je z besedo in dejanjem učil, svaril in vračal. Prej se je
bila vsa njegova vzgojna skrb in sila razlivala le nad
Petrom in njegovimi za vzgojne namene tako priročnimi
ušesi, zdaj je je bil deležen tudi Tonček. Res da je de¬
lala očetu Pircu vzgoja edinega sina nemale preglavice baš
zaradi prekratkih in za Živi pouk manj pripravnih ušes;
ali preudarna vzgoja po novodobnih načelih se mora pač
prilagoditi osebnosti in posebnostim vsakega gojenca in
tako je tudi oče Pirc našel za sina Tončka drugih mest
in drugih načinov, da je uspešno poudarjal svoje očetovske
nauke v bolest in žalost imenovanega sina.

Ne da se tajiti, da ni Petra prav nič bolelo, kadar
jitl je dobival Tonček; nasproti, udarci po Tončkovih hla¬
čah so mu zbujali celo prijeten občutek, kakršnega ima

58

človek za gorko pečjo, če zunaj piska mrzla burja. Vendar
ga je rad imel kot svojega sotrpina in mu brez zavisti
nudil iz bogatega zaklada svojih izkušenj nasvete, kako bi
se naredila telesna stran očetove vzgoje čim manj občutna.

Okoli tega predmeta se jima je tudi danes sukal po¬
govor in nasveti mladega črevljarskega kandidata so bili
menda posebno imenitni, soditi po napetem zanimanju, ki
je ž njim sledil Tonček besedam prijatelja.

Pa nekaj menda vendar ni bilo v redu. Kajti Tonček
je vzdihnil in rekel: »Kje bi neki dobil svetinjico?«

»O, svetinjico,« je odgovoril Peter, »svetinjic je po¬
vsod dovolj!« Toda, ko ga je Tonček pozval: »Daj mi
eno!« se je moral umakniti, da je nima.

V stanovanje je pokukala Nanča. »Tonček, ali si
tukaj? Klobuk vzemi, greš z mano, če hočeš!«

»Kam pa?« je vprašal Tonček.

»Na naš part. Boš videl, kje je našel delavec tisto
prepelično gnezdo.«

Tončka je mikalo povabilo, vendar je pomišljal: »Ata
ni doma, hudi bodo.«

»Bova koj nazaj,« je obetala Nanča. »Na, tukaj imaš
krajcar, so mi ga dali včeraj oče zate! Še po robec sto¬
pim, kar na dvorišču me počakaj!«

S penezom v roki se je čutil Tonček zavezanega, da
ustreže Nančinemu povabilu. Dal je klobuk na glavo; pri
durih se je še enkrat ustavil: »Kaj pa, če tačas pridejo ata?«

Peter je odgovoril: »Nanči reci za svetinjico, ta jih
gotovo ima!«

Strah pred atom in svetinjica sta morala biti v neki
skrivnostni zvezi, kajti Tonček se je pomiril pri tem od¬
govoru in šel.

Nanče še ni bilo na dvorišču, poiskal jo je v stano¬
vanju. Oklevala je, ali bi vzela okovano palico s sabo ali
je nebi. Odločila seje, da ne; pot, kamor se je napravljala,
je bila premalo gosposka, da bi ji mogla palica oziroma ost
na njej kaj prida služiti . . . Rada je ustregla Tončkovi želji
po svetinjici, polno jih je imela, pobožnih in posvetnih.

Potem sta jo krenila proti Mestnemu logu. Na vrteh
in njivah ob njuni poti so pridno delale Krakovčanke in
Trnovčanke, ki so že dolgo vrsto let poznale Nančo in se
rade ž njo šalile. Nanča jim je dajala resne odgovore; če
pa vprašanja ni razumela — to je bilo v dobri polovici pri¬
merov — je rekla: »Ja! — Pa z Bogom!« in je bilo tudi prav.

59

Tako sta počasi prišla do domačega parta.

Gospod Kocmur je bil sam doma. Žena se je mu¬
dila v mestu pri svojih postrežbah, Stanka pa je bil poslal,
da poizve, ali in kje je sestra Mici v službi in ali bi se
dalo dobiti od nje kaj posojila.

Stal je pred šupo, držal roki v žepih, nežno in z ob¬
čutkom je žvižgal »Kje so moje rožice?« in gledal streho,
ki je imela graje vredno lastnost, da je puščala dež. Ta
lastnost pa je bila neprijetna ne le za dragoceno pohištvo,
ampak tudi za stanovalce. Gledal je torej streho in ako
bi bila kadarkoli in kjerkoli katerakoli streha postala cela
od vztrajnega gledanja, potem se je tudi tej strehi skoro
obetala boljša bodočnost.

Nanče se ni prav nič prestrašil, prej ali slej jo je
pričakoval. Vesel pa je bil oigodne okolnosti, da je sam
doma, da ni žene.

»O, Ana, srečne oči!« jo je pozdravljal že od daleč
s prijaznim nasmevom in si vihal brke. »Pravkar sem
mislil nate. Streho bo treba popraviti, dežuje noter, les
trohni — kdo ima škodo nego ti?«

Nanča je bila pripravljena na boj — nepričakovano
prijazni sprejem jo je zmedel. Zazijala je, potem je rekla
kratek, pa še dosti vljuden »ja!« in čakala, kaj pride.

»Notri je vse razdejano! Nemara so kaki potepuhi
semkaj hodili se valjat, kake barabe. Še čuda, da niso
vsega odnesli; nekaj opeke že manjka iz zida. Le poglei!«

Nanča je pogledala, res: zid je bil ob zgornjem robu
krog in krog razkopan in kakor škrbast! Rekla je »ja!«
in je čutila, da pojema njena bojevitost in to ji ni bilo prav.

»In sploh«, je rekel Kocmur in se ozrl okoli, »v meji
so tudi sekali. Dandanes, če človek sam ne čuje, vse mu
pokradejo.« Pokazal je in Nanča je videla, da manjka iz
meje stara hruška, že nekaj let se je počasi sušila, en vrh
pa je bil vendar še lansko leto rodil.

Rekla je »ja!« Hruška jo je zanimala, stopila je tja
skoz visoko travo. Kocmur jo je spremljal, v kraj je pri¬
pogibal veje, da ne bi ovirale cenjenega gosta, in ji raz¬
kladal: »Glej, čisto sveže je posekana! Da smo le par dni
prej prišli semkaj, pa bi hruška še stala! Kdo si je mislil!«

Tako se je Kocmur samega sebe obtožil zanikarnosti,
ker je predolgo odlašal s priselitvijo.

Nanči se je zdelo, da ga mora potolažiti, in je pono¬
vila njegove besede: »Kdo si je mislil!« — Stopila sta na-

60

prej ob meji in gledala, če še kaj več škode pričuje o hu¬
dobnosti brezvestnih ljudi. —

Tonček jo je bil medtem ubral na ono plat parta,
kjer je stal poleg košate tepke mogočen hrast. Njegova
domneva ga ni varala; bele lise v travi pod drevesom so
nedvomno potrjale, da zgoraj gnezdijo kavke. Ogledoval
si je položaj in ga preudarjal.

- Skoro je dobil druščino: domov seje priklatil Stanko.
Čim je zagledal Tončka, mu je zažvižgal običajno znamenje
»ta-ta-ta-ta-iti« in se napotil proti njemu počasi in dosto¬
janstveno, kakor se spodobi lastniku kavkinega gnezda v
vrhu visokega hrasta.

»Če hočem,« je rekel brez pozdrava in uvoda, »s ka¬
meni doli zbijem gnezdo.«

»Počakaj, da se zvale!« »je svetoval Tonček. »Mladiče
lahko prodaš. Če bi jaz imel kaj denarja in če bi jo imel
kam dati, bi tudi kupil kavko.«

Stanko je preudarjal: »Kako prideš do gnezda, ko
nima drevo spodaj nič vej!«

Tonček se je pobahal: »Joj, ali ne znaš plezati? O,
jaz grem pa koj v vrh, samo roparske stopnice mi napravi!«

Stanko je povesil roki in ji sklenil, Tonček mu je
stopil na nji in odtod na rami, oprijel se debla in si skušal
pomagati više; da le pride do prve veje, pa bo rešena
domovina! V takih in enakih spretnostih je bil dobro iz¬
urjen izza svoje pastirske dobe pri teti; zato njegove be¬
sede niso bile prazno bahaštvo in gotovo bi bil rešil do¬
movino. Ali vmes je posegel nepričakovan zadržek: reklo
je »rsk« in oni, ki je podal to usodepolno izjavo, ni bil
nikdo drugi, nego Tončkove hlače.

Ta pripetljaj je vzel Tončku vso duševno silo. »Doli
grem,« je izjavil in ko je s pomočjo roparskih stopnic spet
stopil na tla, ni rekel drugega nego: »Tepen bom! Jezus,
Marija, ali bom tepen!«

Stanko se ni ponašal s kdove kako dobrim srcem;
vendar se mu je oglasil čut skupnosti z ogroženim tova¬
rišem zoper očeta zatiralca. Ogledal si je rano na Stan¬
kovih hlačah in rana je bila taka, da se mu je najbolj
primeren zdel svet: »Nikar ne hodi domov, skrij se kam
ali pa uidi!«

Tonček je klavrno pripomnil, da bi ga potem še bolj
tepli. Pričel je mežikati, bližale so se mu solze in segel
je v žep po robec. Pa začuti v žepu svetinjico, ki mu jo

61

je bila dala Nanča. Svetinjico! Spomnil se je naukov
vajenca Petra in prešinilo ga je zopet upanje. Stanko mu
je dal konec vrvice — takega blaga je imel vedno kaj v
žepih — in Tonček si je privezal svetinjico okoli života.

*

* *

Ko sta si bila ogledala mejo, je povabil Kocmur Nančo
v šupo: »Boš videla, kako se imamo.«

Nanča je rekla »ja!« in prijazno jo je pogrelo, ko ji
je pustil Kocmur s spoštljivo kretnjo vstop pred sabo
kakor kaki resnični gospodični.

Ponudil ji je edini stol. »Na, usedi se! — Tako-le
stanujemo. Slabo!« Vzdihnil je. »Mlad človek je neumen.
Ce bi jaz vedel . . .«

Nanča je sedela, poslušala, se ozirala in je videla
nizko ognjišče, preprosto napravljeno iz opeke — če ni ta
opeka izkopana iz zgornjega robu zida?

»Neumen sem bil,« je rekel Kocmur in se doteknil
Nančine rame, »da sem vzel Rezo. Tvoja sestra je, ali
kar je res, je res!«

»Ja!« je vljudno pritrdila Nanča in videla, da leže
poleg ognjišča veje in ko je gledala te veje, se je nehote
spominjala tudi hruške, posekane iz meje.

Kocmur se je igral z Nančino raskavo roko in je
nadaljeval svojo sladko govorico: »Mar bi se bila midva
vzela, Ana; tako bi živela, kakor angelčki v raju.«

Nanči ni prijalo, da jo Kocmur drži za roko in da
sta sama. V žepu je imela denarnico z dva manj nego
tridesetimi vinarji, tri nožičke, robec, pet tobačnih končkov,
kos kruha, dva žeblja in en gumb. Bala se je za svoje
bogastvo in je vstala.

Kocmur ni odnehal. Vroče ji je stisnil roko . . .

Ali reč ni šla tako gladko, kakor je mislil.

Zakaj Nanča je tisti hip v smrtnem strahu za svoje
zaklade pričela neusmiljeno kričati: »Pusti me, cigan! Kaj
mi hočeš?« Izvila se mu je iz rok in hitela vun. »Koj
Krem po policaja. Tonček, kje si? Taki-le ropar in tat!
ftelo mu smrdi, pa bi rad živel od ciganije. Toliko, da
me ni umoril!« Kriče je korakala in vmes tudi tekla proti
1  rnovski cerkvi. Tonček jo je kar čez travnike ubrisal
za  njo, pa ko jo je dotekel, ni šel vštric, ampak par ko¬
rakov za njo — sram ga je bilo njenega vpitja.

Nanča je bila bolj okorna v mislih. V hudih skrbeh

62

za dragoceno vsebino svojega žepa ni bila od kraja niti
pravilno tolmačila Kocmurievega početja; s kričanjem
združeni napor pa je očividno vplival ugodno na delovanje
njenih možganov, čim dalj je kričala, bolj se ji je svital
položaj, in tako je bil Kocmur, ko se je Nanča s Tončkom
približala Korenovemu domu, že deležen poleg obilnih drugih
psovk tudi prav krepkih in značilnih iz domačega živalstva.

Tončka je oče Pirc našeškal po notah. Prvič zato, ker
je šel z doma brez dovoljenja, drugič, ker je prinesel domov
strgane hlače in tretjič zato, ker se ni med šeškanjem nič
jokal Zadnje je najbolj dražilo očeta; smatral je fantov
molk za prezirljivo kritiko očetovih vzgojnih prizadevanj,
za upor zoper kaznovalno oblast.

Slednjič se je mati zanj potegnila, da je odnehala
očetova roka. Dala je fantu, ki je tiho vase požiral solze,
kave in kruha. Preden pa se je Tonček lotil jedi, si je
moral olajšati raztogoteno dušo in je zavekal proti očetu:
»Ali mislite, da me je kaj bolelo? Čisto nič, prav nič! Zato,
ker sem imel navezano žegnano svetinjico. Vi pa imate
smrtni greh, ker ste tolkli po svetinjici!«

Krčeviti jok, ki je stresal fanta, je dokazoval, da so
ga vendarle bolele batine, pošteno bolele, in da se je legal,
ko je rekel, da ga niso. Med jokom pa je premišljal: »Ne¬
mara ni bila žegnana svetinjica . . .«

8. Gospod Jeraj deluje, gospa tudi in Jera tudi.

Dražestna gospa Jerajeva je bila zelo nasajena. Povod so
bili Milanovi črevlji. Tako so bili strgani, da se jih niti moister
Pirc ni več upal zakrpati, čeprav bi se bil dražestni gospe Je¬
rajevi na ljubo rad potrudil do skrajnjih mej svoje obrtne
spretnosti. Pa če bi šlo le za strgane črevlje! Zaradi strganih
črevljev se Jerajeva milostna ne bi razburjala niti, če bi moral
Milan hoditi bos, saj je bosim hoditi celo zdravo, kakor pravijo.

Ali nezaslišano je bilo, da se je služkinja Jera, ta
stara pokora, postavila za fanta in je milostno gospo narav¬
nost oštela! »Če vas ni sram,« je rekla, »je pa mene, da
našemu Milančku gledata palca iz črevljev in eno peto je
tudi že izgubil. Če mu jih gospa ne greste takoj kupit,
mu jih grem pa jaz iz svojega.«

Taka predrznost! In kar vikala je gospo, kar »vi« in
»vi« brez vsega drugega, namesto da bi spoštljivo onikala
milostno! Zarobljenost! — Pa gospa Jerajeva bi bila vse

63

tiho potrpela, potrpela celo, če bi stara sitnica res izpolnila
svojo izzivajočo grožnjo in kupila fantu črevlje — staremu
poslu se mora pač marsikaj izpregledati. Toda Jera ni po¬
znala mej; izbila je loncu dno z zahtevo, naj ji pripravi
gospa Jerajeva denar! Zaslužek namreč, ki ga Jera —
razun majhnih odplačil, kadar si je napravljala kako revno
oblačilce — ni prejela že dolgih osem let, ampak ga je
puščala v rokah gospe Jerajeve, da ga nalaga zanjo v hra¬
nilnici.

»Kar pripravite mi denar ali hranilno knjižico,« je
rekla, »bom že sama naprej hranila ali kakor bom hotela.
Fant se mi smili, hlače ima tudi že take, da ne drže več
šiva . ...«

Nak, kakšni so dandanes posli! —Milostno je ta reč
grizla in lahko je bila nasajena. Zlasti, ko niti vedela ni,
koliko je pravzaprav dolžna Jeri. Morebiti šeststo kron,
morebiti tisoč. Spravljala ni denarja — moj Bog, ko ji ga
je vedno primanjkovalo na vseh koncih! — in zapisovala
tudi ne. Najbolj neprijetno pa je bilo, da ni mož sploh
nič vedel o tem dolgu. — O, ko bi imela denar, tja pred
noge bi ji ga vrgla, Jeri, in pri tej priči jo pognala iz službe,
da bi vedela, kaj je posel in kaj je gospoda! — Ali kje
dobiti denar? Pa je bilo treba požirati jezo in trpeti krivico!

Da potolaži Jero, je naročila sinu nove črevlje in sicer
pri mojstru Pircu — Pirc ne bo priganjal plačila. Ali iz
pogledov Jerinih je spoznala, da le-ta ni opustila svoje
zahteve po zaslužku in da jo bo skoro ponovila, ne le s
pogledom, ampak tudi z besedo. Mar je kaj slutila, mar
se je bala za denar?

V takih skrbeh je torej bila gospa Jerajeva in baš
sedaj, ko je imela glavo polno drugih važnih opravil! Zakaj
damski odbor za veliko vrtno veselico »Strune« je že pričel
s svojimi sejami in ona je bila, kakor se pač spodobi,
predsednica damskemu odboru.

Gospod in gospa, oba sta imela danes sejo, vsak svojo;
gospa od pete ure naprej in je ob običajnem času večerje
še ni bilo domov, gospod pa ob sedmih in sploh ni čakal
večerje, ker si jo je nameraval privoščiti pri seji. Tako je
ostal Milan sam doma pri svoji Jeri. Morebiti je gospodu
in gospe krvavelo srce, da morata edinega, ljubezni in
vzgoje potrebnega sinčka samega prepuščati poslu. Ali
gospod in gospa sta bila značaja, kakršne nam v zgled
postavlja starorimska povestnica, — pripravljena, na oltarju

64

domovine žrtvovati, če potreba, tudi lastno dete. Le da
domovina dandanes vse premalo čisla požrtvovalnost teh
po odborih posedajočih staršev, oziroma značajev!

Milan je bil torej sam doma z Jero in ugotoviti mo¬
ramo žalostno dejstvo, da ni niti pogrešal svojih odsotnih
roditeljev; bil je že vajen takšnega reda. Sedela staž Jero
v kuhinji in se učila za drugi dan.

»To že znam,« je rekel Milan.

»Le še enkrat povej, da bo šlo bolj gladko!« je uka¬
zala Jera in ko je ponovil brez hibe, ga je pohvalila. »Če
se boš dobro učil, boš lahko velik gospod, hišo boš imel
svojo in v kočiji se boš vozil.«

»Kočije ne maram, z ladjo se bom vozil, v Ameriko,
v Kalifornijo. Pa ti ostaneš zmeraj pri meni, Jera, da veš!«
je rekel Milan in ji pobožal zgubančeno sivo roko.

»Seveda,« je modro odgovorila Jera, »vozila se bova,
še na Brezje se enkrat popeljeva k Mariji Pomagaj, če boš
priden. — Priden bodi, bom že skrbela zate, da boš naprej
študiral; nekaj imam prisluženega, nekaj imam dote v
gruntu, vse bo zate!«

»Mh,« je rekel Milan, »in mojih prihrankov je tudi
nekaj, osemdeset vinarjev gotovo, ali pa še več! Saj jih
še imaš?«

»Nič se ne boj! Tvoj hranilnik je zaklenjen v moji
skrinji, varno je spravljen. — Na, zdaj boš pa večerjal.«

Nalila mu je kave in urezala kruha. Dišalo mu je in
Jera ga je zadovoljno gledala.

Potem si je pripravljal za drugi dan knjige in zvezke.
Pa ko je prijel v roke slovenski zvezek, se je prestrašil;
spomnil se je, da mora jutri oddati domačo nalogo, pa je
bil čisto pozabil nanjo.

Ulile so se mu solze.

»Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?« je vprašala skrbna
Jera, in ko ji je razodel svojo zadrego, je bila huda. »Vidiš,
kakšen si! Tiste tvoje indijanske knjižure, tiste ti preveč roje
po glavi. Zapomni si, šola je prva! — No, zdaj pa le v kraj
z jokom, jok nič ne pomaga! Kakšno nalogo pa imaš?«

»Velikonočne počitnice. Pismo prijatelju« — je bral
Milan z listka in si brisal oči.

»Zdaj nikar ne trati časa,« je ukazovala Jera, »kar
pero v roko! Tisto boš že znal napisati, da si videl pro¬
cesije in božje grobove, da si jedel potice in te je bolel
želodec. — Ali imaš snažne roke?«

65

Obrisala mu jih je.

Milan je vzel držalo v roke, gubal čelo in razkladal:
»Pa ne smemo kar tako zapisati, kakor je v resnici, ampak
tako, kakor učijo v šoli. In vse je treba popisati, veš, da
ima žival štiri noge in glavo in da je koristna.«

»Torej kar piši,« ga je priganjala Jera, »sicer mi do
polnoči ne prideš v posteljo!«

In Milan je pričel: »Ljubi prijatelj! Zelo sem se ve¬
selil velikonočnih praznikov. Komaj sem se zjutraj zbudil,
že so bili velikonočni prazniki.«

Tako daleč je hitro prišel. Potem se mu je ustavilo.

»Ko sem odmolil in vstal, sem pil kavo in jedel po¬
tice, po poticah me je bolel želodec,« je pomagala Jera.

»Ne, o kavi in potici in želodcu se nismo ničesar učili!
Oh, in dve strani mora biti dolga!« je vzdihnil.

»Pa piši bolj široko!« mu je svetovala Jera in uredila
sta sledeči stavek dogovorno tako: »Ko sem se zbudil, sem
opravil jutranjo molitev. Ker je velikonočna nedelja praznik,
sem pobožno hitel v cerkev k sveti maši. Snažno sem se
umil in oblekel praznično obleko. Našega psa nisem vzel
s sabo. V cerkev se ne sme jemati psov. Pri nas imamo
psa. Ime mu je Sultan. Ima štiri noge in pecelj, temu peclju
se pravi rep in je zelo koristen.«

Ena stran je bila srečno popisana in zadovoljno je
pokimala stara Jera, ko je Milan žarečih lic zatrjeval, da
žele v šoli ravno tako nalogo s številom nog in koristjo
živali.

Pogumno sta se lotila druge strani, pa ju je zmotila
gospa Jerajeva, prišedša domov.

»Lačna sem!« je vzdihnila. »Ali je kaj jajec doma?«

»Dve sta pa res,« je odgovorila Jera.

»Dajte, Jera, scvrite ji!« je rekla gospa in odšumela
v sobo.

Jera je morala pustiti svojega gojenca, da je pristavila
ponev, vanjo dala masti in ubila jajci. Ko je bilo cvrtje
gotovo, ga je nesla s kruhom in jedilnim orodjem gospej
v sobo; ko se je vrnila v kuhinjo, je videla, da je bil
medtem Milanček trdno zaspal sredi naloge.

»Moj revček zaspani!« je rekla. Rahlo, rahlo ga je
dvignila, varno ga nesla v postelj, slekla, odela, prekrižala.

Potem se je spravila sama nad konec naloge. Pisala
ga je na listek papirja, da ga Milan lahko hitro prepiše v
zvezek jutri pred šolo. Ni se malo trudila. Pisala je sicer

5

Ptički brez gnezda.

66

že dokaj pisem — o, pisem je bila vajena! — pa kaj, ko
hoče šola vse po svoje in drugače, kakor je res! Globoko
se je oddehnila, ko je slednjič skovala sledeči umotvor:

»Zvonovi so lepo zvonili. Ptički so peli čast Stvar¬
niku. Ptički imajo dve nogi. Na enem koncu imajo kljun,
na drugem koncu imajo namesto kljuna rep. Nekateri so
zelo koristni. Ljubi prijatelj, gotovo si tudi ti imel tako
vesele praznike! Zdaj pa moram to svoje pisanje skleniti,
svetlo lučko ugasniti in te prav lepo pozdravim od travice
zelene do plavega neba, od rumenega solnca do tvojega
srca.«

Bila je enajsta ura, ko je ugasnila svetilko. Poljubila
je sladko spečega Milana na čelo in se spravila leč.

*

* *

V zadnji sobi gostilne »pri kavki« je ta večer sejal
odbor »Strune«. »Struna« je vedno sejala po gostilnah,
enkrat v tej, drugič v drugi. Imela je sicer v zasebni hiši
najeto sobo, imenovano »društveni prostori«, kamor so
skraja sklicevali seje. Toda ni šlo — v »društvene prostore«
odborniki niso prihajali. In če so prišli, so bili vsi v opo¬
ziciji: zoper vsak predlog so imeli pomisleke in vsakikrat
se jim je sila mudilo odtod. Zato so se rajši shajali v
gostilni.

Sploh seje v gostilni, te so vse drugačne! Že gostilna
sama, kako izpodbudno učinkuje na zborovalce! Gostilniški
vzduh, prepojen s tobačnim dimom, dehteč po vinu, pivu,
mokrih ostankih cigar in cigaret, po jedilih in vlažnosti,
kako čudovito drami že ta vzduh trudne živce! Maroge na
namiznem prtu od črnega vina, od omak in pepela, tla
posuta s končki cigaret, z užigalicami, zlomljenimi zobo¬
trebci in kostmi — kako vse to dobro dč očesu! In povrhu
še požirek penečega piva, rujnega vinca: kar očitno se širi
odbornikom obzorje, duh postaja smelejši, malenkostne
zasebne in družinske skrbi se umikajo ozirom na domovino.
In rode se sklepi, tehtni in dalekosežni.

Gospod predsednik Jeraj je bil duša društva. Tako so
ga imenovali po pravici. Zakaj vse, kar je društvo storilo
imenitnega, vse se je rodilo v njegovi glavi. Tudi nocoj je
presenetil zavzete odbornike s celo vrsto sijajnih predlogov.

Kako bi se dvignil pri pomladanski veselici denarni
promet brez nadležnega obiranja gostov s cvetkami in enako
šaro? To je bil predmet prvemu njegovemu predlogu in

67

gospod predsednik Jeraj je izvajal, utemeljeval in predlagal:
Cene pijači se za petdeset odstotkov zvišajo. Zato pa bodi
vsaka tretja čaša zastonj! To bo ljudi izpodbujalo k pitju;
že iz nagona varčnosti bo hotel vsak doseči tretjo zastonj¬
sko čašo. Vnelo se bo veselo tekmovanje in lepa vsota se
bo skupila v društveno blagajno!

Soglasno in z navdušenjem je bil odobren in sprejet
predsednikov nasvet. Kar razgreli so se gospodje odborniki.
Imenitna misel! Kakor so poznali svojo in svojih krogov
dušo, ta uravnava cen z nagrado bo dvignila promet s
pijačo do neznane višine, poleg se bo občinstvo izborno
zabavalo, blagajna pa se polnila. — In izvirna je misel!
Javnost bo strmela — še oni, ki so dozdaj tiščali oči, bodo
izpregledali in morali priznati zaslužno delovanje društva!

Predsednikov zvonec je prekinil živahni razgovor.
Sledil je nov, važen predlog: Vina za veselico izberi poseben
odsek!

S ponosom je zrl predsednik na neutrujeno delavnost
svojega odbora: vsi do zadnjega so se oglasili prostovoljno,
da vstopijo v ta odsek! Tako število bi pa bilo preveliko;
zato je prodrl posredovalni predlog, da vodi vse začetne
poizvedbe in pogajanja zaradi vin gospod predsednik sam,
končna odločitev pa gre celoskupnemu odboru.

Postrežljivi gospod krčmar je švigal okoli gostov.
Ujel je zmisel tega predloga in hitel, da vljudno smehljaje
postavi na mizo tri litre vina različnih vrst za blagohotno
pokušnjo; ponudil se je, .da ga dobavi slavnemu društvu
po izredno najnižji ceni, takorekoč v lastno izgubo.

Pričelo se je pokušanje. Ura je bila že deset, govorili in
smejali so se vsi vprek, pokušali, izrekali in beležili mnenja,
pa se je dvignil gospod predsednik, vedno delaven, vedno
vnet, potrkal z nožem ob kozarec, prizanesljivo čakal, da na¬
stopi mir, in izpregovoril sledeče, skrbno pripravljene besede:

»Častiti gospodje odborniki I Naše društvo, naš ponos,
čigar blagor je nam vsem enako pri srcu, slavi letos deset¬
letnico, odkar vihti svoj prapor širom mile naše domovine.
Koliko je storilo v teh letih, veste vsi in ne bom ponavljal.
J udi širša javnost priznava naše zasluge, dokaz temu ugodna
poročila o naših prireditvah v vseh listih, ki so nam na¬
klonjeni, skratka, ki so nepristranski. Ali to priznanje je
le moralično! Vprašajte gospoda blagajnika, koliko ima
naše društvo podpornih članov, in pove vam, da celih sedem¬
najst. To je evropejski škandal! (Ogorčeni klici.) Pa kdo

5 *

68

je kriv temu? Mi sami, ker držimo roke navskriž! To mora
postati drugače. Naša desetletnica nam nudi ugodno pri¬
liko, da dvignemo njih število na desetkrat in na dvajset¬
krat sedemnajst! Imamo gospode v našem mestu, ki se
puste zmerjati prvake in narodnjake, pa niti niso člani
našega društva! Mar naše društvo ni narodno? Mar so ti
gospodje potemtakem narodnjaki, mar so celo prvaki?
(Klici: Izdajice!) To je treba povedati tem gospodom. —
In še nekaj! Kdor nas podpira, tega mi podpiramo. Kdor
je naš član, pri tem bomo kupovali, zanj glasovali pri
volitvah; kdor ni, temu ne vinarja zaslužka, ne končka
glasu! In zdaj na delo, gospoda! Nobene besede več —
ali zatrdo pričakujem, da nabere in prijavi do bližnje od-
borove seje vsak odbornik vsaj deset novih članov!«

Splošno navdušenje je sledilo jedrnatemu govoru go¬
spoda predsednika in križem so se kovali podrobni načrti.

Oglasil se je pisarniški uradnik Kosec: »Ti, Jeraj, kaj
pa tvoj šef? Ali je pri našem društvu?«

Gospod Jeraj je odgovoril: »Ta? Ne, naš stari sploh
ni pri nobenem društvu. Toda to me ne moti. Koj jutri
pri njem potrkam in se malo pomeniva, kako in kaj. Ni
spak, da ga ne pridobim celo za ustanovnika!«

Tudi knjigovez gospod Korun je imel kos ideje: »Če
vabimo člane, jim moramo kaj nuditi. Jaz sem za to,
da sklenemo: Umrle svoje člane spremljaj društvo korpo¬
rativno in z društveno zastavo k večnemu počitku in mu
zapoj žalostinko! To se naj razloži ljudem, boste videli:
kakor muhe na med bodo silili v društvo, vlekel jih bo
pogreb z zastavo in žalostinko!«

Predsednik Jeraj je s pohvalnimi besedami podpiral
ta predlog in omizje ga je soglasno sprejelo.

Vse črno nasvetov se je še vrstilo, drug je bil boljši
od drugega. Nasvet gospoda asistenta Pavliča: Znani ljub¬
ljanski gospodje, ki bi lahko bili člani društva, pa še niso,
naj se kar napišejo na polo in naj se kratkomalo pošlje
okrog njih postreščik, da pobere udnino; večina gospodov
je že pri tolikih društvih, da niti vedela ne bo, ali je član
»Strune« ali ni, in bo brez ugovora plačala. — Nasvet gospoda
stavca Batagelja, naj se one, ki ne bi marali pristopiti
društvu, po imenih ožigosa v listih. — Nasvet gospoda
oficijala Gabriča, naj si društvo omisli nove društvene
znake, ki bi se tako nosili kakor red zlatega runa. Itd.,
itd., itd.

69

Žal, da vsi ti uvaževanja vredni nasveti niso prišli
do zaslužene polne veljave, ker so se stavljali in razprav¬
ljali hkratu in vsivprek in se je obenem pri polnih litrih
slavil tudi krst novega člana, ki ga je ta večer pridobil
gospod predsednik, gostilničarja »pri kavki«.

Šele ob dveh po polnoči je prišel gospod Jeraj do¬
mov. Do takrat je bila stara Jera že štirikrat vstala in šla,
da odene Milančka; fant je spal nemirno, nemara ga je
begala domača naloga.

*

* *

Jerajev šef, odvetnik dr. Šipelj, je bil majhen, živahen
gospod že bolj v letih, s cilindrom na glavi in z viržinko
v ustih. Če so ga videli brez viržinke, so postajali in po¬
vpraševali, ali je bolan. Razun cilindra in viržinke je imel
tudi deset otrok in ženo. In ljudje so se prijazno muzali,
kadar so ga videli na izprehodu z vsem svojim zavodom
in njegovimi pritiklinami, kajti mlajši člani zavoda so s
sabo vlačili na šetnjo in pohaj tudi punčko in kužka in
medveda, slednja dva na kolesih, in Gašperčka in voziček.
— S politiko se ni pečal dr. Šipelj, niti ni pisal v liste, pač
pa sta ga tuintam videla gledališče in koncertna dvorana.

Oni dan po znameniti odborovi seji »Strune« je imel
dr. Šipelj dopoldne daljšo razpravo na sodišču. Šele ob
poldvanajstih se je vrnil v pisarno. To pot sicer ni bil dobil
pravde, toda ta okolnost mu ni grenila razpoloženja, ker
se je bil v teku let povzpel do spoznanja, da je včasi bolj
pošteno, pravdo izgubiti, nego jo dobiti. Prijazno je odzdravil
osebju, stopil v svojo sobo in odložil. Naredil je z rokama
par prostih vaj, potem pa sedel k pisalni mizi, da pregleda
ondu ležečo pošto.

Pa je potrkalo in vstopil je črno oblečen, v roka¬
vicah in s pinjo ali cilindrom v roki gospod Jeraj.

»O, gospod Jeraj v svatovski obleki!« ga je prijazno
pozdravil dr. Šipelj. »Kaj mi pa prinašate imenitnega?
Ali potrebujete botra? Z največjim veseljem!« Vstal je
in občudujoč si ogledoval slavnostnega Jeraja od nog do
glave.

Gospod Jeraj se ni dal spraviti iz tira. Otvoril je za-
tvornico svoje govorniške sile in na prijaznega gospoda
šefa usul ploho besed, praznično opranih, oškrobljenih in
zlikanih: »Preblagorodni gospod doktor! Prihajam kot od¬
poslanec pevskega društva „Strune“. Pevsko društvo

70

„Struna“ praznuje letos svojo desetletnico. Ne bi je pa
moglo sijajnejše praznovati, nego da mu pristopi čim več
novih ustanovnikov ali vsaj članov letnikov. Zlasti bi si
društvo štelo v neizmerno čast, če bi tudi vi, velecenjeni
gospod doktor . . .«

»Jaz? Zakaj?« je čudeč se vprašal dr. Šipelj. »Pet ne
bom hodil k vam, krokat pa tudi ne. Smešno bi bilo, če
bi se štulil vmes.. Vaše društvo mi je tako od rok kakor,
recimo, zadruga dimnikarjev. Dimnikarji so častivredni in
potrebni možje, pa če mi pridejo z društvom, ne bom mu
pristopil in mu ne bom. V vsakem-društvu naj bodo oni,
ki vanj spadajo, namreč oni, ki jim društvo pospešuje
katerekoli skupne gmotne ali idealne namene. S „Struno“
pa res ne vem, kakšen stik naj bi imel.«

»Ali gospod doktor, „Struna“ je vendar narodno
društvo!«

»Da, da,« je odgovoril dr. Šipelj, »pa vi gospodje okoli
„Strune“ bi bili nemara narodni tudi brez društvaI«

»Naši koncerti . . .« je nadaljeval gospod Jeraj.

»Koncerte imam rad,« je rekel dr. Šipelj, »namreč lepe
koncerte. Pa z umetniškega stališča vaši koncerti pač ne
prihajajo v poštev, kaj ne? Ne rečem, da nimajo svojega
pomena. Pevske vaje in pevski večeri dvigajo družabno
življenje vašega kroga, zlasti se laže pije, kaj ne? — če
se poje vmes ali posluša. Saj je prav, da se ljudje zaba¬
vajo — če imajo denar, seveda. Ali jaz vendar nisem po¬
klican, se brigati ali zanimati zato, da se več ali manj
ljudi zabava in da se zabava baš na ta način in pod vašim
okriljem !«

Jeraj je udaril na šaljivo struno. »Gospod doktor,
samo štiri kronice na leto!« Misel na ustanovnino je bil
že pokopal.

Dr. Šipelj se je prijateljski nasmehljal. »Dajte no, use¬
dite se, gospod Jeraj! Veste, za tiste štiri kronice res ne
gre. Ali soodgovornosti ne maram. Gre za to, da se more¬
biti ne pomaga na prisiljen način vzdrževati tega, česar
ni treba, da bi obstojalo. — Vidite, gospod Jeraj, vi ste
delaven in pošten človek! Dobro vem, da povse nesebično
žrtvujete „Struni“ lepo mero časa, truda, denarja, nemara
tudi zdravja in morebiti še česa. Vaši nameni so plemeniti,
oziroma uverjeni ste, da so plemeniti. Poudarjate, da je
društvo narodno — kaj se to pravi: narodno? Menda hočete
s tem reči, da je društvo koristno za narod. To bi bilo lepo.

71

Prizadevanja, ki bi v resnici služilo blaginji naše širše dru¬
žine, imenovane narod, se gotovo ne bi branil podpirati.
Ste-li pa kdaj premišljali, ali vaše društvo res pospešuje
duševni ali telesni blagor te naše širše družine, naroda,
oziroma poedincev, ki iž njih obstoja?«

»Jaz mislim . . .« je rekel Jeraj.

»Glejte, o tem nikdo nič ne misli ! Pri nas tiči vse,
kar leze in grede, v odborih ali javnih zastopstvih. Vsi de¬
lujejo za narod. Uspeha tega svojega delovanja pa nikdar
nikdo ne pretehtava in naroda je vedno manj, in kar ga je,
je vedno bolj piškav. Jaz nisem v nikakem odboru niti v
občinskem svetu niti v deželnem zboru, pa vendar delam
več za narod in ne-le za narod, ampak tudi za človeštvo
nego marsikdo, čigar ime straši vsak dan po listih.«

Gospod Jeraj se je začudil — o tem delovanju svo¬
jega šefa^še ni bil nikdar nič slišal.

Dr. Šipelj pa je nadaljeval: »Imam deset otrok. Sami
ob sebi niso otroci nikaka zasluga. Ali resno se trudim, da
jih vzredim in vzgojim v zdrave, delavne, poštene ljudi. Če
bo božja volja — pomislite — deset dobro vzgojenih in
sposobnih ljudi bom dal narodu! Koliko pridnih rok, bistrih
glav, usmiljenih src! Poglavitno je vendar, kaj ne? —
kakšni da so ljudje, ki tvorijo narod; da so v korist člo¬
veštvu in ne mu v breme! — In zdaj vzemiva vaše društvo
in poleg vašega še sto drugih! Saj je prav in le naravno,
da se vsak druži, kdor ima količkaj potrebe po družbi,
makar da mu gre le za tarok! Ko se naveličajo drug
drugega, gredo zopet vsak k sebi in — mirna Bosna! Pri
društvih pa je drugače, društva so bitja zase in rada živo¬
tarijo tudi še tedaj, ko niso nobenemu posamezniku več
potrebna. Zlasti se to lahko dogaja pri društvih s takimi
posili-člani, kakršen naj po vaši želji postanem jaz. Torej
vaše društvo — kak blagor donaša „Struna“ najprej vam?«

»Prosim, gospod doktor, človek vendar ni sebičen!«

»Dobro! Torej vam osebno društvo ne koristi! —
Najbližja sta vam potem gospa in otrok, saj imate enega —
kaj ne, fantiča? Do njiju imate dolžnosti, resnejše in
nujnejše, nego so katerikoli „nameni“ kateregakoli društva.
Kakšen blagor torej donaša „Struna“ vaši soprogi in va¬
šemu sinu? Ne veste; jaz tudi ne! Nemara laže odgo¬
vorite, če vas vprašam, kakšno škodo jima donaša. Gmotne
škode se niti ne dotikam; niti ne, ali vas ne pogrešata
gospa in domači red, kadar posedate po sejah. Nekaj vam

72

pa lahko rečem, ker imam rad deco: Škoda za vsako uro,
ki jo žrtvujete „Struni“, namesto da se pečate s svojim
sinčkom I Tudi vaš sin je član naroda!«

Gospod Jeraj je vstal. »Potemtakem naj bi društva
kar prenehala?«

»Vsa ne. Le tista, ki niso potrebna. Vsako društvo
naj bi se ob sklepu vsakega leta resno povprašalo: Ali
sem v istini potrebno? — in če si ne more dati čisto do¬
ločnega pritrdilnega odgovora, naj mirno preneha, namesto
da tarna po listih zaradi denarnih stisek in ošteva občinstvo,
zakaj ga ne podpira. — Vaša „Struna“ obhaja desetletnico.
Pomislite, kako bi bilo imenitno, ako bi odborniki napravili
bilanco, ali in vkoliko prinaša društvo koristi, koliko pa
povzroča škode — potem pa bi izjavili: V proslavo svoje
desetletnice se društvo prostovoljno razdruži! — To bi bil
nemara najodličnejši sklep društva, odkar obstoji!«

Gospod Jeraj se je kislo smehljaje priklonil. »Torej
oprostite, gospod doktor!«

Dr. Šipelj ga je oberoč prijel za desnico in mu jo
stresel. »Gospod Jeraj, verjemite mi, dober oče je več kakor
društven predsednik! Namesto za društvo in njegov meg¬
leni blagor delujte rajši za prospeh svojega lastnega gnezda!
Tod je vir naroda! — In ne pozabite: Za botra, kadar
treba, grem od srca rad!« Udaril je Jeraju v roko.

9. Pirc vzgaja sina,

Črevljar Pirc ni mogel delati, ker ga je bolela roka.
Bolela ga je, ker ga je bil ugriznil v palec rodni sin Tonček.
Stvar se je zgodila tako.

Oče ga je preveč v živo vzgajal. Noben del Tončko¬
vega telesa ni bil varen pred to vzgojo. In ko jih je Tonček
nekega lepega dne spet spravil zvrhano mero po glavi
in grbi, je storil, kar mu je nasvetoval Kocmurjev Stanko:
ušel je in jo popihal naravnost k teti.

Teta ga je gledala, fant pa je imel že pripravljen iz¬
govor: »Na vakance sem prišel. Učitelj je zbolel, nimamo
šole, pa so ata rekli, naj grem k vam.« In ‘že je poskočil
okoli hiše, po dvorišču in vrtu, če je še vse v starem redu,
ž njim Rjavček v skokih in s prijaznim lajanjem. Potem
v tetino sobo. Še je stala, kakor prej, njegova postelja in
je pogledal v svoj predal: lepo zravnana sta notri ležala
njegova obleka in perilo. Čutil je, tukaj je doma in ne v

73

grdi Ljubljani. Vzel je in si privezal svoj ljubi stari modri
predpasnik in šel v hlev, pozdravit stare znance: backa
svojega srca, belca in dimko in vse druge, kako prijazno se mu
je zdelo pri njih! Še gnoj mu je dehtel in se je lotil vil in
ga kidal in je do večerje več naredil, kakor pastir ves dan.

Drugi dan je šel navsezgodaj s teto na polje in se
tako pridno sukal, da nikoli tega. »Včasi se nisi tako gnal
pri delu,« je rekla teta, »nisem verjela, da ti bo Ljubljana
v takšen prid!« Tudi ubogal je bolj nego svoje dni in rad
se je pritiskal k teti, kar milo se ji je delalo, osameli
revi. »Ali ti je všeč v Ljubljani?« ga je izpraševala. Fant
je zmigal z glavo, da ne. Ponujale so se mu solze. »Ni
drugače, ata in mamo moraš ubogati!« ga je poučila teta.
»Samo prosiš jih lahko, da te puste pri meni.« —

Doma v Ljubljani je nastalo veliko razburjenje, ko so
pogrešili fanta. Oče se je najprej kazal trdega. »Spat bo
že prišel,« je rekel. A ko je ura bila osem, devet, deset,
fanta pa le od nikoder, ni več prikrival skrbi.

Mati je tarnala: »Če si ni kaj naredil! Preveč si ga
pretepal!«

Črevljarja je dražil ta očitek, trdo ga je zavrnil : »Še
premalo, drugače ne bi bil ušel!« Napodil pa je vajenca,
naj stopi po bližnjih ulicah, če se kod potika Tonček in se
ne upa domov. Sam je korakal po sobi, hodil gledat na
dvorišče, odtod pred hišo. Fanta ni bilo in ga ni bilo! Mati
je obupavala; ob enajstih ponoči je šel mojster Pirc na
policijsko stražnico. Poslušali so ga in obljubili, če nalete
fanta, ga že spravijo domov; nasvetovali so mu, naj se
drugi dan zglasi zaradi posveta še na sodniji. — Tisto noč
nista zakonska Pirčeva nič spala in blazina Tončkove mame
je bila mokra solz.

Komaj sta pričakala dne. O fantu še nič sledu, tudi
na policiji ne. Mati je koprnela: »Gotovo je šel v vodo!«
Vsa hiša je bila pokonci. Nanča je stala sredi dvorišča in
prerokovala, kaj se ji je sanjalo o Tončku in kaj pomenijo
sanje; šunder je prodrl celo do starega Korena, ki je s
povešeno glavo stopajoč proti vrtu hripavo vprašal: »Kje
je Tonček, kje je Tonček?« — pa ni dobil odgovora, ker
so se njemu in psu vsi umaknili v kraj.

Ob devetih je tekel mojster Pirc na sodnijo k varst¬
venemu sodniku. Ta ga je n-ajprej potolažil. »Ne eden še
ni šel v vodo teh mladih ptičev, kar jih je ušlo z doma.
Tudi ni povoda za strah, da se mu je pripetila kaka nesreča:

taki-le fantiči se znajo bolje čuvati kakor odrasli. — Zakaj
je pa y ušel?«

Črevljarju se je nerodno zdelo pripovedovati o svoji
vzgojni metodi. Razlagal je torej hudobije Tončkove, pričenši
od gumbov in hlač do trmoglavosti in črne nehvaležnosti, in
ko jih je pravil, mu je bilo sitno, da hudobije niso hujše.

»To ni vse vkupe nič,« je rekel sodnik, »zaradi tega
ni ušel! Povejte mi, ali vas je imel rad vaš sin?«

Črevljar se je bridko pritožil, da ne, in kako da mu
sin odkraja ni maral niti reči ata, če ni s palico stal za
njim. Tako je počasi iz njega izmotal sodnik, da je bil
fant do zadnje dobe ves čas v reji pri svoji teti. Zdaj mu
je bila stvar jasna.

»Mojster Pirc,« je rekel, »ne smete preveč zameriti
fantu. Ušel je, ker ga nič ne veže na dom — samo zaradi
strogosti in batin otroci ne uhajajo. Da vas nima rad, ni
sam kriv, ljubezen ne prihaja na ukaz, niti je ne dajeta kri
in rojstvo. Glejte, oče in mati nista tista-dva, ki sta kot
starša vpisana v krstni knjigi; resnični starši so oni, ki se
ukvarjajo z nebogljenim bitjem, da iz njega vzrede in vzgoje
človeka! Koliko daje tako dete posla in skrbi, koliko trp¬
ljenja! Pa blaženo to trpljenje, zakaj iz njega se rodi lju¬
bezen: ljubezen staršev, ki greje, varuje, prizanaša, in lju¬
bezen otroka, ki čuti tod svoje gnezdo in zavetje! Nič ne
dvomim, kam je vaš fant pobrisal: nazaj v svoje gnezdo
in to je — pri teti!«

Mojstru Pircu se je videla neumestna sodnikova pri¬
diga — kakor da je šolarček in stoji pred katehetom! —
neumestna in celo krivična. In smatral je potrebnim, da
pojasni gospodu sodniku, kako da sta imela z ženo vseskoz
najboljše namene. Res sta dala otroka od sebe in v rejo,
toda zakaj? Zato, da je žena lahko hodila še naprej v to¬
varno. Prihranila sta si denarja, žena ima pokojnino, vso
lahko devlje na stran — kadar bo dovolj, si kupita hišico.
Čigava bo? Nikogar drugega nego fantova!

Sodnik ga je prekinil: »Ničesar vam ne očitam, vem,
da ste delaven, pošten, sposoben obrtnik. Le sina napak
ne sodite! Zbegan ptiček je, vzet iz vajenega gnezda; deset
let je star — bojim se, ne bo se kar izlahka privadil no¬
vemu, najmanj s tepežem. Pretehtajte vse in preudarite,
ali ga morebiti vendarle ne pustite pri teti, saj sami pravite,
da je pametna in poštena žena! In glejte bolj na blagor
sina, kakor na svoje želje 1«

»Hvala za pouk!« je rekel črevljar. »Lepo bom delal
ž njim, seveda ubogati me mora. Na kmetih ga pa ne pustim,
mesten je otrok in spada v mesto!« —

Po kosilu se je odpeljal z vlakom. S postaje jo je peš
krenil proti Dolenji vasi, kjer je domovala teta. V žepih je
imel pomaranče, v glavi pa najblažje namene.

'Feta in Tonček sta na vrtu okopavala zelje — kako
ljubo mu je dišala prst! Vmes je pravila teta novice iz
hleva in svinjaka in kaj so sejali v Lazih in kaj na Gra¬
dišču, kaj je novega pri sosedih, kako kaže sadje in kateri
zdaj streže pri maši. Malicala sta; črni kruh — stari ljubi
znanec — namazan s surovim maslom, kako mu je dišal
in koliko mu je zbujal prijaznih spominov! Čez in čez
je bil srečen in zadovoljen, pozabljena je bila Ljubljana,
pozabljen beg in še od daleč ni mislil, da bi moral spet
nazaj.

Pa je slučajno pogledal na cesto pa je skočil kvišku,
kakor da ga je pičil gad. Ne da bi črhnil besedice, je zbežal
z vrta in čez travnik v kozelc: zagledal je bil očeta.

Teta se je začudivša ozirala, kaj je fantu in kam ga
je neslo, kar stopi na vrt mojster Pirc in na kratko in brez
pozdrava vpraša: »Kje imaš Tončka?« Zapazil je bil sinov
beg. Da beži pred lastnim očetom, ga je zbodlo, in znatno
se mu je ohladilo prijaznejše razpoloženje, ki ga je prinesel
s sabo s pomarančami vred.

»O, si ti?« se je zavzela teta. »Tonček, kje pa si?
Pravkar je bil tukaj. Tonček, ata so prišli !«

»Prepovedujem ti, da mu daješ potuho in ga prikrivaš!«
se je zakregal mojster Pirc.

Teta je strmela. »Kdo daje potuho? Kdo prikriva? Če
ti ni prav, čemu mi ga pošiljaš?«

»Kdo ga je poslal? Ušel je, nikdo ga ni poslal!«

»Ali je mogoče? Meni je rekel, da je učitelj bolan in
da ga ti pošiljaš na vakance. — Kraljica nebeška, pa ne,
da ga preveč tepeš?«

»Ti si kriva l Ti si ga izpridila!«

»Svak, svak! Ali se ne bojiš Boga? Mar ni zdrav, mar
ga nisem redno pošiljala v šolo in ga učila moliti in delati?
Tako si mi hvaležen?«

»Plačeval sem ti; če je bilo premalo, zakaj nisi rekla,
dal bi ga drugam !<•

»Kar si plačeval, še za milo ni bilo in perilo! Smilil
se mi je; otrok, dan v rejo, je sirotek, kakor da nima staršev.

76

Iz usmiljenja sem ga vzela in iz ljubezni sem ga imela in
bi ga še, čeprav ne bi zanj videla vinarja!«

»Verjamem! Zalegel bi ti za hlapca!«

»Križani Bog, kakšen si! Veš, da sem vdova in brez
otrok — kar je moje, bi bilo njegovo 1«

»Zapiši mu, pa ti ga pustim!«

»Prismoda! Kdo zapisuje desetletnemu otroku?«

»Koj gre z mano!«

»Kar poišči si ga! In z vilami ga napodim, če mi še
kdaj pride pred moj prag, in tebe tudi, da veš!«

Raztogotil jo je svakov nastop, šla je v hišo in za¬
klenila za sabo duri.

Mojster Pirc je krenil proti kozelcu. Tonček se je bil
zaril globoko v seno, ni se geni), komaj je dihal. Slišal je
škripati lestvico, osorno vprašanje: »Kje si?« — šumelo je
seno, bližali so se koraki. V seno je segla roka, baš Tončku
v lice, in Tonček, zbegan kakor preganjana žival, je hlastnil
po palcu in ugriznil.

Črevljar je zaječal in zaklel, za lase je vlekel nesreč¬
nega Tončka iz sena in ko ga je imel zunaj, že je po njem
izvajal zapored in mešano vse svoje vzgojne metode, ono
z lasmi in ono z ušesi, ono z bunko in ono s plosko roko,
po glavi in hrbtu in hlačah in obžaloval je nedostatnost
človeka, ki ima le en par rok in zato ne more, kakor bi
rad, uporabljati hkratu vseh vzgojnih metod v prid za¬
nemarjenem

Tonček ni kričal, tiščal je zobe, gledal v tla in se
umikal očetovim očem. Težko je sopel in včasi, kadar je
bilo prehudo, polglasno zaječal.

Vzgoja je težek posel, utrudil se je oče Pirc in od¬
nehal. Vzel je jermen in ga dal sinu okoli roke — tako ga
je vlekel s kozelca in ga gnal proti postajici. Ko sta prišla
mimo tetine hiše, so bila okna in vrata zaprta. Tončka je
premagalo, glasno je zaihtel, črevljar ga je hitreje potegnil
s sabo. Za oknom je stala teta in si brisala oči.

Pozno zvečer sta prišla z vlakom v Ljubljano, oba
drugačna, nego ju je pričakovala mati črevljarica. Priprav¬
ljeno je imela za sina odpuščanje, prijazno besedo, objem,
poljub in kranjsko klobaso ali oče je bil razjarjen, sin
preplašen, zakrknjen, nem. Mučen je bil sprejem, žalostni
so šli spat in drugo jutro ni bilo bolje. Črevljarju je po
noči otekel ugrizeni palec, skelelo ga je, poizkusil je delati,
pa ni mogel. Tako mu je rasla ogorčenost zoper sina, v

77

sinu pa večala odpor zoper očeta, zoper očetov dom, zoper
Ljubljano.

Zjutraj ga je spremil v šolo. Peljal ga je za roko in
ga ni prej izpustil, da ga je porinil noter v razred. Potem
je čakal pred durmi, da je prišel učitelj. Učitelj je bil dober,
star gospod; izjavil je, da tiči morebiti vzrok fantove po¬
kvarjenosti v okolnosti, da ne obiskuje posebne ure, ki
stane tri kronice na mesec. Pa črevljar je preslišal ta dobro¬
hotni migljaj, zgolj ponovil svoje priporočilo: »Le strogo!«
in odšel.

Ob enajstih je prišel zopet ponj in ga gnal domov.
Ženi je bil prepovedal, da izpregovori s sinom, dokler ne
prosi iz lastnega nagiba odpuščanja. Po kosilu bi se bil
Tonček rad izmazal na dvorišče, pa je že zagrmel očetov
glas: »Tukaj ostaneš! Kdo ti je dovolil? Zapomni si, brez
mojega dovoljenja se ne boš genil nikamor! Bom videl,
ali se mi naučiš prositi ali ne.«

Tonček je stal pri durih in ni izpustil kljuke. Videlo
se je, da preudarja, ali bi, ali ne bi — tepež rodi trmo!
Ni utegnil dolgo preudarjati, že ga je zgrabil oče in ga
pahnil od vrat. »Čakaj me no, ali boš ubogal ali nel Če
beseda ne drži, bo pa držal jermen. Poklekni!« Potisnil je
fanta na tla in ga privezal k posteljni nogi. »Zdaj pa le
uidi, če moreš!«

Mati črevljarica je kloneč glavo opravljala svoja go¬
spodinjska dela in se ni upala pogledati tja, kjer je klečal
Tonček, vajenec je hitel vbadati v usnje, da nikoli tega,
oče Pirc pa je hodil po sobi in pridigal.

»Zdaj te kaznujem še jaz, pa te bodo kmalu drugi.
Boš že videl! Le delaj tako naprej, vešalom ne uideš!
Lepo veselje napravljaš staršem. Trudila sva se in varče¬
vala, da boš kdaj kaj imel, ti pa si takšen razbojnik. Sram
me je, da si moj sin! Učitelj tudi ni zadovoljen s tabo,
zadnjo računsko nalogo si prinesel popackano. Ali ne veš,
da se računskih nalog ne sme popackati? Mar sem te jaz
tako učil, kaj? Varuj se, ti pravim; ko dobite naznanila,
le eno mi prinesi kljuko, pa te pošljem v prisilno delav¬
nico, tja spadajo taki ptiči!«

Tako je korakajoč po sobi pridigoval in poleg pazil,
da ne bi Tonček pri klečanju goljufal in se usedel na peti.

V tem plodovitem vzgajalnem delu ga je prekinil poset.
Potrkala je in pokukala noter gospa Jerajeva.

»Z dovoljenjem!« je rekla. »Saj koj zopet grem. O,

78

ali si kaj izgubil pod posteljo, Tonček? Če najdeš cekin,
ga meni prinesi!«

»Izgubil je, izgubil, pa samega sebe!« je zamrmral
črevljar.

»E, z otroki so križi!« je vzdihnila Jerajeva. »Zlasti
če imajo potuho! Pomislite, včeraj so me klicali v šolo,
grem, kaj je bilo? Fant je imel nalogo, kaj vem, kako —
o Božiču ali o Velikinoči — in je pisal štirko. Nič ne rečem
za to, dandanes preveč zahtevajo v šoli od otrok! Pa za¬
radi štirke me niso klicali, ampak zaradi naše Jere. Ko se
je fant domov prijokal s štirko, ali ni šla ženska neumna
v šolo in nad učitelja, kregat se in ga zmerjat! Doma sem
jo pošteno oštela, si lahko mislite; pa ni nič pomagalo —
kake sem morala preslišati! — Naj bo, vsaka stvar ima
svoj konec, pa jo bo ta tudi imela!«

Sedla je na posteljo zraven Tončka in mu z roko bro¬
dila po laseh. Veselejše občutje je prišlo ž njo v stanovanje.

Črevljar je povzel besedo: »Ali je res, ali se mi zgolj
zdi — gospa ste danes posebno dobre volje. Nekaj se je
zgodilo!«

Jerajeva je povesila glavo, igraje zazibala nogo, potem
pa šegavo izpod čela pogledala črevljarja. »Mislite? Uganite !«

Oglasila se je Pirčeva: »Pa ne, da ste zadeli v loteriji?«

Jerajeva je položila roko na srce: »Kakor je Bog v
nebesih, nikomur nisem mislila povedati l Ali vi uganete vse!
Ali ste od Boga ali od vraga?« Privlekla je izza pasa
riskonto. »Eto!«

Pirc je vzel listič in stopil k oknu, Pirčeva je obrisala
roki in prišla bliže, vajenec se je ozrl od dela, še Tonček
je dvignil glavo in stezal vrat.

»Zamazane so številke, težko se jih loči,« je rekel
Pirc. »Ali so prišle dve ali tri?«

»5, 23, 39,« je naštela Jerajeva.

»Terno!« sta vzkliknila zakonska Pirc, vajenec in
Tonček sta globoko zajela sapo in črevljarica je dostavila:
»Nikomur bolj ne privoščim kakor vam.«

»5, 23, 39,« je ponavljal Pirc in še si ogledoval za¬
mazane številke. »To pot me pa niste marali v družbo?
Dobre številke obdržite kar zase? Vi ste prava!« Vtaknil
je riskonto, kakor pozabivši, v žep telovnika.

»Oho!« je rekla Jerajeva.

»Ali tako?« se je zasmejal črevljar. »Sem mislil, da
ste ga meni podarili.« Vrnil je listič.

79

»Jaz — pa darovala vam, ki imate desetkrat toliko kot
jaz? Krave bi se mi smejale!«

»Za likof pa boste vendar dali, gospa !« je dražil črevljar.

»Zakaj pa ne, rada!« je rekla Jerajeva in se prešerno
nasmejala. »Ali suha sem kakor poper — vinar ne bi padel
od mene!«

»Saj imate riskonto,« je dejal črevljar, »riskonto je
kakor gotov denar.«

»Pred enim tednom ne izplačajo,« je vzdihnila Jera¬
jeva. »Kredita pa nimam.« Namrdnila je ustnici in pogledala
črevljarja.

Črevljar se je točno usedel na limanice. »Koliko pa
hočete, gospa? Kar ukažite!« Stopil je k omari.

»Če vas primem za besedo, gospod Pirc?«

Gospod Pirc je odprl predal, izpod perila vzel knjižico
in jo razgrnil: lepo zravnani so notri ležali bankovci.
»Koliko?« je vprašal.

Jerajeva je pokazala tri prste in Pirc je dal tri dvajset-
kronske. »Zdaj pa le po likof!« je veselo ukazala Jerajeva.
»Liter Štajerca!« Molila je vajencu bankovec. »Na, fant,
skoči h „kavki“ po liter Štajerca! Le povej, da je zame!
Reci, tistega, ki ga bomo točili na binkoštni veselici!«

Mami Pirčevi ni bilo čisto po volji, da mož kar tako,
na lepe oči, izposoja denar, ki ni bil zgolj njegov, ampak
sta ga privarčevala oba. Toda pogled na zastonj požirek
jo je potolažil in šla je splaknit steklenico.

Mojster je pogledal na uro. »Tričetrti je na dve. Peter!
Tepec, kam pa gledaš, kadar govorim s tabo! Najprej tega-le
spremiš v šolo, pa glej, da ti ne uide! Potem stopiš po
vino!« Odvezal je sina in mu še eno dal z jermenom po
stegnih, »Ti pokora, ti!« — pa ta je bila bolj šaljiva.

Tonček je pobral svoje šolske reči, vajenec steklenico
in šla sta z Bogom. Tonček je ves pot držal šobo, vajenec
je zmigaval z glavo in tudi molčal. Ko sta bila že blizu
šole, je vajenec prekinil molk in izjavil: »Moj Dunaj, imajo
tvoj oče denarja! Če bi ga jaz imel, koj grem v Trst.«

'lonček pa ni nič rekel. Kaj ga je brigal denar!

10. Gospoda Kocmurja posli in načrti in kvarte


kratke Marijanice

Kocmur je bil še vedno brez službe, namreč brez sta¬
novitne in plačane službe. Opravila v obče, tega je imel
seveda dovolj vsak sleherni dan.

80

i

Da razodene strmečemu svetu svoje kmetijske sposob¬
nosti in vrline, je izkopal ob solnčni plati »svoje« hiše
gredo, nasadil je vrsto fižola, vrsto koruze, pet buč in deset
solnčnih rož in je kalilo in raslo in Kocmurju so potekale
zadovoljne ure, ko je gledal uspeh svojih rok in se mu
veselil. — Ljubil je drobne ptičke, nasipal jim je drobtinic
ali zrnja in jih zvabljal v hišo; potem je urno zaprl duri
in zavil nedolžnim krilatcem vratove. Tako je že nekaj
vrabcev pa tudi kavk šlo svojo pot v ponev in odtod v
njegov želodec. Od bližnjega konjača so včasi zašli semkaj
golobi in niso več našli nazaj; še kaka neprevidna kura je
plačala z življenjem samovoljni poset Kocmurjevega parta.

Pa tudi izven doma je imel dovolj posla. Nadzoroval
je mestne ulice in trge in pospeševal promet. Tujca je
spoznal že od daleč, kar okoli vogala, in je bil postrežljiv
zlasti proti kmetskemu prebivalstvu, ki mu je rad naklanjal
koristnih migljajev iz bogate zaloge svojih izkušenj izpred
sodišča. Bil je že na glasu in se je dogajalo, da so kmetje
že na mitnici povpraševali, kje ima svojo pisarno »doktor«
Kocmur.

Opravila je imel torej dovolj, le službe nič. Kocmurka
je izprevidela, če mu je ona ne preskrbi, sam si je ne bo.
Pa se je napotila h Kožuhovi Marijama, ki so ji rekli
»kratka Marijanica«, če ne bi hotela posredovati pri župa¬
novi kuharici, da bi se županja zavzela za Kocmurja in
ga pri svojem soprogu županu priporočila za prižigalca
mestnih svetilk.

Kožuhovo so imenovali »kratko Marijanico« zaradi
zanimive okolnosti, da ni bila višja nad en meter, široka
pa približno ravno toliko. Hodila je ob dveh palicah, nogi
je imela obe zasukani na znotraj, tako da ju je pri hoji
dvigala drugo čez drugo, obraz je imela ponavadi zavit v
črno ruto.

Drugače je bila v najlepših letih in polna življenja.
Govoriti je znala kakor bi sadila rožice, pisma pisati lepa,
da je človeka kar grabilo pri srcu, in izučena je bila v
umetnem vezenju. Pa se je rajši preživljala ob tem, da je
polagala karte, dajala svete v tajnih stvareh in pisala pre¬
lepa pisma.

Marijanica je stanovala v veliki umazani hiši, ki je
svoje dni služila za vojašnico. Imela je v najemu sobo in
kuhinjo, toda sobo je bila oddala v podnajem štirim tobačnim
delavkam, dočim je sama bivala v kuhinji s svojim detetom.

81

»Kratka Marijanica«, to ubogo pohabljeno bitje, je
imela namreč dete, živo, rodno, šest mesecev staro dete.
Bila je omožena in imela moža, dvakrat je bil tako velik
kakor ona, le da že leto dni in še dalj ni vedela, kje da je.

Prinesle so ji ga kvarte, vzela ga je noč. Vedeževalka
je bila, znana daleč na okrog, pa je še sebi polagala kvarte
in se je zgodilo, da so ji trikrat zaporedom pokazale moža.
Česar si človek želi, rad verjame, pa si je tudi kratka Ma-
rijanica vtepla v glavo, da ji je namenjena zakonska sreča.
In ker ni sam prišel pričakovani mož, priskočila je usodi
na pomoč in dala v liste ženitno ponudbo, kjer je skromno
molčala o svoji telesni lepoti, zato pa poudarjala ugodne
gmotne razmere. Res se je oglasil zidar, z Ogrskega je bil
in mnogo zoprnega je že moral prestati, da se je ni ustrašil.
Slovenski je znal prav malo, izpraševal jo je po hranilnih
knjižicah, ona mu je odgovarjala o ljubezni in sta mislila,
da se razumeta in sta hitela s poroko. Pa če sta se razu¬
mela vse drugo, zastran hranilnih bukvic se nista: on jih
je hotel, ona jih ni dala. Oger je mislil, da ni dovolj raz¬
ločen in je poudarjal svoje želje s pestjo. Marijanica je
tekla na policijo, naj ji moža nauče manir, pa ko je mož
dobil povabilo, je skrivaj pobral svoje cape in kar mu je
prišlo njenih v roke in je izginil in ni bilo več o njem ne
duha, ne sluha. Za spomin pa ji je zapustil majceno suho
in kričavo dete.

Dete je ležalo v vozičku, mižalo je, v ustecih je imelo
dudek in je zdaj pa zdaj po cevi posrkalo \z  steklenice
sivkasto mešanico mleka in cikorije. Sama kost in koža
ga je bila, nebogljenega bitja: lučka, ki jo prvi pih ugasne.

Marijanica, njegova mama, je stala pri oknu in pisala
na nizki polici pismo. O, zavzel bi se vsakdo, s kakšno
gospodo si je dopisovala! »Visokorodna gospa grofica!«
In kake lepe stvari so stale v pismu: polno časti in hvale
je bilo notri, globoke ponižnosti, skrajne bede, neizmernega
zaupanja in brezmejne hvaležnosti — v žep bi segel človek
in vse do zadnjega vinarja dal, ko bi dobil tako pismo. O,
Marijanica je znala pisati!

Kocmurjeva je ponižno potrkala. Kožuhova je urno
skrila pisanje, z milim glasom je vzdihnila: »Naprej!« in
stopicnila k vozičku. Mislila je, da ji prihaja v poset do¬
brodelna dama, kakršnim je pisarila svoja ginljiva pisma.
Ko je zagledala Kocmurjevo, je pustila komedijo.

»O, gospa Kocmurjeva,« je rekla, »le noter! Že sedem

6

Ptički brez gnezda.

82

hrvaških let vas nisem videla. Pa sem zadnji čas večkrat
mislila na vas.« Odracala je v kot in odtod pririnila do
Kocmurjeve stol. Sama se je naslonila na svojo nizko po¬
steljo — sedela je bolj težko.

Kocmurjeva je bila vesela prijaznega sprejema, sedla
je in kratka Marijanica je nadaljevala: »Gospa Kocmurjeva,
kaj pa dela vaš mladi gospod? Saj imate sina, kaj ne? —
svetlorjave lase ima, kaj ne? — bolj rdečkaste, bi rekla,
in na čelu obrunek? Čeden fant! Koliko je star?«

Ni je malo veselilo, Kocmurjeve, da je vendar še kdo
pod milim nebom, ki prijazno govori o njenem fantu. »Enajst
jih je bil o Božiču,« je odgovorila.

»Glejte,« se je začudila Marijanica, »pa sem mislila,
da jih je že trinajst, štirinajst — takšen hrust je! Škoda
zanj, če bi se izgubil! Verjemite mi gospa, ni prida, če taki
fantiči beračijo. Mladi berači, stari pretepači! Kdor berači,
tudi laže — saj mora, drugače mu ne dajo — in kdor laže,
ta krade!«

»Pa ne, da je naš . . .?« je vprašala Kocmurjeva in se
bala, kaj ji bo zopet slišati.

»Pred tobačno tovarno je zadnjič prosil. S palico in
klobukom, kakor da ima patent in pravico!«

»O ti nesrečni otrok!« se je hudovala Kocmurjeva.

»Saj so bili sila jezni nanj drugi; malo, da ga niso
stepli, pa sem zanj prosila. Le postrašite ga!«

»Z moje strani nima fant slabega zgleda, lahko mi
verjamete, gospa! Pa kako naj bo drugačen, ko je njegov
oče . ..«

Tisti hip se je spomnila, po kaj je pravzaprav prišla,
in je krenila z besedo na drug tir. »Saj ni hudoben moj
mož,« je rekla, »še predobrega srca je, le sreče nima, da
bi dobil kako primerno službo — potem bi bilo vse drugače
pri nas. Zato sem prišla semkaj s prav veliko prošnjo,
če bi hoteli in me uslišali.«

Kratka Marijanica je skromno nagnila glavo, Kocmur¬
jeva pa je razkladala: »Moj mož pravi, veselilo bi ga, da
bi prižigal mestne svetilke. Oni, ki jih zdaj, gre o kresu
stran. Vse ima župan v rokah, vi ste dobro znani z žu¬
panovo kuharico . . .«

»S to hinavko me pa kar v miru pustite!« je prekinila
Marijanica presenečeno prosilko.

Bila je preglasna, dete je zavekalo. Obe ženski sta
prihiteli k vozičku; kratka Marijanica ga je gugala in poleg

83

pela »aja tutu,« Kocmurjeva je s sklenjenima rokama gle¬
dala črvička in zašepetala: »Lep otrok — ne bodi uročen!«

Že je izprevidela, da je opravila pri Marijanici —
zastonj je bila pot! Čemu bi se dalj mudila... Hotela se
je posloviti.

Kratka Marijanica pa je zroč na svoje dete pokimala
z glavo in izjavila: »Ubogi otrok — ki nimaš očeta! —
In še rečem, nihče drug ni kriv, da ga nima, kakor župa¬
nova kuharica. Župan, če bi le hotel, lahko bi mi ga dal nazaj
prignati dedca, ako ne drugače, uklenjenega. Prosila sem
jo, naj govori zame pri županu, šla sem sama na magistrat,
še poslušali me niso. Rekli so, da me že poznajo, da sem
z zvijačo ujela moža! Tako me je priporočila prijateljica
in se je še hvalila proti drugim, kako me je očrnila! Z zvi¬
jačo da sem ga ujela, jaz, ki mi je bil namenjen po kvartah !«

Prepustila je voziček Kocmurjevi, odstopicala k svoji
postelji, iz vznožja privlekla perišče umazanih kvart in jih
prinesla k vozičku. Razvrščajoč jih po odejici je razlagala
Kocmurjevi in jo prepričevala, kako ji je bil »on« namenjen
in obljubljen, malo drugače kakor zapisan, in kdor govori
o zvijači, je lažnik in obrekovalec.

Kocmurjeva je bila s svojimi mislimi čisto drugod,
vendar je pritrdila in vzdihnila, da so res grdi ljudje na svetu.

To pritrdilo je bilo zapuščeni Marijanici v veliko za¬
doščenje. Izjavila je, da smatra Kocmurjevo za pametno
žensko, in ker je imela kvarte baš v rokah, jih je še nji
pričela polagati. Zravnala jih je, zmešala in počasi razpo-
ložila po tri in tri. Gubančila je čelo, premikala ustnice,
tresla glavo, pogledovala Kocmurko.

»Pik as, tref sedmica — izkaže se resnica . . . Gospa
Kocmurjeva, podedovali boste! Poglejte: pik as — smrt,
tref sedmica — dediščina!«

Kocmurjeva je zmajala z glavo: »Za ta del mi od ni¬
koder ničesar ne kaže. Dediščina — odkod ? Ata so zdravi, pa
tudi, če bi ne bili . . .« Spominjala se je očetove pretnje, da
jo razdedi.

»Zanašajte se na moje besede!« je rekla Marijanica
in nekaj čudnega ji je bilo v glasu in pogledu, da je Koc¬
murjeva za hip kar pozabila, kje da je. Tisoč misli ji je
hkratu švignilo skoz glavo .. .

»Pik as, tref sedmica . . .« je nadaljevala pritlikava
vedeževalka, »karo kralj — ni te bilo treba, kdo te je
klical?... sovražnika imate. Pik deset pomeni umret’...

6 *

84

Smrt obrne vse — drugi dol, vi gor — pika in amen. —
Kadar bo, gospa, se spomnite name in na današnji dan !
Ljudje lažejo, kvarte ne!«

Kocmurjeva se je otresla neznanih misli, ki so ji
kakor sanje begale po možganih. Globoko je zasopla. »Ničesar
nima človek, kakor skrbi in težave. Da bi mu enkrat po-
sijal le majhen žarek sreče — toda ne!« Rekla je, da gre.
Dala je Marijanici roko, otroku v vozičku je še odpodila
z lica nadležno muho in mu napravila križek, potem je šla.

*

* *
t

Na mizi je gorela petrolejka brez senčnika; na stolu
je sedel oče Kocmur, s komolcem se je naslanjal na mizo
in gledal ženo, ki je čepela pri nizkem ognjišču in ravnala
večerjo; na ležišču se je klamuril Stanko, z desno roko
se je držal za palec leve noge in se zibal, malo poslušal, kaj
govorita oče jn mati, malo ugibal, kaj bo počel jutrišnji dan.

Kocmurjeva je poročala o neuspešnosti svojega pota
h Kožuhovi. Kocmurja ni stvar kaj zanimala. »Naj le dru¬
gega dobe, da bo nažigal Ljubljančanom luč! Nisem neumen,
da bi jim delal za dve kroni na dan ! Za dve kroni mi ni
treba delati: dve kroni najdem na tleh, če hodim pol ure
po izprehodu.«

Stanko si je prešteval gumbe. »Najdem, vzamem,
ukradem — najdem, vzamem, ukradem . . .«

»Nemaren fant!« se je raztogotila Kocmurjeva. »Ali
mi ne boš tiho? — Čakaj no, da ne pozabim — kdo ti je
pa ukazal, da hodiš beračit pred tobačno tovarno? Tako
me je bilo sram, ko mi je očitala Kožuhova!«

»Tako, tako?« je vpraševal Kocmur. »Kam si pa dal
denar, kaj?«

»Saj mi je vsega pobrala!« je odgovoril Stanko in grdo
gledal pod mizo.

»Koliko si pa nabral?« je poizvedoval Kocmur.

»Za eno kronico prisežem, pa je bilo gotovo več,« je
odgovoril Stanko. »Mislite, da rad beračim? Pa sem moral,
ko mi je bilo treba za zvezke. Kje naj dobim drugod? Če
mami rečem, mi niti ne verjame!«

»Ti si mesten, tebi mora učitelj dajati zvezke zastonj!«
ga je s poudarkom opozoril oče. »Bom vendar-le moral v
šolo, da napravim red.«

Imelo pa je redoljubje Kocmurjevo še drug predmet
ogorčenja. »Ne hvalim fanta, da berači. Ampak vprašam :

85

Kaj to briga Kožuhovo? Ta niti mestna ni! Ta ima še
manj pravice prositi kakor moj fant. Nase naj gleda, ne na
druge! — Denar, ki mu ga je vzela, mora dati nazaj! Z
obrestmi vred. Bomo videli!«

»Ej, pusti jo!« je mirila Kocmurjeva. »Ni vredno! Za
sovražnico je ne bi rada imela. — Ne gre mi iz misli —
saj ti moram povedati — iz kvart mi je prerokovala. Nisem
ji ukazala, sama od sebe mi je pričela. Tako so padle, da
se nam obeta dediščina . . .«

»Vprašala bi jo, koliko nam posodi nanjo, na dediščino!«
je zlobno pripomnil Kocmur.

»Odkraja tudi nisem verjela. Pa da si jo videl in slišal:
Nekdo umre, nekdo, ki nam ni prijazen, in za njim pode¬
dujemo. Natanko, kakor da bi vedela naše razmere! —
Odkod jih naj ve! — Kar groza me je bila.«

Kocmur je vstal od večerje in pričel hoditi od stene
do stene. »Sramota, iz take hiše si doma, pa če ti stari
umre, da ne bi ničesar dobila! — Ali je sploh po postavah,«
se je hudoval, »da ne bi otrok ničesar dobil po starših! Tak
testament ne more obveljati!«

»Ko sem šla od Kožuhove, sem premišljala — kaj, če
oče sploh še niso naredili testamenta! Grozili so, da ga
naredč in da me razdedijo ... Ali Nanča je zadnjič tako
govorila, kakor da ga še niso . . .«

»Če stari umre brez testamenta, je polovica tvoja!«

O, Kocmurje poznal postave! In že je snoval prijazne
načrte. »Nanča je božji volek, Nanča ni za gospodarstvo,
takšni se zapiše kvartir, živež, obleko, vsak teden groš za
tobak — in drugega nič! — Da le dobiš vsaj polovico!
Da se lahko preselimo v hišo! Nanče se že odkrižamo.
Hiša je na dobrem kraju . . . pričeli bi kako branjarijo .. .
Ali pa gostilno!«

Nenadoma je razkril, da je baš krčmarski obrt tisti,
ki ima zanj posebne sposobnosti. Mici je tako že natakarica,
on pa bi se pečal s kletarstvom ... Ali bi za nos vodil
dacarje — njemu ne bi bili kos! — Gostilne še ni imel,
s sleparstvom pa je že računal!

Kocmurjeva je žalostno zamahnila z roko prek oči.
»Prazne sanje! Pri Kocmurjevih ni bilo nikdar nič sreče
in je ne bo, zastonj vsi računi! Oče nas ne marajo, že vedo,
zakaj ne! — na testament pa ne pozabijo, zato bo že skr¬
bela Nanča! Vem — vsak dan jih priganja . . .«

Spravila se je na delo in pomivala posodo in orodje.

86

Kocmur je s sklonjeno glavo hodil od stene do stene, Stanko
je čepel na ležišču in se gugal. Vsi so molčali.

Molk je prekinil Stanko. »Stari naj bi hitro umrl,
preden naredi testament — jaz bi mu že pomagal!«

»Stanko!« je vzkliknila mati. Kocmur je molče z nogo
cebnil proti fantu in nadaljeval svojo hojo. Fant je zaječal,
potem so bili zopet tihi.

11. „Struna“ si vpleta nov lovorlist v venec svoje

zgodovine.

Prišel je težko pričakovani binkoštni ponedeljek, dan
najsijajnejše vrtne veselice pevskega društva »Strune« v
čast vsem botrom, botricam in birmancem. Prišel je slavni
dan, a ž njim vred tudi običajni dež. Čudno, da je vse¬
stransko preudarni gospod predsednik pozabil baš na to,
da o Binkoštih vsakikrat dežuje! Prenesli so torej veselico
na sledečo nedeljo; namenjena je bila sicer botrom, botri¬
cam in birmancem, potemtakem ni imela teden kasneje več
pravega pomena — ali kdo bi bil tako natančen!

Sledeča nedelja je v polni meri izpolnila vanjo stav¬
ljene nade. Prinesla je krasno vreme. Kričava reklama, ki
se je bila ves dolgi mesec vila po listih kakor morska kača,
je prignala dokaj ljudstva na prostrani, z zastavami in
lampijoni okrašeni vrt. Vroči solnčni žarki so ustvarjali
najugodnejše razpoloženje za peneče se in rujno kipeče
užitke, ki so jih nudile požrtvovalne dame po ličnih šotorih,
in veličastna misel gospoda predsednika Jeraja, da je vsaka
tretja čaša zastonj, je nad vse pričakovanje pospeševala
promet — po vesoljnem vrtu se je neznansko hitro širila ne¬
prisiljena dobra volja, ki je niti petje »Strune« ni moglo greniti.

Gospa Jerajeva je kraljevala v šampanjskem pavi¬
ljonu, odeta v okusno novo belo obleko, v laseh sta se ji
žarila dva velika makova cveta. Najodličnejša družba se
je zbirala pri njenem paviljonu. Neizogibni gospod deželni
poslanec, deputacija mestnih svetovalcev, ki so morali priti,
da se pokažejo svojim zavednim volilcem, lahkoživa pe¬
tična gospoda, ki ji je všeč vsaka zabava, da je le kaj vrišča
in smeha poleg, vsi so sloneli okoli lepe gospe Jerajeve
in njenih dražestnih pomagalk, si dajali natakati sladko-
mamljive tekočine in napivali svojim prijaznim točajkam,
ki se niso nerade odzivale prevljudnemu povabilu, naj po¬
kusijo, kar so natočile. Gospe Jerajevi so kar žarela lica

87

— žarela so ji od obile časti, ki jo je uživala, od obilega
denarja, ki se je stekal pri njej v osrednji blagajni od vseh
šotorov, žarela so ji nemara tudi od šampanjca, ki je tako
prijazno ščegetal po nosu, po ustih in grlu in ga je bilo
tako lahko piti.

Gospod Jeraj je imel za vse roke in noge polno posla.
Zdaj je pozdravljal prihajajoče, zdaj je ukazoval prestav¬
ljati mize in je sam pomagal, zdaj je bil pri pevcih, zdaj
pri šotorih, in pdt se je kar cedil ž njega.

Privlekla sta bila s sabo gospod in gospa tudi sina
Milana. Ker pa nista imela časa se ž njim pečati, sta ga
prislonila k Pirčevim.

Oče Pirc je bil dobre volje in podjeten. Na glas se
je bahal, da pije zastonj: ženi in Tončku je kupil vsakemu
čašo piva, tretja, njegova, je bila torej zastonj.

Tonček je moral svojo čašo deliti z -Milanom. Za
pivo jima ni bilo nič, ne prvemu, ne drugemu — pivo je
grenko. Pač pa sta drug drugemu zavidala pene. Pogajala
sta se in se slednjič pogodila, da jih izpije vsak pol; po¬
tem pa je iznajdljivi Milan prinesel z druge mize prazno
čašo, vanjo sta s tenkim in visokim curkom prelivala pivo,
tako se jima je posrečilo, da sta izpremenila vse pivo v
same bele pene, kolikor se ga ni razlilo pri prelivanju. Oče
Pirc, vsak hip pripravljen, da vzgaja, jima je namerjal
prepovedati grdo ravnanje z božjim darom. Pa ko je videl,
da posnemajo pri sosednji mizi otroci gospoda deželnega
poslanca zabavno igro s pivom in se jim gospa mama
prijazno smeji, je udušil grajo in še nekaj ponosa se mu
je vzbudilo, da je njegov sin takšen ptič.

Ni pa pozabil obsipati Tončka z drugimi zlatimi nauki:
»Vidiš, Tonček, če bi bil zdaj-le pri teti, pa ne bi bil tukaj.
Ali je prav ali ne, da si tukaj? No, glej, kako se imaš
imenitno! Pri meni se ti bo vedno dobro godilo, če boš
priden. Le ubogati me moraš, drugače že veš! In
pridno se učiti! Če mi ne prineseš domov lepega nazna¬
nila — gorje ti!«

Tako je prijazno kramljal gospod Pirc s svojim edino-
rojencem, potem je pobral prazni čaši — on in žena sta
bila že izpila in stopil ž njima k šotoru, kjer so točili
pivo; dobil ga je tri čaše, tretja je bila zopet zastonj. Pene
je posnel in jih v dokaz svoje velike naklonjenosti po¬
daril dečkoma.

Gospa Pirčeva je imela na glavi košat klobuk z

88

rdečimi potonkami, pa ni bila zato nič mlajša. Stegovala
je vrat in sukala glavo na vse strani, strašno jo je zani¬
malo, kaki ljudje sede pri drugih mizah in kaj delajo.

V kotu vrta je stal oder, odtod je zadonela fanfara,
klicala je pevce k nastopu. Pevci, gospodje v črnih suk¬
njah, s čepicami na glavi, so se počasi rinili med mizami
proti odru, sledilo jim je nekaj radovednejšega občinstva.

»Hola, peli bodo,« je rekel Milan, »pojdiva gledat!«
Oče Pirc jima je blagohotno dovolil in ju spremil s po¬
trebnimi nauki — in sta šla. Prerila sta se do odra in
tam najprej občudovala gospoda, ki je imel kup not v
rokah in je vpil kakor jesihar in se jezil, kje je Frtačnik.
Klicali so ga in iskali in ko so ga našli, gospoda
Frtačnika, so začeli peti.

Milan in Tonček sta se usedla na rob odra in ker
sta prišla petje gledat in ne poslušat, sta se zabavala iz¬
borno. Jesihar je vodil petje z rokama in nogama, tudi
zmerjal je vmes. Najbolj se je napenjal gospod Frtačnik;
stresal je grivo, kadar je pa dal iz sebe visok glas, je
stopil na prste in pogledal kar z belim. Bilo je precej
lepo in sta Milan in Tonček h koncu ploskala tako besno,
da so pesem ponovili. Ko pa se je ponavljanje pričelo,
sta odšla, mikalo ju je, stikati še po ostalem veseličnem
prostoru.

Vrt je bil ograjen z živo mejo. Zunaj so postajali
radovedneži, zlasti ljuba mladina, stegali so vratove in
napenjali oči, da ujemo skoz gosto zelenje vsaj majhen
pogled v veselo vrvenje tam notri. Milan in Tonček sta
jih z zadovoljno prezirljivostjo merila; prijetno ju je ogre¬
vala zavest, da stojita notri, oni pa zunaj. In ko se je v
kotu, kjer je bila meja bolj redka, pri tleh prikazala glava,
očitni začetek dečka, ki namerava »zunaj« izpremeniti v
»notri«, ne da bi plačal vstopnine, sta mu oba napovedala
boj z enodušnim vzklikom: »Ali ne greš, pobalin!« in ugodni
njun strategični položaj bi ju bil gotovo zapeljal v dejanske
sovražnosti, da se ni dvignila glava na tleh in izjavila:
»Zapik!« in se izkazala kot glava Kocmurjevega Stanka.

Tonček je nemo strmel, Milan se je glasno začudil:
»Joj!« in dobrohotno dostavil: »Te bodo!«

Stanko pa je z bistrim preudarkom uporabil njuno
bližino v svoje namene: »Zid mi delajta!« in ju poučil,
da stopita predenj in ga prikrijeta nepoklicanim očem, ko
se je zvijal skoz mejo v vrt. Njegovemu zgledu je hotel

89

slediti še drug nadobudnik; ali čim je bil Stanko v vrtu,
že je bil tudi on prepojen zavesti globokega prepada med
»znotraj« in »zunaj«, zarenčal je nad svojim posnemalcem:
»Ali ne greš!« in mu zapretil z obuto nogo, da je glava
kar izginila. Stanko se je s preudarnim očesom ozrl po
vrtu. »Kaj pa delata?« je vprašal.

»Pene sva pila,« je povedal Tonček in Milan je raz¬
ložil podrobnosti tega važnega njunega početja.

Stanko je z rokama v žepih poslušal vneto pripove¬
dovanje mlajših tovarišev, potem pa izrazil svoje strokov¬
njaško mnenje: »Pivo se najlepše speni,« je rekel, »ako
ga vzameš požirek v usta in ga skoz zobe zopet nazaj
strkneš v čašo. Toda piva ne maram,« je dostavil, »je
pregrenko, imam rajši vino.«

Šli so naprej proti šotorom.

Hej, sladčice! Milanu in Tončku so se kar zbirale
sline, ko sta gledala skladanice okusnih dobrot vsake
vrste, oblike in barve. Mlad gospod z narodnim znakom
se je gugal pred bogato obloženo mizo, smijoča se gospo¬
dična v beli obleki z makovim cvetom v laseh mu je na¬
takala nekaj rjavega v majhen kozarček. Gospod je
zamižal in izpil — menda ni bilo posebno dobro, ker je
stresel glavo in zahrkal. Ukazal je pa le: »Še enkrat!«
Druga nič manj ljubezniva gospodična mu je ponudila
sladkarij, pa jih je odklonil z vljudno utemeljitvijo: »Sitna
bodi, kavka! Take reči so le za babnice in za otročaje!«

Stanko je preudaril položaj. S strumnim korakom
je stopil pred srečnega gospoda med prelepima gospodič¬
nama in ga z rokama ob boku in z očmi, uprtimi vanj,
pozdravil: »Na zdar!« Potem je obstal nepremičen kakor
kip, le z ušesi je migal. Zastran miganja z ušesi je bil
Stanko prvi v vsem razredu in gospod in gospodični so
prašnih v glasen smeh. Zdaj je Stanko opustil vojaško
stojo in je z onim mehkužnim, tožečim glasom, ki je zna¬
čilen za ljubljanske srajce, ogovoril gospoda: »Dajte no,
gospod, in mi kupite tisto-le torto, ki je sami ne marate!«

Druga gospodična, vneta za kupčijo, je kar hotela
postreči fantu, gospod pa ji je zabranil in je najprej stavil
svoje pogoje. Ti pogoji pa so bili taki, da je moral Stanko
trikrat robato zakleti — slovenski, laški in mažarski, potem
šele je dobil na papirnati krožnik zaželjeno torto. Gospo¬
dični sta si smehu brisali solze, občuduje sta zrli v do-
vtipnega mladega gospoda, ki je ponosen na svoj uspeh

90

si privoščil koj še en konjak in še enega in ž njim pravico
do tretjega, ki je bil zastonj.

Stanko je moški odkorakal z lahko zasluženo torto,
spotom si je vzel prazen stol in ga vlekel s sabo. V kotu
pri ograji je sedel, desno nogo si je položil čez levo ko¬
leno in si zadovoljno mazal sladko jed v usta. Milan in
Tonček pa sta ga spoštljivo gledala, mokra okoli ust od
globokih simpatij do torte — da, ko bi znala migati z ušesi
in kleti v treh jezikih I

»Dokorej pa ostaneta tukaj?« je vprašal Stanko.

Milan je rekel, da ne ve; Tonček pa je odgovoril:
»Ata so dejali, da gremo o mraku domov; moram se še
učiti za jutri!«

»O jej,« se je namrdnil Stanko in je dal prazni papir
Milanu, da ga je polizal, »zvečer bo šele življenje, tako
bomo pijani kakor muhe.«

»Kdo ti bo dal?« je vprašal Tonček.

»Mize same ponujajo,« ga je poučil Stanko. »Zvečer
vsega dobiš — tukaj ostani, boš videl!«

»Ko se pa moram še učiti!« je ugovarjal Tonček.

»Kako si neumen!« ga je navajal izkušeni Stanko.
»Reci staremu, da že vse znaš! Saj ne boš vprašan!«

Tonček je imel pomisleke. »Če pa bom in dobim
štirko, me bodo tako z jermenom, da bom ves črn.«

Stanko se je posmehnil. »Nikar se ne pusti, jaz se
že ne bi! Uidi!«

l onček je razložil, da čuti še posledice prvega bega,
kadar sede. In sploh, kam naj bi bežal; teta ga ne mara
več, zaradi očeta ne . . .

Oglasil se je Milan, ki je bil gotov s papirjem. »Jaz
ne bi šel nikamor drugam kakor v Trst.«

Stanko ga je postrani pogledal. »Ti da greš v Trst?
Spat, pa ne v Trst! Jaz pa — in ne bo nikoli dolgo, da
grem. Bosta že videla!«

»Kje je pa Trst?« je ponižno vprašal Tonček.

»Ali ne veš? Ob morju!« sta soglasno odgovorila
tovariša in Milan je vnetega lica hitel praviti: »Tam so
ladje tako velike kakor hiše. In morja ni ne konca, ne kraja!«

»Pa kaj bi v Trstu?« je vprašal Tonček.

»Jaz bi se peljal kar čez morje,« je razkladal Milan,
»v Ameriko, v deželo, ki ji pravijo Kalifornija. Tam bi
kopal zlato; če najdeš kepo zlata, ga imaš dovolj za vse
življenje. Kupiš si lahko hacijendo, to je španska beseda

91

in pomeni hišo. Tako-le širok klobuk moraš imeti in
pisan pas in za pasom samokrese in bodala.«

Tonček ni razumel teh reči. »Pa kako bi prišel čez morje ?«

Milana je razgrevala domišljija, da mu je kar gorelo
lice. »Ponoči, ko spijo ljudje, bi se splazili k morju, kjer
so privezane ladje; odvezali bi eno in ž njo odrinili. Že
vse vem, oče mi je pokazal zemljevid — najprej bi vozili
kar naravnost, potem pa okoli vogala na desno.«

Stanko je prezirljivo pljunil skoz zobe. »V Trstu
moraš znati laško!« S tem je prezgovornega tovariša
Milana opozoril na težkočo, ki je samo on ji kos, kakor
je bil pravkar dokazal s sijajnim izpitom pri sladčicah.
In še nekaj je povedal. »Za pot je treba denarja. Brez
denarja te koj vzemo žandarji!«

»Kaj denar! V hranilniku imam polno denarja,« se
je pobahal Milan, »tako je težak, da ga komaj vzdignem!«

»Jaz nimam nič,« je malodušno priznal Tonček.

»Kaj pa tvoj ata? Ali ne veš, kje imajo ata denar?«
se je zanimal Stanko.

»Ata že imajo, pa še koliko! Bankovcev in bukvice!
Zadnjič sem videl, ko so jemali iz predala.«

»Pa si pri atu izposodi!« mu je svetoval Stanko.
»Skrivaj, da ne bodo zapazili; kadar boš bogat, pa vrneš!«

»Jaz se že ne upam,« je rekel lonček.

»Zajec!« ga je zaničeval Stanko. »Jaz se pa nič ne
bojim. Če hočeš, koj vzamem! Kaj pa potem? Zapreti
me ne morejo, ker sem premlad!«

Tako so se prijazno menili, potem so krenili zopet
po vrtu mimo šotorov. V vinarni se je kregala okrogla
gospa načelnica Kosirnica, ker ni bilo nikogar, ki bi po¬
mival kozarce. Stanko si je kar zavihal rokava in se po¬
nudil za pomivača. Njegova pomoč je bila sprejeta z
glasno hvalo. Milan in Tonček sta sama nadaljevala
svoj pohaj.

Mojster Pirc in njegova žena ju nista kaj pogrešala,
ker sta imela poset. Počastila ju je bila gospa predsednica
Jerajeva, ki je prišla, da se pri njiju oddahne od napor¬
nega dela.

»Tako sem trudna,« je vzdihnila, »komaj stojim. Pa
moram koj spet nazaj. Le en hipec posedim pri vas.
Kako se kaj kratkočasite?«

Zakonska Pirc sta se čutila močno odlikovanima po
tem posetu; povedala sta, da se zabavata izborno, čestitala

92

sta ji na sijajnem uspehu in mojster Pirc, ki si je bil pri¬
varčeval že tretjo zastonjsko čašo in mu je podjetnost
rasla, je s svojo žuljavo desnico celo pobožal nežno levico
gospe predsednice, pa tako, da ni videla žena.

»Kje sta fanta, vaš in moj?« je vprašala gospa Je¬
rajeva in vmes kimala s pokroviteljskim nasmevom sosed¬
njemu omizju. Na odgovor ni niti čakala, ampak podomače
potepljala mojstra Pirca po roki in rekla: »Kaj pa, gospod
Pirc in gospa, ali nič ne prideta v moj paviljon in mi dasta
kaj zaslužka? Izborna kapljica!« Zamižala je in zašpičila
rdeči ustnici. »Malo ga že imam« — naredila je s prstom
kolobarček po čelu — »vsak hoče, da pokusim iz njegove
čašice, in človek težko odreče požrtvovalnim gospodom. —
Saj moram koj spet nazaj, da ne pride kaj navskriž!« Hotela
je vstati, pa se je nečesa spomnila. »Oh,« je rekla in si
pričela pod mizo stikati okrog života, »kako sem pozabljiva!
Že tri dni nosim za vami svoj dolg, da vam ga poravnam.«
Izpod mize je privlekla tri zmečkane dvajsetkronske ban¬
kovce in jih na mizi pogladila. Vmes je bila desetica, ki
je padla na tla; črevljar jo je hotel pobrati, pa jo je Je¬
rajeva podrsnila z nogo pod mizo, češ, ni vredno, se pri¬
pogibati. Izročila je bankovce mojstru Pircu, ki je prijetno
iznenaden izjavil, da ji stavlja tudi v naprej z neizrečnim
veseljem svojo blagajno na razpolago. Gospa Jerajeva je
migala z roko, da ne bo treba, gospa Pirčeva pa je tačas
kovala načrt, kako si bo s solnčnikom izbezala zavrženo
desetico izpod mize.

Gospa Jerajeva je odhitela, kamor jo je klicala dolžnost;
bistro je gledal gospod Pirc za njeno vitko postavo in si
vihal brke. Še malo je posedel, potem je izjavil, da gre
gledat za fantoma. Pirčeva ni branila, misli so se ji mu¬
dile pri desetici pod mizo.

Črevljar jo je torej ubral po vrtu, počasi in zbranih
misli in pazil je na korak; bil je še dan in po dnevu krajša
človeku ugled omahljiva hoja. Šel je proti pevskemu odru,
sukal je glavo, kakor bi iskal dečka, mislil je pa na šam¬
panjski paviljon in na gospo Jerajevo. Ko je štel, da je
ženi že izpred oči, je krenil proti paviljonu, spotoma pa
se ustavljal, tu malo, tam malo, da bi izgledal njegov
prihod bolj slučajen.

Ogovarjale so ga ljubeznive gospodične z žrebi za
srečolov, segel je v žep in jih kupil; glej ga, poleg štirih
praznih listkov je res dobil enega s številko! Šel je k

93

šotoru, kjer so bili razstavljeni dobitki: zadel je bil ste¬
klenico likerja, darilo rodoljubne tvrdke, ki se je s tem
prispevkom srečno iznebila slabega blaga in hkratu nad¬
ležne društvene deputacije. Z glasnim smehom so ga po¬
zdravljali znanci, ko so ga srečevali s steklenico pod
pazduho, in pot sta mu zastavila tudi Tonček in Milan,
strmela sta vanj kakor v čudež in s ponosom sta prevzela
v svoje varstvo 'steklenico, ki sta jo dobila z naročilom,
da jo neseta k mami. Mojster Pirc pa se je polagoma
prisukal tja, kamor ga je vleklo, kakor veščo v luč, k šam¬
panjskemu paviljonu. •

Zmračilo se je, zažarele so luči, nažgali so lampijončke,
šum po vrtu je naraščal. Tu pa tam so se že pričenjali
oglašati neoficielni pevci, vmes se je čul kak prešeren vrisk.

Promet s pijačo je bil po zaslugi predsednika Jeraja
in njegove izborne misli »vsaka tretja zastonj« nad vse
pričakovanje obilen; denarja se je stekalo pri gospe načel¬
nici, da ni vedela kam ž njim.

In še so prihajali novi gostje iz vseh slojev in z naj¬
različnejšimi nameni in nadami in veselo vrvenje se je
razlegalo daleč v noč. Veselica je imela popolen uspeh!

Drugi dan so naklonjeni listi obširno naštevali imena
odlične gospode, ki je s svojim prihodom počastila izborno
uspelo vrtno veselico »Strune«. Dolga jih je bila vrsta,
pa vendar ne popolna. Taka poročila so pač rada po¬
manjkljiva in enostranska in zato se nam ne vidi le umestno,
marveč celo potrebno, da imenik zanimivih posetnikov »Stru¬
mne« veselice kolikortoliko izpopolnimo vsaj na tem mestu:

Počastil je veselico tudi brivski vajenec in mladi
gospod Makso Frljuga, kričeči plakati in hrupna reklama
po listih mu niso dali drugače. Ker pa je bil mladi gospod
bolj šibkih financ, je spotoma ukradel iz neke veže kolo.
Kupca zanj je kmalu dobil, kmetski fant mu ga je odkupil
za deset kron; šestdeset jih je bilo vredno med brati, pa
mladi brivski praktikant je mislil pri kupčiji le na to, da
mu bo deset kron zadoščalo za veselico in ni privijal cene
in s tega stališča je bila pravzaprav še ta kupnina previ¬
soka, po silnih bolečinah soditi, ki jih je imel drugo jutro
v želodcu in v glavi in ki so se jim pridružile še bolečine
tam nekje pod hrbtom, kjer ga je mazal mojster z brezo¬
vim oljem toliko časa, da je razodel, odkod ima denar.
In potem se mu je zabava, pričeta pri »Struni«, nadaljevala
§e na policiji in sodniji.

94

Na znamenito veselico je prišla tudi slavna klapa iz
Ozke ulice: Fizelj, Tine in Balta, najstarejši star šestnajst
let, najmlajši dvanajst. Prišli so skoz ograjo, imeli so na
notranji strani svojih suknjičev všite žepe, segajoče kar
krog in krog života, za nepričakovani primer, da kaj »naj¬
dejo«. Našli so dosti; kratil jim je pa uspehe delovanja
Stanko, ki je zapustivši škaf in umazane kozarce patruljiral
po vrtu z nameni, približno enakimi kakor klapa, in je bil
zelo ogorčen, ko jih je zalotil posegajoče mu takorekoč v
njegov lastni delokrog. Malo je manjkalo, da jih ni ovadil
stražniku, stoječemu poleg vhoda, pa so si še o pravem
času izposlovali milost in odpuščanje, odstopivši mu od
svojega plena žensko ročno torbico, ki je bilo v njej ogle¬
dalce, zastavni listek in 1 K 60 h denarja.

Na veselici je videl Stanko tudi svojo sestrico Irmo,
imela je okoli sebe veselo druščino: kodrasto Juliko, ki je
bila ves ljubi dan na cesti, žužljajočo Pepico, ki je imela
tako nedolžno plave oči, da ne bi nikdo verjel, da je že
sedemkrat po odgonu prišla v domovno občino, in črnolaso
Olgo, ki sta se zastonj trudila varuh in varstveno sodišče,
da jo spravita v kako delo — izgovarjala se je, da je bolna,
plesala pa je lahko noč in dan. Bile so živahne in duhovite
in si je ob poldvanajstih štel doktor Pucelj, praktikant na
okrajni sodniji, v posebno čast, da je smel piti ž njimi bra¬
tovščino. Ni mogel verjeti, da je baš pri tej priliki nalezel uši.

O, kaki lepi ljudje se shajajo na takih slovesnostih!

Šele po vzhodu solnca so odšli zadnji gostje s te v
vsakem oziru sijajno uspele veselice — so poročali listi.

12. Mački.

Tisti večer je stara Jera čakala in čakala, dremala,
molila, se jezila in skrbelo jo je za Milančka. Polnoči je
že minilo, ko ji ga je slednjič pol privlekel, pol prinesel
mojster Pirc z velikim hrupom. Oddal ji ga je z besedami:
»Zaspan je revček!« in je spet odkolovratil in je bilo sli¬
šati njegove korake skoz po hodniku in še po stopnicah.

Milan se ni zdramil, ko ga je Jera slačila in ravnala
v posteljo, in ni slišal pomilovalnih besed, ki mu jih je
govorila stara njegova prijateljica, namešanih z zabavljicami
na grdi svet. Prekrižala ga je in potem pomirjena zaspala.

Pa je mir trajal komaj štiri ure. Čim se je zasvital
dan, je pričel Milan ječati in se premetavati. Jera ga je v

95

skrbeh povpraševala, kaj mu je, pa je le stokal in žarela
mu je glava.

Za silo se je oblekla in mu šla dajat mrzlih obklad¬
kov. Pa s tem deček še ni bil opravljen — glavobol je bil
le začetek, oglasil se je še želodec. Milanu je bilo sila slabo,
obupujoča Jera mu je držala glavo, mu nastavljala posodo
in zraven molila neke vrste litanije: »Ti ubogi otrok! —
Ti nemarni ljudje! — Ti revček moj! — Taki stariši, pet¬
indvajset bi jih zaslužili — Bog jih bo kaznoval!«

V veliko ji je bilo zadoščenje, da sta se sredi njenega
samaritanskega dela vrnila gospod in gospa, trudna, vendar
še veselo razigrana.

Jera ju ni pogledala, niti jima ni privoščila besede,
le glasneje se je ukvarjala z Milanom in ga milovala: »Ti
moj sirotek! Saj ne moreš za to, da so drugi ljudje
tako neumni! Le potrpi, kmalu bo bolje!«

Gospod Jeraj je spoznal na prvi pogled položaj in
smatral za najumestneje, da se umakne v spalnico. Gospa
pa je bila še prepolna obilne, na veselici zaužite časti, ču¬
tila je ost Jerinih besedi in ni bila razpoložena, da trpi kaj
takega od posla.

»Kaj pa je s fantom?« je ostro vprašala.

»Saj vidite, da nič dobrega!« je odgovorila Jera in ni
pogledala od dečka. »Ti moj ubožec, kako si zelen! Le
čakaj — potem ti skuham kave, dobre črne kave!«

»So mu pač škodovale tiste vaše kumare včeraj
opoldne,« je pikro opomnila gospa.

»Ti moj križani Jezus,« je vzdihnila Jera, »kar sem¬
kaj stopite in poduhajte, po čem to-le diši, kar je ubogi
otrok dal iz sebe. Po kumarah ne! Ampak po vinu in —
fej te bodi! — nemara tudi po žganju. Vina in žganja mu
jaz nisem dala, vi pa že veste, kdo mu ga je dal! — Saj
sem rekla: Nikar ne vlačite s sabo otroka po takih-le
pijanih veselicah!«

»Vi, Jera, pazite na svoj jezik!« jo je osorno ustavila
gospa. »Kaki ste dandanes posli!«

»Posli!« je zamrmrala Jera. »Ali posel ne sme rad
imeti otroka, ko ga nima rada lastna mati?«

»Zdaj mi je pa dovolj!« je zakričala gospa Jerajeva
in zateptala z nogo. »Že predolgo se jezim z vami. Pri tej
priči mi greste iz hiše! Še danes se mi poberite odtod!
Ali ste vi gospa, ali sem jaz?«

»Saj bi že davno šla,« je odgovorila Jera in je polo-

96

žila bledemu Milanu glavo spet na blazino in ga odela z
odejo, »če bi ne bilo fanta. Kdaj sem vam že rekla, da mi
pripravite denar! Saj grem, le kar denar moj sem! —
Ampak fant bo revež!«

Gospa Jerajeva je ponosno odplula v sobo in ni tra¬
jalo pet minut, se je spet vrnila in pred začudivšo se Jero na¬
štela šeststo kron. »Tukaj imate, kar je vašega ! Podpišite se!«

Stara Jera je utihnila in prebledela. Tako se ji je zdelo,
kakor da je prodala svojega Milančka za šeststo kron. S
tresočo se roko se je podpisala, da je prejela svojo plačo in
da nima ničesar več terjati. — Potem se je tiho spravila
nad svojo skrinjo, zlagala vanjo svojo revščino in požirala
solze. Tiho je šla po postreščika, se ž njim vrnila in jo
je selil brez priprav in voza — kar na hrbtu — k stari
Robidovi, ki je jemala dvajset vinarjev na dan za posteljo,
dvanajst pa za zajtrk. Z nikomer se ni poslovila, še z
Milančkom ne, revček je spal do dveh popoldne in v šoli
so morali opraviti brez njega. —

Tudi črevljarjevega Tončka ni bilo v šolo. Stara stvar
je, da najpametnejši nameni in najtrdnejši sklepi ne ob¬
veljajo in ne drže, če se jih zalije z alkoholom. Tako je
bil tudi oče Pirc pozabil, o pravem času spraviti sinčka
Tončka domov, da bi se učil. Poslanjal se je okoli šam¬
panjskega paviljona in lovil prijazne poglede gospe Jera¬
jeve, ki jih pa je bilo manj, nego se je nadejal, in so po¬
stajali bolj in bolj pičli, čim bolj je z nočjo rasla gneča pri
paviljonu.

Tudi gospa Pirčeva se je bila dolgočasila in je pustila,
da sta radovedna fantiča odprla steklenico, dobitek mojstra
Pirca; duhali so vsi trije, potem je gospa pokusila in tudi
fanta sta smela polizniti. Pošiljala je po moža — samo jo
je bilo sram, da bi hodila ponj — malo je pila, malo se je¬
zila, počasi je zadremala. In ko se je slednjič okoli polnoči
vrnil gospod Pirc, so spali za mizo žena in oba fanta in
steklenica je bila pol prazna. Zbudil je omizje, ujel še hitro
Jeraja in izpregovoril ž njim par besed, potem so jo rezali
vsi štirje domov, od starih dveh vsak enega izmed mladih
pod pazduho, in nobeden ne posebno trdnih korakov.

Tako so tudi pri Pirčevih zaspali šolo, še vajenec, ki
je bil edini prišel o pravem času v posteljo, se je potuhnil
in je vlekel dreto namesto na stoličku pod odejo.

Ob desetih se je prva zbudila mojstrica in je bila
nekoliko vrtoglava. »Fej!« je rekla.

Kmalu za njo se je dvignil mojster. Godel je in kašljal
in ko se je za silo oblekel, je šel denar luščit iz žepov
in ga štet. Račun je moral biti neugoden, ker je kakor
razkačen ris planil na ubogega vajenca in ga z rjuho vred
potegnil iz postelje na tla in ga vprašal, ali misli kosila
počakati v postelji.

Zbudil se je nazadnje še Tonček, trudno je odprl oči,
pa se koj spet obrnil na drugo stran in zaspal. In oče
črevljar mu ni branil.

Pirčeva je vrela mleko. Poleg je rezala surov krompir
v tanke plošče, ki jih je zlagala na ruto, da si jo obveže
okoli bolečega čela. Vzdihnila je: »Ali ni škoda denarja?«

»Eh,« je zahrkal Pirc, »enkrat in nobenkrat več! Naj
mi baba še kdaj pride in me prosi na posodo! V zid se
naj zaleti, pa bo videla Benetke!« In zamrmral je: »Naj
me koklja brcne, če je bil denar njen, ki ga je vrnila!
Tisti njen terno je bila tudi sleparija!«

Pirčeva ga je s pogledom opozorila na vajenca: »Tiho
bodi!« in mu postavila na mizo zajtrk. Toda mojster Pirc
je stresel glavo in rekel »brrr«; izjavil je, da mora po
opravkih in je šel na golaš in na pivo. —

Da, da, takšne veselice ne nudijo samo hipnega užitka,
ampak njih učinek traja še drugi dan in tretji in traja lahko
tedne in mesece ...

O, pri Jerajevih so jo še dolgo uživali, to veselico!

Tudi če molčimo o Milanu, ki se je jokal in mu je
na vseh koncih in krajih nedostajalo Jere. Ali kaka reva
je bila gospa, ko dandanes tako težko dobiš posla, da kaj
zna in je zanesljiv! Tri dni je morala ubožica sama delati
in niso tiste dni nič poštenega jedli, niti niso bile postelje
postlane. Slednjič se je ponudila dekla, ki so obetala njena
izpričevala, da bo dobra. Draga je bila, draga — ali gospa
je bila v zadregi, vzdihnila je in jo sprejela. Pa je že drugi
dan odpovedala, dekla namreč in ne gospa, češ, v takem
čudnem gospodinjstvu ni vajena služiti, shramba je prazna, pek
in mesar sta jo vpričo vseh ljudi terjala za dolg — kaka
sramota! — in to ji tudi ni všeč, da naj bo še Milanu za pestunjo.

Gospa Jerajeva je bila ogorčena. Izjavila je, da ji je
najljubše, če gre takoj in ne šele čez štirinajst dni; in tako-
se je tudi zgodilo in je bila spet brez posla in je morala
poleg dela požirati še moževe očitke.

Vedela je, da hodi stara Jera čakat Milana pred šolo,
da mu kupuje kruha in črešenj in zvezke, pa ni marala

Ptički brez gnezda. 7

98

ničesar reči. Pripravljena je bila celo, jo zopet sprejeti v
službo — o, gospa Jerajeva je bila dobrega srca! — če bi
prišla Jera in se sama ponudila. Saj ji ni bilo hudega, Jeri,
v tej službi — ne? In dečka ima tudi rada! In tistih šeststo
kron bi lahko dala zopet spraviti . . .

Gospo Jerajevo je namreč skrbel končni obračun o
veselici. Toliko so govorili o izrednem gmotnem uspehu te
veselice, njej pa se je bolj in bolj zdelo, da bo ta uspeh
skromen, čuda skromen .. .

Mož je postajal siten in priganjal, da se urede računi
in odda denar. Ona se je bridko pritoževala, da podnačel-
nice še niso zbrale vseh potrdil, in je namigovala, kdove
ali so dame pač odštele ves izkupiček, in je izražala zlo
slutnjo, da bo morala doplačati še iz svojega ... V dnu
srca pa je gojila misel, kako bi bilo ugodno, če bi imela
onih Jerinih šeststo kron zopet pri rokah za vsak slučaj...

Toda Jere ni bilo in ni bilo njenih šeststo kron, pač
pa je prišel navzlic odlašanju dan obračuna. Trgovci in
obrtniki so bili že zdavna poslali »z odličnim velespošto-
vanjem« svoje račune, zdaj so nujno zahtevali plačilo in
zelo nespoštljivo grozili s tožbo. Tako malo časa je imela
gospa Jerajeva — vse gospodinjstvo je slonelo na njenih
ramah — ali zdaj se ni dalo več odkladati. S težkim srcem
je uredila račune in preštela denar in sta z možem pre¬
gledovala posledek obračuna in od katerekoli strani sta si
ga ogledala, vedno je bil enak: namesto pričakovanega
čistega dobička okroglih osemsto kron — optimisti so celo
sanjali, da ga bo čez tisoč — je bilo še par desetakov pri¬
manjkljaja.

Jeraj je bil ves prepaden. »Kje je denar? Primanjkljaj
je izključen ! Denar mora kod biti! — To vendar ve damski
odsek, ne? — koliko je bilo blaga v vsakem paviljonu,
koliko se ga je razpečalo, koliko vrnilo, in to nemara tudi
veš, koliko so ti odštele denarja. Saj sem ukazal, vse za¬
pisati l«

Gospa Jerajeva je skomignila z ramami, zamižala in
visoko potegnila obrvi. »Človek nima desetih rok, da bi na
vse strani stregel, hkratu pa prejemal denar, ga prešteval,
zapisoval in nemara še kolekovane pobotnice delil. Nekaj
zaupanja dame vendar zaslužijo. Mar sem slutila, da so
take? Jaz ne morem pomagati. Kar je, to je. Drugič bom
vedela — s štirimi pari me ne spravite več poleg!«

Gospod Jeraj je hodil po sobi gor in dol. »To je


99

škandal,« je rekel, »očitna poneverba — od kogarkoli!
In ti si odgovorna! — Ali si — kam dala — kaj denarja?«

Gospa Jerajeva je vzkipela: »Kaj pa misliš?«

»Če si plačala kak račun za veselico, te vprašam.«

»Ne!« je kratko odgovorila Jerajeva.

»Če ti ne veš, bodo vendar vedele po posameznih šo¬
torih, koliko so ti znosile denarja,« je naprej sitnaril Jeraj.

Jerajevi je presedalo to izpovedovanje in njeni od¬
govori so postajali bolj in bolj ostri. »Kaj bodo vedele,
pijane so bile kakor mavre! Lahko so kaj izgubile, kaj
vem. Ali se jim je pa zamešalo v žepu!«

»Ne obrekuj, koder ne moreš dokazati!« jo je z res¬
nim poudarkom svaril Jeraj. — »Kaj naj poročam odboru?«

»Lep predsednik si!« se je namrdnila gospa. »Ali se
tebe kaj tiče? Mar si ti kradel? Mar sem jaz kradla? Naj
se le upa kdo in naj kaj reče!« —

Gospa Jerajeva je mislila, da se ne bodo upali, pa
so se! —

Zvečer je bila odborova seja. Jeraj je poročal o bi¬
lanci veselice. Nič kaj gladko mu ni tekla beseda, tega si
je bil sam svest in mu je bilo neprijetno: mislili bodo, da
imam slabo vest! Dotaknil se je velikega »moraličnega«
uspeha, ki ga je dosegla veselica, s tem se je društvu
vnovič dvignil ugled. Žal, da moraličnemu uspehu ni bil
enak denarni! Povedati mora odboru neprijetno vest, da
se je veselica končala s primanjkljajem in ta primanjkljaj
znaša 65 K 36 h.

Mučen molk je spremljal njegove besede.

Gospod predsednik je pričakoval viharno začudenje,
zdaj pa tak molk! Mar kaj nameravajo? — Pogledal je še
enkrat v svoje zabeležke in ponovil, da je primanjkljaja
65 K 36 h.

Spet molk! Le suhi tenor Frtačnik z grivo je po¬
membno zakašljal »khm, khm.«

Predsedstvo je postalo nervozno. »Prosim, gospoda,
otvarjam debato. Kdo želi besede? Tovariš Frtačnik, ali
želiš besede?«

Tovarišu Frtačniku se niti vstati ni zljubilo. Odgovoril
je malomarno: »Denara želimo, ne besede. K>e je denar?
Veselica ni imela primanjkljaja. Vesel ca ne! Morebiti kdo
drugi in si ga je pokril pri veselici. Pokril ali pokrila!«

Še si ni bil docela svest Jeraj črnih oblakov, ki se mu
zbirajo nad glavo. Zanašal se je na svoj ugled. »Tovariša

7 *

100

Frtačnika poživljam, da se izrazi jasneje in opusti splošna
sumničenja. Ali stavi kdo kak konkreten predlog?«

Omizje je molčalo. Zrli so v svoje čaše ali se važno
pečali s smotko ali cigareto ali se vglabljali v časopis —
videti je bilo, da dogovorno prepuščajo vso besedo Frtačniku.
Le-ta pa se je zasukal na stolu, da je pokazal predsedniku
hrbet, segel je po svojem vrčku in vzkliknil: »Škandal!
To ni obračun, ampak tatvina!« In je pil na to jezo.

Zdaj je bilo dovolj gospodu Jeraju. »Odločno zahtevam
točnega pojasnila, kaj meni brat Frtačnik s svojo ob-
dolžitvijo!«

»Smešno!« je rekel brat Frtačnik. »Jaz naj dam po¬
jasnilo! Mar sem bil jaz načelnik ženskega odbora, mar je
šel denar skoz moje roke? Pojasnilo bo dal že tisti ali
tista, ki je za denar odgovoren ali odgovorna! Da bo dal
pojasnilo, to bodi naša skrb!«

Kakor od strele zadet je strmel Jeraj. Tega ni priča¬
koval. Ozrl se je po omizju — ne enega ni ujel pogleda.
»Sumniči se mojo soprogo,« je rekel in tresel se mu je glas,
»tega ne smem in ne morem trpeti. Zahtevam zadoščenja!
— Drugače takoj odložim svoje predsedstvo.« Upal je:
Zdaj se bodo vendar genili in se zavzeli zame, za dušo
svojega društva!

Ali vsi so molčali, le Frtačnik je zmignil z ramo in
rekel: »I no!«

Jeraj je z mrkim pogledom in hripavim glasom izjavil,
da se ne smatra več za predsednika, plačal je in šel. —
Kako čuden se mu je svoj čas videl nasvet doktorja Šiplja!
Zdaj mu je bilo žal, zakaj ga ni slušal.

13. Pobrisali.

Bilo je neki torek sredi julija, ko so dobili otroci šolska
naznanila. Z večine v praznični obleki so se premikali z
važno listino v rokah počasi po cesti, postajali, jo pregle¬
dovali, razkazovali tovarišem in v svojih srcih gojili ali up ali
strah, kakor je naneslo. Vmes so se čuli tudi kričavi glasi
paglavcev, ki so smešili učitelje, trgali naznanila in jih teptali.

Po dvanajstih je prišel domov gospod Jeraj.

Odkar se je na tako neslaven način iznebil predsed¬
stva »Strune«, je bil zelo tih in resen. Primanjkljaj 65 K 36 h
je bil pokril iz lastnega žepa, da zbere žarečega oglja na
glave svojih nasprotnikov, zakaj bil je uverjen, da se mu


101

godi krivica. Najbolj ga je bolelo, da ni videl pri ženi
nikakega razumevanja in sočutja; če se je doteknil te svoje
skeleče rane, je hitro zasukala pogovor na kaj drugega,
kakor da ne pripisuje žalitvi, ki se je vendar v prvi vrsti
obračala baš zoper njo, nikake važnosti. Čudne misli so se
mu pletle po glavi in tudi z ženo je manj in manj govoril.

Prišedši domov je odložil klobuk in se ozrl po sta¬
novanju. »No, kje je pa Milan s svojim naznanilom?«

»Milan?« je vprašala Jerajeva. »Nič ga še nisem videla,
nemara ga še ni iz šole. Saj res, danes naj bi dobil nazna¬
nilo. Čisto sem pozabila.« In si je pred ogledalom poprav¬
ljala kodrce na čelu.

»Naznanila vendar dele že ob devetih. Vsaj to mi
povej, ali je že bil kaj doma ali še ne?« je nestrpneje po¬
vpraševal Jeraj!

Jerajeva se je počasi zasukala od ogledala k vratom,
jih odprla in venkaj zaklicala: »Fini!« Tako je bilo ime
najnovejši kuhinjski pokori, debelemu zmazku, ki je bil
sicer pošten in za delo voljan, le vsakih štirinajstih dni
se je napil, da je tudi obležal, če ni bilo drugače. — »Fini,
ali je bil Milan že kaj doma?«

»Kdo? Ali Milan? Nič ga nisem še videla,« se je od¬
zval glas iz kuhinje.

Jerajeva je z dvignjenimi obrvimi pogledala moža,
češ, slišal si, več tudi ne vem.

Jeraj se je razburil. »Za Boga, zastran vas bi otrok
lahko izginil in poginil in se ne bi zanj pobrigale!« Vzel
je klobuk in šel.

»Oh,« je za njim naredila Jerajeva, »kaka reč, če se
otrok zakesni!« Vendar je naročila Fini: »Stopite na dvo¬
rišče k črevljarjevim, pa ni treba reči, da vas jaz pošiljam«

— razmerje s črevljarjevimi je bilo od veselice sčm nekaj
napeto — »vprašajte, če je njih Tonček že doma in če je
kaj videl našega!«

Debela Fini si je z roko potegnila prek čela in pod
nosom in si roko potem obrisala ob krilu. Tako se je oče¬
dila za med svet, rekla je: »Bom pa šla,« in se odpravila
na ukazano pot.

Pa ko je prišedši do črevljarjevih vrat postala in
preudarjala, kako naj vpraša po fantu in prikrije, da jo
pošilja gospa, že so se odprla vrata in je vun pogledala
črevljarica in vprašala: »Ali ste vi? V takih sem skrbeh

— ali je vaš Milan doma? Našega Tončka še zdaj ni.«

102

, Debela Fini je povedala, da ga ni. Potem je malo
pomislila, kar ni šlo brez truda in potu, in izrekla svoje
mnenje: »Če obeh ni, pa že še ni šole konec. Ali sta pa
povabljena h katehetu.« — Ko je bila še majhna, enkrat
njenega brata ni bilo opoldne domov, šele ob dveh se je
pritepel prav lačen in je pravil, da je bil povabljen h katehetu.
Pa je bil nemara le zaprt. Tega dogodka se je spominjala.

Iz ozadja se je godrnjavo oglasil mojster Pirc: »Za
našega že vem, pri katerem da je katehetu. Tam na Dolenj¬
skem je tisti katehet in nosi krilo.«

Pirčeva je pojasnila d kii, da je šel mož že ob desetih
dopoldne vprašat v šolo in je izvedel, da Tončka sploh ni
bilo po naznanilo. — Kaj, če jo je zopet pobrisal k teti?

Jeraj je bil tudi stopil v šolo. Vrnil se je s slabim
poročilom. Gospod šolski vodja je šel gledat v konferenčno
sobo pa je še našel Milanovo šolsko naznanilo, dokaz, da
Milana ni bilo ponj. Dal ga je očetu. Deček je bil izdelal
razred, vendar je imel eno štirko, kar se mu dosedaj še
ni bilo pripetilo.

Kje je fant?

Gospe Jerajevi se je zdelo, kje bi kazalo pogledati in
povprašati za fantom . . . Toda ni marala spravljati nasaje¬
nega moža na sled, koder bi utegnil izvedeti še kaj dru¬
gega. Moža pa je bolela navidezna brezbrižnost žene in je
ni smatral vredne svojega zaupanja. Tako sta drug drugemu
prikrivala svoje preudarke.

Hitro je pokosil, potem je šel rekoč, da gre na policijo.
Na policiji je naznanil, da pogreša sina, odtod je stopil na
zglaševalni urad povprašat, kje stanuje Jera Rančigaj, nje¬
gova prejšnja dekla. Tako je mislil — in njegova misel se
je strinjala s prikrito mislijo njegove žene: Ali je fant pri
stari Jeri, če ga ni, pa bo stara Jera še najprej vedela, kje
utegne biti.

Napisali so mu stanovanje in hajdi tja!

Jera je bila doma. Sedela je na skrinji pri oknu in
pletla nogavico, ki je pa bila za meno nogo očitno pre¬
majhna. Poleg nje je sedela gospodinja, ki se je, ko je
prišel Jera>, vljudno umaknila iz sobe tik pred duri.

»No, kako se imate, Jera?« je vprašal gosrod Jeraj.

Jera je kar sklenila roki in prestrašena vzkliknila:
»Pa ne, da se je Milančku kaj zgodilo?«

Storilo se mu je milo: iz te ženske je govorilo srce
— zakaj ni njegova žena taka!

103

»Ni ga,« je rekel. »Ali ga niste nič videli, Jera?
Zjutraj je šel z doma kakor po navadi, pa ga ni bilo ne
v šolo, ne več domov.«

»O ti moj ubogi otrok!« je vekala Jera. »Vi angeli
božji mu stojte ob strani! Ali ste že kam brzojavili? Ali ga
že iščejo? Ti moj ljubi fantek, ko bi mogla dati življenje zate!«

Tako je bila razburjena, da skoro ni bilo dobiti od
nje jasnih odgovorov. Predvsem, kje ga je zadnjič videla?

»Včeraj popoldne ob štirih sem ga pričakovala pred
šolo. Tako se mi smili, moj fant! Kaj bi tajila, vsak dan
sem ga hodila čakat. Saj je bil potreben, da mu kdo prišije
kak gumb — in nogavice ima tudi vedno strgane, revček!
Da se le ne bi prehladil . . .«

»Počakajte, Jera,« jo je spravljal Jeraj nazaj v tir,
»včeraj popoldne ste ž njim govorili. Ali vam ni povedal,
da bo kam šel ali kaj takega?«

»Nak, nič — samo prav mudilo se mu je. Gledala
sem za njim, kam ga tako vleče, pa sem videla, da sta ga
čakala tisti Kocmurjev Stanko ničvredni — kar zbodlo me
je v srce, ko sem ga videla v njegovi družbi — in pa
črevljarjev Tonček je bil poleg.«

»Tončka tudi ni domov. — Kaj pa, če so ušli vsi
trije vkupe?« je ugibal Jeraj.

»Tega nas Bog varuj!« se je ustrašila Jera. »Kocmurjev
je tat; če ne bodo imeli, bodo kradli . . .« — Potok solza
ji je lil iz oči. »Oh, tega fanta ne bo nikdar več nazaj.
Gotovo bo šel čez morje, saj je zmeraj sanjal o tisti grdi
Kolefoniji! Divjaki ga bodo požrli!«

»Jera, če še kaj izveste ali se česa spomnite, koj mi
pridite povedat ali domov ali v pisarno! Grem še h Koc-
murjevim, da izvem, kaj je s Stankom «

Prisrčno ji je stisnil roko in se poslovil, pa ko je bil
že pri stopnicah, ga je poklicala nazaj. »Oh, gospod, še
eno besedo! Saj sem se dan za dnem pripravljala k vam.
Zdaj ko ljudje toliko govore zaradi vaše gospe, zaradi ve¬
selice in zaradi denarja, me kar peče tistih šeststo kron,
ki mi jih je dala gospa, ko sem šla. Saj sem jih pošteno
zaslužila v teh letih, kar sem bila pri vas, pa vendar ne
vem, če je pošten denar, ki sem ga dobila — ali ga naj
vrnem ?«

Jeraj se je prijel za kljuko pri durih, da se ni zgrudil.
Premagal se je in mirno ponovil: >Šeststo kron vam je dala
tisti dan, ko ste šli . . . Le brez skrbi bodite, vse je pošteno!«

104

Šel je po stopnicah in vrtelo se mu je v glavi. Stisnil
je ustni in se otresel nemoških misli.

Najprej h Kocmurjevim !

Res je bilo tako — zmanjkalo je tudi Stanka. Pa se
gospod Kocmur ni posebno razburjal zaradi tega. »Naj le
malo poizkusi po svetu, lump!« je izjavil poizvedujočemu
Jeraju, »le primejo ga naj žandarji in uklenejo in zapro,
falota, da bo imel kaj strahu! Jaz ga vedno prav učim,
ali mene ne uboga, cigan!«

S tem je bila zanj opravljena Stankova zadeva. Hotel
pa je porabiti ugodno priliko in izprašati in zaslišati go¬
spoda Jeraja zastran starega Korena in njegovega testa¬
menta — kaj govore, ali ga je že naredil ali ne, in kako
pravi postava zastran dedovanja, če ni nič testamenta, in
ali ima sploh oče moč, da čisto razdedi otroka. Toda ni
ničesar dosegel. Jeraju se je mudilo: najprej še enkrat na po¬
licijo, da pove, kar je izvedel novega, zlasti domnevo, da
so vsi trije fantiči vkupe, za v pisarno pa je bil tudi že
skrajnji čas. —

Tako težko ni še nikdar čakal konca pisarniških ur.
Iz pisarne je šel naravnost domov, da se do dobra zmeni
z lepo svojo gospo zaradi onih šeststo kron, o katerih je
danes prvič slišal iz Jerinih ust.

Gospa Jerajeva ni bila nepripravljena. Kajti za so¬
progom je bila tudi ona počastila staro Jero s svojim po-
setom, pa ko je izvedela, da je bil že njen soprog ondu,
se ni dalj mudila in je zopet šla. Računala je z možnostjo,
da je vse razkrito, udala se pa ni.

Brez ovinkov je potrdila, da je res vrnila Jeri šeststo
kron. Ali ta denar da je imela vsa dolga leta pošteno v
shrambi in bi ji ga bila lahko vrnila vsak hip in kateri¬
koli dan. Z veselico da ni imel ta denar nobenega stika.

— Zakaj mu ni nikdar povedala, da hrani Jerino mezdo
— toliko svoto?

»E, vsako smet ti bom nosila pod nos!« se je odrezala
gospa Jerajeva.

»Šeststo kron je smet,« je sikal Jeraj in bliskalo
se mu je iz oči, »zate smet, ki včasi niti desetice nisi
zmogla! Ti, da bi bila hranila tako vsoto denarja toliko
let in se je ne bi dotaknila, ti, ki te je srbel vsak vinar,
dokler se ga nisi iznebila? — Ali meni je prav. Kakor
hočeš! Zdaj govore ljudje, za njimi bo govorila sodnija.
Če bi se pravočasno poravnala škoda, preden kaj izve

105

oblast, bi se preprečil kazenski pogon . . . Toda če misliš,
da ti ni treba moje pomoči, tem bolje.«

Jerajeva je pričela preudarjati. »Kje dobiš denar?« je

vprašala.

»Šefa bi naprosil,« je rekel Jeraj, »morebiti mi da
toliko predujema . . . Odplačeval bi mu ga v obrokih —
kakih petdeset kron na mesec. Seveda, skrčiti morava svoje
izdatke . . .«

Pa je zopet pričela kljubovati. »Ne, nisem vzela in
nisem vzela. Pa naj prisežejo, kateri so me videli, da sem
vzela. Jaz stokrat prisežem, da nisem. Te sramote ne ma¬
ram, da jim daš denar in priznaš, da sem ga vzela. Rajša
grem v vodo.«

Jeraja ta pretnja ni vznemirjala. »Denar dam kot darilo
in ne kot povračilo, ker nisem zavezan plačevati tvojih ne¬
poštenosti. Kar dam, dam prostovoljno. Tvojega imena se
ne bo niti imenovalo — veš, da je tvoja sramota tudi moja
— žalibog! In zdaj ne delaj komediji Pošteno se spokori
in mi pomagaj, da zopet pridemo v red. Ako hočeš, da še
živiva vkupe. Čast si mi zapravila in denar — in otroka
tudil O ti! ... Če ti je ljubše, se pa ločiva!«

Gospa Jerajeva je debelo pogledala in sedla na divan.
Potem je pričela drdrati: »Tako, zdaj sem pa vsega sama
kriva? Jeraj, ali si pozabil, kdo je silil v Ljubljano,
jaz ali ti? Kdo me je spravljal v tiste damske odbore in
mu nisem bila nikdar dovolj lepo oblečena? Misliš, da je
vse to zastonj? Misliš, da druge izhajajo s tem, kar jim
dajo možje? Vsega sem sama kriva, seveda! — In otroka
sem ti zapravila — glej ga! Ali je otrok le moj, ali je tvoj
tudi? Kolikokrat si se pa ti ukvarjal ž njim, kaj? — se
ž njim učil, ž njim delal naloge? — Ločiva? Če te je volja,
le! Ampak dajal mi boš polovico plače, da veš! Laže bom
živela kakor zdaj 1«

»Ne vinarja!« je rekel Jeraj. »Po zakonu se lahko
ločim vsak hip od tatice in zapravljivke, kakršna si ti, in
mi ni treba plačevati ne vinarja, razumeš!«

Gospe Jerajeve so se lotili krči. Mižala je, stokala in
se zvijala, ali krči niso bili tako hudi, da ne bi čula in
razumevala, kar ji je razkladal gospod Jeraj, korakajoč
po sobi.

»Deklo mi takoj odpustiš! Dokler ne bodo plačani
dolgovi do zadnjega bora, boš že sama morala biti kos
našemu malemu gospodinjstvu. Svoje črevlje si bom makar

106

snažil sam! — To stanovanje je preveliko za ljudi, ki tako
tiče v dolgovih kakor mi. Vzamemo si manjše in cenejše.
In se umaknemo očem in jezikom. Denar ti bom dajal vsak
dan sproti, razumeš, in če mi napraviš le za vinar dolga
po prodajalnah ali pri ljudeh: tako gotovo, kakor sem tukaj,
te prekličem po listih. Zdaj če ti je prav — dobro; če ne,
pa tudi!«

Vzel je klobuk in šel. Ni maral čakati večerje, bil je
sit. Hotel je na policijo, če so slučajno že kaj izvedeli.

Na dvorišču je stala v večernem mraku Nanča in je
važno razkladala neko čudno godljo o Gradiški in puricah,
terpentinu in policajih. Poleg je stala Pirčeva in vekala:
»Ves denar! Kaj bo otrok s tolikim denarjem — gotovo je
bil zapeljan, saj ni hudobnega srca.«

Jeraj se je ustavil. »Ali je kaj novega?«

Pirčeva je zaplakala. »Ves denar nam je izginil. Denar
in hranilna knjižica, vse, kar sva v teh desetih letih pri-
stradala in si prihranila. Nad tritisoč kron, malo manj, kakor
štiritisoč! Pred-le, popoldne je zapazil mož. Hranilnica je
bila že zaprta in ni mogel izvedeti, ali je hranilna knjižica
tudi vnovčena. Šel je, da ovadi. Jaz sem rekla, naj ne gre,
da ne zapro fanta — tako je še mlad! — rajši utrpim
denar, saj niso samo moževi prihranki, so moji tudi. Pa
je le šel — denarja ne pusti, je rekel. Jezus Marija, zakaj
sva fanta vzela v Ljubljano, mar bi ga bila pustila pri teti!«

»Ja!« je rekla Nanča. »Ali pa če bi ga bili že od mla¬
dega obdržali doma.« — Tudi slepa kura včasi najde zrno.

*

* *

Tega dne, ko je vršala taka razburjenost po Korenovi
hiši, so sedeli okoli ene popoldne v bukovem gozdiču nad
Vrhniko trije junaki in natepavali žemlje in klobase. Lepo
zeleno je bilo v gozdu in hladno, iz tal so štrlele gladke
sprane skale, znak počenjajočega se Krasa, kakor nalašč
so bile namesto stolov. Med junaki na tleh je ležal raz¬
grnjen papir, na papirju so se šopirile najrazličnejše do¬
brote in čakale, da pridejo na vrsto: piškoti, fige, sladkorčki,
čokolada, mandlji.

»Joj,« je rekel Milan in se junaški ozrl, »če bi zdaj-le
prišel lev, koj bi ga s tem-le revolverjem.« In je potegnil
iz žepa imenovano orožje.

»Revolver je moj,« se je oglasil Tonček, »za moj
denar je kupljen.«

107

»Tvoj ali pa Nackov!« ga je z zaničljivim pogledom
zavrnil Stanko. »Tvojega starega je bil denar, pa ne tvoi.«

Temu Tonček ni mogel oporekati, zato je krenil po¬
govor na drugo stran. »V naših krajih ni levov,« je rekel,
»jaz sem vajen host. — Glej, tam-le je veverica, daj mi
revolver, jo ustrelim!«

»Jaz jo bom,« je rekel Milan.

»Nobeden je ne bo!« je odločil Stanko. »Ali bi rada,
da nas sliši kak žandar?«

Ta razlog je obveljal in rešil veverico sicer ne smrti,
ta ji ni pretila iz teh rok in tega orožja, pač pa strahu
ob poku.

Tonček se je najedel. »Ali je še daleč do Kalifornije?«
je vprašal. »Jaz imam strgane črevlje.«

»Koj se vidi, da si črevljarjev,« je s prezirljivim za¬
smehom odgovoril Stanko. »Na pot se je treba dobro ob¬
leči!« Tako namreč kakor on, ki je bil vzel s sabo kar
vso garderobo, dvoje spodnjih hlač, dve srajci, dvoje zgor¬
njih hlač, en telovnik in dve suknji, in je imel vse na sebi,
drugo oblečeno vrh drugega. Grelo ga je sicer, ali zavest
je bila tudi nekaj vredna, da je za vsak slučaj preskrbljen.

»Tamkaj gresta dva žandarja,« je zdajci opozoril
Stanko, »potuhnimo se!« Legli so za skale.

Ko je nevarnost odkorakala mimo, je rekel Stanko:
»Nemara nas že iščejo. Če gremo vkupe, nas bodo hitro
imeli. Fantje, vsak mora iti zase, v Trstu se pa dobimo!«

Milanovi razgreti domišljiji je bil Stankov predlog
takoj všeč. »Jaz se nič ne bojim. Orožniki gredo po cesti,
jaz pa se bom plazil ob strani skoz grmovje in za ploti
kakor lisica. O, mene ne izvohajo!«

Tončku pa je upadalo srce: orožniki za petami in
sam naj hodi v Kalifornijo in v Trst med leve in kače! —
Tiščal je ustnici, v oči so mu prihajale solze, na glas se
je zajokal.

Stanko in Milan sta ga čudeč se pogledala. »Kaj se
čmeriš ?«

Tonček ni mogel ustaviti joka, komaj je iz sebe spravil
besede: »Jaz — grem — nazaj! Jaz — grem — k teti!«

»Mevža!« se je vanj zadrl Stanko. »Ali si bedast?
Veš, da te koj primejo, koder se prikažeš, pa boš šel v
prisilno delavnico! Zato ker si ukradel očetu denar.«

»Saj si me ti naučil, ti si šel v hranilnico,« se je
jokaje branil Tonček.

108

»Lažeš! Še enkrat reci, pa te klofnem 1«

»Denar daj nazaj!« je vekal Tonček.

»Niti ne maram zanj!« Segel je v žep in vrgel pred
Tončka listnico, da so se raztresli bankovci po tleh.

Tonček jih je z jokom pobiral in poleg poslušal očitke
in psovke, s katerimi ga je obkladal Stanko, ki je nastopal
tem samozavestneje, ker je imel za srajco skrito še drugo
zalogo bankovcev, ki jo je tjakaj spravil, da jo tovari¬
šema utaji.

»Pojdi, greva!« je pozval pogumnejšega Milana. »Pu¬
stiva to šlevo!« Še enkrat se je obrnil proti Tončku, ki je
ihteč se pripogibal za bankovci, in mu zagrozil: »Ti, če
naju izdaš, ob glavo boš! Boj se!«

Stanko je krenil na belo cesto, Milan si je iskal poti
skoz gozd, samega sta pustila jokajočega Tončka in tako
se je pričelo velikopotezno započeto kalifornijsko podjetje
klavrno krhati že borih dvajset kilometrov nad Ljubljano . . .

14. Na cesti.

Milanu ni šlo tako gladko skoz gozd kakor je mislil.
Ovirale in motile so ga pogoste doline, zablodil je, šele
po dolgih ovinkih je prišel zopet na cesto. Ozrl se je, o
dveh tovariših ni bilo več sledu. Pa je opustil prvotno
namero, da se bo plazil po grmovju in za ploti; prepo¬
časna mu je bila taka hoja, ko se mu je mudilo v Trst,
in ubrisal jo je jadrno naprej naravnost po cesti.

Pred Planino je omagal. Sedel je na obcestni kamen,
oglašal se mu je želodec in neprizanesljivo pričenjal ter¬
jati svoje pravice. In zdaj šele se je spomnil, da je brez
slehernih sredstev. Le revolver je imel, ki ga je bil zjutraj
kupil previdni Stanko in ga v varstvo izročil Milanu kot
priznanemu strokovnjaku v lovu na divje zveri. Denarja
pa ne vinarja! Hranilnika ni bil mogel najti, nemara ga
je bila že mama spravila v kraj . . .

Deček ni bil vajen lakote in ga je bolela, toda hrabro
je premagoval malodušnost. V spomin si je klical poučne
indijanarice in preudarjal, kaj bi storili v takem primeru
njegovi vzori. Strelno orodje je imel; ako bi se nenadno
pojavil sivi medved, bi ga ustrelil, del iz kože, zanetil
ogenj in si ga spekel na ražnju. Pa se je ozrl okoli —
odkod naj pride medved, in če pride, kaj mu pomore re¬
volver, ki ga niti ne zna sprožiti. In kaj bi rekli ljudje!


109

Že zdaj kdor ga vidi, vsak ga pogleda, ustavi in vpraša,
odkod in kam — ljudje ga gotovo ne bi pustili, da peče
medveda. — To so bile misli, ki niso manjšale gladu.

Po cesti je prikrevsal sključen možak s palico; čez
hrbet mu je visela bisaga, na prsih je nosil majhno skrinjico
z godbo. Stokal je in ko je zagledal Milana, je postal in
mu pokimal, potem pa sedel na bližnji kamen.

»Eh, eh,« je rekel, »stare kosti, Bog nam pomagaj!
Vesel bodi, fante, da si mlad! Kar temno se mi dela. Jej,
jej! Kaj pa ti, kam pa ti?«

Milan je povedal po Stankovih naukih, da gre na
počitnice k teti v Trst.

»Jej, jej,« je rekel starec z bisago, »potem greva pa
vkupe! Ali si kaj lačen? Na no, jej!« Privlekel je iz
bisage žemljo in konec klobase in steklenico, žemljo in
klobaso je dal Milanu, ki je hvaležno segel po daru, vse¬
bino steklenice pa je naklonil samemu sebi.

Solnce je zahajalo, nad strehami bližnjega trga je
vstajal bel dim.

»Pojdi no, pojdi, moj sinko!« je starec vabil Milana.
»Obiskat bi šel znance, pa ne vidim. Slabe imam oči,
včasi mi kar odreko. Vzemi no palico pri onem koncu
in me vodi, reveža slepega! Ljudje so dobri, nikar se ne
boj, pošteno dobiš svoj delež! Potem nama že Bog da
kod prenočišče.« '

Milan se je začudil nenadni slepoti svojega dobrot¬
nika, ali smilil se mu je, pa mu je ustregel. Hodila sta
od duri do duri, muzika na starčevih prsih je igrala plinka
plonk, starec pa je godel svojo molitvico, pri vsaki hiši
enako: »Duše kristjanske, usmilite se slepega reveža, ki
ne vidi zlatega solnca in belega dne, ne more delati, ne
more skrbeti za lačnega sinčka!« Držal je klobuk in pa¬
dali so vanj darovi in Milan je ujel marsikak usmiljen
pogled — milo mu je storil in sramoval se je.

Tako sta obrala vso vas in ko sta bila zunaj vasi,
se je starcu zopet vrnil vid in ga več ni bilo treba voditi.
Mahnila sta jo čez travnik pod kozelc in si v senu poiskala
ležišče. Starec je stokal, luckal iz steklenice in razkladal
dečku, kako se mu bo še dobro godilo, če ostane pri njem,
ali Milan je bil truden in je hitro zaspal.

Ko se je zbudil, je sijalo že solnce. Starec je smrčal, škrtal
in pihal. Milan se je tiho splazil mimo njega in jo vsekal na¬
prej po cesti v sveži jutranji hlad — mudilo se mu je v Trst!

110


Stanku se ni tako mudilo. Vedel je, da mu Trst ne
uide Korakal je polagoma, gledal za vsakim vozom, bral
vsak napis bodisi na križpotu, bodisi na znamenju ali na
hiši, lučal kamenje za ptiči in žvižgal in brlizgal.

Prišel je v Logatec. Pa ga zbode v oči rdeč listek,
prilepljen na brzojavni drog: »Veliki ameriški cirkus Špa-
renblek! Samo dva dni! Pokrit z nepremočno streho!
Prostora za 800 ljudi!« In naštet je bil bogat in izbran
spored, ves pristopen za 60 h na I., za 40 h na II. prostoru
in za 20 h na stojišču. Otroci polovico!

Tudi na vogalih hiš so bili enaki listki in Stanko je
postajal in jih prebiral še enkrat in še enkrat. Sila srečen
se mu je zdel naključek, da je prišel semkaj baš ob tako
ugodni priliki, in jasno mu je bilo, da nikakor ne kaže
zamuditi predstave.

V pekarni si je kupil belega kruha, poleg v gostilni
gnjati, s krepkimi svojimi zobmi je trgal meso in prigri-
zoval kruha, zadovoljno je korakal sredi ceste in gledal
na desno in levo.

Hola! Ob cesti na trati je stala zeleno pobarvana
koliba na kolesih, komedijantski voz, poleg voza je bil
postavljen šotor na štiri vogale, dvajset korakov dolg,
dvanajst korakov širok, brez strehe, pri vhodu v šotor
sta plapolali dve majhni umazani zastavi. Rdeči listi ob
obeh straneh vhoda pa so naznanjali svetu: ta šotor je
slavni ameriški cirkus Šparenblek! Streha je bila resnično
nepremočna, kajti sploh je ni bilo in česar ni, tega tudi
dež ne premoči. Takisto je ustrezalo resnici, da je v
šotoru prostora za osemsto ljudi, seveda položiti bi jih
bilo treba kakor slanike v sod.

Tukaj pred* to svetovno znamenitostjo je obstal
Stanko, jedel in gledal. Solnce se je nagibalo zatonu.
Okoli šotora je postopal dobro rejen možak v šlapah,
gologlav, s pisano mornarsko srajco brez ovratnika; po¬
izkušal je v tla zabite droge, ki je bila nanje privezana
platnena stena, ali drže dobro, in nekaj je revskal proti
kolibi na kolesih.

Prišli so iz kolibe trije otročiči, dva fantiča in ena
deklica. Vsi so bili drobni in suhi, oblečeni v pisane
srajčke in hlačke, deklica s petljo v laseh. V rokah so
nesli listke, take, kakršni so bili nalepljeni po drogih in

111

hišah; razdelili so se dva na to stran, eden na drugo,
vabit so šli po hišah.

Za njimi je pogledala iz kolibe sloka ženska; v rokah
je imela krilni rog, ozirala se je po možu in ko ga je za¬
gledala, ga je poklicala: »Čuješ, Ivo!«

Mož jo je čul, pa se ni zmenil zanjo, imel je še dru¬
gega posla. Opazoval je ob cesti zbrano mladino, ki je
deloma stala, deloma sedela po konfinih in po trati, in
glej! tehtajočemu njegovemu očesu je najbolj ugajal pre-
meteni-obraz Stanka in ga je poklical k sebi: »Idi semkaj,
mladi gospodine!«

Stanko je bil na eno dve tam. Gospod ravnatelj
Šparenblek — to je bil mož v mornarski srajci in v šlapah

— mu je položil roko na ramo in je izpregovoril in vpra¬
šal: »Ali imaš časa?«

Stanko si je štel prijazni ogovor v nemajhno čast in
je hitel pritrjevati, da ima sila dosti časa na prosto raz¬
polago.

»No, onda boš nocoj naš kapelnik,« je pokroviteljsko
izjavil gospod ravnatelj. »Idi z mano!«

Peljal ga je s sabo. Ponosno je stopal Stanko poleg
gospoda ravnatelja in zdajci se je odgrnila njegovemu ra¬
dovednemu pogledu notranjost slavnega ameriškega cirkusa.
Ob obeh straneh sta stali po dve vrsti iz količev in desk
zbitih klopi. Prva je bila pregrnjena z rdečim platnom,
zato je bila za dvajset vinarjev dražja od druge, ki je bila
gola. Na koncu med obema vrstama se je šopiril orkester

— lajna. Drugih znamenitosti ni bilo.

Gospod ravnatelj je peljal pravkar engaževanega ka¬
pelnika k lajni in ga poučil, kako jo mora vrteti, da doseže
čim popolnejši umetniški uspeh: ne prehitro, ne prepočasi,
ampak ravno prav! Stopil je potem h kolibi na kolesih
in pobral s stopnic krilni rog, kamor ga je bila položila
ravnateljica. Pomignil je Stanku, Stanko je sprožil svoj
orkester, gospod ravnatelj pa je stoječ pred cirkusom na¬
penjal lici in trobil v topli večer genljivi solo sekinškega
trobentača, da se je razlegal po vesoljnem Logatcu in opo¬
minjal prebivalstvo na njegovo kulturno dolžnost, da v čim
večjem številu poseti s platnom obdani hram umetnosti
na zeleni trati.

Predstava je bila napovedana na osmo uro; do devete
se je nabralo toliko rodoljubnega občinstva, da se je lahko
pričela. Prišla je bila bosonoga mladina, prišle tri nata-

/

/

112

karice v imenu svojih gostiln, prišli letoviščarji, ki se sa¬
mega dolgega časa niso vedeli kam dejati, od državnih
oblastev pa orožniški stražmojster in davčni eksekutor, oba
v spremstvu soprog in dece. Vseh vkupe je bilo štirideset
do petdeset glav, polovica je bila prišla iz resnične rado¬
vednosti, druga polovica malo iz usmiljenja, malo pa, da
se nasmeji pisani revščini.

Gospod ravnatelj je še hitro napojil z vodo preprosto
acetilensko razsvetljavo, ki je dajala več smradu nego luči.
Plameni so više zagoreli, otvorila se je predstava.

Gospa ravnateljica je prinesla stol in na stol je stopil
gospod ravnatelj, oblečen v umazan trikd. In že je
prestopil s stola na napeto žico. Stal je na njej kar z eno
nogo in se gugal in krilil z razprostrtima rokama in iskal
ravnovisja. Zdaj si je stoječ na žici užgal smotko in tako
dokazal presenečenemu občinstvu, kaj je umetnik, ki lahko
kadi celo v najtežavnejših okolnostih. In ne le kadi! Gospa
ravnateljica mu je prinesla vrček piva in se ni obotavljal
in ga je izpil v dušku, ves čas stoječ z eno nogo na napeti
žici. In niti dovolj temu! Dala mu je gospa ravnateljica
rog in zatrobil je na svojem zibajočem se odru zopet milo
pesem sekinškega trobentača, ki jo je to pot spremljala na
lajni gospa ravnateljica osebno, da s tem še bolj živo pre¬
priča občinstvo o težavnosti izvajane točke.

Krasen je bil gospod ravnatelj, kakor le more biti
krasen star, trebušat dedec v umazanem trikoju!

Ganjen se zahvalivši za glasno odobravanje je gospod
ravnatelj potem odstranil žico in že so pridrveli v cirkus
njegovi trije otročaji v pletenih srajčkah in kratkih hlačkah.
Ležeč na tleh je gospod ravnatelj z rokama in nogama pre¬
metaval to svoje potomstvo, da se je prekopicevalo v zraku
in več ali manj uspešno padalo zopet na svoje noge, če
ne na noge, pa kam drugam.

Stanko je ves čas vestno sukal lajno, vroče mu je
bilo in že je čutil roko. Odpočil se je, ko so se pričeli
šaljivi prizori. Ti so bili Stanku najbolj všeč. Vzbudila
se mu je želja, da bi tudi on tako-le v širokih hlačah igral
neumnega Avgusta, kakor ga je igral ravnateljev sin, ki
ni bil nič starejši od Stanka. Kako se je smejalo občinstvo,
ko je izpraševal mladi neumni Avgust svojega očeta: »Povej
mi, gospodine nadkonjar, koliko nog ima krava?«

Gospod ravnatelj je odgovarjal kakor v šoli: »Štiri!«

»Dobro! Pa koliko jih ima konj?«

113

»Konj? Takisto štiri!«

»Pa zdaj mi povej, koliko nog ima osel ali magarac?«

»Osel ali magarac? Štiri!«

»Tako? Zakaj imaš ti potem samo dve?«

In nato sta se drug drugega klofutala. Imenitno! To
bi bil sila rad igral Stanko. Polglasno je ponavljal dvo¬
govor in že ga je znal do besede; krščanskega nauka se je
učil dokaj teže!

Zadnja točka je bil konj. Po dnevu se je uboga para
napenjala pred vozom, zvečer pa se je svetlo zbrisana in
živo opetljana prelevila v umetnika. Zahreščal je orkester
in priklonila sta se gospod ravnatelj in konj. Z dolgim
bičem se mu je rahlo dotaknil gospod ravnatelj sprednjih
nog — in konj je pokleknil. »Bravo, bravo!« Dotaknil se
mu je zadnjih, pa se je konj vzpel kvišku in šel po dveh.
Plosk in bravo! Šel mu je z bičem prek hrbta in konj se
je vlegel in je stegnil vse štiri od sebe, kakor da je mrtev.
Gospod ravnatelj mu je stopil z eno nogo na koš, zavihtel
bič in zmagoslavno pogledal okoli, občinstvo je ploskalo,
gospod ravnatelj je položil roko na srce in se globoko pri¬
klonil. Ukazal je konju kvišku in ga zapodil skoz izhod.

Predstava je bila pri kraju. Ali gospod ravnatelj je
prosil še za hipec posluha. Naznanil je, da bo jutri druga
velika ameriška gala-predstava s čisto novim sporedom.
Dvignil je roko in z vikom in krikom so privalili njegovi
trije potomci skalo, veliko zatri otroške glave; šli so zopet
in z združenimi močmi privlekli težko kovaško kladivo in
gospod ravnatelj je pokazal strmečemu občinstvu skalo in
kladivo in svojo glavo in svečano obljubil, da si bo dal
pri jutrišnji predstavi s tem kladivom razbiti to skalo na
tej glavi. Prirožljala je njegova gospa z železno verigo
in gospod ravnatelj je vzel verigo v obe roki in jo treščil
ob tla in izjavil, da si bo jutri opasal to verigo okoli ži¬
vota in lahko prižene, kdor hoče, kakršnega koli konja in
ga vpreže v verigo in noben konj na svetu ne bo pre¬
maknil gospoda ravnatelja z mesta. Obe te točki pa se
bosta izvajali le za stavo 500 kron! In je imel gospod
ravnatelj tisti hip z ozirom na izredno dobri gmotni uspeh
te predstave v žepu celih 12 K 70 h. Pa tega občinstvo
ni slutilo, niti ni slutil Stanko, ko je z živahno končno
koračnico spremljal odhajajoče občinstvo in poleg koval
sklep, da jutrišnje predstave nikakor ne izpusti — v Trst
pride še dovolj zgodaj.

Ptički brez gnezda.

8

114

Občinstvo se je razšlo, odrasli smeje, mladina glasno
prežvekujoč čudeže in burke tega večera.

Gospod ravnatelj se je pripravljal, da ugasne bajno
razsvetljavo, Stanko pa je še stal pri lajni.

»Lahko ideš!« mu je rekel gospod ravnatelj s po¬
kroviteljsko kretnjo glave.

»Ali naj še kaj pomagam?« je vprašal Stanko, ki se
mu ni nikamor mudilo.

Ravnatelj si ga je ogledal. »Odkod pa si?« !

»V Trst grem k očetu,« se je legal Stanko. »Ali jutri !
ne bo treba kapelnika? Ali smem tukaj-le notri prenočiti?« j

»Zastran mene lahko,« je rekel ravnatelj in malo po¬
mislil. »Ali si že večerjal?«

Stanko je odkimal, da ne.

»Imaš kaj novcev?«

Stanko je pokimal, da, in gospod ravnatelj mu je
milostno dovolil, da si kupi večerjo. Ali pa lahko izroči
novce gospe ravnateljici, ki gre družini po večerjo.

Stanko je privlekel iz žepa tolar, ravnatelj ga je vzel
in ko sta pogasila luči, sta šla k vozu. Stanko je smel
sesti na stopnice, ki je poleg njih bil privezan konjiček in
je stezal vrat za zeleno travico na tleh, gospod ravnatelj
pa je šel v voz. Kmalu je prišla iz voza gospa ravnateljica,
ogrnjena z dolgo temno ruto, na eni roki je nesla dojenčka,
z drugo je vodila štiriletno hčerko, šla je nakupovat ve¬
čerjo in je živo pritiklino vlekla s sabo kot nema posre¬
dovalca nižjih cen.

'Gospod ravnatelj si je postavil stol v travo, njego¬
vemu zgledu je sledil mlajši sin umetnik, iz voza se je
čulo rožljanje: starejši sin umetnik je mešal salato, ki jo
je bil narezal ž njive ob cesti.

»Mladi mož,« je počastil gospod ravnatelj Stanka z
nagovorom, »vsega se je treba naučiti. Vsako delo je težko,
umetnost najtežja! Delal si muziko; nič ne rečem, za prvi
pot je bila dobra. Ali kapelnik še nisi. Kapelnik mora
gledati na umetnika in po njem uravnati godbo in o pra¬
vem času na mah prenehati. To ni tako lahko. Pa
kdor ima voljo in talente, se nauči; in kdor zna, ima kruh
— kaj kruh, ima potico in je notri več rozin kakor moke!«

Stanko je spoštljivo poslušal in je čutil globoki pre¬
pad, ki ga je še ločil od prave umetnosti. Zavedal pa se
je tudi volje, moči in sposobnosti, da premosti ta prepad.
Gnalo ga je, da prepriča o tem tudi gospoda ravnatelja.

115

In zato je povedal in je mislil, da bo ravnatelju zaprlo
sapo: »Jaz znam migati z ušesi!«

Ali pričakovanega učinka ni dosegel. Malomarno je
izjavil stari gospod: »Ko bi se znal grizti v lastna ušesa,
to bi veljalo; migati ni nič!«

Vračala se je ravnateljica z otrokoma in živili; hčerka
si je že mašila v usta kos pogače, ki jo je bila dobila po¬
vrhu, dojenčku se je obetala stekleničica mleka, za druge
je prinašala hleb kruha, kos sira in narezane svinjine.
Starejši sin Pepe je postavil vrh stopnic okajeno petrolejko
in prikotal pred očeta prazen zaboj, po zaboju so razložili jed.

Gospod ravnatelj je rezal hleb in ga delil in ko ga je
imel vsak svoj kos v rokah, se je spomnil še konjička in
mu tudi dal kruha, poleg pa je vzdihnil, da bi zvesti živali
dobro storilo malo suhega sena, če bi se ga kod dobilo.

Stanko je bil postrežljivo koj na nogah in pripravljen,
da priskrbi mrve. Ravnatelj je privlekel izpod voza mrežo,
Stanko se je ž njo izgubil v noč. Med tem, ko so se do¬
brote na zaboju krčile in krčile in slednjič brez njegovega
sodelovanja izginile do zadnje drobtinice, se je plazil za
hišami okoli šup in kozelcev. S polno mrežo prek hrbta
se je vrnil.

»Vrl dečko,« ga je pohvalil gospod ravnatelj, »lahko
ostaneš pri meni v službi. Se ti bo vsak dan tako dobro
godilo kakor danes. In ne bo dolgo, pa te povišam
v nadkonjarja.«

Stanku se je zasmejalo srce.

Gospa ravnateljica je bila med tem napasla najmlaj¬
šega. Prijazno se ji je zdelo, da ni zahteval Stanko nič
denarja iz tolarja. Pohvalila ga je še ona in dodala, da
ga bo ljubila kakor rodnega sina.

Potem so šli otroci in mati spat v voz, gospod rav¬
natelj se je napotil še v gostilno — zaradi reklame, kakor
je rekel — Stanko pa je dobil koc in je šel v cirkus pod
zvezdnato nebo, zavil se je in je zaspal in se mu je sa¬
njalo, kako se trudi, da bi se grizel v lastna ušesa, toda
ni šlo in ni šlo.

15. Tonček brez doma in do:

M

brez Tončka.

Sam in zapuščen je sedel Tonček na beli skali pod
zeleno bukvijo, se tresel, ihtel in si brisal solze, ki se kar
niso marale ustaviti. Pribrenčal je rogač in ta ga je pre-

/ 8 *

116

motil — vrgel je za njim klobuk, pa ga ni zadel. Rogač
se je dvignil, Tonček ga je zasledoval z očmi, ali rogač se
je izgubil med vejevjem in Tonček ni videl, kam je sedel.
Pa se je spet spomnil svojih stisk in skrbi in lotil se ga
je obup — glasno je zatulil.

Zakaj se je dal zapeljati Stanku in je ukradel doma
denar! Zdaj je izgubljen na tem in na onem svetu. Mar
bi bil potrpel pri očetu in če bi bil vsak dan tepen, huje
bi mu ne bilo pri srcu kakor zdaj-le.

Za njim je prihajal po cesti kmet in je gnal pred seboj
troje živinčet, pa je težko vladal vse tri. Nagajale so muhe,
mikalo je žival zelenje vej in trave in mož se je moral
loviti od v enega kraja ceste do drugega. Tonček je čakal,
da ga prehiti kmet z živino.

Kmet je z glasnimi hej in oha prignal mimo pa je
ogovoril Tončka: »Hej, fante, kam pa ti?«

»V Ljubljano,« je rekel Tonček.

»Pojdi, greva vkupe!« ga je pozval kmet. »Bo krajši
čas. Tam-le si odlomi leskovko, mi boš pomagal gnati.
Na Brezovici bova malicala — ti kupim kruha in vina, če
mi boš pomagal.«

Beseda je bila prijazna in Tonček je ubogal; dobro
se mu je zdelo, da ni čisto odveč na svetu.

»Glej,« mu je pravil kmet, »tista dimasta je najbolj
muhava, ne more mimo grma, da ga ne bi obliznila. Kar
zapodi jo! Na sejem jih ženem, jutri bo sejem, hišo bomo
vzdignili, hišo, pa je treba denarja. — Čigav si pa ti?«

Tonček je kratko odgovoril, čigav je, potem je
pobaral kmeta, koliko so stari junček in junica in vol, in
jih je tako pametno ocenjeval, da je kmet rekel: »Ti pa
nisi mestna srajca!«

Tončku je godilo to priznanje. Pobahal se je, da je
vzrasel na kmetih, da zna ne le pasti, ampak tudi krmiti,
poganjati pri oranju in kosil je tudi že.

»Takega-le bi koj vzel v službo,« je rekel kmet.
»Obleko bi ti napravljal, škornje in črevlje in o Božiču, če
bi bil priden, bi ti dal še kakih deset kron. In vsako leto
več. Ampak če hodiš zdaj v mestne šole, seveda ne boš
več delal na kmetih. Boš lahko gospod in boš jedel bel
kruh. Imam fanta, kakršen si ti, dobro se uči in me prosi
in naganja, naj ga dam v mestne šole. Če bi bilo denarja,
saj bi mu ustregel ...«

Tonček je molčal. Premišljal je: Drugi hrepene po

117

tem, česar se jaz branim. — Morebiti le ni prav, da se
tako bojim mesta. —

Sence so bile že dolge, ko sta dospela na Brezovico.
Pred krčmo sta ustavila. Kmet je privezal živino, s Tonč¬
kom sta stopila v hladno vežo in sedla za mizo. Krčmar
jima je prinesel pol litra vina in vogal kruha. Kmet je
po očetovsko skrbel za Tončka, da ni premalo dobil, in
Tonček je natepaval kakor mlatič.

Krčmar je prisedel, zazdehalo se mu je, zapodil je s
kruha muhe, pobobnal je s prsti po mizi in vprašal, kdo,
kaj in kako? in je vprašal zgolj iz vljudnosti, ker je pre-
jemši odgovor kmalu spet vprašal enako.

»Še dve uri imava do Ljubljane,« je rekel kmet.

»Nikamor se ne mudi,« je odgovoril krčmar, »v pol¬
drugi uri sta tam. V hladu je prijetneje nego v vročini,
tudi živina manj trpi. Ga prinesem še en polič?«

Ker ni bilo ugovora, je vzel steklenico in odzdehal
v klet.

Tončku se je iz potolaženega želodčka porajal čut
splošne zadovoljnosti, spričo prijetnega tedanjega položaja
se mu je izgubilo iz misli, kar je bilo in kar bo. Kmet
mu je privoščil kozarec vina, vino mu je zlezlo v glavo
in že se mu je dozdevala vsaka stvar sila zabavna in
smešna.

Krčmar je prinesel vino in spet prisedel. Pokazal je
s prstom na Tončka in vprašal kmeta: »Ali je vaš?«

Kmet je šegavo pogledal dečka: »Kaj? To je fant!
Seveda je moj!«

Tonček je hotel smeje izbruhniti: »Saj nisem vaš!« —
pa tačas so se zatemnile duri, na pragu je stala široka
postava orožnika v službeni opravi.

Tonček se je zgenil, nehote se je stisnil h kmetu,
kmet ga je postrani pogledal.

Orožnik na pragu se je obrnil h krčmarju. »Gospo¬
dar, ali ste morebiti kaj videli, da so mimo prišli trije
fantalini? V Ljubljani so pouzmali denar in so jo nemara
mahnili proti Trstu.«

Krčmar se je popraskal na zatilniku in potem vrh
glave. »Pa sem jih res nemara videl.« Zasukal je glavo
proti zadnjim durim: »Mica, Mica!«

V zadnjih durih se je prikazala široka ženska, ki si
je brisala v predpasnik roki, potem si je potegnila ž njim
še prek čela.

118

»Mica,« je rekel krčmar, »ali niso zjutraj šli mimo
trije fantini?«

»Š'i,« je odgovorila. »Eden je noter prišel vprašat za
cigarete. Takšni-le so bili, kakor vaš, oče!« se je obrnila
proti kmetu.

Tonček je trepetal po vsem životu, kmet je ravno¬
dušno pil

Orožnik je vprašal: »Ob kateri uri je bilo?«

Mati Mica je premislila. »Obkorej? — Čakajte! —
Enajst še ni bilo, dosti manj pa tudi ne.«

»Hvala!« je rekel orožnik in je šel.

Kmet je plačal, odvezala sta živino in jo gnala naprej
proti beli Ljubljani.

Molčala sta, dokler nista prišla iz vasi. Kmet je po¬
strani pogledoval mladega spremljevalca, ki je bil že spet
pogumen, čim je utekel neposrednji nevarnosti, in je z
veliko odločnostjo zavračal muhavo dimko na pravo pot.

»Fant,« je izpregovoril kmet, »ti nimaš dobre vesti!
Bal si se žandarja. Mar si od tistih, ki so doma kradli
in jo pobrisali proti Trstu?«

Tonček ni dal odgovora, tih je gnal junico.

»Žandar te ni pogledal, to je bila tvoja sreča,« je
nadaljeval kmet, »meni si se pa smilil, da bi te gonili
uklenienega. Nisem mislil, da si tak ptič. Kar lepo pojdi
domov in prosi za odpuščan e! Pa če bo kaj šiba pela,
nič se je ne boj, saj si jo zaslužil!«

Tonček je nem požiral sline, vračal dimko in poslušal
nauke, ki mu jih je delil kmet.

'Pako sta prignala do Viča pred Ljubljano. Mračno
je bilo in kmet je postavil živino v hlev. Fantu je dal
tri dvovinarnike: »Na, da kdo ne reče, da si mi zastonj
gonil. In ubogaj, kar sem ti povedal!«

S povešeno glavo se je poslovil Tonček.

Gorele so že cestne svetilke, ko je prišel Tonček v
mesto. Ni se zavedal cilja — trudne noge so ga nesle
same proti domu staršev. Pa ko je prišel do hiše in
videl v domačem stanovanju luč, je v mislih videl tudi
razjarjenega očeta, očitajoče poglede žalostne matere in se
ni upal noter. Stal je onkraj ceste, v senci drevesa; če
so se bližali koraki, se je tiho in urno umaknil in skril,
potem je prišel spet nazaj, 'lako je stal in čakal —
čakal na čudež.

Zaprle so se hišne duri in Tonček je zaplakal; ugas-

119

nila je luč v domačem stanovanju, ugasnilo mu upanje v
srcu. Bolele so ga noge, komaj je premagoval spanec.
Spomnil se je steze z Mirja. Šel je na okoli, splezal čez
ograjo in prišel skoz vrt na dvorišče. Tu so stale drvar¬
nice, domačo je znal odpreti brez ključa, splazil se je noter,
prostora je bilo dovolj, stisnil se je v kot in zaspal.

Ali ni imel mirnega spanja, preveč je bilo novih
vtiskov in strahu, plašili so ga v sanjah roparji in orožniki.

Jutranji hlad ga je vzdramil. Počasi se je zavedel,
kje da je in zakaj prenočuje v drvarnici, na mah mu je
morje skrbi spet zagrnilo mlado srce. Zamežal je — če
bi bile le hude sanje in bi odprl oči in bi se znašel v
postelji! Vse bi rad potrpel od očeta! — Pa je zapel pe¬
telin v soseščini — ne, niso sanje, begun je, tat! Polotila
se ga je želja, da bi umrl; manj huda se mu je zdela smrt
nego stopiti staršem pred oči.

Danilo se je — zdaj mora odtod! Spomnil se je
denarja. Izza srajce je vzel listnico in jo varno vtaknil
med drva. Potem je tiho odprl vrata, jih zopet zadelal in
se splazil čez vrt na Mirje. Vzhajalo je solnce. Bliščeči
solnčni žarki so ga prijazno poljubljali — ptička brez
gnezda — in mu vsipali v srce novega poguma. Zbujalo
se je življenje v naravi, nič več se ni čutil osamelega.

Mahnil jo je vun iz mesta naprej po cesti proti ljub¬
ljeni dolenjski strani. Zakaj tja in kam? — tega ni pre¬
udarjal, vodilo ga je srce. Srečaval je voznike z lesom,
branjevke, mlekarice, tovarniške delavce in delavke; otroške
oči so mu z zanimanjem gledale pisano cestno življenie.
Tako je nadaljeval svojo pot. Kjer jih je kaj bilo, je obi¬
ral maline. Lešniki še niso bili zreli, pa so bili zato tem
bolj mehki in ker je bil lačen, jih je hrustal z lupinami
vred. Pokušal je sadje ob cesti, ali bo skoro godno, in
sladkal se s sladkimi koreninicami, ki so rasle više v
bregu. Mlada duša mu je bila spet pozabila vse skrbi,
ure so tekle in bilo je že pozno dopoldne, ko se je znašel
pred tetino hišo.

Tete ni bilo videti. Pred hišo v senci je ležal Rjavček
in zaspano mežikal.

Tonček ga je tiho poklical: »Rjavček!«

Rjavček je pomigal z repom, vstal pa je šele na drugi
poziv in se počasi približal.

Tonček se je usedel na kamenito klop pred hišo,
Rjavček mu je položil glavo na koleno in l onček ga je

120

božal, se ž njim pogovarjal in čakal, kaj bo. Ali bo teta
huda? Ali se bo Rjavček zanj potegnil?

V hiši se ni nič genilo. Noter si ni upal, pa se je
pričel glasneje in glasneje pogovarjati s kužkom in to je
pomagalo. Teta je pogledala pri durih, kdo je zunaj, in
je zagledala Tončka in ni vedela, ali se ga naj razveseli
ali ustraši. »Za sedem ran božjih, kako pa, da si ti prišel?«

Tonček je molčal.

»Pa ne, da si ušel?«

Tonček je molčal.

»Ali si dobil slabo naznanilo?«

Tonček je prikimal.

Več ni spravila iz dečka, kakor to, in da ne gre
nazaj, rajši karkoli!

Kako je bil shujšan in bled ta revček! Toda kaj
naj s fantom? — Ni še pozabila surovih besed, ki jih je
morala zadnjič preslišati od njegovega očeta. Takšen div¬
jak! Ali naj res vzame palico in napodi fanta, živalico
zbegano ? — Kos kruha mu bom menda vendar smela dati . ..
Če bi si kaj storil! — Bog ve, ali sta kaj v strahu zanj
ona dva v Ljubljani ali nič?...

*

* *

Črevljar Pirc je bil že dopoldne nasekan; jeza in žalost
sta ga bili spravili čisto iz tira. Hodil je po sobi, pa vsak
hip postal, stisnil pesti, pogledal kvišku in zaškripal:
»Moj denar, moj denar!«

»Ce bi le vedela, kaj je s fantom,« je vzdihovala črev-
ljarka. »Zaradi tega grdega denarja sva ga imela pri tujih
ljudeh, na: zdaj nimava ne denarja, ne fanta!«

»Tiho bodi o fantu!« je zarenčal črevljar. »Nikdar
več mi ne sme pred oči, tat je in ropar, ne pripoznam ga
za sinu! — O moj denar, moj denar!«

»Ne bodi tako neusmiljen!« je prosila žena. »Saj je
še otrok, neumen, zapeljan . . .«

»Nič!« jo je ustavil oče Pirc. »Pri Bogu je milost,
pri meni je ni! Jaz nimam sina!«

Škripal je z zobmi, se prijemal za glavo in rohnel,
potem je izjavil, da že ve, kaj bo storil, vzel je klobuk
in šel.

Ni ga bilo doma, ko je potrkal pismonoša in prinesel
pismo za Pirčevo. Bilo je od sestre na Dolenjskem.
Pisala je:


121

»Ljuba moja sestra! Saj se mi je smilil Tonček,
strgan je bil kakor kuhar svetega Vida, in lačen kakor
volk. Rekel je, da gre rajši v vodo kakor domov, ker ga
oče ne mara. Tako se je jokal, da mi je trgalo srce.
Prosil me je: Teta, pri vas ostanem! Rada bi ga obdržala,
pa ne maram, da bi spet tvoj mož prihrul nadme, ta div¬
jak, da fantu dajem potuho. Kaj pa počneta s fantom,
skoro ga nisem spoznala, tako je reven. Ni maral iti iz-
lepa, skoro sem morala vzeti palico v roke. Saj je hotel tvoj
divjak tako! Reci mu, tvojemu divjaku, naj se pobriga za
fanta, on je zanj odgovoren, če se zgodi kaka nesreča. K
meni ga pa ni več treba, tvojega divjaka, sem ga še od
zadnjič sita. Če ga data meni, fanta, ga rada vzamem,
ampak moraš koj pisati in da ne bosta nič več pravic
imela čezenj.«

Pirčeva je bila tako razburjena, da je sestrino pisanje
prebrala trikrat in še ni vedela, ali je vse prav umela.
Moža ni doma, da bi se posvetovala ž njim, — pa saj je
morebiti bolje, da ga ni. Toda z nekom bi vendar še
rada preudarila pismo, preveč ji je nejasno. Ali je Tonček
še pri teti ali ne, ko teta tako čudno piše — ali je že šel,
kdaj in kam? Zakaj ga ni domov? Pa ne, da si je kaj
storil? In kje sta njegova tovariša?

Vajenec je pulil cveke iz starega podplata in poleg
dremal — nak, ž njim se ne kaže posvetovati o pismu!
Napotila se je k Jerajevi.

Ni šla rada. Ali malenkostna osebna nasprotstva so
se umaknila v ozadje pred skupno nesrečo in skupnimi
skrbmi. — Potrkala je in hotela po stari navadi hkratu
odpreti, pa so duri bile zaklenjene. Čula je pritajene sto¬
pinje, za nekaj časa glasnejše korake od druge strani, od
sobe, in odpirat ji ni prišla dekla, kakor je Pirčeva pri¬
čakovala, ampak gospa Jerajeva sama.

»O!« je rekla gospa in glas ji je bil bolj hladen in
poznala se ji je zadrega.

»Saj vas ne bi motila — « se je opravičevala Pirčeva,
»ali ste že kaj izvedeli zastran svojega Milana? — Pismo
sem dobila, tako me skrbi . . .«

Jerajeva je povabila črevljarico v sobo in jo posadila
na zofo. Pričela je brati pismo. Pa je bila tudi razburjena
in raztresena, kajti brala ga je še enkrat in še enkrat. —
Pirčeva pa je imela medtem dovolj časa se čuditi, da ni
slišati dekle, in spomnila se je, da so bila tla v pred-

122


sobi do polovice umita ... Pa ne, da jih je gospa sama
umivala?

Jerajeva je gledala v pismo in majala z glavo. »Po¬
temtakem ne hodijo vsi trije vkupe — ali kali, jaz ne
razumem pisma. K je neki hodi naš? Ti nesrečni pagla¬
vec, kake mi delaš skrbi!« Vzdihnila je in zasukala oči
v strop. »Povejte mi, gospa Pirčeva, ali sva res to za¬
služili od najinih otrok?«

»Kaj jaz vem!« je rekla Pirčeva in si obrisala solze.
»V dobrem namenu sem ga dala v rejo, da si kaj prihra¬
nim — saj kar imam, bo imel otrok! v Dala sem ga v tujo
rejo, na, zdaj je otroku še mati tuja! Če bi me ljubil, ne bi
ušel! Zdaj spoznavam, da se ljubezen kupi le z ljubeznijo!«

Jerajeva je stiskala ustnici in s peto bobnala po tleh.
Besede črevljarice so jo zadele, vendar si ni marala priznati,
da je kaj zakrivila pri otroku. Saj je imel jesti, ne? — in
posteljo, ne? — in obleko, ne? Z vsem je bil preskrbljen.
Zakaj p'tem uhaja? — Še se je slepila, da jo po krivici
preganja zla usoda; po krivici mora zdaj umivati tla sama
in brez služkinje, čisto po krivici poslušati moževa očitanja
zastran sina.

Tudi njej so prišle solze v oči, pa niso bile solze ža¬
losti, ampak solze užaljenega samoljubja in onemogle jeze.
Vzkliknila je: »Tega ne pretrpim,« potem se je oprijela z
rokama naslonjala zofe in pričela krčevito jokati.

Crevljarko je nenadni ta izbruh močno pretresel. Po
sebi je sodila in se ji je tako zasmilila Jerajeva, da je
spričo njenega glasnega gorja skoro pozabila na svoje.
Prijela jo je za roko in ji jo pobožala.

Ali Jerajeva se je srdito umaknila. »Nič! Ničesar
ne maram! Vsi ste hinavci! Meni ne more nihče ničesar
očitati. Vsakogar bom tožila, kdor mi kaj reče čez čast.
Tukaj sploh ne ostanem. Za deklo že ne bom!«

Pirčeva je prestrašena vstala. »Gospa, dajte se po¬
tolažiti!«

Jerajeva je tiščala glavo v kot zofe in drgetala od
joka. »Lahko kar greste,« je rekla. »Ne potrebujem to¬
lažbe — ne boste me dolgo več gledali!«

Pirčeva je odšla.

Komaj je za sabo zaprla duri, je planila Jerajeva
kvišku, si obrisala oči in pričela premetavati po omarah
in brskati po predalih. Izpod postelje v veži je privlekla
veliko škatljo in obsežen kovčeg, v svoji omari je imela

123

manjši ročni kovčeg, vse troje je nabasala z obleko in
perilom. Potem se je napravila. A ko je bila napravljena,
ni vedela, kako bi vse vlekla s sabo, in je vzela le ročni
kovčeg. Drugo je pustila. Zaklenila je duri, kl|uč spravila
na običajni prostor pod pehar pred durmi in šla.

Ko je opoldne prišel domov gospod Jeraj, ni bilo ne
kosila, ne žene. Škatlja in kovčeg sredi sobe sta ga opo¬
zorila, da se je moralo nekaj zgoditi. Na mizi je našel
listek: »Vrnila sem se k staršem, da ti ne bom več v
nadlego!«

Jeraj se je bridko nasmehnil in je rekel: »Adijo!«

*

* *

Pirčeva je čakala, da se mož najprej naje, potem šele
mu je pokazala pismo.

Prečital ga je, obrnil ga na vse plati in strogo po¬
gledal ženo. »In denar? Kje je denar?«

»Vidiš, na denar niti mislila nisem! Nič ne piše o
denarju, ga že ni videla pri fantu! Vse je tako čudno —
tako me skrbi . . .«

»Potuhe nai mu nikar ne daje!« je rohnel črevljar.
»K žandarjem naj bi ga bila peljala, da mu odvzemo de¬
nar! Denar naj mi pošlje, prismoda stara, fanta lahko
obdrži! S prvim vlakom se peljem tja, jaz hočem svoj
denar!«

»Kaj boš hodil,« je ugovarjala žena, »Tončka ni več
tam, saj piše, da ga je zapodila, ko si tak! Tebi pa zapro
duri — ničesar ne izveš! Grem rajša jaz! Če se le ni
fantu ničesar zgodilo . . .«

»O, kopriva ne pozebe'« je s trpkim naglasom izjavil
gospod Pirc. »Sicer pa . . .«

Žena je ugenila, kai je skoro rekel. Užalilo jo je.
»Smrt želiš lastnemu otroku! Ali te ni sram? Njegove
napake vidiš — pa ni vsemu sam kriv! Seveda je tat,
ti pa si oče tatu!« Vzela ie koš in šla iz sobe.

Pircu niso mogli ugaiati ti očitki. Trdno je bil pre¬
pričan, da je sicer strog, drugače pa skoz in skoz pravičen
mož in vzgojitelj. Zdai mu pa očita Žena, da je oče tatu!
Približno tako kakor: Jabolko ne pade daleč od debla!
Očita mu to vpričo vajenca, vpričo bit a, ki mu je izročeno
v vzgoio! — To ga je jako zbodlo.

»Peter,« je rekel, »dve leti se že učiš pri meni, 7a
vse ti skrbim, kakor da sem tvoj rodni oče. Zato govori

124

in povej po svoji vesti čisto resnico in brez strahu: Ali
sem te učil še kdaj kaj slabega?«

Peter je previdno umaknil glavo in zajecljal: »Jaz
ne vem.«

»Tako? Ti ne veš?« je vzkliknil Pirc. »Kako, da
ne veš? To boš menda vendar vedel, ali in kdaj sem
tebe navajal ali Tončka k tatvini, — kaj?«

Peter je prestrašen izpustil črevelj na tla, da bi imel
roki prosti v zaščito ušes. Plašno je zrl v krvoločni obraz
mojstra, zahtevajočega odgovor. Rad bi tako odgovoril,
da bo mojstru po godu, pa se mu je zdela ta naloga tem
težja, ker ni več vedel, kaj ga pravzaprav vprašuje mojster.

»Odgovori, kdaj si slišal!« je zaklical mojster in
dvignil roko.

»Nikar!« je prosil vajenec. »Saj bom koj ... se že
spominjam ... oni dan . ..«

Mojster ga je debelo pogledal, skoro so mu oči sto¬
pile iz jamic. Ali je mogoče, ta izrodek ga zdaj v lice
dolži, da ga je oni dan učil krasti! — Držal je roko dvignjeno
za udarec, pa ni zamahnil. Premila se mu je zdela ta
kazen in v hitrici je iskal druge, hujše, primernejše. In
kdo ve, če bi se ne bilo zgodilo, da mu odtrga eno uho,
ga s tem oropa važnega vzgojnega pripomočka in mu tako
resno ogrozi nadaljnjo obrtno izobrazbo!

Toda, kadar je sila najhujša, je pomoč najbližja!
Odprla so se vrata in začul se je glas mojstrice: »Mož,
koj pojdi vun, hitro, hitro!«

Glas je bil tak, da je mojster prekinil strahovanje
brezbožnega mladega obrekovalca, obrnil se in z dolgimi
koraki sledil za soprogo, ki je hitela čez dvorišče v drvarnico.
V drvarnici je počakala moža in mu razburjeno sopeča
pokazala med poleni listnico.

Pirc jo je vzel — glej jo, bila je listnica, ukradena
hkratu z denarjem! Odprl jo je, denar je bil notri! Če
bi bil ves! — Pričel ga je šteti. Pirčeva pa je prekladala
drva in stikala po drvarnici, ali je še kod kaj.

Pirc je vnovič preštel. »2570 kron,« je dognal. Pa
ni bil .hvaležen, ampak je tako globoko tičal v svoii jezi
in strasti, da ga je manj veselila najdena ogromna svota,
nego so ga grizli oni stotaki, ki jih je še manjkalo. »Kje
je drugi denar?« je vprašal ženo s strogim glasom, kakor
da mu je ona zanj odgovorna.

Žena je klečala v kotu, božala tla in vekala: »Ubogi

125

otrok, moj ubogi Tonček! Tukaj-le je prenočeval moj
revček, tukaj-le je imel svoje gnezdece. Ker se ni upal
noter, k svojim lastnim staršem! Kje si zdaj, če si sploh
še živo, moje dete?«

»Nikar ne javkaj!« jo je zavrnil mož, ki se je še
sam prepričal, da ni drugih zakladov v pičlo založeni
drvarnici. »Saj niti ne veš, ali je bil on, ali kateri izmed
onih dveh falotov!«

»On, on je bil, on! Teta ga je zapodila, domov se
ni upal, tukaj-le je prezebal in kar je imel, je prinesel
nazaj. Drugo sta si obdržala ona dva, kaj vem! Vkupe
pač niso. Ubogi moj otrok, kaj je pretrpel in še trpi —
če je živ!«

Pirc je zažugal s kazalcem desne roke. »Ce je nocoj
tukaj prenočeval, ni še daleč. Že vem, kaj bom storil!«
Spravil je listnico v žep, stopil v stanovanje po klobuk
in spet šel.

16. Jerajeva dva, mama in sin, vsak po svojih

potih.

Pol ure vožnje z vlakom, par streljajev peš po cesti
in že je bila Jerajeva na domu staršev. Prijazno jo je
sprejel oče Gabron, ko se mu je nepričakovana pojavila
na dvorišču.

»Glej jo! Bog daj!« je rekel in stopil od voza, ki je
vanj vpregal par težkih konj. Dal ji je roko, pa se koj
spet vrnil k delu, mudilo se mu je na polje po snope.
»Kar prideš, ne da bi kaj pisala! Kje pa imaš fanta?«

»Sama sem prišla.« Videla je, da oče zdaj-le nima
časa, ne razpoloženja, da bi poslušal dolgo povest o njenem
mučeništvu, ki jo je pognalo od moža. Tesno ji je bilo pri
srcu. »Kje so mati?« je vprašala.

»Na polju pri žanjicah. Če si lačna, kar ozri se po
shrambi! Če hočeš, si priveži predpasnik in pridi za nami!
Dela za vse! — Hijol« In zaropotal je voz z dvorišča.

»Eh!« se je otresla Jerajeva vseh neprijetnih misli in
šla v tiho hišo. V kuhinji je sedela na klopi stara mati,
imela je očala in lupila krompir. Ko je zagledala vnukinjo,
je sklenila začudivša se roki. »Ali si ti?« je rekla in si
obrisala oči. »Vsi so na polju.«

»Lačna sem, da se vame vidi,« je povedala Jerajeva,
pokroviteljski poljubivša staro mater na čelo. »Nič ne vsta-


126

jajte, saj vem, kod je kaj « Minila jo je potrtost in že je
veselo zabrenčala in se zasukala tja v mračno, hladno
shrambo poleg kuhinje. Z veščim očesom je pregledala, kaj
ji nudijo police ob zidu in kljuke v obokanem stropu, nato
si je priredila malico: malo jezika, malo gnjati, malo suhe
klobase in poleg s surovim maslom namazanega kruha.
O, shramba je bila še vedno dobro založena kakor svoje dni !
— Za prvo lakoto se je sproti najedla pri rezanju, potem
je šla s krožnikom v kuhinjo. »Stara mama, pomagajte l«

Stari ženici je dobro dela postrežnost vnukinje. Zob ni
kaj imela, vendar je pokusila jezika in namazanega kruha.

»Čakajte, stara mama, malo piti morave tudi!« Jera¬
jeva se je ozrla po kozarcih. Vzela je dva in stopila vajeno
pot v klet — kjer je pred deset leti stal sod, tam je stal še
danes. Prinesla je polna kozarca v kuhinjo.

Stara mama je bila ginjena od te pozornosti. »Nič kaj
dobro ne izgledaš,« je rekla. Pazljivo je gledala vnukinjo
in pomakala kruh v vino. »Včasi si bila bolj polnih lic in
bolj rdeča — pa ne, da si bolna?«

Jerajeva je zalagala in zamakala in si mislila: Zdaj-le
dobro sedim — čemu bi lazila na polje, opravili bodo brez
mene! — In se je rajša lotila glavne skušnje za prizor,
ki ga je namenila staršem.

Obrisala si je usta, naredila strašno nesrečen obraz,
prijela staro mater za roko in rekla: »Stara mama, ušla
sem z doma!«

Stara mama se je prestrašena zgenila: »Sveta nebesa,
kaj ti je naredil?« — Da je mož kriv, o tem ni niti hipec
dvomila — bila je pristranska, kakor vse stare mame.

»Ne vem, kai misli!« je ogorčeno razkladala vnukinja.
»Nič mi ne da denarja, še deklo je odslovil, sama naj po¬
spravljam in kuham in umivam tla in snažim črevlje.«
Spomnivša se vse svoje nezaslužene bede, si je otrla oči,
ki so resnično postale mokre v kotih.

»O ti ubogi otrok!« jo ie milovala stara mama. »Kaj
pa je tvoj mož?« Bila je malo pozabljiva.

»Pri jezičnem dohtarju je uradnik, veste, malo drugače
kakor njegov namestnik. Dela ima preveč, zaslužka premalo,
pa je name hud. Kaj morem jaz, če je draginja taka! Po¬
mislite, stara mama, o Božiču so babe držale jajca par
po grošu!«

Stara mama je ostrmela in ni mogla verjeti, da je
mogoče kaj takega.

127

»Storila sem, kar mi je bilo v močeh, nobenega dela
se nisem branila. Ne — še pijancem sem stregla pri veselicah!«

»Ali imata oštarijo?« se je zavzela stara mati.

»Kaj še! Drugod sem stregla.«

»To pa ni prav! Iz take hiše, kakršna je naša, pa da
strežeš po oštarijah, ne, to ni prav! Tega tvoj oče ne sme
pustiti. Jaz mu rečem . . .«

»Stara mama, ničesar ne recite, saj poznate ata, kakšni
so! Jim že sama povem. — Nazaj pa ne grem.«

»Nazaj nikar ne hodi!« ji je pritrdila stara mama.
»Rajša pojdi služit!«

Ta zadnji nasvet Jerajevi ni bil všeč. Vendar ga ni zame¬
rila stari mami — kaj vedo stara mama, ko jim peša pamet.

Tako sta se menili in vmes pazili na kuho, ki jo je bila
pristavila hišna gospodinja, preden je šla na polje. Ko sta
izpili vino, je Jerajeva še enkrat stopila v klet in prinesla
sebi poln kozarec, stari mami pol, in še pručico si je po¬
tegnila pod noge, da je sedela prav udobno. — Do tistihmal
ji ni bilo žal, da je zapustila moža in dom.

Ob poldvanajstih se je vrnila s polja mati, s košaro
v roki, ki je bila v njej nesla delavcem predpoldanico. Obe¬
sila jo je na kljuko pri durih, obrisala si s čela pot, se
oddehnila in prijazno dala hčeri roko. »Če Bog da, vse v
lepem spravimo pod streho« — in že se je zasukala k
loncem pred pečjo, da stori še zadnje, kar je bilo treba za
kosilo. »Kako pa, da nisi s sabo pripeljala fanta? Ali še
nima počitnic?«

Stara mama je zlezla brez slovesa iz kuhinie v prvo
nadstropje, kjer je imela svojo sobico; tuje  najrajša samo¬
vala, kadar ni lupila krompirja.

Jerajeva je bila zdaj odpočita in vino ji je dajalo
poguma. »Ničesar dobrega vam ne povem, mama, fant nam
je ušel! Iščejo ga. Pravijo, da so ga videli proti Trstu.
Taka sem, kar meša se mi!«

Mati se je ozrla od piskrov na hčer. Edini sin se ji
je izgubil, ona pa udobno sedi na klopi, nogi na pručici,
roki sklenjeni okoli kolen — slika rajske zadovoljnosti!
Zmajala je glavo. »Ušel? Pa kdaj in zakaj? Pri nas se ni
nič zglasil.« Iz težkega lonca je stresala kašo v skledo.

»Sem mislila . . .« je rekla Jerajeva. »Žive duše nimam,
da bi se ž njo posvetovala! Moj mož je tak« — zdaj šele
je izpustila koleni iz rok, ker je roki potrebovala za dra¬
matično igro okoli oči — »ne grem več nazaj in ne grem!«

128

Mati je pripravljala zabelo in za malo se ji je zdelo

— ona se trudi, hči pa tam sedi kakor malik, ne da bi se
spomnila in ji pomagala. Izbruh hčerinega obupa je ni
posebno genil. »Ti,« je rekla, »tega nikar ne pravi očetu,
oče bo hud!«

Jerajeva je pričela lajnati pesem o prehudem delu in
trpljenju in prepičlih denarjih.

Kaša je bila pripravljena in zabeljena. Druga jed bo
krompir in salata; salata je bila že oprana, gospodinja jo
je jemala iz škafa, polagala na rešeto, da se odcedi, potem
je stopila v shrambo po jesih in olje. »Veš,« je rekla hčeri,
»zaradi dela se nikar ne pritožuj! Moža in enega otroka
že lahko sama v red devaš brez dekle; mar misliš, da pri
nas križem držimo roke? Tako, kakor zdaj-le ti, že nisem
sedela dvajset let!«

Tudi salata je bila osoljena in zabeljena in mati je
stopila pred vežo in potegnila zvonec ob durih — dala je
znamenje: domov južinat!

Jerajevi je prihajal občutek, kakor da je odveč pri
tej hiši. Mati ji je dala skledico z juho in mesom, kozarec
vina in kos belega kruha: »Na, to-le nesi gor stari mami,
najrajši sami jedo! — In pa očetu ničesar ne reci, bom že
sama govorila z očetom !«

Vzela je in nesla. »Pomislite, mama je huda,« je rekla
stari materi, »pa ukazala je, naj očetu ničesar ne povem!«

— Postavila je jed in vino na mizico pri oknu, kjer je
sedela stara mama in z očali na nosu pletla nogavice.

Stara mama je vzdihnila, »Taki so! Saj pravim!«
Kruta sta se ji zdela sin in sinaha in brez srca za svoje
otroke. — Dobrosrčna ženica je bila pozabila, da takrat,
ko je bila še sama mlada, čila mati šestih otrok, jih tudi
ni razvajala, ampak jih s strogo doslednostjo vzgajala k
delu in poštenju . . .

Jedla je svoje kosilce, vmes povedala kako tolažilno
besedo: »Bo že Bog dal!« ali kaj takega. Naposled ji ni
dalo miru, vstala je, stopila k Skrinjici za posteljo, odprla
pokrov in iz dna poiskala Židan mošnjiček. Brskala je po
njem in slednjič privlekla na dan v papir zavit tolar. »Na!«
je rekla in ga stisnila Jerajevi v roko, »le vzemi, da ne boš
brez denarja!« Potem je šla spet h kosilu.

Ko se je Jerajeva vrnila v vežo, so bili posli in de¬
lavci že pojužinali; stali so pred hišo in poslušali gospo¬
darja, ki jim je ukazoval popoldansko delo.

129

Za mizo v hiši so domači sedeli pri južini — enaka
je bila kakršna družine. Le za staro mater se je kuhalo
posebe.

Brat Jaka, širokopleč, golorok, rjavordeče polti, jo je
prvi zagledal. »Le pridi! Pa moliti moraš zase, mi smo žel
Prav je, da prihajaš pomagat. Če boš pridna, dobiš tri dvo-
jače na dan in vse prosto, še luč po dnevu.« Ponudil ji je
žuljavo roko.

. Izza mize je skočilo kvišku rdečelično dekle dvajsetih
let. »O, sestra, kako se pa imaš? Kaj pa tvoj on? Kaj pa
Milanček?«

Jerajeva je ujela materin pogled, ki ji je velel, naj ne
razklada, kaj jo je privedlo semkaj. Odgovorila je s prisi¬
ljenim smehom : »Vse pozdravljata.« Sedla je za mizo, vzela
žlico, se površno prekrižala in se lotila preproste kmetske
hrane — nič kaj ji ni šla v slast.

Oče je bil odpravil družino, pridružil se je kosilu. Bil
je resen, tih mož. Tem zgovornejša je bila sestra Lenčka,
kakor studenček ob poti ji je žuborela beseda.

»Čakaj,« je rekla, »zdaj ko si tu, mora enkrat Jaka
zapreči, da naju potegne k sestri Poloni. Bova videli, ali
jo spraviva v smeh ali ne — taki dve, kakršni sva midve.«

»Reva, ne more se potolažiti,« je pripomnila mati.
»Osem mesecev bo že, kar ji je umrl Nacek. Pa še žaluje,
kakor da bi bilo včeraj. Edinec je bil!«

»Veš, taka je,« je pripovedovala Lenčka, »pri durih
ima na žreblju njegovo suknjico in kadar gre z doma, vsa-
kikrat jo prime kraj rokava, kakor bi živemu dajala roko:
Z Bogom, moj Nacek! Le pridkan bodi, saj kmalu pridem!«

»Za god mu je spekla kolaček in mu ga nesla na
grob,« je dostavila mati.

»Da, da — rajši šest kakor nobenega!« se je oglasil
gospodar.

Jerajeva je poslušala in molčala. Govore o sestri Po¬
loni, mislijo pa name in na Milančka, se ji je zdelo. Tako«
ji je bilo, kakor da sedi na obtožni klopi.

Od smrti malega Nacka je krenil pogovor na soseda
Tomaža, ki mu je umrla žena in pustila dete, komaj je
zagledalo svet. — Včasi je malo neroden sosed Tomaž,
otroka ima pa le rad. Tretji dan mu je lepo postlal v na-
hrbtni koš, ga zadel na ramo in sta šla od hiše do hiše
iskat krstnega botra. Da ne bi spotom joka! črviček, mu
je godel na harmonike — tako ga je nesel h krstu.

Ptički brez gnezda.

9

130

»Sirotek brez matere!« je vzdihnila gospodinja.

»Očeta laže pogreša otrok kakor mater. Še v poznejših
letih . . .« je pritrdil oče.

Kakor da jo tepo z bičem, je bolel Jerajevo ta razgovor.
Oddehnila se je, ko so po kratki molitvi vstali izza mize.

»Zdaj greš z mano,« je klepetala Lenčka, »pa ti dam
svojo kočemajko in krilo in črevlje, da boš za na polje.
Taka-le nisi za med ljudi, samo za med gospodo.«

Jerajeva se ni branila, preoblekla se je in šla s sestro
na polje.

Zadnji je šel od hiše gospodar. Pa je imel poprej še
nekaj pomenka z gospodinjo in je moral potem še pisati
pismo in ga vreči v nabiralnik. Pismo pa je bilo naslovljeno
na zeta Jeraja in se je glasilo tako: »Ljubi zet, naznanjam
ti, da je danes prišla tvoja žena, moja hči. To ti pišem in
boš že sam vedel, kaj ti je storiti. Jaz imam zaupanje vate,
ti ga imaš lahko vame. Pozdravlja te tvoj tast.«

*

* *

Milan je imel bolj čudne nazore o Trstu, takšne pač,
kakršne si je bil pridobil iz indijanskih povesti. Kadar si
je predočeval Trst, je gledal v duhu prostrano obal z vi¬
sokimi palmami, ob palmah so privezane ladje, morje pljuska
čez obal. In videl je v duhu kapitana: kapitan ima visoke
škornje in se ne boji valov, pogumno gre na ladjo, na
bregu mu stoji žena in si briše v predpasnik solze, otroci
vihte očetu v slovo bele robce. Kapitan pa naslonjen na
jambor odpluje tja na ono stran, kjer se ob lepem vremenu
vidi Afrika z levi in zamorci.

V jutro tretjega dne prišedši v Trst je bil razočaran
— preveč je bilo hiš! Nemara niti ne bi bil našel do
morja, da ga ni s sabo vzel kmet okoličan, ki je vozil na
trg pridelke. •

Zdaj je stal na zidanem obrežju. Strmel je v brode
velikane, v vrvečo se množico ljudi, vrišč od vseh plati mu
je begal nevajena ušesa. Nem je zrl v vsa ta čuda, ki so
se razodevala njegovim očem, in pozabil je na svoje kali¬
fornijske načrte.

»E-e!« je nekaj zakričalo, ozrl se je — toliko da ga ni
podrl konj. Skočil je v kraj, pa se je zaletel v moža, ki je
hitel mimo s tovorom na ramah. Mož je zaklel, pokazal
zobe in s pestjo dregnil dečka, da je glasno zastokal. Plaho
je zdaj gledal okrog sebe in pazil, da ne bo nikomur na potu.

131

Ura na visokem poslopju je kazala opoldne. Spomnil
se je vajenega kosila in morje in brodi so se umaknili daleč
in daleč proč pred željo po grižljaju kruha. Upehan je bil
od pota zadnjih dni in od mogočnih novih vtiskov, trudne
oči so mu gledale okrog brez cilja.

»Ali mi ne greš s pota, seme zanikamo!« je zdajci
zakričal vanj možak, ki je porival predse široko samokol¬
nico, obloženo z zaboji. »Kar v morje bi te vrgel!«

Milan je zrl možaku v razjarjeno lice in se hotel
umakniti, pa so se mu ujele oči v oči moža in se je umikal
vedno na isto stran kakor oni.

Možak je jezen izpustil ročaja iz rok in stopil k Milanu:
»Čakaj me no!« Z eno roko ga je prijel za suknjo pri vratu,
drugo je dvignil, da udari.

»Nikar, nikar!« je jeknil Milan in proseče pogledal
moža. Ta ga je izpustil. »Ali si Kranjec? Zato si tako ne¬
roden! Čemu pa postajaš tukaj že ves dopoldan?«

»Morje gledam,« je odgovoril Milan.

»Ali ga še nisi videl?«

»Ne.«

«Ali imaš kaj svojih ljudi tukaj?«

Milan je odkimal, da ne. Ni mu kazalo legati, čutil
je, da bi se takoj ujel v lastni laži.

Možak je dvignil ročaja in porinil samokolnico naprej.
»Lahko greš z mano!« je povabil dečka.

Milan je tiho sledil za njim v skladišče. Tam je mož
odložil zaboje, potem pa sedel na svoje vozilo. »Le semkaj
pridi,« je rekel, »nikar se ne boj in se usedi!« Privlekel je iz
žepa v papir zavit kos kruha in slanine, odprl je nož in
zdajci ni bilo za lačnega Milana na vesoljnem svetu nič
lepšega in važnejšega, nego kar je mož držal v žuljavih rokah.

»Na, jej!« je rekel mož in Milan je hvaležen sprejel
kruha in slanine in ju natepal — tako se mu je zdelo,
kakor da so usta premajhna za njegovo lakoto.

Mož si je ogledoval dečka. Rekel je: »Ti si ušel z
doma! Odkod pa si?«

Milan si ni upal oporekati. Tiho je odgovoril: »Iz
Ljubljane.«

Mož je ž njim delil še zadnji kos kruha in slanine in
velel: »Vidiš, jaz sem te spoznal, kakšne si sorte, pa te
stražnik ne bo? Ne boš dolgo tod-le okrog hodil, pa te
primejo in uklenejo, ne bo se ti dobra godila. — Po kaj
si pa pravzaprav prišel semkaj?«

9 *

132

»Čez morje bi se rad peljal. V Kalifornijo. Zlato kopat.«

»Koliko stotakov pa imaš s sabo, prismoda otročja?
Ali misliš, da te bodo zastonj prevažali po morju? Kje
imaš pa potni list in dovoljenje za čez morje? — O ti buča
otročja, kaj se ti sanja o svetu? Zlato boš šel kopat, ti
vrabček ti goli? Prav nate čakajo, kaj ne! Ali imaš oči,
kako se jaz trudim za svoj suhi kruhek in kako se jih
trudi še na tisoče in tisoče in tisoče drugih? Meniš, da bi
se milijoni delavcev tukaj in drugod mučili za pičlo dnino,
če bi res čakalo na nas onkraj morja zlato in nas vabilo?
O ti tepček mokronosi, ki misliš, da si bolj pameten, kakor
so milijoni drugih! Kdo ti je pa take neumnosti vtepel v
glavo?«

»Bral sem,« je klavrno povedal Milan.

»Vidiš,« ga je poučil delavec, »ni vse res, kar je
tiskano. Oblečen si in govoriš tako, kakor da si od boljših
ljudi. Uči se in ubogaj, to je narbolj varna pot k sreči.
Ne zapravljaj mladih let! Glej mene, jaz bi se bil rad učil,
da bi postal kaj boljšega, pa sem moral deset let star že
v delo, da sem pomagal doma z zaslužkom. Potem pa je
bilo prepozno.«

Ura je bila eno.

»Ena je — komaj sem se usedel, pa me že kliče na
delo. — Torej ubogaj me, ne obotavljaj se in pojdi lepo
spet domov; bolje bo, kakor da te ženo po odgonu!«

Pokimal je dečku, dvignil svoje vozilo in šel po svo¬
jem enakomernem opravilu.

Jasno je bilo Milanu: vsi njegovi načrti s Kalifornijo
so bili prazne pene; drugega mu ne kaže nego nazaj, od¬
koder je prišel. Čeprav je doma pusto, zlasti odkar ni stare
Jere. Očital si je, zakaj ni povedal vsaj stari Jeri o svoji
nameri. Milo se mu je storilo, ko se je spominjal ljube te
prijateljice — zdaj bi lahko sedel pri njej, naslonil ji trudno
glavo v naročje in zaspal. Prevzemal ga je zaspanec in
bolele so ga noge.

Od morja sem je zatulila piščal, velik dalmatinski
brod je ponosno plaval proti obali. To ga je zdramilo; še
ta brod je hotel videti, ko pristane, potem pa odtod in domov!

Krenil je zopet na pomol, kjer se je zbiralo obilno
ljudstva, pričakovali so bližajoči se parnik. Visok kakor
hiša se je dvigal iz morja — kaj hiša, kakor graščina!
Mirno je prihajal, rezal morje, da se mu je penilo ob straneh,
večji je postajal in večji. Na krovu ob ograji je slonela

133

živahna množica in gledala proti pomolu, gospodje zvečine
s čepicami na glavi, častniki, svetle dame. Tudi otroci so
bili vmes, ali takega ni videl nobenega, kakršen je on, da
bi potoval sam, vsi so se držali svojcev.

Iz strmečega gledanja ga vzbudi roka, ki jo je začutil
na rami. Ozrl se je. Kako se je prestrašil, ko je zagledal
stražnika, ki ga je prijemši za roko rahlo potegnil iz gneče.

Milan je vedel, zdaj-le se mu izpolni usoda, ki mu jo
je bil prerokoval pred pol ure dobri možak. Oj, zakaj ga
ni ubogal, zakaj se je še pomudil v tem nevarnem mestu!
Solze so mu stopile v oči. Polno skrbi in strahu mu je
švignilo skoz glavo. Kaj bodo ž njim? Ali ga vržejo v glo¬
boko ječo, kamor ne prisije žarek zlatega solnca, in po¬
zabijo nanj in bo poginil groze in gladu sredi kač in druge
nočne golazni? Ali ga prodajo daleč čez morje v tuje kraje,
na vroče plantaže? Take in enake grozote je že čital v
svojih knjižurah. — O, da bi bil spet prost! Da bi imel
vsaj koga ob strani, ki bi mu pomagal — oče bi ga gotovo
ščitil! Ali pa stara Jera, ta bi se zanj postavila, kakor ta¬
krat v šoli, in ne bi pustila in ne bi, da ga ženo v ječo
in smrt in sužnjost.

»Kako se pišeš in odkod si?« ga je vprašal stražnik,
ko sta prišla iz gneče.

»Roka me boli!« je zavekal Milan in stražnik je od¬
nehal od trdega prijema. Tačas se mu je Milan s hitrim
sunkom iztrgal in ubežal. Tekel je, kakor da mu gre za
življenje, po pomolu naprej in prek ceste v ulico — da bi
le prišel okrog vogala, pa bi bil rešen, si je mislil v smrt¬
nem strahu. Videl je ljudi, ki so postajali, otroke, ki so
tekli poleg njega kriče in vriskaje, pes je lajal vanj, vzad
je čul ostre žvižge — pa mu pot zastopi mož in ga
ujame.

Kakor preganjana žival ni mislil Milan na drugo nego
na prostost. Besno se je otresal trdnega prijema, klical na
pomoč očeta in Jero in brcal z nogama. Pa mu je priletela
zaušnica, da se mu je kar zabliskalo, zmanjkalo mu je
tal, in preden se je zavedel, že je imel uklenjeni roki.
Dvignili so ga v voz in sedel je med stražnikom in drugim
možem, oba sta ga trdno držala pod pazduho. Mož v ci¬
vilni obleki si je drgnil osuvano nogo in klel. Milan se je
penil obupnega besa — če bi mogel, še iz voza bi bil skočil,
makar da se ubije, makar da utone . ..

V tihi ulici je postal voz. Potegnila sta ga iz voza,

134

v pisarni so ga izprašali in popisali, potem sta ga vlekla
po stopnicah in pahnila v mračno celico, ki sta jo za
njim zaklenila.

Milan je jokal, kričal, tolkel po durih. Drugega ni
dosegel, nego da se je odprla v durih linica in ga je ne¬
vidna roka polila z mrzlo vodo. Opešale so mu moči,
padel je na leseni pograd, ki je služil za ležišče, in ihte
zaspal.

Ko se je zbudil, je bila že trdna tema. Najprej ni
vedel, kje je — čutil je pod sabo trdo klop, neznana groza
ga je prijela in mu je dušila glas. Polagoma se je domislil,
kaj se mu je zgodilo in da je v zaporih. Sam ! Ko se je
tako bal, sam biti ponoči! Zadrževal je sapo, poslušal,
lovil glasove. Čul je krik, preklinjanje, padce po vežah —
pa se je stisnil k zidu in molčal, boječ se, da se izda in
bi prišli čezenj razbojniki. Ropot je šel mimo. Ubogi Milan
je trepetal, premagoval ga je zaspanec, pa se mu je upiral,
bal se je, da ga ne preseneti v spanju nenadna grozota.
Tako mu je počasi minila noč.

Ko se je zdanilo, je videl na mizi vrč vode in hlebček
črnega kruha. Oboje je moralo priti v celico še snoči, tačas,
ko je ležal v prvem težkem spanju.

Lačen ni bil, pač pa žejen. Spravil se je nad vrč in
pil, pa kmalu nehal — voda je bila mlačna. Oj kako dobro
vodo je imel doma!

Živo mu je stopal pred oči ljubi dom. Dva doma je
imel, pri starših in pri Jeri — zdaj nima nobenega 1 Ali
bo še kdaj videl rumeno solnce, sinje nebo, zeleno trato?
Oj če bi prišel spet domov, kako bi ubogal očeta in mamo
in učitelje! — Zgrudil se je na kolena in stiskal roki in
molil in molil, kakor še nikdar v svojem življenju, in ob¬
ljube delal ljubemu Bogu, če ga reši iz te nesreče: dvajset
očenašev bo zmolil vsak sleherni večer. Pa je pomislil, ali
ni obljubil preveč, saj bo prej zaspal, preden jih zmoli.
Zavrnil je pomisleke in sam sebi očital, da gre za življenje
in smrt in v takem trenotku ne sme barantati z ljubim
Bogom.

Zunaj po veži je postajalo živahno in živahneje —
hoja, govorjenje ni več prenehalo.

Bližali so se koraki in se ustavili pred njegovimi
vratmi. Zaškrtal je ključ in se dvakrat zasukal, vstopil je
ječar, za njim drug mož, ki je nosil na širokem lesenem
podstavku polno skledic prežganke. Eno je dobil Milan.

135

»Žaba, ali si se nakvakala?« ga je vprašal ječar.
»Snej, potem greš z mano h gospodu komisarju!«

Odšla sta, ječar je zaklenil duri in Milan je bil spet
sam s prežganko in z novim strahom, kako se mu zdaj
odloči usoda pred gospodom komisarjem. Kdo je to, ko¬
misar, in kakšen bo? Ali bo rdeče oblečen in bo držal v
roki bridki meč, kakršno je že videl sliko v knjigi? —
Spet mu je koprnelo srce k Bogu — prežganka mu je pri¬
jazno dehtela v nos, koliko časa že ni jedel ničesar gor¬
kega! — vendar se je premagal: morebiti mu ljubi Bog
odpusti grehe, ki si je nakopal ž njimi sedanjo nesrečo, in
ga še reši, če mu žrtvuje prežganko. — Žrtvoval jo je in
se je ni dotaknil.

Koraki so se vrnili, vrata so se odprla, ječar je po¬
mignil: »Hajdi!« in sta šla po stopnicah, po vežah. Postala
sta pred durmi v pisarno, ječar jih je odprl in ga porinil
noter, naznanivši ga: »Milan Jeraj.«

Izza mize je vstal gospod z zlatimi naočniki in ga
ostro pogledal: »Ti ptič ti! Čakaj me no! Ti boš brcal
naše gospode, ti?«

Milanu se je zdelo, da je izgubljen — tukaj zanj ne
bo milosti! Dvignil je roki, padel na koleni in bruhnil v jok.

Tačas je nekaj prišumelo semkaj iz kota in prijelo
Milana pod pazduho, da ga dvigne. Milan je divje zakričal,
meneč, zdaj je po njem, in se je branil. Pa je tisto, kar
ga je prijelo, pokleknilo poleg njega in pričelo vekati:
»Ubožec moj, Milanček moj!« Ta glas je Milan spoznal,
ihteč se je vrgel stari Jeri okrog vratu.

Ljubezen do njenega Milančka jo je prignala v Trst,
da ga poišče. Koj prvi branjevki pri kolodvoru je potožila
svoje težnje, ta jo je napotila na policijo, pa je prišla baš
pravi čas.

Komisar je grmel in grozil, konec pa je bil tak, da
je izročil skesanega dečka Jeri, ki je obečala, da ga ne¬
mudoma odpelje iz Trsta v Ljubljano.

Nista potekli dve uri, že sta sedela v vlaku.

17. Stari Koren.

Razburjenje, ki je zavladalo po Korenovi hiši zaradi
malih uhajačev, je dospelo tudi do starega Korena.

Čudna ljubezen ga je nagibala k črevljarjevemu Tončku,
dasi se mu je plašni deček umikal. Pogosto so videli starca

136

pri lini njegovega brloga; čelo, ki so mu vanj viseli dolgi
beli lasje, je pritiskal ob umazano steklo in velike oči so
mu iskale dečka, ki je njegov glas slišal na dvorišču. In
kadar je zapuščal svoj brlog, da gre na vrt, je spotoma
postajal, se oziral in ogovarjal psa: »Sultan, išči, išči, kje
je Tonček!« — Sultan je zatulil, poskočil in se zapodil
okoli vogalov, z veselim lajanjem je oznanil, da je našel,
kar je iskal. Blažen smeh je izpreletel starčku lice in ko
se je v velikih skokih vrnil Sultan in z očmi in repom
živo pripovedoval, da je opravil ukaz, mu je pobožal zvesto
glavo: »Ali si ga videl Tončka, kaj pa dela Tonček?« in
v pogovorih sta šla na vrt.

Zdaj ga že nekaj dni ni videl, ne slišal. Čutil pa
je zbeganost po hiši — da ljudje več govore in glasneje
kakor običajno in pogosto imenujejo Tončka.

Bilo je v nedeljo, peti dan po begu. Nanča je sredi
dvorišča razkladala Pirčevemu Peterčku čudno historijo, ki
se je nekdaj nekod zgodila, da so takega fanta, kakršen
je Tonček, ukradli cigani in so ga namazali z orehovimi
lupinami, da je bil ves rjav, in je preteklo dolgih trideset
let, da se je spet vrnil, in ga ni nobeden več poznal; le
neki star general se ga je še spominjal in je dal pregledati
registre in ga je ukazal tri leta zapreti, ker se ni bil oglasil
zaradi vojaščine.

Prežanimiva je bila ta historija, dasi nekoliko nejasna,
in Peter je baš hotel staviti podrobnejša vprašanja, ko je
zahreščal ključ v durih Korenovega brloga. Nančino občin¬
stvo — mladi gospod Peter — je po starem običaju smuknil
za steber, odprle so se duri, pripodil se je Sultan in drevi)
proti vhodu na vrt. Za psom je prišel stari Koren s pove¬
šeno glavo, izpod čela gledajoč na desno in levo.

Nanča se je umaknila v kraj, Koren pa je krenil prav
proti njej — omahovali so mu koraki; vštric nje se je ustavil
in hripavo in hlastno vprašal: »Kje je Tonček? Kje je
Tonček?« Gledal je z velikimi zbeganimi očmi.

Nanča je zazijala. Da bi jo oče ogovoril, se je redko¬
kdaj primerilo. Šinile so ji v glavo vse važne novice, ki mu
jih mora povedati — zdaj-le je prilika ugodna. In je hi¬
tela praviti: »Kocmur, ta razbojnik, ne gre iz šupe, kakor
da je part njegov, pa ni njegov, je vaš — so povedali na
sodniji iz gruntnih bukev. Kakršen je oče, tak je sin; njegov
fant, tisti Stanko, je zapeljal Tončka, da je ušel z doma,
Bog ve kam. Vsi niso nič vredni, Reza tudi nič! Na sodnijo

137

morate, oče, da jim napravite tožbo, birič jih mora pregnati
s parta. In testament pojdite delat, da ne bo prepozno,
testament!« .

Stari Koren je prestrašen gledal kričečo Nančo, tresla
se mu je sklonjena glava, obrnil se je proti vrtu in ko je
šel, mu je zanašalo korake. Hud nemir mu je mučil bolne
možgane. Zamenjavali sta se mu osebi rajnkega njegovega
Tončka in črevljarjevega sina. Kakor bolesten ubodljaj se
mu je vzbujal spomin na smrt sina Antona, otresal se je
bolečega spomina in videl pred sabo živega svojega Tončka
mlajših let, ko je vesel še skakal po dvorišču. In tega
Tončka je mešal s črevljarjevim Tončkom in nemiren je
bil, kakor da se boji za lastnega sina, ki je v smrtni ne¬
varnosti in je treba zanj kaj storiti, da ga reši.

Mrmral je in se opotekal po vrtu in misli so mu iskale
izhoda. Od Nančinega zmedenega pripovedovanja mu ni več
ostalo v spominu kakor Kocmur in part. S Kocmurjevim
imenom mu je bila združena predstava hudega sovražnika
in zdelo se mu je, da mora Kocmur biti kriv, da ni Tončka,
in samo on ga da lahko spet nazaj.

Ko je bil odšel na vrt, se je ozrla Nanča po svojem
občinstvu, pa je prišel izza stebra namesto vajenca Petra
mojster Pirc, ki ga je bil izvabil iz stanovanja Nančin krik.

Mojster Pirc je bil malo vinjen — ali naj rečemo:
že spet, ali naj rečemo: še vedno? — odkar je izgubil
denar, je iskal tolažbe v pijači. Najprej je napodil Petra v
stanovanje — samo pogledal ga je, pa se je fant že izgubil.
Potem je poslušal Nančin pogovor z očetom in je majal z
glavo — ni bil zadovoljen z Nančo. Treba ji razložiti, kaj
mora povedati očetu. Pristopil je torej izza stebra in izjavil,
da sodi Kocmur na vešala, zakaj gotovo ima v rokah kaj
ukradenega denarja. Zato je treba pooblastila. Nanča naj
veli očetu, da podpišejo pooblastilo, potem se bo vse izpe¬
ljalo. Kako hoče s pomočjo pooblastila Kocmurja spraviti
na vešala, ni povedal, ampak to stoji, je ponovil, da je treba
pooblastila. Brez pooblastila človeka povsod napode!

Mojster Pirc je bil učen, zlasti kadar ga je imel v glavi,
pa tudi ljudomil je bil in pripravljen pomagati bližnjemu s
svojo učenostjo. Pa je Nanči razkladal, kaj je pooblastilo;
Nanča je poslušala in pritrjevala »Ja!« in čimdalj je poslu¬
šala, tem manj je razumela. Naposled sta sklenila, da do-
žene stvar zaradi pooblastila Pirc sam s starim Korenom
in sicer koj danes in pri tej priliki.

138

Nanča je pogledala proti vrtu, ali se oče skoro vrne.
Stopila je k ograji, pregledala vrt, pa ga ni bilo na vrtu,
psa tudi ne. Ostrmela je: »Kje so ata?« Šla je na vrt in
ž njo Pirc: starega Korena ni bilo nikjer!

Konec vrta kraj groblja so bile ozke duri, ki se je
prišlo skoz nje na Mirje — na grede in tratine ob ostankih
starega emonskega obzidja. Te duri so bile odprte; tu skoz
je torej odšel stari Koren s Sultanom — kdo ve kam! Že
leta se ni zgodilo, da bi bil šel z doma.

*

* *

Prejšnji večer se je bil Kocmur sporekel z ženo. Kakor
se je sporekel vsakikrat, kadar je imel sušo v žepu in se
mu je hotelo denarja. Zastran povoda prepiru ni bil nikdar
v zadregi. To pot mu ga je nudil sin Stanko in njegov ubeg:
ubegu je kriva slaba vzgoja, tej seveda nikdo drugi nego
žena . . .

Žena ga je prekinila in ga spomnila na bruno v last¬
nem očesu.

Pa se je razburil, naj mu milostno dovoli, da vsaj do
konca pove svojo misel. Vsemu je kriva revščina! Da ni
revščine, bi bil sin tudi drugačen. Revščini pa je kriva žena,
ker ima takega očeta. V očetovi hiši se šopirijo gostači,
lastna kri pa se mora potikati po šupah. — O, Kocmurju
ni nič za svojo osebo, zase ne potrebuje milosti, samega
sebe lahko vsikdar sijajno preživlja! Ali deca se mu smili,
ki nepotrebno trpi. Če je kaj pravice pri Bogu — stari bo
še odgovor dajal za to deco!

Kocmurjeva je sklenila roki: »Da bi hotel Bog in
omehčal očetu srce! Res je, kaj zalega očetu hiša in svet in
denar? Nam bi pa bilo pomagano in bi se dalo kaj storiti
za najina otroka.«

»Vidiš,« je rekel Kocmur, »to je krivica, ta krivica
mene peče. Jaz nisem hudoben človek, ali staremu želim
smrt. Iz pravičnosti mu jo želim. Naglo smrt brez testa¬
menta! Zato ker ljubim otroka.«

»Hudo je, hudo!« je vzdihnila Kocmurjeva. »Morebiti
se pa le tako obrne, kakor je prerokovala Marijanica.«

Kocmur se je bridko zasmejal. Potem je srdito izbruh¬
nil: »Če bi bile misli nož ali strup ali kroglja, bi pravica
hitro zmagala!«

Kocmurjeva je sklepala roki in globoko zasopla.

139


Kocmur je jezno gledal skoz okno, oba sta molčala, utop¬
ljena v svoje misli.

Kocmur se je spet spomnil na sušo v žepu in je pri¬
merno zasukal pogovor. S pikro besedo je očital ženi, zakaj
se ne briga za fanta, da ga dobe spet domov. Tako-le z
vzdihi se ničesar ne doseže, je rekel, ukreniti je treba korake...

Kocmurka je bila zmučena od dela, žalosti in skrbi;
strah jo je bilo lastnih misli, ki so ji begale po možganih,
strah jo je bilo moža. Iz žepa je vzela robec, odvozlala mu
vogal in tiho dala Kocmurju krono — saj je vedela, kam
koncem koncev merijo njegovi očitki.

Kocmur se je pokril s klobukom in odšel v noč, da
ukrene »potrebne korake«. Vodila ga je pot na Dolenjsko
cesto. V hiši pri mitnici je policijska stražnica, semkaj je
zavil — nemara jih bo tukaj ukrenil one slavne »potrebne
korake«. Pa se je moral zadnji hip zmotiti ali premisliti,
kajti namesto v stražnico je zavil v vežo in tu po stop¬
nicah v klet, kjer se je točilo žganje. — Šele pozno v
noči je prikolovratil domov.

Tako se je zgodilo, da je imel drugo jutro zelo trdno
spanje. Ko je šla žena zgodaj po svojih opravkih, je še
spal. In bi ne bil še tako kmalu zaključil blaženega spanca,
da ga ni vzdramila trda roka.

Zbudil se je — dva mestna stražnika sta stala
pred njim. /

»Ej, vraga!« ju je pozdravil.

»Ste vi gospod Kocmur?« je vljudno vprašal starejši.
»Napravite se, da greste z nama, gospodje na policiji bi
vas radi zaslišali! Le kar hitro se oblecite!«

Gospod Kocmur se je odkašljal, slab okus je imel v
ustih. Pričel je vstajati. Bolj težko mu je šlo najti ta ali
drugi kos oblačil, razmetanih po sobi, in vprid mu je pri¬
hajala prijazna pomoč mlajšega stražnika, ki je pobiral in
mu podajal oblačila in jih hkratu neopaženo pretipaval, ali
ni kaj sumljivega notri.

Starejši je vohal po koteh, ogledaval si steno in tla,
odprl predal, edini v sobi, prekladal polena, še v ognjišče
je pogledal.

Kocmur je imel en črevelj že na nogi, drugega je držal
v roki, pa je prekinil oblačenje; krmežljavo je pogledal
stražnika, stikajočega po stanovanju, in ga vprašal: »Kaj
pa iščete?«

Stražnik je odgovoril z drugim vprašanjem:

140


»Ali nimate sina, ki mu je ime Stanko, kaj?«

Kocmur je treščil črevelj ob tla, sedel vznak na ležišče
in se pričel grohotati, da so mu tekle solze. »Pa ga iščete
v predalu? V loncih? V ognjišču? — Saj ni ščurek!«

Stražnika sta se takisto smejala, mlajši je pobral
črevelj in ga vrnil Kocmurju, ki si ga je sede srečno obul,
starejši pa je z dobrohotnim nasmevom pojasnil: »Fanta
nisem iskal, ampak denar.« Opazovala sta Kocmurja.

»Kakšen denar?« je vprašal Kocmur in njegovo začu¬
denje je bilo očitno pristno.

»Saj veste, tisti denar, ki ga je ukradel vaš Stanko
— ali sam ali v družbi. Oziroma ga dvignil iz hranilnice.
Saj je mogoče, da ste vi nedolžni — le da se vrne denar,
pa bo dobro.« Tako je z lepo navajal stražnik, da bi se
Kocmur izdal.

Kocmur se je požuril z oblačenjem. Da je sin ukradel
denar, ta novica ga je presenetila, razburila ga ni. Pač
pa je bil ogorčen, da sumničijo njega, in sicer to pot slu¬
čajno res po nedolžnem. »Ničesar ne vem o denarjih,« se
je kregal. »Fanta lahko obesite, ali jaz nimam ničesar pri
tej stvari! Tistega, ki me dolži, hočem videti. Naj mi do¬
kaže, da vem tudi le za en sold. Za obrekovanje bom tožil
vsakogar.«

Čim je bil oblečen, jo je ubiral s takimi koraki proti
rotovžu, da je mlajši stražnik komaj sledil. Starejši je
bil tiho zaostal in izvršil natančnejšo hišno preiskavo: ne¬
snage je dosti našel, žive in mrtve, denarja pa nič.

Kocmurja je jezilo, da na policiji ni prišel koj na
vrsto, dokler mu je bilo ogorčenje še silnejše nego maček
in mu je ponujalo polno krepkih in jedrovitih besed. Čutil
pa je, da se mu ugodno razmerje med ogorčenjem in
mačkom bolj in bolj obrača narobe. Kako grd je imel
okus v ustih — fej te bodi! Rasla mu je žeja in slednjič
ni na ničesar drugega več mislil, nego da bi pil — tačas
šele so ga pozvali v sobo.

Gospod komisar Žuraj ni imel dosti časa. Še pred
Kocmurjem je bil zaslišal oba stražnika in njuno poročilo
ga je uverilo, da Kocmur menda res ni v zvezi s sinovo
tatvino. Zato sta bila hitro gotova. Dražilo pa je Kocmurja,
da se je komisar osmelil in ga vprašal, ob čem da živi.
Ob vašem' gotovo ne, mu je hotel odgovoriti, pa rajši ni,
preveč je bil žejen, bal se je prerekanja in zadržkov.

Šel je, še z Bogom ni rekel. Spotoma je brcnil psa in

141

iz plota odlomil remelj in mu nista bila ničesar naredila —
ne prvi, ne drugi.

Doma ni bilo nikogar, da bi znosil jezo nad njim.
Kar mu je prišlo v pot, je cebnil, grdo je gledal in prekli¬
njal zemljo in nebo. Sit je bil življenja, kakor ga le more
biti sit človek, ki ne ve, ali ima mačka ali opico, le to ve,
da bi rad še pil, pa nima v žepu ne beca.

Ozrl se je po stanovanju, ali je kod kaj, kar bi se
dalo prodati ali zastaviti. Upanja ni imel prida. Trikrat je
obhodil sobo, vsakikrat dal na tanjše rešeto svojega pre¬
udarka sleherni predmet — ničesar ni ostalo na rešetu razun
enega edinega para črevljev. Od žene so bili, v tej vročini
je hodila v šolnih.

Kocmur je premišljal, ali jih ni nekoč grajala, da jo
tišče. Čim dalj je premišljal, bolj je bil uverjen, da so ji
preozki. Čemu bi nosila preozke črevlje, kdo bo poslušal
večni njen stok — preozki črevlji sploh niso zdravi!

Zavil jih je v papir, stopil na prag in se ozrl, ali ne
prihaja odkod predmet njegove ljubeče skrbi, nerad bi jo
srečal. Sklenil je, da se ogne cesti, in je krenil na stezo,
vodečo čez travnike.

Pa ni storil pet korakov, ko obstane. Nekdo prihaja
po stezi — možak je, sključen, golorok — kdo je ta pri¬
kazen? Okrog njega skače pes — tisoč vragov! — dedec
in pes, vsakega zase nebi spoznal na to daljavo, pač pa
oba vkupe — strela! to je stari Koren in njegov Sultan.
Kaj pa hočeta?

Položil je zavoj s črevljema na okno in ni vedel, kaj
bi. Ko bi imel zdaj-le čisto glavo, morebiti bi si obrnil še
v korist ta nepričakovani poset — ali tako . . .

Stari je prihajal bliže, mahal je z rokama, glasno je
govoril samsabo, videti je bil razburjen. Pred šupo se je
ustavil, dvignil glavo in velike oči so se mu uprle v Koc¬
murja. Po možganih so se mu borili razni vtiski in spo¬
mini, iskal jim je smeri. Slednjič je odprl tresoča usta in
jecljaje vikal: »Kje je Tonček? Moj Tonček? Kaj si naredil
Tončku? Daj ga nazaj!«

Kocmur je bil odkraja sodil, da je starega naščuvala
Nanča in da prihaja ga podit iz šupe — zdaj se mu je
zdela stvar manj nevarna. Zbral je svoje misli in sklenil,
da bo prijazen s starim. »Dober dan, oče!« je rekel. »Veseli
me, da vas spet vidim. Ali ste zdravi — in tako?«

Starcu so se bolne misli sukale zgolj okoli Tončka.

142

Bulil je v Kocmurja in hripavo ponavljal: »Moj Tonček!
Kaj si mu naredil, mojemu Tončku?«

• »Kakšen Tonček?« je vprašal Kocmur in zmajal z
glavo — ali se staremu blede?

»Razbojnik!« je grčal starec. »Daj mi nazaj Tončka!«

»Stojte!« ga je ustavil Kocmur. »Zmerjali pa ne boste!
Kdo je razbojnik? Kdo kaj hoče tistemu vašemu Tončku?
Vsega bom jaz kriv, kaj ne! Bog je že vedel, zakaj vam
ga je vzel. Rajši na svojo hčer mislite, na Rezo, in na svoje
vnuke, na Stanka in Mici; sram vas je lahko, da jih puščate
stradati! Tonček je preskrbljen, Tonček je mrtev.«

Stari Koren se je tresel, usta so se mu penila. »Mrtev?
Lažeš! Daj ga nazaj, Tončka!« S široko odprtimi očmi je
šel proti Kocmurju.

Kocmurju se je zbudil srd zoper starca. »Mrtev, da,
mrtev! Če ne verjameš, pojdi ga vprašat! Tam pri
Sv. Krištofu ima svoj kvartir — zemljo podpira z nosom.«
Zarežal se je starcu v obraz.

Tisti hip ga je minila dovtipnost. Težko in kratko
je sopel stari Koren. Ozrl se je po psu, s tresočo roko mu
je pokazal Kocmurja: »Primi ga, Sultan, primi ga!«

Sultan je nemara komaj čakal ukaza — že prej se je
renče vtikal v pogovor. Zarjul je in se povzpel po nasprot¬
niku. Kocmur ga je tiščal od sebe in se umikal v hišo, ali
pes ni odnehal in če je padel na nogi, koj je bil spet kvišku,
kazal zobe in pihal v Kocmurja svojo gorko sapo.

Stari Koren je grgraje ponavljal svoj »Primi ga, primi
ga!« — bulil je z očmi in se pomikal za onima dvema.

Kocmur je bil krepak, toda mehkužen, ni mu bil lahek
boj z divjo živaljo. Lovil jo je za grlo, rad bi kričal, pa
strah mu je jemal glas, pretrgano hropenje mu je prihajalo
iz grla. Sukalo se mu je pred očmi, že je bil opraskan in
raztrgan, pa tega niti ni opazil, le zobe pasje pošasti je
videl in Čutil njen zoprni dih in za psom še par blaznih
velikih oči in čul hripavi vik: »Primi ga, primi ga!«

Pa mu je zavrela kri, sam ni vedel, kako mu je prišla
v roko sekira, zamahnil je proti sovragoma — in še in še
— čul je divji vzklik in ropot, sekira mu je padla iz rok
in je omahnil na tla.

Zdramil ga je krik žene, ki je bila prišla domov in se
prestrašila čudne kopice na tleh tik praga.

»Jezus, Marija!« je vzkliknila; in ko je razločila očeta

in psa, ležeča v krvi, in moža in poleg moža sekiro, je za-
rjula kakor zver in obstale so ji misli.

Kocmur se je dvignil. Cenila se mu je zavest, da se
je zgodilo nekaj strašnega in da mu preti nevarnost. »Tiho
bodi,« je rekel, »da ne slišijo ljudje!«

Kocmurka je klečala poleg očeta. V krvi so mu pla¬
vali dolgi beli lasje, spačeno mu je bilo bledo lice, eno oko
je mežalo, drugo je bilo široko odprto, trdo in resno je
gledalo v hčer. Božala je bledo lice, ni bilo več diha iz
njega, prijemala koščeno roko, mrtva je bila in mrzla.
Drhtela je in vekala: »Ata, ata, odpustite mi! Ne glejte me
tako hudo! Eno samo besedo še izpregovorite, da mi od¬
puščate! Ničesar nočem, ne vinarja nočem brez vaše volje,
le spet oživite!«

Kocmur se je plaho ozrl. »Molči, pravimi Kar je, to
je! V silobranu sem bili Pa se ne maram prekljati s sod¬
nijo — jaz grem, morebiti se več ne vidiva.«

Pogledala ga je s pogledom brezmejnega sovraštva
in mu zabrusila v lice: »Morilec!«

»Morilka!« je siknil on. »Kdo pa je prinesel pošto od
kratke Marijanice, kaj? — zaradi dediščine? Kdo je želel
očetu smrt? Kdo me je ščuval zoper očeta, kaj? — Kar
teci na policijo in najprej sebe ovadi, da si napeljala oče¬
tovo smrt, potem pa še mene!«

Kocmurka se je vzravnala. Kakor zid je bila bleda,
brez joka so ji lile solze po licu. »Če je tako,« je rekla,
»pa grem. Za greh bodi pokora!«

»Baba neumna,« je zaškripal Kocmur, »najrajši bi
še tebe!«

S ceste se je čul ropot voza. Še enkrat je divje po¬
gledal ženo in ozrši se na vse plati je stopil skoz duri.
Zunaj na oknu so še ležali v papir omotani črevlji, stisnil
jih je pod pazduho in potuhnjen bežal čez travnike.

Kocmurka se je kakor v omotici sukala okoli mrtvega
očeta, obup ji je krčil srce, smrt bi ji bila odrešenje. Našla
je konček sveče, nažgala jo je in postavila na tla očetu
h glavi.

Potem je šla na policijo; kakor v polsnu je hodila,
težko je dihala, noge so se ji opletale.

Ko so jo vprašali na policiji, kaj hoče, se je sesedla
na stol; tresla se je, da so ji peli zobje, mežala je, lovila
sapo in zašepetala, da je ubila očeta.

Osupli so jo gledali. — Zakaj ga je ubila?

144

— Zaradi denarja . . . zaradi dediščine.

— Kje ga je ubila?

— Doma ... v šupi.

— S čim ? S kakim orodjem ?

Nič odgovora.

' — Ali s kolom? Ali s kamenom?

— S kolom ... s kamenom . ..

— Ali je bil še kdo drugi poleg?

— Bil.

— Kdo?

— Mož.

— Ali je pomagal?

— Pomagal.

Nezavestna je z’drsnila s stola na tla. Nesli so jo v
zapore. Policijski uradnik z dvema detektivoma in s poli¬
cijskim zdravnikom so se koj peljali na lice mesta, da se
prepričajo, kaj je resnice na tej lastni ovadbi.

Še isti dan je prišla tudi sodna komisija in vest o
umoru se je kakor blisk raznesla po mestu.

18. Bolezen in ljubezen.

'Pako je stopilo v Korenovi hiši k staremu razburjenju
še novo in večje.

Uboga Nanča ni vedela, kako stališče naj zavzame
spričo grozovite očetove smrti. Posebna žalost se je ni
lotila, globlje ljubezni ni gojila do očeta — kje naj bi ji
bil vir te ljubezni? Pa če ji smrt ni ganila srca, ji je zato
v tem obilnejši meri dajala povoda za glasno preklinjanje
morilcev. Sovraštvo je bilo njeni čudi bližje nego ljubezen.

Na črno obleko jo je morala opozoriti šele črevljarjeva
žena, ki ji je strašna Korenova smrt postala v tolažbo, češ,
ne tepe le mene usoda. Nestrpno čakajoča novih vesti o
svojem Tončku, živem ali mrtvem, je vendar skrbela za
Nančo in ji naročila žalno obleko.

Ko je bila Nanča oblečena v črno, so se ji tudi misli
zbirale okoli nadaljnjih zunanjih posledic očetove smrti.
Pričela se je zanimati za pogreb, spominjala se na ves
bahati sijaj, ko so nesli rajnega brata iz hiše, to ji je da¬
jalo mnogo hvaležnega gradiva za priljubljena ji prero¬
kovanja.

Mnogo važnega opravila ji je nudilo tudi poslovanje
cesarskih oblastev.

145

O čudaškem življenju rajnika so se širile najčudo¬
vitejše govorice. Ker se je raznesel glas, da je imel skrit
v svojem brlogu pisker cekinov, je prišla komisija, na čelu
ji notar, da pregledajo in popišejo rajnkega premakljivo
imovino. Cekinov ni bilo — razun če so se bili izpremenili
v smeti; tega blaga je bilo toliko, da so igrale glavno vlogo
pri inventarju grablje in metla, ki jih je vihtel z veliko
spretnostjo črevljar, izpodbujan po priznalnih besedah go¬
spoda notarja.

Ko so očistili brlog slame, cunj in drugega smradu,
ni ostalo notri več nego skrinja, ta skrinja je bila vse in
edino pohištvo rajnkega Korena. Potegnili so jo na zrak
pred duri.

Bila je stara črna skrinja z zavitimi stebrički ob vo¬
galih in z izrezljanimi okraski. V ključalnici je tičal ključ,
notar ga je zasukal in dvignil pokrov; črevljarju in Nanči
je zastala sapa, ali ne pride zdajci vendar-le na dan oni
pisker s cekini.

Notar pa je z opreznima prstoma jemal kos za kosom
iz skrinje in narekoval zapisnikarju, ki si je zabeleževal:

1. Črne hlače. Nanča je ostrmela in izjavila, da so
njenega rajnkega brata Antona.

2. Črna suknja. Nanča jo je takisto spoznala za bratovo.

3. Srajca taistega.

4. Črevlji taistega.

Vse je bilo staro, vendar ne preperelo in brez moljev.
Gotovo se je pogosto jemalo iz skrinje. To je bilo na
vrhu. Spodaj je bila skladanica knjig, sveto pismo in druge
knjige bogoslovne vsebine in šolska naznanila rajnkega
gospoda Antona.

V stranskem predalu sta bila mošnjiček s tolarji in
deseticami in srebrna žepna ura — to uro je bil dobil
rajnki gospod Anton pri birmi, je povedala Nanča. V po¬
sebnem ovitku je bil šop rjavih las, lasje rajnkega Antona.
Jasno je bilo — ta skrinja je hranila ljubezen in srce sta¬
rega Korena. Na dnu posebnega predala pa je ležal za¬
pečaten zavitek z napisom: »Moj testament« in ko je notar
to povedal, se je Nanča bolj začudila, nego da se je pojavil
pisker s cekini: testament — pa ji niso oče nič povedali,
da so ga naredili!

Notar je sklenil zapisnik — denar, uro in testament
je vzel s sabo, druge stvari so pometali nazaj v skrinjo.
Nančo in črevljarja je imelo, kaj je v testamentu; notar

10

Ptički brez gnezda.

146

pa jima je pojasnil, da bo testament razpečatila sodnija
in ga razglasila, čez par dni pa bo prepisan že na razpo¬
lago v njegovi pisarni.

Ta inventar je dal hkratu povod, da se je neznansko
dvignil ugled mojstra Pirca in tudi Nanče. Notar je namreč
poročal sodniji, da dedinska upravičenka Nanča Korenova
očitno ni kos, da bi sama varovala svoje pravice, in je
predlagal, naj se ji za kuratorja postavi mojster Pirc, ki
se je tako sijajno ponašal pri inventarju z metlo in grab¬
ljami. In res je dobil mojster Pirc od sodnije lep dekret,
pol pisan, pol tiskan, in je stalo v njem, da je kurator go¬
spodične Ane Korenove. Sila se je jezil, češ, da ima itak
čez glavo svojih skrbi, hkratu pa je bil vendar ponosen na
novo dostojanstvo. Pa tudi Nanča je smatrala ta sodni
ukrep za posebno odlikovanje svoje važne osebe. —

O Tončku ni bilo še nič novih vesti.

Mojster Pirc se je bil v petnajstič doma sporekel,
zažugal z desnim kazalcem, izjavil, da že ve, kaj bo storil,
in potem šel. Krenil je v gostilno, kjer se je dopoldne
zbirala mala obrt, da pri kislih jetrcih ali majhnem golažu
toži o slabih časih in uganja visoko politiko. Semkaj je
rad zahajal, kajti v tem krogu je čul svete in mnenja, ki
so imela vsaj kaj jedra.

»Škodo ti mora tako povrniti hranilnica, zakaj pa
izplačuje otrokom,« je rekel prvi; to stališče je močno
ugajalo Pircu, kar kamen se mu je odvalil od srca. Vsi
okoli mize sicer niso bili enakega mnenja, pa so molčali;
naj ima Pirc tolažbo, so si mislili, ko nas ne stane kaj ta
tolažba! — »Prav je, da fant malo poizkusi po svetu,« je
rekel drugi, »bo potem rajši doma.« — »Bog že ve, zakaj
je to dobro,« je dejal tretji sprijaznim dostavkom: »Pijmo
ga!« — »Nekateri otroci so rojeni pod takim planetom, da
jih žene v svet,« je povedal četrti in peti je pripomnil, da
je nekaterim otrokom narejeno: poznal je mokarja, ta je
imel sina, temu je hudoben hlapec odstrigel šop las in jih
zakopal, pa je prijelo mokarjevega sina, ki je bil drugače
priden, in je ušel in se potepal, dokler da niso strohneli
zakopani lasje; potem je bil spet čisto dober.

Pošteni prijatelji so nekaj vredni, si je mislil mojster
Pirc, ko jo je opoldne mahal domov; pogumno je gledal
po svetu, kajti ob prijaznem prijateljskem razgovoru mu
je bil zadobil duh zopet prijetno ravnotežje, kar se o nogah

147

baš ni dalo trditi. In se je povzpel že do one stopnje
modrijanske umirjenosti, da je domov prižvižgljal.

Na dvorišču je stala črnooblečena Nanča in preroko¬
vala: »Naš ata so bili meščan. Postava je taka, če umre
meščan, mora župan za pogrebom in vsi gospodje morajo
za pogrebom, kar jih piše na magistratu, pa cilindre morajo
imeti na glavah. Niso šli — prav jim je! Trifuntno svečo
bi bil dobil vsak. Zdaj se lahko obrišejo pod nosom —
tako!« — Pokazala je s prstom kako, kar ni bilo zgolj
simboličnega pomena, ampak tudi koristno zastran tiste
kapljice, ki se ji je zibala na koncu kljukastega nosa.

Obrnila se je proti črevljarju, ki je baš prihajal skoz
vežne duri; dozdaj je govorila pred prazno hišo in vesela
je bila občinstva.

Mojster Pirc, njen kurator, je ustavil korak in ji po¬
kroviteljski pokimal. Zavedal se je svojega dostojanstva,
pa tudi dolžnosti, izvirajočih iz dostojanstva. Pripravljen
je bil, ji nakloniti ljudomilo besedo, in je začel in rekel:
»No, no, no . . .«

Kakor bi bilo zakleto, da ne sme imeti mojster Pirc
ne trenotka miru — pri njegovem stanovanju so se odprla
vrata in vun je pokukal Peter. »Gospod, gospod!«

»Kaj je?« je vprašal mojster in je vprašal tako glasno,
da je vrglo Petra kar nazaj. Mojster je stopil za njim in
zaloputnil duri.

Peter si je poiskal najprej kritja za črevljarskim sto¬
lom, odtod je povedal, kakor mu je bilo naročeno. »Gospa
so šli, se jim je mudilo, niso utegnili čakati. Na mizi leži
pismo, rekli so, da ga berite!«

»Tako, tako?« je rekel Pirc. Vzel je pismo, sedel
na posteljo in ga pričel čitati počasi in polglasno, čitajoč
pa je migal z glavo, se šobil in pačil, da je Peter komaj,
komaj premagoval smeh.

Pismo je bilo od tete Mice in se je glasilo tako:

»Ljuba sestra! Preden ti naprej pišem, te lepo po¬
zdravljam in nikar se preveč ne ustraši! Tonček je bolen,
leži in ne more nikamor in če bo umrl, jaz mu nisem kriva.
Ničesar ne ostane v njem, skoro da ima grižo, nemara je kaj
nezrelega jedel, ko se je lačen potikal po svetu. Včasi se
mu meša, od žandarjev govori in da ga oče pretepa —
tisti tvoj divjak. Zdaj le pridi ponj, da mi ne bo tvoj
divjak kdaj robantil okoli hiše, da dajem fantu potuho.
Pa moraš priti z vozom, ker hoditi ne more, in z vlakom

10 *

148

1

tudi ne bo šlo — in sploh bolnega vendar ne bodeš pre¬
važala, ker se mi smili, in me zmeraj kliče in če sedim
poleg njega in mu držim roki, pa je bolj miren. Jaz ga
ne podim, ker imam srce in vest in nisem taka, kakor
tvoj divjak. Ali ne maram nobenih očitkov! To ti piše
tvoja sestra Mica.

Tonček lahko pri meni ostane, dokler če, samo Bog
mu daj ljubo zdravje. Letos otroci precej mro za grižo,
Bog nas varuj tega!«

Mojstru Pircu je migljalo pred očmi. Kakšna je ta
reč: zapodila je fanta, pa je fant vendar-le pri njej?
Kaj se to pravi? O te ženske! — Občutki, ki so ga ob¬
hajali pri branju, so se malo skladali s prijetnim razpolo¬
ženjem, pridobljenim v krogu malega obrta. »Nič ko skrbi
in težave!« je globoko vzdihnil. Pa se je koj zavedel, da
ogroža svoj ugled in vzgojne uspehe, ako se spričo va¬
jenca vdaje mehkužnemu jadikovanju. Udaril je z roko
po blazini in se zadrl: »No, ali bo kaj? Kosilo daj na
mizo!«

Peter je hitel ubogat in potem sta jedla in jima je
dišalo, kakor pač more dišati kosilo, ki se kuha samo,
medtem ko se vozi kuharica po železnici.

*

* *

Vlak je drčal med kratkimi postajami. Pirčeva je
nepremično gledala skoz okno, pa ni videla ne gozdnatega
gričevja, ne močvirne ravnine, ne belih cest, ne ličnih
hišic in prijaznih cerkva, le skrb za bolnega sina ji je
polnila glavo in misel, kako jo bo sprejel.

Ko je bila prišla na dan tatvina in ni moglo biti
dvoma, da je tat lastni sin — tedaj je bila res ogorčena in
ji je ogorčenje skoro prevladovalo druge čute. Ali ko se
ji je poleglo prvo razburjenje in so se razodevale podrob¬
nosti, ki so pričale, da je bil Tonček le orodje v rokah pre-
metenejšega tovariša, sta prišli na površje ljubezen in skrb.

Odkraja, ko sta ga dobila od tete k sebi, ji je bil res
nekako tuj. Njegovo navzočnost je pač čutila v obilnejšem
delu in večjih stroških, razočarana pa je bila, ko za delo
in stroške ni takoj dobila pričakovanega plačila v prijaz¬
nosti otroka. Polagoma se je nanj privadila, da ji vsaj
ni bil več na poti kakor v začetku. V zadoščenje ji je
bilo, če mu je dišala jed, če je dobro spal. Privoščila mu
je vse. Ali bolelo jo je, da ni deležna one otroške ljubezni,

149

ki jo je videla pri drugih. Da bi žarečega lica k njej pri¬
tekel, kakor drugi k svojim materam, da bi se je oklenil
in hrepenel po njenem poljubu kakor drugi, da bi v svojih
majhnih stiskah pri njej iskal zavetja kakor drugi! Zakaj
ni bil tak kakor drugi?

Ali pa le ona ni bila enaka drugim materam?

Pa saj ga je imela rada! Pogrešala ga je na vseh
koncih in krajih: postelja njegova prazna, prazen njegov
stol pri mizi, prazen prostor pri polici pred oknom, kjer
se je učil in delal svoje naloge, in od nikoder njegovega
glasu — ali so jo malo bolele te praznote?

In ko ji je slednjič razodelo prvo pismo sestre Mice
vse gorje mlade zbegane duše, ki se boji lastnega doma
in obupava, in sta ji najdeni denar in gnezdece v drvarnici
živo pričali o bojih in trpljenju njenega edinca, tačas se
ji je vzbudila iz morja skrbi in bolečin ona silna materinska
ljubezen, ki tvori iz matere in otroka eno samo bitje, in
ni stvari na svetu, da bi jo omajala. —

S postajice se je po bližnjici podvizala na dom sestre
Mice. Bil je nekdaj tudi njen dom. Lepa vrsta let je že
pretekla, odkar ga je zapustila in šla po zaslužku, marsikaj
se je izpremenilo. Sestre Mice rajnki mož je bil umrl v
Ameriki; odtod ji je bil poslal nekaj tisočakov, tudi zava¬
rovalnino je dobila za njim, pa je marsikaj popravila pri
hiši, postavila gospodarska poslopja, prikupila sveta. Ali
navzlic vsem izpremembam je dom ostal dom. Krajina je
ostala ista in zrak je bil isti in vonj — sto in sto spo¬
minov na mlada leta ji je budil ta vonj — in skupina
glasov, ki ji je udarjala ob uho, od ljudi, živali, mlina,
narave, ji je bila vajena in znana — vsak kraj ima pač
svojo harmonijo zvokov. Že dolgo je bila proč odtod, tudi
navskriž sta si že bili medtem večkrat s sestro Mico, ven¬
dar še se je čutila tod domačo. Prestopila je hišni prag,
stala je v hladni veži, iz kuhinje se je kadilo in dišal je dim
kakor pred dvajsetimi leti, okoli ognjišča se je sukala stara
Rozala, ki je bila že njo pestovala. Sestre ni bilo videti.

Pirčeva se ni mudila, ubrala jo je po tesnih, strmih
stopnicah na vrh, kjer je imela sestra svojo izbo in je
slutila tudi svojega sina. In ko je hitela gori, so ji pri¬
čakovanje in žalost in strah stisnili srce in grlo, zaječala
je in solze so ji zalile oči. Kako je s Tončkom? Ali je
prišla še pravočasno? Ali se mu je poslabšalo? Ali je
ne bo več spoznal?

150


Postala je pri vratih, ničesar ni bilo slišati, tiho jih
je odprla.

Sestra Mica je sedela pri postelji; okrenila je glavo,
vstala in po prstih prišla k Pirčevi. Resno in strogo je
gledala, Pirčeva pa se ni mogla držati, padla je sestri okoli
vratu in zaihtela tako na glas, da je sestra Mica prestra¬
šena pogledala proti postelji, položila prst na usta in po¬
tisnila Pirčevo pred sabo iz izbe na širok hodnik in zaprla
za sabo duri.

»Malo je zaspal,« je rekla Mica, »tako je potreben
spanja, kakor riba vode, pa je revček zbegan, da se veno¬
mer plaši v spanju.«

Pirčeva je stiskala sestri roko in hitela izpraševati:
»Kako mu je? Ali je nevarno? Ali ima zdravnika? Ali
naj ponj brzojavim ?«

»Okrožni zdravnik je bil danes dopoldne pri njem.
Prihaja vsak teden dvakrat, v vsaki drugi hiši leži otrok
za grižo in kjer ne pazijo ali bolezen celo prikrivajo, jim
otroci mro kakor za kugo. Košakovim so v štirinajstih
dneh kar tri pokopali.«

»Kaj pravi zdravnik?« je nestrpno poizvedovala
Pirčeva.

»Kaj! Lahko se obrne tako ali tako. Zdravila je
zapisal, recept sem že dala potu; naročil je, kaj sme jesti
in kaj ne in kako je treba paziti.«

Pirčeva je ginjena božala sestri roko. »Bog ti plačaj
ljubezen in trud! — Saj me ne boš spodila, če tu ostanem
in strežem Tončku?«

»Matere ne bom gonila od sina, sama veš, da ne!
Strežem mu jaz tudi rada. — Kaj pa poreče tvoj on?«

»Kar hoče! Glej, sestra, ti-le zadnji dnevi so bili
zame huda šola, v tej šoli sem se naučila, da je v zakonu
otrok prvi, nanj morata najprej gledati zakonska, potem
šele drug na drugega!«

V skupni skrbi za Tončka so se izgubila sestrama
malenkostna medsebojna nasprotja. Ves čas, ko sta se
menili, je teta Mica prisluškovala k vratom. Zdaj je na¬
mignila sestri, naj bo tiha, odprla je počasi duri, pogledala
proti postelji, z roko velela sestri, naj ostane, kjer je, in
po prstih šla k postelji.

Tonček se je nemirno premetaval, oči so mu begale
po sobi. Odejo je bil zbrcal raz sebe, teta ga je skrbno
odela in ga potolažila: »Lepo pridno ajčaj, moj Tonček!«

151

Eno roko mu je položila na njegovo roko, drugo na
razgreto čelo. lonček jo je krčevito prijemal za roko in
ječal: »Teta, teta!« Ljubeznivo ga je mirila; pravila mu
je, kake radosti se mu obetajo, ko napenja spodaj v ku¬
hinji Rozala vso svojo v teku dolgih let pri prešičih in
ljudeh pridobljeno učenost, da skuha bolnemu Tončku čim
okusnejšo in krepkejšo kurjo juhico — ta in lipov čaj sta
še vsakogar pozdravila in bosta Tončka tudi, da bo hitro,
hitro zdrav. Ko bo zdrav, pa dobi zajčka, lepega belega
zajčka, dolga ima ušesa in ž njimi miga in deteljico muli
in smrček se mu trese; pomiga z ušesi, požene se malo
naprej in spet muli deteljico in miga z ušesi in mehko
ima dlačico, tako mehko . . .

Govorila mu je enakomerno, počasi, zategujoče, kakor
da mu poje, in Tonček se je utolažil, ustni sta se mu za¬
okrožili v nasmeh, ležal je mirno, veke so mu lezle vkupe.
Kar je planil kvišku, se oklenil tete in pričel kričati: »Teta,
teta, nikar! Ne grem domov, oče me bodo!«

Pirčeva ni bila zunaj strpela, tiho se je bila pomak¬
nila v sobo in bliže in bliže k postelji; kakor v molitev
sklenjeni roki je pritiskala na drhteči ustnici in gledala s
široko odprtimi očmi. Pa jo je uzrl sin Tonček in zdra¬
mili so se mu spomini na prestano in še mu grozeče
trpljenje pri starših, trepetaje je iskal zavetja v naročju
dobre tete.

Milo je zavekala mati in si pokrila lici z rokama,
zgrudila se je ob postelji na kolena in sklonila glavo v
bele rjuhe.

Teta Mica je mirila dečka: »Tonček, moj fant, nikar
se ne boj! Ničesar ni hudega, mama je prišla, rada te ima.
Saj si moj in ostaneš pri meni, dokler boš hotel! Glej,
mama se joka; daj ji roko, pobožaj jo, bolj te ima rada,
kakor misliš!«

Prijela mu je roko in jo nesla h glavi njegove mame,
majhna vroča roka se je je vdala ljubeznjivi sili in je
pobožala mater. Mati je zgrabila rokico in si jo pritiskala
na oči in na usta in jo močila s solzami.

Teta Mica je dečku položila glavo spet nazaj v bla¬
zine in ga lepo odela. »Le čakaj, zdaj si zbujen — mamica
ti prinese juhe.«

Pirčeva mama je poslušno vstala, si obrisala oči in
stopila po stopnicah dol v kuhinjo. Stara Rozala je stala
pri ognjišču in si trla s predpasnikom pot. Ko se ji je Pir-

152

čeva dotaknila rame, se je počasi obrnila in ji brez
začudenja pokimala: »Ali si ti?« Pokazala je s palcem
kvišku: »Fant je bolan.« — Pirčeva je vzela s police skle¬
dico, iz predala žlico — vse je bilo, kakor pred dvajsetimi
leti — in Rozala je brez besedi iz lončka nalila v skledico
juhe in poleg dobrohotno pripomnila: »Ali tebi tudi nalijem?«
Pirčeva je odkimala, da ne, in hitela nazaj po stopnicah.

Tonček je sedel na postelji in je imel hrbet zaslonjen
z blazinami, glava mu je klonila na stran, teta mu je pri¬
jazno prigovarjala: »Glej, mama ti že prinaša juhe, tako
je dobra, da bi jo angelci jedli, če bi jo imeli!« Pregrnila
je predenj prt, vzela skledico in pomešala juho, zajela je,
pokusila, popihala in varno nesla žlico Tončku k ustom.
Pa se mu je gabil duh in prijele so ga slabosti, bledega
kakor stena; kakor meh so mu šla pljuča in mrzel pot
mu je v  stal na čelu.

Ženski sta ga držali in brisali, teta Mica z mirno,
skrbno preudarnostjo, saj je bila vajena se kretati okoli
otroka, ki ga je negovala od prvih dni vso dolgo vrsto
let — lastna mati pa razburjena in obupana, vsak hip
pripravljena vekati in stokati, za vse drugo nerodna. Za¬
vedala se je tega in hudo ji je bilo.

Tončku je omahnila glava v blazino, mežal je, le
enakomerna hitra sapa je kazala, da še ne spi. Teta Mica
mu je spet držala roki in mu z ljubim svojim pripovedo¬
vanjem božala dušo: »Čakaj, moj fantek, da ti povem
pravljico, lepo pravljico o pastirčku. Ta pastirček je imel
sto ovac, pomisli, sto ovac! in jih je gnal na pašo. Pa
pride do široke, široke reke, onkraj je bila najlepša paša,
pa nič mostu čez vodo. Pa zagleda čoln, ob bregu je bil
privezan Jn tako majhen, več kakor ene ovce ne bi nesel
hkratu. Čeprav je bil majhen, pastirček ga je le bil vesel.
Odvezal ga je, postavil vanj ovco in odrinil od brega.
Veslal je in veslal, reka je bila široka, srečno je priveslal
do onega brega. Kako je bila ovca vesela lepe paše!
Ali devetindevetdeset jih je bilo še na onem bregu. Pastirček
se je koj vrnil po drugo. Postavil jo je v čoln in od¬
rinil od kraja. Veslal je in veslal, reka je bila široka,
srečno je priveslal onkraj. Zdaj sta bili že dve ovci na
lepi paši, osemindevetdeset pa na oni strani, pastirček se
je hitro vrnil po tretjo. Postavil jo je v čoln in odrinil od
brega, veslal je in veslal, reka je bila široka, srečno je
priveslal na drugi kraj. Zdaj so bile že tri ovce na lepi paši,

153

sedemindevetdeset tam, pastirček pa se je ročno vrnil po
četrto . . .«

Tako je tekla povest naprej, mirno in neprestano,
kakor čofota studenček v korito pred domačim hlevom,
in preden je pastirček prepeljal deveto ovco čez široko
reko, je Tonček že spal.

Pirčeva je pobožno gledala in poslušala. Požirala je
besede sestre Mice in jih z nemima ustnama ponavljala.
Ona ga ne bi znala tako uspavati, dasi je bil njen sin
in je bila ona mu mati. Ali je čudo, da je bolj domač
pri teti kakor pri lastnih starših? Ko sta mu to zamer-
jala, ali mu nista delala krivice? Kako kratkovidna sta
bila in samopašna! — Kdaj bo popravila, kar je zamudila
skoz enajst let! Ali se bo sploh kdaj naučila mu biti
prava mati? Težko bo šlo, ko ni med njima onih močnih
vezi, ki jih pleto spomini vseh let, združeni s skrbmi, s
trpljenjem. Izprevidela je, da prava mati ne daje otroku
življenja le enkrat, ampak vsak dan vnovič. Začutila je
ono resnico: Ne iz krvi, ampak iz skrbi in trpljenja brsti
materinska ljubezen!

Teta Mica je oprezno vstala. Velela je sestri, naj
ona sede v stol. »Okoli hiše moram pogledati, kaj delajo,«
je zašepetala. »Ali boš kaj jedla?« Pirčeva je zanikala.
»Če bi se zbudil in bil nemiren, nikar ne tarnaj in ne
kriči, da ga ne splašiš! Jok in krik ne zaležeta. Kar
po stopnicah dol me pokliči, če bo treba — ne bom daleč,
že pridem!«

Odšla je. Pirčeva pa je sedela ob postelji, gledala
Tončka, hrabro premagovala jok; život se ji je tresel in
sama sebi je opravljala vesoljno izpoved svojega življenja
in svojih zmot.

orilka.

Preiskovalni sodnik, star, siv gospod, gladko obrit, je
ukazal privesti Kocmurjevo.

Vdano je sedla, roki je držala sklenjeni v naročju,
nepremično gledala predse. Kakor zdramljena iz poluspanja
se je prestrašila, ko ji je preiskovalni sodnik roko položil
na ramo in rekel: »Kocmurka, ne bojte se! Lepo po vrsti
in natančno mi še enkrat razložite, kako se je vse zgodilo!«

»Tako, kakor sem že povedala,« je odgovorila Koc¬
murka s trudnim glasom. »Drugače ne vem. Zgodi se z
mano, kakor sem zaslužila! Zdaj ni več pomoči.«

154


»Torej priznavate, da ste ubili očeta?«

Kocmurka je povesila glavo in si pokrila oči z rokama.

Preiskovalni sodnik ni genil od nje pogleda. »Potolažite
se, Kocmurka! Saj se mi smilite . . . Lahko mi zaupate! —
Pa kako ste ubili očeta?«

Kocmurko je pretresal jok. »Saj sama več ne vem —
kakor v sanjah se mi vse vidi . . .«

»Spomnite se!... Kdaj in kako vam je prvič prišla
strašna misel . . .?«

Otrla si je oči in pričela, pa jo je premagovala bolest
in ni mogla naprej. Sodnik je potrpel; usmiljenje, združeno
z zanimanjem, se mu je bralo iz pogleda, le prav rahlo jo
je priganjal.

»Ona Kožuhova, ki ji pravijo kratka Marijanica, mi
je polagala kvarte in mi živo in za trdo prerokovala dedi¬
ščino — odtod vsa nesreča! Povedala sem možu in sva
preudarjala, po kom bi podedovala: po kom drugem kakor
po očetu! — V hudih smo bili stiskah, brez hrane, brez
obleke, jaz bolehna in vse na mojih ramah. Najbolj hudo mi
je bilo za moja dva otroka, pa se mi je vtepla misel: dedi¬
ščina bi napravila konec revščini in vsem neprilikam. Oče
me niso marali; če narede testament, bi me zavrgli. Pa sva
si mislila z možem, da bi bilo prav, če prej umro, preden
narede testament. Tako je potem prišlo . . .«

»Hm,« je rekel sodnik, »torej sta z možem dogovorila
umor?«

Kocmurjeva je prikimala.

»Kako sta ga dogovorila? Kaj je rekel on? Kaj ste
rekli vi?«

»Ničesar! Nobeden ni rekel ničesar.«

Sivemu gospodu ni šlo v glavo. »Pravite, da ni nobeden
rekel ničesar... Kako sta se potemtakem dogovorila?«

»Ne vem drugače . . . saj sem že vse pozabila. — Očetu
nisem nikdar želela zlega — do takrat, ko sva z možem
ugibala zaradi dediščine. Tačas mi je prvikrat šinila misel
v glavo: Če oče umre, sile ho konec — naj bi umrl! —
Pogledala sem moža, rekel ni besedice, pa sem le vedela,
da ravno tako misli. Takrat je bila sklenjena očetova smrt.«

»Ali sta se potem še katerikrat menila o umoru?«

Kocmurjeva je pritrdila in spet so jo zalile solze.

»Kdaj in kako?«

»Rekel je, če bi bile misli nož ali strup, bi bili že
davno mrtvi oče.«


155

Stari gospod je hodil po sobi, gubančil čelo in drobno
gledal. Ustavil se je zopet pred Kocmurjevo. »Poleg mrtvega
vašega očeta je ležala krvava sekira; ali sta ga s sekiro?«

Pokimala je in si tiščala obraz v robec.

»Vi ali mož?«

»Saj ne vem, kako je bilo. Včasi se mi zdi, da sem
ga jaz, včasi, da ga je mož.«

Sodnik je čudno zibal sklonjeno glavo. »Kuhinjski nož
je tudi ležal na tleh . . . Spomnite se, Kocmurka — ali ni
bilo tako, da ste vi očeta z nožem, mož pa s sekiro?«

»Malo se mi zdi tako.«

Bolj in bolj od blizu ji je gledal sodnik v oči, brado
si upirajoč ob pest. »Čujte, ali ni vaš mož imel samokresa?
Ali ni očeta ustrelil?«

Kocmurka je izmučena pomislila. »Ne vem . . . kakor
v sanjah se mi dozdeva, da sem res čula strel.«

Stari gospod je spet stopil po sobi, migal je s prsti,
kakor da se igra, in polglasno je žvižgal. »Kocmurka, poslu¬
šajte me! Sodna zdravnika sta razparala in preiskala va¬
šega rajnkega očeta...« — Kocmurko je stresel jok. Sodnik
je počakal, da se pomiri. — »Preiskala sta, kaj da mu je
vzrok smrti. In sta rekla, da je umrl za kapjo, ne za po¬
škodbami !«

Dvignila je glavo. Razumela ni, kam merijo sodnikove
besede.

Sodnik je nadaljeval počasi in opazujoč jo. »S sekiro
je bil ubit pes, ne oče. Oče sploh ni bil poškodovan, ne s
sekiro, ne z nožem, ne s strelom. O nožu in samokresu
sploh ni govora. Umrl je oče naravne smrti, za mrtvoudom,
bolan pa je bil že dolgo. — Ali ste razumeli, Kocmurka?
Zoper vas vpeljana preiskava je ustavljena — prosti ste
in lahko greste.«

Strmela je v sodnika, slišala je besede, pa se ni upala
jim verjeti.

Z resnim glasom in pogledom ji je ponovil sodnik:
»Prosti ste! Pri sodniji ne prejmete kazni! Ker dejanski se
niste lotili očeta. Le v mislih ste želeli njegovo smrt, v mislih
ste mu bili morilka! Misli pa posvetna gosposka ne kaznuje.«

Kakor meč v srce so jo zadele sodnikove besede. Ske¬
sana je bila že sklenila obračun svojega življenja — glej,
od Boga postavljeno oblastvo je ne šteje za vredno pokore!

Padla je na kolena in dvignila proseči roki: »Greš-
nica sem!«

156

»Ste!« ji je trdo odgovoril preiskovalni sodnik. »O
tem se zmenita z večnim sodnikom !«

Obrnil se je k jetniškemu pazniku, stoječemu pri durih,
in mu ukazal, da jo takoj izpuste v prostost.

Bolela jo je pot iz ječe nazaj v svet, ki se mu je bila
že odrekla. Hitela je proti domu s povešeno glavo, tako se
ji je zdelo, da jo vsakdo gleda.

Oddehnila se je, ko je krenila s ceste na part. Okoli
šupe je bilo vse tiho — vrata zaklenjena z novo ključal-
nico . . .

Trudna je sedla na tnalo poleg duri. Bolela jo je glava
in težko ji je bilo misliti. — Kdo je zaklenil? Zakaj? Odkod
nova ključalnica? — Ni bila kos preudarjati . . . Oči so jo
pekle in ji lezle vkupe, glava ji je kinknila. Dvignila se je
s tnala, sedla na prag, se naslonila v kot ob podboju in
zaspala, trdno zaspala.

Ko se je zbudila, je stalo solnce že na zapadnem nebu,
sodila je, da mora biti okoli četrte ure. Počitek ji je bil
okrepčal telo in duha. Zbrala je misli v bodočnost: življe¬
nje ji je ostalo — uravnati si bo treba novo življenje!

Ozrla se je okoli šupe, kje bi bil ključ od duri. Mo¬
rebiti na oknu? — pod pragom? — v špranji za podbojem?
— Pa se je spomnila, da je mož ubežal — menda je sod¬
nija zaklenila šupo in hrani ključ . . . Zdaj se je domislila
tudi sina Stanka, da se je potepel in česa so ga sumničili . . .

Pa jo je postalo strah sebe, svojega življenja, svoje
družine: kako je mogla gledati ves ta greh v sebi in okoli
sebe in ga trpeti! — Gnev se ji je oglašal in odpor, novi,
strogi naklepi so ji pričenjali poganjati v duši.

Čim preje prestane najhujše, tem bolje! — Napotila
se je na očetov dom. Čez travnike je krenila — nevede po
isti poti, ki je bila zadnja rajnega očeta. Hitela je. Pa ko
je dospela do vratič, ki so z Mirja šla na vrt, je postala.
Burno ji je bilo srce. Gledala je čez plot, ali je kdo na vrtu,
ali ni čuti glasu semkaj z dvorišča, saj sestra Nanča ni
pretihe sorte. Kako jo bo sprejela? — Na ječo je bila pri¬
pravljena in na smrt, pa bi se malodušno ne upala pred
sestro? Zdaj, ko se je v resnici odločila, da prekine vse
stare stike z grehom in prične novo življenje?

Segla je čez plot, odpahnila duri in vstopila na vrt.
Vzravnala se je v duhu, pa se ji je vendar krčilo srce,
ko so jo vsako drevo, vsak grmič, sivo groblje in zelena
tratina opominjali rajnika. — Dvorišče je bilo prazno, naglo

157

je spela po stopnicah in potrkala. Nanča se je oglasila,
odleglo je Kocmurki: Hujši del svojega pota sem prestala!

Nanča je sedela pri oknu, vsa oblečena v črno, s črno
ruto na glavi. V rokah je držala popisano polo papirja in
kakor jo je obračala, brati je le ni mogla, ker ni imela takih
očal, ki nanje lahko bere tudi oni,, ki ne pozna črk. Krenila
je pogled na vstopivšo sestro in zazijala z očmi in z ustmi
— v hitrici si ni mogla urediti stališča nasproti sestri.

Kocmurjeva se je šele ta hip zavedela svoje sramote,
da niti ni črno oblečena, in zabolelo jo je od nog do glave.
Tiho je pozdravila, kakor spričo mrliča: »Dober dan!«

Nančina usta so odgovorila: »Bog daj!« in so ostala
odprta. Vsa pozornost ji je bila osredotočena na papir v
rokah, pokimala je sestri in rekla: »Pisane stvari težko
berem, me bole oči. Pirc je prinesel, poslal mu je notar, da
je testament rajnkega očeta. Pirc je pijan, mu je včeraj
ušla žena. — Kdo mi bo zdaj kuhal? Saj kuhala je tako
zanič Pirčeva: en dan zelje, en dan repo, rekla je, to je
dober živež; če sta zelje in repa dober živež in bi bilo res,
bi psi že na njivi pojeli oboje — pa ju niti ne povohajo!«

Nanči je bila všeč ta njena duhovitost in je bila na¬
klonjena, jo še bolj na široko razprejati. Toda Kocmurka
ji je rahlo vzela pisanje iz rok, si primaknila stol in rekla:
»Čakaj, preberiva, kaj je zapisano!«

Bil je prepis očetovega testamenta in se je glasil tako:

. »V imenu božjem !

Danes sem pokopal sina Antona, ž njim svoj up, svoje
račune. Zdi se mi, tudi moji dnevi gredo h koncu, kmalu
se vidiva s Tončkom. Zato sporočam svojo zadnjo voljo.
Vse, kar imam, zapuščam svoji ženi, materi svojega ljubega
Antona. Zapuščam ji tudi svoji hčeri iz prvega zakona in
jo prosim, da ju ne zavrže, ampak zanji skrbi po svoji
previdnosti. Hčeri pa ji morata biti pokorni; če bosta pridni,
vem, da jima moja žena ne odreče deleža, kakršnega bosta
vredni.

V Ljubljani, dne 10. sušča 189..

Tomaž Koren.

Pripis.

Človek obrača, Bog obrne, čast njegovi sveti volji!
Danes smo še ženo nesli k večnemu počitku. Ostal sem
sam. Ker ne vem, kdaj se me usmili smrt, in ker me skrbi

158

zaradi hčera, ki nista takšni, kakor bi si ju želel, jima volim
po svoji smrti le užitek svojega premoženja, vsaki pol; za
njima naj vse pripade revežem ljubljanskega mesta.

V Ljubljani, dne 15. vinotoka 189 . .

Tomaž Koren.

Pripis.

Kar sem volil hčeri Rezi, preklicujem in ukazujem,
naj ne dobi ničesar za mano. — Omožila se je zoper
mojo voljo s človekom, ki je postopač in pretepač in tudi
pravijo, da ni pošten. Vendar se mi je smilila zaradi otrok
in sem jih vzel v hišo. Slabo sta mi poplačala dobroto,
ugnati sta me hotela, da jima izročim premoženje; branil
sem se, pa se me je lotil s silo in mi grozil s smrtjo. Velel sem
ji, naj ga pusti in se loči, da bo konec grehu in pohujšanju,
pa je rajša pustila mene kakor njega. Zato jo razdedujem.

V Ljubljani, dne 6. mal. srpana 189..

Tomaž Koren.«

Kocmurjeva je globoko zasopla. Torej se je zgodilo,
kakor je pričakovala in se bala. In kakor je zaslužila —
je pristavila takoj v mislih.

Testamenta pa še ni bilo konec in čitala ga je naprej:

»Pripis.

Ko se človek pripravlja na smrt, ni dovolj, da ureja
svoje posvetne stvari, misliti mora najprej na Boga. Posve¬
toval sem se z našim gospodom župnikom in premišljal
sem njegove besede: da v vsem, kar je in se godi, tiči
višja modrost Onega, ki vodi našo usodo -- modrost in
pravica! — Nesrečo imam s hčerama. Župnik pa mi je
velel, naj si izprašam vest, ali je nisem sam kriv, te ne¬
sreče: moja kri sta in v mojih rokah je bila njuna vzgoja
— sebe da bi moral soditi in ne hčera! — Te misli mi
zdaj ne gredo iz glave . . .

Naš župnik je moder mož in njegova tolažba zaleže.
Tožil sem za sinom Antonom, pa me je zavrnil: »Bog komu
vzame, da tja da, kjer je potreba večja. Vzel vam je sina, zdaj
ste namenili premoženje revežem, glejte božjo modrost in pra¬
vičnost!« In še je rekel: kar storim, naj storim iz ljubezni!

Zato odpuščam hčeri Rezi in naj pade polovica dohod¬
kov iz moje imovine na njuna otroka, sodnija naj skrbi,
da se pošteno vzgojita. Tako bo pomagano tudi Rezi.


159

Za dediča sem si izbral reveže ljubljanskega mesta.
Zdaj to popravljam in določam: Glavni dedič naj mi bodo
ubogi mestni otroci, potrebni skrbi in vzgoje!

Bog mi je vzel, da' &A  drugim.

V Ljubljani, dne 10. sušca 189 ..

Tomaž Koren.«

Zadnji pripis je bil star tri leta, kasnejših dodatkov
ali izprememb ni bilo.

Kocmurjeva je povesila prečitano polo v naročje. Glej
— testament! Davno napravljen, skrbno popravljan — pa
so mislili, da ga ni. V pregrešnem srcu je ubila očeta, da
prepreči razdedinjenje — pa je testament že ležal v skrinji
in kakšen! Hvala večni modrosti in usmiljenosti! Na duši
bi jo pekel vsak vinar, ki bi ga nevrednica sama dobila
za rajnkim. Ali da ji je dobri oče odpustil in da se je
spomnil svojih vnukov, njenih otrok, in jima volil to, česar
sta najbolj potrebna — vzgojo, zato ga bo blagrovala vse
žive dni. Bolje ni mogel ukreniti .. .

Pogledala je Nančo.

Nanča je važno kimala. »Part bom prodala. Ja! Kačar
je rekel, da mi da zanj dvatisoč. Saj nisem neumna! Enega
kanarčka mora dati povrhu onega, ki je čisto rumen in
poje, kakor bi imel vodo v krofku! Drugače ne bo kupčije.
Misli, da me bo zvil, pa me ne bo!«

Bojevito se je zagrohotala in iz ust so ji daleč pršile
kapljice.

»Kaj boš prodajala!« jo je poučila sestra. »Ali nisi
razumela? Polovico dohodkov so ti zapustili, ne pa v last.«

Nančo je zbodel ta pouk. Zdelo se ii je, kakor da ji
sestra krati dediščino. Razburila se je. Rdeča je postala,
nabrekla se ji je žila na čelu in izbulile so se ji oči. »Ti
bi mi rada odjedla hišo in svet? Ne boš! Jaz imam kura-
torja, ti pa ne!« Pokazala ji je figo. »To-le boš dobila! Ti
in tvoj Kocmur!«

Ko je pa izpregovorila Kocmurjevo ime, ji je na mah
oživela cela skupina hudih spominov, ki so spričo močnejšega
zanimanja za testament bila začasno dremala. Obledela je.
Vstala je in se umaknila proti durim, tresoča se in brez
sape. Ko pa je prijela za kljuko, ji je sapa prišla spet v
pravo piščal in je zahreščala: »Fej te bodi ! Očeta sta umorila,
ti in Kocmur. Ali si ušla iz ječe? Ali bi še mene rada?
Pa me ne boš!«


160

Zasukala se je iz sobe, navzdol lomastila po stopnicah
in kričala: »Policaji! Kje so policaji!«

Kocmurjeva je tiho za njo sledila iz sobe. — Prestati
je treba, si je mislila, kriva sem, morila sem v mislih .. .

Iz stanovanja je pogledal mojster Pirc. Bil je hud.
»Kaj pa je? Ali vse babe nore?«

Kocmurjevi se je zdelo potrebno, da mu pojasni. »Iz¬
pustili so me . . .«

»Že vemo,« je odurno odgovoril črevljar. »Ampak svoj
denar hočem ! Kje je denar, ki mi ga je ukradel vaš fant?«

»Gospod Pirc,« je prosila Kocmurjeva, »malo me po¬
slušajte! Saj sem grešnica. Ali za svojega fanta in njegovo
tatvino toliko vem, kakor za svojo smrt. Mislila sem, da
zvem kaj pri vas ... Ali vašega še ni nazaj ?«

»Kaj moj! Moj vas ne briga. Kar je moj imel
denarja, je vrnil. Ampak vaš fant kje da je, povejte! Kje
je denar! — Kdor tatvino prikriva .in kdor krade, oba sta
enaka. In kje imate dedca, kaj? Kam jo je popihal, povejte!
Suh ni šel na pot . . . Koliko je pa nesel s sabo mojega
denarja?«

»Ne bom ga branila, gospod Pirc. — Do danes sem
bila zaprta ... vi več veste o mojem možu kakor jaz.«

»Čakajte no,« je rekel Pirc, »kje je policaj . . . potem
se že zmenimo!« Z dolgimi koraki je stopil skoz vežo na
hišni prag.

Utihnila je Kocmurjeva in šla. Morala je mimo Pirca,
ki je stal na hišnem pragu, godrnjal in se oziral po cesti.
»Čemu iščete stražnika? Saj se ne branim. Pa pojdiva na
policijo in če sem kriva, naj me pridrže.«

Krenila je proti Mestnemu trgu. Za njo je stopil raz¬
burjeni Pirc, z glasno besedo se mu je pridružila Nanča.

Pa ko so prišli do Pod Tranče, je najprej zmanjkalo
Nanče: pred policijo je imela otročji strah. Policijo je sma¬
trala za oblastvo, ki ima najsilnejšo moč brez meje in brez
odgovornosti, in le enega samega človeka je poznala v
vsem mestu, ki bi bil po njenem mnenju za eno stopnjo
še nad policaji: to je bil oni lepi bradati gospod v pisani,
z zlatom obrobljeni obleki, ki je stal v vratih deželnega
dvorca z zlato palico v rokah in je sodila, da je sam go¬
spod glavar; kadar je šla mimo, vsakikrat se mu je po¬
nižno priklonila in ker ji je vratar vsakikrat prijazno od¬
zdravil, ni mogla doma na dvorišču prehvaliti deželnega
glavarja, kako so golanten gospod. — Policije pa se je bala.

161

Prišedši Pod Trančo je torej zaostala za vogalom in šla
prek Sv. Jakoba nabrežja spet domov.

Zdaj je Pirc sam gnal Kocmurjevo pred sabo in jo je
komaj dohajal, tako je hitela. Menil je, da se mu bo obo¬
tavljala, to bi mu dajalo povod in pogum, da bi jo zmer¬
jal in nanjo stresal vso svojo jezo ne-le zaradi denarja,
ampak tudi zaradi žene, ki ga je tako nenadno zapustila.
Ali Kocmurjeva se ni upirala, nasprotno ... in Pircu se
je ohlajalo razburjenje, ko je preudarjal, kaj naj pravzaprav
pove na stražnici, ko jim nima kaj sporočiti novega. Bolj
in bolj je zaostajal; že se je dvigal pred njim starodavni
rotovž, pa si je mislil: Pojdi se solit! — in se je skril v
predzadnjo vežo.

Kocmurka je dospela do rotovških stopnic in se ozrla:
nikogar ni bilo za njo. Bridko se je nasmehnila. »Grem pa
sama noter!« Vstopila je v stražnico.

Nadstražnik Kobilica, širokopleč, rdečeličen možak, ki
je že dvajset let služil mestu, poznal vse ljudi in vsem bil
znan, se je baš pečal vestno in vneto z mešanjem tobaka
za pipo. Na papirju pred sabo ga je imel celo grmado,
ki jo je bil natresel iz treh zavojcev raznih vrst, pridejavši
še malo »klobase«. Ta mešanica je bila njegova iznajdba
in skrivnost. S prsti obeh rok je nežno dvigal rjavo, vo¬
njavo listje, zadovoljno vase srkal močni vonj, in tobak
spet rahlo spuščal na papir.

Ozrl se je proti durim. »Kocmurka? Kaj pa vi? Ča¬
kajte . . .« malo je pomislil, »ključ vašega brloga vam
lahko dam. Nikogar ni bilo, smo pa zaklenili.«

Kocmurjeva se je zahvalila. Potem je vprašala: »Go¬
spod Kobilica, ne zamerite, ali moža že imate?«

»Nak,« je odkimal. »Ga nimamo. Ga tudi več ne
iščemo. Ne vemo čemu, ko sta zdravnika dognala mrtvoud
namesto umora. Ne toži se nam pa tudi ne po Kocmurju ...«

»Saj ga ne bo več blizu, preveč se bo bal .. .«

»Vaš velecenjeni dedec? Da ga ne bo nazaj? Koj ko
bo v listih bral, da je preiskava ustavljena, bo spet tukaj
in vam na vratu. Vašega dedca poznam bolje kakor vi!«

»Ali mislite?..'. Nesrečnež, kaj je naredil iz mene —
skoro morilko! In še ne bo konca grehu in trpljenju?« je
vzdihnila Kocmurjeva.

»Nak, ne bo ga!« je dobrohotno potrdil gospod Kobi¬
lica. »Vaš dedec se ne bo nikdar poboljšal, vi pa ne boste
nikdar nehali ga rediti in zalagati.«

Ptički brez gnezda.

II

162

»Ne vinarja več zanj, ne grižljaja kruha!« se je rotila
Kocmurjeva.

»Hohoho!« se je veselo grohotal rejeni gospod nad-
stražnik. »Le da vidite spet njegove oči in njegov navihani
brk, pa bo vse po starem. Ženske ste ženske! ... Za otroka
je pač škoda . . . Dva imate, ne?«

»Dva. Saj za otroka mi je, da bi ju rešila . . .«

»Nja . . . dekle je skoro, skoro prestaro ... jo že
imamo zapisano. Se ne bo dolgo več šetala, pa gre v tisti
samostan, že veste, ki je za take gospodične — prisilna
delavnica mu pravijo. Trikrat smo jo že posvarili . . . Fant
je mlad, fant bi se morebiti še izpreobrnil. 'Poda pri vas
ne in pri vašem dedcu. V druge roke bi moral priti. Pa za
to je treba denarja .. .«

»Ljubi gospod Kobilica,« je prosila Kocmurjeva, »po¬
magajte mi zaradi otrok, sama se ne vem kam dejati.
Rajnki oče — sam Bog jih je razsvetlil — so določili v
testamentu polovico dohodkov iz svojega premoženja otro¬
koma za vzgojo.«

»Ooo!« se je široko začudil dobrovoljni gospod Ko¬
bilica. Gotov je bil z mešanjem tobaka. Nabasal si je pipo
in si jo zapalil s pristno žveplenko, ki mu je ostri njen
duh izvabil kašelj in solze, potem se je prav lagodno na¬
slonil z enim komolcem na stolovo naslonilo, z drugim na
mizo, navskriž je dal nogi, glasno cmokaje razžaril tobak
in ko je bilo vse to opravljeno, je razložil svoje mnenje.
»Na Laškem imajo dobro šolo za take ptiče, kakršen je
vaš, v mestu, ki mu pravijo Turin. Enega fanta sem poznal,
nobena ključalnica ni držala pred njim — v Turinu so ga
poboljšali, že nosi črno suknjo: gospod je!«

Kocmurjeva je pobožno poslušala tolažljivo pripove¬
dovanje in globoko iz prsi ji je vzkipel vzdih: »Bog mi
dodeli samo to milost, da bi bila otroka kdaj bolj srečna
kakor sem jaz 1«

Nadstražnik je vzel pipo iz ust, dvignil kazalec in
zažvižgnil — na nekaj se je bil spomnil. »Čujte, naši go¬
spodje so se zadnjič posvetovali, da priporoče tudi vašega
fanta za v prisilno delavnico . . . Zaradi tatvine ... in tudi
šola se pritožuje čezenj. Ojej 1«

Popraskal se je po glavi. »Ce pride v prisilno delav¬
nico, je izgubljen. Kdor ni lump, tam postane!«

Kocmurjeva je plašno gledala s solznimi očmi. »Sve¬
tujte mi . . . kaj naj storim?«

163

»Na sodnijo boste morali, na sodniji ga bodo sodili.
Prosite, če si bodo dali kaj dopovedati! Ojej, ojej!« je
stokal dobri gospod Kobilica. »Reva ste, Kocmurka! Da
ste morali vzeti tistega dedca! Ti neumna ljubezen!«

Vstopil je drug stražnik, gospod Kobilica se je okrenil
proti njemu in pričel ž njim razgovor.

Kocmurjeva je razumela, da lahko gre. Poklonila se je.
»Z Bogom in prav lepa hvala, gospod Kobilica!«

»Adijo no!« ji je odgovoril in ji pomigal z roko.

Zdaj je Kocmurjeva vedela, kako stoje reči, in bolj je
bila potrta kakor prej. Mrena ji je padla izpred oči: greh
je kakor kuga, Kocmur jo je zanesel v hišo — kdo naj ohrani
zdravje, ko biva s kugo pod isto streho! Ali pa je res za
vse življenje priklenjena na tega moža in ž njim na greh
in bedo? In otroka, ali sta ji res že izgubljena in več ne
spadata drugam nego v prisilno delavnico? Strašno! Kako
bo za njiju odgovor dajala pred Bogom !

Prevzeta od bolesti in skrbi je prišla čez Gradaščico,
sama ni vedela, kdaj. S stolpa trnovske cerkve se je oglasil
večerni zvon. Cerkvena vrata so bila odprta — planila je
po stopnicah noter v mračni, vonjavi hlad božje hiše: iskat
tolažbe, ki je drugod ni bilo zanjo.

20. Selijo se.

Ko je stara Jera pripeljala svojega Milančka spet nazaj
v Ljubljano, kako je bil obeh vesel Jeraj! Skala se mu je
odvalila od srca, dasi ga je hkratu zapeklo: Glej, ti oče se
nisi spomnil, da greš za sinom; stara, neizkušena Jera je
pa šla! — Svest si je bil, koliko se je pregrešil nad sinom,
zato mu ni bil prestrog sodnik — sprejel ga je z ljubez¬
nijo. Pridržal je tudi staro Jero: »Žena je na počitnicah,
pomagati mi morate!«

Ni pa izgubil izpred oči svojih načrtov. Trudil se je,
letal in povpraševal in se mu je posrečilo — dobil je na¬
jemnika, v Ljubljano prestavljenega uradnika, ki je bil
pripravljen, da takoj prevzame njegovo stanovanje.

Sebi pa je našel drugo zunaj mesta, manjše in dosti
cenejše in kar je poglavitno — z vrtom poleg! S kako
radostjo je prinesel domov to novico!

»Jaz bom tudi vrtnaril,« je vzkliknil Milan in veselje
mu je žarilo iz oči.

»Boš,« je rekel oče, »da ti ne bo treba drugod kopati zlata.«

11 *

164

Stara Jera je razumela vse, kar je gospod povedal
in kar je zamolčal. »To je pametno, gospod,« je rekla,
»potem bomo imeli vsega dovolj, še denarja.«

Tako zadovoljen že dolgo ni bil Jeraj in ko je tistega
popoldne zapuščal stanovanje, je dobre volje godel po stop¬
nicah. Spodaj je naletel črevljarja.

»Kako je s Tončkom? Ali je že zdrav?«

»Zdrav . . . kaj vem, ali je zdrav I Saj niti ne vem,
ali sem oče, ali imam sina. Prosim, gospod Jeraj, kar be¬
rite — to-le mi piše žena! Kaj naj rečem? Kaj naj storim?«

Dal je pismo in Jeraj je čital:

Ljubi mož!

S Tončkom je tako: včasi je bolje, včasi je slabše.
Boga prosim in Devico Marijo, da mu vrneta spet ljubo
zdravje, da ne izgubim edinega otroka, še preden sem
ga imela. Odkar prebdevam pri njegovi postelji, sem šele
spoznala, da staršem ne da rojstvo otroka, ampak si ga
morajo šele prislužiti z brigo in ljubeznijo. Drugače jim
je tuj. — Jaz si zdaj služim otroka, ker si ga nisem prej.
Ali si ga prislužim, to je v božjih rokah. — Oh moj
Tonček, ubogi otrok, bal se je lastne matere! Starše je
imel in je bil sirota. — Zdaj se me ne boji več. Če me
vidi ob postelji, že se mi nasmehne, svojo vročo roko
položi na mojo in spet zameži — varnega se čuti pri
meni. — Kdaj si ga ti prislužiš, da mu boš v resnici
oče in ne strah in parkelj! In mojo sestro boš prosil za
odpuščanje, da veš! — ker si ji delal krivico. Semkaj
te pa še ni treba. Lepo te pozdravlja tvoja žena.

Jeraj je prebral pismo in ni vedel, kaj naj reče. Saj
se je v dobri meri prilegalo tudi njemu in njegovi ženi,
kar je stalo notri . . .

Pirc se je hudoval. »Za parklja me imajo! Tega pa
niti ne vpraša, ali imam kaj jesti ali ne, kdo mi kuha,
postilja in pere. Zastran nje lahko poginem in bi tudi, če ne
bi imel Petra. Peter je zdaj gospodinja. Celo kuha. Kako
je koristno, če vajenec ne dela samo pri mojstru, ampak
tudi pri mojstrici: zdaj zna vsaj krop soliti!«

Po stopnicah navzdol je mogočno prikoracala Nanča;
krenila je naravnost proti Pircu in Jeraju in čakala, da jo
ponižno pozdravita, kakor je mislila, da ji gre kot hišni
gospodinji.

165

Jeraj je pogledal na uro in segel Pircu v roko. »Vsak
ima svoje križe in skrbi . . . jaz jih imam tudi, saj veste...
Grajamo druge, kakšni da so, drugi grajajo nas: brez greha
ni nobeden! Tako se mi zdi, najlaže napravimo red, če
prične vsak pri sebi. In drugim moramo več prizanesti nego
samemu sebi — tako bo po pravici. Pa se vse uredi —
nikar se ne bojva, da ne. Z Bogom!«

Nanča je zastonj čakala poklona in ko so se za Jerajem
zaprla vežna vrata, je povedala svojo sodbo: »Tako ošabni
znamo tudi biti! Če ni zanj, naj si pa prebere, kar od¬
povem mu kvartir.«

»Ta se že tako izseli — brez vaše odpovedi,« je od¬
govoril Pirc.

Nanča jezazijala: »Kakose bo selil, akomi ni odpovedal?«

»E,« je rekel Pirc in se obrnil proti svojemu stano¬
vanju, »imejte vendar pamet, saj hiša ni vaša, da bi vam
odpovedavai!« Ni mu bilo do tega, da se prereka z Nančo
in mlati prazno slamo, dovolj je imel drugih skrbi. Izginil
je za svojimi durmi.

Nanča je bila ogorčena. J ako ravnajo gostači s hišno
gospodinjo! Svojemu ogorčenju je dala takoj duška. Naj¬
prej je izjavila, da so vsi gostači berači. Črevljarji pa imajo
vrhutega zelo nesnažno obrt, ker jemljo v roke, kar drugi
teptajo .z nogami. Zato se ji že davno gabi hrana pri črev-
Ijarjevih in si jo bo prebrala — povsod jo sprejmo z od¬
prtimi rokami. Če se h Kačarjevim preseli na primer, tam
ji bodo še vina dajali in ob nedeljah servijeto, tam so
drugače gosposki kakor pri črevljarjevih.

Tako bi bila še naprej kričala, da ni Pirc odprl vrat
in zavpil nadnjo, da gre koj po stražnika, ako pri tej priči
ne umolkne. Gledal je tako hudo in poleg kazal palico,
da se je Nanči kar ublažilo lice. Vljudno je pritrdila: »Ja! —
Saj nisem ničesar rekla,« in jo tiho pobrala z dvorišča.
Iznova se je pričela hudovati šele na cesti, ko je bila že
tako daleč, da je Pirc ni mogel več slišati.

Šla je h Kačarju, k onemu, ki je od nje kupoval part
in je mislila, da jo vzame na hrano.

Stal je na pragu in žvenkljal z denarci v žepu. Bil
je Židane volje in veselo je pozdravil Nančo. »Živio, živio!
Korenova Nanča, lepša ko pomaranča! Kaj pa prinašate
dobrega?«

»Ta škric mora koj iz stanovanja,« je povedala Nanča,
»če ne gre z lepo, bo šel z grdo!«

166

»To je moška beseda!« je resno pritrdil Kačar.

»Takih ljudi ne trpim v svoji hiši,« je košato nada¬
ljevala Nanča.

»Jaz jih tudi ne bi,« je rekel Kačar.

»Ne pogledam ga več, pa če bi zlato uro nosil za mano.«

»Bravo, Nanča,« jo je pohvalil Kačar, »ta je modra! —
Kdo vas je pa pravzaprav tako grdo ujezil, kaj?«

Nanča je ostrmela: mar je res pozabila povedati, zoper
koga lete strele njene nevolje? . . .

Z vrta je prihajala v vežo Kačarjeva gospodinja, v
rešetu je nesla sočivja. Ko je videla, s kom se meni mož,
je malo postala in poslušala. Potem je posvarila moža:
»Beži no, beži, kaj bi si norca delal iz reve!«

Kačar je zagledal onkraj ceste soseda Novaka in je
stopil za njim, ne da bi privoščil Nanči ali ženi tudi le
mrvo besede ali pogleda za slovo.

Kačarjeva je stopila na prag.

»Dober večer 1« jo je pozdravila Nanča. Nepričakovano
hitri konec pogovora s Kačarjem jo je opozoril, da mora
besedo zastaviti drugače, ako jo hoče pripeljati k ugodnemu
cilju. In je pustila vse ovinke. »Mama,« je rekla, »če me
hočete na hrano, deset goldinarjev dobite na mesec. Pri
Pirčevih ne bom več jedla, rajša sem lačna.«

Kačarica je kratko odkimala, da ne. »S tem se ne
ukvarjamo.« Pomigala ji je v slovo z glavo in izginila v
kuhinjo.

Poparjena je krenila Nanča proti domu. — Kaj bo
zdaj? — Tiho je šla v svojo sobo, sedla k oknu in čakala,
ali ji pride odkod pametna misel — pa je ni bilo od ni¬
koder. Zmračilo se je, ob tem času je bila pri črevljarjevih
večerja . . .

Počasi je šla na dvorišče. Tu se je glasno pogovarjala
s sosedovim mačkom; čakala je, da jo pokliče črevljar ali
Peter, pripravljena je bila vse odpustiti — toda ni bilo
nikogar. Sama se ni upala noter, bala se je črevljarja —
kar milo se ji je storilo: s palico ji je bil žugal! — Kam se
naj obrne? — Ako bi bil še dan, bi šla proti Mestnemu
logu, morebiti bi naneslo in bi naletela sestro . . . Nalašč
ne bi šla k njej, le če bi jo po naključju srečala . . . ako
ne bi imela drugega, krompir bi si spekli ... Ali nocoj je
prepozno!

Nesrečna se je vrnila v prvo nadstropje in stopila na
hodnik. Postavila se je pred Jerajevo stanovanje in ondu

[

167

toliko časa kašljala, da je prišla stara Jera in pogledala,
kdo da je, da se ga je baš tukaj pred durmi nenadoma
lotil zadnji konec jetike.

»Dober večer, Jerica!« je sladko pozdravila Nanča in
ni prav nič zahtevala časti, kakršne gredo gospodinji. »Ali
ste že večerjali?«

»Bog daj!« je odgovorila Jera. »Mislila sem, kdo neki
tako kreha, da mi zbudi še fanta ... Pa lahko noč!« Za¬
prla je spet duri.

Tudi tod je šlo upanje po vodi . . . Nanča se je vrnila
v svoje stanovanje. Med ptičjo krmo je našla nekaj bučnih
pečka, te je zobala in so morale biti posebne vrste, ker
so se ji ob njih budile čimdalje tembolj prijazne misli na
sestro Rezo.

*

* ? ' - ; . • * *

Milan je že koprnel po novem stanovanju in vrtu,
komaj je čakal selitve. Pridno sta z Jero pospravljala, vla¬
gala v zaboje in zamotovala perilo, obleko, posodo, jedilno
orodje in drugo. Zvečer se je zvedavo sukal okoli očeta,
ki je praznil predal za predalom, in mu pomagal, dokler
ga ni stara Jera zapodila spat.

Milan je že sladko sanjal, ko je oče še stikal po pre¬
dalih. Ni šlo hitro od rok to delo, motili so stari spomini...
Pisma, drobnarije, prilična darila so se mu vrstila skoz
roke, pa jih je prebiral, ogledaval, in potem mežal naslonjen
v stolu. Tekle so minute, preteklo je pol ure, da se je spet
zavedel sedanjosti in njenih skrbi. Stresel je glavo, kakor
da se hoče otresti varljivih sanj . . .

Pospravljajoč po omarah je naletel tudi na lišp in
dragocenosti svoje žene. Ko je videl stvar pri stvari, je
šele preudaril, koliko denarja tiči v njih. Očital si je, da
se je premalo brigal: oči so gledale in jim je bila nemara
še všeč ta kupljena lepota, a pamet je bila pretopa, da bi
računala. Ali je kriva le žena, ali pada del krivde tudi
nanj?...  Pa saj ne gre več za krivdo, važnejše je vpra¬
šanje, ali bo moč urediti življenje, da bo teklo vsaj odslej
brez laži in napuha, po dolžnostih srca in vesti?

On se je že otresel puhlega društvenega bahaštva in
po kislem tobaku dehtečega gostilniškega paradiža; —
mislil je svoje dni, da ne bi mogel živeti brez prvega in
drugega, zdaj se mu je že spomin na oboje gnusil! Ali se
pa bo tudi žena mogla iznebiti svojih razvad? Njen beg

168


z doma ni preveč obetal . . . Hvala Bogu, da ima pamet¬
nega tasta in taščo, ki ne dajeta hčeri potuhe! Prejemši
tastovo pismo je bil odkritosrčno odpisal, kako in kaj.
Odtedaj je prejemal vsak drugi dan poročilo, kako mu
okuša žena trdo kmetsko življenje in kako postaja bolj in
bolj mehka in bi se že rada vrnila k njemu, le sram jo je —
on bi moral priti ponjo! Pa se mu je videlo bolj prav, da
tega ne stori — sama je šla, sama naj pride! — in tudi
tast je bil tega mnenja.

Negotova je bila še bodočnost, ali nekaj mu je bilo
jasno: sukati se mora bodočnost okoli otroka — ali z ženo
ali brez žene! —

Tako je prišel dan selitve.

Prikazali so se štirje postreščiki, ki so slekli suknje,
jih vrgli v kot na tla, si pljunili v roke in se po kratkem
posvetu lotili dela in ga zabeljenega z obilnim stokanjem
vršili kos za kosom. Spodaj pred hišo je stal Milan in s
paznim očesom stražil bogastvo, ki se je kupičilo na vozu;
zgoraj je nadzorovala stara Jera in rotila može pri vseh
svetnikih in pri zveličanju njih duš, naj pazijo, da s po¬
hištvom ne bodo zadevali ob vogale.

Jeraj je videl, da gre vse prav. Stopil je k mojstru
Pircu, da se poslovi.

Okoli štedilnika se je sukal Peter, poleg njega je stala
Nanča in krotko pritrjevala svoj »ja!« — da ne bi mogla
bolj krotko. Pirc jo je bil začasno spet sprejel na hrano
pod pogojem, da Petru pomaga pri kuhi. Tako ji je zavezal
usta pri ocenjevanju hrane in je vlogo zabavljača prevzel
sam. Mimo njiju dveh je šel Jeraj v sobo.

Mojster Pirc je sedel pri svoji mizici pod oknom in
delal z jezno naglostjo. »Torej z Bogom, mojster!« je rekel
Jeraj in mu pomolil roko.

Mojster je odložil delo, vstal, si obrisal roko in jo
podal Jeraju. »Danes vi, ne bo dolgo, grem še jaz.«

»Ej, selili se boste?« se je začudil Jeraj.

»Kaj pa hočem,« je z nevoljo, ki je prihajala bolj iz
srca nego iz žolča, odgovoril Pirc, »tako-le ne morem na¬
prej živeti, ko nimam ne žene, ne otroka. — Ne kaže mi
drugače, nego da opustim svoje gospodinjstvo in grem
spet za pomočnika. Ali pa se izgubim v svet in me ne bo
nikdar več nazaj.« Davilo ga je v grlu, ko je to govoril.

»Saj se vendar kmalu vrneta žena in Tonček, kaj?«
je vprašal Jeraj.


169

Pirc je odkimal, da ne. Šel si je z roko prek čela in
glave in se z očmi lovil po sobi, preden se je toliko po¬
tolažil, da je lahko mirno razložil svoj sedanji položaj.
Žena mu je zdaj pisala, da je do dobra preudarila in trdno
sklenila, da se ne vrne več v Ljubljano, ampak ostane s
fantom pri sestri. Fant je, hvala Bogu, spet zdrav, ne mara
ga izgubiti v drugič! Vajen je kmetov; zunaj je bil priden,
v Ljubljani je bil komaj par mesecev in že je postal tat.
In na teto je navezan in teta nanj. Edino ta ljubezen ga
je rešila, da se ni izgubil po svetu. In fanta veseli kme¬
tijstvo bolj nego karkoli drugega. Čemu ga siliti v drug
poklic! Naj pa postane kmet, teta tako nanj misli, da mu
zapusti domačijo . ..

Peter in Nanča sta se bila primaknila bliže in sta s
takim zanimanjem poslušala mojstrovo pripovedovanje, da
sta pozabila 4ia svoje službene dolžnosti in jima je pričelo
kipeti. Z dolgimi koraki je bil mojster Pirc pri štedilniku,
Peter se je prijel z obema rokama za svoji vzgojili obekraj
glave in urno stopil nazaj Nanči na noge in Nanča je te¬
lebnila z glavo ob kuhinjsko omaro, pa ni drugega rekla
nego: »Kipi!«

Pirc je odmaknil kipeči lonec, potem se je vrnil k
Jeraju, pa mu je bilo nemara prišlo malo dima v nos in
oči, ker si je brisal solze.

»Zastran vas vendar soproga tudi kaj piše, ne?« je
vprašal Jeraj.

»Piše. Lahko k njima pridem, ako hočem. Ta milost
mi je dovoljena. — Oženjen sem, otroka imam, pa na stara
leta še za kozarec vode ne bom imel nikogar, da mi ga
prinese — tako se mi godi 1«

Jeraj je potrepal mojstra po rami. »Nič se ne hudujte,
mojster! S soprogo sta si bila prijatelja, niti ji ne morete
očitati, da vam ni bila zvesta, delavna, skrbna žena. Ali
ona ni le žena — ampak se zaveda, da je tudi matil Ali
ji to zamerite? Kar je sklenila, ni sklenila iz sovraštva do
vas, sklenila je iz ljubezni do sina. — Saj ni brez pameti,
kar piše o fantu, ne? Torej brez nevolje preudarite vso reč!
Odločitev vam sama pride — ne iščite je v svetu drugih
ljudi, iščite jo v svoji ljubezni! Pa z Bogom!«

Krepko je stisnil Pircu roko in Pirc je oberoč prijel Jera¬
jevo in tačas je Jeraj že napol uganil, kako se mojster odloči.

Še pri Nanči se je poslovil in pri Petru, potem je za¬
pustil hišo, kjer je bil prebil dolgih deset let.

170

*

* *

V Podgorju pri Gabronovih je bil takšen red: zjutraj
z dnem pokonci, zvečer z nočjo spat, po dnevu pa delati!
In ta 'red je veljal tudi za lepo gospo Jerajevo; nikdo ji
ni ukazoval, brez besede se je uklanjala redu — imela je
slabo vest in se je bala, da je ne odslovijo izpod domače
strehe. Oče ni dosti govoril, ali kar je rekel, je veljalo.
Slutila je, da že ve, kako in zakaj je prišla domov . . .

Saj drugače so bili vsi prijazni ž njo. Še preveč! —
Obilna vprašanja brata in sestre po možu in Milančku so
ji že presedala... ali jo morebiti nalašč dražita?

Mislila je bila, da ji ni strpeti pri možu, ušla je z
doma, pa je prišla z dežja pod kap. Ko je zvečer trudna
sedala na posteljo, si je ogledovala roki — ogoreli sta bili
in žuljavi; segla je po ogledalcu — njeno lice, prej belo
ko mleko in rdeče ko kri, zdaj je bilo rjavo in shujšalo je.
Pa kaj vse to! Skrbeti jo je pričenjala bodočnost. Že zdaj
čuti: velja pravzaprav le toliko, kar zaležejo njene roke,
ugled pa ji dajeta le mož in otrok. Kaj, ko postane očito,
da nima ne prvega, ne drugega: moža je zapustila, otrok
ji je ubežal. — »Čudna mati, ki ji uide lastni otrok!« bodo
rekli, in »Kakršna mati, taka žena!«

Rahlo so se ji pričela oglašati v srcu vprašanja: Ali
je treba, da je tako? Ali mora tako ostati? — Kopnela ji
je trma .. .

Neko nedeljo je bilo meseca avgusta. Po južini sta
se oče Gabron in sin Jakob zleknila na vrtu pod košati
oreh, potrebna sta bila počitka pred naporom novega tedna.
Stara mama je v svoji sobici pletla nogavice, hišna gospo¬
dinja pa je poleg hčere Lenčke in Jerajeve sedela na klopi
pred hišo, pomežavala in zevala. Hči Lenčka je verno po¬
snemala mater, Jerajeva je pa zamišljeno strmela tja po
daljni, beli cesti, ki jo je klicala in vabila . . , Gledala je,
videla pa ničesar, niti fantiča ne, ki je prihajal po cesti,
dokler se ni ustavil pred hišo.

Bil je okoli deset let star, suhega lica, živih oči, siv
prahu od nog do glave. Stopil je pred ženske. »Ponižno
prosim, če mi date kaj jesti.«

Gospodinja ga je mirno premerila od vrha do tal.
»Čigav pa si?«

»Jože, ne, Janez Mlakar sem iz Ljubljane,« je čuda urno
pravil deček, »mati so mi umrli, oče leže v špitalu v Trstu,

171

zidar so, pa so padli z odra, zdaj grem k njim. Tako sem
lačen . . .«

»Kako je očetu ime?«

»M a — Matija.«

»Ali imaš kaj bratov in sestra?«

»Ja — ne, nič.«

»Kako je mami ime?«

»Micka.«

»Kaj pa delajo tvoja mama?«

»Perejo. Ob nedeljah pa pomagajo v gostilnah.«

»Kje? Ali v nebesih? — Saj si rekel, da so umrli.«

»Ne, mama niso umrli, ata so umrli.«

»Kako je pa bilo ime atu?«

»Tomaž.«

»Vidiš, prej si pa rekel, da so Matija in da leže v
tržaškem špitalu — takšen si lažnivec! Lastni jezik te tepe.
Sram te bodi! — Kam pa hočeš sam po svetu? Ali da te
volkovi požro v gozdu? Ali da te cigani vzemo s sabo?
Ali da te pobero orožniki?« — Hčeri Lenčki je namignila:
»Idi, odreži mu kos kruha!«

Fant je ihtel in skrival lice v rokav.

»Na,« je rekla gospodinja, »tu imaš kruha, da ti ne
bo treba krasti! Zdaj se pa koj obrni in pojdi, odkoder si
prišel!«

»Saj grem,« je rekel fant. »Še pil bi rad.«

»Le pridi z mano v vežo!« ga je pozvala Lenčka in
deček je stopil za njo.

Gospodinja je majala z glavo. »Spet mesten pote-
pinček! Pa se le smili človeku — težko ga zapodiš lač¬
nega . . . Bog ve, kje se tvoj revček zdaj potika! In kod zdaj
on prosi kruha...« Vzdihnila je. »Boljši berač kakor tat...«

Jerajeva je hitro vstala in šla v svojo sobo. Ni je
bilo tisti dan ne k malici, ne k večerji. In drugo jutro je
navsezgodaj izginila, le od matere se je poslovila.

21. Dve poravnavi.

Jeraj je zdaj stanoval s sinom in z Jero v lični hišici
pod Golovcem. Last je bila železničarja vdovca, ki je bil
redkokdaj doma in mu je gospodinjila edina odrasla hči.
Drugih stanovalcev ni bilo v hiši. Na obe strani je objemal
hišo vrtič, ki se je za hišo razprostiral kakih sto korakov
daleč v breg. Vzadi je stalo sadno drevje, spredi obakraj

172

hiše in ob ograji, ki je ločila vrtič od ceste, so bile gredice
s cvetjem in sočivjem.

Bilo je popoldne po šesti uri in vsa družina Jerajeva
je bila na vrtu. Jeraj je golorok z lopato prekopaval gre¬
dico, kjer si je nameraval vsejati črne redkvice. Stara Jera
je plela, Milan pa je hodil od drevesa do drevesa in štel
jabolka in hruške, koliko jih je gori.

Imeli so poset, Korenovo Nančo. Stala je pri njih na
vrtu in pripovedovala v svojem skrivnostnem slogu: »Kar
premišljali so gospod in niso vedeli in so poklicali še enega
gospoda, meni pa so rekli, da lahko sedem. Jaz sem rekla:
Saj lahko stojim. — Le sedite, so mi rekli in so bili sila
prijazen gospod. — Naj pa bo, sem odgovorila, da jim ne
odnesem spanja, in sem se vsedla.«

»Kje se je pa to godilo?« je vprašal Jeraj.

»Na cesarski sodniji,« je važno odgovorila Nanča.
»Pircu niso dali stola. Pirc je stal. Samo jaz sem sedela.«

»Kaj sta pa imela s Pircem na sodniji?« je vprašal
Jeraj. »Pa ne, da sta se tožila?«

»Tako so rekli: Če gre Pirc proč iz Ljubljane, mi dajo
drugega kuratorja. — Vprašali so me, koga? — Kaj jaz
verni — Rekli so, da bodo pisali na gospoda župana, naj
gospod župan koga nasvetuje.«

»Ali gre gospod Pirc? Kam gre?« se je zavzel Jeraj.

»Gre. Je že šel. Danes zjutraj so prišle lojtre ponj od
dolenjske tete, z dvema konjema; gor je pometal svojo
robo, vrh robe Petra, voznik je pognal, pa so šli.«

Jeraj in Jera sta ponehala z delom, ta novica ju je
zanimala.

Nančo je izpodbujalo zanimanje, ki ga je dosegla, in
je nadaljevala. »Ja, dolg čas mu je bilo po ženi in fantu.
Mene je odpuščanja prosil, če me je kdaj žalil, in dve de¬
setici mi je podaril. Ja! Tukaj sta.« Privlekla je globoko
iz krila denarnico in jo po važnih pripravah odprla. Spra¬
vila je na dan dve desetici, ju položila na dlan in razka¬
zovala Jeraju in Jeri s pristavkom, da je ena ogrskega kova.

»Ja! In jokal se je,« je pravila. »Nič se ne jokajte,
sem rekla, saj se bova še kdaj videla, če ne na tem, pa
na onem svetu. Pa je zamahnil z roko in rekel vozniku:
Poženi, Andrej! Ko sta potegnila konja, mi je Peter pokazal
jezik, pa sem mu jaz še daljšega: tako!«

Jeraju se je dobro zdelo, da se je Pirčev družinski
razpor tako lepo obrnil na bolje.

173

Jera je vprašala: »Kje vam pa zdaj kuhajo, Nanča?«

»Gospe kuhajo in gospodične. Iz najboljših hiš. Še
ena resnična grofinja je vmes. Na starem strelišču. V ljudski
kuhinji, se pravi. Tako svetlo žlico so mi dali, gotovo je
bila srebrna.«

Ura je bila sedem, solnce se je nagibalo zahodu. Jera
je šla v hišo, da pogleda po večerji. Jeraj se je ozrl, kje
je sin.

Milan je bil preštel ves sad, potem se je bil pomak¬
nil z brežine dol proti vrtni ograji. Tod je raslo grmičje
španskega bezga in zastiralo vrt pred prahom in pred po¬
gledi s ceste. Spomladi so ondu cvetele trobentice in vijolice
in Milan si je zadovoljno ogledoval njih zeleno perjiče.
Tačas se mu je pozornost obrnila na cesto.

Prišla je po cesti gospa, se ozrla na hišno številko in
postala. Stopila je proti pragu, pa se zadnji hip premislila
in šla počasi naprej, glavo je povešala.

Tako je dospela vštric Milana in Milan jo je spoznal.
Bila je mama! Začudil se je, da je kar zardel. Bolj začudil
nego razveselil — in ni našel prvi hip drugih besed zanjo
nego: »Kam pa greste, mama?«

Jerajeva se je zdrznila, ko je zagledala sina. Čutila
je: zdaj se ji odloči usoda. Zastala ji je sapa, oprijela se
je ograje in v strahu in pričakovanju gledala otroka.

Milan pa ji je zgovorno hitel praviti nič drugače, kakor
da se meni s sošolcem: »Mi stanujemo zdaj tukaj. To je
naš vrt. Cvetlicam zalivam jaz, stara Jera pleve, ata pa
koplje. Tako dobro se imamo, bolje kakor pri Korenovih!
— Kam pa greste vi?«

Z otroško odkritosrčnostjo izpregovorjene besede sina
so pobile Jerajevo kakor udarci z betom. Tako-le sprejema
otrok svojo mater, ki je ni videl dva tedna — Jerajevi sta
se zdela dolga kakor dve leti! Malo radovedno, malo
bahavo — brez ljubezni, brez hrepenenja! Zavedela se je
prepada, ki jo loči od lastnega otroka. Mar je prišla zastonj?
Stemnilo se ji je pred očmi in naslonila se je na ograjo.

Milan se je ustrašil, vzkliknil je: »Ata, ata!«

Jeraj je spoznal iz glasu nujnost, pustil je Nančo
in skočil k sinu. Videl je medlečo gospo ob ograji, že je
ugenil, kdo da je, pretreslo ga je in naokoli in skoz hišo
je hitel k njej. Prijel jo je pod pazduho in na pol jo vedel,
na pol nesel v sobo.

Posadil jo je na zofo.

174

»Ali hočeš vode? Ali ti je treba zdravnika?«

Pogledala mu je v skrbne oči, pa hitro zopet povesila
pogled in zamežala. Tako nično se je čutila, tako sram jo
je bilo, o, če bi jo hotela požreti zemlja!

»Ničesar mi ni treba,« je šepetala, »koj bom dobra —
da spet lahko grem.«

Jeraj je slutil njene boje in smilila se mu je. Toda
boj mora dobojevati sama s seboj, ako naj bo zmaga trajna
in trajen mir. Zato je- molčal.

Čakala je majcene prijazne odrešilne besede — ni je
bilo: pri možu in otroku ni več prostora zanjo! Vstala je
in omahujoč krenila proti durim. Jeraj jo je podpiral, pa
ko je gledal njeno trpljenje, ga je prevzelo usmiljenje in ji
je nem pobožal upadlo lice.

Skromen je bil ta dokaz ljubezni, toda dovolj močan,
da je v hipu skopnel Jerajevi še zadnji konec ponosa in
trme. Zdrknila je na koleni, glasno je zaihtela in polju-
bovala možu roko.

Mokrih oči jo je dvignil Jeraj. »Saj si naša — saj
si naša!«

Tačas se ga je oklenila okoli vratu in mu prav tiho,
prav tiho dehnila v uho: »Odpusti!«

Odpustil ji je s poljubom in roko v roki sta se vodila
po sobi in govorila o boljši bodočnosti in Jerajeva se je v
solzah nasmejala in ni ji dalo miru, da se ne bi pobahala:
pokazala je svoji žuljavi roki.

Jeraj se je spomnil in šel po Milana, ki ga je bila
preudarna Jera pridrževala v kuhinji, pa ne brez težave.
Zdaj ko je smel, je Milan kar skokom planil v sobo. Zakaj
sila se mu je mudilo, da iz dna srca in žarečih oči iz¬
bruhne novico: »Mama, vi še ne veste — jaz sem bil pa
v Trstu zaprt!«

Ta novica je mamo bolj genila od najlepših priučenih
besed, pritisnila je dečka k sebi, da je skoro zaječal.

Jera je prinesla večerjo na mizo, zabeljen stročji fižol
in krompir v oblicah, oboje z domačega vrta. Pozdravila
je gospo, kakor da se nista niti za trenotek ločili, v srcu
pa je čutila kos zadoščenja za prestane krivice. Toda vse
neprijazno občutje jo je minilo, ko ji je gospa glasno od¬
zdravila in ji stisnila roko.

Sklenjen je bil vsestranski mir.

*

* *


175

Pirc se je vozil s svojo ropotijo po cesti, mešani ob¬
čutki so mu polnili dušo in včasi ga je obšla misel, zakaj
ni rajši ostal v Ljubljani. Vse ga je dražilo: kamen na
cesti, ki je kolo hreščalo čezenj, voznik, ki se ni pravo¬
časno in tako umaknil, kakor bi se moral po razpoloženju
Pirca, kužek, ki je lajal in se zaganjal v konja. Take raz¬
mere! se je hudoval v mislih. — Ah, če mi ne bo všeč,
se pa vrnem!

Drugače Peter. Ta je veselja zavriskal, kadar je po¬
skočil voz, nemara bi ga celo veselilo, če bi se prevrnili.
— Srečali so kmeta, ki je kimal na svojem koleslju; pa
je mikalo Petra, da mu zakliče: Oče! Kmetič bi se zbudil
in prestrašen vprašal: Kaj pa je? — in Peter bi pokazal
na kolo in rekel: Kolo se vrti! — To bi bilo smeha! Toda
bal se je mrkega mojstra. — Za mojstrovim hrbtom je
kazal psom z razkrečenima prstoma rogovilo, kar od pra-
veka sem smatra pasji rod za najkrutejšo žalitev, ki je ni
moč molče prenašati; Poleg je z veščim očesom opazoval
sadje na obcestnem drevju.

Tako so se počasi pritresli do Dolenjevasi.

Pirc ni bil pozabil, kako neprijazno se je zadnjič po¬
slovil od tete. Kaj ji naj reče? Da bi le že minilo prve
pol ure . . .

Voznik je rekel »oha!« in voz je postal pred hišo.

Na pragu se je prikazala teta Mica. Plosknila je v
roko in zaklicala: »Bala je tukaj in ženin — nevesta, kje si?«

Pirc se je skobacal z voza in je slovesno stopil k teti,
da jo ogovori z izbrano besedo, ki naj bi uravnala njuno
razmerje nekvarno njegovemu stališču tako, da bi bilo
prav na obe* strani.

Toda teta Mica mu je stisnila roko: »Bog daj!« in mu
prekrižala lepo namero obrnivši se k Petru, ki je z neiz-
recnim zanimanjem opazoval hlapca, ko je razpregal konja.

»Pazi, da te konj ne kopitne tja pod nos! Semkaj
stopi, griža ljubljanska; čakaj, pri nas te že spitamo!«

Te besede so zaščegetale mojstra Pirca. Mar je pri
meni stradal? si je mislit in že se je hotel oglasiti s stvar¬
nim popravkom, toda ta čas je od vrta semkaj pritekla
žena, ogorela je bila, smejala so se ji lica, objela ga je
čez rami in se ž njim zasukala. Tudi zanjo je imel Pirc
pripravljeno primerno pridigo o dolžnostih žene, ali ko ga
je žena vrtila — k tej polki se ne bi kaj prilegala resna
beseda, pa jo je opustil.

176

Koj za Pirčevo mamo je od vrta sem prihajala še
neka osebnost: mlad, golorok možic, v škornjih, z modrim
predpasnikom. Pirc ga skoro ni spoznal: Ta-le kmetiček,
ali je naš Tonček ali ni?

Resnično je bil Tonček in sram ga je bilo in bal se
je. Mati mu je stopila naproti, ga prijela za roko in ga
privedla pred očeta. »No, zdaj pa le govori!«

Tonček je povešenih oči zdrdral priučeno mu molitvico:
»Ljubi oče, odpustite mi! Obečam vam, da vam z obilno
pridnostjo povrnem veliko škodo, ki sem vam jo naredil.«
Mama je rekla »No!« in ga dregnila v pleča; vsled te izpod-
bude je ujel očetovo roko in jo poljubil.

Posebno lep ogovor, oster in pretresljiv, je bil mojster
Pirc namenil sinu, ogovor namešan iz zaslužene graje, zlatih
naukov in povzdigovanja samega sebe. Toda ko je bil
Tonček pritisnil svoj cmok na očetovo roko, je smatral
mučno ceremonijo za končano in se je obrnil kakor blisk
k Petru in ga vprašal: »Ali ste dobro vozili? Kadar jaz
vozim, beži konj kakor vlak. Boš videl, kakšen imam bič!«
In že sta se izgubila.

Teti je nemara tudi bilo že dovolj ceremonij, pa je
povabila Pirca in vse v hišo, da se malo okrepčajo.

Pircu se je zdelo: Tako delajo z mano, kakor sami
hočejo! Pa se je vdal in so šli v hišo, kjer jih je pozdra¬
vila dobro založena miza. Tončka in Petra je bilo seveda
treba posebe klicati, ker sta šla ogledovat bič in za bičem
žrebička in za žrebičkom backa in za backom zajčka. O,
kako je strmel Peter, kako je požiral sline! —

Drugi dan si je Pirc uredil svojo delavnico. Dela ni
pogrešal, za začetek so mu nametali na kup kar deset parov
domačih črevljev in škornjev, da se jih usmili.

Toda ni utegnil.

Spravljali so otavo, modro nebo je bilo prepreženo z
onimi nežnimi, pernimi oblački, ki oznanjajo dež, in hiteti
je bilo treba, da še danes pride seno pod streho.

»Pa stopita še vidva pomagat,« je rekla Pirčeva možu,
»ti in Peter, saj vidiš, kako se mudi z delom!«

»Nisem vajen,« je ugovarjal Pirc.

»Obračati boš že znal,« je odvrnila Pirčeva. »Tako
boš delal kakor drugi.«

Mojster Pirc in vajenec Peter sta dobila vsak svoje
grablje in sta stopila v vrsto, ki je obračala otavo in jo
potem grabila na kupe. Soparno je bilo, hiteli so, komaj


177

so utegnili si brisati debele znojne kaplje s čela in vratu.
Tonček je vozil z lojtrami, važno je sedel na vozu, samo¬
zavestno je vladal vpreženi par s hi in bistahor, in če je
vozil pod drevesom, ni nobenkrat pozabil flikniti z bičem
v zeleno perje nad glavo. — Glej ga ptiča, si je mislil
črevljar, kako se nosi! — skoro se mu je zamerjalo,
da ima fant odličnejši posel nego on.

Naložili so seno in ga spravili domov in ko se je
ponoči usul dež, se je še črevljarju dobro zdelo, da je svoj
konec pripomogel pri delu.

Sledeči dan je deževalo, mlatili so in čistili žito; črev-
ljarja je dvignilo s stola in je stopil pogledat, kako delajo

— vse mu je bilo tuje in novo.

Tonček se je moško vrtil okoli dela in delavcev. Očeta
se ni baš razveselil, bolj kratke mu je dajal odgovore —
toda oče je hotel še pod kozelc, kaj je v štantih, in Tonček

— hočeš nočeš — ga je moral spremljati. — Čudno, vse
je vedel ta fant! Mojster Pirc niti ni ločil ječmena od
pšenice, fant pa je še to imel v glavi, koliko so ene stvari
vsejali, koliko druge, in koliko bo pridelka.

Ko sta se vrnila na pod, glej ga spaka — Peter s
silnim navdušenjem suče kljuko pri čistilnici! Že ga je
hotel mojster zapoditi nazaj v delavnico, pa se je premislil

— naj bo danes! —

Prišla je nedelja in so šli zjutraj vkupe k šesti maši;
teta Mica in Pirčeva mama sta sedli v klop, lonček je
šel pred oltar, črevljar pod kor. Po maši so postali pred
cerkvijo: birič je klical oblastvene ukaze. Potem so krenili
domov.

Tonček je bil vsem znan in ljudje so ga prijazno
ogovarjali. Oče Pirc je gledal in se čudil: Ali je to tisti
zanikarni, potuhnjeni šolarček, kakršnega se je kazal v
Ljubljani in ki je na njem poskušala očetova roka vse
raznovrstne vzgojne načine, pa brez uspeha?

Pot se je vlekla po gričku navzdol skoz gozd. Spotoma
je pravila teta, kako je nagajal dež, ko so sejali repo —
da bo krompir gnil, če bo toliko moče — in da je kravar
pijanec. Tonček ji je zgovorno pomagal pri pripovedovanju,
ali ko je pripovedoval, ni nikdar pogledal očeta, le materi
so veljale besede in teti.

Nič me nima rad, si je mislil Pirc.

Doma so zajtrkovali. Tonček je urno popil svoje mleko
in s kruhom v roki smuknil skoz duri; ko je bil zunaj, je

12

Ptički brez gnezda.

178

za sabo poklical Petra. Ali namesto Petra mu je sledil oče.
»Čakaj, Tonček, mi boš kaj pokazal okoli hiše!«

Oče se je sila zanimal za njegov bič in ni bilo dru¬
gače, moral mu ga je pokazati. Imeniten je bil ta bič. Kupil
ga je bil Tonček sam, in je bil iz lesa, ki mu pravijo ko-
privovec in ne rase v naših krajih. Ni kar tako z bičevniki!
Tri dni ga je imel zakopanega v mastnem gnoju, potem ga
je še namazal z oljem, zdaj pa je prožen, da se ga lahko
ovije okrog prsta.

Ali je malo strmel oče Pirc, ko je poslušal vso to
modrost!

Prišla sta v hlev. Tonček že ni bil več tako skop
z besedami, ali pri žrebičku, tam šele se mu je odprl jez
zgovornosti, tam, in v živahnem pripovedovanju se je celo
spozabil, da je prijel očeta za roko. Tako lepa žival! S ka¬
kim obžalovanjem je pravil, da ga bo teta prodala od ko¬
bile .. . Škoda je žrebička, ki je tako lep in ga bodo še
pogrešali, zakaj konj rjavec gre v leta, žrebiček bi se pa
lahko že čez eno leto privajal k delu . . .

Oče Pirc je rekel napol v šali: »Kaj pa, če kupim jaz
žrebička od tete?«

Kako so se takrat zaiskrile Tončku oči!

»Če ga kupim, lahko ostane pri hiši,« je dostavil oče.

»Ali je res, ata?« je vzkliknil lonček in s takim za¬
upanjem pogledal očetu v oči, kakor še nikoli, oberoč ga
je prijel za roko in se pritisnil k njemu. Potem pa ga je

nenadno prijelo, da je izpustil očetovo roko, mu plašno

pogledal v obraz in ga vprašal: »Ali ste še hudi, ata?«

Pa ata ni bil več hud — žrebiček ju je poravnal.

22. Kaj je rekel prijazni gospod nadstražnik in
kako imenitno je napredoval Stanko.

Pirčevo stanovanje v Korenovi hiši ni stalo dolgo
prazno, že drugi teden se je vanj priselila stranka, ki se
ni sama nič manj čudila temu dejstvu, nego se mu je
čudila Nanča.

Stranka ta je bila Kocmurjeva in je Nanča imela zdaj
pri njej svojo hrano. Stvar je bil uravnal dobrovoljni gospod
nadstražnik Kobilica, ki ga je bila sodnija postavila Nanči
za novega kuratorja.

Poklical jo je bil predse in Nanča je prišla, prežeta
svetega strahu in globokega spoštovanja. Počastil jo je z

179

gospodično in jo prosil, naj izvoli sesti, pa je šlo kar gladko:
Nanča je na vse, kar jo je vprašal ali ji nasvetoval, nežno
odgovarjala z »Ja!«

»Postavili so me vam ob stran kakor nekakšnega
svetovalca,« je pričel. »Meni je prav, če je vam prav. Če bi
imeli moža, bi se mož brigal za vas. Ker ste si pa izvolili
častiti samski stan, kaj ne? — je pa moja ta skrb.«

»Ja!« je rekla Nanča in kar toplo ji je postalo sa¬
mega počaščenja.

»Veste,« ji je razlagal gospod Kobilica, »nerodno je,
da nimate nikogar v hiši, da bi vam bil v sili na pomoč.
Tako sami ste, zapuščeni — smilite se mi!«

Nanča je uvidela, da je to res in je pritrdila: »Ja!«

»Verjemite, kar težko mi je . . . Mene bi bilo strah —
ali vas ni, gospodična?«

»Ja!« je rekla Nanča in se spominjala ranjkega brata
Antona in njegovih polnočnih posetov — na! in zdaj ima
celo dva na onem svetu, da ji lahko hodita ponoči v vas.

»Ti komedija ti! Če zbolite, kaj potem?«

»Ja!«

»Kar dobim vam kakega človeka v hišo — saj je Pir¬
čevo stanovanje prosto — tako bo najbolje.«

»Ja!« je rekla Nanča in je bila prepričana, da je vse
zlato, kar govori prijazni gospod nadstražnik.

Le-ta se je popraskal za desnim ušesom. »Kaj pra¬
vite, če bi .. .«

»Ja!« je vljudno pritrdila Nanča, še preden je končal
gospod Kobilica svoj preudarek.

»No, potem sva si pa enakih misli! Sestra je le sestra,
kaj ne? — če je prav v nesreči. Obe vkupe bosta laže živeli,
kakor vsaka zase. Saj sem vedel, da imate dobro srce, zelo
me veseli, da se nisem motil.«

Nanča se je zavzela: ali so to res njene misli? Tako .
se ji je zdelo, kakor da jo gospod Kobilica po nosu navzgor
boža. Pa se vendar ni mogla ustaviti njegovi silni ljubez¬
nivosti. Pravkar ji je bil pihnil mogočen oblak dima v lice,
koj nato pa vzkliknil: »Oprostite, gospodična, čisto sem
pozabil vas vprašati dovoljenja, ali smem kaditi! Skoz okno
jo vržem, pipo grdo!« In že je eno roko del na naslonilo,
kakor bi hotel vstati, pa je Nanča kar glasna postala same
prijaznosti in mu ubranila.

Res, sila golanten gospod!

»O, gospodična,« je rekel, »vi ste pametna gospodična,

12 *

180


z vami se lahko govori! — Še danes vam pošljem vašo
sestro . . . Kaj sem hotel reči — toda to bodi samo za vaša
ušesa in za nikogar drugega. Vaše sestre mož Kocmur ne
sme v hišo; če bi se prikazal, koj mi pridite povedat! Vse
drugo bo moja briga!«

Gospod Kobilica je vstal, dal pipo iz ust, strogo po¬
gledal Nančo in ji zažugal, kakor da ne stoji ona pred
njim, ampak Kocmur: »Meni se ne bo nikdo upiral! Grom
in strela in blisk!« Udaril je z desno pestjo po mizi in še
enkrat z očmi predrl Nančo. Potem je spet sedel, zapuhal
in prijazno izjavil: »Tako je, moja ljuba gospodična, le brez
strahu! Skrbel bom za vas kakor za lastno sestro. Pa
z Bogom!«

Pomolil ji je roko. Nanča se mu je pokorno poklonila,
rekla: »Pa z Bogom!« in odšla. Občutki pa, ki jih je imela,
so bili namešani iz radosti nad obilno častjo, iz strahu
pred mogočnostjo novega kuratorja in iz končka odpora
zoper sestro.

Diplomatični gospod kurator je bil tako previden, da
je sam privedel Kocmurko v Korenovo hišo, in je bila nje¬
gova prijaznost tako odločna in neodoljiva, da ni Nanča
ne z besedo ugovarjala, ampak segla v roko jokajoči se
sestri in jo celo poljubila, kajpada ne brez sila ljubeznive
izpodbude po gospodu kuratorju.

Pričeli sta torej gospodinjiti in sta dobili — takisto
po prizadevanju imenovanega svojega pokrovitelja — celo
pomočnico in sicer dražestno gospodično Irmo Kocmurjevo,
imenovano general Radecki, ki je ž njo napravila policija
zadnji poskus v dobrem in jo izročila materi z grožnjo,
če bi ušla in se potikala po mestu, da gre koj in brez
usmiljenja v hišo prisilnega dela.

Na vse tri je vplivala kruta ljubeznivost prijaznega
gospoda nadstražnika s tako silo, da so bile druga bolj
krotka od druge in je kazalo, kakor da bodo živele v naj¬
lepši slogi.

O starem in mladem Kocmurju pa ni bilo do njih ne
duha, ne sluha.

*

* *

Slavni ameriški cirkus Šparenblek je, kakor je kazalo,
res obetal Stanku najsijajnejšo bodočnost. Prvi večer — že
kapelnik. Par ur pozneje, komaj da je nakrmil konjiča z
ukradeno deteljo — že nadkonjar s pravico do svetlih škor-

181

njev in dolgega biča, čim si jih omisli, in z dolžnostjo spre¬
jemati klofute neumnega Avgusta. In še so ga čakale višje
in višje časti . . .

Druga predstava v Logatcu je imela enak spored kakor
prva; obljubljene nove, presenetljivo učinkovite točke so žal
izostale po krivdi občinstva, ker ni hotel ne eden iz nje¬
gove srede tvegati zahtevanih petsto kron za užitek, da vidi,
kako se da gospod ravnatelj trgati konjem oziroma s skalo
in kladivom si drobiti črepinjo.

Po tej drugi predstavi je namignil ravnatelj Stanku in
sta stopila v kraj.

»Gospodine nadkonjar,« je rekel, »moja družina bo
večerjala doma. Jaz pa grem v gostilno — znaš, zaradi
občinstva — občinstvu daš prijazno besedo, vljudno ga
povabiš, pa je cirkus poln. — Ti si nadkonjar, nadkonjar
ima pravico, da gre z ravnateljem v gostilno. Zato ti do¬
volim, da greš z mano — ako imaš novcev.«

Stanka je mikala gostilna, hitro je pritrdil: »Imam.«

»Torej idiva!« ga je naklonjeno pozval ravnatelj in
sta mahnila v vas.

Spotoma je uvajal mladega nadkonjaria v tajnosti glu-
maškega življenja. »Mlad si, toda imaš dobro glavo. Mene
poslušaj, hitro se priučiš vsemu! Torej čuj! Če pride rav¬
natelj z nadkonjarjem v gostilno, je nadkonjar njegov bla¬
gajnik, zato plačuje nadkonjar. Ali si razumel? — O, srečen
si, bistro imaš glavo!«

Dospela sta do prve krčme in sta stopila v slabo raz¬
svetljeno gostilniško sobo. Za mizo sta sedela dva goloroka
gosta, krčmar jima je delal druščino.

S pokroviteljskim glasom in s primerno kretnjo roke
jih je pozdravil ravnatelj: »Gospoda moja — poklon! Ne
dajte se motiti! Moj gospodine nadkonjar, sediva semkaj!«

Sedla sta v nasprotni kot.

Naročil je jedi in pijače in ko sta se zalagala in prima-
kala, je z donečim glasom povedal marsikaj zanimivega,
kratkočasnega in izpodbudnega, kar je lahko bilo tudi mo¬
žem pri drugi mizi v razvedrilo in dragocen pouk. Tako o
svojem konju, ki sam turški sultan nima lepšega in ga je
bil dobil v dar od princezinje, ki se je vanj zaljubila in ga
hotela za moža, pa ji ga je oče branil, in je moral sredi
noči zapustiti kraljestvo, da niti ni imel časa vzeti s sabo
strehe svojega cirkusa. — In o svoji moči je pravil, kako
so ga napadli trije roparji, ko je šel navsezgodaj sam po

182

cesti v mesto — denar je nesel v hranilnico, pettisoč gol¬
dinarjev samega srebra v močni vreči, za en cent ga je
bilo gotovo. Pa ga sredi gozda napade pet tolovajev. On
pa, ne bodi len, zavihti vrečo s srebrom onim sedmim po
glavah in že se je vseh devet valjalo po tleh kakor enajst
mladih mačkov, on pa je šel naprej, še ozrl se ni za onimi
trinajstimi.

Mladi nadkonjar je z očmi in ustmi požiral prečudo¬
vite dogodbe in že je gledal samega sebe v sredi enakih
pustolovščin.

Snedla sta in popila in ravnatelj je dregnil Stanka in
mu zašepetal: »Pripravi denar!« Potrkal je s prsti po mizi:
»Onda — plačava!«

Krčmar se je leno zasukal na stolu in zaklical v vežo:
»Katra!«

Stanko se je pripognil, skrivaj je izza črevlja privlekel
desetkronski bankovec. Gostilničarka je napravila račun in
menjala in gospod ravnatelj je hladnokrvno spravil drobiž
v svoj žep. »Gladek račun, dobri prijatelji!« je izjavil in
gostilničarka mu je z vljudnim nasmehom pritegnila.

Dvignila sta se in šla k počitku, ravnatelj v voz,
Stanko v šotor pod milo nebo.

Sledeči dan je ravnatelj nenadno ukazal in umetnost
je zapustila Logatec ter se pomaknila v Planino. Ta dan
ni bilo predstave, le gostilne sta obirala ravnatelj in nad¬
konjar — »zaradi reklame« je rekel ravnatelj.

Bistroumni nadkonjar je bil od prejšnjega dne že toliko
napredoval, da je poznal glumaški običaj pri plačevanju in
ga ni bilo treba opominjati. Zanimivi ta običaj pa je spravil
v sklad s koristmi svojega žepa, in ko je prišlo do računa,
je imel že pripravljen drobiž, da krčmarju ni bilo treba
menjavati, gospodu ravnatelju pa ne spravljati presežka.

Ravnatelj Šparenblek je postrani gledal to početje
svojega nadkonjarja. Ko se je v drugi in tretji gostilni po¬
novilo, je zmajal z glavo in izjavil: »Ej ej, škoda zate —
imel sem dobre namene ... Pa ako nočeš, ako nimaš za¬
upanja v svojega ravnatelja . . .«

Molče sta korakala proti domu. Blizu voza in šotora
je ravnatelj postal in svojo široko šapo položil Stanku
na. ramo.

»Poslušaj me, mladi možl Povišati sem te hotel. V
neumnega Avgusta sem te hotel povišati, pri moji veri, da
sem te hotel!« Tri prste je dvignil proti nebu in zazibal

183

se mu je junaški glas. »Že jutri bi bil neumni Avgust! —
l oda če nočeš .. .«

»Saj hočem!« je hitel Stanko.

»Ne vem, če smem in če zaslužiš,« je globoko iz prs
grmel ravnatelj. »Sto sem plačal forintov, ko sem postal
neumni Avgust. Taka je postava! 'l oda jaz — poglej mi
v oči, položi roko na srce in govori: ali sem kaj zahteval,
ko sem te naredil za nadkonjarja? Nič! — Ali da postaneš
neumni Avgust in ne plačaš prav nobene takse, to ne grel
Ne gledam na denar, ali zoper postave je, zoper božje in
cesarske . ..«

»Sto forintov nimam,« je s klavrnim glasom legal
Stanko. Slutil je, če prizna svoje bogastvo, se sam izda za
tatu — odkod drugod naj bi imel denar . . .

»Nimaš?« je vprašal Šparenblek. »Ne boj se! Lastni
oče te ne bi bolj ljubil, nego te ljubim jaz. Deset kron boš
položil, stoindevetdeset pa jih utrpim jaz. — Govori, ali
nisem tvoj dobrotnik?«

Stanku je šinila kri v glavo. To, kar si je najbolj živo
želel, odkar je prvič videl cirkus, to se mu zdaj izpolni!
Neumni bo Avgust, mahedrave bo nosil hlače, klofute bo
delil, šaljive dajal odgovore in migal z ušesi — občinstvo
pa bo rezgetalo smehu. .

Radostno je vzkliknil: »O, da, deset kron lahko dam,
ko j jih dam!«

»Dvajset sem rekel,« je popravil ravnatelj, po rado-
voljnosti Stanka ocenjujoč stanje njegove blagajne, »deset
goldinarjev ali dvajset kron!«

Obzirno se je obrnil v stran, da je Stanko lahko dvig¬
nil zahtevano svoto iz svoje zakladnice v obuteli.

Ravnatelj je spravil denar in izjavil: »Idiva, da pijeva
štempelj in pečat, kakor veli postava! Ali ne delaj sramote
sebi in meni! Plačuj s papirjem, da ne bodo mislili, da sva
berača — berači plačujejo z drobižem!«

Vrnila sta se v gostilno. Ravnatelj je bil sila zgovo¬
ren in je pravil velezanimivo zgodbo, kako je glumil pred
ruskim carjem in dobil v nagrado pet cekinov in tri med¬
vedje kože. V znamenje štemplja in pečata je trkal z novim
neumnim Avgustom, mu napival in mu prerokoval slavo in
bogastvo. Krčmarju in krčmarici pa je razodel, da je mladi
mož edini potomec zadnjega indijanskega kralja Fičifaja, ki
je žrl žive golobe neoskubljene in znal streljati okoli vogala.

Tako prijazen ni bil še nikoli. Naposled je razkazal

184

Stanku, ki se ga je že prijemala pijača, še prelepo igro
»trululu«. Imel je dve majhni kroglici, rdečo in belo, in dva
naprstnika, pomešal je kroglici in ju pokril. »Ugani, kje
je rdeča?«

Stanko je imel bistre oči. »Tukaj, pod tem naprstnikom.«

Ravnatelj je dvignil naprstnik. »Pasja taca, resje! Ali
si človek, ali si čarovnik? ... Še enkrat!« Zopet je pomešal
kroglici in hitro nanji poveznil naprstnika.

Stanko mu ni bil genil oči od prstov. »Tukaj je!«

Pogodil je!

Ravnatelj se mu ni mogel načuditi. »Dečko, ti imaš
posebne oči! S takimi očmi boš hitro bogat. Recimo na
primer . . .« Pomešal je in pokril. »Stavim deset kron —
če uganeš, tvoje so!«

Kaj ne bi stavil Stanko, saj je videl, pod kateri na¬
prstnik je prišla rdeča krogla! — Ravnatelj je položil na
mizo deset kron, Stanko je storil takisto, potem se je do¬
taknil naprstnika: »Tukaj je rdeča!«

»Ej,« je rekel ravnatelj, »mladi mož, kar vem, da me
pripraviš ob desetak! — Toda bodi, tebi ga privoščim bolj
kakor lastnemu sinu!« — Dvigal je počasi pokazani na¬
prstnik — Stanku se je smejalo lice, tako siguren je bil,
da je pogodil prav — ali glej, i?pod naprstnika se je po¬
kazala bela krogla!

Stanko ni mogel verjeti . . . saj je vendar videl, da je
bila rdeča, ko jo je pokrival ravnatelj!

»Rdeča je tu!« je rekel ravnatelj in dvignil drugi na¬
prstnik. »To pot si se zmotil . . . enkrat se lahko zmoti
vsakdo. — Ali ne maram tvoje izgube! Na, vseh dvajset
kron, stavi jih še ti dvajset — uganeš in vse bo tvoje!«

Pokril je krogli in Stanku se je zdelo, da ji je nalašč
prav okorno mešal, nemara res želi, da Stanko dobi stavo ...
Natanko je videl: rdeča krogla je pod desnim naprstnikom
— pomota je izključena!

Položil je svojih dvajset kron poleg ravnateljevih in
pokazal desni naprstnik: »Tukaj!«

Ravnatelj ga je dvignil, krogla je bila — bela!

Kri je zalila Stanku lice.

Ravnatelj ga je tolažil. »Ej, žal mi je! Nič ne de . . .
sreča se obrne. Z drugim ne bi več igral, ali ker si ti . . .«

Stanka je prijemala strast. Že je dvignil nogo, da si
izza črevlja vzame še denarja — tedaj se odpro vrata in
prikaže se orožnik. »Policijska ura!«

185


Od krogel, naprstnikov, denarja kar hipoma ni bilo
ne sledu več na mizi. Gospod ravnatelj je iztočil vino. »Da
te veliki Bog poživi, neumni Avgust! Plačaj, čas je, da
greva spat!«

Stanko je plačal, drobiž je spravil spet ravnatelj in ko
sta jo ubirala domov, je Stanko meril cesto... Hitro je zaspal.

Drugega dne je bil v glumaškem vozu rodbinski po¬
svet. Predmet mu je bilo vprašanje, ali in kako bi se pomno¬
žili dohodki družine, in je rodbinski svet sklenil, da se
najstarejši sin Pepe loči od družine in gre na svojo roko
glumit po manjših krajih proti Trstu in Reki. Takih umet¬
niških potovanj je Pepe že več opravil. Seveda brez ne-
prilik niso bila — že parkrat so ga bila oblastva po odgonu
nazaj poslala staršem . . . Navzlic temu je rad hodil na pot,
mikala sta ga prostost in denar.

Stanko je prirejal večerno prizorišče in s težko glavo
premišljal prelepo igro »trululu«, ko ga je počastil s svojim
posetom ravnatelj.

Otožen mu je bil obraz, turobno je pokimal in si s
prstom obrisal suho solzo iz očesa. Globoka ginjenost mu
je trepetala v glasu, ko je ogovoril mladega umetnika:
»Moj sin! — Zastonj ti ne pravim tako — izgubil sem sina
Pepeta, ločil se je od moje družbe. Zakaj? Ker sem tebe
povišal v neumnega Avgusta. Nehvaležneš, naj gre! Odslej
mi ti nadomeščaš sina — izkaži se vrednega moje ljubezni!«
Podal je Stanku svojo široko roko in mu jo pritisnil k
ustom. »Že prav — ni mi treba poljubljati roke! — Hajdiva
na delo, da opraviva glavno poskušnjo za učinkovite pri¬
zore z neumnim Avgustom!«

Pokazal je Stanku, kam in kako se naj postavi. Pa
je na mah prekinil pouk in strogo pogledal Stanka. »Ne¬
umni Avgust, bogami, kje imaš obleko? Kako boš glumil
neumnega Avgusta brez obleke? Glej ga! Napravil sem te
za Avgusta, mar te naj še oblačim? Kje pod vesoljnim
nebom se je že slišalo kaj takega? Ali si Avgust, ali nisi?
Si! Potem si po postavi zavezan imeti obleko, drugače si
mi odgovoren za vso škodo, dvesto kron vsak večer!«

Stanko se je plašno oziral, kako bi ušel ogorčenemu
ravnatelju, ta pa je napel prijaznejše strune. »No — že
dobro! Ker te imam rad, ti pomorem ... Idi k moji ženi,
morebiti ima kako obleko in ti jo ceno proda!«

Prijel je Stanka s trdo roko in ga peljal k ženi v voz.
Priporočil ji ga je s toplimi besedami in ravnateljica je bila

186

blagega srca in ni več zahtevala kakor borih petdeset kron
za vso obleko s špičasto kapo vred, dasi je bila med brati
vredna cele štiri krone, kvečjemu pet.

Kaj je hotel — kupil je in plačal.

Ali zvečer, ko je raztegnil hlače in so veselja zavri¬
skali otročaji v občinstvu, mu ni bilo več žal denarja in
se je čutil srečnega.

Iz Planine so šli v Postojno, odtod na Šent Peter, tako
so polagoma priromali v Ilirsko Bistrico.

Dan je bil enak dnevu in kakor se človek preobje celo
sladčic, se je tudi Stanko nasitil glumaške slave: dan za
dnem po istem kopitu, edina izprememba le v načinih, kako
je ravnatelj bezal iz njega bankovce! Misli so mu že uha¬
jale drugam in sumnjivo ga je pogledoval ravnatelj.

Deževalo je; predstava je bila nemogoča, ker šotor
ni imel strehe.

Ravnatelj je bil pust kakor vreme. Ravnateljica se je
napotila v bližnje vasi kupovat las in zamenjavat ogrskih
kronic, koder je še naletela na bistro glavico, da je pustila
dolgim njenim prstom šariti po drobižu. Dom in dojenca je
čuvala šestletna Vanda; sedela je na stopnicah voza pod
dežnikom in kadila kakor Turek.

Mračilo se je. Ravnatelj je pozval Stanka: »Avgust,
moj sin, hajdiva med občinstvo!«

Šla sta v krčmo, sedla sama zase v kot in ravnatelj
je naročil. Dolg in resen pogled je uprl v mladega tovariša
in ga polglasno ogovoril: »Zaradi tebe sem izgubil sina!
Steber je bil moje družbe. Pa te ne preklinjam zaradi tega.
Ali vedi, zdaj si ti moje upanje in moja tolažba. Gorje ti,
če bi me varal! — Pij, moj sin!«

Natočil je vnovič kozarca in nadaljeval: »Boga tam v
nebesih zahvali, da si prišel v moje roke — drugi bi te
bili že slekli in odrli! Jaz pa nisem samo tvoj ravnatelj,
ampak tudi oče in prijatelj. Zato pij!«

Trčil je s Stankom in izlil kupico vase. Stanko je obo¬
tavljajoč sledil njegovemu zgledu — ni mu dišal trpki teran.

»Jako je prav!« ga je pohvalil ravnatelj. »Kdor se
brani pijače, je hinavec in izdajica! — Jaz vse vem, vidim
v srce, berem misli . ..« Ostro mu je sikal glas: »Nikogar
ne držim — ali kdor je v moji službi in hoče proč: tri¬
mesečna odpoved, tako pravi postava!« Potem je spet ubla¬
žil svoj glas. »Ni grše lastnosti, nego je nehvaležnost . . .
ali ti si pošten dečko, vate zaupam. Pij!«

187

Spet je moral izpiti. Vino neprijetnega okusa mu je
lezlo v glavo, pa ni postajal vesel, le zaspan.

»Dolg čas je nocoj,« je vzdihnil ravnatelj, »daj da se
razvedriva!« Položil je na mizo kroglici in naprstnika.

Ali Stanka ni nocoj nič zanimala prelepa igra »trululu«.
Odkar se je naveličal cirkusa, je gledal tudi ravnatelja z
drugimi očmi. »Slepar!« si je mislil.

»Truden sem, grem spat,« je povedal. Položil je na mizo
tolar, ki si ga je bil v ta namen že pripravil v žepu.

Ravnatelj je ostrmel. »Kaj? Kdo? Kam?« Zarohnel je:
»Bo-ga-mi! . . .« in je meril Stanka z očmi. »Ti si mi pravi
ptič! Kdo pa si? Ali te naj peljem k žandarjem?« Siknil
mu je v uho: »Da te zapro, ker si tat! — Lopov!« Po¬
trkal je s steklenico po mizi. »Še en polič!«

Krčmarica je prinesla vino. Ravnatelj je natočil. S
prisiljeno prijaznostjo je napil. »Pij, pohrustal te belcebub!
Kdo prej?« Ni prej izpustil Stanka iz oči, da j.e izpraznil
kozarec.

Stanko je bil pripit, dušil ga je zaspanec, pa vendar
se je zavedal, da je v pesteh sovražnika. Otresal se je za¬
spanosti, kimal besedam ravnatelja, skušal preudariti svoj
položaj — ali omagoval je, trudne veke so se mu zapirale.

Srepo ga je gledal ravnatelj. Zamrmral je: »Magarac!«
— izpil vino, Stanku vzel iz rok tolar in plačal. Dregnil
je mladega prijatelja v rebra, da je planil kvišku, in sta
šla. Vso pot je streljal ljute bliske na opotekajočega se
Stanka, zabavljal in klel in v znak svojega globokega
ogorčenja pljuval v konfine in v brzojavne droge.

Deževalo je, hladne kaplje so Stanka osvežile. Prišla
sta do voza. »H a j d i noter,« je zarentačil ravnatelj, »na dežju
ne boš ležal!«

»Saj lahko spim pod vozom,« se je branil Stanko, ob¬
hajal ga je strah pred ravnateljem . ..

Ta ga je zgrabil za ovratnik in ga kratkomalo porinil
v voz. Zaklenil je duri in šel v zadnji konec voza. Stanko
se je koj pri durih zleknil na tla, zaspati mu pa ni dalo.

Neznan strah ga je begal, burno mu je tolklo srce —
česa se boji? V onem koncu je ravnatelj ropotal s črevlji,
z ženo sta šepetala . . . Spominjal se je Stanko ravnatelje¬
vih grozečih besed in pogledov, trudil se je, da razloči,
kaj šepetata — žena je opominjala: »Tiho bodi!« Kaj je go¬
voril ravnatelj, ni razumel.

Zbiral je misli, ali strah mu je jemal ves preudarek,

188

ni se upal geniti, zadrževal je sapo, zalival ga je mrzel pot

— o, da bi bil že skoro dan in on zunaj voza!

V zvoniku je bilo enajst. Kdaj bo šele jutro! Pet, šest
ur mora preteči, preden se prične daniti . . . Vsaka ura ima
šestdeset minut, vsaka minuta šestdeset sekund. Če bi tako
hitro štel, kakor teko sekunde, koliko bi moral našteti, da
se stori dan! Nehote je pričel: »Ena, dve, tri štiri, pet. . .«
pomalem se mu je dremalo in ni vedel, kako je prišlo —
ko je mislil, da šteje med dvesto in tristo, ni štel, ampak
molil očenaš in je poleg zaspal.

Sanjalo se mu je, da hodi po gozdu in se ozira po
ptičjih gnezdih. Hola, na košatem hrastu je čuti čivkanje!
Stopi okoli hrasta, da vidi, kje — joj, v vrhu so! Tako
lepih ptičev še ni videl, rdeči so in beli in naprstnike imajo
na glavah kakor krone. In se mu je zdelo, če se dobro
stegne, bi dosegel prvo vejo, potem bi se potegnil kvišku
in si pomagal od veje do veje v vrh in do čudalepih ptičev.
Že se hoče pognati kvišku, pa ne more od tal, noga mu
je težka — ujel se je v past, v vrhu pa krakajo črne
vrane! Ali so vrane, ali so čudalepi ptiči s kronami? Alije
le sanjal o čudalepih ptičih ? . . . Nemara je res le sanjal . . .
Tudi o vranah je sanjal ... O pasti pa vendarle ni sanjal

— nekaj ga drži za nogo!

Tako se mu je stopnjema vračala zavest. Odprl je
oči — saj ni niti v gozdu, noč je in on leži na tleh — v
ravnateljevem vozu .. .

Tisti hip pa je neusmiljeno zakričal: čutil je tujo roko,
ki ga drži za nogo in mu oprezno sezuva črevelj. Kdo je?
Kaj mu hoče? Od silnega strahu zmeden, si niti ni zraču-
nal, da je tuji roki pač le za denar — v smrtnem strahu
je mislil, da mu gre za življenje.

Kričal je. Tuja roka je odnehala; oglasili so se otroci,
najmlajši je zavekal, ženska je vprašala, kaj je? — Nekaj
je zaropotalo v vozu, potem je zarenčal ravnateljev glas
iz drugega konca: »Zanikarni fante, ali ne boš dal miru?
Drugače ti pomorem!«

Stanko je tiho sedel pokonci in objel z rokama koleni.
Z očmi je skušal predreti temo, drhtel je po vsem životu:
zaspanec mu je prešel.

Bdel je, drhtel in čakal, da bije ura. Dolgo, dolgo je
trajalo, da je bila — bila je dvanajst. Kdaj bo konec te
noči! — Po polžje je lezel čas. Stanka so bolele kosti, ni
se upal premakniti. Napeto je gledal in poslušal, vsak hip

189

ga je varal strah: zašumelo je kaj ali zaškripalo, pa ga
je spreletela vročina, v sencih je čutil utrip, trepetal je:
zdaj, zdaj ga zopet zgrabi tuja roka!

Tačas se mu je prvikrat zbudila misel: Grešil sem,
zdaj me tepe greh! Lovi me kazen za tatvino, za vso za-
nikarnost ... Iz strahu so se mu oglašali kes in dobri
naklepi. Nikdar več kaj takega! si je obljubljal. Le to noč
naj prestanem, le živ se naj rešim iz tega roparskega brloga
— naravnost grem v Ljubljano, črevljarju nesem denar,
kar ga še imam, na kolena padem predenj in ga prosim
odpuščanja in delal bom karkoli, da si prislužim in mu
vrnem, kar sem že zapravil. Nikdar več, nikdar več!

Ura je bila eno. Trpelo je še celo večnost plahega
koprnenja, da je bila še dve ... tri . . . štiri.

Pričenjalo se je daniti. V vasi se je oglašalo življenje,
čuli so se ljudje in živali, zdaj je zapustila Stanka mora
strahu in sedeč, glavo sklonjeno na koleni, je zaspal.

Zbudilo ga je dobrovoljno grohotanje ravnatelja. »Ho-
hoho, Avgust, mladi prijatelj, vstani, da ne zamudiš zajtrka!
Kaj si kričal ponoči? Ali se ti je sanjalo? Hohoho! Le vstani,
nikar se ne boj, moj sinko, jaz sem tvoj oče!«

Stanko je vstal. Ravnatelj ga je potrepal po rami in
mu sila prijazno pogledal v oči. Stanko se mu je nasmeh-
ljal — prikrival je svoje resnične občutke in misli.

Šel je iz voza in vzel keblico, da gre na bližnji vod¬
njak po vode. Voda se je natekala v keblico, on pa je
gledal, ali ga kdo opazuje. Ko ni videl nikogar, je vtaknil
roki v žep in počasi in žvižgaje stopil za vogal bližnje
hiše, kakor da ima ondu kaj posla. Ko pa je bil za voga¬
lom, je roki potegnil iz žepa in v divjem diru zbežal čez
travnik in v gozd; tu se je oddahnil: Rešen sem! Iz gozda
je prišel na železniško progo, ob progi je šla steza, po
stezi je nadaljeval svojo pot.

Dospel je do železniške postaje. Prihajali so praznično
oblečeni kmetje in kmetice, poslušal je njih pomenek — na
Trsat so bili namenjeni. Voznice so si kupovali na Reko.

Hej, na Reko! Kaj vse je oče pravil o Reki! — Tudi
Stanko mora na Reko — tam je morje, tam so ladje, vsake
vrste ljudje! — Pozabil je na vso grozo pretekle noči, na
kes in obljube, zmagala je lahkomiselnost — zastonj je bil
ostri opomin, ki mu ga je poslalo nebo.

Šel je na vlak in se brezskrbno vesel odpeljal na

Reko.

190

23. Oče in sin.

Nanča, Kocmurka in Mici, imenovana tudi Irma ali
general Radecki, so se polagoma privajali novemu redu.
Pa to ni bilo toliko njih zasluga, nego zasluga neizprosne
prijaznosti gospoda nadstražnika Kobilice. Saj Kocmurka,
ta je bila tiha in potrpežljiva — ali z onima dvema je
bil križ.

Nanča se ni mogla sprijazniti s svojo usodo, da ni
košata hišna gospodinja, ki se ji klanjajo gostači in sosedi,
ampak le skromna preživitkarica. Kakor se je prej hudovala
na sestro, tako se je hudovala zdaj na očeta, ki je napravil
tak testament.

Gospodični Mici ni ugajalo delo. Kar na lepem je
izjavila: »Ne bom nosila drv, ne, in vode in otepala moč¬
nika in kaše! Meni tega ni treba. Jaz grem.«

Mati ji je očitala: »Nespametno dekle! Ali si vse po¬
zabila? Ne veš, kam ti je bilo sojeno, da te pošljejo, in
kako težko sem izprosila, da ti to pot še prizaneso? Kaj
si jim obljubila? Da se ne premakneš od mene! Veš, kaj
sem morala jaz obljubiti in podpisati: da pridem še tisto uro
na policijo in jim sporočim, če bi me zapustila ali ne bi
hotela delati. — Kako sem nesrečna mati!«

Razjokala se je od žalosti. Mici pa je jokala od one¬
mogle togote — mikalo jo je brezdelje, prostost, veselja¬
čenje, pa se ni smela geniti, policijski ukazi so jo držali
kakor v železnih okovih.

O pravem času se je vedno pojavljal gospod Ko¬
bilica, ki je poznal svoje ljudi in vedel, da bo skraja treba
še na vse strani trde roke, in zato ni štedil s svojimi obiski.
Z izpodbudno besedo je pohvalil Mici, pohvalil Nančo, na¬
mignil jima, kako bi se jima hudo godilo, da se ni stvar
tako lepo uredila, kakor se je, in pravil zanimive historije
o ženskah, ki so po svoji trmi in neumnosti prišle v čudne
neprilike. In spet jih je vneto pohvalil vse tri, v kako
zgledno lepi slogi da žive in da so pridne in mirne, mimogrede
je še pripomnil, da od sosedov vse izve, kar se godi v hiši,
segel je vsem trem v roko in se poslovil.

Po takem posetu je nekaj dni spet vladal pri hiši mir,
Nanča se je bala vpiti in zmerjati, Mici je nosila drva in
vodo in delala, česar je bilo treba.

Trajen pač ni bil ta mir, vendar je neprestani vpliv
prijaznega gospoda nadstražnika blažilno vplival na izbruhe

191

nezadovoljnosti tako pri Nanči kakor pri Irmi, in Kocmur-
jevi se je zbujalo rahlo upanje, da ji ljubi Bog morebiti
vendar nakloni po prestanih viharnih časih par zadovoljnih
let. Če se ne vrne mož! — Če pa pride, vsemu bo konec ...

Ta bojazen jo je grizla in pa skrb za sina. — Kje je?
— Kaj počenja? — Ali sploh še živi?

Nadstražnik je tolažil po svoje, da kopriva ne pozebe.
Čudno se mu le zdi, je rekel, da ga še niso prijeli. Ponavadi
se mladim tatom tako mudi z zapravljanjem ukradenega
denarja, da se hitro sami sebe izdado — tudi njega bodo
kmalu imeli!

Slaba tolažba za materino srce: ali naj želi, da skoro
zapade sin strogi roki pravice, ali naj želi, da uide sramoti
in kazni? Če ga dobe, se mu obeta prisilna delavnica —
vsi pravijo, da je tam visoka šola za hudodelce! Ali potem¬
takem ni bolje, da uide, bolje celo, da umre? O, da bi
si rešila vsaj enega otroka poštenega za starost! —

Bilo je tiste dni, ko se je orjaški ameriški cirkus
Šparenblek pomikal proti Ilirski Bistrici. Gospodinjstvo treh
žensk v Korenovi hiši je prihajalo bolj in bolj v pravi tir.
Nanča se je vdala in je gojila kuretino, pri kateri je sled¬
njič našla ono odkritosrčno in brezpogojno spoštovanje, ki
ga je pogrešala pri ostalem svetu. Mici pa je pričenjal
zanimati vrt, kopala je grede, sejala, plela in ko je videla
prve uspehe svojih rok, je delo vzljubila — na veliko
radost matere.

Pa prinese nekega jutra pismonoša pismo. Pisma je
redkokdaj prejemala Kocmurjeva — slutila je: nič ne bo
dobrega. Pogledala je pismo, že je spoznala pisavo, moževa
je bila, in pismo z Reke. Ustrašila se ga je: kake bridkosti
jo spet čakajo!

Mož ji je pisal, da jo lepo pozdravlja in da vedno
misli nanjo in naj mu hitro pošlje petdeset kron. Izprevidel
je, da mora pričeti drugačno življenje, všečno Bogu in
ljudem, zato potrebuje petdeset kron, da jih položi za kav¬
cijo. Obeta se mu imenitna služba in bo kmalu poslal
denar, da pride žena za njim, ki jo zelo, zelo pogreša,
brez nje zanj ni sreče na tem svetu. Petdeset kron naj
takoj pošlje, jih bo že kod dobila, morebiti jih ima Stanko,
če se je že vrnil... stvar je nujna, sicer ga drugi prehite
v službi. Denar mora imeti na vsak način, drugače že ve,
kaj bo storil ... pa bodo drugi tudi nesrečni, ne le on. —
Kako da je bilo s starim Korenom, je bral v listih — zdaj

192

se vidi, da so ga spet po krivem dolžili! Testament pa se
mora ovreči, saj so dohtarji na svetu . . . Tu na Reki ga
vsi ljudje čislajo, bolj nego v Ljubljani, ker so bolj pa¬
metni kakor Ljubljančani. Hči Mici naj koj pobere svoje
cape in semkaj pride; za natakarico bo v gostilni, kjer si
lahko zasluži par sto kron na mesec. Mornarji imajo polne
žepe denarjev; če se jim dobro postreže, kar po kronah
dajo napitnine. Zato naj hitro pride; poprej naj piše, pri¬
čakal jo bo na kolodvoru. Za petdeset kron se pa zelo mudi.

Kocmurjeva je premišljevala to pismo. Zdaj ko so ji
bile bridke skušnje zadnjega časa oprale blato z duše,
kako jasen ji je bil ves gnus tega pisma: laž, hinavstvo,
umazane nakane s hčerjo! Že se oglaša z grožnjami —
ali ji je res sojeno, da jo bo preganjal vse žive dni?

Zatopljena v misli je sedela pri oknu s pismom v
naročju. Ni branila hčeri, ki je prišla v sobo, da je vzela
pismo in ga prebrala.

Mici je brala in je brala še enkrat, potem je plosknila
v roki in vzkliknila: »Mama, dvesto kron na mesec! Jaz
grem na Reko!« — Veselo se je zasukala na peti.

Mati je pogledala hčer, ni je koj razumela.

Mici pa se je sukala in je ploskala: »Na Reko, na
Reko, na Reko! Prijateljice so mi davno pravile o Reki —
take lepe zlate prstane so tam dobile in uhane in zapest¬
nice ... Na Reko, na Reko, na Reko! Koj pišite atu, da
pridem — jutri že lahko grem!«

Kocmurjeva je s strahom spoznala, kako je par vrstic
od očetove roke v hipu uničilo hčeri Mici vse dobre na¬
mere; majhen list papirja, poslan od daleč, je namah po¬
rušil s tolikim trudom pričeto, z vztrajnostjo in ljubeznijo
negovano stavbo poboljšanja! Tako moč ima zlo!

»Vendar ne misliš, da bi šla?« je vzkliknila.

»Zakaj ne?« je vprašala Mici. »Seveda grem. Mar mi
ne privoščite poštenega zaslužka? Kakšna pa ste mati!«

»Poštenega zaslužka!« je ugovarjala mati. »Ali ne poznaš
očeta? Tako mlado dekle, pa v tuje pomorsko mesto!«

»Pošten je človek povsod, če hoče,« se je odrezala
Mici, »kakor je lahko nepošten, čeprav nanj gleda sto
mater. Grem, pa je!«

Kocmurjeva je postala huda. »Kako boš hodila, saj
veš, da ne smeš in da te primejo, koj ko se prikažeš na
kolodvoru!«

»Bojim se tistih vaših policajev!« je odgovarjala hči.

193

»Saj grem lahko peš do prve postaje, pa me naj čakajo
policaji na ljubljanskem kolodvoru, da poženo korenine!«

Šla je k skrinji, kjer je imela svoje stvari, jo odprla
in pričela pregledovati in izbirati obleko in perilo.

Kocmurjeva je stopila k njej in jo z roko odločno
odrinila v kraj, obleko in perilo je pometala nazaj v skrinjo
in jo zaklenila. »Veš, da te moram koj naznaniti, če bi se
hotela umakniti izpod mojega varstva! Odgovorna sem zate.
Predobri so bili gospodje z mano, da bi jih goljufala.«

Mici je našobanih ust zrla v tla in poslušala mater.
Strupeno jo je pogledala in rekla: »No, pa ne! Nisem ver¬
jela, da zemlja nosi mater, katera skuša spraviti lastno hčer
v prisilno delavnico.«

Šla je, zaloputnila duri in je do opoldne ni bilo domov.
Mati je čutila, da skrivaj kuha svoje naklepe.

*

* *

Stanko se je vozil proti Reki.

Sopotniki so vstajali in rinili k oknu. »Morje, morje!«

Stanko je stopil na klop in prek glav iskal z očmi
zaželjeno čudo. Kje je morje? — Saj ga ni! Kje je ona
neskončna temnomodra, razburkana plan, kakršno je morje
videl naslikano? — Nekaj sivega, svetlega se je razprosti¬
ralo ob vznožju gorovja, tja so gledali sopotniki, tam so
si kazali majhne črne lise: »Glej, parobrod!... glej jadrnico!...
ona-le pika je čoln . . .« Torej je vendarle ta siva, svetla
ravan morje.

Niže, niže je drčal vlak, bliže, bliže morju, že je vozil
med hišami, pod kolesi so ropotala ogibališča, manjšala se
je brzina — potniki so si pripravljali prtljago — vlak se
je ustavil.

Za drugimi je tudi Stanko zapustil vlak, sledil je za
njimi in našel izhod, množica ga je potegnila s sabo vun in
pred kolodvor — tu so se ločile gruče. •

Stanko je obstal, da se ozre in preudari, kam bi mah¬
nil. Tolpa fantinov se je s silnim vriščem pehala okoli
gospe, ki je tuja gledala okoli sebe. Razumel ni njih jezika,
ali ni bilo težko uganiti, da se ji ponujajo za nosilce in
in se pričkajo za njen kovčeg.

To ga je zanimalo. Ali jim bo dala kovčeg ali ne in
kateremu? Bližal se je stražnik, Stanku je srce igralo ve¬
selja, kaj bo, in če bo stražnik katerega prijel. Stražnik
jih je posvaril s pogledom, kričava tolpa se ni zanj niti

13

Ptički brez gnezda.

194

zmenila — Bog ve, ali bo zdaj potegnil sabljo ali kaj bo
storil . . .

Tedaj zasliši Stanko svoje ime — nekdo ga kliče.
Posluša, gleda, še enkrat: »Stanko!«

Pod drevesom stoji mož in ga kliče. Stanko je odre¬
venel — oče je! Proti Stanku gre in Stanko se samega
presenečenja ne more geniti.

»Kaj pa ti na Reki? Ali si sam prišel? Kje je Mici?«

Stanko se je počasi zavedel položaja in svojih koristi
in te koristi so mu kazale, da smukne za gručo ljudi in
poskusi uiti. Toda oče je bil urno za njim in ga je ročno
ujel za suknjo.

»Falot zanikarni!« je zamrmral in ga stresel. Trdo
ga je prijel za roko in ga vlekel s sabo. »Pokažem ti,
bežati pred očetom! Odkod prihajaš?«

»Iz . . . iz . . . iz Ljubljane,« je jecljal Stanko.

»Kje si dobil denar za pot?«

»Jaz . . . jaz ' . . jaz . . .«

»Le nikar se mi ne izmišljuj! Drugače . . .« Kocmur
je stisnil sinu roko, da je kar zaječal.

»Našel sem ga,« se je legal Stanko.

»Ho, fantiček,« se je zdaj spomnil Kocmur, »kje pa
imaš onadva pajdaša, ki ste vkupe ušli iz Ljubljane? Kje
pa je denar, kaj, ki ste ga vzeli s sabo?«

»Saj ga nimam več,« je cmeval Stanko.

»Tako? Torej si dal prav zadnje vinarje za vlak?
Bova že videla!«

Stanko ni pričakoval ničesar dobrega. Če bi se mogel
očetu iztrgati in mu ubežatiI Toda tesno ga je tiščala oče¬
tova pest čez členek roke.

Z lepe široke ceste, obakraj obrobljene z drevoredom,
sta krenila v tesno, smrdljivo ulico, bledi, umazani otroci
so se pojali po vegastem tlaku, razkuštrane ženske so
stale na pragih, po oknih se je sušilo perilo. Ulica je šla
navkreber, razširila se je v majhen trg, tako velik, da bi
mogel na njem obrniti voz, iz prostornih obokanih duri
stare hiše se je razlegal vik in smeh, pomešan s petjem.
Tja je vlekel Kocmur sina.

Čez par stopnic navzdol sta stopila v veliko mračno
klet. Dišalo je po vinu, pri mizah so sedeli in sloneli
glasni gostje, smeje se je sukala med njimi natakarica.
Vzadi je stala vrsta velikih sodov, pred sodi miza s posodo,
za mizo se je kretal golorok možak s pisano srajco in rdečo

195

čepico, natakal je vino in prejemal denar, s šaljivo besedo
se je mešal v razgovor. Čim je zagledal Kocmurja, ga je
nekaj vprašal. Stanko si je mislil: »To je laški!« in čudil
se je očetu, ki je gladko odgovarjal v enakem jeziku —
na visoki šoli v Gradiški se človek nauči marsičesa . . .

V desnem kotu vštric sodov sta šla spet par stopnic
kvišku, potem po hodniku. Oče je odprl duri, stopila sta
v sobo, notri je stala dolga miza s stoli, s stropa je visela
majhna ladja, natančno izdelana kakor velika. Okno je
gledalo na dvorišče, bilo je zamreženo. Razun njiju ni
bilo žive duše v sobi. Stanku je upadel up, da se izmuzne
očetu. Tih srd mu je vrel v srcu.

Oštir je prinesel vina in kruha, Kocmurju pomežikal
s stranskim pogledom na dečka in nekaj rekel, oče se je
nasmehnil in odgovoril, Stanku se je zdelo, da s kletvico.
Oštir je odšel.

Oče je dal sinu kruha in mu nalil vina. »Jej in pij!«

Stanko je vgriznil v kruh, izpod čela je pogledoval
očeta. Oče je umilil svoj glas. »Ali si bil že prej tukaj,
ali šele danes prihajaš na Reko?«

Stanko je zamrmral: »Danes.«

»No, torej! Videl boš morje in ladje, tako velike
kakor ljubljanski grad. Vse ti razkažem. — Sam ne bi
bil varen — tukaj so hudobni ljudje, take-le fante, kakor
si ti, ujemo, zvežejo, vržejo v ladjo, nikdar več se ne sliši
o njih. — Le jej in nikar se ne boj!«

Stanko je počasi žvečil kruh in si mislil: Ko mi boš
razkazoval ladje, ni vrabec, da ti ne uidem!

Kocmur mu je zažugal s prstom. »Ni bilo prav, da
si kradel! Če te dobe, te zapro — nikdar več ne ugledaš
belega dne, tukaj so ostre postave! — Ce si prav tat,
vendar se mi smiliš. Zato daj meni denar, da ga spravim!
Gorje ti, če pri takem fantičku, kakršen si ti, vidijo denar
— koj vedo, da je ukraden! Pri meni pa bo varno sprav¬
ljen. Če boš potreboval, saj ga dobiš. Še po morji se
lahko voziva . . .«

Stanko je gledal v kruh in molčal.

»Koliko ga še imaš?« je ljubeznivo izpraševal Kocmur.

»Nič,« je tiho odgovoril Stanko in za hip pogledal očeta.

»Kam si ga dal?« je silil oče.

. »Vrnil sem ga.«

»Lažeš!«

»Pa sem ga, da veste!«

13 *

196

»Komu?«

»Pirčevemu Tončku.«

»Kdaj?«

»Še tisti dan.«

»Tako? S čigavim denarjem si se pa dozdaj potepal
in se vozil po železnici, kaj? Ne boš me dolgo dražil.
Koj daš vsega na mizo, kar ga imaš v žepih! Ali bo, ali
ne bo? Ali ti naj pomagam?« Grozeč je vstal.

Srdito je pogledal sin očeta. Potem je obotavljaje se
privlekel na dan dvovinarnik in ga položil na mizo in še
desetico in zelo počasi še novčič za novčičem, bel in bakren,
in nazadnje srebrn tolar.

»Hitro, hitro,« je priganjal oče, »da prideva prej k
morju! Čakaj no, boš videl, kako hitro gre taka reč!«
Sedel je poleg sina in oberoč mu naglo preiskal vse žepe.
»Tako, prijatelj, glej, tukaj je še en tolarček, ki nisi zanj
vedel! — Vidiš, jaz tudi včasi kaj najdem, ne samo ti!«
Dobrovoljno se je zakrehal, potem pa s spretno roko
prešlatal sinu še obleko, ali nima kaj skritega za šivi. O,
Kocmur je bil veščak v takih stvareh!

Stanko je trmasto molčal. Iz dna srca je sovražil
očeta, vse zlo sveta bi mu tačas privoščil . . . Tolažil se
je pa — kmalu bo konec telesni preiskavi, pravega za¬
klada oče le ne iztakne, potem bo mir — in Stanko mu
pri prvi priliki uide.

Ali Stanko se je motil. Ko ga je bil oče pretipal od
vratu do nog, je zažvižgal: »Fiufit« in ukazal: »Zdaj pa
črevlje z nog, fante!«

Stanko je stisnil zobe. S srdom v srcu in s solzami
v očeh je pogledal očeta, se umaknil za stol in s pogledom
švignil proti durim. Pa ga je že zgrabila pri ovratniku
dolga roka očetova. »Aha, ptiček, ali sem ti prišel do
živega!« Potegnil ga je k sebi in s sunkom porinil v kot.
»Zdaj pa le urno!«

Stanko je zrl v očeta, tresle so se mu ustnice, ni se
pa genil, da bi ubogal.

»Če si tako visok gospod, da ti mora oče sezuvati
črevlje, ti jih pa bom,« je rekel Kocmur. Podrl je Stanka
na stol in segel po njegovi nogi.

Dečku je zavrela kri, zavrtelo se mu je v možganih,
besen je sunil z nogo očeta v prsi. Tisti hip sta mu
že prileteli dve zaušnici, da se mu je krvavo zasvetilo
pred očmi; hotel je zarjuti, pa mu je težka roka očetova

197

zaprla usta. Tik pred svojimi očmi je videl razjarjene
oči očeta in čutil njegov dih. »Le en glas mi črhni, pa ti
zaprem sapo za zmeraj!«

Tako je oče tiščal sina in mu srepo gledal v oči,
dokler da ni sinu z lica izginila upornost in se umaknila
strahu in bolesti. Še nekaj je zamrmral po laški, potem
se je vzravnal iznad Stanka in ne pustivši ga iz oči mu
hitro potegnil z noge črevelj in z druge drugega.

Postavil ju je na mizo in krute poteze obraza so se
mu obrnile na smeh, ko je iztaknil za platneno podlago
črevlja zavitek bankovcev. Tudi iz drugega črevlja je
priromal na dan šop prijaznih modrih papirjev. Zadovoljen
z uspehom jih je položil na mizo. Potem se je ozrl po
sinu, ki je glavo kloneč v roki poihteval. Vrgel mu je
črevlje pred noge in kratko velel: »Obuj!« Lotil se je
plena, razvijal je bankovce, jih gladil in štel. Blaženi ob¬
čutki so mu sijali z obraza — bilo je čez osemsto kron!

Toliko denarja še ni imel v rokah. S to svoto bi se
lahko peljal v Ameriko — delati mu sicer ni dišalo, ali
zna na harmonike in pravijo, da se s harmoniko tudi dobro
preživljajo po Ameriki. — Ali pa če bi poskusil svojo
srečo v igri.

Pa se je spomnil na nevarnost, da mu denar vzemo
in da utegne še sitnosti imeti zaradi njega. — Ej, bomo
že videli — je prekinil te misli.

»Avanti!« je pozval sina, ki si je bil medtem obul
črevlje; prijel ga je za roko in ga peljal po hodniku zopet
v klet. S šaljivo besedo je vrgel krčmarju tolar na mizo,
krčmar mu je prijazno pokimal. Mimogrede je ogovoril
natakarico, natakarica ga je smeje udarila po roki in mu
nekaj rekla, Kocmur je segel v žep in ji stisnil bankovec
v roke. Tako sta prišla na prosto.

»Zdaj pa lepo pojdi z mano, greva gledat morje in
ladje!« Govoril je prijazno, niti ga ni več tiščal tako trdo
za roko in ko se je bilo v ozki ulici treba umakniti vo¬
zičku, ga je slednjič celo izpustil. Tako je stopal Kocmur
sam zatopljen v razkošne misli, Stanko pa mu je sledil
dva koraka vzadaj in je tudi kuhal svoje.

Kocmur se je potipal po prsih, kjer je imel shranjen
denar, in je preudarjal: Saj bi lahko ostal pošten — črev-
ljarju bi poslal štiristo kron, češ, toliko sem našel pri
fantu, okroglih štiristo bi jih pa meni ostalo in nikdo mi
ne bi kaj mogel. — To je imenoval: ostati pošten! Pa ga

198

je prijela sveta jeza nad črevljarjem: Smolar, čemu nastavlja
otrokom denar, ali ga ne zna bolje spraviti? Kakor da bi
jih nalašč navajal k tatvini! Sam si je kriv, da so mu
ukradli — še zaslužil bi, da ga zapro! Dovolj bo imel, če
jih dobi dvesto nazaj ... Ne pričakuje tako ne niti bora...
Saj jih je še dvesto preveč! — Ej, bomo že videli! — je
polglasno del sam sebi in zopet pritisnil roko na prsi, kjer
je čutil denar.

Potepeno je za njim korakal Stanko, nagubanega čela,
našobanih ust, mrkega pogleda. Stiskal je pesti in v mislih
zmerjal očeta: Tat! Tat! Tat! Namesto da bi dajal sinu
lepih zgledov, mu s silo krade! Sram ga bodi! Ni gnus-
nejšega greha od tatvine!

V svoji srditosti je Stanko pozabljal, kako si je sam
prisvojil denar — tuja krivica mu je rezala v meso, lastne
si ni bil svest!

Iz ozke ulice sta stopila na široko cesto z drevoredom.
Drčali so vozovi, delavni ljudje so hiteli po svojih oprav¬
kih, gospoda je šetala, fantalini so kriče prodajali liste. —
Kaj mi je vse to, se je jezil Stanko, ko mi je oni-le ropar
pobral denar! Strupeno je pogledal očeta.

Kocmur se je ozrl za sinom. »Stopaj, stopaj!«

Stanko se je nevoljen stresel, nekaj zagodel va-se in
ni pospešil koraka. Zdaj vpričo ljudi sta mu rastla pogum
in upornost.

Kocmur je obstal. »Kaj praviš?«

Tudi Stanko se je vstavil. »Nič!« je rekel trmasto.

»No, potem je dobro. Ce ti ni kaj prav, o, le povej,
se že zmeniva!«

Nadaljevala sta svojo pot, Kocmur naprej, Stanko par
korakov za njim venomer mrmrajoč. Več in več ljudi je
bilo na cesti, ob straneh so se vrstile gostilne in kavarne
s platnenimi na cesto segajočimi strehami, prodajalne z
lepimi izložbami . . . vse drugačne in lepše nego v Ljubljani.
Pa vendar ni zbujalo Stanku drugega občutka, nego da mu je
množilo jezo. Polglasno je revskal za očetom: »Tat, tat, tat!«

Kocmur je zdajci razumel sina. Ustavil se je in ga
divje pogledal. »Kaj bi rad?«

»Tat, tat, tat!« je tresoč se jeze klical Stanko očetu
v oči. V bližini je videl dva stražnika. Vpričo njiju me
ne bo ubil, si je mislil.

»Ali mi ne boš tiho, falot! Koj te dam zapreti,« je
zagrozil Kocmur.

199

»Denar mi vrni, tat, tat, tat!« je zavekal Stanko v
očeta; solze so se mu ulile iz oči in ni več pritajeval glasu.

Kocmur je videl, da postajajo ljudje na cesti pozorni.
Z očmi je zažugal sinu, potem pa hitrih korakov krenil
prek ceste. Ogorčen je bil. Tak otrok! Morje bi mu
pokazal in ladje, otrok ga pa zmerja!

Onkraj ceste se je pomešal med ljudi.

Tudi prav, si je mislil, naj si pa zanikarnež sam
pomaga naprej, ako si more!

Ali tudi tam so se ozirali vanj ljudje, razločil je hri¬
pavi klic sina: »Tat, tat, tat!« — tramvaj se je peljal
mimo, skočil je vanj in se zaril v gnečo.

Pa sta se začula dva ostra brlizga in voz se je ustavil.
Kakor zmenjeni so se odmaknili ljudje v vozu od Kocmurja
in ko se je začudivši še oziral, kaj to pomeni, že je stal
pred njim stražnik in mu pomignil s prstom, da gre ž njim.

Stanka je isti čas spremljal drugi stražnik. Na poli¬
cijskem uradu so prišli vsi štirje vkupe. Tam sta oče in
sin lepo tožila drug drugega in šla potem v zapor, vsak
v svojo celico. Denar pa so spravili v železno uradno
blagajno.

24. Povest gre h koncu.

Prijazni gospod Kobilica se je spet prikazal baš o
pravem trenutku pri svojih varovancih v Korenovi hiši.

»Dober dan, gospod nadstražnik!« ga je pozdravila
Kocmurjeva. »No, Mici, zdaj pa le povej gospodu, kam da
misliš in kako! Kakor gospod odloči, tako bo, da se ne boš
vame zadirala, da ti jaz branim srečo.«

»Saj nič . . .« je rekla Mici in je očitajoče pogledala
mater, čemu to pripoveduje sitnežu v policijski obleki.

Mati ni odnehala. »Nikar ne taji! Misliš, da nisem
videla, kako si prežala na pismonošo, če ima kako pismo
zate. Nič se ne boj! Le naravnost povej gospodu, da hočeš
na Reko, kamor te vabi oče!«

»Jej, jej, škoda, da že niste šli, gospodična!« je rekel
gospod Kobilica. »Na Reki se močno zanimajo za vas, na
kolodvoru vas pričakujejo, res, res! Ne šalim se — smo
dobili pismo z Reke.«

Kocmurjeva je sklenila roki — kaj bo spet slišala!
Mici pa je obrnjena v zid kuhala rilec, kakor pravijo.

»Pišejo in vprašajo, kaj je s tisto gospodično Mici,

200

ki je pisala nekemu Kocmurju, da bo prišla ta in ta dan
na Reko in naj ji Kocmur koj odpiše, če jo bo čakal na
kolodvoru. Pišejo in vprašajo, na kakem glasu je ta Mici,
ki so njeno pismo našli pri Kocmurju, in ali je morebiti
tudi kaj prizadeta pri oni tatvini . . .«

Mici se je obrnila. »Pri kaki tatvini?« seje zakregala.
»Kdo mi more očitati, da sem tudi le toliko premaknila,
kar je črnega za nohtom? To so same laži!«

»To ni laž, da smo dobili tako vprašanje!« je s po¬
vzdignjenim glasom rekel prijazni gospod Kobilica. »Če ne
verjamete, kar koj lahko greste na Reko. Nikdo vam ne
brani. Še na vlak vas spremim, da vas ne bo nikdo ustav¬
ljal! Če z vsemi štirimi silite v nesrečo, pa bodi! Prav
nič vam ne branim, le idite!« S prstom ji je pokazal vrata.

Odločni glas gospoda Kobilice in zanimanje reške
policije je poparilo Mici. — »Ne grem,« je odgovorila in
se umaknila k oknu in vzela delo v roke.

Gospod nadstražnik pa je pravil naprej in njegove
besede so padale kakor batine po gospodični Mici. »Ali
veste, kje je vaš oče? Zaprt je. — Ce vas vleče k njemu,
kar na noge! Morebiti imajo za vas tudi še kaj prostora.«

Povedal je, kaj se je zgodilo na Reki. Stari Kocmur bo
tam imel sodbo, Stanka pa pošljejo, čim končajo poizvedbe,
semkaj, njega bo tukajšnja sodnija dala v kraj.

Kocmurjevi se je krčilo srce. Prerazlične misli so ji
vrvele po glavi: sramota moževa in njena, rešitev hčere
Mici pred zlim vplivom očeta, Stanko na potu v Ljubljano
in tu v zapore ali v prisilno delavnico ... V vrtincu ob¬
čutkov in preudarkov pa je zmagovala ena misel in ta
misel jo je mirila: Bog že ve, kako da je prav! —

In res, kakor se je zgodilo, tako je bilo prav!

Mici se je ohladilo poželjenje po Reki in hitro se
vrsteče novice naslednjih dni so ji ga s korenino izpulile
iz srca.

Listi so poročali o aretaciji Kocmurja in kako se je
zagovarjal pred sodnijo, da je le zato vzel sinu denar, da
ga vrne črevljarju; pa mu na sodniji niso verjeli, ker je
denar že načel in plačal ž njim svoj dolg v beznici, in ker
je nameraval uiti. — Sram je bilo Mici na cesto med ljudi,
molče je delala doma.

Potem so pripeljali Stanka v Ljubljano in gospod
Kobilica je prišel povedat, da so ga na sodniji obsodili za
mesec dni v zaprtje, po prestani kazni pa mora v mladinski

201

oddelek prisilne delavnice. Ni mu bilo moč prizanesti, tako
izprijenega se je kazal tudi še pred sodnikom. Legal je, da
se je kar kadilo. Vso krivdo je zvračal na tovariša Jeraja
in Pirca. Še denar je tajil, da bi ga on bil dvignil v hra¬
nilnici, in ko so mu pokazali lastnoročni njegov podpis na
prejemnem potrdilu, je tajil tudi podpis. Z lažmi se je le
še globlje pokopal.

Sledila je vest z Reke, da so Kocmurja obsodili zaradi
tatvine za dve leti v ječo in ga dali v kaznilnico.

Vse te hude novice so Mici živo stavljale pred oči
usodo, ki ji je komaj, komaj ušla in ki ji še vedno preti,
in bolj in bolj so jo vezale na zavetje pri materi. In nič
manj ni bilo njej milo pri srcu kakor materi, ko je prišlo
po preteku dveh mesecev prvo pismo Stanka iz hiše pokore.
Pisal je tako:

»Ljuba mati 1

Ko vam to pismo pišem, si bridke solze brišem in
vas kleče prosim odpuščanja za vso žalost in sramoto,
ki sem vam jo napravil. Mislil sem, da bom kar tako
naprej živel in da ni nikogar, ki bi bil čez me. Pa zdaj
vidim in čutim, kako sem bil aboten in kako me zdaj
tepe lastna neumnost. Hudo pokoro delam, toda zasluženo.
Ljuba moja mati, če je v vaši moči, pomagajte mi iz te
hiše! Iskreno molim Boga, da mi da moč, če pridem živ
iz tega suženjstva, da nikdar več ne zaidem na kriva pota.
Prisrčno vas pozdravlja vaš nesrečni sin Stanko.«

Mati je jokala in s pismom bežala k prijaznemu go¬
spodu . nadstražniku.

Prebral je pismo. »Da ga bo trma minila,« je rekel,
»in da ga nauče ponižnosti, o tem ni bilo dvoma. Druga
pa je, ali je poboljšanje stanovitno, ki ga kaže. Taki-le
ptički vse obetajo, kadar jim huda prede; če se jim pa po¬
more, v dveh, treh dneh pozabijo vse prejšnje trpljenje, vse
dobre naklepe in obete in spet postanejo, kakršni so bili.
Drevesce, ki krivo raste, je treba privezati h količku in
mora privezano ostati leta in leta, preden dobi ravno rast.
— Pojdite, obiščite fanta! Prav je, da ga potolažite in da
spozna baš sedaj materinsko ljubezen, ko se čuti zavrže¬
nega in zaničevanega od vsega sveta. Pri tej priliki govorite
tudi z gospodom ravnateljem. Jaz pa bom preudarjal in se
posvetoval, ali in kaj bi se dalo storiti za fanta.«

Koj prvo nedeljo ob predpisani uri je šla obiskat sina.

202

Ni spravila besede iz ust, oči so se ji napolnile s solzami,
ko so pred njo privedli sina, oblečenega v okorno obleko
prisiljencev. In tudi Stanku je zaprlo sapo, jok se mu je
boril na licu, proseče je dvigal roki k materi.

Kaj vse se je bila namenila mu povedati! Pa zdaj je
na vse pozabila, le venomer je ponavljala: »Moli, Stanko
moli, da ti Bog izkaže svojo milost!«

Potem je govorila še z ravnateljem.

»Ljuba žena,« ji je rekel, »vaš sin še davno ni zrel
za prostost. Če ga danes izpustimo, v štirinajstih dneh ga
priženo spet nazaj, hujšega potepuha in tatu, kakor je
kdaj bil. Saj priznam, voljo že kaže, da se poboljša. Ali
volja ni dovolj, ko mu še manjka moči: prva prilika bi ga
spet zavodila. Zato ni drugače, nego da ostane še pri nas.
Razun če bi šel iz našega zavoda v drugega boljšega —
v ta namen ga že utegnete dobiti vunkaj. Naše poboljše-
valnice niti sam ne hvalim, po starem je kopitu. — Zato
vam tudi odkrito povem : Pri nas se vaš fant ne bo dosti
poboljšal. — Toda, dokler je v našem zavodu, vsaj ne krade
in drugih otrok ne pohujšuje! In to je tudi nekaj vredno.
— Ali bi pa bilo mogoče, ga spraviti v drug boljši zavod
in kam in kako, vam ne vem sveta. V naši mili domovini
ne poznam takega zavoda. — Pa z Bogom !«

Kako je bolelo mater, ko je spoznavala iz besed ravna¬
teljevih, da je pač mogoča rešitev nesrečnega sina — ali
tukaj v tej hiši ne. Kje drugod? — pa Bog sam vedi. Ali
jo bo moč doseči? Učeni gospod ravnatelj ni vedel sveta ...,
kako se naj posreči njej, neuki, nevajeni revi! — Sveta
jeza je prijemala preprosto ženo: kako zanikarna je naša
domovina, ki bolj skrbi za nespametno živino, da se ji
zboljša pleme in reja, kakor za svojo mladino!

Koprnela je v pravih vicah, molila Boga in prosila
prijaznega gospoda Kobilico za svojega fanta — v ta dva
je še imela zaupanje.

Pretekla sta dolga dva meseca — še dve pismi je
medtem dobila od Stanka, polni obupnih prošenj — potem
ji je prinesel nadstražnik veselo novico, da se Stanku bliža
ura rešitve. Česar se ni dalo doseči pri nas, se je doseglo
v inozemstvu. Po posredovanju usmiljenih gospodov so
odpisali Salezijanci v mestu Turinu, da sprejmo dečka v
svoj zavod, tam se došola in potem izuči v kakem roko¬
delstvu, skromna vzgojnina se bo zanj plačevala iz dohodkov
Korenove hiše, prav po določbah oporoke rajnkega Korena.

203

Bridko je bilo slovo od mame. Do laške meje ga je
spremil gospod Kobilica. Tam ga je prevzel odposlanec
turinskega zavoda, v duhovni obleki je bil, prijazen, vesel
in kratkočasen gospod in govoril je tudi slovenski — Stanku
je bil koj všeč in ni se več bal tujine.

Čez mesec dni je že došlo prvo njegovo pismo. Ni
se mogel prehvaliti, kako se mu godi dobro: gledišče imajo
in godbo — in lepo enotno obleko kakor mornarji in go¬
spodje učitelji ga hvalijo, da je priden; in tako je sklenil,
da vse žive dni ostane v zavodu in sicer kot mizar, ta
obrt ga veseli.

Gospod Kobilica je rekel: »Saj bo nemara res naj¬
bolje, če ostane v zavodu, ondu bo na varnem, drugod bi
ga le še utegnila zavoditi očetova kri.«

Kocmurjeva je vzdihnila: »Naj bo, kakor je božja
volja! Da le ostane pošten, če ga prav več ne vidijo moje
oči. Rajša sina v Turinu, kakor razbojnika doma!«

*

, * *

Od tedaj je pretekla lepa vrsta let.

Korenova hiša še stoji, prenovljena in osnažena, pa
nikogar nekdanjih prebivalcev ni več notri. Nanča in
Kocmurjeva obe že počivata pri Sv. Krištofu. Kocmurjeva
je v miru preživela ostala svoja leta, moža ni bilo nazaj
iz kaznilnice, pobrala ga je jetika. Mici Kocmurjeva se je
bila kmalu omožila — sebi v srečo; dobila je resnega moža,
ki jo je znal držati s trdo roko, če so se ji kdaj oglašale
stare muhe. Ko je pa dobila deco, je z deco dobila tudi
pamet in živeli so zadovoljni in v miru. Njen brat je
mizarski mojster v salezijanskem zavodu v OšwiQcimu v
Galiciji; rada si dopisujeta.

Tone Pirc kmetuje, oba mu še živita, oče in mati.

Milan Jeraj je dovršil visoko šolo in vstopil v sodno
službo. Če mu včasi pripeljejo mladega potepina, ki je
ušel z doma in se napotil proti Trstu, se spominja svojega
nekdanjega prvega izleta k morju. Smili se mu tak zbegan
ptiček brez gnezda, vestno poizveduje po vzrokih, ki so
ga pognali z doma, in potem nudi svojo pomoč. In pomoč
je zdaj lažja, nego je bila v njegovih mladih letih, kajti
zdaj tudi v domovini ne manjka koristnih naprav in za¬
vodov v rešitev mladih nebogljencev.

204

Eni takih naprav služijo tudi dohodki Korenove hiše.
Dečki, ki bi se sicer potikali brez poštenega opravila po
cestah, dobivajo čez dan vzgojo in hrano, uče se in igrajo.
Vešče moči jim nadomeščajo in izpopolnjujejo brigo staršev
in skrbe, da kdaj postanejo zdravi in delavni, sposobni in
pošteni člani človeške družbe, sebi in drugim v srečo,
domovini v slavo in moč.

Kazalo.

Stran

1. Gospod Kocmur in njegovo gnezdo. 3

2. V Korenovi hiši. 9

3. Kako je kihalo morje in kje sta nočila gospoda Kocmur

starejši in mlajši.20

4. O pratiki in »Struni«, o Jeri in njenem Milančku ....  30

5. Tonček.38

6. Kako se je pravdal gospod Brtoncelj in o gospodični Irmi 46

7. V Mestnem logu. O kavkah in o svetinjici.54

8. Gospod Jeraj deluje, gospa tudi in Jera tudi.62

9. Pirc vzgaja sina.72

10. Gospoda Kocmurja posli in načrti in kvarte »kratke Mari-

janice«.79

11. »Struna« si vpleta nov lovorlist v venec svoje zgodovine . 86

12. Mački..94

13. Pobrisali.100

14. Na cesti. 108

15. Tonček brez doma in dom brez Tončka.115

16. Jerajeva dva, mama in sin, vsak po svojih potih ....  125

17. Stari Koren.135

18. Bolezen in ljubezen.144

19. Morilka.153

20. Selijo se.163

21. Dve poravnavi.171

22. Kaj je rekel prijazni gospod nadstražnik in kako imenitno

je napredoval Stanko.178

23. Oče in sin.190

24. Povest gre h koncu . 199


r \

V zalogi Družbe sv. Mohorja v Celovcu

se dobijo med drugimi naslednje knjige:

Povesti.

Andrejčkov Jože: Žalost in veselje. Povest za
ljudstvo. II. natisk. 1908. K 1’20 (90 h), po pošti
12 h več.

Cigler Janez:  Deteljica, Kortonica, Oglenica,

vsaka po 60 (40) h, po pošti po 9 h več.

Detela  dr.  Fr.: Novo življenje. Slovenskih

Večernic 61. zvezek, 80 (60) h, po pošti 9 h več.

— Svetloba in senca. Povest. Slovenskih Večernic
70. zvezek. K 1*20 (90 h), po pošti 12 h več.

— Trojka. Povest. Ilustr. Broš. K 1* — (80 h). Trdo
v prt vez. K 2* — (1*60), po pošti 18 h več.

G angl En gelb. :  Veliki trgovec. Povest. Slov.

Večernic 54. zvezek. K P20 (90) h, po pošti 15 h več.
Jurčič Josip:  Deseti brat.- II. izd. Ilustr. Broš.

K 1*40 (1* — ). Trdo v prt vez. K 2‘40 (1*80), po pošti
15 h več.

Kostanjevec Josip:  Življenja trnjeva pot.

Slov. Večernic 60. zvezek. 1907. Broš. 80 (60) h, po
pošti 9 h več.

Lah Ivan:  Uporniki. Povest. K 1*20 (90) h, po pošti
15 h več.

Mati božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen.
Povest iz časov turških bojev konec XVI. stoletja.
Spisal duhovnik ljubljanske škofije. II. natisk. 1907.

80 (60) h, po pošti 9 h več.

Milčinski  Fr.: Ptički brez gnezda. Povest.

Slov. Večernic 71. zv. K P20 (90 h), po pošti 12 h več.
Šket dr. Jakob:  Miklova Zala. Povest iz turških
časov. IV. izdaja. S sliko pisateljevo. K P— (80 h),
po pošti 12 h več.

Pač nobena povest se ljudstvu ni tako priljubila
kakor ta, ki je izšla že v četrti izdaji.

Cene v oklepih ( ) veljajo za ude Družbe sv. Mohorja, druge pa

za neude in knjigarje.

C J


V zalogi Družbe sv. Mohorja v Celovcu

se dobijo med drugimi naslednje knjige:

Perpetua ali afrikanski mučenci. Pogled v tretje sto¬
letje po Kristusovem rojstvu, posnet po pravih mu-
čeniških zapiskih. Poslovenil Ant. Lčsar. III. natisk.
1910. K P20 (90 h), po pošti 12 h več.

Pregelj dr. Ivan: Mlada Breda. Povest. K 1*20
(90 h). Trdo v prt vez. K 2* — (1*60), po pošti
18 h več.

Razne povesti. 1912. Vsebina: Fr.S.Tratnik: Konec
povesti. Jos. Kostanjevec: Oče in sin. P. Bohinjec:
Glagoljaš Štipko. Lea Fatur: Zvonenje v gozdu pri
Ptuju. 80 (60) h, po pošti 9 h več.

Robinzon starši. Njegove vožnje in čudovite do-
godbe. Poslovenil Janez Parapat. III. natisk. 1904.
S slikami. Cena K P20 (90 h), po pošti 9 h več.

Sl e m eni k F. Val.: Izdaj avec. Zgodovinska povest
iz turških časov. II. natisk. 1907 K 1'— (80 h), po
pošti 9 h več. |g

Slemenik Valentin:  Križem sveta. Zgodovinska
povest. II. natisk. 1905. 60 (40) h, po pošti 9 h več.

Stolz dr. A Ihan:  Križana usmiljenost ali živ¬
ljenje sv. Elizabete. Z dovoljenjem pisateljevim
poslovenil P. Hrizogon  Maj  ar. Druga izdaja. 1904.
K P20 (90 h), po pošti 12 h več. Vi

Vošnjak dr. Josip:  Navzgor — navzdol. Povest
iz polminole dobe. Cena K P— (80 h), po pošti 12 h več.

Ta povest sloni na resničnih dogodbah, ki so
se vršile na Spodnjem Štajerskem.

— Troje angelskih češčenj. Povest, Cena 80 (60)h,
po pošti 9 h več. (Izbranih spisov dr. J. Vošnjaka
I. zvezek.)

Vuk Ivan-Starogorski:  Zorislava. Povest iz
davnih dni. Mohorjeve knjižnice 2. zvezek. 80 (60) h,
po pošti 9 h več.

Cene v oklepih ( ) veljajo za ude Družbe sv. Mohorja, druge pa

za neude in knjigarje.

V zalogi Družbe sv. Mohorja v Celovcu

se dobijo med drugimi naslednje knjige:

Wieseman-Zupančič: Fabijola ali Cerkev v
katakombah. Po kardinalu M. Wiesemanu poslovenil
Anton Zupančič. III. natisk. 1907. K 1*20 (90 h), po
pošti 12 h več.

Zbašnik dr. Franc  (Milovršnik): Boj za pravico.
Povest. Slov. Večernic 50. zvezek. Cena K 1*— (80 h),
po pošti 12 h več.

Zbašnik dr. Franc (Žaljski): Na krivih potih.
Povest. Priprostemu ljudstvu v pouk in zabavo. Slov.
Večernic 47. zvezek. 80 (60) h, po pošti 9 h več.

Zbašnik-Malograj  ski  J. F.: Pisana mati. Po¬
vest. Cena K 1’— (80 h), po pošti 9 h več.

Zbašnik - Malograjski  Fr.: Za srečo. Povest.
Cena K 1'— (80 h), po pošti 9 h več. •

Slovenske Večernice, 36., 40., 41., 42., 43., 44., 45.,
49., 51., 52., 53., 55., 57., 59., 61., 64., 68. in 69. zvezek.
Cena po 80 (60) h, po pošti po 9 h več. Vsi drugi
zvezki so razprodani.

Druge poučne knjige.

Po d gore msgr. Valentin:  Domači zdravnik
po naukih in izkušnjah msgr. S. Kneippa.  Za vsak¬
danje potrebe našega ljudstva. Peti popravljeni in
pomnoženi natisk. 1913. Ilustr. Broš. K P60 (P20).
Trdo v prt vez. K 1  2*80 (2 # —), po pošti 21 h več.

Homan dr. Alojzij:  Postrežba bolnikom. Za
domačo potrebo in bolniške strežnice. 80 (60) h,
po pošti 9 h več.

Dular Franjo:  Domači živinozdravnik. Za po¬
trebe kmetskega stanu. Druga, predelana in po¬
pravljena izdaja. S slikami. Broš. K 1*60 (P20).
Trdo v prt vez. K 2‘80 (2'—), po pošti 21 h več.

Cene v oklepih ( ) veljajo za ude Družbe sv Mohorja, druge pa

za neude in knjigarje.




p®tWr\otioRirt











NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

00000075589





*


%

✓




*

*





<

t



f

\










mmm

•'-•••••.v • v.vj
:: v..;:

kub

mmm

mm

iin

V/

sMMfi 1

.


mmm

{  Mi

>>x%4:3Sw»;