914
Utrinki
Fran j o Frančič
Na poti, pred rojstvom in pred smrtjo, mimo besed, otrok, poljubiš zemljo, ona bo objela tebe.
PADLI ANGELI
Zanješ svinčene čase. Pa so bile majske češnje? Se spomniš golih dni?
Ne moreš pozabiti belih, blaznih noči? Kdo bo fragmente tkal? Kdo bo
jokal, kdo se bo smejal?
Kloven sva jaz in ti. Ne bomo stopili na ono stran. Predaš se toku,
šum valov preglasi krike.
Pozabili smo na pravljice.
Ne znamo več jokati. Morda ne čutimo več.
Okostje galeba na skalah.
Molil bom, ne ubijal.
Za vse.
A najprej zase.
VAJE IZ KRIČANJA
Sedimo v beznici in pijemo. Mi trije. Aleša ni. Včeraj, mislim, da je bilo včeraj, je odšel. Tako, ni ga. S pepelom je izpisal: BARBARA.
Utrinki
Nobene Barbare ni poznal. Tudi mi ga nismo poznali. Njegova mati nam je prepovedala, da bi se udeležili pogreba. Ze tako je dovolj sramote, si je mislila. Videl sem tisto pokromano žaro in zlat napis. Ustavim se sredi množice in zakričim. Kričim, kričim.
Mnogo let kasneje sem te srečal. Isti ozek obraz, brada, oči. Vprašal si me, kako živim. Zamenjal bi s tabo, sem mu odgovoril. Ne govori tako, je nadaljeval, toliko tega sem zamudil. Ne vem, ne vem, sem rekel. Aleš se je odzibal nekam v temo.
Po tistem se je pojavil še nekajkrat. Vedno mlad, melanholičen in tih. Zdaj zakričim samo pred prepadom.
TUJOST
Tistih otokov, o katerih smo sanjarili, ni. Tudi čarobnih ključev ni, nič ni s čarovnijo, magijo. Zdaj žive instant legende. Mnogo tega ostaja na površini, a zakladi so v globini.
Nekoč smo vsaj čakali karavane. Drugače bo, mora.
Zdaj pa, groza vsakdana.
Kdaj smo zadnjič skupaj peli?
Kot jamski ljudje.
Srečamo se, brez besed, razidemo se, brez besed.
MARS, MARS!
Ne vem, kdaj se je zgodilo. Drug mimo drugega živimo. Nobenih pisem, skope besede. Niti zakričimo ne več. Tihi, otopeli sedimo na klopeh in opazujemo otroke pri igri.
Od nekje se priklati potepuški pes.
— Marš, marš, ga podimo.
Kot stare spomine.
MOJI PRIJATELJI
Prvi se je zgubil nekje v Franciji.
Drugi se zapija, da zabriše svet.
Tretji čepi v arestu.
Četrti seme trosi, ponavlja enako pot sovraštva.
Peti je klošar, ne čuti več.
Sesti potuje, nikjer ni doma, povsod tujec.
Sedmi je storil samomor pred leti.
In ko se zberemo, čudna druščina, samo žvenket kozarcev in kosti.
915
916                                                                                                          Franjo Frančič
TUUTUU.. .
Bilo je maja. Prijatelj se je ubil z avtomobilom. Bil je nenavaden človek za te čase. Poln energije, veselja, smeha. Ničkolikokrat sva se ponoči vozila po primorskih vaseh. Pela sva.
Dva meseca po njegovi smrti smo praznovali četrti rojstni dan sina, ki pozablja na svojega očeta.
Za darilo so mu kupili tri blesteče se kovinske avtomobile.
In ko grem do grobov v cipresinem gaju, vidim otroka, ki kriči:
A poje ne.