EVIDENCA JULIJ-AVGUST 2017 FOKUS Slabih televizorjev ni več Teza iz naslova drži. Še posebej v primeru, kakršnemu smo bili priča tokrat. Preizkusili smo ducat pametnih digitalnih televizorjev, ki se hvalijo z ločljivostjo 4K/UHD. Seveda med njimi so razlike, tudi precejšnje, a prav nobenega od tokrat preizkušenih modelov ne bi mogli označiti za slabega. 28 30 Kaj smo preizkusili 36 Pogled v laboratorij 36 Zlati Monitor 37 Tabela DOSJE Pustili smo se nategniti – za vas! Navajeni smo že oglasov za magične kremice proti gubam in oglasov za povečevanje spolnih udov – kaj pa pravite na oglase za magično po­hitritev računalnika? Če ste količkaj »računalni­karja «, jih gotovo preskočite, ciljna publika, ne­poznavalci, pa gotovo večkrat nasedejo. Tokrat smo tudi mi. DOSJE Evropska komisija je zmagala! Morda je zdaj, ko cene klicev seštevamo po nekaj centov na minuto, že zbledel spomin na to, koliko smo nekoč plačevali med gostova­njem v tujini. Čeprav se tisti, ki potujejo zu­naj Evropske unije, hitro spet spomnijo teh ne tako dobrih starih časov. 56 60 2 julij-avgust 2017 JULIJ-AVGUST 2017 VKLOP U MONITOR PRO MONITOR PRO 80 04 Beseda urednika VKLOP 06 Enostavno je privlačno 08 Kateri telefon naj kupim? Leta 2017. 10 Novice IZVIDNICA 13 Skok v preteklost 14 »O« za osmič 18 Profesionalec 17 Navidezna resničnost, drugič 18 Za ljubitelje klasike 20 Drugačen usmerjevalnik 21 Sferični posnetek NA KRATKO 22 Od Youtuba do MP3jev MOBILNO 24 Naš izbor na Androidu 25 Najboljši sopotnik 26 Naš izbor na iPhonu 27 S knjigo v žepu FOKUS 28 Slabih televizorjev ni več NAJBOLJŠI 40 Telefoni 50 Prenosni računalniki 54 Digitalni fotoaparati DOSJE 56 Pustili smo se nategniti – za vas! 60 Evropska komisija je zmagala! NOVE TEHNOLOGIJE 62 Letalski internet je tu 66 Splet za vse! 70 Kitajske farme in mobilne igre NASVETI 72 Domači spletni mojster 75 Ko potrebujemo le telefon 78 Pro et contra – telefon ali računalnik? IZKLOP 80 Vzpon in padec – Xerox Parc 82 Pogled nazaj 84 MONITOR PRO NAPOVEDNIK 96 29. avgusta nadaljujemo 86 Novice iz sveta IKT 88 Ne pozabite na zaposlene 92 Zlata jama ali pa past 94 AMDjeva epska pesnitev NAJBOLJŠI Sony Xperia XZ Premium Celotna industrija se nekako trudi robove okoli zaslona čim bolj zmanjšati, Sony pa se je z XZ Premium odločil za popoln odmik od te strategije. Tele­fon ima namreč na vrhu in dnu zaslona velikansko »čelo« in »brado«. 41 TELEFONI 40 LG G6 41 Sony Xperia XZ Premium 42 Huawei P10 Plus 43 Huawei P10 Lite 44 Huawei Honor 6X 44 Sony Xperia XA1 45 Umidigi 47 Blackview 48 Meizu U10 PRENOSNI RAČUNALNIKI 50 Lenovo ThinkPad X1 Carbon 51 Lenovo ThinkPad T470s 52 Lenovo Yoga 520 53 Lenovo ThinkPad Yoga DIGITALNI FOTOAPARATI 54 Panasonic Lumix GH5 54 Fujifilm X-T20 55 Sony Alpha 6500 julij-avgust 2017 3 VKLOP BESEDA UREDNIKA 9 4 julij-avgust 2017 Telefoni še vedno ne marajo vode, pika. To, da so vodoodporni, jemljite le kot dodatno »zračno blazino«, za vsak primer. Plavat z njimi pa vseeno ne hodite. So predragi. MATJAŽ KLANČAR odgovorni urednik, matjaz.klancar@monitor.si Vodoodporen ali vodotesen? avno te dni sem dobil klic (no, prav, »mesen­džer ping«) od kolegice, ki ji je telefon padel v vodo in je zato seveda popolnoma »mrtev«. Ali poznam kakšnega serviserja, kaj naj naredi? Moj edini pošten odgovor je bil – prav nobene mo­žnosti ni, da bi telefon še kdaj za­dovoljivo deloval. Klasični recep­ti sušenja v rižu (riž je higroskop­ski in »posrka« vlago iz elektroni­ke) bi morda celo delovali, tele­fon bi se posušil, toda velika ver­jetnost je, da je odpovedal LCD in/ali baterija, še večja pa je ver­jetnost, da bo napad vlage pu­stil posledice – korozijo na vezju. Mimogrede, korozija ne nasta­ne zaradi same vode, ampak za­radi nečistoč v njej ali na samem vezju. O tem smo konec lanskega leta objavili res zanimiv članek izpod peresa/tipkovnice Mate­ja Huša. Tudi moj primer izpred pol leta je bil namreč natanko tak. Telefon (Samsung Galaxy S6 Edge) se je začel obnašati, kot da bi imel slab stik na vtični­ci USB: polnjenje telefona veči­noma ni delovalo, razen če sem polnilni kabel malce potresel oz. premaknil (k sreči je brezžično polnjenje delovalo brez težav). Dogodek me je razsvetlil na dva načina. Najprej, šok, ko so mi na po­oblaščenem servisu poveda­li, da menjava USB-vtičnice sta­ne, pozor!, 220 evrov. Ker sku­paj z vtičnico zamenjajo tudi celo sprednjo stran telefona, to­rej zaslon. Pogovor z drugim po­oblaščenim servisom je stanje potrdil – serviser pri Samsungu dejansko sploh ne more naro­čiti rezervnega dela »USB-vtič­nica«, ampak le »zaslon s pripa­dajočo elektroniko«. Dejstvo, da na spletu obstajajo trgovine, ki USB-vtičnico z nekaj pripadajo­če elektronike prodajajo za 30 dolarjev, za pooblaščene servi­se ne obstaja. Nekateri manjši »nepooblaščeni servisi«, tudi pri nas, to sicer opravijo, vendar je Samsungova uradna politika pač drugačna. In ne le Samsungova, tudi Apple ob tovrstnih okvarah raje zamenja več kot manj. Za vsak primer. (Pa »morda bo ku­pec raje kupil kar nov telefon«, zlobno dodajam sam.) In druga razsvetlitev – servis, na katerega sem telefon potem vseeno nesel, je odkril, da je bil slab stik na vtičnici USB posle­dica korozije, ta pa posledica vode/vlage, ki je nekoč našla pot v telefon. Malce sem pobrskal po spominu in ugotovil, da mi je te­lefon pred pol leta v resnici ne­kajkrat padel – v sneg. Trajalo je pol leta, toda vlaga je na koncu vendarle naredila svoje. Vrnimo se k vodoodpornosti in vodotesnosti – prvi telefoni so tisti, ki jih lahko malce poškropi­mo, pa bodo morda »preživeli«, drugi pa zares »preživijo« tudi nekaj časa v vodi. iPhone pol ure v meter globoki vodi (stan­dard IP67), Galaxy S7 in S8 pa v meter in pol globoki vodi, ena­ko tudi Sonyjeve Xperie in neka­teri specializirani modeli (stan­dard IP68). Je torej vredno vlo­žiti »nekaj« denarja v nakup vo­doodpornega telefona? Škodi zagotovo ne, popolna rešitev pa tudi to ni. Kajti garancijski po­goji pri vodoodpornih telefonih so zapisani enako kot pri onih drugih, »navadnih« – garancija ne velja, če je notranjost telefo­na prišla v stik z vodo. In kako to ugotovimo oz. ugotovijo? Če je eden izmed namenskih indika­torjev v notranjosti pordečel ali če je podroben pregled ugotovil korozijo, se za zastonjsko garan­cijsko popravilo lahko obrišemo pod nosom. Tudi če boste na polno dokazovali, da ste imeli telefon v vodi le 29 minut in le 99 cm globoko, bo servis neu­smiljen, kajti tako pač piše v ga­rancijskih pogojih, in pika. Tudi debata o tem, da »kaj, pa če je telefon prišel iz tovarne slabo zalepljen?«, ne bo zalegla. Spo­mnim se primera izpred leta ali dveh, ko je kolega servisu za te­lefone Sony poskušal dopoveda­ti, da je zagotovo (!) dobro zaprl pokrovček za vtičnico USB (to so bili še stari časi, ko so proizvajal­ci vodotesnost zagotavljali s po­krovčki …). Ni zaleglo, kajti »če bi vratca dobro zaprl, voda v te­lefon pač ne bi vdrla«, in pika. Sploh pa, pozor, vodotesnost še posebej in nikakor ne pome­ni tudi »kokakolatesnost«. Sam­sung, denimo, posebej poudarja, da »lahko pride do težav, če tele­fon izpostavljate korozivnim sno­vem, kot so sladke gazirane pija­če, alkohol, sredstva za čiščenje, slana voda, kislina, alkalije ...«. Skratka, telefoni še vedno ne marajo vode, pika. To, da so vo­doodporni, jemljite le kot doda­tno »zračno blazino«, za vsak primer. Plavat z njimi pa vseeno ne hodite. So predragi. Hostese na Samsungovih predstavitvah to včasih počnejo, toda one svo­jih telefonov niso plačale. ;). To, da elektronskih naprav ne smemo namakati v vodi, nekako vsi intuitivno vemo. Ker pa imamo pametne telefone običajno s seboj stalno in povsod, se je temu včasih težko izogniti. Je torej smiselno kupiti vodoodporni telefon? Ali še raje vodotesni? R VKLOP KOLUMNA 9 6 julij-avgust 2017 Pri N26 je spremembe limita opravljena takoj, s premikom drsnika v aplikaciji. Enako za dnevni limit, blokado kartice za uporabo v spletu ali v tujini. Prav tako odpiranje računa in naročilo nove kartice. DAVID VIDMAR Enostavno je privlačno V zadnjem času so se v Sloveniji pojavila podjetja, ki ponujajo storitve na področjih, kjer je na videz kon­kurenca že naredila svoje in kjer se zdi, da ni prostora za nove igralce. Ti že ponujajo vse mogoče možnosti ali nastavitve, ki bi si jih uporabnik utegnili zaželeti, kako jih torej sploh lahko kdo dohiti, kaj šele prehiti? Enostavno! a primer si oglejmo zgled najmlajšega igral­ca na področju mobil­ne telefonije v Sloveniji – HoT oz. Hofer Telekom. Površen opa­zovalec bo opazil zelo ugodne cene (ki so jih nemudoma opa­zili tudi konkurenti in se prilago­dili), enostavne pakete in skro­mno, a ugodno ponudbo apa­ratov v mnogih Hoferjevih trgo­vinah. A glavna prednost HoT pred ustavljeno konkurenci ni v ceni, temveč v enostavnosti. Kot sami oglašujejo, je menjava pa­keta stvar nekaj klikov v aplika­ciji, prenos številke prav tako, uredimo ga prek spleta. Vse lah­ko uredimo prek spleta ali celo aplikacije, da moramo za to pla­čali kakšen evro, je še najmanj­ša težava. Postavite se v kožo na­ročnika enega velikih ponudni­kov in pomislite na trenutek, ko vam v tekočem mesecu zmanjka podatkov ali drugih zakupljenih količin. Stres! Veste, da jih je go­tovo mogoče dokupiti, a iz gene­ričnega sporočila SMS si ne zna­te razložiti, kako, še manj, ko­liko vas bo stalo. Kaj če bi vam ponudnik v pravem trenutku omogočil dokup z enim klikom obvestila? Stavim, da ne bi veli­ko razmišljali, hitro bi zapravili cekine v zadovoljstvo ponudnika in sebe. Zakaj je pri velikih torej vse tako zapleteno? Da se tudi enostavno! Podobna zgodba je s sloven­skimi bankami in nemško ban­ko N26, o kateri smo pisali v fe­bruarski številki. Gre za polno­krvno banko, s katero pa poslu­jemo samo prek spleta in mobil­ne banke. Ko si je žena, ki ima račun pri eni od tujih bank pri nas, nedavno želela preklicati nekaj tisoč evrov dovoljene pre­koračitve limita na svojem ra­čunu, je nastopilo obdobje ne­lagodja, kako to sploh narediti. Obisk poslovalnice je bil skraj­na in nezaželena možnost, sple­tna banka je ponujala nejasen postopek, na katerega kar ne­kaj dni ni bilo odziva. Šele tele­fonski klic nekoga iz banke čez nekaj dni je rešil težavo, podpi­sati je bilo treba nekaj papirjev. Pri N26 je to opravljeno takojci, s premikom drsnika v aplikaciji. Enako za dnevni limit, blokado kartice za uporabo v spletu ali v tujini. Prav tako odpiranje ra­čuna in naročilo nove kartice. To lahko opravimo na kavču sredi noči, ne da bi šli v poslovalnico in podpisovali papirje. Resda pri N26 (še) ne moremo najeti po­sojila, prav tako ne naročiti var­čevalnih izdelkov, a to je le vpra­šanje časa. Po nekaj mesecih uporabe ne vidim razloga, zakaj bi slovenski komitent, ki ni ve­zan na svojo banko, ne prešel na digitalno konkurenco. Je ceneje, priročnejše, pa seveda enostav­no! In še kartica je tako »kul«, da se mi vsaj enkrat na mesec zgo­di, da me v trgovini vprašajo, ka­kšna kartica je to, saj tako lepe še niso videli. Tretji primer je nemara še na­zornejši. Na domačem prosto­ru malih oglasov so karte razde­ljene že leta. Avtomobile proda­jamo in kupujemo na avto.net, Ikea omare, otroške smučke in star teniški lopar pa na Bolhi. Pa se je kljub temu pojavil Letgo in z močno oglaševalsko kampa­njo napadel slovensko spletno populacijo, ki oddaja ali si ogle­duje spletne oglase. Verjetno se konkurence pri Bolhi in Avto.net sploh ne bojijo, jaz pa nisem prepričan, da lahko povsem mir­no spijo. Njegova glavna pred­nost je, uganili ste, enostavnost prvega koraka. Pri Bolhi je od­daja oglasa precej zapleten po­stopek, kjer lahko zelo natančno opišemo, kaj prodajamo, v ka­kšnem stanju je stvar, in doda­mo veliko slik. Rezultat je oglas, pri katerem cena nikoli ne zdr­ži do prodaje, slike so majhne, oglas pa neatraktiven. Postavi­mo se za trenutek v čevlje kupca. Prodajalca se nam navadno ne ljubi klicati, pošiljanje elektron­ske pošte je zamudno (barbar­sko, če ste mlajši od 20 let), spo­ročila znotraj njihove aplikaci­je pa delujejo skrajno nezaneslji­vo. In kot zakleto je izdelek, ki bi si ga želeli kupiti, še prej pa vide­ti, v Murski Soboti, mi pa nekje v centru Slovenije. Pri Letgo so za oddajo oglasa potrebni vsega tri­je koraki – posneti sliko izdelka, napisati naslov oglasa in poda­ti ceno, izbrati eno izmed osmih kategorij. Ko kot kupec iščemo kaj zanimivega, so izdelki pred­stavljeni kot slike na neskonč­nem seznamu, razvrščene po od­daljenosti od domačega kraja. Kateri ponudnik ima več možno­sti za hitro prodajo in impulziv­ne nakupe? Zase vem, da sem že več tednov stopal iz otroške sobe čez staro luč, ker nisem zbral vo­lje za oddajo oglasa na Bolhi. Dan pred pisanjem tega članka sem oddal oglas na Letgo in luči ni več. Enostavno! V preteklih desetletjih je pro­gramska oprema prehodila dol­go pot. Od nerodnih in okornih terminalov prek praktičnih in lič­nih vmesnikov do izjemno kom­pleksnih rešitev s kopico možno­sti. Sodobni uporabnik pa danes zahteva nekaj povsem drugega – prvi korak brez napora, brez raz­mišljanja, ki ga lahko opravi med vožnjo, med obrokom ali v na­slonjaču. In uporabniki smo za­dovoljni tudi samo z zadovolji­vim, če je le na voljo dovolj hitro. Upam, da bodo ustaljeni igralci to kmalu spregledali, sicer se jim utegne zgoditi, da bodo za seboj zagledali hitro rastočega konku­renta, ki ga danes ne opazijo in ga morda celo podcenjujejo.. Z VKLOP KOLUMNA 9 8 julij-avgust 2017 To so priporočila za tiste, ki bi radi dober, delujoč telefon. Torej za vse, ki se jim ne ljubi ubadati s telefoni: nameščati ROM-ov, menjati launcherjev. ANŽE TOMIC´ Kateri telefon naj kupim? Leta 2017. Že od leta 2010 opisujem zabavno elektroniko, v tem času pa sem imel v rokah skorajda vse telefone, ki so naprodaj pri nas. Odločitev med njimi ni lahka, še po­sebej, če kot kupec prvič stopite v množico, ki vam jo ponujajo v trgovini. V resnici pa je resne izbire med telefoni malo. o so priporočila za tiste, ki bi radi dober, delu­joč telefon. Torej za vse, ki se jim ne ljubi ubadati s tele­foni: nameščati ROM-ov, menja­ti launcherjev. Pod ubadanje s te­lefonom štejem tudi nakup, ki ni opravljen pri katerem od naših operaterjev ali v spletni trgovi­ni. Amazon, naključne tuje sple­tne trgovine, eBay itd. pri mojih priporočilih ne pridejo v poštev. Če poznate karkoli od naštetega, tole ni za vas, za vse ostale pa so spodaj moja priporočila. Apple: iPhone 7 (Plus) iPhone 7 je trenutno najbolj­ši telefon, kar jih je mogoče ku­piti. Apple od samega začetka ve, kaj dela, in z iPhonom je ne­mogoče zgrešiti. Z modelom 7 so tudi popravili največjo zame­ro prejšnjih iPhonov – velikost shrambe. Ta se zdaj začne z 32 gigabajti, kar bo za večino do­volj. Nekaj strahu je pri sedmi­ci povzročala odločitev, da uma­knejo izhod za slušalke, a v ška­tli je adapter, ki omogoča upora­bo katerihkoli slišalk. Google: Samsung Galaxy S8(+) Če se ne odločite za Applov iz­delek in kupujete telefon, ki ga žene Googlov operacijski sistem Android, pa je letos izbira slab­ša kot lani. Prek operaterjev da­leč najboljši Android telefon pri nas ni na voljo. Google je na­mreč ukinil svoje Nexus telefone, ki sem jih priporočal do zdaj, in jih zamenjal z dvema telefonoma Pixel, ki bi ju brez zadržkov pri­poročil. Žal Pixlov pri nas (še) ni, ker nas Google ne mara. :-( Nexuse sem vedno priporo­čal iz preprostega razloga: ker so to telefoni, ki jih razvija Google. To pomeni, da jih žene Android brez navlake. VSI OSTALI (HTC, Sony, Samsung, Huawei, LG) te­lefoni imajo preoblečeni Andro­id. Osrednja in najpomembnej­ša prednost golega Androida je, da (varnostne) posodobitve te­lefon prejme takoj. Ostali telefo­ni jih vedno dobijo z zamikom. Naslednja, morda manj očitna, a zelo pomembna prednost je ta, da je goli Android (vsaj zame) lepši in VELIKO bolj pregleden ter uporabniku prijazen. Tega za preobleke proizvajalcev ne mo­rem reči. Ker Pixla ni, je težko pogleda­ti mimo Samsung Galaxy S8(+). Tako kot že nekaj let ima Sam­sung izjemne zaslone, ki so naj­boljši na trgu. Strojno gre za zelo zmogljiv telefon z dobrim fotoa­paratom. Predvsem pa navduši zaslon, ki skorajda nima robov. Glavna pomanjkljivost je tako le Samsungova Android preoble­ka, ki je letos sicer boljša, a še ve­dno daleč od izkušnje, ki jo omo­goča Pixel. Hočem poceni telefon Najprej: z malo denarja se ve­dno kupuje najmanjše zlo. To niso telefoni, ki bi zamenjali iPhone ali Samsug Galaxy S8 ali Pixel, so pa dovolj kakovostni, da ob njihovi uporabi ne izgubljate živcev. Letos lahko mirno priporočim tri. Enega srednjega razreda, ki ni zelo poceni, a ponuja res ve­liko. Nadalje poceni telefon, ki stane malo čez 200 eur. Na kon­cu pa še telefon iz kategorije za telefon nočem dati skoraj nič, ki je edina izbira za tako malo de­narja. . Srednji razred: Lenovo Moto Z Play. Lenovo je Motorolo ku­pil od Googla, tako da imajo Le­novo Moto telefoni neobreme­njen Android. Moto Z Play je naj­boljši telefon, ki ga je doslej izda­la naveza Lenovo Moto. Ima ve­liko baterijo (zdrži tudi dva dne­va), dober zaslon, dovolj strojne moči in skorajda čisto neobreme­njeni Android. Če iščete telefon srednjega razreda, je to prava iz­bira. . Poceni telefon: Lenovo Moto G4 Plus. (G5 Plus pride zelo kmalu in je še boljši) Najprej opozorilo: ne kupovati telefona Lenovo Moto G4/5 Play, ki je zanič! Tudi osnovni model G4/5 ni prava izbira. V imenu te­lefona mora biti beseda Plus. G4/5 je telefon, ki za malo de­narja ponudi res veliko. Solidna strojna moč, všečen zaslon, bral­nik prstnih odtisov in dobra izde­lava so v povezavi z neobreme­njenim Androidom super izbira. Zameriti mu gre le fotoaparat, ki pa v tem cenovnem razredu ne bo nikoli zares dober. . Za telefon nočem dati skoraj nič: General Mobile GM 5 d. Ge­neral Mobile GM 5d stane 160 EUR. To ni dober telefon, je pa edini, ki se ga splača kupiti za ta denar. Izdelava je plastična. Strojno je v redu in zaslon je soli­den. General Mobile je podjetje, ki izdeluje telefone v okviru pro­jekta Android One. To pomeni, da za posodobitve skrbi Google, zato na telefonu teče neobre­menjeni Android. Tak, kot je na Nexusih in Pixlu. To je pri poce­ni telefonih zelo pomemben po­datek, saj proizvajalci radi poza­bijo na cenejše modele, ki so po­tem brez posodobitev in zato ve­dno manj varni. • • • To je to. To so moja osebna pri­poročila. Morda se malce razli­kujejo od tega, kar priporoča naš kolektivi um v Monitorjevem la­boratoriju, a tako pač je. . T VKLOP NOVICE NOVICE VKLOP U U 10 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 11 U Enaka Okna na vseh napravah U Windows XP še ni čisto mrtev Microsoft je predstavil CShell, novo preobleko operacijskega sistema Windows, ki omogoča, da se priljubljena Okna samo­dejno prilagajajo ciljni napravi. CShell je osrednji del Micro­softove strategije oblikovanja Fluent, ki bo v prihodno­sti poenotilo najbolj pri­ljubljeni operacijski sis­tem na svetu. Prvi pogled na preobleko CShell na telefonu s sistemom Win­dows Phone ne razkriva prav dosti, saj je uporab­niški vmesnik videti ena­ko kot prej. Šele podrob­nejši preizkus odkrije no­vosti v obliki povečevanja in po­manjševanja ploščic s progra­mi, središče Action Center, ki ga poznamo iz sistema Windows 10, možnost položnega pogle­da na začetnem zaslonu in za­ganjanje več aplikacij hkrati, ki ne bodo prisiljene v celozaslon­ski način delovanja, kar je bil v preteklosti največji očitek si­cer obetavnega prehajanja med mobilnim in namiznim delom Continuum. Microsoft je že davnega leta 2014 odpisal Windows XP in po več kot enoletnem opozarjanju povedal, da je 12 let podpore več kot dovolj in da je čas za nadgra­dnjo. Ko se podpora izteče, neha­jo izhajati tudi varnostni poprav­ki, kar je glavna ranljivost starih programov. Zdaj pa je Microsoft besedo snedel. Prvikrat je to storil že minuli mesec, ko se je zaradi razsajanja izsiljevalskega črva WannaCry odločil, da izjemoma izda popra­vek za Windows XP in Visto. Vče­raj pa se je zgodba ponovila. Za­radi hudih ranljivosti v Windows XP, ki jih sodeč po zadnjih razkri­tjih hekerske skupine The Sha­dow Brokers izrabljajo tudi CIA in tajne službe, je Microsoft vče­raj spet zakrpal Windows XP. Ob tem je spet dodal, da gre za izre­dni dogodek, saj so odkrite ran­ljivosti hude in se v praksi že iz­rabljajo. Mnenja o tem, ali si je Micro­soft s tem storil medvedjo uslu­go, so deljena. Ker Windows XP še vedno uporablja precej upo­rabnikov, tudi poslovnih, je Microsoft očitno ocenil, da bo popravek pač treba izdati. Toda s tem daje Microsoft napačen si­gnal. Čeprav je Windows XP ne­podprt in ima luknjičasto var­nost, s tem Microsoft sporoča, da njegova uporaba vendarle ni problematična, saj bo ob hudih ranljivostih popravek vendar­le izšel. Toda to ni res. Windows XP je manj varen zaradi samega ustroja, ena ali dve zakrpani lu­knji pa ne pomenita, da je preo­stalih deset prav tako zavarova­nih. Zato je kljub izrednim do­godkom treba Windows XP čim prej zamenjati. U Vrata je odprla prva Windows cona v Sloveniji Microsoft Slovenija je v ljubljanski trgovini Big Bang BTC odprl prvo Windows cono v Sloveniji. Obiskovalci ljubljanskega nakupovalnega centra Big Bang BTC so bili na prvi junijski dan deležni predstavitve nadgradnje operacijskega sis­tema Windows 10 Creators Update, VR očal Oculus Rift ter seveda no­vega območja v trgovini, ki bo namenjen zgolj izdelkom v povezavi s podjetjem Microsoft. Tu se bodo poslej prodajali različni modeli Win­dows naprav za vse priložnosti (igranje, delo, prosti čas), med katerimi bodo na voljo tudi tablice/prenosniki Surface. U Googlova podpora ni večna Google je razkril, do kdaj bo posodabljal telefone Pixel in Nexus. Kot vse stvari na tem svetu, tudi njegova podpora ni večna. Na podporni spletni strani so v Googlu objavili, da bodo lastni tele­foni Pixel, ki so jih splavili na trg leta 2016, posodobitve operacijskega sistema Android prejemali zgolj do oktobra 2018. Podobno se bo raz­vajanje končalo tudi za modele Nexus (6P, 5X), ki sta ju po Googlovih navodilih leta 2015 izdelala Huawei in LG. Oba telefona že letos ne bosta več deležna uradnih posodobitev operacijskega sistema, razvi­jalci pa bodo razpoke v varnosti krpali še do prihodnje jeseni. U Apple predstavil zvočnik s Siri Na srečanju WWDC v Kaliforniji je Apple predstavil brezžično omre­ženi zvočnik HomePod. Gre za napravo v obliki vaze, ki je videti po­dobno kot trenutna generacija računalnika Mac Pro. Zvočnik, ki bo na­menjen predvsem glasbenim navdušencem, bo poganjal procesor A8. Poleg odlične kakovosti zvoka jim je namenjena nadgrajena digital­na pomočnica Siri, ki bo skupaj z običajnimi nalogami s telefona, tabli­ce ali računalnika v povezavi s storitvijo Apple Music opravljala še bolj glasbeno specifična dela, si zapomnila glasbo, ki nam je všeč, poiskala sorodne izvajalce in odgovarjala na vprašanja o tem, kdo igra katero glasbilo v trenutno predvajani skladbi. Zvočnik HomePod bo v beli ali sivi barvi na voljo decembra, priporočena cena naj bi bila 350 dolarjev. U Anonimno brskanje z brskalnikom Tor Browser 7.0 Obiskovalci interneta, ki jim je zelo pri srcu čim večja možna zasebnost, imajo odslej na voljo nov spletni brskalnik, ki izbolj­šuje možnosti zaščite pred krajo identitet in prisluškovanjem. Tor Browser 7.0 uvaja koncept pe­skovnika, ki izo­lira lokalna sred­stva računalni­ka pred identifi­kacijo uporabni­ka. Brskalnik pri­krije uporabnikov resnični naslov IP, naslov MAC, pa tudi dostop do datotek je možen edino prek omrež­ja Tor. Brskalnik Tor, ki je zasnovan na odprti kodi brskalnika Fire­fox 52 ESR, uporablja različne tehnike za zagotavljanje anoni­mnosti in zasebnosti, od katerih je novi peskovnik najmočnejše orožje doslej. Ta hip je peskov­nik sicer nared le za različice za operacijske sisteme Linux in ma­cOS, a je različica za okolje Win­dows tudi v pripravi. So pa mo­rali avtorji zaradi tega posta­viti nekaj omejitev glede stroj­ne opreme in operacijskega sis­tema, na katerem deluje najve­čja zaščita zasebnosti – v oko­lju Windows bo podprta le stroj­na oprema, ki podpira SSE2, pri Macih pa bo treba imeti name­ščen vsaj OS X 10.9. MOBILNA TELEFONIJA U Cene gostovanja v EU so odslej izenačene z domačimi ončno smo dočakali. S 15. junijem je začela ve­ljati direktiva EU, po ka­teri so se cene mobilne telefoni­je v gostovanju v preostalih dr­žavah EU izenačile z domačimi v matični državi. No, skoraj v vseh pogledih. Po dolgih letih pribli­ževanja temu cilju, večletnih eta­pnih postavljanjih vse nižjih mej najvišje cene za mobilno gosto­vanje je EU vsaj v tej veji digita­lizacije postal enoten trg. Za telefonske pogovore in spo­ročila SMS bomo torej plačeva­li enotno tarifo izbranega ope­raterja in ponujenega mobilnega paketa, ki bo enaka ne glede na to, iz katere države EU kličemo in v katero. Še naprej pa velja, da bodo dejanske cene klicev prosto oblikovali posamezni operaterji in njihovi mobilni paketi, prav tako ostajajo pribitki za gostova­nje pri klicih zunaj območja EU. Če pri telefonskih klicih in spo­ročilih SMS lahko govorimo o iz­enačitvi cen doma in v EU, pa je zgodba pri prenosu podat­kov in sporočilih MMS nekoliko bolj zapletena. Načeloma direk­tiva velja tudi za ta področja, a so telekomunikacijski operaterji izposlovali tudi uporabo načela »poštene rabe«. To pomeni, da je tarifa enotna do neke meje, od tam naprej pa je operater upravi­čen do obračunavanja pribitkov. Ta meja je od operaterja do ope­raterja različna, a so pri tem cene navzgor omejene z evropskimi veleprodajnimi cenami. Te se bodo progresivno zniževale vse do leta 2022. V Telekomu Slovenije so, de­nimo, oblikovali nove pakete, kjer jamčijo neomejene klice in sporočila ter do 20 GB mesečne porabe podatkov znotraj obmo­čja EU. A1 ima podobne pake­te, ki mejo postavljajo na 15 GB. Stroški dodatne porabe čez to meje so odvisni od posamezne­ga izbranega paketa. Drugi ope­raterji so ubrali tudi rahlo dru­gačne strategije. Pri T-2 bodo na primer po preseženi količini pre­nosa podatkov zgolj upočasni­li hitrost prenosa podatkov, a se nadaljnji promet ne zaračuna­va. Operaterji so s tem poskuša­li omejiti zlorabo doslej na veli­ko oglaševanih paketov z »neo­mejeno« količino podatkov. Na­čelo poštena uporaba se nanaša nanje. K U Ali bo Intel blokiral Windows 10 on ARM? Microsoft je pred časom napo­vedal, da bodo operacijski sistem Windows 10 kmalu vnovič po­nudili tudi na strojni platformi ARM, a tokrat bodo za razliko od preteklosti uporabili programsko opremo za posnemanje ukazov x86/x64 na tuji strojni platfor­mi. Toda v družbi Intel opozarja­jo, da bodo naredili vse, da bi za­ščitili svoje intelektualne pravice v zvezi s tehnologijo x86. Če bo treba, najbrž tudi s tožbami. Medtem ko Microsoft in Qual­comm veselo razlagata partner­jem po svetu, da bo operacijski sistem Windows 10 deloval na procesorjih Snapdragon prak­tično brez pribitkov, v Intelu po­šiljajo v javnost opozorila, da ne bo šlo brez njihovega dovoljenja. Tehnologijo x86 lahko trenutno v svojih izdelkih licenčno upora­bljata le družbi AMD in Via Tech­nologies. Intel je v članku na svojem portalu, v katerem se spomi­nja 40 let inovacij na podla­gi tehnologije x86, jasno na­vedel, da posnemanje Intelove tehnologije v programski opre­mi kljub vsemu zahteva do­voljenje izdelovalca in licen­co za uporabo, ki ju Micro­soft in Qualcomm nimata. Ob tem opozarjajo na zgodbo oko­li družbe Transmeta, ki je okoli leta 2000 ponujala procesor, ki je posnemal ukaze x86 v stroj­ni opremi. Sledilo je več sporov z družbo Intel, Transmeta pa je zaprla vrata leta 2009. Za zdaj še ni jasno, kdaj bo Windows 10 on ARM nared, ne­uradno pa analitiki pričakujejo splovitev še pred koncem leta. Microsoft je v ta namen razvil tehnologijo oziroma emulacij­ski sloj Windows on Windows (WOW), ki uporablja knjižnico »compiled hybrid portable exe­cution« (CHPE), s katero pre­vedbo ukazov izvajajo zelo učin­kovito in brez velikih pribit­kov. Po ocenah naj bi Microsoft in Qualcomm na ta način lahko dala na trg računalnike, ki bodo precej cenejši od tistih z Intelo­vo in morda celo AMDjevo teh­nologijo. IZVIDNICA NOVE NAPRAVE IZVIDNICA NOVI PROGRAMI NOVI PROGRAMI IZVIDNICA NOVE NAPRAVE IZVIDNICA 7 7 7 7 14 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 15 16 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 13 IZVIDNICA »O« za osmič Google se drži ustaljenega ritma in predstavlja letošnji Android s številčno oznako 8.0, ki ji bo po znanem receptu pripadlo še ime s sladico, tokrat na črko »O«. Z dovolj sodobno napravo jo že lahko preizkusimo. 14 Navidezna resničnost, drugič Pionir navidezne resničnosti je menda podjetje Oculus, toda to je teorija. V praksi pa je pravi pionir Samsung, ki je lani svojim telefonom Galaxy S7 priložil očala Gear VR. Sedaj je na voljo njihova nova, nadgrajena različica. Profesionalec Področje tablic lahko v grobem razdelimo na dva dela – izredno poceni naprave Android in Applov vse večji nabor iPadov. Pri tem smo zdaj dobili še četrto velikost zaslona. 16 17 12 julij-avgust 2017 Skok v preteklost okiin telefon 3310 je iz­šel leta 2000 in nado­mestil model 3210. Oba sta bila v svojih časih zelo prilju­bljena, izvirni 3310 je do da­nes najbolje prodajan tele­fon vseh časov (kar 126 milijonov enot). Glavni razlog, zakaj so bili ti te­lefoni tako cenjeni, je bila njihova enostavnost, tr­pežnost in nizka cena. Telefon so prodajali dol­gih pet let, seveda pa je prišlo za njim še malo morje podobnih prepro­stih modelov. Po sedemnajstih le­tih pa so v podjetju HMD Global, ki ima pravice za uporabo imena Nokia, vzeli stari recept, ga ne­koliko prenovili in spet poslali na trg. Ob tem je v spletu kar odjeknilo, tudi pri nas se je veliko pisalo o tej napravi – pravzaprav smo bili presenečeni, da so jo tudi nam poslali na preizkus. Kajti – telefon je prak­tično enak, kot je bil. No­vost je le v barvnem zaslo­nu, ki ostaja majhen, a do­bro viden tudi ob močnejši svetlobi. Telefon je manjši, tanjši in lažji od svojega so­rodnika, po novem se polni prek vmesnika MicroUSB. Baterija še vedno zdrži res dolgo (obljubljajo en mesec v pripravljenosti), predvsem po zaslugi tega, da s telefo­nom ne moremo početi prak­tično nič res uporabnega, razen telefonirati in pošiljati sporočila SMS. To je očitno že iz Nokiine lastne reklame zanj – poudarja­jo natanko tri lastnosti, ob bate­riji še dejstvo, da je na voljo v šti­rih barvah, in to, da lahko igra­mo klasično igro Kača. Telefon je sicer prijetnega, preprostega videza, tudi v roko zelo lepo sede. Kot rečeno, je za­slon sicer majhen, a zelo kontra­sten, z velikimi ikonami in eno­stavno berljivim besedilom. Na­prava je prav smešno lahka (okoli 80 gramov), po občutku bi brez težav zdržala tudi kak re­sen padec na tla. Nameščen je celo zelo osnovni spletni brskal­nik, a ga zaradi povezave GPRS (hitrost do 114 Kb/s) ne pri­voščimo nikomur (mimogre­de, da, GPRS, ne EDGE. In ne HSPA. In seveda ne LTE/4G.). V napravo lahko vtaknemo kartico MicroSD, brez tega premore telefon 16 MB pro­stora za uporabnikove da­toteke (to pomeni približno osem fotografij). Na spodnji strani je še izhod za slušalke, prek katerega lahko posluša­mo glasbo, denimo datoteke mp3, naložene na pomnilni­ško kartico. S tako omejeno napravo seveda ni nič narobe – kar veliko uporabnikov si želi le preprost telefon, s katerim lahko kličejo, pošiljajo SMSe in si nastavijo kak alarm. Tem bi ta telefon zelo odgovarjal, le težko se otresemo občutka, da gre za precenjeno napravo. Res je v primerjavi z današnjimi pa­metnimi telefoni zelo poceni, a kaj, ko dobimo malo morje po­dobno zmogljivih naprav še ce­neje – tudi za slabo polovico cene te Nokie. Če se ozremo naokoli, jih naj­demo povsod – od naših večjih spletnih trgovin (tam najdemo celo take, ki se poklopijo) pa do večjih bencinskih črpalk, nekate­rih enot Pošte in celo v kaki tra­fiki bi se našli. Zakaj bi torej kdo kupil novo različico stare Nokie? Morda iz nostalgije, kake druge razloge pa težko najdemo. . Pred kratkim je v spletu odjeknila novica, da se legendarni Nokiin tele­fon, model 3310, vrača. Tudi po preizkusu nam ni povsem jasno, zakaj. Zakaj se vrača in zakaj je novica o tem odjeknila. Jure Forstnerič . Take telefone dobimo pri operaterjih že nekaj časa praktično brezplačno, če pač imamo naročniški paket. V trgovinah se cene začnejo pri nekaj čez dvajset evrov. N s Recimo bobu bob - nova 3310 je bila predstavljena le zato, da bi se ponovno začelo govoriti o Nokii. NOKIA 3310 2017 Telefon (brez pameti). Izdeluje: www.nokia.com. Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 58 EUR. X Enostavnost rabe, vzdržljivost aku­mulatorja. Z Nobenih pametnih funkcij, omeje­na kamera, praktično brez povezlji­vosti. »O« za osmič odobne različice Androi­da so predstavljene pred poletjem, ko Google raz­vijalcem in pustolovcem ponudi preizkusno različico novega sis­tema. Namen preizkusnih razli­čic je dvojen: razvijalcem se po­nudi možnost, da svoje aplikacije prilagodijo novim storitvam pri­hajajočega sistema, še preden je ta v splošni rabi. Drugi namen je zgodnje odkrivanje morebitnih hroščev, ki je z množico preiz­kuševalcev toliko lažje. Če se bo Google pogodil s prehrambnim velikanom Mondelezom, kakor nekoč z Nestlejem, bo morda »O« na koncu oznaka za Oreo. Preizkušanje za vse Preizkusni Android nove ge­neracije lahko namestimo v ka­tero od zadnjih naprav, ki omo­gočajo nemoteno spreminjanje sistemske programske opreme, kot so naprave Nexus (5X, 6P in Player) in novi izdelki druži­ne Pixel (telefona obeh veliko­sti in tablica Pixel C). Tako kot pri prejšnji različici iz leta 2016 je preizkušanje pov­sem preprosto, saj zado­šča, da se na spletni strani prijavimo v program beta, izberemo ustrezno napra­vo, če jo seveda imamo, in naprava nas v kratkem po­zove k namestitvi sistem­ske nadgradnje. Vsakih ne­kaj tednov nas pričaka tudi nova posodobitev. Do zdaj so prišle na vrsto že tri, za­dnja je označena kot različi­ca 8.0.0. Namesto samodej­nih nadgradenj lahko pre­nesemo tudi kompleten pa­ket za ročno namestitev v našo napravo, a je s tem ne­kaj več dela. Seveda je nuj­no opozorilo, da preizku­sna različica ni namenjena vsakdanji rabi, morebitna vrnitev na uradno stabilno različico, ki jo tudi lahko ak­tiviramo prek spletne strani, pa bo povzročila popoln izbris po­datkov v napravi. Preizkusne različice novega Androida navzven ne prinaša­jo revolucionarnih sprememb, je pa moč zaznati številne iz­boljšave na najrazličnejših kon­cih sistema. Povsem drugače je pod pokrovom, saj bo novi An­droid precej spremenil obnaša­nje aplikacij, zato je za razvijal­ce še kako pomembno, da svo­je programe preizkusijo in pre­verijo oziroma prilagodijo no­vim okoliščinam. Zadnja različi­ca preizkusnega sistema je pri­nesla dokončan programerski vmesnik (API level 26), tako da z njo razvijalci lahko že dokonč­no prevedejo svoje programe tudi za različico »O« in jih ponu­dijo v trgovini Play Store (lah­ko tudi na preizkusnih kanalih alfa ali beta). S tem bodo na vo­ljo tudi vsem drugim uporabni­kom preizkusne različice Andro­ida. Google razvijalcem priporo­ča uporabo zadnje razvojne raz­ličice okolja, Android Studio 3.0, saj ta ponuja res najnovejše teh­nologije, kot je programiranje v alternativnem jeziku kotlin, za­slonske pisave v XML, prilago­dljive ikone in takojšnje aplikaci­je (instant apps, delujejo brez po­sebnega nameščanja iz trgovine pred tem). Zunaj Android je že od začetka po­nujal enega najboljših sistemov za obveščanje o dogodkih (noti­fication bar). Tega z vsako novo različico še izboljšujejo. V Andro­idu O nas dočaka blaga vizual­na prenova z bolj strnjenim pri­kazom sporočil, ki so lahko zdru­žena v vnaprej določene vsebin­ske kanale in s tem pregledneje organizirana. Za posamezno ob­vestilo lahko s kretnjo desno do­sežemo priročno izbiro, kjer se zdaj poleg bližnjice za nastavi­tve obveščanja skriva tudi ura, s katero lahko določeno obvesti­lo uspavamo za vnaprej določen čas. Tako se nam trenutno z njim ni treba obremenjevati, napra­va pa nas bo čez čas znova opo­zorila. Že omenjene kanale ob­vestil lahko prav tako podrobne­je nadziramo in za vsakega do­ločimo pomembnost, zvočni, vi­bracijski ali svetlobni učinek ali npr. prikaz na zaklenjenem za­slonu. Obvestila so lahko dopol­njena z značko na ikoni (notifica­tion badge) v zaganjalniku, kar je Android končno uradno presli­kal s sistema iOS. Določene vrste obvestil se pokažejo še z obar­vano piko nad ikono, sistem pa barvo določi sam na podlagi pre­vladujoče barve same ikone. Klik ikone nam lahko obvestilo prika­že kar v okencu, ki se odpre po­leg. Drugače je za ikone v zaga­njalniku na voljo nova sistem­ska storitev prilagajanja, ki slog na novo pripravljene univerzal­ne ikone samodejno prilagodi vmesniku. Tako lahko ikona sa­modejno dobi npr. okroglo ozad­je (v rabi na napravah Pixel), za­obljeni pravokotnik (pogost pri Samsungu) in še vrsto drugač­nih oblik ozadja. Znova se je preuredila or­ganizacija sistemskih nastavi­tev. Poslovil se je pomožni de­sni menu, nove skupine (od vrha proti dnu) pa združujejo Omre­žne in internetne nastavitve, Po­vezane naprave (skupen dom za Bluetooth, Cast, NFC in Andro­id Beam), Aplikacije in obvesti­la, Akumulator, Zaslon, Zvok, Shrambo, Varnost, Račune itn. Na srečo je še vedno mogoče preiskovanje postavk nastavitev, saj se bomo na začetku zaradi re­organizacije gotovo še malo lo­vili. Z dolgim pritiskom na sim­bol za nastavitev v obvestilni vr­stici še vedno aktiviramo Uglaše­valnik uporabniškega vmesnika, ki za zdaj ponuja nekatere zani­mive novotarije (v končni razli­čici jih morda ne bo več). V na­stavitvah je popolnoma preno­vljen pogled porabe energije. Po­leg prenovljenega prikaza zdaj v tem sklopu najdemo tudi neka­tere varčevalne nastavitve, kot je npr. prilagajanje osvetlitve za­slona. Še najuporabnejši pa je se­znam porabnikov, ki poleg posa­meznih aplikacij tudi natančne­je popisuje, koliko energije pora­bljajo aktivnosti, kot je npr. iska­nje omrežja WiFi. Novi Android izboljšuje tudi pomoč pri vnosu s samodejnim izpolnjevanjem, ki nam poma­ga pri vnosu ponavljajočih se po­datkov. Deluje podobno, kot smo vajeni v spletnih brskalnikih. Google lahko izkoristi podatke, ki jih pozna okrog našega prija­vljenega računa, in jih varno po­nudi tudi za vnos v vseh aplikaci­jah, seveda z našim privoljenjem. Tako nam npr. gesla za Twitter ne bo treba znova vnašati niti pri spletni prijavi niti pri rabi ustre­zne aplikacije. Prejšnja različica Androida je predstavila večokenski vme­snik, »O« pa to nadgrajuje še z načinom »slika-v-sliki«, ki ga že pozna Android TV. V tem nači­nu lahko aplikacije odprejo po­sebno okno, npr. za predvaja­nje videa, ki vztraja na zaslonu, tudi ko preklopimo v drugo apli­kacijo. Seveda so potrebne prila­goditve programov, še posebej, ker »O« uvaja nekatere drastične spremembe za kodo, ki se izva­ja v ozadju (o tem več malo ka­sneje). Spreminja se tudi nadzor aplikacij, ki lahko izrisujejo svoj vmesnik na vrhu drugih aplika­cij. Poleg tega, da je za to dejav­nost potrebno posebno dovolje­nje, nas bo Android ob vsaki taki dejavnosti opozoril s posebnim obvestilom, ki ponuja tudi bli­žnjico za takojšen izklop takega delovanja. Navznoter Dodatnih izboljšav vmesni­ka je še kar nekaj (boljše in pa­metnejše izbiranje besedila, bo­gatejša barvna paleta za aplika­cije …), a za razvijalce in posre­dno tudi uporabnike so zelo po­membne precej korenite spre­membe pod pokrovom. Možnost Smart Storage razvi­jalcem ponuja način, kako lah­ko označijo shranjeno vsebino v napravi, ki se samodejno shra­njuje tudi v oblak. S tem je upo­rabnikom omogočeno redno in samodejno brisanje vsebine, ki je že varno shranjena drugje, da ne zasede prostora v napravi (takšno delovanje npr. že pozna Google Photos). Android se seli tudi na preno­snike Chromebook in za napra­ve s fizičnimi tipkovnicami in sle­dilnimi ploščicami še ni povsem prilagojen. Android »O« je precej popravljen in sedaj ponuja dosle­dno obnašanje smernih tipk in tabulatorja pri krmiljenju upo­rabniškega vmesnika. Za priroč­nejše krmiljenje je zdaj sistemsko podprt tudi programski vmesnik, ki omogoča nadzor kretenj čital­nika prstnih odtisov. V zaganjal­niku Pixel Launcher je že mogo­če s kretnjo navzdol razpreti vr­stico obvestil, zdaj pa so odrte duri, da navpične in vodoravne kretnje uporabijo tudi drugi pro­grami. Povezovanje Bluetooth se vse bolj uporablja za pošiljanje zvoka v brezžične slušalke ali sis­teme HiFi, zato je še kako dobro­došlo, da je »O« podprl več viso­ko kakovostnih kodekov zvoka (npr. Sonyjev LDAC). Ustrezne nastavitve bomo našli v možno­stih za razvijalce, ki jih še vedno omogočimo z zaporednim priti­skanjem na oznako različice. Nameščanje aplikacij iz nezna­nih virov se je spremenilo. Zdaj lahko krmilimo različne zunanje vire (poleg trgovine Play Store) in za vsakega posebej določamo, ali mu je dopuščeno zaganjati na­mestitve. Tako lahko npr. dovoli­mo, da se zaganjajo namestitve datotek APK, kadar jih prenese­mo z brkalnikom Chrome ali npr. iz aplikacije Amazon App Store. Razvijalci lahko v programih uporabijo zanimivo novost WiFi Aware (oz. NAN, Neighbor Awa­reness Networking), ki mogoča preprostejše povezovanje različ­nih naprav, tudi če niso v istem omrežju WiFi. Novi programer­ski vmesnik omogoča zaneslji­vejše delovanje in poljubne raz­dalje za izmenjavo med dvema napravama. Android še vedno odkriva na­čine, kako zauzdati porabo apli­kacij, ki tečejo v ozadju, in se z vsako novo različico počasi pri­bližuje restriktivni rabi, kot jo že od začetka vsiljuje iOS. Za razvi­jalce je tako najpomembneje, da preverijo, kako bo njihova apli­kacija delovala v okvirjih moč­no omejene dejavnosti v ozadju, kot jo vsiljuje »O«. Da bi zmanj­šali porabe energije in drugih sis­temskih sredstev, bodo zdaj apli­kacije, kadar niso v ospredju, zelo omejene. Npr. za točno lo­kacijo bodo lahko v ozadju poi­zvedovale le »nekajkrat na uro«. Vsekakor morajo razvijalci po­drobno preučiti ustrezno doku­mentacijo in izdatno prilagodi­ti in preveriti vse aplikacije, ki so bile do zdaj vajene kar prevelike­ga razkošja delovanja v ozadju. Za vse ljubitelje Androida pa bo zanimivo spremljati še razvoj projekta Treble. Z njim želi Goo­gle precej ločiti kodo sistema od sistemskih gonilnikov in druge, specifični strojni opremi prila­gojene kode. Tako bi se glavni­na sistema lahko posodablja­la tudi, kadar izdelovalci stroj­ne opreme iz takih ali drugač­nih razlogov ne želijo več podpi­rati strojnih komponent določe­ne naprave. Za konec Android »O« je skupek zani­mivih izboljšav, ki same po sebi niso revolucionarne, a so po­memben korak naprej tako v uporabnosti samega vmesnika kot v storitvah, ki so na voljo raz­vijalcem, da bodo sodobne na­prave z Androidom lahko delo­vale še bolje, varneje in bolj eko­nomično.. V Googlu so pred leti na­povedali, da bo Andro­id vsako leto deležen ve­čje prenove. Tega ritma se še držijo in na nedav­ni razvojni konferenci so naznanili letošnjo pre­novo s številčno oznako 8.0, ki ji bo po znanem receptu pripadlo še ime s sladico, tokrat na črko »O«. Z dovolj sodobno napravo jo že lahko pre­izkusimo. Uroš Mesojedec S . Način »slika v sliki« ter nove značke ikon za obvestila . Spletni dom Androida »O« omogoča hitro namestitev, če imamo primerno napravo. . Znova premešane sistemske nastavitve . Spremljanje porabe po novem ANDROID »O«, predogled Operacijski sistem za mobilne naprave Izdeluje: Google Na voljo: kot sistemska nadgradnja ali podoba za naprave Nexus 5X, 6P, Player ter Pixel, Pixel XL in Pixel C Splet: developer.android.com/preview X Zanimive novosti. Z Še nedokončano, primerno le za razvijalce in pustolovce. Profesionalec pple je področju tablic pred leti dal izreden za­gon z originalnim iPa­dom – krasil ga je 9,7-palčni za­slon. Nekaj let za njim je, po mnogih kritikah, da bi morali iz­dati tudi kakšno manjšo in cenej­šo tablico, splavil še manjši iPad Mini s 7,9-palčnim zaslonom. Pred dvema letoma smo nato dobili še večji model, imenovan iPad Pro, ki je imel 12,9-palčni zaslon. Zadnja različica navadnega iPada, že sedma po vrsti, je v pri­merjavi s svojim predhodnikom prinesla celo kak majhen ko­rak nazaj, predvsem pa je dru­žino prvič tudi zares pocenila. S tem pa so očitno prišli do težave, kako ta osnovni iPad (imenujejo ga preprosto »iPad«, v trgovinah mu dodajo še letnico 2017) loči­ti od zmogljivejšega iPada Pro z enako velikostjo zaslona, ki ima zmogljivejši procesor, boljši za­slon, boljši brezžični vmesnik, dodatni vmesnik za zunanjo tip­kovnico ter podporo za pisalo Apple Pencil. Odgovor je očitno novi iPad Pro 10,5, ki se od osnovnega mo­dela poleg vsega naštetega loči tudi po velikosti zaslona. Kot je razvidno v imenu, je ta po dia­gonali za slab palec večji od tiste­ga, ki ga najdemo pri osnovnih iPadih. V praksi to razliko opa­zimo predvsem takrat, ko napra­vi postavimo eno ob drugo, med običajnim delom pa večinoma ne. Pohvalimo lahko ohišje, ki je občutno manj zraslo kot zaslon, torej ima zaslon manjši rob. Si­cer je po kakovosti izdelave ena­ko odlično, kot smo pri Applu že vajeni, začudeni smo bili le nad izrastkom, v katerem je objektiv fotoaparata. Zaradi njega se bo­jimo, da bodo mize, na katere ga odlagamo, lahko kar hitro spraskane. Rob objekti­va je namreč razmeroma oster (ostrejši od zaob­ljenega roba pri zadnjem iPhonu), hkrati pa meni­mo, da tablica vendarle ne potrebuje tako zmo­gljivega (beri globoke­ga) fotoaparata kot te­lefon. Izboljšana je tudi strojna zasnova, tokrat je vgrajen novi proce­sor, imenovan prepro­sto A10X Fusion. Premo­re šest jeder, sodeč po programu Geekbench, je takt 2,38 GHz, pomnil­nika je 4 GB. Za primer­javo: navadni iPad ima dvojedrni procesor tak­ta 1,85 GHz in 2 GB po­mnilnika. Novinec je res izredno hiter, a, po pra­vici povedano, lahko to zapišemo za vse novejše Applove naprave, tudi za omenjeni osnovni iPad. Večja razlika se pokaže pri zahtevnih programih (npr. urejanje videa), ki pa jih ni tako zelo veliko. Na obzorju je iOS 11 Računamo, da bo ta zmoglji­vost prišla na svoj račun šele je­seni s splavitvijo prenovljene­ga iOS 11. Ta bo namreč prine­sel nekaj več novosti, s katerimi bo iPad postal boljša izbira tudi za resneje delo. Pri novem iOS bomo namreč dobili večjo za­ganjalno vrstico, v katero bomo lahko spravili poljubno število programov. Izboljšano bo me­njavanje med odprtimi aplikaci­jami, v deljenem pogledu (kjer imamo na zaslonu dve aplikaci­ji hkrati) bomo po novem dobi­li tudi možnost povleci-in-spu­sti. Še največja novost bo aplika­cija Files, pravi brskalnik po da­totekah, ki bo na iOS prvič pri­nesel nekoliko globlji dostop do datotečnega sistema. Znal bo so­delovati tudi s tretjimi aplikaci­jami za sinhronizacijo datotek, denimo z Dropboxom in iClou­dom. To pride, kot rečeno, jese­ni, takrat bosta večja količina po­mnilnika in hitrejši procesor to­krat preizkušenega iPada lahko odigrala svojo vlogo. iPad Pro ima poleg navadnega Lightning vmesnika za polnjenje in priklop zunanjih naprav tudi majhen vmesnik na stranskem robu tablice, namenjen priklo­pu fizične tipkovnice. Pri Applu ga imenujejo Smart Connector, mi smo ga preizkusili z Applo­vo lastno tipkovnico, kombini­rano s pokrivalom za tablico. Ta se na tablico pripne z močnimi magneti, ob neuporabi pa z njim pokrijemo zaslon tablice. Tip­kovnica ima nizke tipke, prevle­čene s plastiko in ponuja sicer res nizek hod, a dovolj prijeten občutek med tipkanjem. Hkrati drži tablico v položaju, primerlji­vim tistemu pri prenosniku. Med uporabo smo prvih nekaj minut pogrešali sledilno ploščico. Te ja­sno ne potrebujemo, saj imamo zaslon, občutljiv na dotik, tako rekoč na dosegu prstov, a vseeno je občutek sprva nekoliko nena­vaden. Vseeno si predstavljamo, da bi lahko taka kombinacija pri marsikom nadomestila preno­snik – sploh čez nekaj mesecev, ko bo na voljo novi iOS 11. A je ta tipkovnica oziroma ovitek kar drag dodatek – velja 187 evrov. Cena je tudi sicer glavna hiba te naprave. Osnovna različica s 64 GB prostora stane 771 EUR. Je pa res, da je danes marsikdo toliko (ali še več) pripravljen od­šteti tudi za pametni telefon. Ve­čini uporabnikov, sploh tistim nekoliko manj zahtevnim, vsee­no priporočamo osnovni iPad, ki je res občutno cenejši.. Področje tablic lahko v grobem razdelimo na dva dela – izredno po­ceni naprave Android in Applov vse večji nabor iPadov. Pri tem smo zdaj dobili še četrto velikost zaslona. Jure Forstnerič A IPAD Pro 10,5 Prodaja: www.epl.si. Cena: 771 EUR (WiFi, 64 GB) X Razmerje velikosti med zaslonom in ohišjem, hitrost delovanja. Z Cena, pisalo in tipkovnica sta loče­na nakupa. HITROST DELOVANJA 10 KAKOVOST IZDELAVE 9 Navidezna resničnost, drugič ronija je seveda, da so očala Gear VR Oculusov izdelek, vsaj program­sko in tehnološko, čeprav jih v resnici poganjajo Samsungovi te­lefoni in predvsem Samsungovi zasloni AMOLED na njih. Oculus (zdaj že nekaj časa v lasti Face­booka) je namreč sklenil kupči­jo, s katero je pridobil dostop do zaslonov AMOLED, ki imajo veli­ko hitrejše čase preklopa kot obi­čajni LCD (kar je pomembno, če ob uporabi očal ne želimo obču­titi slabosti in glavobolov), Sam­sung pa je pridobil odlična oča­la za prodajo ob svojih telefonih oz. bolj Oculusovo programsko opremo za njih. Sama očala na­mreč ne premorejo kaj dosti ele­ktronike, le plastiko in dve leči. In, da, uporabniki smo dobili ve­liko za malo denarja, saj so očala ob nakupu telefonov S7 prilaga­li zastonj, drugje po svetu pa to počnejo tudi s telefoni S8. Kakorkoli že, očala Gear VR, ki smo jih preizkusili že lani, (še ve­dno) predstavljajo cenovno naju­godnejši izlet v območje navide­zne resničnosti. Vanje vstavimo katerega izmed novejših Sam­sungovih telefonov, na katerem se samodejno zažene Oculusova programska oprema in – to je to. V tej lahko potem izbiramo med (tudi zastonjskimi) aplikacijami, prostorskimi video posnetki ali 360-stopinjskimi fotografijami. Težava je le v tem, da uporab­niški vmesnik uporablja na do­tik občutljivo ploščico na desni strani očal, po kateri moramo »tapkati« s prsti. In to je veliko­krat težko, saj mimogrede »tap­knemo« na napačni del ploščice ali na napačno puščico. Preskočimo eno leto, prista­nimo v letu 2017 in – na voljo je daljinec, ki se z očali (no, s te­lefonom) poveže prek poveza­ve Bluetooth. Nekaj torej, kar bi Samsungova očala morala ime­ti že lani, ob splavitvi prvih očal Gear VR. Daljinec je majhen, praktičen in intuitiven za upo­rabo, seveda pa ima tudi ustre­zna tipala, zaradi katerih se zna umestiti v prostoru. Z njim v na­videznem svetu kažemo, izbira­mo, klikamo, ne nazadnje tudi izbiramo črke, ko je kje treba kaj napisati. To je bilo s tapka­njem po očalih pač izredno muč­no. Upravljalnik načeloma delu­je v vseh aplikacijah, pri nekate­rih starejših le kot emulator obi­čajne sledilne ploščice na očalih. To je pravzaprav vse, kar lah­ko povemo o novih očalih Gear VR, dodamo lahko le še to, da so nekoliko lažja, ploščica ob robu, ki jo lahko še vedno uporablja­mo za upravljanje brez daljinca, pa je bolj gladka, zaradi česar jo je še težje uporabljati. Toda saj imamo daljinec. Kupimo ga lah­ko tudi posebej (vsaj v tujini) in ga brez težav uporabljamo tudi z lanskim modelom očal, kar je pohvalno. Ah, da, kaj pa vsebine? Naj po­udarimo – prvi stik z Gear VR in navidezno resničnostjo bo pre­vzel prav vsakogar. Sprehodi po 360-stopinjskih fotografijah in še bolj po takih video posnetkih so pač impresivni, o tem ni dvo­ma. Ločljivost bi sicer lahko bila boljša (vsako oko prejme pribli­žno polovico ločljivosti telefo­na, ki je 2560 × 1440 pik), ven­dar je zadovoljiva. Aplikacija pa, kakor katera. Če boste na vrat na nos skočili v katero izmed množi­ce simulacij vlakcev smrti ali pr­voosebnih iger, je zelo verjetno, da vam bo hitro postalo slabo oz. vas bo zabolela glava. Tretja di­menzija pač zahteva natančno produkcijo in pretirano ukrivljen prostor, v katerega nas postavijo preveč na hitro narejene vsebine, našim možganom povzroča te­žave. Prepričani pa smo, da je ob obilici truda producentov v sve­tu navidezne resničnosti mogoče narediti še marsikaj, predvsem na ravni izobraževanja (šole, mu­zeji …). Žal pa trenutno kaže, da bo na koncu komercialno uspe­šno ostalo le področje najzahtev­nejših iger. Ter področje poceni očal, ki jih prilagajo telefonom za 700 evrov in več.  . Pionir navidezne resnič­nosti je podjetje Oculus, vsaj tako je že kar ne­kaj let razvidno iz novi­narskih prispevkov o tej tematiki. Toda to je te­orija, v praksi pa je pra­vi pionir Samsung, ki je lani svojim telefonom Galaxy S7 priložil očala Gear VR. Matej Šmid I s Upravljalnik načeloma delu­je v vseh aplikacijah, pri nekate­rih starejših le kot emulator obi­čajne sledilne ploščice na očalih. SAMSUNG Gear VR (2017) Očala za navidezno resničnost Kdo: www.samsung.si Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 140 EUR, samo upravljalnik 40 EUR. X Priložen odličen upravljalnik. Z Deluje le s Samsungovimi telefoni Galaxy od S6 do S8. Naprave (apli­kacij, vsebin) se bomo najverjetne­je hitro naveličali. ruga generacija pame­tnih ur znamke Huawei v primerjavi s prvo pred­stavlja veliko spremembo. Ohiš­je je pridobilo nekaj milimetrov debeline in je s tem bolj podobno klasičnim ročnim uram. Na prvi pogled boste morda presenečeni nad velikostjo ohišja, vendar na zapestju tega ne boste občutili. Ura ni pretežka in je zato primer­na za vsakdanjo uporabo. Delno gre zaslugo pripisati uporabi ste­kla Gorilla Glass 3 – predhodna generacija pametnih ur Huawei je imela steklo iz safirja, ki je si­cer odpornejše proti praskam, a je veliko težje. Na robu ohišja sta nameščena gumba. Oba sta namenjena na­vigaciji po operacijskem sistemu Android Wear 2.0, pri čemer iz­stopa možnost uporabe enega kot bližnjice do najbolj priljublje­ne aplikacije. V osnovi bo pritisk na gumb popeljal v aplikacijo za merjenje športnih aktivnosti, a lahko to nastavitev spremenimo. Navigacija predstavlja prvo slabost tokrat preizkušene pa­metne ure. Za pomikanje po vse­binah aplikacij, odpiranje preje­tih SMS-sporočil in e-pošte, po­trjevanju ukazov in podobnih aktivnostih je uporabnik prisi­ljen uporabljati izključno zaslon na dotik. Vendar pomislite – s prstom zadeti majhen gumb na majhnem zaslonu ni vedno eno­stavno. Ravno zato Samsung, LG in Apple ponujajo alternativni način navigacije. Pri novih mo­delih pametnih ur Samsung in LG je za pomikanje med vsebi­nami na voljo vrtljivi mehanski obroč, ki obdaja zaslon, pri Apple Watch pa uporabljamo krono. Obe rešitvi sta enostav­nejši, saj ne potrebujemo veli­ko natančnosti za želeno izbiro v meniju. V določenih primerih je uporaba z mehanskimi elemen­ti na uri pač neprimerljivo hitrej­ša. Že povečevanje zemljevida v aplikaciji Google Maps z vrtljivo krono ali mehanskim obročem je veliko hitrejše in bolj tekoče. Izstopa velikost baterije Vgrajena baterija zmore 420 mAh, kar je več od neposredne konkurence na platformi Andro­id. Samsungova Gear S3 Clas­sic premore 380 mAh energije, pri LG Watch Style pa je na vo­ljo zgolj 240 mAh. Poleg tega pri uri Huaweiu ponujajo dve sto­pnji upravljanja baterijske po­rabe, in sicer Smart Power Sa­ving in Watch Mode. Če se odlo­čite za vključitev Watch Mode bo baterija, po navedbah iz Huawe­ia, delovala tri tedne. Vendar pa sta v tem primeru na voljo zgolj prikaz ure in štetje korakov. Ura v tem načinu delovanja pač po­stane – »neumna«. Huawei Watch 2 poganja šti­rijedrni procesor 1,1 GHz Qual­comm Snapdragon Wear 2100, na voljo pa je 4 GB pomnilnika in 768 MB RAM, kar je povsem primerljivo z ostalo konkurenco. Opozoriti velja edino na naved­bo o vodoodpornosti. Kljub certi­fikatu IP68, ki zagotavlja delova­nje do 1 metra globine in s časom 30 minut (kar je enakovredno Samsungovim Galaksijam S7 in S8), ure ne boste mogli (oz. sme­li!) uporabljati za plavanje. Ta ak­tivnost, žal, ni zajeta pod IP68. Android Wear 2.0 Nova generacija Googlovega operacijskega sistema za pame­tne ure je bila predstavljena letos in je uporabljena tudi pri Huawei Watch 2. Razlike v primerjavi s prvim Wearom so velike. Vizualno je uporabniški vme­snik temnejši in s tem prijaznej­ši do porabe baterije. Po novem je na voljo tudi možnost neposre­dnega nameščanja aplikacij iz tr­govine Google Play. Ko je apli­kacija nameščena, jo je mogoče tudi neposredno uporabljati, in to brez pomoči pametnega tele­fona. Pri aplikacijah, ki za delo­vanje zahtevajo prijavo z uporab­niškim računom, lahko to nadle­žno opravilo opravite v eni pote­zi prek prijave z Googlovim upo­rabniškim računom. Opisano ne velja za vse aplikacije, zato bo treba v nekaterih primerih še ve­dno najprej odpreti in nastaviti aplikacijo na pametnem telefo­nu. Izbira aplikacij je velika, saj so na uri na voljo skoraj vse apli­kacije, ki na pametnih telefonih sodijo med bolj priljubljene in s tem razširjene. Največja prednost uporabni­škega vmesnika Android Wear 2.0 je njegova enostavnost upo­rabe. V kombinaciji z dvema gumboma na pametni uri Hu­awei boste hitro spoznali vse ključne funkcije ure. Dostop do seznama aplikacij, spremi­njanje videza zaslona in ključ­ne nastavitve ure so enostavni, zato si uporabnik najpomemb­nejše ukaze hitro zapomni. V tem pogledu Android Wear 2.0 prednjači celo pred Applovo al­ternativo watchOS 3, ki zaradi večje širine funkcionalnosti zah­teva več časa za privajanje. Okrogli zaslon Okroglo ohišje ročnih ur je v preteklosti narekoval (ana­logni) mehanizem v notranjo­sti. Pri pametnih urah pa ni no­benega tehničnega razloga, da bi bi okroglo ohišje uporabljali še naprej. Izkoristek zaslona za prikaz informacij je slab, saj se vsebine v celoti prikažejo samo v ozkem pasu na sredini, malo više in malo niže pa je vsebina že odrezana zaradi ukrivljenosti zaslona. Oblikovalci so težavo hitro opazili, zato nekatere apli­kacije prikazano vsebino čez ce­loten zaslon zožijo, točka odre­za pa je zato više oziroma niže. Slabost te rešitve je manj prika­zane vsebine in veliko praznega prostora na sredini, kjer je za­slon najširši. Težava pa ni zgolj v prikazu vsebin, ampak tudi v sami veli­kosti. Zaslon na Huawei Watch 2 Classic meri 1,2-palca, kar je glede na velikost ohišja malo. Za primerjavo navedimo, da manjša izmed obeh modelov Applovih ur ponuja 1,5-palč­ni zaslon, večja alternativa Apple Watch pa celo 1,65-palč­ni zaslon (ura pa je pravoko­tna in ne okrogla). Pa še ohiš­je je pri obeh Applovih urah precej manjše kot pri Hu­awei Watch 2. Odgovor, za­kaj so se pri Huaweiu in tudi ostalih proizvajalcih pametnih ur na platformi Android odločili za okro­glo ohišje, je delno razu­mljiv – večina uporabnikov klasičnih ur je na okroglo ohišje navajena. A vendar so zahteve pri uporabi pametnih ur drugačne. Prikaz vsebine je veliko bolj pomemben, zato je treba ponuditi čim več prosto­ra. Prav tako je z okroglim ohiš­jem težko pridobiti simpatije mlajših uporabnikov, ki klasič­nih ur niso nosili in zato niso navezani na okrogla ohišja ur iz preteklosti. . Za ljubitelje klasike Pametne ure niso, in morda tudi nikoli ne bodo, zavzele sveta, kot so ga že pred časom pa­metni telefoni. Kar pa ne pomeni, da se je razvoj na tem področju usta­vil. Nasprotno, na voljo so vedno nove različice, tudi tistih proizvajalcev, katerih šefi javno razgla­šajo, da vanje ne verja­mejo. Jernej Horvat D HUAWEI Watch 2 Classic Pametna ura Kdo: www.huawei.com Kje: Bolje založene trgovine. Cena: 300 EUR (različica z LTE – 350 EUR) X Android Wear 2.0, zmogljiva bate­rija. Z Upravljanje brez mehanskih pripo­močkov. s Huaweieva ura deluje na novem Android Wear 2.0. Hitrost delovanja nove generacije Googlovega operacijskega sistema je primerljiva z modeli konkurenčnih proizvajalcev. Huawei Watch 2 Classic Huawei Watch 2 Apple Watch Series 2 42mm Samsung Gear S3 Classic LTE LG Watch Style zaslon okrogli 1,2-palčni; 390 × 390 (326 ppi) okrogli 1,2-palčni; 390 × 390 (326 ppi) pravokotni 1,65-palčni; 390 × 312 (302 ppi) okrogli 1,3-palčni; 360 × 360 (278 ppi) okrogli 1,2-palčni; 360 × 360 (299 ppi) dimezije v mm 45 × 48,3 × 12,6 45 × 48,3 × 12,6 42,5 × 36,4 × 11,4 59 × 46 × 12,9 42,3 × 45,7 × 10,8 masa v gramih 60,5 57,0 Aluminij; Jeklo; Keramika - 34,2; 52,4; 45,6 57,0 46,0 materiali plastika in jeklo plastika in jeklo aluminij ali jeklo ali keramika jeklo jeklo OS Android Wear 2.0 Android Wear 2.0 watchOS 3 Tizen Android Wear 2.0 procesor Qualcomm Snapdragon Wear 2100 Qualcomm Snapdragon Wear 2100 Apple S2 Exynos 7270 Qualcomm Snapdragon Wear 2100 pomnilnik 4 GB shrambe / 768 MB RAM 4 GB shrambe / 768 MB RAM 8 GB shrambe / 512 MB RAM 4 GB shrambe / 768 MB RAM 4 GB shrambe / 512 MB RAM povezljivost Wifi, NFC, GPS, Bluetooth LTE, Wifi, NFC, GPS, Bluetooth Wifi, NFC, GPS, Bluetooth LTE, Wifi, NFC, GPS, Bluetooth Wifi, Bluetooth vodoodpornost IP68 (1 m globine do 30 min) IP68 (1 m globine do 30 min) 5 ATM in do 50 metrov (z uro lahko plavate) IP68 (1 m globine do 30 min) IP67 (odporno proti prahu in vodi) povezava z iOS / Android OS | / | | / | | / - | / | | / | baterija 420 mAh 420 mAh 334 mAh 380 mAh 240 mAh cena 300 EUR 350 EUR 450 EUR 400 EUR 350 EUR Dve različici Huawei Watch 2 je na voljo tudi v različici, ki sprejme kar­tico SIM in se tako samostoj­no povezuje v omrežje LTE. Mi smo preizkusili bolj osnovni model, ki je v popolnosti odvi­sen od telefona. . Merjenje srčnega utripa poteka neprestano, le uro moramo imeti na roki. Nerodno pa je polnjenje baterije, saj zahteva natančno nameščenost na polnilniku. . V Google Play je na voljo velika izbira načinov prikaza na zaslonu. Menjavanje različnih alternativ poteka neposredno na uri ali telefonu z aplikacijo Android Wear. godba tega zanimive­ga usmerjevalnika, ki je namenjen rabi doma in v manjših podjetjih, se je za­čela pred nekaj leti kot razisko­valni projekt češke organizaci­je CZ.NIC, ki je podobna doma­čemu Arnesu. Ker so naleteli na spodbuden prvi odziv na njihov odprtokodni usmerjevalnik, so do konca kampanje v začetku leta 2016 zbrali več kot milijon dolarjev in s tem za več kot de­setkrat presegli zastavljeni cilj ob objavi kampanje zbiranja sred­stev za razvoj na Indiegogo. Ne­kaj mesecev zatem so razposlali prve primerke, danes pa jih lah­ko kupi vsak prek njihove spletne trgovine. A naprava ni namenjena samo zanesenjakom, glavni namen je omogočiti visoko stopnjo varno­sti tudi manj zahtevnim uporab­nikom. Prvi način je ta, da se na­prava privzeto samodejno poso­dablja. Zamisel se v časih pame­tnih telefonov in sodobnih opera­cijskih sistemov sploh ne zdi ne­zaslišana, a v svetu strojne opre­me, kamor usmerjevalnik sodi, to ni vsakdanje. V praksi to po­meni, da bodo morebitne razpo­ke v varnosti zakrpane tudi za ve­liko večino uporabnikov, ki sicer usmerjevalnik le priključijo in se ga ne dotikajo, dokler deluje. Ob prvem priklopu nas poz­dravi enostaven in pregleden čarovnik, skozi katerega uredi­mo osnovne nastavitve in se po­vežemo v splet. Tudi tu so avtor­ji uporabili dva dobrodošla trika, saj se bo med nastavljanjem na­prava tudi posodobila in, še bo­lje – naprava nima privzetega ge­sla. Privzeto geslo usmerjevalni­ka je namreč ena izmed glavnih tarč hekerjev, ki napadajo v splet povezane naprave, kot so varno­stne kamere, usmerjevalniki in podobno. Tako bo usmerjevalnik nedosegljiv, dokler ne opravimo osnovnih nastavitev in med tem postopkom nastavimo tudi upra­viteljevo geslo. Turris Omnia je precej nevpa­dljiva škatla s petimi gigabitni­mi omrežnimi priključki, enim priključkom WAN in priključk­om SFP. Na sprednji strani prek signalnih lučk natančno nadzi­ramo, kaj se dogaja v notranjo­sti, kjer kraljuje procesor arhitek­ture ARMv7, ki utripa z 1,6 GHz. Na voljo sta različici z 1 GB ali 2 GB DDR3 RAM, programska oprema pa ima na voljo zajetnih 8 GB shrambe. Na sprednji strani najdemo še vhod USB 3.0, doda­ten je na zadnji strani. Poleg var­nosti Turris prinaša razširljivost. Prek vmesnikov USB 3.0 ga lah­ko spremenimo v dokaj zmogljiv NAS, priklopimo spletno kamero in z vgrajenim strežnikom sliko posredujemo v splet ali notranji del omrežja in že imamo eno­stavno varnostno kamero. De­luje lahko tudi kot večpredstav­ni strežnik DNLA, pa kot tiskalni­ški strežnik, ali celo strežnik, ki v preostale računalnike posreduje signal digitalne televizije. Z ne­kaj znanja ga lahko spremenite tudi v strežnik drugih zmožno­sti, saj lahko nameščamo doda­tne storitve kar kot Linux »kon­tejnerje«. S stališča strojne opre­me je v notranjosti še nekaj vme­snikov za razširitev, posebno po­zornost pa vzbuja vmesnik GPIO, na katerega lahko priključimo razna tipala in druge elektron­ske komponente, kot bi jih na Raspberry Pi ali Arduino, kar od­pira še kopico zanimivih možno­sti razširitve. V praksi Prva izkušnja z uporabo usmer­jevalnika je pozitivna. Uporabniški vmesnik ob prvem zagonu in za osnovne nastavitve je enostaven in pregleden, na vo­ljo je v angleščini, nemščini, gle­de na izvor pa še v češčini in slo­vaščini. Čeprav se je med prvim posodabljanjem zapletlo in se je usmerjevalnik »obesil«, smo po vnovičnem zagonu lahko nemo­teno nadaljevali z nastavljanjem v koraku, kjer so se pojavile teža­ve, ki jih v drugo ni bilo. Osnov­ne nastavitve smo opravili hitro, a kmalu, prekmalu smo se mo­rali podati v drugi, naprednej­ši vmesnik. Zdi se, da bi nastavi­tve požarnega zidu lahko sodile v osnovni vmesnik in bile eno­stavnejše. V vmesniku za naprednejše na­stavitve bodo domači poznavalci programske opreme Open WRT, ki je rabila za osnovo program­skega dela usmerjevalnika. Tu se bodo manj vešči uporabniki hi­tro izgubili, tudi sami smo pogre­šali iskalnik po mnogih nastavi­tvah. Čeprav je sam usmerjeval­nik deloval stabilno in zelo hitro, smo na nekaj težav naleteli pri uporabi vmesnika LuCI, ki skrbi za naprednejše nastavitve. Ver­jetno smo imeli smolo in nalete­li na manj stabilno različico, ki so jo ali pa jo bodo avtorji kmalu hi­tro spravili v red in s samodejni­mi posodobitvami razširili na vse naprave, ki so aktivne. Naprava trenutno zmore veliko, a iz po­datkov o strojnih komponentah in z možnostjo namestitve doda­tnih modulov je spodobna še ve­liko več. Upajmo, da bodo avtorji v prihodnosti vključili še več mo­dulov, predvsem pa poenostavi­li nekatere nepotrebno zaplete­ne nastavitve, kot je vzpostavitev navideznega omrežja VPN. Usmerjevalnik je vsekakor po­sebnost v ponudbi dražjih doma­čih usmerjevalnikov in ga z lah­koto priporočimo dvema tipoma uporabnikov – tistim, ki ga bodo nastavili in pustili na miru, in ti­stim na drugem polu, ki bodo uživali pri raziskovanju njegove­ga programskega ali strojnega drobovja. Vse vmes pa bi trenu­tno raje usmerili na bolj klasič­ne naprave za široko potrošnjo ali naprednejše domače naprave Ubiquity ali Mikrotik. . Drugačen usmerjevalnik Narediti usmerjeval­nik, ki bo pritegnil po­zornost, je težko. To vedo vsi izdelovalci, saj kar tekmujejo v tem, kdo bo kupce pritegnil z agresivno obliko. Turris Omnia je ubral drugač­no pot. David Vidmar Z TURRIS Omnia Prodaja: www.eventus.si. Cena: 329 EUR za različico 2 GB ali 279 EUR za različico 1 GB. X Samodejne posodobitve in drugi varnosti poudarki. Nadvse zmogljiv in prilagodljiv usmerjevalnik. Z Občasno nestabilno delovanje na­prednega nadzornega vmesni­ka. Nastavljanje požarnega zidu in drugih osnovnih zmožnosti je pre­zapleteno. Sferični posnetek amera se še vedno ime­nuje preprosto le Sam­sung Gear 360. Kot reče­no, je namenjena zajemu videa v 360 stopinjah. Tega lahko nalo­žimo v splet ali pa si ga ogledu­jemo na različnih očalih za navi­dezno resničnost. Med cenejšimi takimi napravami je Samsungov dodatek GearVR, namenjen rabi v navezi z zmogljivejšimi telefoni te znamke. Majhna kamera se od predhodnice še naj­očitneje razlikuje po ohišju, to je po novem dobilo majhno držalo na spodnji strani. Prvotna ka­mera (preizkusili smo jo v no­vembrski številki) je bila v obli­ki manjše žoge, zaradi česar je v kadru praviloma dominira­la tudi naša roka, s katero smo kamero držali. Praktično nujna je bila uporaba stativa, tudi kak zelo majhen je že zadostoval. Te težave so sicer še vedno pri­sotne, a bistveno manj kot prej. Na spodnji strani majhnega ro­čaja je zdaj še vrvica z obročk­om, s katerim lahko kamero po­stavimo na kako ravno površino. Drugo je praktično enako kot pri predhodnici. Na sprednji in zadnji strani je po en objektiv z pripadajočim tipalom, vsak od njiju pokriva polovico krogle. Ti­pala so ostala povsem enaka kot pri predhodnici, še vedno lah­ko izberemo zajem z obema, to­rej za pravi 360-stopinjski po­snetek, ali le zajem z enim, za polovico tega. Spredaj imamo tipko za začetek snemanja, pod njo je še majhen zaslon stanja, ki nam kaže trenutno stanje (de­nimo preostali prostor na karti­ci MicroSD). Na strani kamere najdemo še par tipk za spreha­janje po omejenem meniju – vse­kakor je enostavnejša raba prek Samsungove aplikacije za pame­tne telefone (kamera se poveže preko Bluetootha) – kamera je združljiva z novejšimi Samsungovimi napra­vami in z napravami iOS, ne pa tudi z drugi­mi Androidi. Kamera je nadvse eno­stavna za uporabo (primer videa si lahko ogledate na na­šem kanalu YouTube), več te­žav smo imeli z ogledom same­ga videa. Z nekaj ukvarjanja smo si video lahko ogledali v VLC 3.0.0., a le v 32-bitni različici, v 64-bitni ni delovalo. Za pre­nos v YouTube je bilo treba vi­deo spustiti še čez program Spa­tial Media Metadata Injector, ki je brezplačen in ga najdemo v spletu. Prikaz v Facebooku de­luje brez težav. Glavna težava te kamere je razmeroma visoka cena. Pri­znamo, da si ne predstavljamo, kdo bi bil pripravljen plačati 250 evrov za to napravo, ki je sicer zabavna, a se je večina uporabni­kov tudi hitro naveliča. 360-sto­pinjski video je resda zanimiv in zabaven, a le prvih nekajkrat, na dolgi rok pa le, če se res pogosto ukvarjamo s kakimi adrenalin­skimi športi, torej živimo v vide­ih, na katerih se bohotijo napisi GoPro. . Samsung je konec lan­skega leta predstavili ka­mero za zajem 360-sto­pinjskega videa, po ko­maj pol leta pa smo v la­boratorij že dobili njeno nadgradnjo. Jure Forstnerič K SAMSUNG Gear 360 2017 Kamera za zajem 360-stopinjskih posnetkov. Izdeluje: www.samsung.com. Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 249 EUR. X Enostavnost rabe, velikost in obli­ka, trpežnost ohišja. Z Cena, vezava na Samsungove in Applove naprave. VKLOP NA KRATKO NA KRATKO VKLOP U U 22 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 23 Od Youtuba do MP3jev Monitor DVD Na tokratni Monitorjev DVD smo priložili še: - film Pasolini - MonitorTV - LG G6, fotoaparata Panasonic in Fujifilm - arhiv Monitorja in Monitorja Pro v obliki PDF in še 3 GB najrazličnejših programov! Programi, ki smo jih tokrat priložili na naš DVD. riznajmo si, glasbo dan­danes večinoma poslu­šamo kar prek storitve, ki je v osnovi namenjena ogledu video produkcije – prek Youtuba. Vendar ima tak pristop tudi po­manjkljivosti, med njimi je ključ­na ta, da moramo biti stalno po­vezani v internet. Rešitev – kra­jevna zbirka glasbenih datotek, MP3jev, ki jih pridobimo kar z Youtuba. Početje sicer (najverje­tneje) ni legalno, programi, ki to omogočajo, pa vsekakor so. . FreeYouTubeToMP3Con­verter. Najenostavnejši izmed programov (in spletnih storitev), ki omogočajo shranjevanje glas­benih videov v obliko MP3, je FreeYouTubeToMP3Converter (mimogrede, na voljo je tudi raz­ličica za shranjevanje celotnih vi­deov, ne samo glasbenega dela). Program je sila preprost, ni nam treba drugega, kot da vanj z od­ložišča prilepimo (»Paste«) po­vezavo do videa Youtube in izbe­remo, v kakšni kakovosti bi si ga želeli shraniti. Žal lahko v osnov­ni brezplačni različici izberemo le najnižjo kakovost, pa še to le za posnetke, ki so krajši od treh minut. Za kaj več bomo morali odšteti 9 evrov na leto. FreeYouTube ToMP3Converter Kdo: DVDVideoSoft Kje: www.dvdvideosoft.com FreeYouTubeToMP3Converter.exe Cena: Zastonj, z omejitvami. . Youtube ByClick. Veliko boljši program, ki je za povrh še brezplačen (plačljiva različi­ca ne prinaša nič bistvenega), je Youtube ByClick. Deluje po­dobno, prek odložišča, vse tako »prilepljene« povezave Youtu­be pa zgledno prenaša v ozad­ju, neodvisno od drugih preno­sov. Nastavljamo lahko kakovost prenosa, po želji se lahko odloči­mo tudi za prenos celotnega vi­deo posnetka ali kar celotnega glasbenega seznama (»playli­ste«). Z dolžino posnetka nismo omejeni. Dodatna odlika je, da program, ki teče v ozadju, samo­dejno zazna, kateri video posne­tek trenutno gledamo v brskalni­ku, in nam sproti ponuja, ali si ga želimo prenesti. Youtube ByClick Kdo: Youtube ByClick Kje: www.youtubebyclick.com youtubebyclick.exe Cena: Zastonj, na voljo plačljiva različica. . Free Audio Converter. Če imamo na disku množico glas­benih datotek v različnih forma­tih, si lahko pomagamo s progra­mi, ki znajo pretvarjati med nji­mi. Res jih je veliko, najenostav­nejši pa je spet program podjetja DVDVideoSoft, ki smo ga omeni­li že pri FreeYouTubeToMP3Con­verter. Tudi videti je skoraj pov­sem enako, le da namesto »le­pljenj« povezav z odložišča spre­jema klike, s katerimi se pribr­skamo do naših glasbenih dato­tek na disku. Pretvorba poteka hitro, v paketih po pet datotek hkrati, žal pa je v zastonjski razli­čici zelo omejen – na začetku iz­hodne datoteke doda besedilno obvestilo, s katerim programom je bila narejena pretvorba … Free Audio Converter Kdo: DVDVideoSoft Kje: www.dvdvideosoft.com FreeAudioConverter.exe.exe Cena: Zastonj, na voljo plačljiva različica. . Switch MP3 Converter. Switch je boljši od Free Audio Converterja, a je tudi ta v za­stonjski različici omejen – na hkratno pretvorbo le pet dato­tek. Vanj naklikamo množico da­totek, ki bi jih radi pretvorili, iz­beremo format (wav, mp3, off, wma itd.) in – izberemo Con­vert. Pretvarjati zna tudi vsebino glasbenih CDjev (če imate še kje kakšnega) in se seveda prek sple­ta povezovati do baze podatkov, ki bo tako narejenim glasbenim datotekam dala pravo ime (izva­jalec, album, pesem). Če imamo na disku video datoteko, bo znal iz nje brez težav izluščiti le glas­bo. Zelo uporaben dodatek, ki ga program zmore, je normalizacija glasnosti datotek. Po tem posegu bo vsa glasba poravnana, enako glasna. Switch MP3 Converter Kdo: NCH Software Kje: www.nch.com.au switchsetup.exe Cena: Zastonj, na voljo plačljiva različica. . Total Audio Converter. To­tal Audio Converter je videti še najnaprednejši med preizkuše­nimi pretvorniki, tudi uporabni­ški vmesnik je tak, da se v njem znajdemo enako dobro kot v obi­čajnem okenskem Raziskovalcu. Omogoča pretvorbo v množico formatov in iz njih, med drugim tudi z glasbenih CDjev in, da, tudi s storitve Youtube. Pri pre­tvorbi lahko zelo natančno na­stavljamo parametre izhodne da­toteke, kot je hitrost vzorčenja, bitnost le tega, izbira med stereo in mono, na voljo je tudi nastavi­tev največje glasnosti izhodnih datotek. Žal je tudi ta program v preizkusni različic omejen, in si­cer tako, da pretvori le 2/3 dato­teke … Total Audio Converter Kdo: Cool Utils Kje: www.coolutils.com TotalAudioConverter.exe Cena: Preizkusni, 20 dolarjev. . MusicBee. Če majhno in sim­patično ne zadostuje, je konč­ni korak MusicBee, polnokrvni glasbeni predvajalnik, ki zmo­re in omogoča vse, kar si poželi­mo. Uporabniški vmesnik je pre­gleden in primeren tudi za pred­vajanje na zabavah, saj med dru­gim tudi sinhronizira slike albu­mov z glasbo, ki jo predvajamo. Morda še bolj ključno je to, da v svojo zbirko podatkov samo­dejno »potegne« vse, kar ima­mo na disku, poleg tega obvla­duje tudi račune Sound Cloud in Last.fm. Zelo dobro se znaj­de tudi s samodejnim označe­vanjem glasbenih datotek, po potrebi se lahko odločimo tudi za pretvorbo teh datotek v kak drug format. MusicBee Kdo: Steven Mayall Kje: www.getmusicbee.com MusicBeeSetup_3_0.exe Cena: Zastonj. . foobar2000. Če sodite med glasbene »hekerje«, med tiste, ki glasbo jemljete resno, potem zagotovo poznate predvajalnik foobar2000, ki je poleg tega še vse kaj drugega. foobar2000 je tipičen izdelek, ki je zrasel »iz baze«, kot se reče – naredili so ga glasbeni navdušenci, in to se pozna. Za začetek – uporabniški vmesnik je tak, kot da bi se ga že dvajset let nihče ne dotaknil (in verjetno se ga tudi res ni). To po­meni, da bo zahteval kar nekaj privajanja. A če nadaljujemo – program hkrati omogoča mar­sikaj, česar konkurenca ne, reci­mo povezovanje z razširitvami in nadgradnjami neodvisnih razvi­jalcev. Na voljo jih je res veliko, za vsako potrebo in okus. Prav tako se lahko pozabavamo z ure­jevalnikom uporabniškega vme­snika – če imamo čas in voljo, si ga lahko uredimo do potanko­sti. Ključno pa je seveda to, da foobar2000 omogoča popolno upravljanje in urejanje glasbe­ne zbirke na disku ter dopolnje­vanje s fizičnih nosilcev, glasbe­nih CDjev. foobar2000 Kdo: foobar2000 Kje: www.foobar2000.org foobar2000.exe Cena: Zastonj. P . GOM Audio. Pa preskočimo na drugo vrsto programov, ki jih potrebujemo pri glas­bi – predvajalnike. Do­bra novica je, da so vsi trije, ki jih želimo iz­postaviti kot najbolj­še med najboljšimi, za­stonj. GOM Audio je bra­tranec osnovnega pro­grama iz te program­ske hiše GOM Player. Tako kot smo že nekajkrat zelo pohvalili slednjega kot enega najboljših predvajalnikov videoposnetkov, tako lahko pohva­limo tudi GOM Audio. Ima lep in uporabniško izpiljen upo­rabniški vmesnik, obenem pa omogoča še kar nekaj nastavi­tev, ki jih bodo veseli naprednejših uporabniki, beri: poslušal­ci. Nastavljamo lahko izravnalnik (equailizer), igramo se lah­ko tudi z množico učinkov (Reverb, Rotate itd.). Program je majhen, hiter in okreten, kot je bil nekoč že le­gendarni Winamp. Če zapišemo, da je na voljo tudi aplikaci­ja za telefon, s katero ga lahko upravljamo na daljavo, mu res težko kaj očitamo. GOM Audio Kdo: Gom&Company Kje: audio.gomlab.com gomaudioglobalsetup.exe Cena: Zastonj. MOBILNO NOVO NA ANDROIDU NOVO NA ANDROIDU MOBILNO D D 24 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 25 Naš izbor na Androidu Boris Šavc . Launcher++ (Lpp) je zanimiv za­ganjalnik z enim samim zaslonom in štirimi sidrišči na robovih, kjer domu­jejo uporabniško določene aplikacije ter lebdeči pripomočki po meri. . DoubleHome - Turn Screen Off je preprosta aplikacija z enim samim poslanstvom, ki omogoči, da napravo ugasnemo z dvojnim dotikom gum­ba Home. . Merge Apps & Tabs. Google je priročno funkcionalnost, ki zavihke br­skalnika Chrome prikaže na zaslonu z aktivnimi aplikacijami, odstranil, pro­gram Merge Apps & Tabs pa jo prikli­če nazaj. . ES Disk Analyzer - Storage Space. Najnovejša aplikacija razvoj­nega studia ES Global nam pomaga odstraniti odvečne datoteke in pro­grame ter počistiti prostor na tele­fonu. . Notify me - Notification Rem­inder. Aplikacija Notify nam omogo­ča, da v opozorilnem središču prikaže­mo lastnoročno ustvarjena obvestila in sezname opravil. . Go Synco. Program Go Synco predstavlja zanimiv in družaben način izdelovanja slikovnih kolažev. . Adobe Scan. Aplikacija podjetja Adobe že z imenom nakaže, da je na­menjena uporabnikom, ki bi radi pre­tvorili fizične dokumente v digital­no obliko. . Path Guide. Nov program Micro­softovih razvijalcev pridno beleži loka­cijske podatke ob pomoči vgrajenega tipala GPS, da nam v neznanem kraju pokaže pot na izhodiščno točko. . Fenix 2 Preview (Unreleased). Nadaljevanje zelo uspešnega odje­malca družabnega omrežja Twitter je preprosto oblikovano, bolj prilagodlji­vo in rešeno nepotrebne navlake, ki je pestila predhodnika. .. Timbre: Cut, Join, Convert mp3. Preprost urejevalnik zvočnih in video posnetkov omogoča združeva­nje, rezanje in pretvarjanje najrazlič­nejših oblik zapisov. .. Anchor - Podcast & Radio. So­dobni radio je dostopen vsakomur, aplikacija Anchor uporabniku omogo­ča, da ustvari lastno postajo (ali pod­dajo) in jo predstavi svetu. .. Cooking & Recipes - Craftlog (Unreleased) je mobilna aplikacija z družabnim pridihom, ki povezuje do­mače kuharske mojstre z vsega sveta. .. Journal it! - Bullet Journal, Daily Diary. Spletni dnevnik Jour­nal It! Omogoča objavo oblačnih za­pisov z neomejenim številom prilože­nih fotografij. .. Mixer Create beta. Microsofto­va pretočna aplikacija se neposre­dno spopade s storitvijo Twitch v že­lji, da bi se v živo prek nje oglašalo čim več ljudi. .. 8Bit Photo Lab, Retro Effec­ts. Zmogljiv urejevalnik fotografij 8bit Photo Lab vsako sliko v hipu pretvori v retro umetnino iz časov konzol Ga­meBoy, NES in Commodore. .. Shabaam - GIF + sound. Prepro­sta aplikacija s preprosto nalogo nam olajša dodajanje lastnih zvokov na gi­bljive sličice v obliki GIF. .. Before or After? je preprost, a izredno zabaven kviz, v katerem ugi­bamo, kaj je bilo prej in kaj kasneje. .. Cup Cup - Glass 2 Glass. Mobil­ni naslov Cup Cup se posveča ugiba­nju, koliko tekočine napolni določen, vsakič drugačen kozarec. .. Loopine je igra za ljubitelje ugank, v kateri premikamo črte in zanke tako, da se izognemo morebi­tnemu trčenju. .. Angry Birds Evolution. Zadnja v nizu iger z jeznimi ptiči se vrača h ko­reninam, tokrat nič hudega sluteče pujse napadamo s perjadjo, ki jo spro­ti nadgrajujemo. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. . . . . . Najboljši sopotnik Poletje je tu ter z njim počitnice in dopusti. Mnogi se bomo v naslednjih dveh mesecih odpravili v tuje kraje. Kako do tja, kaj nesti s sabo in kaj tam početi, nam povedo naslednje aplikacije za naprave z operacijskim sistemom Android. Boris Šavc ed manj priljubljeni­mi dejavnostmi v zve­zi s potovanji je pakira­nje. Četudi si zanj vzamemo pre­tirano veliko časa, se vedno zgo­di, da nekaj pozabimo. Pakira­nje olajša aplikacija PackPoint travel packing list ., v katero med drugim vnesemo ciljno de­stinacijo, čas bivanja, spol in na­črtovane dejavnosti, nakar nam sama sestavi seznam stvari, ki jih moramo imeti s sabo. Če s pre­dlogom umetne pameti nismo zadovoljni, lahko seznam pre­prosto popravimo in si ga prikro­jimo po čisto svojih željah. Potovanja so navadno zazna­movana z najrazličnejšimi pre­vozi, ki jih ni lahko usklajevati. S točke A do točke B nam pomaga priti program Rome2rio .. Gre za nadvse priročen pripomoček, ki deluje po vsem svetu, saj po­nuja informacije več kot 4800 prevoznikov iz 158 držav. Upo­rabniški vmesnik programa ne bi mogel biti bolj preprost, vnese­mo začetno in končno destinaci­jo, nakar se nam zaslonu izpiše­jo prevozi z avtobusi, vlaki, avto­mobili, trajekti in letali, skupaj s časi in ceno. Pametni telefon na številnih področjih učinkovito nadomešča računalnik in iskanje prevoza pri načrtovanju potovanja ni izjema. Letalske vozovnice nam rezervi­ra aplikacija Hopper - Watch & Book Flights ., ki se od tekmic razlikuje po tem, da nam pove, kdaj se splača, kupiti katero kar­to. Ko vnesemo želeno pot z za­četno in končno točko leta, nam program svetuje, ali je letalsko karto smiselno kupiti takoj ali pa se splača malce počakati, da cena nekoliko pade. Pri čakanju program čaka z nami. Ko cena vozovnice pade, nas o tem ne­mudoma obvesti. Razvijalci in uporabniki programa trdijo, da je njegova ocena v 95 odstotkih primerov točna. Če nas pot med počitnicami in dopusti zanese v države zunaj Evropske unije, nam pridejo prav programi za neposredno spo­ročanje. Med bolj priljubljenimi aplikacijami, ki nam pri komuni­kaciji v tujini prihranijo nemalo denarja, sta Skype in WhatsApp, počasi pa se uveljavlja tudi Reb­tel - International Calling .. Gre za izvirno rešitev, ki cenej­še klice v tujini ponuja s pomočjo krajevnih linij, kar odpravi potre­bo po internetni povezavi oziro­ma polni denarnici. Popotniki, ki radi zabeležijo, kar se jim na poti pripeti, bodo veseli potovalnega dnevnika z nazivom Google Trips - Travel Planner .. Za razliko od kla­sičnih načinov bo Googlov pri­pomoček zbral več informacij in hkrati zasedal manj prosto­ra. Obstoječe podatke bo samo­dejno pobral iz elektronskih pre­dalov Gmail in Inbox, omogo­čil ročni vnos in podal predloge o naslednji potezi v tujem kraju. Ker deluje brez potrebe po sple­tni povezavi, nam bo ob prihodu na cilj vsaj za nekaj časa prihra­njeno iskanje brezžične dostopne točke Wi-Fi.. O MOBILNO NOVO NA IPHONU Naš izbor na iPhonu Jure Forstnerič . Layar. Zanimiva aplikacija nad­grajene resničnosti (Augmented Rea­lity), v kateri se čez video, ki nam ga kaže fotoaparat, narišejo različne in­teresne točke. . Indiegogo. Spletna stran Indie­gogo je ena večjih konkurentov Kick­starterju, seveda pa ponujajo tudi la­stno aplikacijo za iskanje zanimivih projektov in njihovo podporo. . Voila Recipes. Preprosta apli­kacija, polna novih receptov in idej. Vključuje tudi fotografije in možnost shranjevanja priljubljenih receptov. . Prizmo Go. Aplikacija za hitro beleženje vseh vrst besedil – fotogra­firamo jih s kamero, aplikacija pa izve­de optično branje in besedilo shrani. . Chrome Remote Desktop. Br­skalnik Chrome je poln zanimivih funkcionalnosti, med drugim lahko ob njegovi pomoči na daljavo dostopamo tudi do svojega računalnika. . Google Allo. Googlova aplikaci­ja za trenutno sporočanje Allo je zna­na po Google Assistantu, pomočniku, s katerim lahko pridobimo različne ko­ristne informacije. . Acasa – manage home bills je preprosta aplikacija za vodenje stro­škov, namenjena sostanovalcem za lažji izračun deljenih stroškov in po­ložnic. . TouchNote. Enostavna aplikaci­ja, s katero lahko svoje fotografije po­šljemo v obliki klasičnih razglednic – v Evropi naj bi prispele v roku od treh do petih dni. . Filmr. Enostavna, a presenetlji­vo zmogljiva aplikacija za sestavlja­nje krajših videov, omogoča združe­vanje in rezanje različnih posnetkov v skupni video. .. Photo Collage pro Editor. Odlična aplikacija, s katero lahko več fotografij združimo v zanimive kolaže različnih oblik z mnogo ozadji, napi­si in podobno. .. FlixBus je namenjen mladim, ki si želijo po Evropi potovati z avtobusni­mi prevozi. V njem najdemo ažurirane podatke za čez 120.000 različnih av­tobusnih povezav. .. Kraken. Letos smo priče ponov­nemu vzponu različnih kripto valut, med popularnejšimi tržnicami je Kra­ken, ki podpira tudi nakup z evri. .. Yazio – Calorie Counter. Apli­kacija za tiste, ki so usmerjeni k bolj zdravemu življenjskemu slogu. Yazio je namenjen beleženju zaužitih kalorij, podpira tudi sinhronizacijo z Applovo aplikacijo Health. .. Moj Petrol. Aplikacija naše­ga ponudnika energentov, prek ka­tere lahko preprosto sporočimo sta­nje, pregledamo porabo in naročamo energente. .. Fifth Edition Character She­et. Aplikacija za igralce namizne igre Dungeons & Dragons (konkretno pete edicije), v kateri lahko ustvarimo in vodimo fantazijske like. .. SongPop 2. Zabavna igra, kjer se lahko preizkusimo v prepoznavanju pesmi, pri tem pa tekmujemo z upo­rabniki z vsega sveta. .. Cars: Lightning League. Priku­pna igra v svetu Disneyjeve risanke Cars, kjer zbiramo znane avtomobile iz vseh treh filmov, jih nadgrajujemo in z njimi, seveda, dirkamo. .. Angry Birds Evolution. Nada­ljevanje izredno priljubljene serije iger Angry Birds prinaša tudi evolucijo in nadgradnjo ptičev, s katerimi se spra­vljamo nad nasprotnike. .. Paper.io. Prikupna, preprosta, a nalezljiva igra, v kateri moramo s po­časnim drsanjem po podlagi zavze­ti čim več ozemlja, preden to storijo ostali igralci. .. Scale. Še ena preprosta, toda nav­dušujoča igra, kjer moramo s posta­vljanjem blokad čim bolj oklestiti po­dročje, po katerem se lahko žogi­ca odbija. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. NOVO NA IPHONU MOBILNO . . . . . S knjigo v žepu Poletno poležavanje na plaži, v planinah ali na domačem vrtu radi začinimo z dobro knjigo. Da bi bilo dobro branje vedno pri roki, si knjige naložimo v pametni telefon. Z odličnimi aplikacijami za telefone iPhone in tablice iPad bo uživanje v knjigah še za odtenek boljše. Boris Šavc ot prvo v svetu bralni­kov elektronskih knjig za operacijski sistem iOS predstavljamo Applovo aplikaci­jo iBooks .. Gre za nadvse zlo­ščen izdelek z odlično tipografi­jo, primerno vrhunskim zaslo­nom visoke ločljivosti Retina, z možnostjo označevanja besedi­la, privlačnimi animacijami, ki dajejo občutek klasičnega bra­nja knjige, ter zajetno založeno knjigarno, ki ponuja skorajda ne­omejene količine kakovostnega branja. Omeniti velja ponudbo elektronskih knjig v slovenščini (Mladinska knjiga), ki je drugod ni mogoče zaslediti. Bralci, ki najbolj uživajo v za­dnjih knjižnih uspešnicah, bodo veseli aplikacije Kindle - Read eBooks, Magazines & Textbo­oks .. Slednja ponuja največji nabor knjig po najugodnejših cenah, večino odmevnejših na­slovov je moč dobiti že za deset evrov. Edini resnejši očitek Ama­zonovemu bralniku elektron­skih knjig meri na sistem naku­pa knjig. Zaradi Applove politike in odstotkov pri prodaji moramo pri kupčevanju bralnik zapustiti in knjigarno obiskati s spletnim brskalnikom, to pa ni najbolj po­srečena rešitev. Bralnik podpira različne velikosti besedila, raz­ličnih pisav pa ne. Vse, kar pričakujemo od so­dobnega elektronskega bralnika, najdemo v aplikaciji Kobo Rea­ding App - Read Books ., za nameček pa je še družabno na­ravnana. V vsakem trenutku smo poučeni o tem, kaj berejo drugi, kaj si mislijo o knjigi, ki jo imamo v obdelavi, obenem pa se lahko pridružimo aktivnemu pogovoru o kateremkoli naslovu iz ponud­be ter izbor delimo z najbolj pri­ljubljenimi družabnimi omrežji po svetu. Zanimiva ponudba za knjigo­žere je aplikacija Scribd - Books, audiobooks, magazines, docu­ments ., ki ponuja neomejeno branje za devet evrov na mesec. Naročnina, podobna pretočni storitvi Netflix, namesto filmov in serij zajema bogat izbor knjig, revij in stripov. Za razliko od po­dobnih knjižnih ponudb ne gre le za dela skorajda povsem ne­znanih avtorjev, temveč se med ponujenimi naslovi neredko po­javijo tudi velika imena, kot sta Stephen King in George R. R. Martin. Nostalgikom je pisan na kožo program Serial Reader: Classic Books in Daily Bits ., ki knji­žne užitke dostavi po koščkih, na način, kot so v njih uživa­li naši predniki pred dvesto leti. V preteklosti so bili romani obja­vljeni v časopisu in po delih. Se­rial Reader se trudi izkušnjo pri­bližati sodobnemu bralcu, na zaslon dostavi del izbrane knji­ge, nato ga pusti stradati do na­slednjega dne. Knjižnica je sesta­vljena večinoma iz del, ki so že v izvirniku izhajala po koščkih, med pisci ne manjkajo Jane Au­sten, Herman Melville, Charles Dickens in drugi.. K FOKUS TELEVIZORJI TELEVIZORJI FOKUS X X julij-avgust 2017 29 30 julij-avgust 2017 28 julij-avgust 2017 Slabih televizorjev ni več Teza iz naslova drži. Še posebej v primeru, kakršnemu smo bili priča tokrat. Preizkusili smo ducat pametnih digitalnih televizorjev, ki se hvalijo z ločljivostjo 4K/UHD. Seveda med njimi so razlike, tudi precejšnje, a prav nobenega od tokrat preizkušenih modelov ne bi mogli označiti za slabega. Miran Varga ltra visoka ločljivost, na televizorjih pogo­sto označena s kra­ticama 4K ali UHD, prinaša na področje kakovosti prikaza slike novo razsežnost. Ker tak televizor na zaslonu v vsakem trenutku prikazuje oko­li 8 milijonov slikovnih pik, je ja­sno, da mora biti tej nalogi kos tudi v televizor vgrajena elektro­nika. Letos smo uvoznike televi­zorjev prosili, naj nam pošljejo na test modele z letnico 2017 in 55-palčno diagonalo, da bomo lahko primerjali napredek glede na lanskoletne modele in pred­vsem jabolka z jabolki. Pa smo dobili v laboratorij več 49-, 50- in celo 65-palčnih modelov. Ra­zumemo, da vsi uvozniki oziro­ma prodajalci v določenem tre­nutku nimajo na voljo testne­ga 55-palčnega modela, a tudi če bi iz kakšne trgovine ali iz­ložbe za nekaj dni vzeli ustre­zen model, bržkone ne bi bilo konec sveta, če so že zapakirani televizorji v skladišču »sveti« in nedotakljivi. Kljub temu smo preizkusili prav vse televizorje, ki so nam jih dostavili v laboratorij. Za razliko od sveta pametnih telefonov se Android v svetu televizorjev pri­jemlje malce počasneje od priča­kovanj. Na tokratnem preizkusu so sicer prevladovali modeli te­levizorjev, ki jim poveljuje ope­racijski sistem Android TV, a se »tradicionalisti« ne dajo. Po za­slugi dveh izdelovalcev sta zasto­pana tudi web OS (LG) in ope­racijski sistem Firefox OS (Pa­nasonic), ki sta povsem dostoj­na tekmeca. Philips pa je z leto­šnjim modelnim letom televizor­je zanimivo ločil v dve kategoriji, pomenljivo poimenovani »Linux smart« in »Android smart«. Razlogov, zakaj kupiti enega izmed najnovejših in dražjih te­levizorjev z ultra visoko ločlji­vostjo prikaza slike, je več, vsi pa morebiti res niso očitni na prvi pogled. Prvi razlog je kako­vost slike, ki pride še najbolj do izraza, če bomo na televizorju gledali fotografije, posnete z di­gitalnimi fotoaparati, ali pa vse­bine v ločljivosti 4K/2160p. Ta­krat se televizorji UHD v primer­javi z modeli, ki sliko prikazuje­jo »le« v polni visoki ločljivosti (1080p), odkupijo s prikazom bi­stveno več podrobnosti – če sliko pogledamo res od blizu, je razli­ka lahko osupljiva. Višja gostota slikovnih pik na zaslonih 4K gle­dalcu omogoča tudi bližje sede­nje, preden postane vidna sama linijska struktura slike. Televi­zorje z ultra visoko ločljivostjo tako lahko gledamo bliže in smo še bolj navdušeni nad kakovostjo prikazane slike. Toda pozor: napreden tele­vizor zahteva tudi kakovosten vir slike. Tudi letos smo vse te­levizorje povezali s sobno ante­no, preizkus z lovljenjem prize­mnega tv signala DVB-T pa je po­stregel s kruto realnostjo – sli­ka standardne ločljivosti je bila na vseh preizkušenih televizor­jih videti slaba – kako tudi ne, ko pa smo še malce prej uživali v visokoločljivih vsebinah. Spre­jem signala DVB-T v ločljivo­sti HD (1080i) je bil bolj prepri­čljiv in ga pravzaprav označuje­mo za nekakšen »prehranski mi­nimum« za sodobne televizorje. Gospodinjstva, ki prejemajo tv signal od domačih ponudnikov storitev IP TV, naj vsekakor raz­mislijo o nakupu ali nadgradnji paketa na tv programsko shemo z oznako »HD«. Sicer pa se tudi alternativa, kako priti do vsebin (res) vi­sokih ločljivosti, krepi. Podob­no kot se na daljincih televizor­jev množijo gumbi Netflix, Ama­zon, Google Play in podobni, so omenjene pretočne video stori­tve dostopne tudi Slovencem. Če imamo ustrezno širokopa­sovno povezavo v svet, pri ogle­du novih filmov in serij vklopi­mo še način prikaza videa HDR in resnično uživamo v vsem, kar je sodoben televizor sposoben prikazati. Za to smo ga namreč tudi kupili, mar ne?. U . LG 55SJ850V. LGjev 55-palč­ni model z oznako SJ850V sodi tik pod vrh ponudbe korejskega izdelovalca oziroma, z drugimi besedami, če nismo zbrali dovolj denarja za enega izmed presti­žnih modelov z matriko OLED, se bomo pač morali zadovolji­ti z matriko iz tekočih kristalov in robno osvetlitvijo LED s pod­poro krajevnemu zatemnjeva­nju delov slike. No, ta kombina­cija je vsekakor ena najboljših na tokratnem preizkusu. Televizor naravnost obožuje vire visokih ločljivosti, zaslon s tehnologijo kvantnih pik (da ne bi podpira­li marketinške kampanje tekme­ca, so jih v LGju preimenovali v »nano celice«) je namreč v ločlji­vosti 4K sposoben prikazati vr­hunske podrobnosti. Slednje pri­de še (naj)bolj do izraza ob ogle­du fotografij, saj televizor lah­ko prikaže kar milijardo barv­nih odtenkov, podpira pa že naj­novejše standarde HDR Super, HDR10 in Dolby Vision. Ogled posnetkov v tehnologiji HDR je prava paša za oči, slika je nadvse kontrastna. Eleganten in v belo barvo odet televizor prepriča tudi po zvoč­ni plati. Zvok je po zaslugi zmo­gljivejših zvočnikov Harman Kar­don nadpovprečen in z maksi­malno jakostjo 40 W tudi med najglasnejšimi na tokratnem pre­izkusu. Upravljanje je po zaslugi t. i. magičnega daljinca z vgrajenim žiroskopom, ki krmili smernik na zaslonu, bistveno lažje kot pri tekmecih, še posebej, če imamo opraviti s spletnimi vsebinami in aplikacijami. Skladno z novo modo sta na ergonomsko obliko­vanem daljincu, ki odlično sede v dlan, še namenski tipki za do­stop do storitev pretočnega videa ponudnikov Netflix in Amazon. Piko na i k odlični uporab­niški izkušnji doda nadgraje­ni vmesnik web OS 3.5, ki teče kot namazan. V kombinaciji z magičnim daljincem omogo­ča daleč najhitrejše delo s pa­metnim vmesnikom med tokrat preizkušenimi televizorji, edino potencialno hibo – vnos besedi­la – pa precej elegantno odpra­vi s podporo govornim ukazom. Preizkus s spletiščem YouTube je dokazal, da je natančnost prepo­znave govora zelo dobra. V bistvu je edina pomanjklji­vost tega televizorja cena, ki sega nad favorita iz drugih taborov. Drugače bi ga brez zadržka pri­poročili vsakomur s poldrugim tisočakom v denarnici. . LG 55UJ6307. O tem, kako vsaksebi so si lahko sodobni te­levizorji, priča neposredna pri­merjava LGjevih modelov, ki sta tokrat gostovala v Monitorje­vem laboratoriju. Televizor LG 55UJ6307 je ob enaki dolžini di­agonale zaslona (139 cm) prak­tično pol cenejši od (pol)presti­žnega brata, in to se pozna na vseh korakih. Tudi ocene za ka­kovost slike in jakost zvoka bi mu lahko prepolovili, edina kategori­ja, v kateri »zmaga«, je debelina. Ohišje je vsaj še enkrat debelejše. LG je ceno 55-palčnega televi­zorja sicer uspelo spustiti vidno pod tisoč evrov, a je zato pristal na precej kompromisov. Če manj privlačno ohišje ignoriramo, pa ne moremo mimo varčevalnega programa, ki je poskrbel, da se je v televizorju znašla ena manj sposobnih matrik, ki še zmorejo prikazati ločljivost 3840 x 2160 pik. 50 Hz matrika ni na ravni tekmecev, slabše barve in kon­trastno razmerje tega prepro­sto ne morejo skriti. Podrobnej­še mučenje s testnimi posnetki je razkrilo dodatno varčevanje pri elektroniki. Ne bi veliko zgrešili, če bi zapisali, da je oznaka HDR na škatli le za okras. Televizor je bistveno slabše odziven v pri­merjavi z dražjim bratom pri po­ganjanju web OS 3.5 in na ravni poceni tekmecev. Višje vzorčenih posnetkov 4K, ki smo mu jih ser­virali prek ključka USB, mu tudi ni uspelo prebaviti. Kljub temu v celoti podpira standard VP9 in brez težav predvaja 4K videe spletišča YouTube, pa tudi pre­točne storitve Netflix in drugih. Zvok je dober, primeren ra­zredu televizorja, televizorju štejemo v dobro, da »prebavi« prostorski zvok v napisu DTS. Všeč nam je bila tudi funkcija sa­modejnega vklopa podnapisov. Najslabša plat (poleg kombina­cije vgrajene matrike in elektro­nike) je vsekakor daljinec. Ta je povprečnih mer, a so inženir­ji nanj nagnetli nekaj deset tipk, zato upravljanje brez pogleda zahteva veliko privajanja (pa še takrat mimogrede zgrešimo …). . Panasonic TX-49EX613E. Panasonic je bil eden tistih iz­delovalcev, ki so nam poslali tri televizorje, a med njimi ni bilo 55-palčnega modela. Kot zani­mivost zapišimo, da smo pre­izkusili nadvse sorodne 49- in 50-palčne modele, po preizku­su pa nam je še manj jasno, zakaj japonski izdelovalec ponuja tako podobne televizorje. 49-palčni model EX613E je na­menjen uporabnikom s tanjšo denarnico, saj je bil med tokrat preizkušenimi televizorji najce­nejši. A je po zaslugi prikazane­ga premagal nekaj na cenovni le­stvici višje postavljenih tekme­cev. Iskreno se sprašujemo, ali ne pljuva v lastno skledo. Vgrajeno ima namreč matri­ko LCD in robno osvetlitev LED, pohvalno pa je izdelovalec vgra­dil tudi funkcijo krajevnega zate­mnjevanja slike. Od za palec ve­čjih bratov se loči po nekaj po­časnejšem procesorju, a ker je ta štirijedrni, ni razlika skoraj ni­kjer opazna. Televizor sliko pri­kazuje v ločljivosti 4K, podpi­ra pa tudi tehnologijo HDR10. Očitnega varčevanja (primerlji­vega z LGjem) ni videti. Kontra­stno razmerje je zelo dobro, pri­kaz barv prav tako, podrobno­sti so dobro vidne. Že res, da je svetilnost nekoliko nižja kot pri 50-palčnih modelih, a to ute­gne povprečni uporabnik opaziti šele pri predvajanju vsebin HDR (v drugih prednastavljenih nači­nih višje svetilnosti ne bomo po­grešali). Le zvok sodi v kategori­jo povprečnosti. Večpredstavni predvajalnik opravi delo solidno, vgrajena elektronika podpira zapis HEVC in predvaja zvok DTS, le vklop podnapisov zahteva nerazumno veliko korakov (4). . Panasonic TX-50EX703E. Televizor Panasonic TX­-50EX703E 49-palčnega bra­ta presega za vsega tri centime­tre po diagonali zaslona, pa tudi v televizor vgrajena strojna opre­ma je matematično malenkost sposobnejša. Tudi 50-palčni mo­del sliko prikazuje v ultra viso­ki ločljivosti (4K) in se daleč naj­bolje odreže pri prikazu boga­tih video vsebin. Pri sliki signa­la DVB-T, ki jo je prejel s strani sobne antene, je bil, tako kot sko­raj vsi tekmeci, precej nemočen – vsaj kar zadeva predvajanje vsebin standardne ločljivosti, z viri HD mu je šlo nekoliko bolje. Nam je bilo pa nadvse všeč to, da televizor v naprednih nasta­vitvah omogoča vklop ali izklop najrazličnejših pomagal in tudi zelo natančno kalibracijo slike – ta je povsem po okusu tehničnih zanesenjakov (in lastnikov pro­jektorjev). Pozitivna stran vseh Panaso­nicovih televizorjev 4K je opera­cijski sistem Firefox OS. Odlikuje ga preprosta in intuitivna raba. Po dnevu ali dveh uporabnik iko­ne in vsebine prilagodi lastne­mu okusu (beri: zaslonski posta­vitvi) in se mu ni treba podreja­ti temu, kako si je izdelovalec za­mislil uporabniški vmesnik. Ča­rovnik z navodili v slovenščini je naravnost odličen. Tudi sple­tni brskalnik je precej boljši kot pri večini konkurentov. Skupno oceno s področja upravljanja pokvari le pametni platformi ne­dorasel daljinski upravljalnik. Na trenutke so nas zmotili nekateri manj posrečeni prevodi uporab­niškega vmesnika. . Panasonic TX-50EX780E. Že pogled na ceno naslednjega 50-palčnika iz Panasonicovega skladišča da vedeti, da vendarle nima opravka še z enim klonom. Osvetlitev LED se je v tem prime­ru preselila neposredno za ma­triko LCD, zato je zatemnjeva­nje slike še bistveno natančnej­še, črna barva je res črna, bela pa bela tudi v primeru, ko sta prika­zani druga poleg druge. Slika je ob virih visoke kakovosti narav­nost odlična, neposredna osve­tlitev LED s krajevno zatemnitvi­jo poskrbi za vrhunski kontrast, televizor pa blesti pri prikazu vi­deo vsebin in fotografij z visokim dinamičnim razponom (HDR). Operacijski sistem Firefox OS tudi v tem primeru razveseljuje uporabnika s svojo preprostostjo, žal pa uporabniško izkušnjo kvari okoren in zastarel daljinski upra­vljalec, ki kar kliče po prenovi (Panasonic dražjim modelom si­cer prilaga veliko boljši daljinec z drsno ploščico, ki olajša upravlja­nje pametnega vmesnika). Panasonic TX-50EX780E nas je zelo prijetno presene­til s svojim razmeroma ozkim, a masivnim stojalom, ki omogo­ča nastavljanje višine televizor­ja in zasuk. Zamisel je preprosta – ni treba, da je televizor name­ščen na steni ali v tv omari (beri: pohištvu), temveč je lahko samo­stojno stoječ sredi dnevne sobe. Taka postavitev je zahtevala tudi nekaj predelav zvočnega sistema (vsi tanki televizorji sicer raču­najo na odboj zvoka), ki pa svo­jo nalogo opravlja dobro. Čeprav 50-palčnik prikazuje res dobro sliko, z visoko ceno že sega na teren še boljših 55-palč­nih modelov. . Philips 55POS901F. Phi­lipsov prvi televizor OLED smo preizkusili že v majski številki, zato tokrat le povzemimo ključ­ne ugotovitve. Že tanka škatla namiguje na to, da bomo ime­li opravka s tankim televizor­jem. Ko jo odpremo, nas priča­ka več pisnih in grafičnih navo­dil, ki nam sporočajo, da je te­levizor resnično tanek in zato tudi krhek. Philipsov lepotec 55POS901F/12 z zunanjo podo­bo res ne razočara, v zgornjem delu je prav neverjetno tanek (v spodnjem pa je skrita elektro­nika s priključki). Kovinske no­gice in že omenjena zvočna po­lička dodajo k občutku prestiža. Bi pa sorazmerna krhkost televi­zorja morala skrbeti vse, ki ima­jo doma majhne otroke in navi­hane hišne ljubljenčke. Stenska montaža je zato priporočljiva (tudi zato, ker sta nosilni nogi te­levizorja v skrajnih kotih, torej za 55-palčnika potrebujemo že kar veliko pohištvo), plačilo za zava­rovanje televizorja prav tako. Privzeto nastavitev slike televi­zorja bi lahko opisali kot nekoli­ko agresivno, kot bi želel televi­zor dokazati, kako visoko kon­trastno razmerje lahko dose­že. Tudi »matematik v televizor­ju« je ponudil izdatno pomoč, ki smo jo v testne namene najprej povsem izključili, saj smo žele­li preveriti, kakšno sliko dobi­mo brez umetnih popravkov. Pri ogledu virov visoke in še višjih ločljivosti, torej česarkoli z ozna­ko 720p ali višjo, različnih filtrov in optimizacij slike niti ne potre­bujemo. Načini prikaza slike so sicer kar posrečeno izbrani, veči­na uporabnikov bo verjetno pre­klapljala le med standardnim in filmskim načinom. Piko na i se­veda postavijo vsebine 4K in ti­ste z oznako HDR, ki v navezi s sistemom osvetljevanja okolice razvajajo uporabnika. Tristran­ski sistem Ambilight podobno kot v drugih hišnih modelih zelo dobro opravlja svoje delo in je iz­datno nastavljiv, tako glede barv kot jakosti osvetlitve ozadja, zato bo vsak uporabnik hitro našel la­stno svetlobno udobje. Edino, kar bi spremenili/nad­gradili, je strojna platforma, na kateri teče Android TV. Ta je raz­ličice Android 6.0 in v kombi­naciji z vrsto Philipsovih ter, po­hvalno, tudi krajevnih aplikacij omogoča solidno uporabniško izkušnjo. Televizor seveda pred­vaja dobesedno vse, kar mu po­nudimo. . Philips 55PUS6262. Za ce­novno dostopen 55-palčni tele­vizor so poskrbeli tudi v Philip­su. Model 55PUS6262 stane do­brih 900 evrov in na prvi pogled ne kaže pretiranih kompromi­sov, saj tudi ohišje sodi med ul­tra tanke. Za to, da vendarle ne bo hodil v zelje dražjim bratom, poskrbijo elektronske omejitve. Že izbira matrike LCD in vgra­dnja robne osvetlitve LED naka­zujeta na varčevalno zasnovo, saj je svetilnost zaslona nižja kot pri zmogljivejših televizorjih. Tudi matematična podpora je nekoli­ko skromnejša kot pri najboljših, saj po Philipsovi oznaki televizor dosega »nivo« HDR Plus, boljši modeli pa HDR Premium. Tako bi lahko povzeli tudi uporabni­ško izkušnjo. Slika ultra visoke ločljivosti je dobra, a nič več kot to, povprečen je tudi zvok. Pri­kaz vsebin HDR (videa in foto­grafij) prav tako zaostaja za naj­boljšimi. Zvočna podoba se uvr­šča v povprečje tokrat preizkuše­nih modelov. Varčujejo vendarle tudi tam, kjer se opazi. Za razliko od brat­skih modelov je le 55PUS6262 opremljen z dvostranskim siste­mom osvetljevanja okolice Am­bilight (drugi imajo 3-stranske­ga), pa tudi preprost daljinec iz preteklosti daje vedeti, da vseh bonbončkov v tem cenovnem ra­zredu ne bomo deležni. Philips ta televizor označuje kot »Linux Smart« oziroma preprost pame­tni televizor, saj ga ne poganja sistem Android, kljub temu pa lahko z njim dostopamo do ve­čine priljubljenih spletnih apli­kacij in storitev pretočnih video vsebin. Je pa očiten napredek na po­dročju prikazovanja podnapisov ob filmih. Če smo Philips v prete­klih letih glede tega kritizirali, ga zdaj lahko pohvalimo, podnapisi se sicer še vedno ne vklopijo sa­modejno kot pri nekaterih kon­kurentih, so pa zato izdatno na­stavljivi glede vrste ter velikosti in barve pisave, položaja na za­slonu itd. A Philips 55PUS6262 izgublja tam, kjer je najpomembneje, pri prikazu slike. Zaostanek za kon­kurenti ni velik, je pa viden. Pri­kaz živih barv je pristen, ceno plača črna barva oziroma odso­tnost njene globine. Prikaz vse­bin HDR (videa in fotografij) prav tako zaostaja za najboljši­mi. Zvočna podoba televizorja je med boljšimi, predvsem po za­slugi na hrbtni strani vgrajenega nizkotonca. . Philips 55PUS6482. Če si že­limo 55-palčni Philipsov televi­zor, ki mu bo poveljeval »robo­tek« po imenu Android, lahko iz­beremo model 55PUS6482. Phi­lips lahko pohvalimo, da si je vzel čas tudi za slovenski trg in vključil več kot 30 delno ali v ce­loti krajevno prilagojenih apli­kacij, kar je bistveno več kot pri drugih izdelovalcih. Na 16 GB vgrajenega pomnilnika (doda­tno razširljivega s ključkom USB) lahko seveda namestimo še vr­sto drugih aplikacij in iger iz eko­sistema Android oziroma Goo­gle Play. V bistvu Philipsovi te­levizorji z Androidom poznajo daleč največ načinov, kako pri­ti do video vsebin prek spleta – privzeto so že nameščene celo aplikacije za dostop do oblačne hrambe Dropbox, pa sistema Te­amViewer za pomoč na daljavo in druge. Minus pa si Philipsova izvedba Androida zasluži zaradi odločitve, da v vseh televizorjih z androidno platformo uporabi enako, čeprav z letnico 2017 ne­koliko posodobljeno strojno plat­formo. Štirijedrni procesor sicer zadovoljivo poganja večino apli­kacij, a bi boljša strojna zasnova lahko televizor mimogrede spre­menila še v igralno konzolo. Je pa televizor kljub temu dobro odziven, tudi pri hitrem prekla­pljanju med aplikacijami. Philips 55PUS6482 je po na­šem mnenju vreden 200-evrske­ga doplačila v primerjavi s ce­nejšim modelom, saj za ta denar dobimo boljšo matriko, višjo sve­tilnost zaslona in tehnologijo krajevnega zatemnjevanja slike (Micro Dimming Pro). Rezultat je pristnejša in bolj kontrastna slika, ki pa ji vendar manjka nekaj po­drobnosti do najboljših. To je oči­tno predvsem pri prikazu zahtev­nejših vsebin. Predvajanje zvoka je po zaslugi vgrajene zvočne po­ličke in dveh nizkotonskih mem­bran na hrbtni strani televizorja pozitivno odstopalo navzgor. Izdelovalec je temu televizor­ju tudi že dodal daljinec nove generacije, ki je večji, a kljub temu z manj tipkami, so pa zato te večje in bolj vsaksebi, zato je uporabniška izkušnja znatno boljša. Kdor bi rad televizor upo­rabljal tudi kot spletni brskalnik ali odjemalec e-pošte, bo zelo ve­sel tipkovnice na hrbtni strani daljinca. Vsekakor gre za enega najbolj uravnoteženih televizor­jev na tokratnem preizkusu. . Philips 55PUS7502. O tem, kaj zmore tehnologija natančne osvetlitve LED v Philipsovih te­levizorjih z letnico 2017, priča model 55PUS7502, ki je trenu­tno uvrščen tik pod prestižni te­levizor z zaslonom OLED. Razli­ka v primerjavi s cenejšimi mo­deli je hitro vidna, saj je slika še bolj živobarvna in kontrastna, preizkus s fotografijami in po­snetki s hitrim gibanjem pa po­trjuje odlične rezultate. Zanje je v bistvu še najbolj zaslužen novi slikovni procesor P5, ki optimizi­ra prikaz slike glede na predva­jano vsebino. Philipsovi slikov­ni procesorji so bili vedno v sa­mem vrhu, s P5 pa ta izdelova­lec vsekakor daje tekmecem ve­deti, da še kako obvlada izraču­ne in umeščanje vmesnih sličic. Televizor Philips 55PUS7502 se je tako pri predvajanju zahtevnih testnih posnetkov, ki so narejeni za to, da izpostavijo morebitne šibke točke zaslonov in vgrajene elektronike, še najbolj približal modelu z zaslonom OLED. Sli­ka je v vseh razmerah vrhunska, televizor pa omogoča, da jo izda­tno nastavljamo. Tega se bodo lotili le najbolj zagrizeni, saj so že nastavljeni načini izbrani in umerjeni zelo posrečeno. Sliki nimamo kaj očitati. Da bi Philips upravičil ceno poldrugega tisočaka, je televizor odel v tanko aluminijasto ohišje in ga postavil na vrtljivo stojalo. Vgradil je tudi odlično zvočno re­šitev – tanka polička z zvočniki in na hrbtni strani tri bas membra­ne so po glasnosti in kakovosti predvajanega zvoka zasenčili vse tokrat preizkušene televizorje. Upoštevaje sodobno različi­co Androida, število že name­ščenih aplikacij (roko na srce, večina uporabnikov upora­blja le tisto, kar so jim namenili izdelovalci), sodoben daljinec (ki pa mu manjka funkcija glasovne­ga upravljanja) ter vrhunsko sli­ko in zvok, je rezultat jasen – gre za prejemnika zlatega Monitorja. . Samsung UE49MU6402U. Samsung nam je poslal na pre­izkus 49-palčni model televizor­ja, ki ga odlikuje dobro razmer­je med ceno in tehničnimi podat­ki. Slednji seveda niso niti blizu tako zelo opevanim modelom QLED, kljub temu pa televizor brez težav predvaja vsebine lo­čljivosti 4K, pri čemer se zanaša na trike tehnologij za izboljšavo kontrasta (megakontrast!) in kri­stalnih barv. A ko ga postavimo ob katerega izmed tokrat naj­boljših televizorjev, jasno poka­že svoje omejitve, predvsem 50 Hz zaslon in razmeroma poča­snega »matematika«. Je pa s teh­nologijo krajevnega zatemnjeva­nja konkurenčen podobnim mo­delom, podpora prikazu video vsebin, zajetih s tehniko HDR, je samo plus. Gre za pameten televizor, ki gradi na platformi Tizen, s kate­ro Samsung konkurira vsem dru­gim. Uporabniški vmesnik je pre­gleden in preprost, čeprav televi­zor ne premore vseh naprednih funkcij dražjih modelov. Kljub temu lahko Samsung pohvali­mo, da je obdržal funkcijo poši­ljanja slike s pametnega telefona na televizor, kot jo poznajo tudi (skoraj) vsi dražji konkurenti. Prenovljen predvajalnik večpred­stavnih vsebin tudi stavi na pre­prostost in se dobro odreže pri predvajanju avdio in video gra­diva (podpira zvočna zapisa DTS in Dolby Digital Plus). Po zvoč­ni plati ni presenečenj, vgrajeni zvočniki so na ravni podobno ce­njenih tekmecev, taka je tudi nji­hova končna ocena. Odet v aluminijasto ohišje in na trinožnem podstavku je vide­ti premijsko, za razred boljši, a po prikazani sliki ne sodi tja. Všeč nam je bil minimalistični daljinec, ki premore le osnovne gumbe – ti se lahko uporabijo za več funkcij, pozna pa tudi glasovne ukaze. . Samsung QE65Q7FAMT. Kot da bi Samsung ne želel, da opra­vimo primerjavo jabolk z jabolki (torej 55-palčnih modelov), nam je poslal na preizkus še 65-palčni televizor iz nove družine Q7F. Ta je še elegantnejši, za razliko od predhodnih zastavonoš pa nima več ukrivljenega zaslona (to poz­dravljamo). Je pa pokazatelj tega, kaj zmorejo južnokorejski inženirji iztisniti iz matrike LCD in robne osvetlitve LED s krajev­nim zatemnjevanjem – to je po­doben recept kot pri konkuren­tih, le da ga Samsung poveličuje v nekaj novega: QLED. V televi­zor vgrajeni štirijedrni matema­tik je »navit« do skrajnih mej, pri prikazovanju slike signala DVB­-T je njegovo pomoč včasih naj­bolje kar odkloniti, drugače je končna slika videti izumetniče­no. Povsem druga zgodba so viri (zelo) visokih ločljivosti. Posebej lahko pohvalimo prikaz HDR vi­deo vsebin in fotografij, prikaza­ne barve so res odlične, tudi s pri­kazom hitrega gibanja televizor nima večjih težav. Samsung moramo pograja­ti zaradi odločitve o uporabi dodatnega vmesnika OneCon­nect s priključki, ki je v času, ko so televizorji toliko napredovali, da se lahko upravičeno vprašamo, kaj sploh še lahko prinese ločlji­vost 4K, vse manj logična. In to ob odločitvi inženirjev, da slike 3D ta televizor ne prikazuje. Samsun­gov marketinški oddelek sicer iz­postavlja tanko optično povezavo, s katero lahko vmesnik s priključ­ki namestimo stran od televizor­ja, ki se (morebiti) nameščen na steno zlije z okoljem. Vsega 3,9 cm debeli televizor je pravi lepotec tudi od strani, a le dokler gledamo njegovo linijo. Kakovost prikazane slike s pre­mikanjem iz središča vidno upa­da, a večina uporabnikov televi­zor vendarle postavi na sredino dnevne sobe. Premijska pa ni le velikost (65 palcev), temveč tudi cena televi­zorja, ki pa v tem primeru pre­more še dober in precej zmogljiv zvočni sistem. Daljinec izžareva prestiž, pri televizorju, ki je oce­njen na več kot tri tisoč evrov, to tudi pričakujemo. Je enostaven in uporaben, seveda se lahko z njim tudi pogovarjamo. . Sony Bravia 55XE8505. Sonyjev televizor Bravia 55XE8505 prav tako uporablja zaslon s tehnologijo kvantnih pik in preverjeni slikovni procesor X1 Triluminos. Zalaganje z vse­binami ultra visoke ločljivosti je pravi balzam za oči, takrat tele­vizor gledalca navduši z res kon­trastno sliko, globoko in pristno črno barvo ter nasploh širokim barvnim razponom. Tudi prikaz tekočega gibanja mu ne dela te­žav. Malenkost slabše od nepo­srednih konkurentov se je od­rezal le pri prikazu vsebin, zaje­tih s tehniko HDR, podobno kot Samsungov »velikan« pa boleha za isto težavo – čim bolj v televi­zor gledamo s strani, tem slabša je slika. Prikazovanje slike stan­dardne ločljivosti televizorju ne gre nič bolje od rok kot konku­rentom. Bi si pa lahko japonski izdelo­valec v letu 2017 omislil nov da­ljinski upravljalnik, saj razen na­menskega gumba za Google Play (gumb Netflix so imele tudi prej­šnje generacije) daljinca niso spreminjali – še vedno se na njem gnete nekaj deset tipk. K sreči an­droidno gnani televizor posluša govorne ukaze, pa tudi drugače ga je lažje krmiliti prek telefona. Večpredstavni predvajalnik še vedno šepa za konkurenti, tako po grafični podobi kot funkcio­nalnosti. Tudi prevodi uporabni­škega vmesnika bi si zaslužili po­sodobitev – televizor podnapise predstavlja kot »podnaslove«. Je pa Sony presenetil s ceno, ki je tokrat Bravio postavila bliže glavnima konkurentoma, LGju in Philipsu. Nekaj varčevanja je šlo očitno na račun vgrajenih zvočnikov. Škoda, včasih so Bra­vie »razumele«, da je zvok pol uporabniške izkušnje.. LG 55SJ850V X Kakovost slike, daljinec. Z Cena. LG 55UJ6307 X Nič. Z Daljinec. PANASONIC TX-49EX613E X Cena. Z Daljinec. PANASONIC TX-50EX703E X Uporabniški vmesnik sistema Fire­fox OS. Z Daljinec. PANASONIC TX-50EX780E X Možnost nastavitve višine in zasu­ka, sistem Firefox OS. Z Cena, daljinec. PHILIPS 55POS901F X Kakovost slike, osvetlitev okolice AmbiLight. Z Krhkost. PHILIPS 55PUS6482 X Uravnoteženost, osvetlitev okolice AmbiLight. Z Nič. PHILIPS 55PUS6262 X Cena, osvetlitev okolice AmbiLight. Z Daljinec. PHILIPS 55PUS7502 X Kakovost slike in zvoka, osvetlitev okolice AmbiLight. Z Nič. SAMSUNG UE49MU6402U X Preprost uporabniški vmesnik, da­ljinec. Z Povprečna slika. SAMSUNG QE65Q7FAMT X Kakovost slike visokih ločljivosti, daljinec. Z Zunanja enota s priključki, cena. SONY Bravia 55XE8505 X Kakovost slike visokih ločljivosti. Z Uporabniški vmesnik, daljinec. igitalne televizorje smo pre­izkušali ob dnevni svetlo­bi v delno zatemnjenem Mo­nitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenski jezik ter jih omrežili. Zatem smo preverili, ali je na voljo posodobi­tev strojne programske kode, in jih po­sodobili na zadnjo različico. Nato smo preizkusili možnosti dostopa do sple­tnih vsebin in aplikacij, ki jih privzeto ponujajo televizorji. Stanje se močno izboljšuje, saj poleg aplikacij YouTube in Netflix, ki premočno vodita na le­stvici dejanske rabe aplikacij v sodob­nih televizorjih, vse pogosteje videva­mo tudi Amazon video pa Google Play … A ker povprečni slovenski uporab­nik po teh rešitvah, četudi dejansko definirajo pametne televizorje, še ve­dno redkeje posega (večina uporabni­kov uporablja le tisto, kar jim je name­nil izdelovalec, in na televizorje ne na­mešča dodatnih aplikacij), so si lahko televizorji na račun vmesnika in apli­kacij prislužili do deset točk več na to­kratnem preizkusu. Glavnino točk, kar polovico skupne ocene, so si prislužili s prikazom sli­ke. Televizorjem smo najprej postregli s televizijskim signalom standardne in visoke ločljivosti, dostavljenim prek sobne antene (signal DVB-T). Ta vir sli­ke je hitro pokazal zmogljivosti v tele­vizorje vgrajenih slikovnih procesorjev in njihovo spopadanje s slabšo sliko. Nekateri so bili pri tem početju bolj, drugi manj uspešni, a še vedno nismo prav navdušeni nad temi pomagali, saj večkrat dodajo v sliko precej ano­malij. V praksi velja zato njihove učin­ke nastaviti na eno izmed blažjih na­stavitev ali jih celo izklopiti. Za konec smo televizorje »razveselili« še z vi­deo viri polne visoke (1080p) in ultra visoke ločljivosti (2160p). Oboje smo televizorjem dali v predvajanje prek ključka USB in spletnih dveri YouTu­be. Tako smo dodobra preverili njiho­ve sposobnosti prikaza kakovostne slike in zvoka, obenem pa hitro dobili občutek, česa je sposoben v televizor­je vgrajeni večpredstavni predvajalnik (delo s podnapisi, zapisi ID3 v glasbe­nih datotekah …). Na preizkusu nas je zanimala tudi realističnost prikaza barv, saj smo bili v preteklosti pri številnih modelih več­krat priča zasičenim barvam. Tudi da­nes večina televizorjev v svojih osnov­nih nastavitvah ponuja nekoliko izra­zitejše barve, morda zato, da lažje pri­tegnejo pozornost obiskovalca v trgo­vini, medtem ko jih na bolj realna tla spravijo šele različni filmski načini. Le za redke modele lahko zapišemo, da so že tovarniško ustrezno barvno na­stavljeni, a je pri večini modelov, kjer ni tako, težava z igranjem po menijih vsaj odpravljiva. Na tokratnem preizkusu zvočne podhranjenosti vendarle nismo iska­li, saj se zavedamo, da povprečen do­mači uporabnik ni avdiofil, zato smo ugotavljali predvsem to, kako ka­kovost zvoka z naraščanjem jakosti peša. Kljub temu je kakovost predva­janja zvoka štela kar tri desetine sku­pne ocene. Desetino skupne ocene je prineslo tudi upravljanje televizorja, v kar smo šteli delo z daljinskim upravljavcem (ali dvema) in menije televizorja. Ne­posrečenih ali nepravilnih prevodov menujev tudi tokrat nismo točkovno kaznovali, smo pa z veseljem ugotovi­li, da je »slovnično izzvanih« modelov na trgu vendarle vse manj. Pogled v laboratorij D Zlati Monitor okratni preizkus digitalnih televizorjev in nagrado zlati Monitor je med ducat preiz­kušenimi televizorji osvojil televizor Philips 55PUS7502, predvsem za­radi svoje vsestranskosti in uravno­teženosti – po vseh obravnava­nih merilih je nadpovprečen. Po­leg tega da prikazuje zelo lepo sli­ko, ima vgrajeno tudi zelo kakovo­stno zvočno rešitev. Po sami kako­vosti slike je blizu še nekaj mode­lov, a zgled uravnoteženo­sti je še en Philipsov televi­zor, in sicer model 55PUS6482, ki ga lahko priporočimo uporabni­kom, ki za televizor s 139-centime­trsko diagonalo vendarle niso pri­pravljeni odšteti tisočaka in pol. Na­sploh se lahko oba priporočena tele­vizorja pohvalita še s posrečeno iz­vedbo operacijskega sistema Andro­id TV in največ v slovenščino prilago­jenih aplikacij in vsebin. T LG 55SJ850V LG 55UJ6307 Panasonic TX-49EX613E Panasonic TX-50EX703E poraba energije 86 W (119 kWh letno) 73 W (107 kWh letno) 85 W (118 kWh letno) 82 W (114 kWh letno) kakovost slike /50 /50 /50 /50 kakovost zvoka /30 /30 /30 /30 upravljanje /10 /10 /10 /10 pametni vmesnik /10 /10 /10 /10 skupna ocena /100 /100 /100 /100 prodaja www.bigbang.si www.bigbang.si Bolje založene trgovine. Bolje založene trgovine. cena* 1.750 EUR 850 EUR 700 EUR 890 EUR * Cene na portalu www.ceneje.si na dan 17.6.2017. Panasonic TX-50EX780E Philips 55POS901F Philips 55PUS6262 Philips 55PUS6482 poraba energije 138 W (191 kWh letno) 156 W (228 kWh letno) 63 W (92 kWh letno) 91 W (133 kWh letno) kakovost slike /50 /50 /50 /50 kakovost zvoka /30 /30 /30 /30 upravljanje /10 /10 /10 /10 pametni vmesnik /10 /10 /10 /10 skupna ocena /100 /100 /100 /100 prodaja Bolje založene trgovine. Bolje založene trgovine. Bolje založene trgovine. Bolje založene trgovine. cena* 1.250 EUR 3.000 EUR 900 EUR 1.100 EUR * Cene na portalu www.ceneje.si na dan 17.6.2017. Philips 55PUS7502 Samsung UE49MU6402U Samsung QE65Q7FAMT Sony Bravia 55XE8505 poraba energije 96 W (141 kWh letno) 90 W (125 kWh letno) 153 W (212 kWh letno) 100 W (139 kWh letno) kakovost slike /50 /50 /50 /50 kakovost zvoka /30 /30 /30 /30 upravljanje /10 /10 /10 /10 pametni vmesnik /10 /10 /10 /10 skupna ocena /100 /100 /100 /100 prodaja Bolje založene trgovine. Bolje založene trgovine. Bolje založene trgovine. www.acssony.si cena* 1.500 EUR 800 EUR 3.200 EUR 1.500 EUR * Cene na portalu www.ceneje.si na dan 17.6.2017. NAJBOLJŠI 38 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 39 JULIJ-AVGUST 2017 Šlamparija Še pred splavitvijo operacijskega sistema Windows 10 sem z veseljem preizkusil vsako izmed razvojnih različic (seveda v virtualnih napravah) in ves čas sem bil bolj ali manj navdušen nad novim Microsoftovim sistemom. Pogosto so se sicer pojavljale kakšne manjše težave, a v primerjavi s predhodniki je vseeno prinesel kar nekaj prednosti, predvsem hitrejše, bolj tekoče delovanje in dobro podporo strojni opremi, za katero je vse redkeje potrebna namestitev gonilnikov s CDjev ali spleta. Jure Forstnerič a vseeno je po skoraj dveh letih občutek še vedno podoben, kot je bil pred njegovo splavitvijo. Ob­čutek, da gre za nekaj, kar je še v razvoju, v Linux svetu bi se ga morale držati številke 0.5 ali kaj podobnega. To, da se popravki nameščajo povsem samodejno, je resda dobra odločitev z var­nostnega vidika (kot smo videli pri napadu WannaCry), a zakaj, zaboga, nas med delom sprašu­je po vnovičnem zagonu? Zakaj so te nadgradnje sposobne zase­sti tako rekoč vso razpoložljivo omrežno pasovno širino, čeprav uporabnik aktivno prenaša večje datoteke s spleta? Ravno v teh dneh sem znan­cu pomagal pri namestitvi ne­kaj programov na povsem nov, ravno kupljeni namizni računal­nik. Namestim nekaj programov, dovolim vse sistemske nadgra­dnje, namestim še par progra­mov neposredno iz Windows Stora (na izrecno željo lastnika računalnika). Nastavim mu še poštni naslov (v novem progra­mu Windows Mail) in ga obve­stim, da je vse pripravljeno. A me kmalu kliče nazaj, da nič ne deluje. In res – programi, ki so del sistema Windows, ne de­lujejo. Priklopim se prek Team­Viewerja, ne deluje Start Meni ne Windows Store niti pošta ne kalkulator. Pobrskam po sple­tu, kjer najdem malo morje po­dobnih, sorodnih, tudi enakih težav in še večje morje mogočih rešitev. Nekaj jih ne deluje in po kar nekaj ukvarjanja (in šarjenja v PowerShellu) se zdi, da so te­žave rešene, a žal ni tako. Potre­ben je okenski Restore, vgrajen v sam sistem, da začne spet vse de­lovati. Znova ponovim vajo, name­stim programe, tokrat se ne do­tikam Windows Storaa. Kmalu spet enak problem. Te vrstice moram torej kmalu zaključiti, da ga lahko spet pokličem in se na novo lotim reševanja težav. Pa vem, da nisem edini. Ob tem se resno sprašujem, zakaj, zaboga, se še vedno ubadamo s takimi re­čmi. Mar se Microsoft ne ukvarja že več kot trideset let z operacij­skimi sistemi? Ob tem sicer velja poudariti, da so imele svoje težave tudi vse ostale Windows različice. Konec koncev gre za res kompleksno in enormno količino program­ske kode z vseh mogočih vetrov. A vsakič, ko me program Settin­gs pošlje v Control Panel, si res ne morem kaj, da ne bi vsaj po ti­hem malo zaklel. V takih trenut­kih dejansko razumem, zakaj so pametni telefoni tako resen kon­kurent računalnikom. . P s V takih trenutkih dejansko razumem, zakaj so pametni telefoni tako resen konkurent računalnikom. MONITOR LABORATORIJ NAJBOLJŠI > TELEFONI LG G6 Konec je eksperimenta z modularnim designom, s katerim je podjetje na trgu želelo ponuditi nekaj drugačnega in izstopajočega. LG G6 se vsaj navidezno vrača k ustaljenim oblikovnim smernicam. 40 PRENOSNI RAČUNALNIKI Lenovo Thinkpad X1 Carbon Nova letnica prenosnika Carbon nadaljuje uspeh te blagovne znamke, za vrhunski prenosnik pa se seveda zahteva tudi vrhunska cena. 50 DIGITALNI FOTOAPARATI Panasonic Lumix GH5 Panasonicova serija brezzrcalnih aparatov GH je požela velik uspeh med snemalci videa, novi GH5 pa prevzema štafeto od uspešnega GH4. 54 NAJBOLJŠI TELEFONI TELEFONI NAJBOLJŠI > > 40 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 41 ? Ocenjevanje telefonov Pri preizkusu vse telefone, ki jih preizkusimo, razvrščamo na lestvi­co. Vsak mesec popravimo njihove cene, dodamo nove modele in zbrišemo tiste, ki niso več naprodaj. Ocenjujemo: hitrost delovanja, kakovost izdelave, kakovost zaslo­na, kakovost zvoka, velikost in teža, zmogljivost akumulatorja, eko­sistem. Ocene so odvisne od trenutne konkurence, zato se (lahko) vrstni red najboljših zaradi spremenjenih cen ali novih modelov na tržišču iz meseca v mesec nekoliko spreminja. 74  TELEFONOV NA www.monitor.si/najboljsi-izdelki   38 cenejših telefonov • 36 dražjih telefonov Od roba do roba Samsung Galaxy S8 in LG G6 sta postavila standard za letošnje vrhunske telefone – zaslon od roba do roba. Žal jima Sony in Huawei s svojima modeloma (še?) ne sledita. . LG G6. V LGju so se pri mode­lu G6 v primerjavi s predhodni­kom G5 odločili izbrati konser­vativnejšo pot. Konec je eksperi­menta z modularnim designom, s katerim je podjetje na trgu žele­lo ponuditi nekaj drugačnega in izstopajočega. LG G6 se vsaj na­videzno vrača k ustaljenim obli­kovnim smernicam, zato boste na prvi pogled telefon težko loči­li od večine preostalih pametnih telefonov na platformi Andro­id. Ob podrobnejši analizi pa se razkrije LGjeva presenetljiva po­zornost do detajlov, zaradi kate­rih spada G6 med oblikovno naj­lepše na trgu. Minimalističen, urejen in pr­vinski so trije pridevniki, s kate­rimi bi lahko opisali LG G6. Pr­vinski zato, ker je pametni tele­fon na prvi pogled kot prototip, ki ga je treba še izpiliti. Pri LGju se namreč niso pretirano ukvar­jali z olepševanjem ohišja in vam ponujajo telefon v privlačni in pristni obliki. Glavni razlog za tak občutek so ostre in debele stranice, zaradi katerih je tele­fon videti debelejši kot v resnici. Od svojega najresnejšega konku­renta, Galaxy S8, je s 7,9 mm de­beline za 0,1 mm tanjši. Po nekaj dnevih rabe se robate stranice te­lefona izkažejo kot nadvse upo­rabne. Oprijem z roko, ko želite telefon dvigniti z mize, je veliko lažji od večine preostalih pame­tnih telefonov z zaobljenimi stra­nicami. Tudi pri drži telefona v roki vas nikoli ne bo strah, da bi vam padel na tla. Le dva gumba sta nameščena na robu naprave, kar prispeva k občutku minima­lizma. Osnovna funkcija gumbov je upravljanje jakosti zvoka, ven­dar lahko v zaklenjenem stanju z dvojnim pritiskom na spodnji gumb na hitro prižgete fotoapa­rat. Enaka aktivnost z zgornjim gumbom vam prikliče aplikacijo za shranjevanje zapiskov in mo­žnost skiciranja. Prednja in hrbtna stran telefo­na sta obdani s steklom. Dvojni kameri na hrbtni strani ne izsto­pata iz ohišja in sta, merjeno po širini telefona, simetrično ume­ščeni na sredino. Pod njima je bralnik prstnih odtisov, ki je rav­no prav vbočen v ohišje, da ga lahko začutite s prstom, a obe­nem ne preveč, da bi bil vizualno moteč. Hrbtna stran je rahlo ukrivljena, zaradi česar je opri­jem telefona v roki boljši. Edina slabost designa pame­tnega telefona je, da je neviden. Opisane podrobnosti boste na­mreč opazili šele po nekaj dne­vih rabe. Na prvi pogled vas LG G6 tako oblikovno ne bo prepri­čal, a to je ključno za pridobiva­nje novih kupcev. Dvojna kamera na hrbtni stra­ni ponuja dva enakovredna sen­zorja z 13 MP. Pri tem izstopa možnost uporabe širokokotne­ga objektiva, s katerim lahko za­jamete 125-stopinjski kot. V tem pogledu predstavlja LG G6 uni­katno konkurenčno prednost pred preostalimi premijskimi te­lefoni z dvojnimi kamerami. Fo­tografije, posnete s širokokotnim objektivom, so lahko v marsika­terem primeru bolj dramatične od standardnega objektiva, saj poleg glavnega objekta na foto­grafiji lahko zajamete več oko­lice. Preklapljanje med obema kamerama je enostavno. Tako lahko, preden posnamete fo­tografijo, sami preverite, kate­ri način je primernejši. Uporaba širokokotnega objektiva ima na žalost tri slabosti, saj ne ponuja funkcije autofocus, ima ožjo za­slonko (f/2.4 namesto f/1.8) in nima vgrajenega optičnega sta­bilizatorja. Podjetje DxOMark, ki redno testira kakovost kamer vseh mo­delov pametnih telefonov, še ni objavilo svoje ocene za LG G6. Sodeč po posnetkih, opravljenih med testiranjem telefona, večjih razlik v primerjavi z Galaxy S8 in iPhone 7 ni mogoče opaziti. To pa ne velja za posnetke, ustvarje­ne zvečer ali v temnih prostorih. V tem pogledu LG G6 zaostaja za omenjenima konkurentoma. 5,7-palčni zaslon z ločljivostjo 1.440 X 2.880 preseneča s kon­trastom barv, svetlostjo in širo­kim barvnim razponom, ki ga za LCD ne bi pričakovali. Svoj pri­spevek k temu doda HDR. Raz­merje stranic je 18 : 9, zato je za­slon ožji in višji od večine preo­stalih pametnih telefonov. Za­radi tankih stranic je ohišje te­lefona presenetljivo majhno. Apple iPhone 7 Plus je z manjšim 5,5-palčnim zaslonom višji od LG G6 za slabih 10 mm in širši za 6 mm. Razlika je opazna zlasti v poletnih dneh, ko se telefoni pre­našajo v hlačnih žepih. Tako kot pri Samsungu se tudi pri LGju vse bolj zadržujejo pri preoblikovanju vizualne podobe operacijskega sistema Android. V nastavitvah se vam ponuja ko­pica priložnosti, da si prilagodite delovanje in videz operacijskega sistema. Med uporabnejše mo­žnosti sodi dodajanje gumbov v spodnjo orodno vrstico. Na­mesto standardnih treh, ki smo jih vajeni pri Androidu, si lah­ko med drugim dodate gumb, s katerim se vam prikaže seznam vseh sporočil z vrha zaslona tele­fona. S tem je dostop olajšan, saj ob normalni drži s palcem ne bo­ste dosegli zgornjega roba zaslo­na. Slednji se lahko pri uporabi funkcije Multitasking razdeli na dva dela in vam omogoča upora­bo dveh aplikacij hkrati. Z novim Androidom pa je na voljo tudi Google Assistant. V tem trenutku je to najboljši pa­metni asistent, ki vam pri slo­venski različici ne ponuja pol­ne funkcionalnosti, a je glede na hitrost delovanja pred Applovo Siri. Samsungov Bixby pa še ni nared za resnejšo oceno. Z vidika tehničnih specifika­cij LG G6 ne ponuja najnovej­ših in najboljših. Na voljo sta dve pomnilniški različici, in sicer 32 GB in 64 GB. Pri obeh se upora­blja 4 GB RAM in možnost upo­rabe kartice microSD z do 256 GB pomnilnika. Namesto aktu­alnega Qualcomm Snapdraon 835 so pri LGju vgradili še lanski štirijedrni Qualcomm Snapdra­gon 821. Tudi grafični procesor Adreno 530 ne spada med naj­novejše. S Samsungovim Ga­laxy S8, katerega evropski mo­del vsebuje najnovejši osemje­drni Exynoss 8895 in Adreno 540, se G6 ne more primerjati. Pri vsakdanji rabi razlike ne bo­ste občutili, za malo slabe volje pa je dovolj že zavedanje, da v vašem telefonu ni najzmogljivej­še opreme. To še posebej velja za telefon, katerega cena je v prosti prodaji za različico s 32 GB po­mnilnika 749 evrov. Jernej Horvat . Sony Xperia XZ Premium je hiter telefon. Sony ga je stroj­no tako opremil, da se brez težav meri z Galaxy S8 in drugimi leto­šnjimi napravami najvišjega ran­ga. Snapdragon 835 ima osem jeder (4 x 2,45 in 4 x 1,9 GH) in štiri gigabajte pomnilnika. Upo­rabniška izkušnja je temu pri­merno tekoča in Android 7.1 je oblečen v Sonyjevo preobleko. Ta oblikovno ostaja ena izmed lepših in v letih so odpravili naj­bolj nadležno lastnost – preveč podobne si ikone privzetih apli­kacij. Še vedno bi na teh telefo­nih raje videli goli Android, a če že moramo živeti s preoblekami, je Sonyjeva med lepšimi. Še aplikacija za slikanje je to­krat odzivna. Glede na prej­šnje izkušnje je bil to tisti del operacijskega sistema, ki se je najslabše odzival, a vsaj med na­šim preizkušanjem upočasnitev ni bilo. Zna biti, da bo čez čas drugače, ko bo telefon bolj poln slik. Fotoaparat je odličen, a to pri Sonyju ni več presenečenje, saj izdelujejo večino senzorjev, ki so v telefonih z dobrimi foto­aparati. Kakovost slik je seve­da odvisna še od same aplikaci­je in programskega obdelovanja, a razlike med Xperio in iPhonom bodo našli le najnatančnejši. Pri Sonyju še vedno vztrajajo z na­menskim gumbom za zajem sli­ke, ki je na desni stranici telefo­na, in človek se hitro razvadi, ko lahko slika tako kot s fotoapara­tom. Na desni stranici so še gum­bi za uravnavanje glasnosti in gumb za vklop in izklop, ki ima dvojno nalogo, saj je še bral­nik prstnih odtisov. Telefon se ne odklene, ko prst položimo na gumb, temveč se zaslon zbu­di šele, ko na gumb tudi pritisne­mo. Glede na preostale telefone je to nekoliko čudno, a nastavi­tve, ki bi omogočala takojšnji od­klep, nismo našli. Omeniti ve­lja še zaslon, ki je odličen. Tako kot zdaj vedno napišemo, da ni kos Samsungovim zaslonom, a je kljub temu izjemen. 5,5 palca in 2160 × 3840 pik je pač dovolj za odlično sliko. Sony Xperia XY Premium pa pade, oziroma se spotakne, pri oblikovanju. Celotna industrija se nekako trudi robove okoli za­slona čim bolj zmanjšati. Ideal je nekako postal telefon, ki je na prednji strani dejansko le zaslon. Tako vsaj razmišljajo pri Sam­sungu (S8) in LGju (G6). Tež­ko je reči, da nimajo prav, saj sta oba telefona izjemno atraktivna in videti sta futuristično. Sony pa se je z XZ Premium odločil za popoln odmik od te strategi­je. Telefon ima namreč na vrhu in dnu zaslona velikansko »čelo« in »brado«. Pohvalno je sicer, da zato dobimo dva prednja zvoč­nika, a Xperia poleg G6 in S8 iz­pade kot star telefon. Izdelava in sama oblika sta sicer na ravni in delujeta zelo odraslo, kar je bila pri Sonyju vedno odlika. Kljub temu pa ne moremo mimo čela in brade, ki leta 2017 delujeta kot napaka. Sony Xperia XZ Premium je odličen telefon, ki prav naredi vse, razen robov okoli zaslona. Čeprav se to sliši kot malenkost, je dovolj, da ga je težko priporo­čiti pred Samsungom S8. Morda bodo v Sonyju naslednje leto za­čeli bolje, a to zdaj govorimo že kar nekaj let zapovrstjo. Anže Tomić . Huawei P10 Plus. Huawei je v zadnjih letih zelo veliko vlo­žil v proizvodnjo mobilnih tele­fonov, tako tehnološko kot mar­ketinško. Rezultat ni izostal, tre­nutno so tretji izdelovalec tele­fonov na svetu, za Samsungom in Applom, v svetu Androida so torej na drugem mestu. Zagoto­vo so do uspeha prišli tudi z vla­ganjem v razvoj (in marketing) vrhunskih telefonov, torej mode­lov, ki se morda res ne prodaja­jo tako dobro kot cenejši, a zvi­šujejo prepoznavnost blagovne znamke. Govorimo o modelih Huawei P7, P8, P9 in letošnjem P10. Slednjega smo že preizkusi­li, tokrat smo imeli v rokah nje­govo večjo različico, model P10 Plus. Gre za telefon, ki je navzven skorajda enak generacijo ali dve­ma staremu Applovemu iPho­nu. Če imate v rokah izvedenko v beli barvi, to velja še toliko bolj in tega si Huawei, ki se predsta­vlja kot podjetje, ki veliko stavi na inovacije, v resnici ne bi smel šteti v čast. A telefon je tanek, lepo oblikovan, s poudarki na podrobnostih. Videti je, da gre za vrhunski model. Po novem ima P10 (tudi Plus) eno samo strojno tipko (ki je obenem tudi bralnik prstnih odtisov) na spre­dnji strani, enako kot – iPhone. Le ena tipka je Huaweiev poskus diferenciacije v svetu vse bolj po­dobnih telefonov Android. Tipki za nazaj in zadnje programe, ki sta ponavadi nameščeni na de­sni in levi strani strojne tipke pri Samsungovih telefonih, tu manj­kata, njuno vlogo pa prevzamejo geste/potegi na edini tipki. Goto­vo se jim lahko privadimo, a bo sistem nedvomno moteč za mar­sikoga, ki se je življenja z Andro­idom učil na drugih telefonih, tudi na starejših Huaweih (mi­mogrede, slednji je bili pionir v uvedbi bralnika prstnih odtisov na zadnjo stran telefona – v te­lefonu Google Nexus 6p). No, za tiste so na voljo tudi programske tipke za upravljanje, ki se izrišejo na zaslonu, nad strojno tipko (in jih lahko v nastavitvah tudi uma­knemo). In to je v resnici tudi bolj ali manj vse, kar lahko rečemo »slabega« o P10 Plus. Program­sko preobleko z modro/zele­nimi oblekami lahko namreč hitro povozimo z zaganjalnikom (npr.) Nova Launcher, strojno pa je telefon vrhunski. Huaweiev la­stni procesor Kirin 960 je zmo­gljivostno primerljiv z najnovej­šimi Snapdragoni, vgrajenega je kar 6 GB pomnilnika in 128 GB shrambe, zaslon LCD pa je zelo svetel in ima ločljivost 2560 × 1440 pik, kot vsi »resni« veliki te­lefoni (manjši model P10 ima lo­čljivost 1920 × 1080 pik). Mal­ce bi se obregnili le ob baterijo, ki je po naših meritvah kar ne­kaj slabša od tiste, ki je vgraje­na v Samsungova modela S7 Edge in S8 Plus, toda to je pač cena za res tanek telefon (ome­njeni Samsungovi telefoni so de­belejši). P10 Plus je vrhunski telefon z nekaj posebnostmi (strojna tip­ka), ki pa mu do najboljših ven­darle manjka še kak dodatek. Re­cimo vodoodpornost, ki jo pre­morejo Samsungi, ali vsaj samo odpornost proti vlagi (»spla­sh proof«), s katero se pohvalijo iPhoni. Ali pa brezžično polnje­nje, ki ga imajo Samsungi že ne­kaj generacij. In seveda zaslon od roba do roba, s katerimi so nas letos razvadili Korejci (S8 in LG G6). Morda nas vse to čaka v mo­delu P11. Mimogrede, tam bo sa­mostojna strojna tipka zagotovo odstranjena, o tem ne dvomimo. Matej Šmid . Huawei P10 Lite. Serija P10 je za Huawei vrh ponudbe pame­tnih telefonov, s katerimi se bori­jo za uporabnike, ki se zgleduje­jo po pametnih telefonih Galaxy S8, LG G6 in iPhone 7. Upora­bljeni materiali, oblika in tehnič­ne specifikacije spadajo med naj­boljše, kar je trenutno na voljo na trgu. Iz tega razloga presene­ča, da podjetje pri novem modelu P10 Lite odstopa od tistega ključ­nega prodajnega argumenta, za­radi katerega bi namesto po kon­kurenčnih modelih posegli po pametnem telefonu Huawei. Huawei P10 Lite se s ceno sla­bih 300 evrov umešča na sredino cenovnega spektra pametnih te­lefonov. Zato gre pričakovati, da se različica Lite ne more primer­jati s paradnima konjema P10 in P10 Plus. Toda pri razvoju pame­tnih telefonov za srednji razred je ključnega pomena, kje, poleg tehničnih specifikacij, se podjetje odloči privarčevati pri stroških proizvodnje. Pri Huaweiu so se v primeru modela P10 Lite lotili varčevanja pri uporabljenih ma­terialih. Namesto aluminija in stekla, ki prevladujeta pri mo­delih P10 in P10 Plus, je hrbtna stran različice Lite sestavljena iz plastike. Slednje predstavlja raz­očaranje za kupce pametnih te­lefonov Huawei, ki na podlagi predhodnih modelov upraviče­no pričakujejo uporabo boljših materialov. P 10 Lite tako spomi­nja na pametne telefone blagov­ne znamke Honor, s katero Hu­awei meri na cenovno občutlji­vejše kupce. Tanko ohišje z aluminijastim okvirjem vam pri vsakdanjem delu s telefonom posreduje do­bro uporabniško izkušnjo. Izpo­staviti gre široko stranico tele­fona pod zaslonom in nesime­trično umestitev zaslona, zara­di katere je stranica nad zaslo­nom tanjša od tiste pod zaslo­nom. Na prednji strani telefona ni nobenega fizičnega gumba, zato je videz čist in prednja povr­šina povsem gladka. Bralnik pr­stnega odtisa je pomaknjen na hrbtno stran, kar je ergonomič­no boljša rešitev kot umestitev pod zaslon. Površina bralnika je namreč ravno na mestu, kjer je pri držanju telefona vaš kazalec. Nad bralnikom je enojna kamera s tipalom z 12 MP. Fotografije so, glede na cenovni razred, zadovo­ljujoče. Zajem detajlov na foto­grafijah ni tako dober, kot bi pri­čakovali, in tudi barvni razpon je ozek. Slednje postane očitno ob fotografiranju v dobrem vreme­nu, ko mora kamera zajeti tako osvetljene kot osenčene predele objektov. V Sloveniji je naprodaj alter­nativa z 32 GB pomnilnika in 3 GB RAMa zmogljivosti. Na vo­ljo je tudi različica s 4 GB RAMa, a boste morali za to stopiti v so­sednjo Italijo. Poleg kartice SIM vam je na voljo možnost upora­be kartice microSD z največ 256 GB pomnilnika. Vložišče za kar­tico microSD lahko uporablja­te tudi za dodatno kartico SIM. Osrčje naprave predstavlja osem­jedrni Kirin 658, ki deluje skupaj z grafičnim procesorjem Mali­-T830MP2. Kirin 658 je bil pred­stavljen v začetku 2017 in je, tako kot predhodnik 650, nare­jen za pametne telefone srednje­ga cenovnega razreda. Konč­ni rezultat navedenih specifika­cij je odzivno delovanje modela Huawei P10 Lite. Tudi pri igranju zahtevnejših iger se telefon do­bro obnese. Izjema je visoka po­raba baterije, ki jo bo treba spre­mljati med igranjem iger. Nova generacija uporabniške­ga vmesnika EMUI, ki so ga raz­vili pri Huaweiu, deluje na plat­formi Android 7. Na prvi pogled vizualna in funkcionalna pre­delava spominja na iOS. Opisa­no ni naključje, saj je do nedav­na razvoj uporabniške izkušnje pri podjetju Huawei vodila nek­danja Applova oblikovalka, Abi­gail Brody. Se pa ob pomoči na­stavitev lahko videz in delovanje vmesnika približata drugim pa­metnim napravam na platformi Android. Tak zgled je izbira, ki vam omogoča prikaz vseh apli­kacij na pametnem telefonu v predalu, ki je značilen za pame­tne naprave na Androidu. Jernej Horvat . Huawei Honor 6x je nasle­dnik lanskoletnega 5x, ki smo ga pohvalili. Honor je Huaweije­va cenejša blagovna znamka »za mlade«, ki ji tu in tam uspe sesta­viti telefon z ravno dovolj kom­promisi, da dostavi veliko za raz­meroma malo denarja. 6X začne dobro s strojno mo­čjo, ker je motor Huaweijev Ki­rin z osmimi (varčnimi) jedri A53. Štiri računajo pri 2,1 GHz, preostala štiri pa pri 1,7 GHz. Ta kombinacija je med cenejšimi te­lefoni zelo priljubljena in se je v preteklosti že izkazala za dobro. Huawei tudi ni varčeval s po­mnilnikom in ga je tri gigabajte. Zaslon je prav tako ravno pravšnji za to cenovno postav­ko. Polna visoka ločljivost na 5,5-palčnem zaslonu z živimi barvami ni nič slabega. Pred­vsem je vedno pozitivno, ko do­bimo poceni telefone s to ločlji­vostjo, saj bi 1920 × 1080 pik moral postati higienski mini­mum. Izdelava je dobra, kovinski te­lefon lepo sede v roko. Na zadnji strani je sicer izboklina za dvojni fotoaparat, a je dovolj široka, da na mizi telefon ne pleše, ko zvo­ni. Pod fotoaparatom je še bral­nik prstnih odtisov, ki bi prav tako moral postati del standar­dne opreme ne glede na ceno te­lefona. Slike, ki jih dela fotoapa­rat, so dobre. Druga leče je tam zato, da zajame globino, tako da je mogoče delati zameglitve. Še najbolj nadležen del tega telefona je Android 6.0 in Hu­aweijeva preobleka EMUI. Ta je v zadnji različici 5.0 močno napre­dovala, 4.1, ki žene 6X, pa je bolj nadležna in oblikovalsko pre­cej za konkurenco. 6X naj bi do­bil posodobitev na Android 7.0, a dokler je ni, je to slabost. Huawei Honor 6X ponavlja zgodbo svojega predhodnika, ki je za malo denarja dostavil ve­liko. Zaradi golega Androida je pred njim kljub vsemu Moto G5 Plus, a ga 6X prehiti s fotografijo. Anže Tomić . Sony Xperia XA1. Sony zna pri svojih cenejših telefonih pa­metno varčevati, a je z nekate­rimi modeli tudi resno udaril mimo. XA1 spada v prvo katego­rijo, saj so kompromisi dokaj le­gitimni, strojno pa je telefon do­volj zmogljiv, da se dobro obnese med konkurenco. Osemjedrni Mediatekov pro­cesor je soliden (4 × 2,3 GHz in 4 × 1,6 GHz) in ima počasnejša (varčna) jedra A53. Med upora­bo se odreže dobro in s tremi gi­gabajti pomnilnika pravzaprav preseneti. Prav pri pomnilniku ponavadi večji izdelovalci var­čujejo, tako da skoraj vedno do­bimo telefone, ki so strojno sicer dobro založeni, a pomnilniško podhranjeni (LG K 10 2017 ima, recimo, dva gigabajta pomnilni­ka). Tako je ravnal tudi Sony in je lepo videti, da ga je srečala pa­met. Fotoaparat (23 MP) je zelo so­liden in Sonyjeva aplikacija za zajemanje slik je očitno letos do­bila prepotrebne popravke, saj ni več tako počasna. Malce razo­čara prednja kamera 5 MP, ki bi lahko bila višje kakovosti. Tudi zaslon je zelo dober, a ima ločlji­vost 1280 × 720 pik, kar je le­tos že na meji, saj smo vedno bolj vajeni telefonov z zasloni s polno visoko ločljivostjo. Ti so se letos razmnožili tudi pri cenejših na­pravah. Izdelava je Sonyju primerno zelo dobra, a se oblikovno zgle­duje po njihovem najboljšem te­lefonu, XZ Premium. To pa ni nujno dobra popotnica, ker sta brada in čelo na dnu in vrhu za­slona enostavno prevelika. To odločitev je sicer lažje oprostiti na cenejši napravi, a kljub temu bode v oči. Prijetno preseneti še nameščeni Android 7.0, ki je oblečen v preobleko. Prav tako je dobrodošel vhod USB C. Sony Xperia XA1 ni slab ce­nejši telefon, a Moto G5 plus, ki je trenutni prvak tega cenovnega razreda, ponuja do­sti več (tudi bralnik prstnih od­tisov). Anže Tomić . Umidigi Diamond. Umidi­gi je eno tistih podjetij, ki sku­šajo narediti čim več telefonov in upajo, da se bo kakšen prijel. Rezultat te taktike je falanga na­prav, ki segajo od smešnih do spodobnih telefonov. Diamond (kljub kičastemu imenu) spada med slednje. Osemjedrni 1,3 GHz proce­sor je uvrščen v zgornjo polovi­co med poceni telefoni, ki smo jih letos preizkusili. Na voljo ima tri gigabajte pomnilnika, ki so vedno dober znak za uporabni­ško izkušnjo. 5,5-palčni zaslon IPS ima ločljivost 1280 × 720 pik in prikazuje dovolj žive bar­ve. Tudi izdelava je na ravni, saj je kovinski okvir ohišja lepo na­rejen in plastika zadnje stranice ni pretirano cenena. Še najslab­še se odrežejo gumbi na dotik na dnu zaslona. Naš preizkusni mo­del je bil zlate barve in gumbi so bili na ohišje narisani tako tenko, da jih je bilo skoraj nemogoče vi­deti. Tudi vrstni red je bil »napa­čen«, ker je gumb za nazaj na de­sni in tisti za meni (oziroma, če ga dlje držimo, za odprte aplika­cije) na levi. Ta postavitev je zdaj res že tako preživeta, da je Sam­sung (ki jo je populariziral) pri Galaxy S8 dal ljudem možnost, da spremenijo vrstni red gum­bov. Nadležen je še položaj vho­da micro USB, ki je na zgornji stranici. Glede na to, da je veči­na stojal za avto ali mizo nareje­nih tako, da pričakujejo vhod za napajanje na dnu telefona, zna postavitev na vrhu zelo motiti. Programska oprema sliši na ime Android 6.0 in ima name­ščenih zelo malo aplikacij. Na srečo je tu Google Play, tako da lahko namestimo vse, kar potre­bujemo. Predvsem takoj potre­bujemo brskalnik Chrome, ki naj nadomesti privzeti »brskalnik.« Kljub temu je uporabniška izku­šnja tekoča in če bi telefon gnal Android 7.0, bi mu težko očitali kaj resnega. Največja hiba diamanta pa sta fotoaparata, ki sta glede na dru­ge strojne postavke slaba oziro­ma dobra šala. Prednja kame­ra ima dve 2 MP tipali, kar je za leto 2017 porazno. Zadnja ima sicer 8 megapik, a je slaba. Pred­vsem gre za konkretno razliko glede na procesor in pomnilnik, ki sicer spadata ob boljše fotoa­parate. Umidigi Diamond je soliden telefon, ki ga držita nazaj fotoa­parata. Če bi imel boljša tipala, bi šlo za zelo dober telefon niž­jega cenovnega razreda. Tako pa ob fotoaparatih dodamo še An­droid 6.0 in med konkurenco hi­tro najdemo telefone, ki ponuja­jo lepše slike in novejši operacij­ski sistem. Anže Tomić . Umidigi London. Sto evrov brez vezave je cenovna postavka, ki je v preteklosti zagotavljala za­nič telefon. Za ta denar smo do­bili naprave, ki so sicer spominja­le na normalen pametni telefon, a so bile pri uporabi počasne in neodzivne, za povrh pa še slabo narejene. Leta 2017 za 100 evrov še vedno ne dobimo dobrega te­lefona, a ne gre več za tako hud nateg kot v preteklosti. Umidigi London je telefon z gigabajtom pomnilnika, ki ga žene Android 6.0. Osamljeni gi­gabajt je enostavno premalo, da bi lahko upali na zadovoljivo iz­kušnjo. Na srečo so pri Umidigi Android pustili bolj ali manj pri miru, tako da se 1,3-gigaherčni štirijedrni procesor ne muči še s kakšno preobleko. Android ima sicer nameščeno trgovino Play, a moramo druge Googlove apli­kacije (Gmail, Photos) namestiti sami. To sicer ni prevelika ovira in še najbolj moti, da smo po dol­gem času na telefonu videli pra­stari (in nevarni) »brskalnik.« Namestitev Chroma je tako prvo, kar je treba storiti. Oblikovno London ni presežek in pozitivnih točk mu ne da sama izdelava. Tako grdo zbrušene ko­vine okoli vhoda za slušalke še nismo videli. Morda se sliši kot malenkost, a glede na to, da smo skupaj preizkušali štiri telefo­ne znamke Umidigi, je London edini, ki je imel površno narejen vhod za slušalke. Videti je, kot da so bili konektorji za slušalke vgrajeni pregloboko in se ni dalo pravilno vklopiti slušalk. Tako so kot »rešitev« izbrali to, da so po­stružili luknjo okoli vhoda. Poleg vhoda je še napajalni micro USB, ki je na vrhnji stranici. Tudi tega ne vidimo več pogosto, saj se je nekako uveljavilo, da je micro USB na spodnji strani telefona. Umidigi London je slab tele­fon, ki ga izda strojna podhra­njenost in je pravzaprav naj­manj, kar nam lahko ponudijo izdelovalci. Zaslon 1280 x 720, gigabajt pomnilnika in počasen štirijedrni procesor so leta 2017 premalo. Tudi za nizko ceno. Anže Tomić . Umidigi Plus E. Šest giga­bajtov pomnilnika je veliko. Že v računalniku je to povsem do­volj za normalno delovanje, v te­lefonu pa se zdi že kot pretirava­nje. Kljub temu je to postavka, ki je nismo pričakovali v poceni te­lefonu. Pri telefonih, cenejših od 300 evrov, smo ponavadi vajeni okoli dveh gigabajtov pomnilni­ka in še pred dvema letoma smo se zmrdovali nad napravami, ki so imele osamljen gigabajt. Umi­digi je v Plus E vgradil šest giga­bajtov pomnilnika in osemjedr­ni 2,3 GHz procesor. Jedra so si­cer varčna Cortex A-53, a glede na to, da jih je osem in da je po­mnilnika več kot dovolj, je upo­rabniška izkušnja zelo tekoča. Pomaga še neobremenjeni An­droid 6.0, a bi kljub temu raje vi­deli najnovejšo različico Andro­ida. Vedno težje je popuščati na tej točki, saj se počasi navajamo tudi najcenejših telefonov, ki jih žene zadnja različica Androida. Dokler bo tako, bodo telefoni, kot je Plus E, vedno imeli ob sebi zvezdico, ob kateri bo pisalo »ni zadnje različice, ne vemo, če se bo kdaj posodobila.« Materiali za izdelavo so zelo dobri, a izdelava ni najboljša. Na zadnji stani sta dva plastična kosa, ki nekoliko štrlita iz ohišja. Tudi stiki med kovinskimi in pla­stičnimi deli niso najbolj elegan­tni, a gre kljub temu za solidno narejen telefon, predvsem ko ga primerjamo s cenejšimi napra­vami Umidigi. Na desni stranici so klasični gumbi za vklop in uravnavanje glasnosti, na levi pa gumb za za­gon fotoaparata in slikanje. Tu se Plus E solidno obnese, saj ima 13 MP kamero, ki ni nič posebnega, a za ta denar zajema OK slike. Dobrodošla postavka je še 4000 mAh baterija, ki zagotavlja nekaj več avtonomije. Trenutno smo v obdobju, ko se med cenejše telefone širijo bralni­ki prstnih odtisov. Plus E ga ima, a ni najbolj zanesljiv. Ko deluje, je hiter, a se je kar nekajkrat zgodi­lo, da prsta ni zaznal, oziroma je za odklep potreboval dalj časa. Motita še gumba za nazaj in meni, ki sta levo in desno od fi­zičnega gumba za domov, a kaj, ko ne svetita in se ju dotikamo na slepo. Če ne bi poizkusili v prazno, bi lahko mirno spregle­dali njun obstoj. Umidigi Plus E je soliden po­ceni telefon, ki ga nekoliko izda bralnik prstih odtisov in izdela­va, ki bi lahko bila bolj izpiljena. Anže Tomić . Umidigi Z Pro. Z Pro je ti­sti model podjetja Umidigi, ki je najresneje zastavljen. Žene ga desetjedrni procesor, sestavljen iz počasnejših A53 (1,6 GHz in 2,0 GHz) in nekaj hitrejših A72 (2,6 GHz) jeder. Vgrajenih je šti­ri gigabajte pomnilnika, ki s pro­cesorjem na 1920 x 1080 zaslo­nu ženejo Android 6.0. Na izde­lovalčevi spletni strani se hvalijo, da bo prišla nadgradnja na 7.0, kar lahko le pozdravimo. Pona­vadi takih napovedi ni in takrat ne sledijo posodobitve operacij­skega sistema. Zaslon je dober in meri po diagonali 5,5 palca. Z Pro je narejen iz aluminija in oblikovno spominja na iPhone. Narejen je slabše kot Applov te­lefon, a od vseh Umidigijevih na­prav, kar smo jih preizkusili, da­leč najbolje. Tako kot model Plus E ima tudi Z Pro dva nevidna gum­ba za nazaj in meni levo in de­sno od gumba za domov. Mogo­če je sicer priklicati programske androidne gumbe (tako da s pr­stom podrsamo z dna zaslona na zaslon), a se nam potem podva­ja gumb domov. Vgrajeni bralnik prstnih odtisov se je obnesel bo­lje kot tisti na modelu Plus E. Poleg strojne opreme in izde­lave je na tem telefonu zanimi­va še zadnja kamera, ki ima dva Sonyjeva senzorja. Oba sta 13 MP, s tem da je en monokromat­ski in spominja na sistem iz Hu­aweijevih telefonov. V Praksi se obnese zelo dobro, tako da gre za telefon z zelo solidnim fotoa­paratom, ki zna ustvariti učinek zameglitve (bokeh). Ta (tako kot na drugih telefonih, ki ga znajo pričarati) ni popoln, a zna nare­diti tudi lepe slike. Še najbolj ču­dno je, da Z Pro nima namenske­ga gumba za slikanje tako kot model Plus E, saj več kot očitno stavi tudi na fotoaparat. Umidigi Z Pro je dejansko edi­ni telefon tega izdelovalca, ki ga je mogoče priporočiti. Če se uresni­či še napoved nadgradnje na An­droid 7.0, bo postal še zanimivej­ši. Tako pa po zmerni ceni dobimo telefon s strojno močjo, dobrim fotoaparatom in solidno izdelavo. Tu in tam kak izdelovalec najde razmerje med ceno in zmogljivo­stjo in dostavi telefon, ki si zasluži kak pogled v njegovo smer. Anže Tomić . Blackview 6000/ 6000s/ 7000 Pro. Ko v škatli, v kate­ri je bil zapakiran pametni tele­fon, poleg slušalk in navodil naj­dete še dva izvijača ter nekaj vi­jakov, spoznate, da Blackview ni običajen pametni telefon. Ome­njena izvijača nista priložena na­ključno, saj ju boste potrebovali za namestitev kartice SIM. Njen prostor je namreč tesno zaščiten na hrbtni strani pametne napra­ve, ki sama po sebi spominja na kakšno težko gradbeno vozilo. V poplavi podobnih telefonov je težko izstopati, a to ne velja za Blackview. Modeli BV6000, BV6000s in BV7000 Pro se vsi ponašajo z vpadljivo obliko, ki zahteva veliko kompromisov, a ponuja tudi nekatere prednosti. Skupna lastnost vseh treh ome­njenih pametnih telefonov je ri­gidno ohišje, sestavljeno iz alu­minija, plastike in gume. Pri iz­delovalcu pričakovano poudar­jajo dobro zaščito pred morebi­tnimi padci in s tem preprečeva­nje posledičnih poškodb pame­tnega telefona. Pri tem je upora­bljena tudi zanimiva oblikovna rešitev, ki jo pogosto vidimo pri prenosnih računalnikih. Okrog zaslona je namreč pri vseh treh modelih nameščena privzdi­gnjena guma. Če vam telefon pade na tla s prednjo stranjo, ne bo neposrednega stika za­slona in podlage. Prenosniki po­dobno zaščitijo zaslon pred po­škodbami in vam s tem omogo­čajo, da jih lahko brez težav za­prete, saj se zaslon ne bo dota­knil tipkovnice. Poleg oblike je vsem trem modelom skupna ve­lika baterija. Pri modelu BV7000 Pro je velikost 3500 mAh, mode­la BV6000 in BV6000s pa se po­našata z baterijo velikosti 4500 mAh. S tem je zmogljivost ba­terije pri BV6000 in BV6000s za 50 odstotkov večja od tiste, ki je vgrajena v Samsung Galaxy S8. Zato ne preseneča, da znaša po navedbah izdelovalca čas pri­pravljenosti za omenjena telefo­na do 20 dni in pol ter čas pogo­vorov do 24 ur. Oblikovno sta modela BV6000 in BV6000s enaka. V obeh primerih je uporablje­no ohišje, ki je debelo 16,6 mi­limetra in široko 81 milimetrov. Za kako obsežna telefona gre, si je najlaže predstavljati ob pri­merjavi s pametnim telefonom iPhone 7, ki je debel le 7,1 mili­metra in je širok 67,1 milimetra. Pa sta oba zaslona enaka. Mere ohišja je mogoče čuti­ti ob vsaki rabi pametnega tele­fona. Vaš palec bo lahko udob­no dosegel zgolj majhno površi­no zaslona, za kaj več se bo tre­ba neprestano truditi. Ob stra­nicah je nameščenih vsega sku­paj šest gumbov. Na desni stra­ni so gumb za vključitev telefo­na in gumba za upravljanje ja­kosti zvoka. Na levi strani pa sta med drugim na voljo gum­ba SOS in PTT. SOS omogoča, da izbranemu stiku pošljete po­prej nastavljeno sporočilo in po­datke o vaši lokaciji. Bolj zanimiv pa je PTT. Kratica Press to Talk se nanaša na možnost pošiljanja glasovnih sporočil. Za delovanje je treba namestiti ustrezno apli­kacijo, imenovano Zello. S priti­skom na gumb tako lahko zaže­nete aplikacijo in izbranemu sti­ku pošljete prej omenjeno gla­sovno sporočilo. Težava je v tem, da morata za uspešno komuni­kacijo omenjeno aplikacijo na­mestiti oba uporabnika. Razlike med modeloma BV6000 in BV6000s so v notra­njosti oziroma tehničnih specifi­kacijah. BV6000 je zmogljivejša alternativa z osemjedrnim pro­cesorjem MediaTek Helio P10, 3 GB RAMa in 32 GB pomnilnika. Pri BV6000s se uporablja štirije­drni procesor ARM Cortex-A53 z 2 GB RAMa in 16 GB notranjega pomnilnika. Razlikujeta se tudi kameri. Pri BV6000s se na za­dnji strani uporablja leča z 8 MP, medtem ko vam je pri BV6000 na voljo kamera s 13 MP. Razli­ka je opazna, saj se pri modelu s slabšo kamero in pri fotografi­ranju v temnejših prostorih po­javlja neprimerljivo več zrnjenja. Najzmogljivejša med vsemi tremi testiranimi napravami je BV 7000 Pro. Je tudi tisti model, ki bi ga najlaže priporočili za na­kup, med drugim zaradi lepšega in tanjšega ohišja. BV 7000 Pro meri v debelino 12,6 milimetra in v širino 78,9 milimetra. V tem pogledu je ohišje ožje in tanjše od modelov BV6000 in 6000S. Tanjše so tudi stranice, zato je olajšano upravljanje telefona z eno roko. Tudi zaslon je s 5 palci in ločljivostjo HD večji in ostrejši od prej predstavljenih modelov. Pri BV7000 Pro boste imeli pri vsakdanji rabi še vedno podobne težave kot pri modelih BV6000 in BV6000s, a so te manj izrazite. Za največje presenečenje po­skrbi kamera ločljivosti 13 me­gapik, umeščena na hrbtni stra­ni. Fotografije so veliko boljše od preostalih dveh pametnih telefo­nov. To še posebej velja za prosto­re, ki so deloma temni. Pri foto­grafijah, ustvarjenih z BV7000, v primerjavi na primer z iPhonom ali Huaweijem, prevladujejo hla­dnejše barve. A detajli so dobro zajeti. Tudi zrnjenje v temnejših prostorih se pojavlja v manjšem obsegu, kot bi sprva pričakovali. Hiter in odziven je tudi čitalnik prstnih odtisov, ki je umeščen na hrbtno stran pod kamero. Pri tem velja opozoriti, da hitrost delova­nja ni primerljiva z najzmogljivej­šimi telefoni na platformi Andro­id, a je delovanje treba upošteva­ti skozi prizmo 250 evrov, kot je cena za BV7000 Pro. Modernejša je tudi predelava operacijskega sistema Android. Na BV7000 Pro prinaša nekate­re dobrodošle spremembe. Med drugim lahko s podrsanjem prsta po ikoni aplikacije odprete maj­hen meni z najpogosteje izbrani­mi ukazi. Izpostaviti je treba tudi funkcijo Smart somatosensory, s katero lahko zgolj na podlagi gi­bov roke pred kamero izvedete določene ukaze. Žal nam na te­stni napravi tudi po daljšem času tega ni uspelo preizkusiti, zato jo težko ocenimo. V primerjavi z BV6000 so tudi pri BV7000 sprejeli določene kompromise. Baterija je z 3500 mAh manjša. Čas pogovorov je namesto 24 ur pri BV6000 samo še 19 ur. V zameno se je čas pri­pravljenosti povečal s 504 ur, kot je pri BV6000, na 624 ur. Pri BV 7000 Pro tudi ni več na voljo tipk SOS in PTT. Namesto tega ima­mo dodaten gumb, ki ga lahko uporabite na primer za zagon določene aplikacije. Ves čas testiranja omenjenih treh pametnih telefonov in ugo­tavljanja razlik med njimi se ni­smo mogli znebiti občutka, da želi izdelovalec z obliko zgolj zbuditi dramatičen občutek. Kot zgled omenimo certifikat IP68, zaradi katerega lahko telefone za 30 minut potopite v vodo do metra globine. Pod zaslonom se na IP68 opozarja z velikim na­pisom, a je vodoodpornost da­nes nekaj povsem običajnega pri telefonih s tankim in praktič­nim ohišjem. Težavo predstavlja­jo tudi zaklopke za zaščito vho­dov, kot sta za slušalke in polni­lec. Ustrezno zaprte zaklopke so predpogoj za zaščito telefona z IP68 pred vodo in prahom, a se zelo težko odprejo, kar je še po­sebej problem za vhod za slušal­ke. Tako boste ob vsakdanji rabi zaklopke pustili kar odprte in s tem telefon ne bo več vodood­poren. A za ciljno skupino strank to najverjetneje niti ni pomemb­no. Caterpillar je s telefonom CAT S60 dokazal, da nišni trg za robustne telefone je na voljo. Blackview na omenjenem trgu, v primerjavi s CAT S60, ponu­ja cenovno ugodnejšo alterna­tivo. V primerjavi s CAT S60 te­lefoni znamke Blackview ne po­nujajo možnosti uporabe termal­ne kamere in tudi vodoodpor­nost je pri konkurentu S60 bolj­ša, saj lahko telefon potopimo do 5 metrov globine. A CAT S60 sta­ne 595 evrov, to pa je neprimer­ljivo več od telefonov Blackview. Jernej Horvat . Meizu U10. Kitajski izdelo­valec Meizu je svoj prvi pametni telefon predstavil že leta 2008 in odtlej si vztrajno utira pot na globalni trg pametnih telefonov. Lani je Meizu prodal 22 milijo­nov pametnih telefonov in s tem dva milijona več kot 2015. Leto 2016 pa ni bilo zgolj leto rasti prodaje telefonov, temveč tudi pridobitev pomembnega stra­teškega partnerja. Spletni trgo­vec Alibaba je investiral 590 mi­lijonov dolarjev, ki jih bo Meizu uporabil za prodor na zahodne trge. Poslovne ambicije se nedvo­mno izražajo v samem izdelku, navsezadnje Meizu U10 stane le 133 evrov, ohišje pa je sestavlje­no iz plastike in aluminija. Lepo brušeni robovi aluminijastega okvira, položaj kamere na hrb­tni strani in fizični gumb pod za­slonom na prednji strani ne skri­vajo, da se U10 oblikovno spo­gleduje z iPhonom. Pri tako do­stopni ceni se postavi vprašanje, kje vse so sklepali kompromi­se. Odgovor na to je vsepovsod, a nikjer preveč. Tak zgled je 5-palčni zaslon IPS LCD z ločlji­vostjo le 720 × 1280. Za dana­šnje standarde nizka ločljivost na 5-palčnem zaslonu ponuja za­dovoljivo uporabniško izkušnjo, nizka ločljivost zaslona pa je do­brodošla za baterijo z zmoglji­vostjo 2760 mAh. Ob povpreč­ni rabi bo zdržala en dan, za kaj več pa bo treba po polnilcu pose­či pred večerom. Osemjedrni procesor Media­tek MT6750 in 3 GB pomnilnika na papirju obljubljata veliko, a tudi tu je treba sprejeti kompro­mise. Delovanje telefona ne po­teka tekoče. Pogosto boste mo­rali počakati nekaj sekund, da se vam bo odprla določena aplika­cija. Za največje razočaranje po­skrbita kameri na zadnji in pred­nji strani. Barve na fotografijah so sprane, kar bo razočaralo vse tiste izmed vas, ki aktivno ob­javljate fotografije v družabnih omrežjih. V telefonu je nameščen Andro­id 6.0 Marsmallow s predelavo Flyme. Na prvi pogled vizualna podoba spominja na Applov iOS - aplikacije so razvrščene podob­no kot v telefonih iPhone in, tako kot pri iPhonu, nimamo veliko možnosti pri urejanju ali preme­ščanju aplikacij na zaslonu. Prav tako so v Meizu odstranili za An­droid tipično orodno vrstico s tremi gumbi ob spodnjem robu zaslona. Predelava Flyme, ki kombini­ra operacijski sistem Android in Applov iOS, se sprva sliši kot slab recept za dobro uporabniško iz­kušnjo. A se bo pri rabi telefo­na vaše mnenje o uporabniškem vmesniku postopoma spreminja­lo. Kot omenjeno, za navigacijo niso na voljo klasični trije gum­bi, ki jih ponuja večina preostalih pametnih telefonov na platfor­mi Android, v Meizu so omenje­ne tri gumbe nadomestili z enim fizičnim. Za vrnitev na glavni za­slon telefona morate pritisniti omenjeni gumb, za pomikanje nazaj pa je dovolj zgolj podrsa­nje s prstom po gumbu. Slednje ni na voljo samo pri Meizu U10, a je izdelovalec edini, ki ponuja izključno tako pomikanje nazaj. Glede na ceno ponuja Meizu U10 več kot spodoben pametni telefon. Telefon je kakor nalašč za mlajše uporabnike, ki jim že­lijo starši kupiti cenovno ugoden prvi pametni telefon. Žal je upo­rabniško nekoliko drugačen, od vseh drugih. Jernej Horvat s Ohišje je oblikovano minimalistično in s poudarkom na detajlih. Hrbtna stran telefona je ukrivljena za lepšo lego v roki in stranice so ravno prav debele, da telefon z lahkoto dvignete z mize. LG G6 Prodaja: (Spletne) trgovine. Cena: 608 EUR. X Minimalistična oblika. Z Vgrajen lanski procesor. HITROST DELOVANJA 8 KAKOVOST IZDELAVE 9 . Pozornost do detajlov ni na­menjena zgolj obliki telefona, temveč tudi operacijskemu sis­temu Android. Osnovni orodni vrstici lahko dodajamo gumbe po izbiri. NAJBOLJŠI 3 - cenejši telefoni Vsi modeli, podatki in rezultati na www.monitor.si/testi NAJBOLJŠI 3 - dražji telefoni Vsi modeli, podatki in rezultati na www.monitor.si/testi LG K10 (2017) General Mobile 4G Dual Samsung Galaxy J5 2016 operacijski sistem Android 7.0 Android 7.0 Android 6.0 diagonala zaslona (palcev) 5,3 5 5,2 ločljivost zaslona 1920 × 1080 1280 × 720 1280 × 720 procesor Mediatek MT6750, octa-core 1,5 GHz Cortex-A53 Octa-core 1 GHz Cortex-A53 Snapdragon 410, 4×1,3 GHz Cortex-A53 Qualcomm MSM8916 Snapdragon 410 Quad-core 1.2 GHz Cortex-A53 pomnilnik (GB) 2 2 2 shramba (GB) 16 16 16 akumulator (mAh) 2800 2200 3100 mere (mm) 149 × 68 × 8 141 × 70 × 9,3 160 × 73 × 8,1 masa (g) 144 135 159 cena (EUR) 229 140 180 garancija 1 leto 2 leti 1 leto Samsung Galaxy S8 Samsung Galaxy S7 Samsung Galaxy S8+ operacijski sistem Android 7.0 Android 6.0.1 Android 7.0 diagonala zaslona (palcev) 5,8 5,1 6,2 ločljivost zaslona 2960 × 1440 2560 × 1440 2960 × 1440 procesor Exynos 8895 Octa, 4×2,3 GHz lasten, 4×1,7 GHz Cortex-A53 Samsung Exynos 8890, Mongoose + Cortex-A53, 4 × 2,3 GHz, 4 × 1,6 GHz Exynos 8895 Octa, 4×2,3 GHz lasten, 4×1,7 GHz Cortex-A53 pomnilnik (GB) 4 4 4 shramba (GB) 64 32 64 akumulator (mAh) 3000 3000 3500 mere (mm) 149 × 68 × 8 142 × 70 × 8 160 × 73 × 8,1 masa (g) 155 152 173 cena (EUR) 790 487 890 garancija 1 leto 1 leto 1 leto SONY Xperia XZ Premium Prodaja: Operaterji. Cena: 770 EUR X Hiter. Lep. Z »Čelo« in »brada« na zaslonu! HITROST DELOVANJA 9 KAKOVOST IZDELAVE 9 HUAWEI P10 Plus HUAWEI P10 Lite Kje: Operaterji. Cena: 788 EUR. X Tanek in zelo zmogljiv telefon. Z Programska preobleka, le ena strojna tipka/bralnik na sprednji strani. HITROST DELOVANJA 9 Prodaja: (Spletne) trgovine. Cena: 280 EUR. X Hitri bralnik prstnih odtisov. Z Plastično ohišje na zadnji strani te­lefona. HITROST DELOVANJA 6 KAKOVOST IZDELAVE 9 KAKOVOST IZDELAVE 7 SONY Xperia XA1 HUAWEI Honor 6x Prodaja: Operaterji. Cena: 280 EUR. X Fotoaparat. Dober kompromis. Z Stara programska oprema. Prodaja: Operaterji. Cena: 270 EUR. X Soliden procesor, izdelava. Z Ni bralnika prstnih odtisov, zaslon. HITROST DELOVANJA HITROST DELOVANJA 7,5 7,5 KAKOVOST IZDELAVE KAKOVOST IZDELAVE 7,5 7,5 UMIDIGI Diamond Prodaja: Eklotex. Cena: 110 EUR. X Strojna oprema. Z Fotoaparata. HITROST DELOVANJA 6 KAKOVOST IZDELAVE 6,5 . Umidigi London UMIDIGI London UMIDIGI Plus E Prodaja: Elkotex. Cena: 100 EUR. X Za 100 EUR smo včasih dobili veli­ko manj ... Z ... a še vedno ne dovolj. Prodaja: Elkotex. Cena: 260 EUR. X Strojna moč, Android so pustili pri miru. Z Bralnik prstnih odtisov, skriti gumbi. HITROST DELOVANJA HITROST DELOVANJA 7,5 5,5 KAKOVOST IZDELAVE KAKOVOST IZDELAVE 7 5,5 BLACKVIEW BV6000 Prodaja: (Spletne) trgovine. Cena: 230 EUR. X Velika baterija. Z Okorno ohišje. HITROST DELOVANJA 4 . Umidigi Z Pro KAKOVOST IZDELAVE 4 BLACKVIEW BV6000s Prodaja: (Spletne) trgovine. Cena: 145 EUR. X Ugodna cena glede na vrednost. Z Kamera. HITROST DELOVANJA 4 KAKOVOST IZDELAVE 4 BLACKVIEW BV7000 Pro UMIDIGI Z Pro Prodaja: Elkotex. Cena: 280 EUR. X Strojna moč in fotoaparat. Z Gumb domov, skriti gumbi, pro­gramski gumbi … Zmeda z gumbi. Prodaja: (Spletne) trgovine. Cena: 250 EUR. X Upravljanje z gibi, kadar dela. Z Trdovratne zaklopke za vtičnik slu­šalk in polnilec. HITROST DELOVANJA HITROST DELOVANJA 8 5 KAKOVOST IZDELAVE KAKOVOST IZDELAVE 5 7,5 s Blackview BV6000 je pametni telefon za ekstremne razmere. Ponuja celo možnost merjenja nadmorske višine. MEIZU U10 Prodaja: (Spletne) trgovine. Cena: 133 EUR. X Uporabniški vmesnik Flyme. Z Počasno delovanje. HITROST DELOVANJA 5 KAKOVOST IZDELAVE 6 NAJBOLJŠI PRENOSNI RAČUNALNIKI PRENOSNI RAČUNALNIKI NAJBOLJŠI > > 50 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 51 ? Dragi Thinkpadi Ocenjevanje prenosnikov Pri preizkusu vse prenosne računalnike, ki jih je ta hip mogoče dobiti na sloven­skem trgu, razvrščamo na lestvico. Vsak mesec popravimo njihove cene, dodamo nove modele in zbrišemo tiste, ki niso več naprodaj. Pri prenosnikih ocenjujemo: zgradbo in opremo, kakovost in ločljivost zaslona, kakovost tipkovnice in sledilne ploščice, hitrost delovanja, čas trajanja akumula­torja, velikost in maso prenosnika, ceno in garancijske pogoje. Ocenjevani parametri so pri različnih kategorijah različno obteženi (npr. pri ce­nejših prenosnikih igra cena večjo vlogo kot pri dražjih prenosnikih). Ocene so od­visne od trenutne konkurence, zato se (lahko) vrstni red najboljših zaradi spreme­njenih cen ali novih modelov na tržišču iz meseca v mesec nekoliko spreminja. 38  PRENOSNIH RAČUNALNIKOV NA www.monitor.si/najboljsi-izdelki   15 lahkih • 12 cenejših • 11 dražjih. Lenovo svoj X1 Carbon ceni na skoraj 2000 evrov, kar se sliši zelo veliko. Toda, če lahko Apple, lahko tudi najboljši med Okenskimi PCji, si verjetno mislijo, mar ne? . Lenovo ThinkPad X1 Car­bon 2017. Lenovo je s prvim prenosnikom ThinkPad X1 pred leti požel kar nekaj uspeha, pri vpeljavi modelov Carbon pa je odličen prenosnik še izboljšal s še nižjo težo in manjšim ohiš­jem. Dobro leto dni je trajalo, da smo dobili na preizkus letošnjo generacijo tega vrhunskega pre­nosnika. Še vedno gre za zadržan, po­slovni prenosnik, na voljo le v črni barvi. Ohišje ostaja res tan­ko, a kakovostno, v primerjavi z lanskim predhodnikom je še ma­lenkost kompaktnejše (ob ena­ko velikem zaslonu). Razlika je sicer res majhna (približno cen­timeter v višino in širino), a se z nekaj generacijami kljub temu kar pozna. Tudi teža je za 30 gra­mov nižja – spet malo, a vendar­le. Ohišje ima ogrodje iz magne­zijeve zlitine z dodatno podpo­ro v obliki karbonskih vla­ken, tako naj bi bilo zelo trpežno in naj bi zdržalo tudi kak padec, tipkovnica je odporna proti politi tekočini. Tipkovnica ostaja odlič­na, gre za eno najboljših tip­kovnic, kar jih sploh najde­mo na prenosnikih. Ponu­ja razmeroma veliko hoda in dober povratni odziv, obenem je tudi osvetlje­na od zadaj. Drsna plo­ščica je solidno velika, na sredi tipkovnice naj­demo tudi krmilno pa­ličico. Desno od drsne ploščice je še bralnik prstnih odtisov, nad omenjeno ploščico pa so še tri fi­zične tipke (spodaj so integrira­ne v drsno površino). Odličen je tudi štirinajstpalčni zaslon, pohvali se z ločljivostjo 2560 × 1440 pik, zaradi matrike IPS so vidni koti odlični, zelo dobre so tudi barve, všeč nam je uporaba matirane površine (za razliko od prenosnikov Yoga, ki uporabljajo svetleč premaz). Tečaji zaslona so ravno dovolj trdni, da lahko prenosnik odpremo z eno roko, a se zaslon med uporabo ne pre­mika ali trese. Zvok ni nič poseb­nega, kar je pri teh tankih napra­vah dokaj tipično. Kot se za letno prenovo spodo­bi, so tudi to prešli na novo gene­racijo Intelovih procesorjev, to­rej na družino Kaby Lake. V pre­izkušenem modelu je tiktakal In­telov Core i7-7600U, zmogljiv, a sorazmerno varčen procesor z dvema jedroma in štirimi nitmi delovanja. Njegov takt je v osno­vi 2,8 GHz, seveda se po potre­bi dvigne ali spusti, v preizkuše­nem modelu je bilo nameščenih 8 GB pomnilnika. To je po našem mnenju ravno dovolj (čeprav se ga ne bi branili tudi kaj več), sploh ob uporabi res hitrega po­gona SSD. Gre namreč za pogon velikosti 512 GB v obliki NVMe (torej na vodilu PCIe), ta ponu­ja res odlične hitrosti oziroma odzivne čase. Za grafiko je po­skrbljeno s strani Intelove inte­grirane rešitve, kot pri praktično vseh teh tankih prenosnikih. Pri našem preizkusu delovanja aku­mulatorja je prenosnik zdržal dobre štiri ure, a je to res močno odvisno od rabe, ob brskanju po spletu lahko mirno računamo na osem ur delovanja. Prenosnik je dobro založen z vmesniki, glede na lanskole­tni model smo tokrat dobili dva vmesnika Thunderbolt prek vrat USB-C, eden izmed njiju je na­menjen tudi priklopu na raz­meroma majhen napajalnik. Zraven sta še dva vmesnika USB 3.0, izhod HDMI ter lastni Lenovov vmesnik, na katerega priključimo adapter s klasičnim omrežnim vmesnikom. Doda­na je tudi reža za kartico SIM za prenos podatkov prek mobilnega omrežja LTE. Nova letnica prenosnika Car­bon nadaljuje uspeh te linije, kot premijski prenosnik pa se zanj seveda zahteva tudi premijska cena. Moramo pa priznati, da se cena, ko jo primerjamo s tisto pri modelu Yoga, niti ne zdi več tako visoka. Obenem lahko računamo na to, da se v teh mesecih neko­liko pocenijo lanskoletni modeli X1 Carbon, ki predstavljajo kar zanimivo alternativo novincu. Jure Forstnerič . Lenovo ThinkPad T470s. V liniji prenosnikov ThinkPad se najde kar veliko naprav, ki se med seboj močno razlikujejo. Tradicionalno pa so modeli T ve­ljali za odlično alternativo naj­dražjim poslovnim modelom, saj ponujajo solidne zmogljivosti in odlično kakovost izdelave v ma­lenkost večjih ohišjih po bistve­no dostopnejši ceni. To velja tudi za novi T470s, ki smo ga preiz­kušali ob istem času kot Thin­kpad X1 Carbon in dejansko de­luje kot cenejša alternativa temu modelu. Na hitro se vsaj po videzu tež­ko ločita, pozorno oko bo opa­zilo, da je model T470s nekoli­ko višji oziroma debelejši, prav­zaprav ga je v vseh smereh malo več, a to opazimo predvsem ta­krat, ko sta drug ob drugem. Še največja razlika je v teži, saj je cenejši model tudi za slabe­ga pol kilograma težji od lažje­ga prenosnika, pri katerem so v rabi nekateri naprednejši mate­riali. Kljub temu je ohišje tudi tu zelo kakovostno, prenosnik kot tak pa lahek in prenosljiv. Zaslon ponuja visoko ločlji­vost 2560 × 1440 pik, naše oči niso opazile razlik v primerjavi z tistim pri Carbonu. Tudi tu je v rabi matrika IPS z odličnimi bar­vami in vidnimi koti, si je pa mo­goče omisliti tudi zaslon z ločlji­vostjo FullHD z občutljivostjo za dotik ali brez nje. Tudi tipkovni­ca je odlična, spet najdemo na sredini majhno rdečo krmilno paličico. Sledilna ploščica je do­volj velika in natančna. Večja razlika je pri vgraje­ni strojni opremi. Tokrat je pre­vzel osrednjo vlogo Intelov Core i5-7200U, cenejša in malenkost manj zmogljiva alternativa pro­cesorja i7 iz dražjega brata (je pa mogoče tudi pri tem preno­sniku dobiti različne sestave). Omenjeni Core i5 kljub temu po­nuja dovolj dobre zmogljivosti, da bo redko kdo potreboval kaj več. Smo pa bili razočarani nad količino pomnilnika, saj je 4 GB danes res spodnja meja, ki jo je presegalo tudi kar nekaj cenejših prenosnikov na našem zadnjem preizkusu. Tudi pogon bi lahko bil malo večji, 128 GB velik SSD je sicer hiter in odziven, a ko na­mestimo Okna in nekaj progra­mov, se hitro zgodi, da moramo postati pozorni na prostor, ki je še na voljo. Akumulator je po­dobno vzdržljiv kot pri dražjem bratu, tudi grafika (Intelova) je praktično enaka. Nekaj razlik je tudi pri name­ščenih vmesnikih. Ob navadnih vmesnikih USB (dva s hitrostjo 3.0) je tu še en vmesnik Thun­derbolt (v obliki USB-C), v na­sprotju s Carbonom pa imamo tu klasični (torej Lenovov) vhod za napajanje. Ob tem je še izhod HDMI za predvajanje videa in povsem navaden omrežni vme­snik. Novi vmesnik Thunderbolt bo ta hip še razmeroma malo iz­koriščen, a vse več naprav izko­rišča njegov res velik potenci­al – ravno pred kratkim smo pi­sali o zunanjih grafičnih karti­cah, ki izkoriščajo velike hitrosti, ki jih ponujajo ti vmesniki. Pred kratkim so celo v Intelu napove­dali, da bodo v prihodnjem letu tudi drugim izdelovalcem proce­sorjev in procesorskih naborov omogočili uporabo specifika­cij Thunderbolt brez plačevanja pristojbin – to naj bi pripomoglo k temu, da bo ta vmesnik poča­si le nadomestil trenutno razšir­jeni USB. Preizkušeni ThinkPad T470s je po našem mnenju res primer­na cenejša alternativa za draž­ji Carbon, a se nam je ta sestava kljub temu zdela nekoliko pod­hranjena, vsaj kar zadeva koli­čino pomnilnika, pa tudi zaradi razmeroma majhnega pogona. Gre pa za kakovostno narejen prenosnik dovolj kompaktnih mer in z dobrim zaslonom. Jure Forstnerič . Lenovo Yoga 520 14. Leno­vo je pred nekaj leti vpeljal novo blagovno znamko za prenosni­ke, ki se prelevijo v tablice. Gre za naprave Yoga, ki jih zdaj po­nujajo v kar nekaj cenovnih ra­zredih in v razmeroma veliko različnih sestavah. Najnovejša je model 520, ki ravno prihaja na prodajne police. Gre za razmeroma kompak­ten štirinajstpalčni prenosnik s tankim aluminijastim ohišjem. Po tankosti sicer ni v samem vrhu, a so razlike med modeli res majhne. Enako velja za težo – 1,7 kilograma ni tako malo, to je kar spodob­na teža. Ohišje je pro­ti robovom nekoliko zaobljeno, preizkuše­ni model je bil odet v zanimivo zlato bar­vo. Za obračanje za­slona naokoli, torej za uporabo v tablič­nem načinu, skrbita dva tečaja, da dajeta soliden ob­čutek kakovosti. Tipkovnica je za ta razred na­prav med boljšimi – pri modelih, ki se prelevijo v tablice, pogo­sto dobimo res tanke, slabo od­zivne tipkovnice, ta pa je kljub vsemu kar solidna. Zvok je zgolj povprečen, enako velja za sle­dno ploščico. Zaslon je seveda občutljiv za dotik, smo pa bili pri njem razočarani nad ločljivostjo – 1366 × 768 je danes razmero­ma malo, sploh pri nekoliko bolj premijskem izdelku. Vidni koti so solidni, enako velja za barve. V preizkušeni model je bil vgrajen Intelov procesor Penti­um 4415U. Gre za varčen pro­cesor nižjega cenovnega in zmogljivostnega ranga, ki pa je kljub vsemu dovolj hiter za ve­čino uporabnikov, sploh pri nezahtevnem delu, kakršnemu je tak prenosnik tudi namenjen. Ponuja dve jedri in tehnologi­jo Hyperthreading, skupaj torej štiri niti delovanja. Prijetno smo bili presenečeni nad količino po­mnilnika, bilo ga je kar 16 GB. Po drugi strani pa smo bili razo­čarani nad izborom pogona, saj se je v prenosniku vrtel klasič­ni HDD velikosti 500 GB. Res je to le ena izmed možnih sestav, a danes res vsem priporočamo uporabo SSDja, sploh v preno­snikih. Za grafiko seveda poskr­bi vgrajena Intelova rešitev, ta je sposobna na zunanjem zaslonu predvajati tudi video ločljivosti 4K. Sorazmerno zadržana stroj­na oprema pa se kaže v nekoli­ko daljšem trajanju delova­nja na akumulator, saj je računalnik zdr­žal dobrih pet ur. Ena od pred­nosti takih na­prav v primerjavi s kla­sičnimi tablicami je nabor vme­snikov. Tu najdemo izhod HDMI, dva klasična vmesnika USB (oba po hitrostnem standardu 3.0) in vmesnik USB-C, dodan je tudi bralnik pomnilniških kartic SD. Cena je za tako napravo raz­meroma ugodna, je pa res, da je vsaj procesor med najcenejšimi, zaslon bi lahko ponujal višjo lo­čljivost, najbolj pa smo pogreša­li pogon SSD. Jure Forstnerič . Lenovo ThinkPad X1 Yoga. Lenovov prenosnik Thin­kPad X1 Yoga je še en v liniji hi­bridnih naprav, ki lahko deluje­jo kot prenosniki in v obliki ta­blic. Oznaka ThinkPad pa pri tem nakazuje, da gre za napra­vo višjega razreda, tako po zmo­gljivostih kot po ceni. X1 to še dodatno poudari. Zanimivo, da smo imeli tokrat na preizkusu model s srebrno­-sivim ohišjem namesto klasič­nim črnim kot pri večini Thin­kPadov. Seveda nam zaslon spet omogoča vrtenje za praktično 360 stopinj, tako da je tipkovni­ca spodaj, pri tem ga lahko dva solidna tečaja držita tudi pri ka­kšnem višjem kotu (denimo za risanje). Velja omeniti, da je do­dano tudi pisalo. To se ob neu­porabi pospravi v namensko lu­knjo v ohišju prenosnika. Ohiš­je je sicer odlične kakovosti, do­volj tanko in razmeroma lahko (1,7 kg). Ko zaslon zavrtimo na­okoli, se tipke posedejo v ohiš­je, tako da je spodnja stran pov­sem ravna, tipke pa dodatno za­ščitene. Pri teh hibridnih napravah smo praviloma vajeni nekoliko manj zmogljive strojne opreme, ki meri bolj na energetsko varč­nost. Tu pa nas je nekoliko pre­senetil Intelov i7-7600U s tak­tom 2,8 GHz. Črka »U« sicer na­kazuje nekoliko višjo stopnjo varčnosti, a gre kljub temu za presenetljivo zmogljiv procesor najnovejše generacije. Ob tem je nameščenih še 16 GB pomnil­nika, podatki pa se zapisujejo na pogonu SSD, velikem 512 GB. Skupaj gre torej za res zmogljiv in odziven prenosnik, ki bo kos tudi težjim nalogam. Za grafič­ni del poskrbi Intelova rešitev, ločljivost sicer štirinajstpalčne­ga zaslona je zelo dobrih 2560 × 1440 pik. Zaslon je odličen, v rabi je matrika IPS, je pa ble­ščeč (spet stalnica hibridnih na­prav). Tipkovnica je dobra, na sre­dini opazimo tudi tradicional­no rdečo krmilno paličico. Nad dovolj veliko sledilno ploščico so tudi tri navadne tipke, name­njene rabi v kombinaciji z ome­njeno paličico. Tipkovnica je osvetljena od zadaj, kar je pri tako lahki napravi, ki bo redno v rabi na različnih (tudi temnej­ših) koncih, zelo koristno. Končno smo priča resnejšem zagonu vmesnika Thunderbolt, konkretno v obliki USB-C. Ta prenosnik ima dva taka vmesni­ka, eden je namenjen tudi priklo­pu na napajalnik. Ob tem so na voljo še trije navadni vmesniki USB, vsi po standardu 3.0. Zra­ven je še klasični izhod HDMI, dodali so tudi lasten vmesnik, v katerega dodamo adapter za klasični omrežni vmesnik. Se­veda sta vgrajena tudi modula za Bluetooth in WiFi, slednji po standardu 802.11 ac. Ob reži za pomnilniške kartice SD opazi­mo tudi režo za kartico SIM za prenos podatkov po mobilnem omrežju. Preizkušena Yoga je res odli­čen tanek prenosnik, kot tablico pa jo seveda zadržuje naloženi Windows 10. S pisalom sicer zna sodelovati kar nekaj programov, med njimi tudi zadnja generaci­ja pisarniške zbirke Office, toda možnost hibridnega delovanja ima za posledico tudi kar viso­ko ceno. Za napravo namreč že­lijo slabih tri tisoč evrov, to je res veliko, sploh ker dobimo nava­den X1 Carbon, torej brez zaslo­na, občutljivega za dotik, in brez možnosti obračanja zaslona na­okoli, za približno tisoč evrov manj. Jure Forstnerič LENOVO ThinkPad X1 Carbon 2017 Poslovni indeks SYSmark 2012 (Office Productivity): 224. Večpredstavni indeks SYSMark 2012 (Media Creation): 230. Trajanje delovanja: 4 ure 18 minut. Mere: 33 × 23 × 2 cm., 1,1 kg. Značilnosti: Intel Core i7-7600U, 2,8 GHz, 8 GB RAM, 512 GB SSD, WLAN 802.11 b/g/n/ac, Bluetooth. Zaslon: 14-palčni, 2560 × 1440 pik. Operacijski sistem: Windows 10. Cena: 1899 EUR. Prodaja: www.alterna.si, www.mikropis.si, www.diss.si. X Zmogljivost, velikost in teža, kako­vost izdelave. Z Cena. ZGRADBA IN OPREMA 10 VELIKOST IN TEŽA 8 s Nova letnica prenosnika Carbon nadaljuje uspeh linije, kot premijski prenosnik pa se zanj seveda zahteva tudi premijska cena. LENOVO ThinkPad T470s Poslovni indeks SYSmark 2012 (Office Productivity): 187. Večpredstavni indeks SYSMark 2012 (Media Creation): 174. Trajanje delovanja: 4 ure 7 minut. Mere: 34 × 23 × 2 cm., 1,6 kg. Značilnosti: Intel Core i5-7200U, 2,5 GHz, 4 GB RAM, 128 GB SSD, WLAN 802.11 b/g/n/ac, Bluetooth. Zaslon: 14-palčni, 2560 × 1440 pik. Operacijski sistem: Windows 10. Cena: 1100 EUR. Prodaja: www.alterna.si, www.mikropis.si, www.diss.si. X Mere in teža, kakovost izdelave. Z Velikost pogona, količina pomnil­nika. ZGRADBA IN OPREMA 8 VELIKOST IN TEŽA 3 LENOVO Yoga 520 14 s Danes res vsem priporočamo uporabo SSDja, sploh v prenosnikih. Poslovni indeks SYSmark 2012 (Office Productivity): 102. Večpredstavni indeks SYSMark 2012 (Media Creation): 93. Trajanje delovanja: 5 ur 13 minut. Mere: 33 × 23 × 2 cm., 1,7 kg. Značilnosti: Intel Pentium 4415U, 2,3 GHz, 16 GB RAM, 500 GB HDD, WLAN 802.11 b/g/n/ac, Bluetooth. Zaslon: 14-palčni, 1366 × 768 pik. Operacijski sistem: Windows 10. Cena: 750 EUR. Prodaja: www.alterna.si, www.mikropis.si, www.diss.si. X Velikost in teža, cena, zmogljivost akumulatorja. Z HDD (namesto SSD), ločljivost za­slona. ZGRADBA IN OPREMA 6 VELIKOST IN TEŽA 2 s Preizkušena Yoga je odličen tanek prenosnik, kot tablico pa jo zadržuje naloženi Windows 10. LENOVO ThinkPad X1 Yoga Poslovni indeks SYSmark 2012 (Office Productivity): 220. Večpredstavni indeks SYSMark 2012 (Media Creation): 223. Trajanje delovanja: 3 ure 42 minut. Mere: 33 × 23 × 2 cm., 1,5 kg. Značilnosti: Intel Core i7-7600U, 2,8 GHz, 16 GB RAM, 512 GB SSD, WLAN 802.11 b/g/n/ac, Bluetooth. Zaslon: 14-palčni, 2560 × 1440 pik. Operacijski sistem: Windows 10. Cena: 2895 EUR. Prodaja: www.alterna.si, www.mikropis.si, www.diss.si. X Zmogljivost, velikost in teža. Z Cena. ZGRADBA IN OPREMA 10 VELIKOST IN TEŽA 4 NAJBOLJŠI DIGITALNI FOTOAPARATI DIGITALNI FOTOAPARATI NAJBOLJŠI > > 54 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 55 ? Ocenjevanje digitalnih fotoaparatov Pri preizkusu vse digitalne fotoaparate, ki jih je ta hip mogoče dobiti na slo­venskem trgu, razvrščamo na lestvico. Vsak mesec popravimo njihove cene, dodamo nove modele in zbrišemo tiste, ki niso več naprodaj. Pri digitalnih fotoaparatih ocenjujemo: tehnično zmogljivost, kakovost fo­tografij, geometrijsko pravilnost fotografij, zasnovo, velikost in maso ohišja, enostavnost in preglednost nastavitev Ocene so odvisne od trenutne konkurence, zato se (lahko) vrstni red najbolj­ših zaradi spremenjenih cen ali novih modelov na tržišču iz meseca v mesec nekoliko spreminja. 68  DIGITALNIH FOTOAPARATOV NA www.monitor.si/najboljsi-izdelki  16 zmogljivih • 9 kompaktinih • 10 žepnih • 18 manj zmogljivih DSLR • 15 zmogljivih DSLR Analogno je lepo Fujifilm se pri svojih digitalcih že od začetka zgleduje po analognih aparatih in merijo na uporabnike, ki želijo hiter in učinkovit dostop do nastavitev časa, zaslonke in občutljivosti. Nad čemer smo navdušeni. . Panasonic Lumix GH5. Pana­sonicova serija brezzrcalnih apa­ratov GH je požela velik uspeh med snemalci videa, novi GH5 pa prevzema štafeto od uspešnega GH4. Gre za aparat višjega cenov­nega razreda, ki je po velikosti pri­merljiv s srednje velikimi DSLR­ji, a je kljub temu manjši od kake­ga Canonovega 5D – še enega iz­med bolj priljubljenih aparatov za zajem videa. Ohišje je sicer odlič­ne kakovosti, odporno proti vre­menskim vplivom, prahu in tudi zmrzovanju (kot se pri Panasoni­cu hvalijo), dobrodošlo je to, da so obdržali enake baterije kot pri prejšnjem modelu. Pod desnimi vratci se tokrat skrivata dve reži za kartice SD, tu lahko nastavimo re­žim delovanja (torej snemanje za­poredno ali vzporedno). Panasonic že od začetka upo­rablja nekoliko manjše tipalo od večine konkurentov, goriščni­ca objektivov se tu v praksi pod­voji. Novo tipalo glede na pred­hodnike prinaša višjo ločljivost (zdaj 20 milijonov pik, prej do­brih 16) ob malenkost manjšem šumu pri enakih občutljivostih. Pri tem je večina tekmecev v tem cenovnem razredu sicer v manj­ši prednosti, a so razlike majhne. Kljub temu se pozna, da upora­bljajo drugi nekoliko večja tipala. Glavne izboljšave so prišle ravno na področju videa. Že predhodnik je obvladal ločlji­vost 4K, po novem lahko pri lo­čljivosti 4096 × 2160 snema­mo pri 24 slikah na sekundo, pri 3840 × 2160 pa tudi do 60 sli­kah na sekundo (ali tudi manj, denimo 50, 24 itd.). Pretok po­datkov gre do 400 Mb/s pri 4K oziroma do 200 Mb/s pri Full­HD. GH5 dodaja še kar veliko funkcij iz možnosti, ki jih bodo uporabili najzahtevnejši, pred­vsem profesionalni uporabni­ki. Tu je, denimo, sicer plačlji­va možnost uporabe Log gam­ma profilov – ti delujejo neko­liko podobno kot RAW profili pri zajemu fotografij, omogoča­jo občutno več možnosti pri na­knadni obdelavi barvnih kana­lov in upravljanju dinamične­ga razpona. Enako velja tudi za izhod HDMI v klasični velikosti, z možnostjo držala, ki ščiti pri­klop tega kabla. V primerjavi s predhodnikom je aparat zdaj dobil stabilizacijo slike, vgrajeno v samo ohišje. Pa­nasonic je pri svojih modelih iz serije štirih četrtin že od začetka ubral strategijo vgrajevanja sta­bilizacije v objektive (namesto v ohišja), Olympus pa nasprotno. Stabilizacija v objektivih je sicer praviloma malenkost zmoglji­vejša, z njo so lahko sama ohiš­ja aparatov nekoliko cenejša in manjša, a je po drugi strani sta­bilizacija v ohišju, kjer se premi­ka tipalo, na voljo pri vseh objek­tivih. Ker se aparati GH pogosto uporabljajo tudi z objektivi dru­gih znamk (in tudi starimi, ana­lognimi) je vgradnja stabilizaci­je v ohišje res koristna in dobro­došla. GH5 je odličen aparat, ki v pri­merjavi s predhodnikom prinaša kar nekaj koristnih novosti. Meri na zahtevne, tudi profesionalne uporabnike, to se pozna tudi po razmeroma visoki ceni. Velja na­mreč okoli dva tisoč evrov. Jure Forstnerič . Fujifilm X-T20. Fujifilmovi brezzrcalni digitalni fotoapara­ti so že od samega začetka neka­kšen razred zase. V primerjavi s konkurenco uporabljajo tipala z nekoliko drugačno razporeditvi­jo svetlobnih elementov, zaradi katere ne potrebujejo nizkopa­sovnega svetlobnega filtra, to pa prinaša nekoliko večjo ostrino. Ti aparati se od večine tek­mecev razlikujejo tudi po nači­nu upravljanja. V podjetju se na­mreč že od začetka zgledujejo po starejših analognih aparatih in merijo na uporabnike, ki že­lijo hiter in učinkovit dostop do glavnih parametrov fotografira­nja – čas, zaslonke in občutljivo­sti. Te so postavili na samostoj­na kolesca in so nam ves čas na voljo, lahko pa jih na omenjenih kolescih vsako posebej prestavi­mo na samodejno delovanje. Iz­kupiček je res intuitivno upra­vljanje, zanimivo, da ima prožilo na sredini tudi navoj za stara žič­nata prožila. Zadaj najdemo zaslon, obču­tljiv za dotik, česar sami niti ne bi potrebovali. Dobrodošla je mo­žnost nagibanja zaslona, nav­zdol za 45 stopinj ali navzgor za devetdeset. Nad zaslonom je še digitalni okular, ta je večji od na­vadnih optičnih okularjev pri ce­nejših DSLRjih. Po ohišju je do­danih še kar nekaj tipk, te lahko prek menijev praktično vse prila­godimo svojim željam. Aparat uporablja enako tipa­lo kot pri dražjih modelih te ge­neracije, torej X-Pro2 in X-T2. Po­nuja res odlično kakovost foto­grafij ob zelo zglednem šumu in dobrem dinamičnem razponu. S to novo generacijo aparatov so izboljšali tudi zajem videa, kon­kretno lahko snemamo video 4K pri 30 slikah na sekundo (ali tudi manj, denimo 24). Tu je sicer ob­čutna omejitev pri času snema­nja, konkretno deset minut. Pri FullHD je na voljo 60 slik na se­kundo in čas zajema 15 minut. Kakorkoli, aparat je namenjen predvsem fotografom in ne sne­malcem videa (kot, denimo, to­krat preizkušeni Panasonicov GH5). Pri X-T20 so nekaj dela posve­tili tudi sistemu samodejnega ostrenja. Ta je res izboljšan in v dobrih razmerah deluje zelo hi­tro in natančno, ima pa več težav v temnejših razmerah. Še najbo­lje deluje klasični način ostrenja na konkretno (največkrat sre­diščno) točko, težave so pred­vsem pri konstantnem ostrenju. Novi X-T20 sledi pred časom preizkušenemu X-T2 in mu po našem mnenju predstavlja zelo resno konkurenco, saj prinaša enako res odlično tipalo, v manj­šem, a kljub temu zelo dobrem ohišju po zelo zgledni ceni. Fuji­film lahko pri tem pohvalimo, da so cene pri nas povsem primer­ljive cenam v tujini, kar pri veči­ni drugih fotografskih znamk ne velja. Jure Forstnerič . Sony Alpha 6500. Sonyjev novi brezzrcalni aparat z izmen­ljivimi objektivi, model Alpha 6500, je nadgradnja obstoje­čega modela A6300, ki smo ga preizkusili pred nekaj meseci. Nadgradnja je prišla presenetlji­vo hitro, komaj pol leta po tem, ko so splavili omenjeni A6300. Nova Alpha 6500 načelo­ma zaseda podobno nišo, gre za aparat za zahtevne amaterje, je pa kljub temu občutno draž­ja od modela A6300 (ta se je vmes sicer že tudi nekoliko po­cenil). Ohišje je malenkost ve­čje, a še vedno ostaja razme­roma kompaktno, vsaj v pri­merjavi z DSLRji istega cenov­nega razreda. Kakovost izde­lave je še naprej odlična, za tr­dnost ohišja poskrbi magnezije­va zlitina. Aparat odlično sede v roko, predvsem po zaslugi prije­tno odebeljenega ročaja na desni strani. V zgornjem levem voga­lu je odličen digitalni okular, ki je enak kot pri predhodniku. Na­gibni zaslon je po novem dobil tudi občutljivost za dotik, s ka­tero lahko hitro določimo točko ostrenja. Odzivnost je sicer slab­ša, kot smo je vajeni s pametnih telefonov. Enako je ostalo tudi tipalo, premore 24 milijonov pik, faktor povečave goriščnice je 1,5. Je pa izredno koristna stabilizacija sa­mega tipala – Sony je doslej upo­rabljal stabilizacijo v objektivih, s tem aparatom pa dobimo optič­no stabilizacijo tudi pri objekti­vih, ki tega sicer ne poznajo. To je koristno predvsem pri kakšnih fiksnih objektivih ter pri starej­ših objektivih, ki jih uporablja­mo z adapterji. Izboljšali so tudi sistem samodejnega ostrenja, ta je zdaj res bliskovito hiter in zelo natančen. Video je ostal na ravni mode­la A6300, kar sploh ni slabo. Lo­čljivost je 4K (konkretno 3840 × 2160) pri največ tridesetih sli­kah na sekundo. Na voljo je tudi vhod za mikrofon, ni pa izho­da za slušalke. Aparat ima doda­no tudi brezžično povezavo prek WiFi z možnostjo hitrega pove­zovanja prek NFC. Nova Alpha 6500 prinaša v primerjavi s svojo cenejšo pred­hodnico predvsem izboljšan sis­tem ostrenja in optično stabili­zacijo, vgrajeno v ohišje. Slednja bo koristna za tiste, ki imajo več objektivov, ki sicer ne premo­rejo stabilizacije, hitrejše ostre­nje pa je povsod načeloma kori­stno. Model A6300 še ostaja na­prodaj (po zelo dobri ceni ostaja v prodaji še celo njegov predho­dnik, A6000) in predstavlja res zanimivo cenovno ugodno alter­nativo. Jure Forstnerič PANASONIC Lumix GH5 Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivi­mi objektivi. Ločljivost: Do 5184 × 3888. Tipalo: Efektivno 20 milijonov pik. Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13 mm, CMOS, faktor povečave go­riščnice 2. Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 2000 EUR (ohišje). X Kakovost fotografij in videa, kako­vost ohišja, hitrost in natančnost ostrenja, dve kartici SD. Z Cena. SONY Alpha 6500 FUJIFILM X-T20 Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivi­mi objektivi. Ločljivost: Do 6000 × 4000. Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik. Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave go­riščnice 1,5. Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 1600 EUR (ohišje). X Kakovost fotografij, kakovost ohiš­ja, hitrost in natančnost ostrenja, kakovost videa. Z Cena. Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivi­mi objektivi. Ločljivost: Do 6000 × 4000. Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik. Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave go­riščnice 1,5. Prodaja: Bolje založene trgovine. Cena: 850 EUR (ohišje). X Kakovost fotografij, kakovost ohiš­ja, upravljanje, velikost in teža. Z Ostrenje v slabih svetlobnih razme­rah. DOSJE SPLETNE PREVARE SPLETNE PREVARE DOSJE P P 56 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 57 Pustili smo se nategniti – za vas! dkar deluje svetovni splet, so v njem prevare. Komuniciranje prek sve­tovnega spleta namreč predsta­vlja neznano okolje brez osnov­nih lastnosti klasičnega komuni­ciranja v živo, kjer se lahko vsak­do izdaja za kogarkoli in nam poskuša pod pretvezo prodati karkoli. Ena najstarejših spletnih pre­var to dokazuje. T.i. nigerijska pi­sma, ki ponavadi vsebujejo spo­ročilo neznanega kralja oziro­ma predsednika tuje države (v prvotnih pismih je bila dejansko omenjena država Nigerija), ki prejemniku ponuja nezaslišane vsote denarja ob smrti vladarja oziroma begu njegove družine iz države. Samo če nakaže manjšo vsoto denarja, ki jo bo nigerijski kralj porabil za obdelavo naka­zila na banki. Nezaslišanih vsot denarja prejemnik seveda niko­li ne dobi, prevarantu pa nakaže manjšo vsoto denarja. Nigerijska prevara je sestavlje­na iz več prvin: lažna identiteta, obljuba nemogočega in uporab­niško dejanje/plačilo, ki je v pri­merjavi z nagrado zares trivial­no. Isti model lahko zasledimo tudi pri drugih vrstah spletnih prevar, kjer je rezultat enak – žr­tev izgubi denar, v zameno pa ne dobi ničesar. Zaradi lastnosti spletne ko­munikacije in zmanjšane stopnje občutljivosti za rdeče alarme ter sposobnosti ustvarjanja zares prepričljivih spletišč, na katerih lahko prebiramo izmišljena pri­čevanja zadovoljnih strank, pre­tiravanja o lastnostih izdelka in druge prodajne laži, je končna odgovornost za prepoznavanje in izogibanje prevaram veliko­krat samo na strani uporabnika. Hiter računalnik – za 39 evrov! Pred časom smo na spletnem mestu slovenskega medija za­sledili oglas z naslednjo vsebino: »Pospeši delovanje CPU – s tem programom je računalnik pospe­šil za 127 %.« Na fotografiji po­leg oglasa je deček za računalni­kom, ki ga lahko z malo iskanja po spletu identificiramo za štiri­najstletnega razvijalca po ime­nu Matthew Mistele. Matthew je leta 2014 spisal igro Warthog Wars, fotografija za oglas pa pri­haja iz članka na spletišču Gee­kWire, ki je ob splavitvi igre obja­vilo intervju s fantom. Matthew seveda nima nobene zveze s pro­moviranim izdelkom. Prvi rdeči alarm. Ko obiščemo spletno mesto, kjer lahko kupimo magični iz­delek, ki bo naš računalnik po­spešil za 127 %, najprej ugo­tovimo, da oglas zavaja na več ravneh. Spletno mesto namreč obljublja »samo« 90 % pohitri­tev računalnika. Kam je šlo pre­ostalih 37 %, ne izvemo, skle­pamo pa lahko, da morajo tudi prevaranti pretiravati v oglasih za svoje lažne proizvode. Drugi rdeči alarm. Spletno mesto je v slovenščini, na njem pa spet najdemo fotogra­fije zadovoljnih (starejših) strank, ki pričajo o kakovosti izdelka. Med drugim si lahko preberemo, da »Počasen računalnik = konec kontaktov z znanci preko družbe­nih omrežij,« kar je res impresiv­na laž. Hkrati lahko spet ugoto­vimo, da so fotografije zadovolj­nih uporabnikov vzete s spletnih mest, ki ponujajo nakup fotografij za različne priložnosti (stock) in ne predstavljajo resničnih kupcev izdelka. Tretji rdeči alarm. Na spletnem mestu je v spo­dnjem desnem kotu okno, v ka­terem lahko spremljamo naku­pe izdelka v danem trenutku, kar naj bi nas prepričalo o tem, da je izdelek v desetih minutah kupilo več kot petdeset uporab­nikov. Hkrati nas spletno mesto nagovarja k ugodnejšemu na­kupu (izdelek je z 59 evrov zni­žan na 39 evrov), ki je na voljo samo še danes. A čeprav smo ta članek pripravljali več mesecev, je ugodna ponudba še vedno na voljo – a le še danes. Četrti rde­či alarm. Izdelek smo naročili in plača­li po povzetju z gotovino. Do nas je prišel s posebno dostavo iz Hr­vaške, naslov za urejanje rekla­macij izdelka pa je na Poljskem, kamor ga moramo poslati, če ni­smo popolnoma zadovoljni z iz­delkom. Vmes so nas poklica­li po telefonu in nam zagotovi­li, da bo naročilo hitro izvedeno, prejeli pa smo tudi več elektron­skih sporočil z isto vsebino. Nek­do se je zelo potrudil, da bi nam zagotovil, da so prevaranti re­snični ljudje. Dinamična formula v praksi! Na ključu USB je lahko de­jansko samo licenčna datoteka (navadna besedilna datoteka, v kateri je zapisana črkovna koda), ob prvem zagonu pa se je raču­nalnik povezal v splet in na disk naložil program z imenom Dyna­mic Formula, ki naj bi dosegel to 127 % pohitritev. Izdelovalci sicer opozarjajo, da deluje samo na operacijskem sistemu Win­dows, a smo tudi tu zaznali dolo­čena odstopanja (Windows 7 ne deluje, Windows 10 deluje). Za­nimivo, da lahko priloženo licen­co uporabimo na več računalni­kih (če vanjo seveda vtaknemo ključ USB). Pred prvim zagonom izdel­ka smo izmerili hitrost delova­nja računalnika (prenosnik Le­novo Thinkpad X1, Core i5, 8 GB pomnilnika, SSD) z merilnima programoma CrystalDiskMark in GeekBench. Nato smo ključek USB po navodilih vtaknili v raču­nalnik, namestili program in ga pognali. Izkaže se, da je »Dynamic For­mula« le nekakšen zelo osnoven »čistilec diska«, ki pobriše zača­sne datoteke in Smetnjak, če že­limo, pa še register. Počne skrat­ka vse tisto, kar lahko naredimo tudi sami, ročno, ali pa si omisli­mo zastonjski program CClea­ner, ki počne še precej več. Vse­kakor pa to početje niti približno ne more pohitriti računalnika. Do neke mere bi ga lahko pohi­trila defragmentacija diska, ki jo tudi zmore (v resnici le požene v Windows vgrajeni defragmen­tator), a tudi to v primeru novej­ših računalnikov s pogoni SSD ne deluje (tu defragmentatorji sploh niso priporočeni). Kakorkoli, celoten postopek je bil opravljen v dvanajstih sekun­dah (!), pobrisanih je bilo nekaj več kot 1 GB odvečnega diskov­nega balasta in – to je to. Kajti, ko smo zgoraj omenjena merilna programa pognali še enkrat, so bili rezultati meritev seveda ena­ki. Pohitritve ni bilo zaznati. Ker z izdelkom torej nismo bili zadovoljni, saj računalnik niti slučajno ni bil za 127 % hitrej­ši, smo izdelek s priporočeno po­što na lastne stroške (5 EUR) vr­nili na Poljsko, kot zahtevajo na­vodila. Trenutno teče sedemin­dvajseti dan od vrnitve - na ra­čun smo dobili 29 evrov, preosta­lih 10 pa še čakamo. Varni v internetu – odgovornost posameznika S spletnimi prevarami se v Slo­veniji ukvarjata policija in zavod ARNES, ki s projektom Varni na internetu izobražuje, informira in pomaga osmoljencem pri sti­kih s policijo in drugimi nasve­ti. V letnem poročilu za leto 2016 opozarjajo, da so največ škode naredili izsiljevalski virusi (trend se nadaljuje tudi v 2017), obe­nem pa svarijo tudi pred pove­čanimi tveganji pri spletnih na­kupih. »Zadnje mesece se skoraj vsak dan obračajo na nas uporabni­ki, ki so naleteli na lažno spletno trgovino ali pa so bili prepriča­ni, da nakupujejo v spletni trgo­vini v EU, nato pa jih je presene­tilo obvestilo carine, da jih čaka pošiljka s Kitajskega in morajo plačati še davek,« pojasnjujejo in dodajo, da so »seveda prejeli po­naredek zelo slabe kakovosti, re­klamacija pa ni bila možna, saj gre v večini primerov za nakup pri kitajskem trgovcu, do tja pa evropska potrošniška zakonoda­ja ne seže. Če pride do težav pri nakupu v spletni trgovini, katere ponudnik je slovensko podjetje, se potrošniki lahko obrnejo na Tržni inšpektorat RS oz., ko gre za ponudnike v drugih državah EU, ponuja brezplačno pomoč Evropski potrošniški center.« Zanimivo, pri našem nakupu se več dejavnikov razlikujejo od zgornjega svarila. Kraj nakupa in reklamacijskega centra je v dr­žavi Evropske unije, kar pomeni določeno olajšanje, saj so pravila in trgovska inšpekcija na tem po­dročju bolj urejeni in ima osmo­ljenec več možnosti za uspeh pri izterjavi kupnine za prevarant­ski izdelek. Vsaj teoretično – o tem, kako bo (če nam bo) uspe­lo nam, bomo še poročali. Kdo nam ni »pohitril CPU«? Ugotoviti, kdo kupljeni pohi­tritveni izdelek dejansko proda­ja, je težko. Naslov za vračanje je namreč podjetje, ki se ukvar­ja z reklamacijami, in ne matič­na firma (Reverse Logistics LLC, ul. Chłodna 64, Poland). Za re­klamatorsko podjetje se izkaže, da gosti več problematičnih sple­tnih trgovin in po spletnih foru­mih kroži več svaril nezadovolj­nih kupcev različnih izdelkov (kreme proti gubam, proti pleša­vosti ...). Domena (Dynamic-formula.com), prek katere poteka pre­nos programske opreme, je bila registrirana – letos. Obenem lahko prek registrarja domen ugotovimo, da je lastnik dome­ne zakril vse relevantne podat­ke o njej in tako preprečil eno­stavno identifikacijo. Na spletni strani najdemo zapisano Inno­vu LLC, podjetje iz Pittsburgha v ZDA, ki se ukvarja s popolnoma drugimi stvarmi, kot je »pohitri­tev CPU«. Na spletni strani, kamor nas pripelje klik na oglas (easymoney­pc.com/386/a5400) in kjer zadevo dejansko kupimo, najdemo tudi slovensko telefonsko številko, na katero se javlja slovensko go­voreča oseba. Glas na drugi stra­ni nam je mirno zagotovil, da je v Sloveniji že »več kot 1000 upo­rabnikov« in da program seveda »odstrani tudi vse viruse«. Nekako smo naklikali tudi na »portal«, kjer je čisto slučajno tudi »test« te Dinamične formule (fastcomputerreport.com/386/a5400). In »čisto slučajno« je ta test edina vsebina na tem »porta­lu«, prikaže se, ko kliknemo kar­koli, četudi Moda ali Kuhinja. Tako se lahko strinjamo s sva­rilom letnega poročila projek­ta Varni na internetu. »Spletni uporabniki moramo uspešno kr­mariti med številnimi spletni­mi storitvami in aplikacijami, ki jih hkrati tudi spletni goljufi zlo­rabljajo za nepoštene namene. Najbolj univerzalno pravilo se glasi: »Ne nasedajte pravljičnim obljubam na spletu!« Najpogo­stejša vaba, ki jo goljufi nastavi­jo, so velike obljube, pa naj bodo super zaslužki, ugodni krediti, milijonske nagrade, zastonj vi­njete za en sam »Like« ali never­jetno poceni izdelki.« Problematično spletno oglaševanje Del problema so tudi spletni oglasi in oglaševalska omrežja, v katerih lahko vsakdo objavi svoj oglas. Ko ugledna spletna mesta »porabijo« vse prikaze oglasov uglednih podjetij, začnejo na is­tem mestu prikazovati oglase, ki skoraj vedno reklamirajo preva­rantske spletne trgovine dvomlji­vega slovesa. A ker se še vedno prikazujejo na uglednih spleti­ščih, lahko uporabnika hitro za­vedejo k misli, da za njimi stojijo resna podjetja, in ne spletni pre­varanti. Ta problem je še toliko večji, ker se medijska spletišča sploh ne zavedajo težave in ne skrbi­jo za higieno prikazanih oglasov. Googlovo omrežje DoubleClick, ki je eno največjih na svetu in s pridom uporablja zelo veliko šte­vilo spletnih mest, resda omogo­ča odobravanje in prepovedova­nje specifičnih oglasov oziroma virov oglasov (t.i. white-listing in black-listing), a se tega opravila lastniki spletišč zaradi različnih razlogov ne lotevajo. Tudi uporabniki sami ima­jo možnost prijavljanja proble­matičnih oglasov. Tako Google kot Facebook in drugi veliki po­nudniki oglaševanja vsakomur omogočajo prijavo spornih ogla­sov, ki jih nato dodatno preverijo in v določenih primerih celo od­stranijo. A se večkrat izkaže, da gre za sizifovsko delo, saj preva­ranti enostavno spremenijo upo­rabniški račun in ponovijo vajo. Edina rešitev je preventivno ravnanje Kako torej ugotoviti, kdaj gre za spletno prevaro, ki se ji mora­mo izogniti? Spletno mesto Var­ni na internetu (www.varninain­ternetu.si) ponuja zelo natančen pregled po kategorijah prevar. Najbolj splošno pravilo pri pre­poznavanju prevar se tako gla­si: »Če je predobro, da bi bilo res, potem najverjetneje ni!« V našem primeru lahko hitro ugotovimo, da bi strojno-pro­gramska oprema za 127-odsto­tno pohitritev računalnika po­menila kršenje kar nekaj fizikal­nih zakonitosti in da torej ni niti najmanjše možnosti, da bi bila lahko resnična. Če to pokombi­niramo z lažnimi pričevanji, za­res sumljivim načinom naroča­nja izdelka, ki večkrat spremeni naslov spletišča, in lažnimi pre­tiravanji o lastnostih izdelka, brž ugotovimo, da je neverjetno po­nudbo najbolje ignorirati. Posebno pozornost je treba nameniti starejšim in manj izku­šenim uporabnikom, ki so naj­večkrat tarče prav zaradi svo­je nevednosti. Tudi v našem pri­meru se je izkazalo, da na veči­ni fotografij lažnih pričevanj na­stopajo starejši občani, kar po­meni, da prevaranti nagovarja­jo prav njih. Nakupi pri preverjenih trgov­cih, branje zaupanja vrednih teh­ničnih revij, ki kritično poročajo o dosežkih na področju tehno­logij, in predvsem zdrava pamet nam bodo v največjo korist. Vsa­kršno reševanje težav po tem, ko prevarantu nakažemo denar, je veliko težje in največkrat ne pri­nese želenih rezultatov. Samo slabe volje bomo.. O Navajeni smo že ogla­sov za magične kremi­ce proti gubam in ogla­sov za povečevanje spol­nih udov – kaj pa pravi­te na oglase za magično pohitritev računalnika? Če ste količkaj »računal­nikarja«, jih gotovo pre­skočite, ciljna publika, nepoznavalci, pa gotovo večkrat nasedejo. Tokrat smo tudi mi. Domen Savič, Matjaž Klančar . Če lahko imamo oglase za sumljive zdravstvene preparate, zakaj ne bi imeli tudi oglasov za sumljive programske preparate? . Verjetno ni presenečenje, da smo pred »optimizacijo« in po njej namerili enake hitrosti diska (CrystalDiskMark) in celotnega računalnika (GeekBench). Odstopanja so bila na ravni statistične napake. . . Pohiteti bo treba, da ne bo zmanjkalo programov! . Program Dynamic formula za 39 evrov prinese veliko manj kot zastonjski CCleaner. Vsekakor pa ne pohitri prav ničesar, še najmanj procesor. . Zagotovljeno. Sicer ne več 127 %, toda tudi 90 se ne sliši slabo. . Na spletni strani najdemo tudi komentarje uporabnikov, ki jih izdelek zanima, hkrati pa so do njega malce, a ne preveč, skeptični. Prepričani smo, da gre za izmišljene komentarje in uporabnike, tako kot to velja za celotno vsebino spletne strani. s Trenutno teče sedemindvajseti dan, kar smo izdelek na lastne stroške vrnili, kupnine pa nam še niso v celoti povrnili. . Portal »Računalnik – dejstva«, ki je »testiral« naš pohitritveni program. Na vseh podstraneh je na voljo le ta edina stran s »testom«. Kako privarčevati 39 evrov • V Start/Run vpišite C:\Windows\Temp. Označite vse datoteke in jih s tipko Delete pobrišite. • V Start/Run vpišite %temp%. Označite vse datoteke in jih s tipko Delete pobrišite. • Z desno miškino tipko kliknite na Koš/Recycle bin in izberite Empty Recycle Bin/Izprazni koš. • Datotek Prefetch (c:\windows\prefetch) NE brišite. Ker to ne poma­ga, v resnici bolj škodi. Ali: • V Start Run vtipkajte Disk Cleanup. Izberite kaj vse želite pobrisati in kliknite Clean up System Files. Računalnik ne bo nič hitrejši, le pridobili boste nekaj malega prostora na disku. In privarčevali 39 evrov. s Glas na drugi strani nam je mirno zagotovil, da je v Sloveniji že »več kot 1000 uporabnikov« in da program seveda »odstrani tudi vse viruse«. DOSJE UKINITEV ROAMINGA UKINITEV ROAMINGA DOSJE P P 60 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 61 Evropska komisija je zmagala! o sta tedanja evropska komisarka za informa­cijsko družbo in medije Vivane Reding in predsednik ko­misije Jose Manuel Barroso sre­di julija 2006 predstavila predlog ukrepov za pocenitev roaminga, sta govorila o 70-odstotnem zni­žanju cen. Predlagana (in kasne­je tudi potrjena) regulirana cena za minuto klica iz tujine je bila 49 centov, brez davka, takratna povprečna pa 1,15 evra. Torej si lahko v spomin prikličemo kli­ce, za katere smo plačali po ne­kaj evrov, pa smo se pogovarjali manj kot pet minut. Pred enajstimi leti je bila mo­bilna telefonija že dodobra za­sidrana, vsaj za govorne stori­tve in smse, povezovanje v inter­net še ni bilo tako razširjeno, če­prav so že bili pametni telefoni. Toda iPhone in androidni mode­li so revolucijo naredili šele nekaj let kasneje. Ker pa smo mobilni­ke nosili v žepih že vsi, smo jih želeli tudi povsod uporabljati. To je bilo v tujini oderuško drago in zadeva ni načenjala potrpljenja samo običajnih uporabnikov, ki smo preprosto izključevali telefo­ne v tujini, še bolj je bilo vse sku­paj pereče za poslovne uporab­nike in podjetja. In prav na tem je svoj, treba je priznati, politič­no oportunističen primer zgradi­la komisarka Redingova. Luksemburžanka je stavila na argument prihrankov celotnega evropskega gospodarstva, trdi­la je, da so skupni prihranki ve­liko večji od potencialnega upa­da prihodkov in dobička teleko­munikacijskih operaterjev. Češ da evropsko gospodarstvo temelji ravno na konstantnih potovanjih poslovnežev, ki so zaradi visokih stroškov komuniciranja v tujini ali odrezani od sveta (in s tem posla) ali pa imajo astronomske stroške. Njen glavni argument o privarče­vanih milijardah je bil dovolj pre­pričljiv, da je prepričal tako pri­stojne ministre kot evropski par­lament, in uredba je bila spreje­ta v rekordnem času za bruseljsko birokracijo, v dobrega pol leta. Eno leto po predstavitvi prvega predloga je tako že začela veljati. Letos poleti mineva natančno de­set let od takrat. In ob obletnici je dodatnega plačevanja za roaming (pretežno) konec. Uredba je bila tudi eden red­kih primerov, da se je politika spustila v reguliranje malopro­dajnih cen. Na začetku je komi­sarka predlagala določitev naj­višjih veleprodajnih, medopera­terskih cen, in dovoljeno maržo nanje, a je nato ugotovila, da bo bolj učinkovita neposredna ome­jitev končnih cen. Kajti, če dolo­čiš samo grosistične cene, lahko vsi ribarijo v kalnem, če predpi­šeš še dovoljeno maržo, pa je to že praktično isto kot določitev končne cene. Operaterji so imeli proste roke, da ponudijo še nižje cene, a so se (pričakovano) bolj ali manj brez izjem držali zgor­nje meje. V prvem letu veljave uredbe smo tako imeli 58,8 cen­ta na minuto odhodnega klica in 28,8 centa za dohodni klic, smsi in prenos podatkov še niso bili regulirani. Potem so cene vsako leto padale, prvotna uredba pa je veljala pet let, do poletja 2012. Evropska komisija je ured­bo spravila skozi postopek, kljub temu da ima telekomunikacij­ska panoga tradicionalno naj­močnejše bruseljske lobiste. Od­ziv operaterjev je bil od vsega za­četka odklonilen. Logično, saj je (bil) roaming njihova zlata jama. Uporabi storitev v tujini smo se izogibali, kolikor smo se lahko, a smo bili kljub temu že preveč na­vezani na svoje mobilnike, da bi jih vedno in povsod dajali v letal­ski način. Še posebej ponudniki v turistično bolj obleganih državah so od tujcev služili milijone. Zato so prek svojega združenja ETNO in drugih kanalov takoj začeli protikampanjo. Uredba bo »ohro­mila sposobnost sektorja za ino­vacije in zagotavljanje temeljnih storitev po dostopnih cenah. Pre­dložene rešitve zbujajo resne skr­bi glede vpliva tako na gospodar­stvo kot na potrošnike,« smo lah­ko prebrali v prvih operaterskih svarilih. In skozi vsa leta je po­stal glavni argument, kako bo to vplivalo na sposobnost vladanja v omrežja postal že dodobra zlaj­nan. Poslovni model operaterjev se ni sesul, odplačali so tako fre­kvence za UMTS kot kupili tiste za LTE in tega pripeljali maloda­ne v vsako vas. Prenos podatkov v mobilnih omrežjih še naprej skokovito narašča in prihodki te­lekomunikacijskih korporacij so še vedno milijardni. Obenem pa se retorika ni spremenila, še zdaj, ob skorajšnji odpravi dodatne­ga plačevanja roaminga v Evrop­ski uniji, prihajajo na površje sta­re argumentacije o ohromitvi na­ložb in podobno. Vmes pa so direktorji opera­terjev kljub vsemu premogli toli­ko samokritike, da so priznali vsaj svoj del krivde za evropsko regu­lacijo. Od samega začetka jim je povsem jasno, da Viviane Reding ali katerikoli drug komisar oz. ko­misarka ne bi predlagal uredbe, če bi sami spustili cene na spreje­mljiv nivo. Toda v finančnih poro­čilih teh podjetij je bila »prihodki iz roaminga« še dolgo pomemb­na postavka in noben od vodilnih se ji ni nameraval sam od sebe odpovedati. Zato so vztrajali pri napihnjenih cenah. Na vrsto pridejo podatki In tako je poleti 2008, leto dni po uveljavitvi uredbe, ko­misarka Redingova stopila pred novinarje z naslednjim sporoči­lom: »Zelo, zelo sem razočara­na.« To je izviralo iz dejstva, da se v tem času, ko so bile cene kli­cev že omejene, smsi (pa tudi megabajti) niso prav nič poceni­li. Pogoltnost operaterjev je torej ostajala enaka in iz prejšnje lek­cije se niso ničesar naučili. Komi­sarka je skupaj s pregledom do­gajanja v prvem letu regulaci­je predstavila nov ukrep – ome­jitev cen smsov. Začetni limit je bil 11 centov (brez DDV), nato se je postopno še nižal. A že za­četni je predstavljal nekajkratno pocenitev. Le prenos podatkov je takrat v maloprodaji ostal ne­dotaknjen, nekje na ravni dese­tih evrov za megabajt, kakršna je še danes večinoma cena med go­stovanjem v državah, ki ne sodijo pod evropsko regulacijo. Na vrsto je prišel leta 2012, te­daj že pod taktirko komisarke za digitalno agendo Neelie Kroes, ko so podaljšali veljavnost prve uredbe in določili nove, pada­joče cene. Nekje skupaj z zniža­njem na 70 centov (brez davka) za megabajt so se pojavile tudi prve atraktivnejše možnosti pri operaterjih, ki so začeli ponuja­ti dnevne, večdnevne, tedenske zakupe s po nekaj sto megabajti. In tako pokazali prve znake, da jim vendarle ni pomembno samo ožemanje uporabnikov, temveč da jim lahko kdaj ponudijo tudi kaj resnično zanimivega. Ko lobi vrne udarec… Uredba je v zadnjem letu ve­ljavnosti doživela še preobraz­bo v manj razumljiv sistem, saj so uvedli pribitke na domače cene namesto najvišjih dovolje­nih zneskov. Za eno leto so na­mreč zamaknili prvotno predvi­deno »opustitev roaminga«. To je bila ena od prvih obljub zdaj­šnje evropske komisije, ker An­drus Ansip in njegovi komisarski kolegi na začetku niso imeli bolj­še zamisli, kot nadaljevati med volivci dobro sprejeto klestenje stroškov mobilnega gostovanja. Bruseljski telekomunikacijski lobiji pa so se tokrat bolje pri­pravili. Ker so ministri konec ro­aminga zapakirali v uredbo o enotnem telekomunikacijskem trgu, so začeli operaterski veli­kani svoje običajno mešetarje­nje. In uspelo jim je pribaran­tati rešitev, ki jim na dolgi rok morda celo več prinaša kot od­naša. Politika jim je namreč raz­rahljala pravila o internetni nev­tralnosti, kar jim vedno pride prav, če želijo uvesti nove, »ino­vativne« poslovne modele. In mimogrede so si zagotovili še določene izjeme, predvsem pri prenosu podatkov, da roaming v resnici še ni povsem umrl, četu­di si evropska komisija še naprej trudi prikazati prav to. Kljub temu je zadeva zdaj do leta 2022 bolj ali manj zakoličena in vmes bomo samo prištevali do­datne gigabajte, ki jih bomo lah­ko porabili v tujini, ko se bo zni­ževala veleprodajna cena pre­nosa podatkov. Seveda pa bo treba tudi spremljati, kaj se bo dogajalo z domačimi cenami. In začetek naslednjega desetle­tja bo tudi že obdobje, ko bi mo­ral zaživeti 5G, to pa bo verje­tno spet določena prelomnica. V svetu mobilne telefonije so spre­membe hitre in predvsem kon­stantne.. K Morda je zdaj, ko cene klicev seštevamo po ne­kaj centov na minuto, že zbledel spomin na to, koliko smo nekoč plače­vali med gostovanjem v tujini. Čeprav se tisti, ki potujejo zunaj Evrop­ske unije, hitro spet spo­mnijo teh ne tako dobrih starih časov. Matjaž Ropret d 15. junija naprej so cene oz. količine za klice in sporoči­la v Evropski uniji (oz. v EEA, kar vključuje tudi Liechtenste­in, Islandijo in Norveško) enake kot v Sloveniji. Za prenos po­datkov pa velja t. i. načelo poštene uporabe, ki je za običajne smrtni­ke kar zapleteno. To se upošteva, kadar je količina gigabajtov v naročniškem pake­tu višja od tiste, ki bi jo lahko za ceno naročnine kupil po veleprodajni ceni. Medoperaterska cena za gigabajt prenosa podatkov pa je do kon­ca leta 7,70 evra. Tako si vsakdo lahko izračuna, koliko lahko brez do­plačila – zanj je v uporabi omenjena cena – prenese v tujini. Formula gre takole: • Znesek naročnine brez DDV (torej deljeno z 1,22), • delimo s 7,70, oz. aktualno veleprodajno ceno gigabajta, • nato pomnožimo z 2. Zgled – pri naročniškem paketu za 15 evrov je npr. mogoče v tujini porabiti 3,19 GB. Razen če operater ne določi drugače oz. več; nekateri omogočajo več, drugi se držijo formule. Prav tako ne bodo vsi operaterji preverjali, ali se uporabnik vsake štiri mesece priključi v »domače« omrežje in v njem porabi več kot polovico v naročnino vključenih količin. Kar jim uredba omogoča. Verjetno se bo dalo s (cenejšo) naročnino iz druge države brez skrbi živeti, dokler to ne bo postalo vsesplošen problem za operaterje. CENE Roaming po novem O Zakaj sploh plačevanje gostovanja? Koncept mobilnega gostovanja je precej bolj poslovni kot tehnični. Operaterji imajo nekaj dodatnih stroškov, da bite spravijo čez kakšen vmesni strežnik, razvod ali mikrovalovno povezavo, a kljub temu ni ne­kajkrat dražje, da podatki do naročnika pridejo iz Celovca namesto iz Murske Sobote. Nekoč so si ameriški lokalni monopolisti v posameznih zveznih državah drago zaračunavali povezovanje in podobno je pri roa­mingu, kjer strogo štejejo državne meje ali celo interesna območja. Če jih nihče ne prisili v nasprotno, operaterji ustvarjajo vtis, da je pre­stop meje za enice in ničle nadvse drag, kot nekakšna večstoodstotna carina. Seveda najemanje hrbteničnih povezav, dodatne zmogljivosti in vse drugo stane, pa vendar marsikaj od tega operaterji tako ali tako po­trebujejo in dodatni stroški niso astronomski. Kaj pa zunaj EU? Uredba seveda velja v državah članicah Evropske unije in državah evropskega gospodarskega prostora (še Islandija, Liechtenstein in Nor­veška), drugod pa operaterji še vedno oblikujejo cene po svoje. Medtem se malo premika vsaj glede klicev iz Slovenije v tujino, ki jih uredba prav tako ne zajema. Tu operaterji (A1, Telekom Slovenije …) v zadnjem času v nekatere poslovne naročniške pakete in tudi tiste za običajne uporab­nike dodajajo vključene minute. A še naprej ostajajo problem republike nekdanje skupne države, ki (še) niso v EU. NOVE TEHNOLOGIJE WIFI NA LETALIH, NOVA GENERACIJA WIFI NA LETALIH, NOVA GENERACIJA NOVE TEHNOLOGIJE L L 62 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 63 o smo nazadnje pisali o dostopu do interneta na letalih (Internet nad oblaki, Monitor 03/15), je bila tehnologija sicer dostopna, a so jo pestili porodni krči. Razvitejša je bila v ZDA, a tudi tam so nad hitrostmi obupovali, v Evropi pa so možnost ponujali zlasti večji in dražji prevozniki. Dve leti po­zneje je tehnologija precej bolj zrela in končno se nam obeta in­ternet nad oblaki, ki bo ponujal še kaj več od zgolj pregledovanja elektronske pošte. Konec minulega leta je dostop do interneta med letom ponuja­lo že več kot 60 letalskih družb, vsak tretji let je bil tak. Toda zgolj peščica je ponujala dostop s hitrostmi, ki so omogočale nor­malno delo. Manj kot deset od­stotkov letov ima na voljo dostop do interneta s hitrostmi, ki so primerljive z žičnim širokopasov­nim dostopom. A to se bo kmalu spremenilo. Propad ATG Pred dvema letoma je nad ko­pnim največ obetala tehnolo­gija ATG (air-to-ground), ki jo je v ZDA tržil Gogo (nekdanji Aircell), v Evropi pa se zaradi različnih regulatorjev spektral­nega prostora ni dobro prijela. Bistveni del so bazne postaje na zemlji, ki spominjajo na posta­je za mobilna omrežja, le da so večje in imajo zaradi druge va­lovne dolžine večji domet. Leta­la imajo na spodnjem delu trupa anteno, ki skrbi za komunikacijo z baznimi postajami, ki zagota­vljajo dostop do interneta na le­talu. Tehnologija je poceni in pred­vsem počasna. V najboljšem pri­meru ponuja 10 megabitov na sekundo za celotno letalo in je omejena le na področje, ki je po­krito z baznimi postajami. Nad celinskim delom ZDA to ni pro­blem, na čezoceanskih letih pa je tehnologija neuporabna. Na prvi pogled paradoksalno ATG ni uporaben, ko se letalo spusti pod 3000 metrov. Večino časa si­cer letijo nad to mejo, a pri eks­tremno kratkih letih ter seveda na začetku in koncu poleta je to problem. Kaj si o ATG mislijo letalske družbe in potniki, je pokazal American Airlines, ki je februarja lani Gogo tožil. Gogo je svoj čas obvladoval več kot 80 odstotkov trga dostopa do interneta v le­talih, a ga je konkurenca začela prehitevati. American Airlines je imel v pogodbi zapisano, da lah­ko od Gogo zahteva izboljšanje storitve ali mu odpove pogodbo, če bo konkurenca pripravila teh­nološko bistveno boljše rešitve, Gogo pa ne bo sledil. V raziska­vi so ugotovili, da 66 odstotkov Američanov pri izboru letalske­ga prevoznika upošteva možnost dostopa do interneta med letom, petina je zaradi tega celo zame­njala letalsko družbo. American Airlines je zato istočasno začel pogajanja z Viasatom, ki ponu­ja svoj satelitski sistem. Od tož­be zoper Gogo so sicer kmalu od­stopili, a Gogojev sistem ATG je kljub temu odpisan. Zmagoslavje satelitov Na koncu je American Airlines sprejel kompromisno odločitev. Viasat bo sprva opremljal letala Boeing 737 Max, Gogo pa nove Airbuse. Na koncu bosta pokri­la vsak približno polovico flo­te, a oba s satelitskim sistemom. Gogo je namreč ponudil nov sa­telitski sistem 2Ku, ki ponuja hi­trosti do 70 Mb/s na letalo. Via­satov sistem pa obljublja hitrost do 12 Mb/s na potnika. Ob tem je American Airlines potrdil, da bodo obstoječ Gogojev ATG, ki ga uporablja več kot 550 njiho­vih letal, odstranili. Nekaj letal bodo upokojili, v preostala pa bodo vgradili Viasatov, Gogojev ali Panasonicov satelitski sistem. In zakaj je American Airlines tako pomemben? Sodi med pio­nirje na tem področju, obenem pa je to največja letalska druž­ba na svetu. Sodba je torej jasna. Sateliti so dobili bitko za interne­tno povezljivost na letalih, čemur se je prilagodila industrija. Tre­nutno so največji ponudniki sa­telitskega interneta na letalih po­leg omenjenih Viasata in Gogo­ja še Inmarsat s svojim sistemom Global Xpress, Panasonic in Glo­bal Eagle Entertainment. To pa je že kar huda konkurenca. David Bruner iz Panasonica je dejal, da je trg s tem že zasičen. Na njem je po njegovem mne­nju prostora za tri, morebiti šti­ri ponudnike dostopa do inter­neta, ki bi moral vsak obvlado­vati vsaj 1500 letal, da bi se mu to početje izplačalo. Medtem ko v Evropi poteka opremljanje le­tal z internetno povezljivostjo, v ZDA zamenjujejo stare in zasta­rele sisteme (npr. Gogojev ATG). Oboje predstavlja veliko prilo­žnost, zato si poizkuša vsak po­nudnik odrezati čim večji kos po­gače. Mimogrede, predelava ob­stoječega letala, da bo lahko po­nudilo dostop do interneta, traja v povprečju tri dni. Inmarsat ponuja storitev Glo­bal Xpress (GX), ki jo sestavljajo štirje sateliti I-5 v frekvenčnem pasu Ka. Med večjimi uporabni­ki je Lufthansa, ki prav v teh me­secih intenzivno opremlja svo­ja letala z opremo za uporabo GX, ki jo bo ponujala pod ime­nom FlyNet. Cene bodo že pov­sem znosne – 3 evre za osnov­ni paket za e-pošto in tekstovna sporočila, 7 evrov za brskanje po internetu in 12 evrov za hitrost, ki omogoča tudi pretočne vsebi­ne. Na preizkusnem poletu med Hamburgom in Münchnom, ki sta ga Lufthansa in Inmarsat za novinarje pripravila marca letos, so bile hitrosti 1,4–14 Mb/s na potnika, zakasnitve pa 600– 800 milisekund. Tudi HD vsebina z YouTuba se je lepo predvajala, ne bo pa mogoče uporabljati vi­deoklicev. Lufthansa se je k sreči odločila, da to onemogoči (pred­stavljajte si polno kabino ljudi, ki kriče telefonirajo!). Lufthansa bo nadgradila vsa svoja letala do sredine prihodnjega leta. Sku­pno ima Inmarsat naročila za do­brih 950 letal, saj opremlja tudi druge družbe. Gogo ima po debaklu z ATG zdaj svoj satelitski 2Ku, za kate­rega pa satelite v glavnem naje­ma od Intelsata in SESa. Do ju­nija so 2Ku namestili v 200 letal Airbus A319, A321, A330, A340 in Boeing 737-800, 747-400. Do konca leta pričakujejo, da bo 2Ku deloval v vsaj 550 letalih. Tehnologija trenutno omogoča 15 Mb/s na potnika, a namera­vajo hitrost povečati. Novi geostacionarni sateliti Novo dobo interneta nad obla­ki je napovedal Viasat, za katere­ga je Arianespace z raketo Ariane 5 v začetku junija poslal v orbi­to 6400 kilogramov težak satelit Viasat-2. Satelit bo nad Severno Ameriko in Atlantikom ponudil dostop do interneta s kumulativ­no hitrostjo 300 gigabitov na se­kundo in seveda ne bo namenjen le letalom, temveč vsem 670.000 naročnikom, ki uporabljajo Vi­asatov satelitski internet Exede. Ti so doslej uporabljali satelit Vi­asat-1 z zmogljivostjo 140 Gb/s, ki je pokrival Severno Ameriko. Exede je dostopen tudi na letalih, in sicer ga na letih znotraj ZDA ponujajo JetBlue, United Airlines in Virgin America. Skupaj z Viasatom-2 so v or­bito poslali tudi Eutelsatov sa­telit 127B, ki bo povezljivost za­gotavljal nad Azijo in Pacifikom. Eutelsat in Viasat sodelujeta pri zagotavljanju interneta na le­talih in sta tudi ustanovila sku­pni družbi, ki bosta povezljivost ponudili tudi nad Evropo. Nad Ameriko jo bo zagotavljal Via­sat-2, nad Evropo sedem let sta­ri KA-SAT, v prihodnosti pa Via­sat-3 (več v nadaljevanju). Praktično vsi ponudniki sate­litskega interneta so se osredo­točili na geostacionarne satelite, ki letijo visoko (približno 36.000 kilometrov nad površjem), zato ima dostop do interneta prek njih zakasnitve več kot 250 mili­sekund. Viasatov izvršni direktor Mark Dankberg je že v začetku leta dejal, da so razmišljali tudi o konstelaciji več satelitov v niž­jih orbitah, a so se zamisli odpo­vedali. Viasat je pri ameriški Zve­zni komisiji za telekomunikaci­je (FCC) celo vložil zahtevo za konstelacijo 24 satelitov v sre­dnji orbiti. Toda praktično edi­na prednost bi bile nižje zaka­snitve, bi pa bil tak sistem draž­ji, manj učinkovit zaradi kopiče­nja pokritosti v polarnih regijah, kjer se orbite teh satelitov sekajo, in bolj zapleten. Prihodnost Ne pomeni pa to, da tega siste­ma nikdar ne bo. Najbliže je kon­stelacija OneWeb, ki naj bi jo se­stavljalo 648 lahkih satelitov v nizki orbiti (na višini 1200 kilo­metrov). Sateliti, ki bodo tehta­li okrog 200 kilogramov, bodo krožili v 18 orbitah in bodo v spektru Ku (12–18 GHz) pokri­vali ves svet. V začetku tega leta so celo vzniknila poročila, da naj bi OneWeb razmišljal o po­četverjenju svoje konstelacije z dodatnimi 2000 sateliti. Kaj bo iz OneWeba nastalo, bomo videli kmalu. Napoveda­li so, da bodo svoje storitve zače­li prodajati najpozneje leta 2019. Da mislijo resno, priča to, da v OneWebu delajo nekateri nek­danji googlovci, denimo Greg Wyler, ki jih je Google dobil s prevzemom O3b Networks, a so potem šli v OneWeb. OneWeb je tudi prvo podjetje, ki je dobilo dovoljenje Mednarodne zveze za telekomunikacije (ITU) za posta­vitev konstelacije satelitov, ki de­lujejo v pasu Ku in niso v geosin­hroni orbiti, temveč niže. Viasat pa se obrača že v pri­hodnost, ki jo bodo predstavlja­li trije sateliti iz družine Viasat-3. Ti bodo pokrivali ves svet, ra­zen polarnih območij (podob­no kot Inmarsatovi I-5) in bodo imeli zmogljivost več kot 1 Tb/s. Prvi satelit bo pokrival Ameriko, drugi Evropo in tretji Azijo s Pa­cifikom. Izstrelili naj bi jih v le­tih 2020–2022, tedaj naj bi tudi Inmarsat poslal v orbito svoje I-6. Celoten Viasat-3 bo stal 1,5–2 milijardi dolarjev. Inmarsat skupaj z Deutsche Telekom gradi v Evropi EAN (Eu­ropean Aviation Network), ki bo hibridni sistem, saj bo združe­val Inmarsatov geostacionarni satelit v pasu S (2–4 GHz) in ze­meljski 4G LTE s 300 baznimi postajami Deutsche Telekoma po vsej EU. Gre za komplemen­tarni sistem poleg Global Xpres­sa in prvi hibrid med LTE in sate­litskim dostopom na svetu. EAN bo omogočal dostop do interne­ta na letih znotraj EU. Pripadajoč satelit Inmarsat S-band/Hellas­-Sat 3 je predviden za izstrelitev 28. junija letos. Kakor v hotelu Lufthansa je nakazala smer, v katero bo – upajmo – šel internet na letalih. To je dostop do inter­neta za skromno pavšalno dopla­čilo, ne pa molzenje uporabni­kov po megabajtih ali urah. Svoj čas je bil tudi dostop do interne­ta v hotelih nadstandard, ki so ga drago prodajali. Danes to stran­ke jemljejo kot nekaj samoumev­nega, temu so se prilagodili tudi hotelirji. Pričakujemo, da se bo enako zgodilo tudi na nebu.. Letalski internet je tu K Potniki menijo, da pri hi­trosti 900 kilometrov na uro tudi 10 kilometrov nad tlemi ni več razlo­ga, da ne bi imeli dosto­pa do interneta. Letal­ski prevozniki so se zače­li temu prilagajati in pri­speli smo do trenutka, ko bo internetna pove­zava na letalih dejansko uporabna. Matej Huš . Inmarsatova satelita I-5 F1 in F2 Slika: Inmarsat . Dostopna točka Honeywell za Wi-Fi na letalih Slika: Lexy Savvides/CNET Kaj sledi pasu K Trenutno satelitski internet izkorišča pasove L (1–2 GHz), Ku (12–18 GHz) in Ka (26–40 GHz). Toda tu spektra ni konec, saj nad njim najdemo, recimo, pas V (40–75 GHz). V teoriji drži, da z višjo frekvenco iztisne­mo višjo prepustnost, a takih satelitov ni na obzorju. Za zdaj Ka zado­stuje potrebam, zato komercialnih satelitov za pas V ni (vojska je za ko­munikacijo med sateliti ta pas uporabljala že pred dvajsetimi leti). Ker ni satelitov, tudi ni razvoja terminalske zemeljske opreme. Dodatno teža­vo predstavlja dež, saj voda te frekvence že znatno absorbira, zato niso najprimernejše za uporabo. . Pokritost z Gogo 2Ku Slika: Gogo. Kaj pa pri nas V slovenskem prevozniku Adria Airways dostopa do interneta ne po­nujajo, niti ga ne načrtujejo, nam je povedala Špela Mivšek iz službe za odnose z javnostmi. Njihove analize so namreč pokazale, da potni­ki dostop do interenta potrebujejo šele pri letih, ki so daljši od poldru­ge ure. Ker je Adria Airways regionalni prevoznik, je povprečen let kraj­ši, je še dodala. . Pokritost z Inmarsat Global Xpress sateliti I-5 Slika: Inmarsat Kdo ponuja internet nad oblaki Na številnih letalih se med letom pojavi brezžično omrežje (tudi pri Adrii Airways), a to še ne pomeni, da je mogoč dostop do interneta. Često omo­goča le dostop do razvedrilnih vsebin na letalu, kar je rešitev za poceni le­tala, kjer nima vsak potnik svojega zaslona. V začetku tega leta je pravi do­stop do interneta ponujalo več kot 50 letalskih družb na 6000 letalih, med katerimi so nam najbliže Lufthansa, Air France, British Airways in KLM. . Zemljevid letalskih družb, ki ponujajo internet med med letom (stanje januar 2017). Slika: Letsflycheaper.co NOVE TEHNOLOGIJE UNIVERZALNA DOSTOPNOST UNIVERZALNA DOSTOPNOST NOVE TEHNOLOGIJE L L 66 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 67 Splet za vse! nformacijska doba naj bi pomenila družbeno re­volucijo, kjer naj bi do digitalnih vsebin in storitev lah­ko imeli dostop vsi, ne glede na fizično lokacijo oziroma druge omejitve. A se je kmalu izkaza­lo, da nam do univerzalne dosto­pnosti in uporabnosti manjka še veliko, predvsem zaradi vedno bolj političnega vprašanja dosto­pa do interneta, kjer je tehnolo­gija še najmanjši problem. A čeprav bi iz uvoda lahko sklepali, da je dostop do spletnih vsebin za invalide preprosto mi­sija nemogoče, se motite. Prila­goditve izpisa vsebin, navigaci­je po spletnih mestih in nekate­rih drugih prilagoditev uporabe tehnologij so na voljo, se upora­bljajo in niti niso tako drage. Ve­čji problem je zavedanje o nujno­sti takega razvoja. Avtoriteta na področju razvoja spletne arhitekture, World Wide Web Consortium (W3C), na svo­jem spletišču jasno navaja smer­nice pri razvoju spletišč z misli­jo na ljudi s senzornimi poškod­bami in opozarja na tri stopnje skladnosti – A (nizka), AA (sre­dnja) in AAA (visoka). Vsako pri­poročilo je označeno s stopnjo skladnosti, ukvarjajo pa se tako z besedili, fotografijami, multi­medijskimi vsebinami, navigaci­jo, označevanjem vnosnih polj ... Smernice na področju razvo­ja tehnologij, ki omogočajo do­stop do spletnih vsebin za ljudi z motnjami v razvoju, so na voljo, a jih razvijalci iz različnih razlogov praviloma ne uporabljajo. Veli­kokrat je problem v tem, da sple­tni projekti ne vsebujejo specifi­kacije za razvoj takih pripomoč­kov. V založbi Beletrina so v sklo­pu projekta »Razširimo obzorja kulturnega« zapisali nekaj smer­nic. Tako bi bilo treba zvočnim posnetkom zagotoviti alternati­vo prek tolmača znakovnega je­zika. Če to ni mogoče, pa podna­pisi ali transkript besedila, saj je za gluhe materni jezik le znakov­ni jezik. Tudi za slikovne in video prvine je treba zagotoviti tekstov­no alternativo in pravilno poime­novanje gumbov, vnosnih polj in vseh strukturnih elementov sple­tne strani, ki jih slepi prek bral­nika zaslona lahko zaznajo le, če so ustrezno poimenovane. Po­membno je zagotoviti tudi pred­vidljivost strukture in orientaci­je na spletni strani, logično raz­poreditev elementov in možnost različnih načinov navigacije med njimi: prek zemljevida strani, is­kalnika vsebin, prek oznak in ustreznih poimenovanj elemen­tov. Pri vnosu podatkov je treba na spletni strani zagotoviti pomoč z dodatno razlago in izpisom opi­sa napake v primeru, da podatki niso bili ustrezno vpisani. Težave povzročajo tudi časovno omeje­ne vsebine (npr. pri nakupu vsto­pnic), uporaba nenavadnih besed in kratic, ki niso razložene ali pre­vedene v slovenščino, in drugo. »Naročniki se velikokrat ne zavedajo težav, s katerimi se sre­čujejo invalidi. Čeprav so tehno­logije na voljo, so standardizi­rane in v določenih primerih za razvijalce ne predstavljajo veli­kega implementacijskega napo­ra,« pojasnjuje Živa Zupan, in­formacijska arhitektka v društvu Ljudmila, in nadaljuje, da »je to eden glavnih razlogov, da so pri­lagoditve spletišč redke in da na tem področju zadeve niso ureje­ne tako, kot bi morale biti.« Mag. Gregor Ilaš iz Slovenske­ga etnografskega muzeja v član­ku »Spletna dostopnost: na pri­meru spletne strani slovenske­ga etnografskega muzeja« poja­snjuje pravila inkluzivnega dizaj­na. »Univerzalni pristop k obli­kovanju upošteva tako imeno­vani inkluzivni dizajn. Ta je za­snovan tako, da lahko neko sto­ritev ali izdelek brez dodatnih sprememb ali prilagoditev upo­rablja kar največ ljudi,« pojasnju­je Ilaš in nadaljuje, da »to pome­ni domišljeno in preprosto obli­kovanje in upoštevanje spletnih standardov. Pri nastajanju sple­tnih strani je tako treba upošte­vati kar največ različnih potreb oziroma ovir: slušne, vidne, gi­balne, kognitivne.« Ilaš opozarja, da je tudi na tem področju nujno sprejemati kom­promise, ki morajo biti v služ­bi funkcionalnosti. »Zavedali smo se, da bo sicer težko ustva­riti spletno stran, ki bi bila pri­lagojena vsem kategorijam ljudi na vseh ravneh, ker je določena vsebina namenjena točno do­ločenim ljudem (denimo subti­len umetniški video je nemogo­če pretvoriti v nadomestno bese­dilo), a je mogoče narediti tako stran, ki je dostopna v večini si­tuacij in omogoča nadomestne vsebine, kot so besedilo, video z znakovnim jezikom ali avdio opis,« pojasnjuje in poudarja, da je »pomembno, da so vse osnov­ne informacije dostopne vsem, posebne informacije pa poseb­nim ciljnim skupinam.« Na tem področju se zadeve premikajo tudi v politični areni. Evropski parlament je lani po­trdil zakonodajo, s katero drža­vam članicam nalaga, da bodo morale biti spletne strani in apli­kacije upravnih organov, bolni­šnic, sodišč in drugih v javnem sektorju v skladu z novo zakono­dajo enostavno dostopne vsem uporabnikom. Direktiva o dostopnosti sple­tišč in mobilnih aplikacij orga­nov javnega sektorja, ki je že usklajena s Svetom, naj bi pred­vsem invalidnim in starejšim uporabnikom olajšala dostop do medijskih vsebin, obrazcev in plačil na spletnih straneh javnih ustanov. »S to zakonodajo bomo zago­tovili dostopnost e-uprave vsa­komur, tako kot morajo biti vsem dostopne javne zgradbe. Vpraša­nje spletnih strani v javnem sek­torju je torej rešeno, a internet je več, kot le vladne strani in apli­kacije. Reformo je treba izve­sti tudi v zasebnem sektorju, pri bankah, televizijskih postajah in v zasebnih bolnišnicah. Upam, da bomo kmalu sprejeli evropsko zakonodajo o dostopnosti ter s tem omogočili polno dostopnost javnih in zasebnih storitev za vse državljane,« je poudarila poroče­valka Dita Charanzová. Tablica za slepe in slabovidne Podobno razmišljajo v podje­tju 4Web, kjer razvijajo rešitev za slepe in slabovidne, ki bi radi uporabljali tablice in zaslone na dotik. »Feelif je tehnologija, s ka­tero slepim in slabovidnim omo­gočamo, da čutijo oblike na za­slonu tablice,« pojasnjuje direk­tor Željko Khermayer. Trenu­tno deluje samo na platformi Android iz preprostega razloga – tablice iPad nimajo vgrajenega vibratorja, ki je ključen za upo­rabnost Feelifa. Rešitev Feelif je sestavljena iz senzorne mrežice, ki jo nalepi­mo na zaslon naprave, in poseb­ne programske rešitve, ki teče na tablici. Uporabnik s prstom drsi po mrežici in prek vibrira­nja tablice in zvočnih signalov ve, kje in kaj je izrisano na za­slonu. »Poleg tablice razvijamo tudi odprto platformo, s kate­ro bomo omogočili drugim raz­vijalcem, da z našo tehnologijo razvijajo aplikacije oziroma vse­bine, ki bodo na voljo uporabni­kom s senzornimi ovirami,« še dodaja Khermayer. Eden od izzivov razvoja tehno­logij, ki bodo ljudem z motnjami v razvoju pomagale pri uporabi informacijskih tehnologij, so za­gotovo stroški razvoja. »Sloveni­ja sama ni dovolj velika, da bi se razvoj izplačal, če gledamo glo­balno, pa je po svetu 500 milijo­nov slepih, ki bi jim s tem izdel­kom rešili težave,« ocenjuje Želj­ko Khermayer. S tem se strinja Živa Zupan, ki opozarja, da od­sotnost komercialnega razloga ne bi smela biti ovira za omogo­čanje univerzalnega dostopa do spletnih vsebin. Težava ni v tehnologiji Področje je za odtenek bolj urejeno pri klasičnih elektron­skih medijih (televizija in radio), kjer že več let potekajo različni projekti in pobude Evropske uni­je in države Slovenije, predvsem pa se javni zavod RTV Sloveni­ja z različnimi prijemi trudi pri­lagajati oddaje, medtem ko ko­mercialne televizije na tem po­dročju zaostajajo. Kritiki na področju izvaja­nja prilagoditev opozarjajo predvsem na nedoslednosti pri izvajanju predpisov. »Glavni ra­zlog za slabo stanje dostopnosti programskih vsebin je, da vlada in pristojna ministrstva niso za­gotovili učinkovitega izvajanja 13 zakonodajnih, upravnih in drugih ukrepov za odpravljanje diskriminacije in zagotavljanje enakopravne dostopnosti. Prav tako niso zagotovili učinkovite­ga nadzora nad izpolnjevanjem sprejetih zakonskih obveznosti in izvajanjem ukrepov,« piše dr. Dušan Caf, nekdanji predsednik Sveta za elektronske komunika­cije. Tako kot ponavadi se tudi na področju prilagajanja spletnih vsebin izkaže, da je največji pro­blem predvsem pomanjkanje za­vedanja tega izziva in ne odso­tnost tehnoloških rešitev. Po­dročje nemara res ni komercial­no zanimivo, oziroma ne prinaša dobičkov, a se moramo zavedati, da se odprtost in kakovost druž­be merita po tem, kako dobro se znamo prilagajati in vključevati vse svoje pripadnike. . I Posebnosti posameznih skupin ljudi s senzornimi poškodbami (vid, sluh, gibala) in tistih z motnja­mi v duševnem razvoju zahtevajo široke in hkra­ti zelo različne prilagodi­tve izpisa digitalnih vse­bin, prilagoditve s po­dročja vnosa ukazov in drugih podrobnosti upo­rabniške izkušnje, obe­nem pa razvoj tehno­logij ni komercialno za­nimiv in prinaša visoke stroške nakupa za konč­ne uporabnike. Domen Savič s Če ste iz uvoda sklepali, da je dostop do spletnih vsebin za invalide preprosto misija nemogoče, se motite. . V slovenskem podjetju 4Web so razvili Feelif, tehnologijo, ki slepim in slabovidnim omogoča, da čutijo oblike na zaslonu tablice. . Bralniki zaslona. Z bralniki si slepi in slabovidni pomagajo pri prebiranju vsebin. Bralnik prebere vsebino spletnega mesta in jo upo­rabniku posreduje prek zvočnika oziroma slušalk. Boljši bralniki dajejo uporabniku možnost izbire besedila, ki ga želi prebrati. . Braillove tipkovnice. Slepi uporabniki lahko z Braillovo tipkov­nico vnašajo besedilo in ukaze za programe. Na voljo so tudi različice tipkovnice s premikajočimi se deli, s katerimi lahko slepi tudi prebira­jo vsebino v spletu. . Tehnologije povečevalnega stekla. S temi tehnologijami sko­raj slepi lahko povečajo velikost besedila, povečajo kontrast zaslona oziroma kako drugače naredijo besedilo bolj berljivo. . Navigacija z usti. Tehnologija omogoča gibalno prizadetim, da po spletu krmarijo z vmesnikom, ki ga upravljajo z usti. . Miška brez rok. Tehnologija omogoča, da uporabnik kazalec po zaslonu premika s pogledom, ki ga skenira kamera, priklopljena na ra­čunalnik. . Navigacija z glasom. Uporabnik lahko z glasom prek mikrofona upravlja napravo, ki njegov glas pretvarja v napisano besedilo. TEHNOLOGIJE 6 tehnologij za univerzalen dostop s »Feelif je tehnologija, s katero slepim in slabovidnim omogočamo, da čutijo oblike na zaslonu tablice.« . Željko Khermayer, direktor podjetja 4Web. Če upravljate spletno mesto, potem vam bodo morda koristile osnov­ne informacije s področja prilagajanja spletišč za vse uporabnike. Ve­čina prilagoditev je tehnično nezahtevnih in ne predstavlja večjih stro­škov za izvedbo. . Kontrast. Spreminjanje kontrasta pomaga predvsem slepim in sla­bovidnim, ki tako lažje berejo vsebino. . Povečanje črk. Povečava črk slepim in slabovidnim omogoča lažje branje in razumevanje vsebine. . Odstavki. Razbijanje besedila in oblikovanje smiselnih odstavkov uporabnikom pomaga pri navigaciji in branju. . Animacije. Animacije in druge spletne dekoracije so v določenih primerih moteče že za uporabnike brez omejitev, kaj šele za tiste, ki morajo pri branju premagovati dodatne ovire. . Označevanje slik. Označevanje slik z opisi bo slepim in slabovi­dnim pomagalo pri hitremu razumevanju in pregledovanju spletnega mesta, saj bo opise lahko prebral vmesnik za branje spletnih vsebin. PRILAGODITVE Osnovne prilagoditve . RTV Slovenija svoje poslanstvo informiranja jemlje zelo resno. Zgledi dobro prilagojenih spletnih mest Spletno mesto eUprava e-uprava.gov.si Spletno mesto Slovenskega etnografskega muzeja www.etno-muzej.si Spletno mesto Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije www.zveza-slepih.si W3C standardi www.w3.org/standards/webdesign/accessibility . Čez slovensko eUpravo velikokrat rečemo kakšno pikro, a spletna stran sodi med dobro prilagojene. NOVE TEHNOLOGIJE KUPOVANJE PREPOZNAVNOSTI KUPOVANJE PREPOZNAVNOSTI NOVE TEHNOLOGIJE L L 70 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 71 Kitajske farme in mobilne igre podobni temi smo pisali že pred štirimi leti (Pri­jatelji naprodaj, Moni­tor 06/13). Tedaj smo ugotavlja­li, da je za nekaj centov po kosu mogoče kupiti na tisoče sledilcev na Twitterju in všečkarjev na Fa­cebooku. Da to ni neka obskurna praksa, je pokazalo celo ameri­ško ministrstvo za zunanje zade­ve, ki je v letih 2011–2013 za na­kup všečkarjev na Facebooku za­pravilo 630.000 dolarjev. Indijci so se specializirali za re­ševanje vnosov CAPTCHA, s ka­terim sistemu dokazujemo, da smo človek, ne računalniški ro­bot, Kitajci pa za prodajo sledil­cev in podpornikov. Izkazalo se je, da imajo tudi največji in naj­bolj priljubljeni računi na Twit­terju (denimo Justin Bieber ali Lady Gaga) tretjino ali še več la­žnih sledilcev. Ne ker bi jih bili kupili, temveč ker roboti in av­tomatski sledilci sledijo tudi tem računom, da so videti vero­dostojnejši in svoje storitve laže prodajajo. V štirih letih se je v računalni­štvu precej spremenilo, v člove­ški naravi pa praktično nič. Še vedno želimo biti vidni, prizna­ni in predvsem kaj zaslužiti. Že pred štirimi leti so bili pametni telefoni priljubljeni, danes pa sta Android in iOS največji platfor­mi na svetu. Lani novembra se je na primer prvikrat zgodilo, da je spletni promet z mobilnih na­prav presegel promet z osebnih računalnikov. Že leto prej je šte­vilo iskanj po Googlu z mobilnih naprav prehitelo število preosta­lih iskanj, na lanski črni petek pa so tudi nakupi z mobilnih naprav prehiteli tiste z osebnih računal­nikov. Skratka, mobilne napra­ve uporabljamo čedalje pogoste­je za čedalje več opravil. Mobilne igre so velika uspešnica Mednje sodi tudi igranje iger. Industrija iger za mobilne napra­ve je lani obrnila 40 milijard do­larjev, od česar je največji kos, 25 milijard dolarjev, odpadel na Azijo. V ZDA so za to porabili se­dem milijard dolarjev, v Evropi pa skoraj šest. Kar 75 odstotkov prihodkov v Applovem App Sto­ru se ustvari z igrami. Igričarska industrija je lani z mobilnimi na­pravami ustvarila že 37 odstot­kov vseh prihodkov, kar ni prese­netljivo, saj ljudje v povprečju 43 odstotkov časa na mobilnih na­pravah porabijo prav za igranje iger, je Mediakix ugotovil maja letos. Če se postavimo v kožo tipič­nega razvijalca iger za mobil­ne platforme, se zdi ta statisti­ka čudovita. A tako se samo zdi, v resnici je stvarnost zelo okru­tna. Ko pišemo o industriji, ima­mo v mislih točno to. Veliko ve­čino prihodkov poberejo velike hiše, za garažne pisce iger, ki sa­njajo o bogastvu, ker so napisali čudovito igro, pa ostanejo zgolj drobtinice. Težave namreč povzroča na­slednja statistika: vsak dan se v Applovi in Googlovi spletni trgo­vini aplikacij znajde več kot 500 novih iger, število pa se še veča. To pomeni, da se vsako leto po­javi 200.000 novih iger. Da bi si to številko lažje predstavljali, po­vejmo, da so v celotni zgodovini konzol izdali okrog 13.000 iger. V skoraj štirih desetletjih, vse od Atarija naprej, je torej izšlo toli­ko iger, kot se jih zdaj na mobil­nih platformah pojavi na mesec. Vsak. Če želi avtor z igro kaj zasluži­ti, je predpogoj, da jo sploh kdo uporablja. Šele tedaj bo dana možnost, da se izkaže genialnost ali pa slabost njegovega umotvo­ra. Med 500 novimi igrami na dan je to sila težko. Igre oziro­ma nasploh aplikacije, ki je ni na seznamu Top 100, z vidika upo­rabnika ni. Ne bo je našel, ne bo je preizkusil in zagotovo ne bo v njej pustil niti centa. Google in Apple v svojih sple­tnih trgovinah visoko prikazujeta aplikacije, ki so »priljubljene« ali »visoko ocenjene«. Do tja vodi tr­nova pot, načina pa sta dva. Če si aplikacijo prenese veliko ljudi in o njej napišejo dobre komentarje in jo visoko ocenijo, se bo prebi­la visoko. Druga možnost je Goo­glu ali Applu plačati za izposta­vitev aplikacije. Prvi način je za nove avtorje in aplikacije znan­stvena fantastika, drugi pa tudi ne omogoča zanesljivega prebo­ja. Tako Google kot Apple se tru­dita in izpostavljata (Featured) tudi nove igre neodvisnih razvi­jalcev (indie games), a vsi vedo povedati, da je na obeh platfor­mah zelo težko doseči kakršno­koli vidnost. Celo teže kot na Ste­amu. Apple in Google pač pro­movirata aplikacije, ki bodo po njunem mnenju dolgoročno pri­nesle največ prihodkov za celo­tno platformo. To pomeni, da mora aplikacija imeti potenci­al za veliko prihodkov, obenem pa morata skrbeti za kolikor toli­kšno raznolikost platforme. Svo­jo nišo so zato tu našle kitajske farme za prodajo klikov, všečk­ov in ocen. Kitajske farme Ni človeka, ki ob branju recen­zij ali ocen kakšne aplikacije ni kdaj pa kdaj skomignil z rame­ni in se vprašal, kdo neki piše te nepovezane stavke v polomlje­ni angleščini ali kako lahko ima hroščata aplikacija povprečno oceno 4,7. Odgovor je preprost – ker tega niso zapisali ali ocenili uporabniki, temveč kitajski pla­čanci. Maja je po internetu zaokro­žil ruski posnetek, na katerem se je neimenovani ruski novinar sprehodil po eni izmed kitajskih farm za pridelovanje klikov. Na posnetku so vidna stojala z ne­skončnimi policami telefonov, ki so priključeni na napajanje in prek katerih neutrudno zbira­jo klike ter oddajajo recenzije in ocene. Po grobi oceni je na taki farmi okrog 10.000 telefonov, vsak s svojo kartico SIM. Tako nekoliko primitivno oblikovanje je potrebno, ker tako zagotovi­jo, da imajo telefoni različne na­slove IP in številko IMSI, s čimer so njihovi kliki in všečki videti le­gitimni. Če bi vso to opremo po­ganjali v emulatorju v osebnem računalniku, bi zaradi enakih naslovov IP (resda jih je mogo­če potvarjati (spoofing), a ima to svoje omejitve) algoritmi za za­znavanje prevar prej ugotovili, da je nekaj narobe. Apple se na­mreč odločno bori proti posne­movalnikom, ker je z njimi mo­goče oddajati lažne ocene. Kitaj­ci so resda pokazali, da gre tudi brez tega, le da tak pristop terja nekoliko več truda. Kje stojijo te farme, Kitajci lju­bosumno skrivajo, saj obratu­jejo na meji dovoljenega. Četu­di jih na rodnem Kitajskem ne bi preganjal nihče, se skrivajo zlasti pred Googlom in Applom. Ne gre toliko za kazenski pre­gon kot za preprosto dejstvo, da želijo delovati prikrito, »pod ra­darjem«. Apple in Google sta na­mreč skupaj z drugimi podje­tji vseskozi na preži za takim iz­igravanjem in vse odkrite prime­re prevar redno brišeta. A že kratek sprehod po prilju­bljeni kitajski spletni tržnici Ta­obao razkrije, da je termin »ma­nipulacija ranga v spletni trgovi­ni aplikacij« zelo priljubljen, po­nudba pa razširjena. Večinoma je navedena cena en juan. To z drugimi besedami pomeni, da je končna cena odvisna od poga­janj. Da bi aplikacijo spravili med 10 najpriljubljenejših, je predla­ni stalo 250.000 dolarjev na me­sec. To je seveda visok znesek, a cilj Top 10 je izjemno smel. Pre­cej laže in zato ceneje se je uvr­stiti med prvih 100, kar je tudi cilj večine piscev aplikacij in iger. Za 4400 dolarjev se prodajajo paketi 10.000 prenosov aplika­cije, 500 ocen s petimi zvezdica­mi in 500 recenzij s petimi zvez­dicami. Posamezen prenos apli­kacije pa je mogoče kupiti že za pet centov. Seveda nakup zadostnega šte­vila prenosov in recenzij, ki apli­kacijo ali igro potisnejo med pr­vih 100, ni jamstvo za uspeh. Zmotno bi bilo trditi, da s tem piscem uspeva z zanič aplikaci­jami. Zaradi nenehnega dotoka novih se v Top 100 slab material ne obdrži. V resnici take mani­pulacije zgolj ustvarijo možnost, da pravi uporabniki aplikaci­jo sploh vidijo in začnejo upora­bljati. Vsaj tako pojasnjujejo po­nudniki storitev. Na neki način torej pripravijo startni položaj, od tu pa je vse odvisno od kako­vosti aplikacije. Pravzaprav ka­kovost niti ni pravi izraz, temveč od njene priljubljenosti, torej od preprostega dejstva, kako do­bro zadovoljuje potrebe uporab­nikov in kako všeč jim je zaradi tega. Nič ni, kot se zdi V internetu ni torej nič, kot se zdi na prvi pogled. Zato tudi so strani kot ReviewMeta in Fa­keSpot, ki so namenjene prav prepoznavanju lažnih recenzij. Tisoči ali milijoni prenosov, ocen ali celo komentarjev so prav lahko lažni, čeprav se Google, Apple, Facebook in drugi trudi­jo iztrebiti plevel. Po eni strani je zaradi tega življenje razvijalcev in piscev težje. Po drugi strani pa lahko našo nečimrnost potolaži­mo, da četudi ima konkurenca na tisoče prenosov in komentar­jev, to še ne pomeni, da ima tudi toliko uporabnikov.. O Na Kitajskem je mogo­če kupiti vse. To zajema tudi všečke, klike, recen­zije, prenose aplikacij in tako naprej. O cenah in pogojih se javno ne go­vori, vidni pa so rezulta­ti te kitajske podjetnosti. Razvijalci aplikacij in iger za mobilne platforme jih uporabljajo, ker vča­sih druge možnosti za iz­postavitev svojega dela skorajda nimajo. Matej Huš . Za večjo verodostojnost je včasih potrebna človeška interakcija. Slika: Weibo anje o dobrem zaslužku z mobilnimi igrami ali celo astronom­skem dobitku ob prevzemu s strani kakšnega velikega podje­tja za veliko večino piscev ostajajo zgolj to – sanje. Vzemimo precej optimističen scenarij. Skupina treh razvijalcev je v enem letu raz­vila odlično igro, ki jo Apple ob izidu postavi med izpostavljene (Featu­red). Zaradi tega jo kupi 150.000 uporabnikov (zelo optimističen sce­narij) in zanjo odštejejo vsak tri evre. Če upoštevamo, da si Apple od­grizne skoraj tretjino, smo dobili 300.000 evrov. Ko odštejemo stro­ške oglaševanja in razvoja, ugotovimo, da je razvijalska trojka zaslužila manj, kot bi v letu dni redne službe. Zaradi tega so precej bolj priljubljene freemium (F2P free-to-play, IAP in-app purchases) igre, ki so sicer brezplačne za osnovno igranje, a kmalu ugotovimo, da brez dodatnih nakupov bonbončkov v aplikaci­ji ne moremo kaj dosti. V teh igrah večina igralcev sicer ne plača niče­sar, manjši del (3–4 odstotke v letu 2016) pa plača precej več od zgoraj omenjenih treh dolarjev. Dodatni bonus za razvijalce je tudi skalabil­nost tega pristopa, saj lahko plačljivo igro prodajo samo enkrat, potem pa do naslednje večje različice ne, v freemium pa igre lahko nenehno dodajajo nove plačljive dodatke in molzejo igralce. A tudi te igre imajo isti problem – dokler jih igralci ne opazijo, so za avtorje neuporabne. ZASLUŽKI Neizprosna matematika mobilnih iger S . Na podobnih stojalih je na tisoče telefonov, ki na kitajskih farmah oddajajo klike, ocene in recenzije. Slika: EnglishRussia1 Razviti kitajski trg Kitajski trg mobilnih iger je precej bolj razvit od zahodnega. Pisci se na zahodu bojujejo za uporabnike na dveh velikih tržnicah, na Kitajskem pa je spletnih tržnic več. Na njih založniki delujejo kot posredniki med raz­vijalci iger in kupci, ki ponujajo podporo in oglaševanje. Pisec igre na Ki­tajskem pripravi delujoč prototip, potem pa založniki odkupijo pravico zanjo, s čimer dobi avtor kapital za dokončanje razvoja, kasneje pa tudi delež od zaslužka. Tam je zahodni model neodvisnih (indie) razvijalcev, ki spišejo igro v izolaciji, potem pa jo izdajo in upajo na najboljše, pre­cej redkejši. NASVETI NASVETI ZA APPLE NASVETI ZA APPLE NASVETI = = 72 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 73 red leti je bila izdelava spletne strani stvar pro­fesionalcev, ki so za re­snejše izdelke potrebovali po­sebno programsko znanje. Delo je terjalo veliko časa, zato so mo­rali naročniki poslovnih spletišč na široko razvezati mošnjiček. Danes lahko odlično in zmoglji­vo spletno stran s sistemom CMS naredi vsakdo. Sistemi za ureja­nje spletnih vsebin so brezplač­ni, zmogljivi, prilagodljivi, raz­širljivi in ponavadi prevedeni v domač jezik, tudi v slovenščino. Ker bi radi ustvarjanje spletnih strani približali čim širšemu kro­gu ljudi, bomo v Maca namestili WordPress. WordPress je odprtokodni sis­tem, ki uporabnikom omogo­ča postavitev in urejanje sple­tne strani. Nastal je leta 2003 kot pripomoček za ustvarjalce spletnih dnevnikov. Čeprav je odrasel v veliko več kot CMS za bloge, je to funkcionalnost obdr­žal do danes. WordPress je sve­tovno znana in najbolj priljublje­na platforma, ki poganja četrti­no vseh spletišč na svetu, s šte­vilnimi profesionalnimi izdel­ki vred. Osnovna funkcional­nost sistema CMS WordPress je brezplačna, nabor zmožnosti za­vidljiv. Po potrebi ga razširimo s tako imenovanimi vtičniki (Plu­gin), ki nam odprejo popolnoma nov svet, saj praktično ni zmo­gljivosti, ki je ne bi mogli doda­ti. Med vtičniki najdemo dodat­ke, ki nam omogočijo dodaja­nje raznih kontaktnih obrazcev, prikaznih oken, drsnikov, gum­bov za deljenje vsebin v družab­nih omrežjih, sistemov za pla­čevanje ali rezervacije, pošilja­nje elektronske pošte in še kaj. Možnosti je veliko, edina prava omejitev je domišljija razvijal­cev. Podobno je z grafično podo­bo. Uporabnikom je na voljo ve­liko vnaprej pripravljenih pre­dlog (Template), s katerimi v hipu spremenimo videz našega spletišča. Tako pri predlogah kot vtičnikih velja, da jih je veliko na voljo zastonj, a je za naprednejše običajno treba plačati. WordPress je razvoj spletnih strani približal vsakomur, ki za lastno spletišče ne potrebuje dru­gega kot minimalen vložek v po­dobi registracije domene in sple­tnega gostovanja ter malo truda s študiranjem številnih priročni­kov o delu z najbolj razširjenim sistemom CMS na svetu. Izde­lave spletne strani se tako zlah­ka loti povsem običajen človek in ne zgolj eden izmed posebne­žev, ki imajo osebnostne lastno­sti spletnih mojstrov iz devetde­setih let, ki so spletišča kovali še v jeziku HTML. Čas je, da se so­dobnim spletnim mojstrom pri­družimo tudi sami. Jabolčno testno okolje WordPress uporablja na mi­lijone ljudi, zato mnogi izmed njih prej ali slej pokukajo v ozad­je sistema, popravijo tu in tam kaj v kodi ter prilagodijo delova­nje nastajajočega spletišča svo­jim željam. Težava nastopi, ko zaradi neprevidnosti pri eksperi­mentiranju odpove celotna sple­tna stran. Rešitev je raba testne­ga okolja, na Macu nam ga po­maga ustvariti brezplačna apli­kacija MAMP. Slednja uporabni­ku omogoča krajevni razvoj sple­tnih vsebin, urejanje in upora­bo spletišča v simuliranem sple­tnem okolju brez potrebe po po­vezavi z internetom. Kratica v imenu aplikacije MAMP pred­stavlja njene štiri osnovne gra­dnike, Applov računalnik Mac z operacijskim sistemom macOS, odprtokodni spletni strežnik Apache, najbolj razširjeno zbir­ko podatkov na svetu, MySQL, in programski jezik PHP, v kate­rem je spisan WordPress. Vse šti­ri komponente sestavljajo krajev­ni spletni strežnik, s katerim lah­ko učinkovito testiramo spletne strani, ne da bi jih poprej zares objavili v internetu. Spletne strani živijo v stre­žnikih po vsem svetu, ki so programirani tako, da nam ob posamezni zahtevi postrežejo želeno vsebino. Vsakič, ko obi­ščemo določeno spletno stran, jo strežnik iz baze pošlje v okno krajevnega spletnega brskalni­ka. Naši računalniki niso strežni­ki, saj praviloma niso povezani neposredno v splet, temveč jim internet zagotavlja izbrani po­nudnik. Ker je MAMP nameščen v krajevnem računalniku, lahko vsebino vidimo samo mi. Nave­za štirih gradnikov seveda omo­goča tudi razdajanje vsebin zu­nanjim obiskovalcem, a za po­trebe našega članka je dovolj, če vemo, da bomo pri izdelovanju strani, dodajanju novih zmožno­sti, spreminjanju funkcionalnosti in drugih, za celovitost spletišča potencialno nevarnih postopkih privzeto sami. Ko je (zares) pre­prosta namestitev skupka pro­gramov MAMP končana, v okolje dodamo kopijo urejevalnika vse­bin WordPress. Spletni dnevnik za vse S spletne strani WordPress.org prenesemo zadnjo kopijo pro­gramske opreme WordPress, po želji si omislimo prevedeno raz­ličico v slovenščini, nato v razi­skovalcu Finder odpremo ime­nik z imenom uporabnika sis­tema macOS in v njem ustvari­mo mapo Sites. Na področju Si­tes ustvarimo mapo WordPress in vanjo prepišemo datoteko ZIP z namestitvijo izbrane različi­ce CMSa, nato med aplikacijami Applications poiščemo poprej na­meščeni MAMP in ga zaženemo. Na pozdravnem zaslonu izbere­mo gumb Preferences, se poma­knemo na zavihek Ports in po že­lji spremenimo vhodna vrata za splet in zbirko podatkov na 80 in 3306. Sami nismo komplicirali in smo vrednosti pustili na privzetih višinah (8888 in 8889). V naslednjem koraku na­stavimo področje, kjer bodo v krajevnem strežniku prebiva­le spletne strani, izberemo za­vihek Web Server, se prepriča­mo, da je označen strežnik Apa­che in programu pokažemo pot do poprej ustvarjenega uporab­niškega imenika Sites/Word­Press. Po pritisku na gumb OK bo MAMP ostal nameščen na pr­votnem mestu, spremenilo se bo zgolj področje, kjer bo iskal spre­tno vsebino. Če smo pravilno sle­dili navodilom, se bosta ob izbi­ri akcije Start Servers obarvala gumba Apache Server in MySQL Server in se odprla spletna stran s trenutno sestavo strežnikov, če se ne, pa jo ročno zaženemo z gumbom Open WebStart page. Pripravljeni smo na namesti­tev krajevne kopije sistema CMS WordPress. Preden zaženemo namestitve­no datoteko in WordPressu naj­demo nov dom, moramo pripra­viti vse potrebno za dostojno do­brodošlico. Slednja je dokaj od­visna od zbirke podatkov. Vsa spletišča, ustvarjena s platformo WordPress, uporabljajo odprto­kodno zbirko MySQL, v naspro­tnem primeru za izdelavo pre­proste statične strani zbirke ne potrebujemo. Pri delu z Word­Pressom nam zbirk ni treba razu­meti do potankosti, vedeti mora­mo le, da se vanje shranjuje vse­bina spletnih strani in aplika­cij, uporabniška imena, besedi­la objav, komentarji, slike in dru­go. Zbirko s skupkom programov MAMP nastavljamo z aplikacijo phpMyAdmin, do katere pride­mo tako, da poljubni spletni br­skalnik usmerimo na naslov lo­calhost:8888/phpMyAdmin/. Na srečo je vmesnik phpMyAd­min poslovenjen, tako da bo delo z njim povprečnemu Sloven­cu lažje. Novo zbirko ustvarimo tako, da izberemo zavihek Zbir­ke podatkov, v polje Ustvari zbir­ko podatkov vpišemo ime, ki naj bo v povezavi z nastajajočim spletiščem, da se bomo v prime­ru kasnejše gneče znali orienti­rati, in namero potrdimo z gum­bom Ustvari. Ko je zbirka podatkov pripra­vljena za WordPress, se lotimo namestitvene datoteke, ki ždi v uporabniškem imeniku Sites/WordPress v obliki ZIP. Datote­ko z dvoklikom najprej razširi­mo, nato imenik wordpress pre­imenujemo skladno z ustvarjeno zbirko. Znotraj imenika poišče­mo datoteko wp-config-sample.php, jo odpremo v poljubnem urejevalniku besedila in popra­vimo vnos database_name_here na ime zbirke, ustvarjene v apli­kaciji phpMyAdmin. Poleg ime­na zamenjamo še vnosa userna­me_here in password_here s pri­vzetim uporabniškim imenom in geslom zbirke podatkov, ki se glasi root, datoteko wp-config­-sample.php shranimo in prei­menujemo v wp-config.php. Namestitev zaženemo tako, da brskalnik usmerimo na na­slov localhost:8888/ime_spleti­šča (v našem primeru s slik je to teniskamp). Če smo vse opravi­li skladno z navodili, nas priča­ka slovita petminutna namesti­tev, kjer je najpomembnejša na­loga, da si izberemo poljubno uporabniško ime in čim varnej­še geslo za dostop do nadzorne plošče sistema WordPress. Takoj po namestitvi obiščemo naslov localhost:8888/teniskamp/wp­-admin/, kjer je teniskamp ime našega spletišča in kjer poslej prebiva nadzorna plošča, v kate­ri bomo preživeli levji delež sple­tnega razvijanja. Nujni prvi koraki V testnem okolju se dobese­dno lahko izživljamo, delujočo stran shranimo na varno mesto, kopiji pa po želji spremenimo vsak delček kode. Ko smo z iz­delkom zadovoljni, ga delimo s svetom. Preden spletno stran, narejeno s platformo WordPress, objavimo v živo, je priporočlji­vih nekaj sprememb, na katere začetniki navadno pozabijo. Pri­vzeto uporabniško ime v sistemu WordPress je admin. Če ga ne spremenimo, olajšamo delo ne­pridipravom, ki ob pomoči naše neprevidnosti lažje vdrejo v sple­tišče. Z uporabo raznih program­skih pripomočkov preizkušajo najrazličnejša gesla v kombinaci­ji s privzetim uporabniškim ime­nom, dokler se jim enkrat ne po­sreči. Zatrimo njihove ideje v kali in zaprimo vhodna vrata s spre­membo privzetega uporabniške­ga imena! Podobno priporočljivo je spremeniti tudi slogan spleti­šča, ki ga najdemo v nastavitvah WordPressa Nastavitve/Splošne nastavitve/Slogan in se upora­blja za kratek opis spletne stra­ni. Če vrednost te nastavitve pu­stimo nespremenjeno, bo Google pri indeksiranju strani upošteval privzeto sporočilo, ki se glasi Še eno spletišče WordPress/Moj WordPress blog. Po namestitvi WordPressa se na spletni strani prikaže vzorč­na vsebina (Sample Page, Sam­ple Post). Čeprav jo med ustvar­janjem spletne strani skrijemo, to ni dovolj. Če vzorčne vsebine ne izbrišemo, jo najdejo spletni paj­ki iskalnikov, to pa slabo vpliva na uvrščenost spletišča med re­zultati iskanj. Vzorčno vsebino najdemo v upraviteljskem delu WordPressa med Prispevki (Po­sts) in Stranmi (Pages). Prepo­znavnost spletne strani razši­rimo z uporabo ikone favicon. Gre za majhno sličico ob naslovu spletne strani na vrhu brskalni­ka. Favicon spletišču na platfor­mi WordPress dodamo z nastavi­tvijo Videz/Prilagodi/Identiteta spletišča/Ikona spletišča. Del op­timizacije spletne strani je struk­tura trajnih povezav. V osnovi ima WordPress trajne poveza­ve vezane na ID prispevka oziro­ma strani, to pa ni prijazno ne do obiskovalcev ne do spletnih paj­kov iskalnikov, ki pri razvrščanju iskalnih rezultatov upoštevajo tudi strukturo povezav. V nasta­vitvah Nastavitve/Trajne poveza­ve/Struktura po meri zato vnese­mo vrednost /%postname% in težavo nemudoma odpravimo. Grafične predloge so velika prednost sistema CMS Word­Press, saj z njimi v hipu spre­menimo videz spletišča. Na vo­ljo je veliko brezplačnih pre­dlog, ki za običajne potrebe pov­sem zadostujejo, veliko pa je pla­čljivih. Z njimi bo stran videti še bolj profesionalno. Žal se pod krinko predlog v WordPressu na stran hitro pretihotapijo zli­kovci, ki naše spletišče zlorabi­jo za širjenje zlonamernih pove­zav. Da bi bili pred njimi varni, uporabljamo zgolj preverjene grafične predloge in si plačlji­vih ne omislimo ob pomoči pri­ljubljenih torrentov. Pri izbiranju grafične predloge si nujno ogle­damo demo različico z dodanimi vzorčnimi vsebinami, slikami in drugimi elementi, saj bomo tako najlaže in najhitreje videli, kaj vse nam predloga omogoča. Med pomembnejšimi stvarmi pri vzdrževanju lastnega sple­tišča je komunikacija z obisko­valci. Večina grafičnih predlog poskrbi zanjo s preprostim na­vajanjem stika v obliki elek­tronskega naslova ali telefon­ske številke. Številni uporabniki WordPressa mislijo, da je to do­volj. Ker je za WordPress na vo­ljo precej brezplačnih vtičnikov, ki omogočajo enostavno ume­ščanje kontaktnega obrazca na stran, je takšno ravnanje nespre­jemljivo. Marsikomu se ne ljubi iskati elektronskega naslova in odpirati programa za elektron­sko pošto, veliko lažje mu je po­slati sporočilo prek obrazca na strani. Enako nadležen je obisk počasne spletne strani, na kate­ri mrgoli (prostorsko) prevelikih fotografij. Za hitrost nalaganja poskrbimo z uporabo optimizi­ranih slik, primernih za objavo v spletu. Poleg obiskovalcev nam bodo hvaležni iskalniki, ki se od­dolžijo z višjo uvrstitvijo spleti­šča med zadetki iskanja. Ker so strani WordPress dinamične, se vsebina iz zbirke ustvarja spro­ti in prometni zamašek na strani nam lahko predstavlja tudi veli­ko število obiskovalcev. Poveča­nega obiska se lotimo s predpo­mnjenjem, ki omogoča izdelavo statičnih strani za hitrejše prika­zovanje spletne vsebine, saj ve­dno vnovično generiranje celo­tne vsebine in ponavljajoče se izvajanje zahtevkov v zbirki po­datkov ni potrebno. Predpo­mnjenje je zapleten postopek, ki ni za vsakogar, a se ga lahko loti vsakdo, če ima ustrezen vtičnik. Ker je WordPress najbolj pri­ljubljena platforma za ustvarja­nje spletnih vsebin, je redna tar­ča spletnih kriminalcev, ki vdre­jo vanj prek razpok v varnosti. Da bi bilo slednjih čim manj, mo­ramo redno posodabljati jedro platforme, uporabljeno grafično predlogo in aktivne vtičnike. Po­leg zahtevnega gesla in posodo­bljenih gradnikov sistem Word­Press učinkovito varujejo tudi namenski vtičniki. Njihova na­stavitev je vse prej kot mačji ka­šelj, a se v spletu najde precej uporabnih priročnikov, s kateri­mi si pomagamo pri nameščanju vtičnika, kakršen je Wordfence Security.. Domači spletni mojster Pred mesecem dni smo si ogledali, kako postaviti lasten spletni strežnik, zdaj pa je napočil čas, da se naučimo izdelovati preproste spletne strani. Zopet bomo za delo uporabili Maca in vanj naložili vsa potrebna orodja, ki nam bodo omogočila tako izdelovanje kot testiranje naslednje spletne umetnine. Boris Šavc . Aplikacijo MAMP za Applove računalnike z operacijskim sistemom macOS sestavljajo spletni strežnik Apache, baza podatkov MySQL in programski jezik PHP, v katerem je spesnjen tudi WordPress. P . S sistemom CMS je v kratkem času moč izdelati sodobno spletno stran profesionalnega videza. . Priporočljivo je, da krajevnemu disku določimo območje, kjer bodo prebivale vse spletne strani v nastajanju. Prvi, ki mu povemo za skrito mesto, je spletni strežnik Apache. . Če smo dosledno sledili navodilom, nas na krajevnem naslovu localhost:8888/ime_spletišča čaka slovita petminutna namestitev sistema CMS WordPress. . Zbirko podatkov MySQL nam pomaga držati na vajetih upraviteljski pripomoček phpMyAdmin. . Preden spletno stran iz testnega okolja na Macu predstavimo v živo, je med drugim priporočljivo prečesati nadzorno ploščo sistema WordPress za ostanki vzorčne vsebine. BRALNE APLIKACIJE NASVETI NASVETI BRALNE APLIKACIJE = = julij-avgust 2017 75 76 julij-avgust 2017 ako kot v drugih kate­gorijah aplikacij tudi na področju branja knjig in revij slovenski ponudniki zao­stajajo za tujimi. Izjemi sta apli­kaciji Emka in Biblos2. Primerni sta za vse uporabnike, ki si želijo brati v slovenščini oziroma dela slovenskih avtorjev. Pri aplikaciji Emka, ki jo ponu­ja Mladinska knjiga, se boste mo­rali najprej registrirati na sple­tni strani emka.si, kar omogo­ča možnost prenosa kupljenih eknjig s spletne strani emka.si na pametno napravo. Biblos2, ki je na voljo uporab­nikom iOS, pa na podlagi pred­hodne registracije ponuja mo­žnost nakupa ali izposoje knjig. V obeh primerih se uporabni­ška izkušnja ne more primerja­ti z drugimi ponudniki na trgu. Izbira knjig ni tako velika, kot je pri aplikacijah Amazon Kindle in Apple iBooks. Za aplikacije, kot so Flipboard, Instapaper, Pocket in Zinio, pri katerih lažje dosto­pate do člankov z želenih temat­skih področij, pa primerne slo­venske alternative niti ni. V nadaljevanju testirane apli­kacije predstavljajo najboljše, kar je trenutno na voljo na trgu. Pri izbiri je poleg kakovosti po­membna dostopnost v opera­cijskih sistemih iOS in Android. Predstavljene aplikacije delujejo v obeh. To je pomembno za tiste, ki si kupujete knjige ali revije. Tako boste do kupljenih vsebin lahko dostopali ne glede na to, kakšen telefon ali tablico boste uporabljali v prihodnosti. Instapaper Malo je aplikacij, ki se jim je uspelo obdržati tako dolgo kot Instapaperju. Na trgu se je znašel leta 2008 oziroma kmalu za tem, ko je Apple predstavil trgovino App Store. Razloga za uspeh sta dva, in sicer enostaven koncept in vrhunska izvedba. Instapaper vam omogoča, da si zanimive članke iz spleta shranite v aplikacijo in s tem na vašo pametno napravo. Vsebine so tako dostopne tudi takrat, ko nimate povezave do brezžičnega omrežja ali ste v tujini in se želi­te izogniti prenosom podatkov. A to ni razlog, da je Instapaper tako priljubljen. Podobno funk­cionalnost navsezadnje ponuja veliko drugih aplikacij. Glavna razlika je v sami izvedbi. Član­ki s spletnih strani se v aplikaciji shranijo v obliki, ki je prijazna do uporabnika. Odstranijo se nadle­žni oglasi, ki na spletnih straneh motijo zbranost uporabnikov, in spremeni se pisava, v kateri so predstavljeni članki. Namesto klasičnih in za branje manj pri­mernih se uporabljajo pisave, ki vam olajšajo branje. Na voljo je celo pisava dyslexie, ki upo­rabnikom z disleksijo pomaga pri branju. Poveča se tudi veli­kost pisave in razmik med vrsti­cami. Končni rezultat je odlična uporabniška izkušnja branja, ki pride še posebej do izraza na manjših zaslonih pametnih tele­fonov. Instapaper vam tudi omo­goča nastavitev temnega ozadja. Vsi, ki ste kdaj želeli zvečer pred spanjem še kaj prebrati, se verje­tno zavedate težave bleščeče sve­tlih zaslonov, zato je omenjena funkcija več kot dobrodošla. Težava pri uporabi aplikacije je zgolj ta, da boste opisane mo­žnosti nastavitev odkrivali po­stopoma. Tako bo treba nekaj dni rabe, da boste prikaz besedi­la in drugih možnosti nastavitev prilagodili svojemu okusu. Zato je priporočljivo, da Instapaper uporabljate vsaj nekaj dni, pre­den se odločite, ali boste aplika­cijo uporabljali še naprej. Pri tem je dobrodošlo tudi to, da je upo­raba brezplačna. Vse funkcije so vam na voljo zastonj. Flipboard Če bi morali priporočiti zgolj eno aplikacijo od vseh predsta­vljenih v tem prispevku, bi to bil Flipboard. Aplikacija se je, skupaj s prvo generacijo tablice iPad, znašla na trgu leta 2010. Osnovni namen rabe je, da lahko na enem mestu iz vseh spletnih virov zbirate prispevke s temati­ko, ki vas resnično zanima. To so na primer oblikovanje, astrono­mija, programiranje, tehnologi­ja, avtomobilizem, kuhanje, po­tovanja in še veliko drugih. Ne glede na to, kakšni so vaši inte­resi, boste ob pomoči Flipboarda našli ustrezne vsebine. Letos je bila predstavljena korenita vizu­alna prenova, ki olajša spremlja­nje najnovejših vsebin. Izbere­te si lahko več interesnih podro­čij, na katerih se prikazujejo pri­spevki, objavljeni v spletu. Upo­rabnost Flipboarda pa ni zgolj zbiranje relevantnih vsebin, tem­več tudi možnost shranjevanja. Oblikujete si lahko svoje revije in si vanje shranjujete prispevke, ki jih bodisi želite prebrati pozneje ali pa si jih želite za vedno shra­niti. Vaše revije so lahko zaseb­ne ali javne. Slednje omogočajo drugim uporabnikom Flipboar­da, da vaši reviji sledijo in pre­birajo vse shranjene prispevke. Edina slabost opisanih revij je, da si boste redni uporabniki apli­kacije sčasoma shranili preveč člankov. Ob tem se porodi slab občutek, saj si boste shranili ve­liko več prispevkov, kot jih boste imeli čas prebrati. Uporaba aplikacije je brezplač­na. Podjetje prihodke ustvarja s posredovanjem oglasov. Med po­mikanjem po straneh prispev­ka se vam tu in tam prikaže ce­lostranski oglas. Opisano se mor­da zdi moteče, a ni, saj je prikaz oglasa povsem ločen od vsebine članka. Branje je tako nemoteno. Večina največjih medijskih hiš ima s Flipboardom sklenjeno po­godbeno sodelovanje. To pome­ni, da se vam prikazujejo vsebine manjših blogov, pa tudi največjih imen v medijskem svetu. Edino nadlogo predstavlja po­manjkanje dveh ključnih funk­cij. Prva je možnost shranjevanja prispevkov na telefon ali tablico in s tem možnost branja brez do­stopa do brezžičnega ali mobil­nega omrežja. Druga omembe vredna nadloga je prikaz vsebin na beli podlagi, ki onemogoča udobno branje v temnejših pro­storih. Kindle Amazon ponuja največjo iz­biro knjig in z aplikacijo Kin­dle jih lahko berete tudi na tele­fonih ali tablicah. Za uporabni­ke pametnih naprav iOS je po­udarek zgolj na branju, saj na­kupov prek aplikacije ne more­te opravljati. Razlog za to je med drugim nestrinjanje Amazona s pravili Appla, ki želi od sleher­ne prodaje določeno provizijo. Nakup knjig je tako možen zgolj prek brskalnika na pametni na­pravi. So pa v Amazonu težavo uspešno rešili, saj se knjige takoj po nakupu naložijo v aplikacijo. Kindle je najboljša alternativa za vse vaše nakupe knjig. To ve­lja tudi v primeru, ko uporablja­te pametne naprave na platfor­mi iOS in vam je na voljo Applo­va aplikacija iBooks. Iste knji­ge so včasih pri Applu cenejše, a ste z aplikacijo iBooks vezani na Applov ekosistem. Danes to mor­da ni težava, a še ne pomeni, da boste iPade in iPhone uporablja­li tudi v prihodnje. Kindle je tudi priročnejši za družine, kjer niso vsi člani na eni platformi, zato knjige berejo na različnih napra­vah in platformah. Tako kot v primeru aplika­cije Instapaper so vam tudi pri aplikaciji Kindle na voljo števil­ne možnosti prilagajanja prika­za besedila. Vrsta pisave, veli­kost črk, razmiki med vrsticami in možnost prikaza vsebin na te­mni podlagi vam omogočajo, da prikaz vsebin prilagodite svoje­mu okusu. Zanimivo je integri­rana tudi možnost označevanja delov vsebin in s tem ustvarja­nja zapiskov. Večkrat boste na­mreč pri branju naleteli na od­stavke, ki bodo podčrtani s pre­kinjeno črto. Kindle vam tako prikazuje tiste odseke besedil, ki so si jih označili drugi bralci knji­ge. Grafični prikaz je uporabljen zgolj takrat, ko si posamezni od­sek označi večje število bralcev, zato se v knjigah ne pojavlja pre­večkrat. Pri uporabi velja opozoriti na napako pri nekaterih knjigah. Amazonov iskalnik po spletni tr­govini omogoča prikaz zgolj ti­stih knjig, ki so na voljo v forma­tu, berljivem v Kindlu. Vendar pa nekatere knjige kljub temu niso povsem prilagojene in ne ponu­jajo prilagajanja velikosti črk ter drugih prej omenjenih možno­sti. Bralna izkušnja na pametnih telefonih je tako slabša. Iz tega razloga pred nakupom knjige vedno preberite nekaj komentar­jev drugih bralcev, saj se omenje­na težava hitro znajde med ko­mentarji. Zinio Zinio se oglašuje kot največja »trafika« na svetu in z več kot 5000 različnimi revijami se zdi trditev resnična. Aplikacija je kakor nalašč za vse, ki radi po­sežete po tujih revijah, a zaradi geografskih omejitev do njih ni­mate dostopa. Najbolj so zasto­pane revije v angleščini. Kupite lahko posamezno revijo ali pa prek aplikacije sklenete naroč­nino. Vselej, ko izide nova šte­vilka, vas Zinio o tem tudi ob­vesti. Revije se namestijo v vaš pametni telefon in so vam tako na voljo ne glede na to, ali ima­te dostop do omrežja ali ne. Pri tem velja opozoriti, da name­stitev ene številke revije zaradi velike količine fotografij zavza­me veliko prostora. Pri telefo­nih z manj pomnilnika sčasoma lahko nastanejo težave. To velja tudi za tiste, ki uporabljate tele­fone s karticami microSD. Shra­njevanje vsebin na kartice mi­croSD ni omogočeno, a pri Zinio obljubljajo, da bodo razmislili o tej možnosti. Največja dodana vrednost uporabe aplikacije je prisotnost vseh pomembnejših revij na enem mestu. Tako vam ni treba nameščati in uporabljati samo­stojnih aplikacij, ki jih veliko revij ponuja svojim bralcem. Na žalost pa branje člankov na pametnih telefonih ni primerljivo z drugi­mi testiranimi aplikacijami v tem prispevku. Težava je namreč v formatu, v katerem so revije na voljo. Besedila namreč ne more­te prilagajati v nobenem pogle­du, zato vas prikaz vsebin na pa­metnih telefonih prisili k poveče­vanju pogleda podobno kot pri navigacijskih aplikacijah. Nadle­žno opravilo, ki ga ni treba opra­vljati na tablicah, saj so črke za­radi večjih zaslonov dovolj veli­ke. Google Play Newsstand Brezplačna Googlova aplikaci­ja je na voljo tako uporabnikom operacijskega sistema Android kot tudi iOS in predstavlja nepo­sredno konkurenco aplikacijama Flipboard in Apple News. Agre­gator vsebin vam ponuja zbira­nje prispevkov za vsa vaša inte­resna področja. Ta zbirate v ru­briki Library in poleg interesnih področij lahko sledite tudi toč­no določenim medijem. V rubri­ki Library vam je na voljo tudi funkcija Digest, ki vam prikazu­je tri najnovejše prispevke za vsa interesna področja, ki jim sledi­te. Na voljo so vam tudi premij­ske vsebine, kot v primeru časo­pisa New York Times. Vsak me­sec lahko brezplačno prebere­te do 10 prispevkov omenjene­ga časopisa. Najboljše prispevke si lahko tudi shranite v rubriko Read Later. Google Play Newsstand je ne­posredna konkurenca Fliboar­du in v tem pogledu ponuja tudi določene prednosti. Med najo­čitnejše spada enostavnejša na­vigacija. Določanje tematik in shranjevanje zanimivih prispev­kov v lastno zbirko je na začet­ku hitrejše in lažje kot v prime­ru Flipboarda. Poznamo pa tudi omembe vredno slabost. Vsebi­ne se v Google Play Newsstand predstavljajo v podobni obliki kot pri uporabi brskalnika. Med branjem se morate tako ves čas s prstom pomikati navzdol. Razi­skave kažejo, da takšno nepre­stano pomikanje po strani nav­zdol vpliva na razumevanje pre­brane vsebine. Zato je za boljše dojemanje prebranega bolje upo­rabiti aplikacije, kjer se po vsebi­ni lista podobno kot pri fizični reviji ali knjigi.. Ko potrebujemo le telefon Branje knjig in revij na pametnih napravah ni novost. Na voljo vam je široka ponudba domačih in tujih ponudnikov, zato predstavlja največjo težavo izbira prave aplikacije. Pred poletjem in dopusti je pravi čas, da preverite, katere so najboljše, in se seznanite s tem, kaj vam ponujajo. Jernej Horvat T . Pionir med aplikacijami, s katerimi lahko zbirate članke iz spleta, ki se nanašajo izključno na vaša interesna področja. Unikatna je možnost ustvarjanja lastnih revij iz prispevkov, ki si jih želite shraniti za poznejše branje. Aplikacija na žalost ne ponuja možnosti shranjevanja člankov na pametno napravo. . Uporabniška izkušnja je pri aplikaciji Instapaper prioriteta. Za lažje prebiranje spletnih člankov v temnih prostorih si lahko potemnite ozadje. < S Flipboardom lahko na enem mestu zbiramo prispevke iz vseh spletnih virov, ne glede na to tematiko, ki vas zanima. . Amazon Kindle med drugim ponuja enostaven in pregleden način listanja po straneh knjige, kar je priročno za vse, ki potrebujete hiter dostop do določenega odseka v knjigi. < Kindle predstavlja največjo izbiro eknjig z aplikacijo, ki deluje tako na iOS kot tudi na Androidu. . V največji digitalni trafiki lahko izbirate med več kot 5000 različnimi revijami. Zaradi formata revij je aplikacijo priporočljivo uporabljati na tablicah. . Googlova alternativa Flipboardu vam ponuja enostavnejši način navigacije in možnost shranjevanja člankov krajevno na napravo. Uporabniška izkušnja pri branju ni na ravni tiste, ki je boste deležni v Flipboardu. ocena na Google Play ocena na App Store alternative Amazon Kindle 4,2 4,3 iBooks, Kobo eBooks, Emka, Biblos 2 Biblos 2 / / Amazon Kindle, iBooks, Kobo eBooks, Emka Emka 2,5 2,0 Amazon Kindle, iBooks, Kobo eBooks, Biblos 2 Flipboard 4,4 4,6 Medium, Pocket, Google Play Newsstand Google Play Newsstand 3,9 3,0 Feedly, Yahoo News Digest, Flipboard iBooks / / Amazon Kindle, Kobo eBooks, Emka Biblos 2 Instapaper 4,1 4,8 Pocket, Feedly Kobo eBooks 4,2 4,1 Amazon Kindle, iBooks, Emka, Biblos 2 Medium 4,6 4,4 Curiosity Pocket 4,5 4,5 Instapaper, Feedly Zinio 3,5 4,7 Issuu NASVETI PRO ET CONTRA = 78 julij-avgust 2017 Telefoni so računalniki, ki jih imamo vedno pri sebi. Kaj menite, se bliža čas, ko bodo postali kar edini računalniki, ki jih bomo potrebovali? Računalnik je računalnik Nismo več daleč es, kar se mene tiče, ni­smo več daleč. Telefo­ni imajo toliko predno­sti pred (mobilnimi) računalni­ki, da tistih nekaj slabosti, ki jih (še) imajo, že skorajda zmorem ignorirati. Verjetno ni treba posebej po­vedati, da jih imamo vedno s seboj, kar je ključna prednost, ki je v tekmi z mobilnimi tele­foni pokopala tudi kompaktne fotoaparate. Z njimi torej lah­ko delamo kjerkoli in kadarko­li, ne le za mizo. Za prenosni ra­čunalnik potrebujemo vsaj ko­lena, za telefon pač ne. Še posebej, ker so zadnje čase strojno dovolj zmoglji­vi za bolj ali manj vsako opra­vilo. Hej, profesionalci mi pra­vijo, da je mogoče na iPadih ustvarjati tudi profesionalno vi­deo produkcijo (tako »za televi­zijo«), torej se bo to kmalu dalo tudi na telefonih, le še majhen zaslon bo treba nekako »reši­ti«. Telefoni so pač procesorsko enako zmogljivi kot osebni ra­čunalniki izpred nekaj let. Še več, so tudi programsko iz­redno »močni«. Na voljo sta že dovolj dober približek namizne pisarne Office (Word, Excel) ter odlična slovenska tipkovnica s predvidevanjem, ki ga pri nami­znih Windowsih močno pogre­šam, obstaja tudi množica apli­kacij za najrazličnejša opravila. Ne nazadnje baterija zdrži ves dan, vsekakor veliko več kot pri prenosnih računalnikih, kjer se moramo ločiti od nekaj tisoč evrov, da si lahko na njih omisli­mo osemurni delavnik. In, hej, kaj pa zaslon? Po­znate kakšen prenosnik, ki bi ga lahko udobno uporabljali ob polnem opoldanskem son­cu? Najnovejši telefonski zaslo­ni AMOLED, kot ga premore Galaxy S8, to zmorejo. Ob moč­nem soncu so popolnoma ber­ljivi in uporabni. Povezljivost z internetom? Že, prenosniki imajo Wifi, toda tele­foni imajo poleg tega tudi LTE. Povezani so vedno in povsod. Res je, delo z napravo, ki nima tipkovnice, je v dana­šnjem svetu še vedno nekoliko nerodno. Toda tipkovnico, po­vezano prek Bluetootha, lah­ko vedno dokupimo, lahko pa se tudi prilagodimo oz. navadi­mo dela brez nje. Poznam teh­nološkega novinarja, ki prav vse (poudarjam, vse!) svoje prispevke piše na telefon, brez strojne tipkovnice. Napiše jih tudi kar na novinarski konfe­renci in jih neposredno »prile­pi« na svojo spletno stran. In se pri tem zanaša na »umetno in­teligenco« samopopravkov. Ob­čudujem ga, čeprav ga mor­da še težko razumem, toda to je vsekakor smer, v katero gre mobilno računalništvo. Kar še posebej velja za mlade – hčer­ka našega urednika npr. telefon uporablja za vse, včasih celo za izdelavo predstavitev Powerpo­int, ki jih od nje zahtevajo v šoli. Deluje nerodno, toda njej to pač gre od rok. Da gre razvoj v to smer, ka­žejo tudi poskusi, o katerih pi­šemo zadnje mesece. Samsung je svoje osme galaksije prilago­dil za namizno delo, in to tudi programsko, saj se ob priklopu dodatka DEX telefon spremeni v – prenosni računalnik. Enako z iOS 11 napoveduje tudi Apple – iPadi (Pro) bodo ob priklo­pu tipkovnice pridobili namiz­je, podobno sedanjemu nami­znemu sistemu MacOS, in celo – datotečni sistem. Še kar noro, vsaj za Apple. Matej Šmid oznam veliko ljudi, ki pravijo, da računalni­ka ne potrebujejo, saj vse naredijo z zmogljivim pa­metnim telefonom najvišjega cenovnega razreda. Med nji­mi ni nikogar, ki ne bi imel ra­čunalnika, zato o njihovih trdi­tvah upravičeno dvomim. Tako računalnik kot pametni tele­fon sta sicer sposobna napre­dnih računskih opravil in poga­njanja najrazličnejše program­ske opreme, ki omogoča izved­bo skorajda neomejenega nabo­ra nalog, a medtem ko je tele­fon primeren predvsem za po­govarjanje, pošiljanje sporočil, brskanje po spletu, branje ele­ktronske pošte in podobno, je pri spoprijemanju z zahtevnejšo oviro edina prava izbira raču­nalnik. Že resnejše urejanje be­sedila se zdi kot sizifovsko po­tiskanje skale na hrib, da o ob­delavi fotografij, video posnet­kov in delu z grafiko niti ne go­vorim. Največja, če ne edina pred­nost pametnega telefona se skriva v mobilnosti. Napravo nosimo s seboj povsod, zato je vedno pri roki in pripravljena ubogati. Kljub številnim pozitiv­nim učinkom mobilnosti pov­zroča slednja v povezavi s tele­fonom velikansko škodo. Ni ga junaka, ki pred malimi zasloni ne bi preživel več svojega časa, kot je dobro za njegovo zdrav­je. Čezmerna raba sodobnih pa­metnjakovičev vodi v poslabša­nje vida, nepravilno držo, po­škodbe hrbtenice, zapestja, slu­ha, otrdel vrat, ramena in še kaj bi se našlo. Računalniki so za povrh ce­nejši, za pol cene vrhunskega pametnjakoviča dobimo zmo­gljiv prenosnik (ali namizni PC), ki omogoča udobno delo. Za resno vsakdanje delo potre­bujemo prostor tako na navide­znem namizju kot v resničnosti. Prvi nam ponuja priboljške v podobi več programov na zaslo­nu hkrati, drugi pa nadzor z mi­ško in tipkovnico, s katerim je olajšan vnos besedila in drugih želja posameznika ter popra­vljanje morebitnih napak. Do­stop do informacij je v primeru večjega zaslona izdatnejši. Pri vsakdanjem delu zgolj s telefonom hitro privre na po­vršje še ena velika težava. Če­prav se pametni življenjski so­potniki načeloma ne kvari­jo (pre)pogosto in je njihova zamenjava ob pomoči varno­stnih kopij in učinkovite oblač­ne tehnologije največjih mobil­nih operacijskih sistemov (An­droid, iOS) hitra in dokaj nebo­leča, je popravilo računalnikov lažje, cenejše in dostopno vsa­komur. Računalnike je mogo­če redno nadgrajevati, pri te­lefonih pa je tako početje prak­tično omejeno na širitev pro­stora s pomnilniškimi kartica­mi SD ali dokup številnih pri­vlačnih, a za delo nujnih pri­pomočkov. Lažje in dostopnej­še nadgradnje pomenijo večjo strojno zmogljivost, ki delovne­mu človeku zopet prinese kup dobrodejnih lastnosti. Podreje­nosti telefona se navsezadnje zavedajo tudi izdelovalci mo­bilnih naprav, ki mrzlično išče­jo način, kako bi pametnjako­viču razširili obzorja. Samsung je na primer napovedal navezo telefona Galaxy S8 s sidriščem DeX, ki bo zastavonošo skupaj s priključenim monitorjem, tip­kovnico in miško spremenilo v zmogljiv PC, podobno nakazu­je tudi Apple s svojim najnovej­šim iPadom Pro. Boris Šavc R P VZPON IN PADEC XEROX PARC XEROX PARC VZPON IN PADEC q q 80 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 81 eta 1969 je glavni znan­stvenik podjetja Xerox Jack Goldman pristo­pil h Georgeu Pageu, fiziku, stro­kovnjaku za magnetno resonan­co jedrskih delcev. Predlagal mu je, da bi pod okriljem korporaci­je Xerox ustvarila njen drugi raz­iskovalni center. Ideja je obrodila sadove, Page pa je za lokacijo iz­bral mesto Palo Alto v Kaliforni­ji, na območju, ki se ga je pozne­je prijel vzdevek Silicijeva dolina. Palo Alto Research Center (kraj­še PARC) je začel delovati 1970, pettisočkilometrska oddaljenost od sedeža korporacije (v mestu Rochester v zvezni državi New York) pa je znanstvenikom omo­gočala dovolj svobode pri delu, saj jim birokrati niso gledali pod prste. Prav to je omogočilo nekaj res izjemnih izumov, brez katerih sodobno računalništvo, kot ga poznamo danes, ne bi obstajalo. Lokacija se je sredi 70. let prej­šnjega stoletja izkazala za vrhun­sko izbiro, saj je vladno zatiska­nje pasu poskrbelo, da so v raz­iskovalnem centru PARC delo dobili številni znanstveniki in inženirji, ki so prej delali v bli­žnjih organizacijah, kot so SRI Augmentation Research Cen­ter (ARC), Defense Advanced Re­search Projects Agency (DAR­PA), Ameriška vesoljska agenci­ja (NASA) in celo Ameriško le­talstvo (USAF). Neposredna bli­žina univerze v Stanfordu je raz­iskovalnemu centru omogočila tudi dostop do največjih talentov med študenti, saj so ti redno so­delovali pri raziskovalnih pro­jektih v okviru svojih akadem­skih nalog in diplom. Ugled cen­tra je hitro rasel, vsi najboljši umi so želeli delati v njem, v nekaj le­tih je tam že delovalo več kot ti­soč raziskovalcev. Za prve odmevne uspehe je poskrbel prav oddelek oziro­ma laboratorij, ki se je ukvarjal z razvojem računalniških inova­cij. Njegov ključni mož je bil Bob Taylor, ki je bil sprva pomočnik vodje, nato pa je v celoti prevzel vodenje oddelka (do leta 1983). Znanstveniki so se lotili izzivov, ki so pred 40 let in več burili nji­hovo domišljijo. Zanimalo jih je, kako bi se lahko računalniki »po­govarjali« med seboj in kako z informacijsko tehnologijo rešiti ključne proizvodne izzive. Izumov in inovacij raziskoval­nega centra Xerox PARC je ogro­mno, zato se bomo v nadaljeva­nju osredotočili zgolj na tiste iz sveta IT, ki so krojili razvoj so­dobnega računalništva do podo­be, kot jo poznamo danes. . 1971. Že leto po ustanovitvi je Xerox PARC postregel z vrhun­sko inovacijo. Razvil je proces laserskega izpisa bitne slike na kserografski boben. Ta osnova je postavila temelje razvoja laser­skih tiskalnikov, ki po istem prin­cipu delujejo še danes. . 1972. Inženirji so razvili prvi objektno orientirani programski jezik in ga poimenovali Small­talk. Njihov cilj je bil razviti re­šitev, s katero bi izboljšali raču­nalniške programe, a da ta ne bi zahtevala njihovega ponov­nega pisanja (z ničle). Omenje­ni programski jezik je bil izhodi­šče za številne poznejše inovacije – v Smalltalku je bil prvič izdelan tudi grafični uporabniški vme­snik, predhodnik tega, ki ga da­nes vsi poznamo v okenskih ope­racijskih sistemih. . 1973. Leto 1973 je postreglo s strojno inovacijo v svetu raču­nalništva. Delovna postaja Xe­rox Alto je postala eden prvih osebnih računalnikov, inženir­ji pa so jo prvenstveno razvili za lastne potrebe, torej za pohitritev dela razvojnikov in raziskoval­cev v centru PARC. Med razvo­jem delovne postaje Xerox Alto so inženirji poskrbeli za številne povezane inovacije na področju računalništva. Svet je dobil prvi urejevalnik vsebin WYSIWYG (What-You-See-Is-What-You-Get), prvi grafični uporabniški vme­snik in prve bitne slike (vsi so po­drobneje opisani v nadaljevanju). Raziskovalci so prav tako že leta 1973 začeli razvijati računal­niško omrežje Ethernet, ki danes velja za globalni standard v po­vezovanju računalnikov. Njihov prvi cilj je bil sicer povezati raču­nalnike in tiskalnike v enotnem lokalnem omrežju. . 1974. Računalniški progra­merji so imeli polne roke dela, saj so v tem letu razvili funkcijo »izreži in prilepi«, protokole za urejanje bitnih slik po pristopu »kar vidiš, to je« ter urejevalnik besedil Bravo. . 1975. PARC je svet osupnil s prikazom grafičnega uporabni­škega vmesnika, ki je vseboval ikone, padajoče izbirne menu­je, prekrivajoča se okna … Upra­vljanje je delovalo po principu »pokaži in klikni«. V bistvu je šlo za pradedka grafičnih uporabni­ških vmesnikov, kot jih poznamo in uporabljamo danes na števil­nih napravah. . 1980. Raziskovalci so raz­vili neizbrisljive magnetno-op­tične medije za hrambo podat­kov. Prvenstveno so bili name­njeni za uporabo z osebnim računalnikom Alto, a se je skupi­na raziskovalcev od centra PARC odcepila in v novem podjetju Op­timem nadalje razvijala te po­mnilniške medije. . 1982. Xerox PARC je bil spet v središču pozornosti svetovne jav­nosti. Predstavil je namreč prvo lokalno omrežje, ki je uporablja­lo povezavo, sestavljeno iz op­tičnih vlaken. Danes na optičnih povezavah temelji hrbtenica so­dobnega interneta. . 1986. V laboratorijih so se in­ženirji ubadali s povezovanjem laserskih žarkov. Prva praktična implementacija je vodila do nove generacije laserskih tiskalnikov, ki jih je odlikoval hiter izpis do­kumentov visoke ločljivosti. . 1987. Raziskovalci so razvi­li 16-bitni kodirni sistem znakov, primeren za uporabo v vseh sve­tovnih jezikih. Pozneje ta rešitev postane t. i. Unicode standard, ki računalnikom omogoča, da be­sedilo predstavijo (in prepozna­jo) v kateremkoli jeziku. . 1988. PARC je predstavil svo­jo idejo »vseprisotnega računal­ništva«, vizijo, v kateri je opi­sal, kako bomo ljudje uporablja­li mobilne naprave za delo v pri­hodnosti. Raziskovalci že izdela­jo več prototipnih naprav, med drugim tudi dlančnik PARCTab in tablico PARCPad. . 1992. Raziskovalci so po­magali izdelati protokole, na katerih temelji svetovni splet – internet. . 2000. Raziskovalni center PARC je objavil obstoj elektron­skega »ponovno uporabljivega« papirja. Gre za tehnologijo, ki omogoča razvoj tankih upoglji­vih zaslonov, na katerih se pri­kazuje vsebina digitalnih doku­mentov. Raziskovalci ustvarijo ločeno podjetje Gyricon Media, katerega cilj je komercializacija tehnologije e-papirja. . 2002. Veliki dan za PARC. Ta se je povsem ločil od korporacije Xerox in postal podjetje v zaseb­ni lasti. Svoje inovacije in izume (lasti si več kot 2000 pomembnih patentov) prodaja drugim podje­tjem, ki jih uporabijo v svojih iz­delkih in pod lastnimi blagovni­mi znamkami. Vsi izumi seveda niso razkriti javnosti. Med redni­mi strankami podjetja so poleg Xeroxa še številne družbe, kot so VMware, Fujitsu, Samsung, NEC, SolFocus, Powerset, Thin Film Electronics in druge. Še veliko pred letom 2002 in odcepitvijo od Xeroxa je PARC veljal za vodilno raziskovalno podjetje na svetu. Nekateri izumi in inovacije so imeli to »srečo«, da so lahko stopili na povsem sa­mostojno pot – njihovi ustvarjal­ci so dobili dovoljenje in ustvari­li (pretežno) ločena podjetja ter poskusili samostojni prodor na trg. V več desetletjih je tako po zaslugi inovacij PARC luč sveta ugledalo več deset podjetij in na stotine njihovih izdelkov. PARC danes Znanstveniki centra PARC da­nes sodelujejo pri številnih pro­jektih tehnološkega preboja, predvsem iščejo načine, kako zmanjšati porabo energije v po­datkovnih centrih, ter se ukvar­jajo z vsebinsko osredotočenim omrežjem, ki bi pohitrilo in opti­miziralo dostavo najrazličnejših vsebin prek interneta ipd. Raz­iskovalci se intenzivno ukvarja­jo tudi z iskanjem novih rešitev, ki bi povečale kapaciteto baterij in podaljšale njihovo življenjsko dobo. Aktivno razvijajo tudi za­nesljive in predvsem samozave­dne sisteme, ki bodo ključni pri vzpostavitvi interneta stvari in infrastrukture samovozečih vo­zil. Novodobni PARC je poskrbel tudi za inovacijo, ki podjetjem in posameznikom omogoča, da so­dobna elektronska vezja prepro­sto »natisnejo« ob pomoči prila­gojenih 3D-tiskalnikov.. Oče prebojnih inovacij računalniškega sveta Raziskovalni inštitut Xerox PARC je svet računalništva več kot tri desetletja oskrboval z vrhunskimi izumi, vključno z grafičnim uporabniškim vmesnikom, objektnim programiranjem, laserskimi tiskalniki, bitnimi slikami in omrežjem Ethernet. Brez predaha inovira še danes, le da so pod njegove dosežke nato podpisana druga podjetja. Miran Varga . Raziskovalci niso razvijali le grafičnih uporabniških vmesnikov, temveč tudi načine interakcije med človekom in računalnikom. Na sliki so prvi prototipi računalniških mišk. L . Xerox Alto je bil ena prvih širše uporabnih delovnih postaj. . E-papir, ki ga svet pozna že več kot desetletje in pol, še ni izkoristil vsega potenciala. . Sodobna elektronska vezja lahko kar natisnemo ... . Prototip prve tablice bo prihodnje leto praznoval 30 let! 82 julij-avgust 2017 IZKLOP POGLED NAZAJ q PRED 10 LETI Nokia N95 okia N95 je eden najbolj pričakovanih mobilnih telefonov zadnjih let, saj je Nokia v njem združila svoje celotno inženirsko, oblikovalsko in drugo znanje ter pripravila iz­delek, ki lahko opravlja vse (raz­širjene) funkcije mobilne telefo­nije, in to več kot odlično. Že po nekaj urah rabe lah­ko nekdo, ki obvlada operacijski sistem Symbian z uporabniškim vmesnikom S60, hitro ugotovi, da je N95 sicer res nekoliko ve­lik, vendar je to tudi njegova edi­na pomanjkljivost v primerjavi z drugimi mobilnimi telefoni. Nokia N95 namreč za zače­tek podpira vse možnosti po­vezave – povezuje se v mobil­na omrežja GSM in UMTS, pri tem pa podpira tudi njune trenu­tno najhitrejše možnosti preho­da podatkov, EDGE in HSDPA; krajevno se povezuje prek Blue­tootha 2.0, WLAN 802.11 b/g in infrardečega vmesnika; za na­meček so v Nokii končno opustili svoj kabel in se odločili za klasič­ni priključek miniUSB; kot sme­tana na torti pa je vgrajeni vme­snik GPS, ki skupaj s priloženim programom Zemljevidi omogo­ča vektorski prikaz lokacije upo­rabnika in izračun poti (zemlje­vidi se prenašajo po mobilnem omrežju, za navigacijo je tre­ba doplačati). Poleg tega lahko N95 priključimo neposredno na sistem hi-fi ali televizor ter po­slušamo v telefonu shranjeno glasbo, gledamo filme ali pa si ogledujemo fotografije. In pri N95 je za to opravi­lo smiselno uporabiti večji zaslon, saj ima vgrajen foto­aparat ločljivosti 5 milijonov pik, kar je trenutni rekord na trgu. Povsem zadovoljiv je tudi v vlogi navigacijskega siste­ma, bodisi s prednamešče­nim (in lokaliziranim) progra­mom Zemljevidi bodisi z upo­rabo drugih rešitev. Antena de­luje odlično, zaslon pa je dovolj velik in svetel, da lahko zemlje­vid jasno vidimo. Seveda se pri bolj profesionalni rabi ne more kosati s kakim Garminovim iz­delkom, a za navadne uporabni­ke je N95 kljub vsemu več kot za­dovoljiva rešitev. N PRED 10 LETI Zemljevidi Adria Route ako analogne modeme kot vmesnike ISDN smo preizkuša­li v okolju Windows XP. Zunanje in PCI modeme smo pre­izkusili v računalniku s procesorjem Pentium 4 1,7 GHz in 256 MB pomnilnikom, za kartice PCMCIA pa smo uporabili preno­sni računalnik s procesorjem Celeron s taktom 1 GHz in 256 MB po­mnilnikom. Hitrost prenosa smo izmerili tako, da smo v dosovskem oknu po­gnali skript, ki je najprej v strežnik FTP prenesel datoteke, potem jih je prenesel še iz strežnika, na koncu pa smo preizkusili še soča­sni dvosmerni prenos (full duplex) v dveh dosovskih oknih naen­krat. Prenašali smo tako tekstovne datoteke kot stisnjene datoteke ZIP, vsako datoteko pa smo prenesli večkrat. Pri analognih modemih smo potem izračunali povprečen prenos v kilobajtih na sekundo. Pri vmesnikih ISDN so razlike med posameznimi izdelki minimalne, tako da hitrost prenosa na koncu ni vplivala na izbor najboljšega. PRED 15 LETI Test modemov in ISDN ečina današnjih naprav GPS ima privzeto le ze­mljevide zahodne Evro­pe, Slovenija pa na njih delu­je kot nekakšna neznana deže­la. Podobno velja tudi za preo­stale države nekdanje Jugosla­vije, le naša južna soseda Hrva­ška je malo bolje digitalno opisa­na. Stanje še najbolje rešuje ze­mljevid Adria Route, ki je name­njen predvsem napravam podje­tja Garmin, deluje pa tudi dru­gje, denimo v prenosnikih in roč­nih računalnikih, vendar uradno le takrat, ko uporabimo Garmi­nov modul GPS. Če imamo torej v roč­ni računalnik vgrajen modul GPS, bodo ze­mljevidi Adria Rou­te lahko delovali, ni pa to za­gotovo. Trenutno je naprodaj raz­ličica 1.6, ravno med nastajanjem tega zapisa pa je na hrvaški sple­tni strani www.navigo-sistem.hr že na voljo različica 1.7. Starej­ša (ki smo jo preizkusili tudi mi) pozna hišne številke po večjih slo­venskih krajih, pri manjših krajih in vaseh pa le glavno cesto ali dve. Nova različica pa naj bi omogoča­la iskanje po hišnih številkah po več kot šest tisoč slovenskih nase­ljih, tako da bomo le stežka našli neznano območje. T V MONITOR PRO MONITOR PRO 84 julij-avgust 2017 julij-avgust 2017 87 Novice iz sveta IKT Ne pozabite na zaposlene Zlata jama ali pa past AMDjeva epska pesnitev 86 88 92 94 Stalna težnja k napredku MIRAN VARGA te se kdaj vprašali, kaj definira sodobna pod­jetja? Njihovi poslovni procesi in zaposleni. »Upravlja­nje« obojih pa je pravcata zna­nost v malem. Nič čudnega torej, da si podjetja pri tem pomagajo z informacijsko tehnologijo, po­slovni DNK namreč stalno teži k napredku. Želja biti (naj)boljši pač mora biti prisotna v vsakem podjetju ali posamezniku, če naj doseže res (ne)kaj velikega. Način, kako priti do rezultata, v poslovnem okolju opredeljujejo poslovni procesi – ti povedo, kako naj se kaj naredi. Prav zato se podjetja morajo periodično lotiti preno­ve svojih poslovnih procesov, si­cer se lahko kaj hitro primeri, da tekmeci tečejo hitreje od njih. In razlike v hitrosti so lahko danes izjemno velike, saj lahko na ra­čun prebojnih inovacij nekate­ra podjetja postanejo za dlje časa neulovljiva. Kako torej postati hiter? Veli­ke razlike v hitrosti lahko opazi­mo že pri vrsti vsakdanjih opra­vil – jih zaposleni opravljajo roč­no ali so morebiti avtomatizira­na? So procesi v podjetju zreli za prenovo? Prenove poslovnih procesov so bile nadvse prilju­bljene v 90. letih prejšnjega sto­letja. Nato se jim je pridružila še težnja po avtomatizaciji (česar­koli), apetiti tekačev so narašča­li. Toda v praksi sta se sočasna temeljita prenova in avtomatiza­cija poslovnih procesov izkazali za prevelik zalogaj, marsikatero podjetje mu ni bilo kos. Projekt je bil enostavno prevelik, razvi­jal se je prepočasi, zaposleni so predstavljali t. i. notranji upor, saj niso razumeli vseh želenih sprememb. Podjetja so se iz pre­teklih izkušenj nekaj naučila. Danes se avtomatizacije in pre­nove lotevajo z bistveno manjši­mi koraki, je pa teh več in so hi­trejši (beri: pogostejši). Magija deluje, podjetje in zaposleni te­čejo hitreje. Vodilni ljudje v njem morajo skrbeti za ustrezno upra­vljanje poslovnih procesov, del njega pa sta seveda tudi preno­va in avtomatizacija. Kakovo­stno upravljanje smeri in hitrosti »teka« je tisto, ki podjetju omo­goča ustvarjanje glavnine doda­ne vrednosti. Potem je tu še vprašanje eki­pe tekačev – zaposlenih. Ti seve­da morajo biti kos izzivu oziro­ma cilju, ki si ga je zamislilo pod­jetje. Upravljanje kompetenc in talentov tudi postaja umetnost v malem, sploh zdaj, ko podjetja razumejo, da je treba za vrhun­ski rezultat poskrbeti, da so vsi zobniki v poslovnem kolesju obr­njeni v pravo smer in ustrezno uravnoteženi. Nove tekaške poti od tekačev zahtevajo nove pri­prave, usvajanje novih znanj. Iz­obraževanje je pomembno, deli­tev znanja in izkušenj prav tako. Sodobni kadroviki so brez napre­dnega kadrovskega informacij­skega sistema pravzaprav bosi. Kdo pa danes še teče bos? Kakšna je sicer tekaška kondi­cija vašega podjetja? Zadnjič sem prebral maratončevo modrost, ki je res povedna – maratonski tek ni dvakrat 21 km, je (psiholoških in fizičnih) trikrat 21 km. Nekaj podobnega pa velja tudi v poslu, toda več kot tečeš, lažje je. . S MONITOR PRO NOVICE Gartner oznanja nove tehnologije na področju varnosti Upravljanje varnosti je podro­čje IT, ki zaradi vedno bolj sofi­sticiranih napadov na podjetja še naprej pridobiva na pomemb­nosti. Zlasti v časih, ko se podje­tja podajajo v nove domene rabe tehnologije IT, kot so oblačne storitve, mobilno računalništvo in koncept agilnega razvoja reši­tev DevOps. Pri analitski družbi Gartner so zato na vsakoletni konferenci, specializirani za področje varno­sti, razgrnili seznam novih teh­nologij in doktrin, ki bodo vpli­vale na varnost sistemov IT v le­tošnjem in prihodnjih letih. Ne­katere od novih tehnologij so evolucija sedanjih, druge pa predstavljajo povsem nove tak­tike, kako se uspešno boriti pro­ti napadalcem. Na prvo mesto so postavili orodja za nadzor in zaščito po­datkovnih bremen v oblaku (clo­ud workload protection plat­forms), ki omogočajo enoten in celovit nadzor porazdeljene ob­delave poslovnih tokov v različ­nih oblačnih sistemih. Celota pa mora delovati zadovoljivo tudi ob izpadu ali napadu na določe­no komponento. Velika večina uspešnih napa­dov se danes zgodi zaradi vdo­rov na varovano območje prek spletnih brskalnikov in dejav­nosti uporabnikov. Strokovnja­ki za varnost v takih primerih ne morejo povsem preprečiti na­padov, lahko le omejijo škodo. Zato v Gartnerju svetujejo upo­rabo oddaljenih brskalnikov (re­mote browsers), ki uporabnikom omogočajo dostop do spletnih storitev, a izolirajo delovno oko­lje brskalnika na peskovnik, kjer je škoda manjša. Podjetja z napredno varno­stno politiko vse pogosteje upo­rabljajo tehnike zavajanja (de­ception). Z uporabo tehnologije »digitalnih limanic« vabijo napa­dalce, da padejo v past, kar daje strokovnjakom za varnost več časa za prepoznavo napadalcev, njihovih tehnik, hkrati pa jih od­vrne od resničnih podatkovnih virov in aplikacij v podjetjih. Za­vajanje lahko poteka na različnih ravneh, od končnega računalni­ka, omrežja, programov do po­datkov. Orodja za zaščito končnih točk (Endpoint Protection) dobiva­jo nove zmožnosti za preventiv­ni nadzor, zlasti z uporabo algo­ritmov strojnega učenja, ki omo­goča zaznavo nenavadnega ob­našanja napadenega sistema. Umetna inteligenca seveda igra pomembno vlogo tudi pri ana­lizi omrežnega prometa (NTA, network traffic analysis), pred­vsem s ciljem analize vdorov, ki jih drugi sistemi niso zazna­li. V Gartnerju opozarjajo, da za učinkovit boj na tem področju podjetjem primanjkujejo potreb­na znanja, zato se bo zlasti pri majhnih in srednje velikih podje­tjih uveljavila uporaba zunanje­ga upravljanja storitev za analize in monitoring. Ena izmed težav pri uspe­šnih vdorih je to, da napadal­ci po vdoru pogosto pridobi­jo domala popoln dostop do in­formacijskega sistema, to pa po­večuje poslovno škodo. Gartner tu svetuje uporabo tehnologij za mikrosegmentacijo poslov­nih sistemov, kjer se napade­ni segment izolira, napadalec pa nima avtomatsko dostopa do drugih informacijskih področij. Ena izmed tehnik za dosego izolacije in segmentacije je pro­gramsko definiran perimeter (SDP), skupek informacijskih sredstev, ki je dosegljiv le prek zaupnih posrednikov in ni jav­no viden v poslovnem omrežju. Ta mehanizem se še posebej uve­ljavlja tam, kjer do sredstev do­stopajo tako notranji kot zunanji uporabniki podjetja. Varnost se vse bolj spušča tudi na področje agilnega razvoja De­vOps. V nastanku je nov nivo varnostnih orodij, ki povečuje­jo varnost na ravni posamezne­ga informacijskega kontejnerja. Kontejnerji so pogosto samodej­no ustvarjeni s strani DevOpsov in zato tipično nimajo vseh var­nostnih mehanizmov, ki jih zah­teva sodobna varnostna politi­ka. Kljub uporabljeni virtualiza­ciji in izolaciji sredstev napad na en kontejner lahko privede do napada na gostitelja in s tem po­tencialno na vse na njem delujo­če kontejnerje. Nova orodja bodo omogoča­la samodejno aktivacijo politi­ke ob izdelavi kontejnerja in mu sledila ves življenjski cikel. Še več, varnost mora postati sestav­ni del razvojnega cikla DevOps, kjer strokovnjaki za varnost (De­vSecOps) tesno sledijo posame­znim korakom razvojnega proce­sa in postavljajo ustrezne varno­stne nadzorne točke. Pri tem pa je pomembno, da ne preprečuje­jo in upočasnjujejo temeljnih ko­rakov pri agilni strategiji razvoja. U HPE združuje IT in OT Družba Hewlett Packard Enterprise je na letni konferenci Discover pred­stavila zanimive strežnike, ki združujejo svetove informacijske tehnologije (IT) in operativne tehnologije (OT), kamor sodijo industrijski krmilniki, me­rilni instrumenti, tipala in druge naprave IoT. Strežniki Edgeline EL1000 in EL4000 združujejo v eni škatli tehnologije za zajem, hrambo in intenziv­no obdelavo podatkov. Manjši od obeh strežnikov vsebuje procesor Xeon z 8 ali 16 jedri, dva vroče zamenljiva diska z zmogljivostjo do 4 TB, predvsem pa procesno enoto GPU, ki je kakor nalašč za poslovno analitiko in algoritme s podro­čja umetne inteligence. Inovacija so razširitvene reže, ki sprejmejo do dve kartici Open PXIe x8 za povezavo z merilnimi instrumenti, industrijski­mi krmilniki in napravami IoT. Večji model EL4000 je narejen v izvedbi za vgradnjo v omare, sprejme pa do 4 procesorje Xeon s skupno največ 64 jedri, procesne enote GPU, 4 diske po 4 TB ter štiri reže Open PXIe x8. HPE v strežnikih ponuja operacijske sisteme Windows ali Linux, še po­membnejša pa je programska platforma Edgeline Services Platform (ESP), ki omogoča vse, od zajema podatkov do analitike in uporabe algoritmov s področja strojnega učenja. Strežniki so kakor nalašč za namestitev v oko­lje, blizu napravam, kot so industrijski obrati, merilne postaje in druge lo­kacije na obrobju okolij IT. NOVICE MONITOR PRO INFORMATIKA Arnes praznuje 25 let avod Arnes je ustanova, ki je imela ključno vlogo pri informatizaciji slo­venske družbe in vpeljavi inter­neta v akademsko in drugo jav­nost. Sredi junija je Arnes pra­znoval 25 let delovanja, svoje po­slanstvo pa nadaljujejo tudi v pri­hodnje. Letos bo na primer za­čel izvajati program SIO-2020, v sklopu katerega bo na skoraj 950 vzgojno-izobraževalnih zavodih zgradil brezžična omrežja, izve­del nakup nove opreme IKT in razvil nove, napredne e-storitve in e-vsebine. Danes Akademska in razi­skovalna mreža Slovenije (Ar­nes) z zanesljivo in zmogljivo infrastrukturo povezuje več kot 1400 raziskovalnih, izobraževal­nih in kulturnih organizacij ter okoli 250.000 uporabnikov. V preteklosti je bil Arnes širši jav­nosti znan predvsem po elek­tronskih naslovih @guest.arnes.si in dostopu do interneta s klic­no povezavo. Danes ponuja upo­rabnikom najsodobnejše stori­tve s področja omrežij, superra­čunalniške infrastrukture in ra­čunalništva v oblaku, večpred­stavnih storitev in drugih sple­tnih aplikacij ter povezavo v pa­nevropsko omrežje GÉANT. V okviru Arnesa delujeta Re­gister in SI-CERT. Register upra­vlja domeno .si in s tem skrbi za delovanje slovenskega interne­ta. Domena .si je aprila prav tako praznovala 25 let delovanja, da­nes pa je registriranih že skoraj 124.000 domen. SI-CERT je na­cionalni odzivni center za obrav­navo incidentov s področja var­nosti elektronskih omrežij in in­formacij, katerega vloga posta­ja zaradi številnih kibernetskih napadov vedno pomembnejša. Arnes že petindvajset let gradi predvsem omrežje ljudi, in ne in­ternet stvari, zato namenja velik poudarek tudi prenosu znanja o informacijsko-komunikacijskih tehnologijah. Z Dogodek CIO leta je že tradi­cionalno postregel z novim ime­nom, prestol domačega informa­tika oziroma CIO leta je zasedel Pavel Škerlj, direktor Informati­ke v družbi Petrol. Z letom 2017 se je organizator dogodka CIO leta odločil še za dodatno kate­gorijo in posledično tudi nagra­do – s prvim nazivom »Digitalna preobrazba leta« se lahko pohva­lijo v NLB d.d. Strokovna žirija je med štirimi finalisti za nagrado CIO leta iz­brala Pavla Škerlja. Direktor in­formatike v Petrolu d.d. je ob pre­jemu nagrade povedal naslednje: »V Skupini Petrol je digitalna stra­tegija postala del krovne strategi­je, v kateri ima informatika ključ­no vlogo, saj je večina strateških projektov informacijskih. Za do­seganje teh ciljev bo potrebna ce­lovita transformacija področja in­formatike, kar bo obenem tudi podlaga za vpeljavo sprememb v celotno družbo.« Pod Škerljevim vodstvom je področje informati­ke reorganizarano – nova ekipa dela po načelih agilnega razvoja, v fazi postavljanja je celovito oko­lje DevOps, začeli so uporablja­ti novo platformo API manage­ment. Končana je tudi prva faza postavitve platforme IoT, ki bo glavni gradnik za področje ener­getskih rešitev. »Pavel Škerlj je v informatiko Petrola prinesel nove načine razmišljanja, nastopil kot povezovalec poslovnih področij in informatike, obenem pa je imel tudi zelo pomembno vlogo pri za­snovi celovite digitalne strategije in iskanju konkretnih rešitev Sku­pine Petrol,« je v obrazložitvi po­delitve nagrade zapisal strokovni odbor CIO leta. Dogodek, namenjen domačim informatikom, je letos premier­no uvedel še nagrado »Digital­na preobrazba leta«, katere glav­ni cilj je promovirati panogo IT kot ključnega tehnološkega pod­pornika in razvijalca gospodar­ske dejavnosti. Prvi prejemnik nove nagrade – to prejme podje­tje, ne posameznik – je Nova Lju­bljanska Banka, NLB d.d, ki je s svojo digitalno strategijo uspe­šno osvežila dolgoročno strate­ško usmeritev, optimizirala stro­ške in uvedla nove pristope po­slovanja. CIO leta 2017 MONITOR PRO Ne pozabite na zaposlene V času digitalne preobrazbe se podjetja posvečajo predvsem zagotavljanju vrhunskih (ali pa vsaj boljših od konkurence) uporabniških izkušenj, saj te pogosto odločajo o prodajnih uspehih. Kadrovski strokovnjaki pa opozarjajo, da je digitalizacija odlična priložnost za izboljšavo delovnih mest in z njimi povezanih procesov. Zadovoljni zaposleni pač od sebe dajo (naj)več. Vinko Seliškar ani se je na kadrovskem področju začela dogajati t. i. konzumerizacija ka­drovanja. Podjetja, ki dajo nekaj več na svoje zaposlene, so jim za­čela prilagajati mobilne in dru­ge rešitve, pač po vzoru zagota­vljanja kar najboljše uporabni­ške izkušnje, ki so jo s svojimi iz­delki in (poprodajnimi) storitva­mi namenjala strankam. Letos je čas za naslednji korak na tej poti digitalne preobrazbe kadrovskih oddelkov: uresničevanje pomen­ljivih (uporabniških) izkušenj za­poslenih. Delovna mesta prihodno­sti bodo v naslednjih letih vide­ti znatno drugače kot danes. To, kar sta za delo zaposlenih posto­rila oblak in mobilnost, je šele začetek, svoje bosta kmalu zače­la dodajati še umetna inteligen­ca in pospešena avtomatizacija vsega, kar je mogoče avtomatizi­rati. Temu, da praktično vsa pod­jetja postajajo tehnološka podje­tja, ni mogoče ubežati. Zaposleni marsikje že zahtevajo rabo naj­novejših digitalnih orodij in na­prav. Glede na raziskavo podjetja Forrester, 47 odstotkov direk­torjev ameriških podjetij meni, da bo leta 2020 digitalno »od­govorno« za več kot polovico poslovnih rezultatov (beri: pro­daje) podjetij. Digitalizacija je že korenito spremenila podro­čje medijev, trgovine, transpor­ta, loteva se izobraževanja … Naslednji so na vrsti kadrovski oddelki. Že danes smo priča šte­vilnim novim praksam novače­nja kadrov, dela in izobraževa­nja v podjetjih in motiviranja za­poslenih. Uvajanje potrošniškega pri­stopa skozi digitalno lečo za po­dročje kadrovanja pomeni bi­stveno več kot le uvedbo no­vih rešitev za kadrovsko služ­bo. Posvečanje zaposlenim pri­naša povsem nov pristop h ka­drovanju. Kadroviki potencial­ne kandidate za delovna mesta iščejo povsod po internetu, prek družabnih omrežij, poslovnih omrežij in forumov. Nekatera podjetja, predvsem tista, ki želi­jo biti inovativna, ubirajo zani­mive pristope. Ameriški spletni trgovec Zulily je, denimo, po­tencialne nove sodelavce pova­bil z zapisom na svojih profilih v družabnih medijih, kjer je od kandidatov želel objavo na In­stagramu (takšno, ki najbolj po­vzame bistvo kandidata) ter po­jasnilo, kaj bodo prispevali pod­jetju. Večja podjetja in organi­zacije imajo nov poligon za is­kanja talentov. Skupaj z za­gonskimi podjetji organizira­jo t. i. hackatone, tekmovanja, ki spodbujajo inovacije. No, na teh hackatonih ne manjka »ka­drovskih jastrebov«, ki podrob­no spremljajo prispevek posa­meznih članov ekip in nato ti­stim najboljšim seveda ponudi­jo službo v korporaciji, češ da bodo v velikem sistemu lažje uresničili svoje zamisli. Uporabniška izkušnja zaposlenih je pomembna Transformacija, ki bo preve­trila kadrovske oddelke v smi­slu bolj agilnega, digitalnega in k zaposlenim usmerjenega delo­vanja, bo najprej stavila na kako­vostno uporabniško izkušnjo za­poslenih. V bistvu se bodo mora­li kadroviki postaviti v čevlje za­poslenih in pogledati njihova de­lovna mesta in delo skozi njiho­ve oči (beri: zaslone). Da se stva­ri spreminjajo, dokazujejo tudi poklici, kot so vodja uporabniške izkušnje zaposlenih, pa tudi v slovenskem podjetju smo že na­šli menedžerko za srečo. Podje­tja pač morajo postaviti strategi­jo, ki bo upoštevala uporabniško izkušnjo zaposlenih – torej samo fizično okolje, v katerem delajo, orodja in tehnologije, ki jim po­magajo pri produktivnem delu, ter možnosti za rast in napredo­vanje (izobraževanja). Kadroviki, ki s svojim razmi­šljanjem niso ostali v 20. stoletju, se zavedajo, da obstoječi, pred­vsem pa potencialni novi sode­lavci na podjetje in delovno me­sto gledajo vedno bolj celovito. Študija, poimenovana »Dilema aktivnega iskalca zaposlitve«, ki jo je opravilo spletno mesto The Future Workplace and Beyond.com, razkriva številne zanimive ugotovitve. Uporabniška izku­šnja zaposlenih je za podjetja in njihov uspeh pomembna ali celo zelo pomembna. Kako se je lote­vajo v praksi? Najpogosteje or­ganizirajo tečaje in izobraževa­nja (56 %), izboljšujejo delovna mesta (51 %) ter zaposlene bo­lje nagrajujejo (47 %). Bitka za talente je danes že postala neiz­prosna, sploh v državah, kot sta Indija in ZDA, ter v najbolj razvi­tih predelih Azije. Najboljši kadri bodo prišli v podjetje le takrat, ko se bodo lahko poistovetili z njegovo kulturo in vrednotami. Agilnost kadrovanja Kadrovske službe se mora­jo vse pogosteje zgledovati po oddelkih za razvoj programske opreme. V slednjih prevladuje t. i. agilni pristop, s katerim obvla­dujejo tako hitrost dela kot upra­vljanje nepredvidljivih dogod­kov. Podoben pristop velja upo­rabiti tudi pri iskanju in razvo­ju kadrov. Kadroviki, posebej ti­sti, ki imajo opravka s področjem IT, vedo, da je idealne kandida­te z vsemi kompetencami težko najdi (sploh v Sloveniji), zato da­jejo večji poudarek temu, kakšne sposobnosti osvajanja novih znanj imajo kandidati. Npr. kako hitro so v preteklosti polnili svoj CV z novimi znanji, veščinami in certifikati. Privlačna delovna mesta Kadrovski strokovnjaki ugota­vljajo, da je večina delovnih mest izdelana za ekstrovertirane ljudi, tiste, ki potrebujejo več stimula­cije pri delu. Nasprotno pa so po­gosto prav introvetrirani posa­mezniki tisti, ki so bolj talenti­rani. Kako torej narediti delovna mesta, ki bodo ustrezala vsem vrstam ljudi? Pravzaprav so ključna vpraša­nja, ki bi si jih morala postavljati podjetja, le štiri, a odgovore na­nje poznajo le redki. Če razmi­šljate o prenovi delovnega okolja podjetja, potem velja med zapo­slenimi opraviti anketo z nasle­dnjimi vprašanji: • Kje opravite svoje najboljše delo? • Kje zgolj delate? • Kje se izogibate delu ali se­stankom? • Kje se znova napolnite z energijo? Ameriška podjetja so zače­la uvajati t. i. odprta pisarniška okolja (v njih danes dela oko­li 70 % zaposlenih), ki naj bi spodbujala odprto komunikacijo med zaposlenimi in hitrejši pre­nos znanja. A so ta prinesla s se­boj tudi hrup in motnje zbrano­sti. Podjetje Steelcase je v 17 dr­žavah po vsem svetu opravilo razgovore z 12.480 zaposlenimi v najrazličnejših podjetjih. Raz­iskovalci so ugotovili, da so za­posleni, ki imajo možnost izbire kraja in načina dela ter prilaga­janja le-teh naravi posameznih nalog – pa naj gre za delo posa­meznika ali ekipe, kar 88 % bolj zavzeti pri delu. Podjetja so zdaj pred novim izzivom, saj osnovno vprašanje ni več to, ali naj podje­tje uvede enotno pisarniško po­slopje ali pa ločene pisarne, tem­več kako zaposlenim omogočiti izbiro obojega. Vsakdo je pod drobnogledom Ne le kandidati za nova delov­na mesta, tudi stalno zaposleni in podjetja sama so venomer pod drobnogledom. Tako kot podje­tja ocenjujejo potencialne nove sodelavce in preteklo delo obsto­ječih sodelavcev, tako tudi zapo­sleni lahko ocenjujejo podjetje in njegove aktivnosti, ki bodisi pri­spevajo ali pa ne k boljši uporab­niški izkušnji zaposlenih. Tako kot uporabniki ocenjujemo sto­ritve, hrano, hotele, restavracije, filme … lahko ocenjujemo tudi delodajalce. Zadovoljni zaposleni so naj­boljša reklama za podjetje. Ka­drovski oddelki podjetij zato pre­vzemajo vedno več marketinških orodij in pristopov, kot so hac­katoni, analize počutja zaposle­nih, skupinsko možgansko vihar­jenje ipd. Podjetja, ki veliko dajo na stalne izboljšave, vedo, da je zadnja najboljša uporabniška iz­kušnja zaposlenih le izhodišče za novo izkušnjo. Podjetja v pa­nogi IT že uvajajo lastne aplika­cije in orodja, prek katerih spre­mljajo delo zaposlenih in pri­sluhnejo njihovim predlogom za izboljšave. IBMovo orodje sli­ši na ime Social Pulse, v Ciscu pa imajo zaposleni na svojih mobil­nih napravah nameščeno aplika­cijo YouBelong@Cisco. Ta pred­vsem svežim zaposlenim poma­ga spoznati novo delovno oko­lje in sodelavce ter delovne na­vade. Kadrovska služba v Ciscu je za zaposlene razvila aplikacijo Ask Alex: Your Personal Intelli­gent Compass, ki zna prepozna­ti govor, torej se zaposleni z njo pogovarjajo podobno kot z digi­talnimi pomočniki, odgovarja pa jim predvsem na vprašanja glede dopustov, potnih stroškov, bolni­ških odsotnosti ipd. Prihaja kadrovik robot? Praksi podjetij IBM in Cisco odpirata nova vprašanja. Bodo podjetja v prihodnje sploh še po­trebovala kadrovsko službo ali bo morebiti kadrovike nadome­stil »klepetalni robot«? Prodoru umetne inteligence v poslovna okolja ne bo moč ubežati. Oddel­ki trženja že s pridom uporablja­jo klepetalne robote za pripra­vo odgovorov strankam oziroma obiskovalcem spletnih strani/tr­govin. Lani so nekatera zagon­ska podjetja že predstavila klepe­talne robote v vlogi digitalnih so­delavcev – programske opreme, ki »ždi« na delovnem mestu za­poslenega in sodeluje pri njego­vih aktivnostih, mu npr. pomaga s pripravo podatkov, popravlja napake v dopisih, predlaga raz­lične scenarije ipd. Izkušenega kadrovika robot ne bo prav hi­tro nadomestil, verjetno pa prvi ne bo imel nič proti, če mu »od­nese« vsa rutinska opravila gle­de javljanja dopustov, izobraže­vanj ipd. Poleg tega lahko ume­tna inteligenca in napredna ana­litika bržkone sestavita precej natančnejši profil kandidatov za delovno mesto, saj se pred nji­ma ne skrije nobena spletna ak­tivnost … Prve rešitve so že ugledale luč sveta. Amy Ingram je tako pri­stna virtualna asistentka, da so v podjetju x.ai, ki jo je razvilo, pre­jeli številna povabila na zmenke, saj uporabniki niso sprevideli, da imajo opravka s programsko kodo, ne s človekom. Za prvega kadrovskega robota bomo tako šteli rešitev Talla, ki preverja ži­vljenjepise kandidatov in kadro­viku predlaga vprašanja za inter­vjuvanca, prav tako pa po dru­žabnem omrežju LinkedIn išče podobno ustrezne kandidate za posamezno delovno mesto. Zdi se, da se bodo pred digital­nimi kadroviki v poslovnih oko­ljih uveljavila orodja za avtoma­tizacijo pisarniških opravil. Sple­tna stran Howdy (howdy.ai) ima na voljo več zgledov, kako lah­ko sodobna programska oprema olajša delo posamezniku ali de­lovni skupini.. L s Ne le kandidati za nova delovna mesta, tudi stalno zaposleni in podjetja sama so venomer pod drobnogledom. Zlata jama ali pa past Še preden se podjetje zapodi v vseobsežno avtomatizacijo poslovnih procesov, naj preveri, kateri delovni tokovi in naloge jo sploh podpirajo. Procesna avtomatizacija namreč ne deluje vedno in povsod. Miran Varga ehnologija je lepa stvar, posebej če jo uporabimo za avtomatizacijo po­slovnih procesov, kjer z avtoma­tizacijo delovnih tokov v nekate­rih primerih dosežemo ultima­tivni cilj – popolno odsotnost člo­veka oziroma njegovega posre­dovanja. Podjetjem vseh vrst in velikosti avtomatizacija pomaga prihraniti tako čas kot denar ter razveseljuje stranke – denimo ni jim več treba stati v vrsti za po­govor s človekom ali omogoči hi­treje opraviti transakcijo itd. Po­polna avtomatizacija iz marsika­tere enačbe izloči tudi nastanek človeških napak – te pa so lahko v nekaterih primerih zelo drage. Zavedati se moramo, da ni vsak poslovni proces zrel oziro­ma primeren za avtomatizaci­jo. Podjetja morajo sama ugoto­viti, kje je avtomatizacija smisla in kje ne. Kako? Večina podje­tij najprej začne spremljati stra­teško pomembne poslovne pro­cese in jih izboljševati. Sodob­na bitka s časom, ko so podje­tja pod nenehnim pritiskom, da morajo biti med prvimi na trgu s svojim izdelkom ali storitvi­jo, je že eden pogostejših prime­rov. Pritisk nižanja cen ali pa zvi­ševanja marž velja za podoben motiv. Podjetja venomer delno ali v celoti avtomatizirajo poslovne procese, predvsem tiste, ki po­rabljajo večino njihovih virov, in take, pri katerih (pogosteje) pri­haja do človeških napak. Avtoma­tizacija procesov s stroji in z dru­gimi tehnologijami močno pohi­tri njihovo izvajanje. Podjetje tako prej splavi na trg nov izdelek, pri­dobi nove (ali večje) prihodke ali pa skrči obseg operativnih stro­škov in izboljša prodajno maržo. Za začetek si oglejmo, na ka­terih področjih je avtomatizacija poslovnih procesov še kako smi­selna in daje najboljše rezultate. Duhamorna in ponavljajoča se opravila Delo na proizvodni liniji, spre­mljanje nalog projekta, posoda­bljanje programske opreme, var­nostni nadzor in nadzor pristo­pa, izpolnjevanje naročil, upra­vljanje zalog, pošiljanje pake­tov, nabava opreme in izda­ja računov–to je le nekaj prime­rov aktivnosti, kjer zaposleni ve­dno znova opravljajo ista opravi­la. Gre za procese, ki so predvi­dljivi in zato še kako primerni za avtomatizacijo. Z zmanjšanjem ali celo odpravo ročnega dela v teh poslovnih procesih se nalo­ge izvajajo hitreje in natančneje, človeških napak ni več. V podje­tjih to sprosti vrsto kadrovskih virov, podjetje pa tem zaposle­nim lahko omogoči opravljanje del, ki zahtevajo več kritičnega razmišljanja. Tudi odločitve lahko zaupamo strojem Ne le enostavne odločitve v proizvodnji, temveč tudi nekatera bolj čislana opravila, ki zahtevajo odločanje zaposlenega, lahko za­upamo programski opremi ozi­roma strojem. Lep primer je ban­čno poslovanje oziroma natanč­neje upravljanje kreditov in poso­jil. Bančni uslužbenec ima ob obi­sku prosilca za kredit ali posoji­lo pred seboj zaslon s podatki, v nadaljevanju pa lahko z uporabo programske opreme preveri, kaj mu sploh lahko ponudi. To lah­ko namesto uslužbenca skoraj hi­pno opravi tudi programska opre­ma, ki glede na podatke o prihod­kih, preteklem poslovanju in žele­ni vsoti hitro ponudi več mogočih scenarijev in podatek, ali bo pro­silec kredit lahko dobil in pod ka­kšnimi pogoji. Če ostanemo še trenutek v bančnem okolju, lahko kot pri­mer navedemo še eno avtoma­tizirano opravilo. Sistem ban­čnega nadzornika takoj obve­sti ob vsakem poskusu prevare ali zlorabe kartice, če program­ska oprema za odkrivanje prevar zazna vzorce obnašanja, ki kaže­jo na možnost prevare (nenadno nenavadno ravnanje uporabni­ka). Odvisno od implementirane rešitve avtomatizacije lahko ta is­točasno o morebitni zlorabi kar­tice/računa prek prednastavlje­nega komunikacijskega kanala (e-pošta, sporočilo SMS) obvesti tudi lastnika kartice/računa. Brez implementirane rešitve, ki avtomatizirano sprejema re­šitve glede na postavljene pogo­je, se tako zaposleni, ki odobrava kredite, kot nadzornik nikoli ne bi odzvala tako hitro – če bi sploh zaznala spremembo. Banka v vsakem primeru privarčuje de­nar – v prvem primeru zmanjša tveganje, povezano s tem, da za­posleni (velik) kredit odobri kre­ditno nesposobni osebi, v dru­gem primeru pa zavaruje stran­ko pred izgubo denarja, sebe pa pred izgubo ugleda (in stranke). Senzorji, sledenje, obvestila Vedno več podjetij uporablja tehnologije s področja interne­ta stvari (IoT), kot so senzorji in omrežja, za širitev obsega av­tomatizacije. Cilj podjetij je do­seči celovit pregled in izvajanje ključnih poslovnih procesov, tudi če se ti nahajajo zunaj fizičnih okvirov (zidov) podjetja. S tem ko podjetja zabojnike opremijo s senzorji ali čipi, lažje in pred­vsem natančneje sledijo njiho­vemu gibanju. Različni senzorji lahko tudi obveščajo, ali je prišlo do neavtoriziranega odpiranja zabojnika ali je vanj vdrla voda ipd. Senzorji za vlago in tempe­raturo se uporabljajo pri pokvar­ljivem blagu. Avtomatizacija, te­melječa na senzorjih, deluje po principu obveščanja – ključne za­poslene ali povezane storitve ta­koj obvesti, če kateri do parame­trov ne ustreza prednastavljenim vrednostim. Poleg tega lahko podjetja z analizo vseh zbranih podatkov še dodatno optimizi­rajo ravnanje z zabojniki in opre­mo ter logistične poti in procese. Samopostrežne rešitve za zaposlene Podjetja, ki z rešitvami na lo­kacijah mobilno spremljajo prija­ve zaposlenih na delovna mesta ali stroje, jim lahko ob poveza­vi s kadrovskim informacijskim sistemom nudijo hiter vpogled v podatke – koliko dela so opra­vili, koliko dopusta imajo še na voljo, omogočijo oddajo zahtev­ka za dopust ali izobraževanje – bodisi iz kioska, nameščenega v proizvodnji, ali mobilne napra­ve. Vsi opisani postopki so lahko v nadaljevanju avtomatizirani – končni odločevalec, npr. vodja oddelka, pa le še pregleda in po­trdi ugotovitev sistema. Odprava ljudem neprijaznih ali nevarnih del Podjetja se želijo izogniti de­lovnim mestom, ki ogrožajo zdravje zaposlenih. Avtomatiza­cija vožnje viličarjev, vpeljava ro­botov na proizvodne linije, za­menjava varilcev z roboti ipd. so zgovorni primeri, kako avtomati­zacija pomaga odpravljati člove­ku manj prijazna delovna mesta. Avtomatizacija zalednih procesov Oddelki IT v podjetjih veliko­krat dobijo nalogo avtomatizaci­je zalednih procesov, kot sta zbi­ranje in obdelava podatkov. Ker se slednje pogosto izvaja zunaj delovnega časa (beri: ponoči), podjetja z avtomatizacijo prihra­nijo cel kup denarja, ki bi ga si­cer morala nameniti nočnemu osebju, plačevanju nadur ipd. Tako pa imajo »v pripravljenosti« le dežurnega strokovnjaka, če sistem zazna kakšno grobo na­pako ali odstopanje, ki zahteva posredovanje človeka. Tudi razi­skovanje podatkov v avtomatizi­ranih zbirkah podatkov se moč­no pohitri. Upravljanje dokumentov Med poslovnimi procesi, ki največ pridobijo s kakovostno avtomatizacijo, je vsekakor upravljanje dokumentov med njihovim življenjskim ciklom. Zaposleni ob avtomatiziranih procesih porabijo bistveno manj časa za ustvarjanje ponudb, po­godb, potrjevanje dokumentov, usklajevanje različic itd. Elek­tronski zahtevki, podpisi, potr­ditve in arhiv močno pohitrijo in pocenijo delo z dokumenti, vse do skrajnega ideala – brezpapir­nega poslovanja. Neprimerna avtomatizacija lahko naredi več škode kot koristi Zgoraj so torej opisani primeri, ko ima avtomatizacija poslovnih procesov smisel. Zdaj pa si oglej­mo še primere, kjer se avtomati­zacija ne obnese najbolje. Neka­tera podjetja so že spoznala, da lahko avtomatizacija ključnim poslovnim procesom tudi škodu­je. V bistvu velja pred uvedbo av­tomatizacije poslušati le eno pra­vilo, ki se glasi takole: temeljito premislite vsako avtomatizacijo procesov, ki vsebujejo neposre­dni stik s stranko. Posamezna stranka bo more­biti znala ceniti avtomatiziran postopek rezervacije prenočišča ali potovanja brez čakanja v vr­sti za pogovor s prodajnim pred­stavnikom, vsekakor pa ne bo odobravala kompleksne avto­matizacije klicnega centra, ki jo bo poslala po koreninah dolgega seznama stikov, preden bo pri­klicala želeno osebo v podjetju. Zlasti če se na koncu povezava iz kakršnegakoli vzroka prekine. V očeh stranke taka avtomatiza­cija predstavlja sporočilo pod­jetja, da se z njo ne želi ubadati (če ravno ne gre za to, da ji ne­kaj proda). Odločitev, ki jih morajo spreje­ti ljudje, ni vedno pametno (pov­sem) avtomatizirati. Podjetja, ki so uvedla na glasu ali videu te­melječo avtomatizacijo, so se kaj hitro naučila, da kljub napredku senzorjev in programske opre­me »prevajalni mehanizmi« na račun res obilnega števila raz­ličnih informacij ne zmorejo ve­dno ustrezno interpretirati de­janskega dogajanja v fizičnem okolju. Že tehnologije za prepo­znavo govora so zgovoren pri­mer. Težko je namreč zagotoviti, da bo sistem razumel nekaj deset tisoč različnih naglasov v angle­škem jeziku, kaj šele, da bi obsta­jal sistem, ki bo zanesljivo pre­poznaval govorjeno slovenščino. Podobno velja tudi za senzorje. Taki, ki pomagajo parkirati vozi­la, kdaj povsem zatajijo, saj spre­gledajo tako ali drugačno oviro (npr. tanko žico ali palico), po­sledica pa je nesreča ali škoda. V teh okoljih/primerih naj torej av­tomatizacija deluje zgolj kot pri­pomoček, končno odločitev pa naj še vedno sprejme človek. Najboljše prakse avtomatizacije delovnih tokov Podjetja, ki bodo iz avtoma­tizacije poslovnih procesov in delovnih tokov potegnila naj­boljše, se zanašajo na tri ključne aktivnosti. Najprej morajo na­tančno opredeliti cilje in spro­ti meriti rezultate. Naložbe v av­tomatizacijo poslovnih proce­sov niso poceni. Če ne gre za te­sno integracijo v delovne tokove, ki prinaša stroškovne prihranke ali vidno poveča prihodke ali pa varnost dela oziroma uresni­či druge poslovne cilje, je tvega­nje, da postane zgrešeni projekt, precej veliko. Podjetja naj torej temeljito preučijo svoje poslov­ne cilje in procese ter izračuna­jo čas, potreben za povrnitev na­ložbe v avtomatizacijo. Števil­na se odločijo za fazno imple­mentacijo avtomatizacije, pri če­mer natančno merijo rezultate. Če ne dosegajo želenih, projekt preprosto prekinejo, dokler še ni povzročil večjih stroškov. Strokovnjaki podjetjem sve­tujejo, naj imajo v primeru po­polnoma avtomatiziranih reši­tev vsaj v začetku pripravljeno tudi »človeško varovalko«, ki lah­ko vskoči ob morebitnih težavah. Tako bo podjetje še vedno de­lovalo, četudi se avtomatizaciji vendarle kaj zalomi. Ko so Ame­ričani leta 2001 opravili prvo zdravstveno operacijo na dalja­vo – pacient, ki so mu odstrani­li žolčne kamne, se je nahajal v Franciji, kirurga pa sta upravlja­la robotsko roko–, je posegu lo­kalno prisostvoval tudi francoski kirurg. Ta bi vskočil, če bi šlo kaj narobe. Pa ni.. T s Zavedati se moramo, da ni vsak poslovni proces zrel oziroma primeren za avtomatizacijo. AMDjeva epska pesnitev Proizvajalec grafičnih in osrednjih procesorjev AMD je zadnja leta trdo delal za to, da bi se vrnil v podatkovne centre. In to ne skozi stranska vrata, ne, temveč pri glavnem vhodu, pogrnjenem z rdečo preprogo. Družina strežniških procesorjev EPYC obljublja in dostavlja veliko, predvsem pa povsem novo dimenzijo procesorjev, namenjenih podatkovnim centrom. Miran Varga rocesorji EPYC že s svo­jim imenom namigu­jejo, da gre za res velik preskok v primerjavi s predho­dniki in za korak, ki ga je podje­tje AMD ne nazadnje tudi potre­bovalo. Kot je na dogodku EPYC Tech Day zgovorno dejal Scott Aylor, podpredsednik družbe in generalni direktor oddelka po­slovnih rešitev, »procesorjev EPYC nismo zasnovali za dana­šnje obremenitve, temveč za ti­ste, ki šele prihajajo. Prav tako nismo želeli zgolj konkurirati da­našnjim Intelovim strežniškim procesorjem, temveč tistim, ki jih bo konkurent predstavil v pri­hodnje.« Pri zasnovi novih procesor­jev EPYC so AMDjevi inženirji in razvijalci zasledovali tri ključ­ne lastnosti: zmogljivost, urav­noteženost in varnost. Končni rezultat je res posrečena druži­na strežniških procesorjev, ki jo utegnejo lastniki podatkovnih centrov in sistemski integratorji hipno vzljubiti. Poglejmo, zakaj. Zmogljivosti brez primere AMDju je uspelo izdelati pro­cesor, ki mu ta hip ni para. Zasta­vonoša družine EPYC je model EPYC 7601, ki se lahko pohva­li s kar 32 jedri Zen, ki obdeluje­jo 64 niti ukazov. Jedra delujejo z delovnim taktom 2,2 GHz, ki se v primeru, da procesor ni polno obremenjen, dvigne do 3,2 GHz. Impresivna je tudi termalna ovoj­nica procesorja, ki je postavljena pri vsega 180 W, kar je za 32-je­drnika zgleden dosežek, ki priča o tem, kako energijsko učinkovit je sam procesor. Če pri tem upo­števamo, da so inženirji v proce­sor vgradili še tako rekoč vso pe­riferijo, ki je bila v preteklosti v obliki namenskih čipov (sistem­ski nabor, pomnilniški krmilnik, južni most, varnostni koprocesor itd.) vgrajena na osnovni plošči, je rezultat še toliko boljši. Pro­cesorji EPYC so torej strežniške ustreznice sistema v čipu (SoC), kar v praksi pomeni, da bo celo­ten ekosistem za stranke še ne­koliko cenejši, saj bodo osnov­ne plošče zanj cenejše, proizva­jalci pa bodo imeli ogromno svo­bode pri vgradnji perifernih enot. Sprva lahko na trgu pričakujemo eno- in dvoprocesorske strežni­ke. AMD se je ob predstavitvi tudi zavezal, da bo ekosistem gradil dolgoročno. Vsaj še naslednja generacija procesorjev EPYC bo uporabljala isto podnožje, torej lahko podjetja pričakujejo daljšo življenjsko dobo teh sistemov. Ker lahko 32 jeder obdela ogromne količine podatkov, zato je prav, da je procesor tudi ustre­zno založen z njimi. Prav vsi pro­cesorji iz družine EPYC 7000, brez izjeme, so zato opremljeni z osemkanalnim pomnilniškim krmilnikom, torej podpirajo do 16 rež pomnilnika. Ob upora­bi pomnilniških modulov zmo­gljivosti 128 GB lahko torej po­samezen procesor dela s kar 2 TB pomnilnika, česar bodo izre­dno vesele najrazličnejše aplika­cije s področja analitike in raču­nalništva v pomnilniku. Procesor podpira različne vrste pomnilni­ka, skoraj vse, kar je trenutno ak­tualno na trgu (tudi (L)RDIMM, NVDIMM-N, 3DS DIMM), a veči­na proizvajalcev plošč se bo od­ločila za uporabo hitrega in ce­novno dostopnega pomnilnika DDR4 (do 2667 MHz). Pomnil­niška prepustnost dosega zavi­dljivih 290 GB/s. AMD si je za cilj izbral tudi iz­delavo kar najbolj uravnotežene­ga procesorja brez očitnih šibkih točk. Ker je načrtoval bogato iz­biro različic z zelo različno koli­čino procesorskih jeder, mono­litna zasnova ni prišla v poštev. Za skalabilno povečevanje zmo­gljivosti so zato v podjetju raz­vili povezavo Infinity Fabric, ki medsebojno povezuje notranje sredice procesorja. Infinity Fa­bric omogoča zelo hitre preno­se podatkov ob resnično majh­ni porabi energije, sredice pa so med seboj povezane z tremi po­vezavami, zato da so poti do ka­teregakoli podatka, na katerem­koli jedru se ta obdeluje (naha­ja), kar najkrajše. Vsi procesor­ji EPYC podpirajo kar 128 rež PCIexpress X16, od proizvajal­cev osnovnih plošč pa bo odvi­sno, koliko teh bodo namenili re­žam za grafične kartice in koli­ko podsistemom za hrambo po­datkov (NVMe). Kako vrhunsko skalabilnost je inženirjem uspe­lo doseči s povezavami Infinity Fabric, dokazuje tudi dodajanje dodatnega procesorja. 64 jeder v preizkusih dosega 198-odstotni rezultat v primerjavi z 32-jedrni­kom, torej je izkoristek dodatne­ga procesorja skoraj idealen. Primeren za vse vrste obremenitev AMD se je vsekakor v velikem slogu vrnil v »igro«. Zdaj po zmo­gljivostih prekaša konkurenta, tudi po zmogljivostih na pora­bljeni vat energije, pa po ceni itd. Žogica je na strani Intela, saj so praktične demonstracije, številne med njimi so na dogodku EPYC Tech Day postavile nove svetov­ne rekorde (še več jih pričakuje­mo v naslednjih tednih), dokaza­le, da so celo enoprocesorski sis­temi EPYC lahko hitrejši od dvo­procesorskih strežniških sistemov iz konkurenčnega tabora. Resnično impresivna pa je univerzalnost AMDjevih pro­cesorjev, ki so idealna izbira za tako rekoč 95 odstotkov bre­men, ki jih danes obdelujejo po­datkovni centri. Zmogljivosti, ki jih procesorji kažejo v resnič­nem svetu, torej pri opravlja­nju dejanskih nalog, so še precej bolj prepričljive od rezultatov v testnih programih. Procesor­ji EPYC tako lahko opravljajo na­predne izračune iz sveta visokoz­mogljivega računalništva, pred­stavljajo temelje oblačnih in vi­soko virtualiziranih strežnikov, se lotijo nalog s področja stroj­nega učenja ali pa prek analitič­nih aplikacij trpinčijo masovne podatke za koristne informacije. Še več, procesorji EPYC vsebuje­jo tudi napredne prediktivne al­goritme, ki analizirajo obnašanje bremen in jim ustrezno prilago­dijo njihovo izvajanje, pri čemer lahko dajo prednost čim hitrej­šemu dokončanju naloge ali pa čim učinkovitejši izrabi procesor­ja in manjši porabi energije. AMD pričakuje, da bodo pro­izvajalci strežnikov na njih za­snovali tudi napredne sisteme za programsko opredeljeno hram­bo podatkov. Verjetno pa bomo v naslednjih mesecih priče tudi pripravi algoritmov, s katerimi se bodo »oportunistični zasluž­karji« z novimi procesorji poda­li v boj za rudarjenje kriptovalut. V nasprotju z grafičnimi karti­cami namenski strežniški proce­sor nima nobenih težav z delova­njem pri polni obremenitvi v re­žimu 24/7/365. Za izdelovalce strežnikov je naloga otročje lah­ka. Glede na predvidene/žele­ne zmogljivosti izberejo le mo­del procesorja, ustrezno osnov­no ploščo ter nanjo vgradijo zah­tevano količino pomnilnika. Pre­prosteje skoraj ne gre. Brezkompromisna varnost Varnost je v sodobnih podat­kovnih centrih na samem vrhu prioritet. Upravitelji podatkovnih centrov bodo zato toliko bolj ve­seli podatka, da imajo procesor­ji EPYC varnost zapisano v svoj DNA, kot prvi procesorji v in­dustriji zanjo celovito skrbijo na strojni ravni. V procesor je na­mreč vdelan namenski varnostni procesor z lastnim varnim opera­cijskim sistemom, ki skrbi za pre­gled samih procesorskih gradni­kov in v realnem času šifrira vse podatke, ki gredo skozi procesor. Pa tudi v pomnilnik. Polno šifrira­nje pomnilnika namreč tudi naj­drznejšim tatovom (takim, ki bi s strežnika ukradli pomnilnik) pre­preči, da bi lahko prebrali njego­vo vsebino. Oddahnilo se bo tudi ponudnikom storitev v oblaku, saj bodo, če bodo svoje sisteme zgradili na procesorjih EPYC, lah­ko strankam dejansko zagotovili varno večnajemništvo. Sam pro­cesor bo namreč že poskrbel, da bo vsak virtualni stroj z vsemi viri popolnoma šifriran. Prav dejstvo, da je za varnost poskrbljeno že na strojni ravni, utegne v nakupe no­vih procesorjev prepričati števil­ne IT-oddelke podjetij, predvsem tiste, ki si danes ob virusu Wan­naCry in podobnih grizejo noh­te, saj vedo, da uporabljajo 15 in več let stare aplikacije, ki se jih, dokler delujejo, ne upajo niti do­takniti, pa čeprav te niso niti pri­bližno varne. S poganjanjem le­-teh v virtualnem okolju na čipu EPYC pa postanejo samodejno zaščitene pred vplivi zunanjega sveta. Res uporabna varnostna funkcija, pohvalno implementi­rana tako, da enkripcija ne vpli­va na zmogljivosti delovanja apli­kacij (kot je to primer pri konku­rentu). AMD je procesorjem do­dal tudi nekaj edinstvenih novih ukazov, optimiziranih za delo v podatkovnem centru (samodej­no čiščenje zaznane zastrupitve/okužbe pomnilnika, združevanje več ukazov/tabel na procesorski cikel itd.) Ekosistem je nared AMD tokrat res ničesar ni pre­pustil naključju. Že ob splavitvi bo strankam na voljo cela pale­ta rešitev iz partnerskega ekosi­stema. Procesorje EPYC in njiho­ve funkcije podpirajo vsa velika imena v industriji, kot so Micro­soft (Windows Server), Red Hat (RHEL), Canonical (Ubuntu), SUSE (SLES), Citrix (XenSer­ver), Vmware (vSphere) in šte­vilni drugi. Razvijalcem poslov­nih aplikacij pa so na voljo ustre­zno prilagojena orodja rešitev Vi­sual Studio, Java, GCC, LLVM … Po videnem sodeč, lahko oceni­mo, da je AMD tokrat resnično presegel vsa pričakovanja, zato je ime novih procesorjev kar pra­všnje. Epsko.. P s Kot edini izmed medijev v regiji Adriatik smo se udeležili splavitve AMDjevih novih procesorjev za poslovna okolja in podatkovne centre, ki je bila v Austinu, v ZDA. . Ponudba procesorjev EPYC bo obsegala 8-, 16-, 24- in 32-jedrnike. eprav tokrat grafični procesorji podjetja niso bili v ospredju, je AMD osvetlil tudi njihovo rabo v poslovne namene, predvsem na področju strojne inteligence, strojnega in globokega uče­nja. Nobena skrivnost ni, da grafični procesorji zadnja leta napredujejo bistveno hitreje od osrednjih. AMD je razvil lastno strojno (Radeon In­stinct) in programsko platformo (ROCm), na katerih bodo tekle števil­ne aplikacije za razvoj rešitev s področja umetne inteligence in strojne­ga učenja. Konec julija bodo predstavili novo kartico Radeon Instinct MI25, ki bo vsebovala težko pričakovano grafično arhitekturo Vega. Opremljena bo s 16 GB pregrešno dragega in hitrega pomnilnika HBM2 in bo ob polni obremenitvi porabila okoli 300W energije. Njenih 64 obdelavnih enot naslednje generacije bo v navezi s 4096 pretočnimi cevovodi doseglo računsko zmogljivost 12,3 TFLOPS. AMD je tudi že napovedal, da bo z enim samim procesorjem EPYC in več karticami Radeon Instinc MI25 prebil mejo zmogljivosti 100 TLOPS. »S karticami Radeon Instinct želimo razveseliti vse, ki se imajo za pi­onirje na področju umetne inteligence, in pospešiti razvoj njihovih reši­tev strojnega učenja,« je povedal Ogi Brkić, ki v podjetju AMD skrbi za profesionalne grafične rešitve. AMD Hitro učljivi grafični matematiki Radeon Instinct Č . Absolutna skrb za varnost procesorja, sistema, aplikacij in virtualnih strojev brez vpliva na zmogljivosti je zagotovo ena ključnih konkurenčnih prednosti procesorjev EPYC. 96 september 2016 IZKLOP SEPTEMBER 2017 q 29. avgusta nadaljujemo Prenosniki za igre Prenosni računalniki so že nekaj let dovolj zmogljivi za prav vsa opravila, ki smo jih do nedavnega namenjali le najzmogljivejšim namiznim modelom, celo delovnim postajam. Tudi za igre. Preiz­kusili bomo specializirane prenosnike, ki jih v svojem programu po­nuja kar nekaj podjetij. Vse o kriptovalutah Kako je internet v navezi z novimi tehnologijami spremenil sve­tovne finance oziroma kako jih še bo. O bitcoinih in drugih »coi­nih«, o njihovem rudarjenju, o »menjalnicah«, ki so obogatile tudi nekaj slovenskih pionirjev, in še čem. V preglednem članku o fi­nancah prihodnosti. MonitorPRO V prilogi MonitorPro tokrat o tiskanju v poslov­nih okoljih in o povezanem obvladovanju dokumen­tov ter vsebin. ˝w ODGOVORNI UREDNIK Matjaž Klančar POMOČNIK ODGOVORNEGA UREDNIKA Jure Forstnerič UREDNIK Uroš Mesojedec LEKTURA Dora Mali PREVAJANJE Petra Piber LIKOVNA ZASNOVA Peter Gedei OBLIKOVANJE NASLOVNICE Peter Gedei RAČ. GRAFIKA IN STAVEK Peter Gedei FOTOGRAFIJE Peter Gedei, fotoarhiv Monitorja, iStock NASLOV UREDNIŠTVA Monitor, Dunajska 51, 1000 Ljubljana, tel.: (01) 230 65 00 faks: (01) 230 65 10 e-pošta: urednistvo@monitor.si MONITOR V SPLETU www.monitor.si Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmnoževanje jemogoče le s pi­snim dovoljenjem izdajatelja. Revija Monitor posebej odličnim iz­delkom pri svojih preizkusih podelju­je priznanje »zlati Monitor«. To je pri­znanje za konkretni izdelek na kon­kretnem testu. Zato lahko uporablja zlati Monitor v propagandne namene vsako podje­tje, ki ta izdelek trži, s tem da jasno navede, v ka­teri številki Monitorja je bil objavljen test in kateri izdelek je prejel priznanje. IZDAJATELJ Mladina d.d., Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana, dav. št. 83610405 PREDSEDNICA UPRAVE Denis Tavčar PRODAJA OGLASNEGA PROSTORA tel.: (01) 230 65 36, e-pošta: marketing@monitor.si VODJA MARKETINGA IN OGLASNEGA TRŽENJA Ines Markovčič, tel.: (01) 230 65 33 NAROČNINE IN PRODAJA tel. 080 98 84, (01) 230 65 30, e-pošta: narocnine@monitor.si TISK Shwartz Print, Ljubljana NAKLADA 5.000 izvodov DISTRIBUCIJA Izberi d.o.o., Ljubljana Poštnina za naročnike plačana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v malopro­daji s priloženim DVDjem je vključen DDV v višini 22%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 9,5%. ISSN 1318-1017 Izid je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. BERITE MONITOR 25% CENEJE Revijo Monitor lahko naročite tako, da pla­čate letno naročnino in jo od naslednje šte­vilke naprej prejemate na želeni naslov. • Fizične osebe imajo 25 % popusta na pol­no ceno. • Naročite se lahko z naročilnico, ki je vpe­ta v vsako številko revije, po telefonu, po faksu, ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. • Plačilo je mogoče tudi s plačilnimi kar­ticami. • Naročnina se plačuje enkrat letno. Če na­ročnik ne zahteva odpovedi, se naročnina podaljša za naslednje obdobje. • Odpoved je možna pisno ali po telefonu. • Vse dodatne informacije lahko dobite po telefonu (01) 230 65 30 ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. Z DVD! ZAVAJAJOČE PONUDBE ZA POHITRITEV RAČUNALNIKA ZABAVNA ELEKTRONIKA I RAČUNALNIŠTVO I NOVE TEHNOLOGIJE JULIJ-AVGUST 2017 U LETNIK 27, ŠTEVILKA 7-8 U WWW.MONITOR.SI CENA: 6,65 EUR POLETNI TEST TELEVIZORJEV 12 MODELOV, 5 BLAGOVNIH ZNAMK 12 5 TESTI: Nokia 3310 iPad Pro 10.5 Panasonic GH5 Android O Upravljanje človeških virov Avtomatizacija poslovnih procesov Predstavitev AMD Epyc