Č r n i š k i : Dragi Marijini otroci Počitnice so minile. Preživeli ste jih gotovo v veselju in zadovoljnosti. Zdaj pa spet na šolsko delo! >AngelčekMa-rijin zvonček« poročila o zanimivostih iz naših vrtcevf Dne 17. maja letos je bilo v Rimu prav lepo. Cer-kev svetega Petra je bila izredno razsvetljena. 150.000 električuih žamic je gorelo. Sveti oče, obdan s sijajnim spremstvom kardinalov, nadškofov in škofov, raznih ple-mičev in vojakov, je daroval ta dan ondi sveto mašo in proglasil neko redovnico za svetnico. Vsi častilci te svet-nice 90 bili tega dne veseli. Sveti oče je določil 30. sep-tember za godovni dan tej svetnici. Prav bo, če torej letošnji september tudi mi posvetimo novi, od cerkve proglašeni svetnici. Rojena je bila ta svetnica na Francoskem v Norma-diji, v mestecu Alencon dne 2. januarja 1873. Pri svetem krstu je dobila ime: Marija Fraučiška Tere-z i j a. Doina so jo zvali Tereziko. Bila je najnilajša med peterimi sestrami, Pavlino, Leonijo, Celiiio iu Terezijo. Živela je le 25 let. Pa je tako porabila ta leta, da je dosegla nenavadno svetost. Začela je že v prav nežni mladosti Boga ljubiti in mu nad vse zvesto služiti. Za- 16 pisala je o sebi pomembne besede: »Od tretjega leta • naprej nisem ničesar odrekla Jezusu.« — Otroci, ali bi mogli tudi vi kaj takega o sebi reči? — Še majhna je prav veliko preniišljevala o Bogu in svetih nebesih. Zdi-hovala je: >Moj Bog, želim postati svetnica, a ne napol! Ne bojim se trpeti zate. Le enega se bojim: Ziveti po s v o j i volji. Vzemi mi to voljo, ker želim le to, kar hočeš ti.« Domačim je bilo dovolj reči: »Tega ne smeš storiti, s tem žališ Jezusa !¦¦¦¦, pa je odnehala takoj od svoje volje. V druščini so imeli Reziko vsi radi- Tudi Rezika je ljubila vse, posebno pa mamico. Izgiibila jo je pa kinalu. Umrla ji je, ko je bila Rezika stara 4 in pol leta. Sestra Pavlina je potein postala mali sirotici »druga ma-ma«. Učila jo je, vodila jo v cerkev. Tam je bila Rezika vsa srečna. Pripravljala se je na prvo sveto spoved. Po-tem se je spovedovala vsak praziiik. Po mamini smrti se je njen oče odpovedal svoji službi in se preselil s hčerami v Lisieux. Tam je živela dobra teta, ki je pomagala vzgajati osirotele otroke. Imela je dve hčeri. Ti hčerki sta bili kmaln veliki pri-jateljici z Reziko. Pri svojih igrah so posnemale te deklice puščavnike. Molile so, preinišljevale in se po-korile- Na izprehodih so molile rožni venec, pa kar na prste. Rezikina sestra Pavlina je stopila v sanvostan. Ob tej priliki je sklenila Rezika: >Tudi jaz bom redovnieak Ko so ji razkazovali saniostaii, je poprosila prednico, naj jo sprejme v saniostan. Predniea ji odgovori, da mora počakati šestnajstega leta. Slovo od »mamice« Pavline je bilo Reziki zelo bridko. Prav resno je zbo-lela. Doma so ji stregli zelo ljubeznivo. Bolezeu je bila pa vedno hujša. V skrajni sili so se zatekli njeni domači prav zaupno k Materi božji. Marija se je prikazala bol-nici in jo čudežno ozdravila. Z očetorn je šla potem na potovanje. Vse je občudovalo Reziko radi njene lepote. Hvalili so jo. Pa to Reziki ni bilo všeč. ¦ V njenein srcu so se vedno oglašale skušnjave napuha. Pa jih je pre-magala. Desetletna se je pripravljala na prvo sveto ob-hajilo. Vsa srečna je bila, ko je prišel Jezus prvikrat v njeno srce. Z druginii prvoobhajankami se je ta dan 17 posvetila Materi božji. Od tedaj je pristopala prav po-gosto k mizi Gospodovi. Jezusa je prisrčno prosila trpljenja. Njena prošnja je bila kmalu uslišana. Dve leti je potem trpela in se bala, da dela same grehe. Dne 15. oktobra 1886 jo je zapustila druga sestra. Stopila je namreč v samostan. Rezika se je zdaj okle-nila sestre Celine. Štirinajstletna hoče stopiti tudi ona v samostan. Oče ji dovoli. Predstojnik samostana ji pa pravi, naj pride, ko bo imela 21 let. Zdaj se njen oče obrne še na škofa. Ta mu odgovori, da se hoče posvetovati s predstojnikom. L. 1887. romata Rezika in oče v Rim. Dne 20. no-vembra ju sprejme z drugimi romarji sv. oče Leon XIII. Rezika se ojunači in stopi iz množiee romarjev k prestolu in ga prosi za dovoljenje, da sme v tej starosti stopiti v samostan. Papež ji ljubeznivo odgovori, naj posluša predstojnike, in jo blagoslovi. Za božič ji pride t>d škofa dovoljenje. Prednica sainostana ji pa pove, da je ne more sprejeti pred veliko nočjo. Rezika je bila sicer žalostna, pa se je tri mesece pripravljala z mrtvičenjeni in zatajevaujem na vstop v samostan. Dne 9. marca 1. 1888. je vstopila v samostan. Bilo ji je prav všeč. Prednica je bila stroga z njo. Poniže-vala jo je pri vsaki priliki. Dne 10. junija 1889 je bila Rezika preoblečena in je začela novicijat. Hrepenela je le po trpljenju. Ko je minilo leto novicijata, je pa niso hoteli sprejeti k slovesnim obljubam. Vdana v voljo božjo je čakala in se zatajevala. Dne 8. septembra 1890 je napravila slovesno ob-ljubo. L. 1894. ji je pa umrl oče. V septembru istega leta je prišla tudi sestra Celina za njo v sainostan. Veliki petek 1896 je Rezika hudo zbolela. Njeno trplje-nje je bilo vedno hujše. Prenašala ga je pa rada iz ljubezni do Jezusa. Dne 30. septembra 1897 je pa bla-ženo umrla. Ob smrti in še potem jo je Bog poveličal z raznimi čudeži. Sama je pa tudi obljubila, da bo po smrti rada ljudem pomagala in jim sipala cvetke z nebes. Otroci božji, če česa želite, obrnite se ta mesec za-upno do te Rezike v nebesih! (Več o njenem žtvljenju lahko čitate v knjigi: Dr. Jos. Valjavec, Mala cvetka. 18 Blažeua Terezija deteta Jezusa. — Obrnite se na svojega gospoda kateheta, pa vam jo oskrbi.) Otroci! Tudi mi bočemo in moramo priti v nebesa. Da pridemo gor, moratno imeti srce polno ljubezni do Boga in dve krepki perutnici: samozatajevanje in mo-litev. Kaj, ko bi se letos mi o molitvi pogovorili? Opa-zujte se ta mesec pri svojih molitvah! Prihodiiiič si pa poveino svoje skušuje. Do tedaj pa Bog in Marija z vami!