Cene za naročnike mesečno :
v tuzemstvu 2 šilinga v inozemstvu 5 šilingov
POSAMEZNA ŠTEVILKA 50 GROŠEV
Leto IV.
Celovec, 15. oktobra 1948
Številka 42
Rusija pripravljena „razkriti tajnosli
<e bo Zapad sprejel njen načrt za razorožitev
Sil
Ko je dal to ponudbo, je gospod Višinski dejal pred političnim odborom Organizacije Združenih narodov: »Dali vam bomo vse te podatke, kakor hitro bo to imelo praktičen učinek.
Če boste sprejeli predloge za prepoved atomskega orožja in za znižanje oborožitve na eno tretjino v tekočem letu, tedaj bomo mi položili naše karte na mizo in sicer vsa= ko posamezno.«
Višinski je odvrnil na poziv ameriškega delegata, gospoda Warren Austina, ki je zahteval jasen preklic tega, da se zdi Rusiji vojna »neizogibna« in sodelovanje nemo» goče. Rusija »hrepeni po sodelovanju,« je dejal gospod Višinski.
Nadaljeval je, da je možno sodelovanje med deželami z različnimi ideologijami ter je predlagal neposredno glasovanje. Rusija bi sprejela vsakršne ukrepe, ki bi zajamčili
V Franciji se vrše pogajanja med pred» etavniki železniške uprave in voditelji sin» dikatov. Pogajanja so se pričela že v po» ncdeljek in sicer najprej med gospodom Pineaujem, socialističnim ministrom za pro» met in govornikom železniških delavcev. Pol milijona rudarjev in drugih stavkujo» čih delavcev v Franciji, pa napeto pričaku» je izid teh pogajanj, ki bodo odločila, do kakšne meje se bodo delavci, zaposleni na podržavljenih železnicah, pridružili stavku-jočim vrstam.
Čeprav‘je gospod Raymond, predsednik Narodne železničarske zveze, dejal, da tre» nutno ni nevarnosti splošne stavke železni» carjev, je mnogo strojevodij in kurjačev, predvsem v pokrajini Cherbourg, zapustilo svoje delo.
Prve posledice premogovne stavke se že čutijo v Parizu, kjer je podržavljeno elek» trično podjetje »Electricite de France« moralo znatno omejiti potrošnjo toka.
OBTOŽBA SABOTAŽE
Pariški konzervativni list »France Soir« je objavil, da je Kominform dal francoski komunistični partiji 120,000.000 frankov
Rodomor - zločin proti mednarodnem pravu
Zakonodajni odbor Združenih narodov se je sporazumel v tem, da je označil »rodo» mor« (ali množično iztrebljanje manjšine) za zločin proti mednarodnemu pravu, pa naj bo izvršen v miru ali v vojni.
Označba »rodomor« je bila prvič upo» rabljena v primeru vojnih zločinov Hitlerja proti Židom.
Dostavek »v času miru« v členu 1. na» črta mednarodne konvencije o rodomoru je predložil britanski najvišji državni toži» lec sir Hartley Shawcross, ki se je udeležil niirnberškega procesa proti nacističnim vo= diteljem.
S predlogom je soglašalo 58 članov od» bora, ki so sprejeli naslednje besedilo pr» vega člena konvencije: »Visoke pogodbene Stranke potrjujejo, da je rodomor zločin proti mednarodnemu pravu, pa naj bo izvr» šen v času miru ali v vojni in se obvezuje» jo, da ga bodo preprečile in kaznovale.«
V Londonu pričakujejo, da bodo pričeli nadaljevati pogajanja glede Berlina v Var» nostnem svetu koncem tega tedna, Zastop» niki zapadnih držav so v Parizu objasnili predsedniku Varnostnega sveta, da v vpra» šanju berlinske blokade ni mogoč noben kompromis. Zapadne države hočejo doseči čimprejšnjo odločitev Varnostnega sveta glede njihove obtožbe, da predstavlja so» vjetska blokada Berlina ogrožanje medna» rodnega miru in sodelovanja.
Zapadne države so vložile resno pritožbo in sedaj ne morejo čakati, da ostane to vprašanje nerešeno, če argentinski zuna» nji minister dr. Bramuglia ne bo sam skli« cal seje, bodo morale zapadne velesile to zahtevati.
Sovjetsko zadržanje napram posredo» valnim poizkusom »nevtralnih« članov skupščine označuje dejstvo, da Višinski še ni odgovoril na njihove predloge, kar so za»
podpore za vzdrževanje stavk v Franciji.
Ta obtožba je sledila trditvam fran* coskega ministra za notranje zadeve, gos» poda Jules Mocha, ki je ob koncu tedna de» jal, da je Kominform dal francoski komu» nistični partiji nalog, naj izzove stavke v Franciji kot del načrta za sabotiranje Mar» shallove pomoči Evropi.
Montgomery sprejel voditelje zapadnoevropske obrambe
Dva francoska člana novo ustanovljene obrambne organizacije za narode Zapadne zveze, general Lattre de Tassigny in vi» ceadmiral Robert Jaujard, sta prispela z letalom v London, da bi razpravljala s svo» jim šefom feldmaršalom Montgomeryjem.
General de Tassigny je vrhovni poveljnik Zapadne zveze in njene vojske, admiral Jaujard pa predstavnik mornarice. Prav ta» ko je bil predstavljen maršal Sir James Robb, poveljnik zračnih sil Zapadne zveze.
Vršilo se bo še več zborovanj, predno bo» do franciski predstavniki odpotovali nazaj v Pariz. Smatrajo, da bodo predstavniki britanskega Združenega kraljestva, ki prav tako sedaj zborujejo v Londonu, imeli priložnost razpravljati s predstavniki Zapadne Evrope o medsebojnih obrambnih problemih.
Švica pristopila k Marshallovemu načrtu
Zgornja zbornica švicarskega parlamen» ta, Državni svet, je sedaj izglasovala sode» lovanje Švice pri ameriškem obnovitvenem načrtu za Evropo z 32 glasovi proti 1. Ta osamljeni oportunist je bil član neodvisne stranke. V Državnem svetu ni nobenega komunista. Tri dni popre je je prav tako Spodnja zbornica izglasovala sprejem ame» riške pomoči in sicer s 136 glasovi proti 7. Nasprotovali so komunistični člani.
Gospod Alberto Artajo, španski zunanji minister je v posebnem letalu zapustil Madrid in se podal v Argentino. Poslanstvu gospoda Artaja pripisujejo velik pomen, čeprav je baje le vrnil lanskoletni obisk gospe Peronove.
padne velesile storile in s tem še enkrat do» kazale pred vsem svetom svojo edinost v berlinskem vprašanju navzlic vsem govo» ricam, ki so to edinost med zspadnimi ve» lesilami hotele zanikati.
SOVJETI NADALJUJEJO Z ZRAČNIMI VAJAMI
Britanske oblasti so ponovno vložile pro» test zaradi sovjetskih zračnih vaj v ber» linskem zračnem mostu. V britanskem pro» testu, kateremu se je pridružila tudi Arne» rika, opozarjajo na to, da bodo odgovorni Sovjeti za resno ogrožanje britanskih in ameriških letal.
*
Sovjetska zveza je v nasprotju s svojim dosedanjim nasprotovanjem vsaki podporni akciji Združenih narodov v Nemčiji zapro» sila, da se naj razširijo novi podporni na» črti Mednarodnega sklada za nujno pomoč otrokom tudi na šest milijonov otrok, ki bi» vajo v sovjetski coni Nemčije.
*
Sovjetske radijske oddaje Združenim državam v angleškem jeziku bodo od sedaj naprej povečali na 55 minut dnevno. To so objavile ameriške radijske oblasti v New Yorku. Z razširjenim programom se bodo posluževali velikih ruskih oddajnih postaj, od katerih jih največ na področju Moskve.
Po mišljenju ameriških trgovinskih stro» kovnjakov bodo razprave o poboljšanju tr= govskih odnošajev med vzhodno in zahod» no Evropo, ki so se zaključile v Ženevi, po» voljno vplivale na evropski gospodarski razvoj.
Ženevski sestanek je sklicala gospodar» ska komisija Združenih narodov za Evro» po. Sestanka so se udeležili zastopniki ev= ropskih držav, ki so članice Združenih na» rodov ter Združenih držav. V cilju ojače» nja trgovskih stikov med vzhodno in za» hodno Evropo sta belgijska in nizozemska zastopnika skupno predložila resolucijo o ustanovitvi stalnega trgovinskega odbora v okviru gospodarske komisije. Resolucija je bila sprejeta z desetimi glasovi.
Značilno je, da niso zastopniki vzhodnih držav nasprotovali sprejemu resolucije, če» prav so se vzdržali glasovanja. Poljski za» stopnik je celo predložil naj tajništvo čim prej zbere potrebne podatke, da bi mogel novi trgovinski odbor začeti z delom.
Pripravljenost vzhodnega bloka, da sade» luje z ostalimi državami za ojačenje trgov» skih stikov je treba pripisati dejstvu, da Sovjetska zveza ni v stanju dobavljati svo» jim privržencem potrebščine, ki so neob» hodno potrebne za njihovo obnovo.
Nadaljni uspeh, ki je bil dosežen na že» nevski konferenci, predstavljajo sporazumi, ki so jih sklenili med Italijo, Češkoslovaš» ko, Poljsko in Jugoslavijo, s katerimi se Italija obvezuje, da bo dobavila nadomest» ne dele za ameriške tovorne avtomobile v vrednosti več milijonov dolarjev v zameno za industrijske surovine.
Pred vojno je vzhodna Evropa oskrbo» vala zahodne države z dobrim delom nji» hovih potrebščin. 32% lesa, ki so ga uvaža» le zahodne evropske države, je dobavljala vzhodna Evropa. Poljska je izvozila pre»
Premikanje jugoslovanskih čet
Z neko izjavo italijanskih vodilnh kro* gov so dopolnili prejšnja poročila o več» jem premikanju jugoslovanskih čet v bli» žini meje.
Izgleda, da Jugoslavija naglo umika svo» je čete z italijanske meje v severovzhod» nem kotu Istre proti notranjosti dežele. Javljajo tudi, da so jugoslovanske čete za» pustile Herpelje in okolico Št. Štefana in no» brale s seboj vso opretno in živež ter so po» drle koče in barake. Slična poročila so pri» spela iz Isole v jugoslovanski coni Svobod» nega tržaškega ozemlja in tako ni ostalo skoraj nobenih jugoslovanski! čet na juž» nem obrežju Istre.
Takšno premikanje čet je morda povzro» čila želja beograjskih oblasti, da bi imele več zanesljivih sil na razpolago po drugih bolj kritičnih pokrajinah.
(»The Times«)
Ravnatelj I.R.Ü. v Kanadi je prispel v Avstrijo
Gospod James Colley, šef delovanja za mednarodno begunsko organizacijo v Ka» nadi, je v torek prispel iz Nemčije na Dunaj.
Gospod Colley ki bo preživel nek» j dni v Avstrija, bo razpravljal z uradniki I. R. O. o raznolikih možnosti izselitve v Kanado ter bo tudi obiskal središča I. R. O. na Koroškem in na Štajerskem.
Od meseca julija, t. 1. je okrog 4000 razseljenih oseb zapustilo Avstrijo in se izse» lilo v Kanado.
mog in žito; Romunija, Jugoslavija in Bol» garija žito. Iz vzhoda na zahod so prihajali tudi svinec, baker, krom in mangan ter pa» pelika. V zameno je dobavljala zahodna Evropa, na prvem mestu Nemčija, indu» strijske izdelke in surovine.
Vojna je pretrgala trgovske stike in uni» čila mnoge vire. Po vojni je izmenjava dobrin spet oživela. Zahodna Evropa sicer lahko dobiva les, premog n žito iz novih vi» rov, posebno iz Združenih držav, toda bilo bi bolj prirodno in koristno, ako bi te potrebščine nabavljala, kakor je to delala pred vojno, v vzhodni Evropi.
Avstrija in Bolgarija bosta sklenili pogodbo
Dosežen je bil sporazum v osnovnih vpra» šanjih pogajanj med Avstrijo in Bolgarijo, ki se sedaj vrše, je sporočilo avstrijsko mi» nistrstvo za trgovino in promet. Po tej pogodbi bo Avstrija uvažala važne poljedelske pridelke, dalje maščobe, jajca, prišiče, žito in kože iz Bolgarije, a tja bo v zameno pošiljala železno rudo. Poročilo pripominja tudi, da Avstrija za enkrat ne namerava uvažati bolgarskega tobaki.
Aretacije v Madžarski
V ponedeljek je bilo v Budimpešti po» novno aretiranih 54 oseb, med katerimi so bili tudi visokošolci. Uradno poročilo je objavilo, da so bili obtoženi pripadništva k ilegalni organizaciji, zaposleni pri velikem vtihotapljenju tujih valut. Tudi se jim očita, da so pomagali Madžarom zbežati iz dežele.
znižanje oborožitve.
Franciji grozi še večja stavka
Trgovina med Vzhodom in Zahodom
Po zemeljski obli
AVSTRIJA
Ameriški visoki komisar za Avstrijo ge= neral Geoffrey Keyes pravi v svojem za= dnjem poročilu, da je kljub sovjetskim ovi= ram opaziti napredek v obnovi avstrijske* ga gospodarstva. Prav tako pa je tudi opa= žiti, da se država vrača pod nadzorstvo av* sirijske vlade.
Promet na osmih kratkih železniških progah na ameriškem področju so popolno* ma obnovili — pravi poročilo — ter so že* leznice vrnili zasebnim ustanovam. Vse gla* vne železniške proge in mostove so popra* vili. Tovorni promet se je od konca sovra* žnosti povečal za 130%.
Osnovne šole na ameriškem področju obi* skuje večje število otrok kakor pa leta 1937. Izbiro šolskih knjig pa so ponovno zaupali avstrijskemu prosvetnemu mini* strstvu.
Na ameriškem področju so ameriška ci= vilna sodišča prostovoljno odstopila 85% zadev avstrijskim oblastem. Ameriška so* dišča so večinoma sodila prometne kršitve, krajo ameriške lastnine in osebe, ki so no* sile strelno orožje.
V	zadnjem letu so Američani in Angleži vrnili avstrijski vladi tudi nadzorstvo nad komunikacijami.
Keyes sporoča nadalje, da so Sovjeti za* vrnili vse predloge Za povečanje telefon* skih in radijskih zvez in letalske pošte. So* vjetska zveza prav tako odklanja ukinitev cenzure nad mednarodnim dopisovanjem, nad telefonom in brzojavom.
Telefonski pogovori med krajema Feld* kirch in Buchs v Švici, ki sta le 16 km drug od drugega, se vršijo po liniji, ki je dolga preko 1100 km, zato, da jih lahko nadzorujejo na Dunaju.
Sovjeti imajo očividno pri tem dvojni na» men: kolikor mogoče zmanjšati zveze z za* hodnimi državami in cenzurirati ter nadzi» rati tiste zveze, ki jih na noben način ne morejo preprečiti.
Avstrijski narod — pravi Keyes — je po* kazal, da je zmožen sam skrbeti za lastne gospodarske zadeve.
Sovjetska zveza ni odklonila samo zmanj* sanja nadzorstva nad komunikacijami in prevozom, temveč tudi ni hotela izdati av* strijski vladi dovoljenja, da bi ta izdajala potne liste in nadzorovala svoje meje, niti ji ni dovoljeno, da bi se udeleževala med* narodnih konferenc za prevoz.
Po treh letih zasedbe — zaključuje poro* čilo — Sovjetska zveza še vedno prepove* duje Avstriji upravo policije in ne pusti, da bi avstrijske državljane sodila avstrij* ska sodišča. (SDWB)
( BŠKOSI.OVAŠKA
Češka zbornica je prejšni teden sprejela novi zakon za obrambo republike. Novi za* kon daje vladi in policiji oblast, da vsako obliko protidržavnega delovanja kaznuje kot izdajstvo. Pod takšnim delovanjem je treba razumeti sleherni izraz nasprotova* nja in opozicije proti sedanjemu režimu, kar bodo odslej smatrali za zločin, ki ga lahko drastično kaznujejo. Da ne bi ti novi »zlo* činci« padli državi v breme, bodo začeli ustanavljati taborišča za prisilno delo, kjer hočejo takšne ljudi poboljševati z gara* njem. Novi zakon bo držal češkoslovaško ljudstvo v stalnem strahu in poleg tega do» bavljal državi sužnje.
Češki komunistični ministrski predsednik Zapotocky je predložil zbornici tudi zakon o novi gospodarski petletki. Pri tej priliki je priznal da proizvodnja zlasti v kmetij* stvu ni izpolnila pričakovanj. Češko ljud* stvo se režimu očitno upira v tovarnah in po poljih.
FINSKA
Finska vlada je sklenila, da se bo Finska udeležila Marshallovega načrta za pomoč Evropi.
VELIKA BRITANIJA
V	Londonu se je pričela pretekli teden konferenca zunanjih ministrov Common* wealtha. Britanski ministrski predsednik Attlee je označil v svojem radijskem nago* voru ostalim ministrskim predsednikom to konferenco kot »družinsko sejo«, katere cilj je odkrito izmen jan je mnenj in pol z* kus objasniti vsa vprašanja, ki zanimajo dr» zave britanskega imperija. »Imamo en cilj: ustvariti mir in blagostanje naših narodov. Pri tem nam pomaga vera v demokracijo in svobodo,« je izjavil Attlee.
*
Britanska vlada je objavila »belo knjigo« o berlinskem vprašanju, v kateri so zbrani in objssnjeni vsi dogodki, ki so privedli do tega,'da je bilo to vprašanje izročeno Or* ganizaciji ZN.
ITALIJA
V	Rimu se je pričela razprava proti biv* šemu italijanskemu fašističnemu obramb» nemu ministru, maršalu Grazianiju. Obtož»
niča mu očita, da je dal razorožiti italijan* sko vojsko in jo predal Nemcem. Nadalje je obtožen, da je dal ustreliti več sto itali* janskih državljanov. Nastopilo bo čez sto prič, od katerih pa jih je večina razbreme* nilnih.
Drobne novice
Danski kralj in kraljica bosta bivala en teden v tem mesecu pri angleški kraljevi rodbini v Buckinghamski palači. Za časa svojega bivanja v Londonu bo kralj Fride» rik otvoril razstavo umetniških vrednosti svoje dežele.
*
Letno poročilo o odnošajih z javnostjo, ki ga je izdal pristojni urad UNO, poroča med drugim, da so pripustili okrog 200.C00 oseb k zasedanjem raznih organov UNO v Lake Successu.
Avstrijski narod je do sedaj zbral okrog
200.000	dolarjev na pobudo Združenih na» rodov za otroke. To vsoto so zbrali iz obse* žnih prispevkov sindikalnih, trgovskih, strokovnih in poljedelskih organizacij dr* žave, ki je ena izmed najpotrebnejših v Ev» ropi in ki obenem prejema podporo Organi* zacije Združenih Narodov v obliki dodatne h^ane v korist 400.000 učencem.
Tretje letno poročilo Mednarodne banke Za obnovo in razvoj pravi, da bodo upanja za končno evropsko obnovo zmanjšana ter da bo izgubljena priložnost, ki jo nudi ev= ropski obnovitveni načrt, če ne bo mogoče razširiti tržišča za evropske proizvode in če ne bo mogoče doseči večje svobode v no* tranjeevropski trgovini.
*
V bližini Havanta kneževini Hampshire so sedaj zaprli taborišče za razseljene ose» be, ki je sprejelo nad 15.000 prostovoljnih delavcev iz vse Evrope, jih prehranilo v prvih dneh njihovega prihoda in jim pre» skrbelo službe. Taborišče je delovalo 15 me* secev. V njem je ostalo samo oskrbništvo in pa nekaj razseljenih oseb, ki se morajo naj* prej pozdraviti.
Meje Atije potekalo ob Labi
Prejšnji teden sta gosipod Churchill in gospod Eden s svojima govoroma podprla napore britanske vlade za preosnovo ^ in okrepitev teritorialne in pomožne vojaške sile. Ob otvoritvi glavnega stana neke le* talske edinice je gospod Churchill, ki je po* stal njen častni letalski poveljnik, dejal, da najsi prevladujejo pod strankarsko politiko kakršni koli nazori v svobodni deželi, mora vkljub temu vsakdo skušati vse, kar je v njegovi moči, da postavi domovino pred stranko.
Dejal je, da goreče upa, da bodo reorga» nizacijski napori kronani z uspehom, in da bo vrste njegove edinice napolnil cvet moš* ke mladine, saj je vneta želja mnogih mla» deničev, da bi postali piloti. Dalje je pouda» ril, da so v teh mračnih dneh za svobodo in varnost vsakega naroda, neobhodno po* trebni širokopotezni ukrepi.
»Ta poziv nabornikom — je Churchill na* daljeval — ima še poseben pomen tukaj v kneževini Surrey in Kent, na kateri je, kot se še vsi spominjamo, sovražnik postal zelo pozoren zaradi njunega odličnega letal* stva. Brez dvoma bi dosegli enako pozornost z našimi letali brez pilota in letečimi bombami, katerih bi se poslužili v velikem številu, če bi bili prisiljeni stopiti v boj s komurkoli.«
POGREŠKE IZ PRETEKLOSTI
»Trenutno potekajo meje Azije ob Labi (nem. Elbe). Toda bilo bi zelo nespametno, če bi dovolili, da bi to, kar se dogaja pred našimi očmi in prodira z vsakim dnem do
Pogoji za razgovora s Sovjiii
„ü@io M limes”
Kakšno je stališče zahodnih držav, so jasno povedali zastopniki Velike Britanije, Združenih držav in Francije na dosedanjih sejah Glavne skupščine UNO. Zahodne sile sodijo, da je Sovjetska zveza z uvedbo blo» kade in z drugimi nezakonitimi sredstvi v Berlinu ustvarila nepremagljivo oviro za kakršna koli pogajanja o Nemčiji. Anglija, Francija in Amerika so zdaj trdno odloče* ne storiti vse, kar bi bilo potrebno, da za* gotove varnost in obstanek svojim oboro* ženim silam v Berlinu in tamošnjemu pre* bivalstvu, za katero so dolžne skrbeti. To skrb jim nalaga svoječasni sporazum med štirimi zavezniškimi velesilami.
Tisti trenutek, ko bi Sovjeti odpravili blokado Berlina in bi se odpovedali poizku» som ukloniti nemško prebivalstvo s silo, bi bile zahodne države voljne razpravljati s Sovjetsko zvezo o vseh spornih vprašanjih, ki se tičejo Nemčije. Med temi vprašanji je tudi vprašanje o bodoči nemški vladi. Te razgovore bi lahko imeli v Varnostnem svetu UNO, ali pa bi se zato spet sešli štir* je zunanji ministri, kar bi Sovjeti pač že* ieli.
Anglija, Francija in USA zavračajo so* vjetske pritožbe, da se nočejo pogajati in izjavljajo, da so pripravljene razgovarjati se s Sovjetsko zvezo, kadar bi ona hotela. Ne mislijo se pa seveda že vnaprej odpo* vedati svojim pravicam, ali ukloniti se sili, ki bi jo Sovjeti uporabljali proti njim.
Zdaj je Sovjetska zveza na vrsti, da po» kaže svojo dobro voljo in pripravljenost za poravnavo.
Seveda pa vse to ne pomeni, da bi bile Zapudne države dolžne čakati kdo ve kako dolgo, kdaj bi Sovjeti privolili v sklepanje miru, ko pa Sovjetska zveza med tem sama skuša vsiliti svetu svoj mir pod svojimi po» goji. Ta pripravljenost tudi ne pomeni, da bi zahodni zavezniki dajali Sovjetom pra*
naših ušes, vplivalo tudi na našo notra» njost. Bilo bi pogrešno ponavljati napake iz prošlosti, ki bi nas vrgle pod mnogo slab* širni in mnogo manj opravičljivimi okol» nostmi v boj na življenje in smrt za gol ob» stoj naše dežele. Izgleda pa, da ni samo ob* stoj naše dežele na kocki. Branitev svobode in odpor proti vsakemu nasilju, najsibo v kakršnikoli obliki, je naloga vsega sveta.«
Gospod Churchill se je v svojem govoru spomnil tudi vloge, ki jo je igrala letalska edinica kneževine Surrey v zadnji vojni Ve* like Britanije, ter dejal, da bo spomin na one, ki so dali svoje življenje, vedno živel v duhu njihovih sorojakov.
DOLŽNOST NARODA
Gospod Eden, ki je z istim ciljem kot gospod Churchill govoril v Londonu, je de* jal, da vlada po vsej deželi doma in v mno* g ih deželah po svetu globoko hrepenenje po miru. Toda to stoletje jih je izučilo, da slabost na lastnem otoku in v obrambi sve» ta ni bila nikak prispevek k miru. Naloga vse dežele je, da se pripravi na obrambo svoje domovine, in to brez vsakega stran» kQ/fstVä«	"
Eden je nadaljeval: »Vlada poziva k prostovoljnim naporom, da bi mogli sami braniti našo deželo. Naloga vsakogar, nas je, da stori vse najboljše, da se vsi od* zovejo temu pozivu. Mi vsi goreče želimo, da bi nikdar več ne nastal kak ponoven svetovni spor. Vseeno pa moramo biti pri» pravljeni za slučaj vojne, kajti zaradi novih orožij ob njenem izbruhu pač ne bo nobene priložnosti za priprave.«
vico in oblast, da hromijo vsa zahodna pri» zadevanja za organizacijo miru, gospodar* ske stalnosti in samoobrambe na svetu.
Nasprotno, veliko bolj verjetno je, da bo* do zahodne države prej dosegle sovjetsko privoljenje za sprejemljivo rešitev raznih vprašanj, če se bodo najprej Same spora* zumele med Sabo in svetu predložile mirov* ni načrt, ki ne bo predstavljal samo megle* nega osnutka in vseboval samo omenjenih ciljev, kakor je to bilo do sedaj, marveč program, ki bo lahko mobiliziral vso silo svetovnega javnega mnenja.
Ta program se mora spet vrniti k tistim načelom, ki so svobodnim ljudem dajala po* budo, da so tvegali vojno. Ta pobuda je prav tako potrebna sedaj, ko bomo tvegali napore za mir. Ta mirovni program bo še bolj učinkovit, če bodo demokratične drža» ve jasno pokazale, da ni samo Svet zuna* njih ministrov tista ustanova, ki lahko sklepa o rešitvi vprašanj kakor trdijo to Sovjeti, marveč, da so še drugi načini, da pridemo do rešitve, če bi pogajanja med zunanjimi ministri zopet doživela zaradi sovjetskega veta polom.
Že sporazum v Potsdamu, ki ta Svet ustanavlja, določa namreč, da so zunanji ministri pooblaščeni sklepati mirovne po* godbe z Italijo in z vzhodnoevropskimi dr* žavami. Pogodbo z Nemčijo pa smejo samo pripraviti, ker jo bodo sklepale druge, bolj veljavne ustanove. Taka širša in bolj ve*. Ijavna ustanova bi bila n. pr. konferenca, katere bi se udeležile vsaj vse prvotne pod» pisnice izjave o Združenjh narodih. Ta izja* va naj bi tvorila načelno osnovo takšne mi» rovne konference.
Sovjeti se morajo tega zavedati, zavedati pa se morajo tudi pogojev glede katerih za» hodne države pri morebitnih novih pogaja* njih glede Berlina in glede Nemčije ne bo» do odnehale.
Grčija med dnevom in nočjo
Zadnje dni so časopisne vesti poročale, da so grške pomorske baterije uničile^ la* djo, ki je Markosovim partizanom’ skušala izkrcati vojaške potrebščine, predvsem mu» ničijo. Obenem se vladne čete pripravljajo na zadnjo odločilno ofenzivo na področje, ki ga uporniki še imajo zasedenega in kjer jih je po cenitvah atenskih krogov še kakih 8000.
Taka, na prvi pogled že vsakdanja poro* čila pa krijejo za seboj velikansko tragedi» jo grškega naroda, ki se je pričela z itali* jansko okupacijo, se končala z nemško, to» da triletna mirna doba, v kateri ostali cv» ropski narodi obnavljajo, Grčiji ni prinesla miru. Iz partizanske vojne proti okupator* ju se je razvila krvava državljanska vojna, ki še danes ni končana.
Poglejmo v obrisih in kratkih potezah nazaj v leta, ko se je tragedija grškega na* roda pričela. Poleti 1941. so prišli Italijani kot okupacijska oblast. Sledila je prva do» ba velike lakote, kajti grška zunanja trgo» vina, ki je prinašala glavni vir dohodkov, je popolnoma zastala. Grške ladje so leža* le ali na dnu morja ali pa bile pod zavez* niško zastavo. Dolga in zagrizena^ vojna v Albaniji je že prej pobrala zaloge živil. Do* ba italijanske okupacije je bila kot drugod na Balkanu tudi za Grke doba koncentra* cijskih taborišč in zagrizene gverilske voj* ne talcev in prvih požganih naselij. Po ba» pitulaciji Italije so prišli Nemci. Gverilska vojna se je s podvojeno zagrizenostjo ^na* daljevala in čim bolj se je vojna bližala koncu, tem obupnejši je bil prehranjevalni položaj grškega ljudstva. Inflacija je do* segla fantastične višine, ljudje so po. cestah umirali od lakote. Ko danes štejejo Grki svoje človeške izgube, jih je največ terjala lakota: 300.000. Morala je padla na najniž* jo stopnjo: črna borza, prostitucija, tatvi* ne in ropi.
Ko se je končala vojna, sta obe podtalni vojaški organizaciji, levičarska EAM in ro= jalistična desničarska EDES pod vodstvom generala Zervasa prevzeli oblast v prede* lih ki sta jih pač imeli zasedene. Grški kralj je bil še v Kairu, v Pireju so se iz* kroale angleške čete pod poveljstvom gene* rala Scobieja. Oddelki EAMa so oblegali Atene, v poulične borbe so posegle angleš* ke enote in po večtedenskih borbah se je ELLAS (tako so se imenovale oborožene formacije EAMa) moral umakniti v gore. Takrat je znana brzojavka predsednika Churehilia generalu Scobieju preprečila, da bi Grčija prišla pod komunistični režim. Sledila je doba volitev in kralj se je vrnil. Prepad med obema taboroma je bil vedno globlji. EAM je prišel popolnoma pod ko* munistično vodstvo in pozneje je general Markos po znanem sestanku s Stalinom prejel njegova zagotovila in pričel gveril* sko vojno.
Vmes bi bilo treba še omeniti posredo* valno vlogo regenta patrijarha Damaskino* sa, modrega moža s tipičnim bizantinskim obrazom in vedenjem, toda tudi v njegovi moči ni bilo, da bi preprečil grozoten poli» tični in ideološki razcep.
V svetovni politiki so zazijale prve raz* poke med zavezniki in te so našle odmev tudi v Grčiji. Velikodušni Trumanovi vo= jaški in gospodarski pomoči legalni grški vladi je sledilo podpiranje generala Marko» sa s strani severnih ljudsko*demokratskih sosedov. Denarna reforma ni prinesla traj* ne ozdravitve. Državljanska vojna je zlasti preteklega leta zavzela velik obseg. Upor» niki so imeli zasedene tri petine grškega ozemlja in takrat je Markos proglasil svojo vlado, v pričakovanju da bo ta priznana po državah vzhodnega bloka in Sovjetske zve» ze. To pa; se ni zgodilo, ker bi takemu ko* raku sledilo priznanje raznih emigrantskih vlad v zäpadnih prestolnicah in bi to za so* vjetski tabor imelo le slabe posledice.
Atenska vlada, je medtem reorganizirala svojo vojsko. Z ameriškim materijalom jo je opremila in poslala v boj proti uporni* kom. V mnogih ofenzivah se je posrečilo stisniti čete generala Markosa na vedno manjša področja ter jih zdecimirati. Držav* Ijanska vojna pa je še danes latentna. Po vsem tem, kar smo slišali v zadnjih dveh letih o poteku teh bojev je težko verjeti vsem poročilom, ki prihajajo iz obeh tabo* rov. Trikrat so bili uporniki že »dokončno« uničeni in vendar javljajo še vedno o no* vih bojih. Dejstvo je, da imajo na ozemlju severnih sosedov svoja taborišča in vežba» lišča in tudi čez mejo so se v stiski mogli umakniti. Balkanska komisija Združenih narodov je prinesla o tem nedvoumne do* kaze, čeprav njeno poročilo tudi za atensko vlado, kar se tiče drakoničnih ukrepov in represalij, ni laskavo. Izglodalo je, da bo spor med Titom in Kominformom usoden za pokret generala Markosa, danes pa je skoraj mogoče reči, da so tudi ta upanja padla v vodo. Kri teče naprej. Pet in pol mi* lijonski grški narod izkrvaveva pred očmi sveta in konferenc. Videant consules. -cis.
Javno mnenje in ameriška zunanja politika
Thomas A. Bailey, The Man in in tho Street — the Impact of American Public Opinion on Foreigen Policy (Mož s ceste — — vpliv ameriškega javnega mnenja na zunanjo politiko), Macmillan, New York, 1948.
Takoümenovani »mož s ceste«, ki je že prišel v pregovor, ima pač, kot to mnogi trdijo, druge skrbi, kot da bi se brigal za zunanjo politiko svoje vlade. Ako pa vzbu= dijo zunanjepolitična trenja in krize njego= vo zanimanje, se znajde ali pred dovršeni» mi dejstvi ali pa pred tako zapletenimi po» ložaji, da skoro ne more biti govora o nje» govem neposrednem vplivanju na dogaja» nja in odločitve. In vendar lahko rečemo, da mora celo diktatorski režim pri svoji zuna» nji politiki vpoštevati javno mnenje; skoro ni dvoma, da je zatiranje vsakega svobod» nega izražanja mnenja in skrbno »dirigi» nanje« javnega mnenja po pristojnih orga» nih diktatur potrebno zato, ker vodijo dik» tsture zunanjo politiko, ki nasprotuje res» ničnim koristim naroda.
V Združenih državah pa vpliva javno mnenje na tisoče načinov v mogočni meri na zunanjo politiko države. Pri čitanju Bai« leyeve knjige pridemo včasih v skušnjavo, da bi se vprašali, kako nastane smotrna ameriška zunanja politika, čeprav imajo razni sloji in skupine ameriškega prebival« stva često ne le docela različne zunanjepo« litične nazore, temveč ko znajo svojemu prepričanju dati tudi potrebni poudarek.
Baileyeva knjiga je v tem pogledu zelo zanimiva. V njej čitamo, da obstoji četrtina ameriškega prebivalstva iz priseljencev ali pa otrok priseljencev, ki se v znatni meri zanimajo za probleme »stare domovine« in ki delijo njene narodne simpatije in anti» patije. Večina ameriških Nemcev je bila do leta 1917 proti vstopu Združenih držav v prvo svetovno vojno. Skandinavci na sred» njem zahodu so se držali načel svoje domo» vine o nevtralnosti in trko svoječasno mno, go pripomogli k ameriškemu izolacioniz» mu. Poljaki so nedavno strastno protestirali proti zasužnjenju svoje domovine po So» vjetski zvezi.
Jasno je, da se morajo v tako demokrat« ski deželi kot je Amerika za vodstvo ame« riške zunanje politike odgovorna mesta — predsednik, vlada in kongres — ozirati na različna čustva in tudi na predsodke teh skupin — kar pač ni posebno lahko. Po» krajinske razlike igrajo pri ogromni raz» sežnosti Združenih držsv in spričo zelo raz» ličnih družabnih ustrojev posameznih po» krajin mnog"' večjo vlogo kot v večini dru» gih dežel. Vznod države se zanima na pri« mer v glavnem za evropske probleme, za« hod pa bolj za Azijo in Tihi Ocean. Sred» nji zahod je bil desetletja za izolacijo, jug pa je kazal že od nekdaj živahno zanima« nje za svetovnopolitične dogodke.
Itevolucijonarno=demokratični nastanek Združenih držav je dovedel — kot izvaja profesor Bailey — do tradicije, da mora stati Amerika vedno na strani »svobode« proti »tiraniji«. Špsnsko=ameriška vojna le» ta 1898 je bila zato tako popularna, ker je .šlo za podpiranje osvobodilne vojne Špan» skih kolonij. Po pravici so to vojno označe» vali za »zmago Main Streeta« (tradicionsl« ne glavne ceste ameriškega malega mesta) »proti Wall Streetu«, ker so bili takrat me» rodajni krogi ameriškega gospodarstva proti vojni in kasnejši aneksiji Portorika in Filipinov. Načelo, da mora biti ameriška zunanja politika posvečena predvsem »stva» ri demokracije«, so nar e vrt o osvojili tudi milijoni priseljencev, ki so prišli v novi svet, da bi se odtegnili zatiranju po reak« cionamih režimih.
Ni torej-slučaj, da so šli ameriški vojaki leta 1917 v vojno, da bi »rešili svet za de» mokracijo.«
Ogromni napredek Združenih držav od zadnjih desetletij 19 stoletja dalje je moral dovesti do občutka, da nima Amerika na vsem svetu ničesar enakega in da lahko doseže vse kar hoče — občutek, ki ga je profesor Bailey točno označil s težko pre» stavljivo besedo »Spreadeagleism« (še naj« boljše: »Prostor za ameriškega orla!«).
Kombinacija »Sprcadeagleisma« in de« mokratične križarske mentalitete — v zve« zi z ogromno silo, s katero Združene drža« Ve dejansko razpolagajo — bi bila narav» nost idealen predpogoj za napadalno zuna» njo politiko, ako bi v Ameriki ne bila isto« časno tako zelo močna miroljubna, ali bolje rečeno, protimilitaristična tradicija. Ako bi preiskali, koliko izseljencev je šlo iz ey= ropskih držav v Ameriko, da bi se odtegnili vojaški službi, bi prišli verjetno do prav presenetljivih številk. Tako so občutili ča« sovno omejeno uvedbo splošne vojaške ob»
vezne službe leta 1940 kot enega od naj» ostrejših ukrepov v ameriški zgodovini, hi» tra demobilizacija ameriških oboroženih sil takoj po koncu sovražnosti je bilo nekaj či« sto samoumevnega. Nič manj globoko je za» sidrana tradicija nevmešavanja Združenih držav v težave in spore drugih kontinentov, ki je bila podlaga izolacionizma, — načelo, ki ga je postavil prvi predsednik Unije George Washington v svoji politični opo« roki 1797 in ki je veljalo od takrat pa do pristopa Amerike k Združenim narodom kot doktrina. Vstop Združenih držav v pr» vo svetovno vojno je bil občuten, čeprav ga je odobrila večina prebivalstva, vseeno kot odklon od stare tradicionalne ameriške zunanje politike. Še v volivni kampanji je» šeni leta 1940 sta se obvezovala oba pred« sedniška kandidata — Roosevelt za demo» krate in Willkie za republikance —, da bo« sta storila vse, da preprečita udeležbo Zdru» Ženih držav v vojni. Šele japonski napad na Pearl Harbor leta 1941 in vojna napo» ved Nemčije Združenim državam sta veliki večini ameriškega naroda na nedvoumni n»»
Francozi so z očitnim zadovoljstvom in ponosom sprejeli vest, da bo v njihovem dragem Parizu zborovala tretja skupščina Združenih narodov. Najvnetejši zagovorniki Pariza so bili baje Brazilci, ki so zlasti po» udarjali, da daje prav Pariz najprimernejše vzdušje za tako važen dogodek. Drugi de» legati so pa menda mežikali z očesom ter namiga vali, da je pač pariško zabavišče Folies«Bergere zanje tisto vzdušje ...
Tako se je potem res zgodilo, da se ob prisotnosti strumnih oddelkov gasilcev, francoske policije in straže Združenih na« rodov, ki so obkrožili štiri hektarje »ekste« ritorijalnega« ozemlja, kjer leži na gričku palača Chailslot, in ob zvonenju zvonov ter pokanju topičev odprli tretje zasedanje Združenih narodov.
Tri tedne že traja to zasedanje in bo tra» jalo še več kot dva meseca. Osem in petdeset delegatov z dvesto štiri in petdesetimi taj« niki ter šesto petdesitimi strokovnjaki kroji usodo sveta. 200 z bloki in polnilnimi pe* resi oboroženih časnikarjev preži na izjave državnikov ter jih več ali manj napihnjene ali zvodenele pošilja svojim uredništvom. 25 kino»operaterjev z najmodernejšimi ka« merami ovekovečuje obraze skrivnostnih diplomatov.
Francoska vlada se je nadvse potrudila, da je zagotovila varnost tej pisani druščini. Vsak izgred bi bil gostitelju zelo neljub. Toda Amerikanci so brž javili francoskemu notranjemu ministrstvu, da se počutijo nadvse vame in zadovoljne in da Franco» zom pač druge garde kot svojih gasilcev ni treba pošiljati pred palačo Chaillot. Ga» silci jim zelo ugajajo, ker so tako pisano in zanimivo oblečeni. Za red bo pa vzgledno skrbela straža Združenih narodov.
Francozom bi to skoraj ne bilo po godu. Izkazali so se zelo širokopotezne, saj so za zgradbo in ureditev palače Združenih na» rodov žrtvovali skoraj 2 milijardi denarja in tudi za varnostne ukrepe so pripravili nekaj milijonov.
Zgradba sama je stala sicer »samo« 400 milijonov, toda notranja oprema. Ta je morala biti taka, da je Franciji v ponos. Si» cer pravijo, da žal vsega le niso mogli ta« ko napraviti, kot bi oni znali, ker ni bilo časa. Z denarjem pa da so štedili...
In res je bilo storjeno ogromno delo. Se» dem sto kilometrov cevi za ogrevanje pro» štorov so napeljali, vgradili so dvigala na trikratni mehanizem, katera so morali pri» peljati iz Amerike, napeljati je bilo treba neštete telefone in jih zvezati s prestolica» mi vseh držav, ki so tukaj zastopane, pet sto kosil in večerij je treba dnevno nuditi.
Vse to so napravili in zdaj deluje ta no» vodobni babilonski stolp brezhibno.
Na tihem Parižani seveda računajo, da bodo del stroškov dobili povrnjenih z va» kitami, kajti delegati in njih sodelavci zve« čer in ponoči ne štedijo s svojim denarjem ip za Francijo so devize velikega pomena. Zato je njihova že itak po vsem svetu slav« Ijena ljubeznivost še popolnejša in njih pazljivost in uslušnost brez primere. Bra« zlci so na zasedanju samem bolj malo de« lavni. To prepuščajo svojim prijateljem ' Amerikancem in Rusom. Zato pa s v »Fo= lies=Bergere« toliko bolje počuti jo,, živahni, kakor so. Politično so optimisti, zlasti proti
čin dokazala, da miroljubnost *ama še ni nobeno jamstvo za mir.
Vse te nasprotujoče si tradicije, interesi, čustva in predsodki vplivajo na oblikovanje in izvajanje zumnje politike v Ameriki.
Izkustva od konca druge svetovne vojne dalje — pristop Združenih držav k Združe« nim narodom; odobritev okroglo 12 mili« jard dolarjev za pomoč zaveznikom med vojno; prevzem obveznosti Marshallovega načrta za evropsko obnovo; pripravljenost za podpiranje upora zahodne Evrope proti sovjetski napadalnosti — vsi ti zunanjepo» litični koraki dokazujejo, da se ameriška javnost zaveda svoje ogromne mednarodne odgovornosti. Profesor Bailey misli, da je večina Američanov pripravljena sprejeti »moralično obvezo, da bo pametna«. V Ameriki vedno bolj razumejo, da sta naj» hujša sovražnika pametne in dosledne zu= nanje politike demokratične države apatija in nevednost »moža s ceste«, ki je koncem koncev vedno odgovoren za to, kakšno vla» do ima in kako ta vlada brani koristi svo»'« države na zunaj.
večeru, ko je glava spet čista in so na spo» redu novi večerni doživljaji. Tudi med dru« gimi imajo mnogo posnemovalcev.
*
Vrnimo se k palači Chaillot. Na vroča priznanja in občudovanja inozemcev Fran» cozi odgovarjajo: »Oh, saj ni nič posebne» ga, to smo pač morali nuditi. Saj je naša dolžnost.« Na vsak način je ponos ena iz« med značilnih francoskih lastnosti in tako se danes stekajo reke diplomatov skozi ve» ličastna vhodna vrata, nad katerimi je ar« hitekt, ki je zgradil palačo, dal vklesati na« pis, ki bi se po naše nekako takole glasil:
»Od mene zavisi bodočnost — naj bom grobnica ali pa zakladnica.«
Morda je prav ta napis nekega pariškega časnikarja pripravil na misel, katero more» mo imenovati najmanj, da je nenavadna. Ta časnikar, po imenu Robert Destez, je bil prišel večkrat ogledovat že prva priprav» Ijalna dela v novi palači. Tedaj mu je padla čudna misel v glavo. Šel je na kemični la« boratorij policije ter vprašal: »Ali obstoja bomba, katero je mogoče tempirati na več mesecev in ki more zrušiti palačo, v kateri je 4000 oseb?«
Dobil je seveda pritrdilen odgovor. Po» tem se je odpravil na delo. Majhen zavoj, nič večji od običajne bombe je napolnil z
vato in kamenjem. Bil je seveda okrogel. Zavil ga je v časopisni papir ter se vrnil n* griček Chaillot. Delavci v stavbi so bili za* posleni z ojačevanjem posameznih tribun. Velike votle stebre so dvigali in pritrje* vali. Destez je svoj »peklenski stroj« neo« paženo porinil v spodnjo odprtino takega stebra ter se umaknil, da bi opazoval na» daljni potek. Delavcem se možak ni zdel prav nič sumljiv, saj se je vedno priklatil kak radovednež. Pristopili so štirje težaki ter steber, v katerem je bil »peklenski stroj«, dvignili ter ga pričeli pritrjevati prav pod tribuno Filipinov.
Destez je kasneje izjavil, da je izbral ti» sti steber pač zgolj slučajno m ne iz piti» tičnih nagibov, kar je navsezadnje zelo ver» jetno, ker Destez svojih neprijateljskih ob» čutkov, če jih ima proti komu, ne bo nape» ril proti 20.000 km oddaljenim Filipinom.
Naj bo že kakor hoče, bil je nadvse za» dovoljen ter je žvižgaje odšel v svoj« uredništvo, se vsedel in nrpisal svoj »sen* zacionalni članek«.
Bila je vse skupaj nedolžna šala, ki j« vsakomur privabila smehljaj na ustnice, ra» zen morda onim varnostnim ravnateljem, ki jim pod našivi in epuletami bedi tako skrb» no srce za varnost onih štirih tisočev v pa* lači Chaillot. Marsikateri od teh pa se je gotovo hudomušno ali pa zamišljeno ozrl v napis nad vhodom, ki govori o grobnici in zakladnici.
In zdaj hi si morda tudi gospodje za ze* leno mizo grozili raje s takimi bombami, kot jo je sestavil duhoviti Destez. F. F.
NOVA MEDNARODNA MIROVNA NAGRADA
Ramkrishna Dalmia, znani založnik in. eden izmed najbogatejših indijskih indu» strialcev, ki je znan kot velik podpornik na* črta o svetovni vladi, je ustanovil »nagra* do za mir«, ki znaša 15.000 dolarjev. Naka* zali jo bodo vsaka tri leta tisti osebi, ka* kršne koli rase in vere, ki bo storila največ za dosego miru in za ustanovitev svetovne vlade. Darovalec je pojasnil, da se lahko za nagrado poteguje tudi komunist, če bo sodišče odločilo, da je največ prispeval k svetovnemu miru.
Dalmia, ki je pričel zbirati podpise po vsem svetu za svetovno vlado, je darovsl tudi letno nagrado 400 dolarjev za naj* boljšo knjigo o tem vprašanju.
Novi člani Varnostnega sveta in Gospodarskega ter socialnega sveta UNO
davna skupščina UNO je izvolila Nor* veško, Kubo in Egipt za člane Vamostneg«, sveta za prihodnji dve leti, namesto Belgi* je, Kolumbije in Sirije, katerim bo 1. ja* nuarja potekel rok.
Skupščina je izbrala tudi šest novih čla* nov Gospodarskega in socialnega sveta za dobo treh let. Izvoljene so bile Kitajska, Francija in Indija, vsaka s 50 glasovi, Peru z 49, Belgija s 43 in Čile z 41 glasovi. Indi* ja in Belgija sta stopili na mesti Kanade in Nizomeske. Ostale štiri države so bile po* novno izvoljene.
Osrčje Londona
Traf* Igarjev trg je bil že mnogokrat ime» novan »srce Londona« in njegov* zahteva po tem častnem naslovu je tudi upraviče» na. Kajti okrog tega mirnega trga, iz ka» terega srede se dviga Nelsonov steber, bije življenje od jutra do večera.
Trg tvori nekakšno oazo sredi hrupnega prometa trgovskega središča. Tu je »prista« nišče« za utrujene može, ki so že davno prekoračili cvetoča leta ; priljubljen pro» štor za nameščence iz bližnjih uradov, ki včasih použijejo svoje kosilo kar tam na soncu na zelenih gredicah; zabavišče za otroke vseh starostnih stopenj in za babice, ki tukaj hranijo rejene golobčke. Poleg vsega pa je ta trg zbiralni prostor za go» vornike vseh prepričanj in politične usmer» jenosti.
Tukaj je nekoč stala vasica, kjer so že leta 1300 stanovali kmetje in izdelovatelji usnja. Tvorila je nekakšno postajo za tiste, ki so se podali iz londonskega mesta h kraljevski palači v Westminsteru.
Proti koncu 18. stoletja je vasica izgubi» la vsako sled svoje podeželske značilnosti in .je postala labirint umazanih bajt in rev» nih cest. Ta zmes smrdečih postranskih ulic in umazanih, ubožnih stanovanj je bil pribežališče sumljivih in nizkotnih ljudi.
Ob času, ko so pričeli podirati to zani» kmo četrt, je bila sedanja cerkev, ki se še vedno imenuje »Sv. Martin na Polju«, pre» ko sto let stara. To cerkev so sezidali na prostoru neke druge božje hiše, katero so leta 1721 podrli.
Ravno nasproti cerkve je stala stara go« stilna »Pri zlatem križu«, kjer so stali iz« voščki vedno pripravljeni zaslužiti nekaj
grošev. Ta zgodovinski dokaz pa je bil v prejšnjem stoletju podrt, da bi napravil prostor za ureditev parka, ki so ga v spo* min velikega angleškega admirala krstili za »Trafalgar Square«. Poleg palače visokega komisarja Kanade stoji sedaj prekrasna stavba Južnoafriške Zveze.
Bronast kip kralja Karla I. se splošno prišteva k najlepšim spomenikom. Ustvaril ga je leta 1633 francoski kipar Hubert de Sueur. — Kjer se danes dviga Narodna ga* lerija, je bil nekoč prostor z. veliko stavbo, kjer so bili nameščeni hlevi za kraljevske konje. Gradnjo Narodne galerije so dokon* čali leta 1838.
Iznad visokega temnega stebra, visoko nad trgom gleda Nelsonov kip proti pala* či angleške admiralitete ter na Westmin» sterske stolpe in zvonike. Kip tega velikega pomorskega junaka, oblečenega v praznič» no uniformo, je visok pet metrov. Steber je izdelan po vzoru nekega stebra v temp» lju Mars Ulta v Rimu.
Stranice vznožja tega stolpa nosijo bro« naste reliefe, ki kažejo slike Nelsonovih štirih velikih pomorskih bitk.
Mnogo je zanimivih podrobnosti na tem trgu, ki morda komaj vpadejo v oči bežne» mu obiskovalcu. Ena izmed teh zanimivosti je kamenita svetilka na južnovzhodnem koncu trga, na katero je pritrjen zvonec, ki je, kakor pravijo, ena. izmed originalnih svetilk z Nelsonovega parnika »Victory«. Pod stebrom, kjer visi ta svetilka, je majh» na celica, ki je celo vknjižena kot policijska stanica. V tem majhnem prostoru je tudi telefon in majhna opazovalnica, ki nudi razgled po vsem trgu.
Zanimivosti
o pariški palači UNO
Nenavaden domislek francoskega časnikarja
K.
IPOSIMC
Ob
ooooo
mm®
m*
m®
Ko tu na severu preko pokošenih trat in požetih polj zapihajo prve mrzle jesenske sape in ko se moj korak udira v pisano pre= progo odpadajočega listja, mi zatrepeče srce v domotožju po toplem jugu.
Kot v Sanjah se razgrinja pred mojimi očmi megla in — Sam zlomek vedi kako — pred menoj stoji stari Gabrovec. Spoštljivo je privzdignil oguljeni klobuček, preložil tobak iz enega konca ust v drugega in mi obetajoče pomežiknil.
»Lepa jesen, kajne, gospod?«
Pritrdil sem mu, kako bi mu tudi ne! Vse je obsijano od sonca in ozračje dehti po vonju, ki vzburkava kri in misli.
»Jutri začnemo, gospod,« se na široko reži stari Gabrovec in ko se v bregu ned nama-oglasi vedno hitrejši klopot klopotca, ga šele prav razumem.
»Oh, trgatev bo jutri, kaj?« In zdaj tudi vem, da dehti ozračje po grozdju, sladkem moštu in pečenih kostanjih.
»Gospod školnik, vino, vino!« se razgreva Gabrovec in tleska z jezikom po brezzobih čeljustih, kot da bi mu opojna pijača že si= lila v grlo. »Tako bo kot olje in sladko kot medica ...«
Veselim se z Gabrovcem in bi še sam naj= raje potleskal z jezikom, ko bi se spodobilo za študiranega gospoda. Tako pa, v mislih na medeno vince, le oči priprem.
Hodiva najprej po vinogradu, da je že trden mrak. Okna viničarije so vsa v lučih, vriski, pesem in vreščanje se trga v mrak. Gabrovec me potegne za rokav:
»Lepo res, da ste prišli. Kar z menoj poj= dite!«
Ko greva mimo preše, utihneta pesem in vreščanje.
»Bog daj, Bog daj!« pozdravljajo z vseh strani trgači.
»Bog daj!« jim odzdravljam in ko vidijo moj nasmejani obraz, izgine prisiljena pla* grost. Najprej zajuckajo trgači, za njimi pa še razposajena dekleta.
»Danes boste pa školnika slekli,« se mi muza Gabrovec, ko me posaja pod kletnim obokom za mizo.
»Palico, palico bi prinesli s seboj!« bese= diči na hitro Katra ter razpostavlja pred mene krožnike s slanino, kruhom in gibani= cami. »Mladi bodo še vsi ponoreli!«
»Trgatev je samo enkrat v letu!« jih za» govrrja Gabrovec in potem hudomušno oši= ne Katro. »Kaj bi godrnjala, stara, tudi mi= dva sva bila nekoč mlada!«
»Eh, kaj bi tisto!« huškne Katra, pa se ji menda nevedoma ukrade blažen nasmeh na ustnice.
»Bog žegnaj!«
»Bog lonaj!«
Potem sva z Gabrovcem sama. Zunaj se oglaša harmonika in Gabrovec pripre vrata.
»Tu.« Gabrovec kaže na vrsto sodov, »pa je še lanska kapljica.« Potem vzame z nad* zidka dve kupici in sname z žeblja potego. Ko povečarjam, se sprehajava med sodi.
»Vrhničan,« mi pojasnjuje Gabrovec ter mi nataka iz potege v kozarec. »Prav z vrha je. Nekoliko rezek je.« Ko zvrneva kupici, Gabrovec strokovnjaško potleska z jezh kom.
iimiiiiiiiimmiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniMiiMiiiiiiiniiiiiiii
Hm&dmdjua ma
Ovca je morala od drugih živali mnogo pretrpeti. Stopila je pred božji prestol in se pritožila.
Stvarnik jo je molče poslušal in rekel:
»Vidim, da se ne moreš braniti. Povej, kakšnega orožja si želiš! Mar naj oboro» žim tvoj gobec s strahovitimi zobmi in tvo= je noge z ostrimi kremplji?«
»Oh, ne!« se je branila ovca. »Nočem biti podobna grabežljivim zverem.«
»Ali naj položim razkrajajoči strup v tvojo slino?« je vprašal Stvarnik.
»Nikar! Strupenih kač se vse boji,« je ugovarjala ovca.
Stvarnik je bil nejevoljen:
»Kaj naj torej naredim zate ? Rogovi naj ti zrastejo iz glave in tvoj tilnik naj bo bikovski.«
Ovca pa ni bila zadovoljna:
»Tudi tega ne, dobri moj Stvarnik! Pred biki vse beži in kozel je neumna žival, ki nič ne pogleda, kam se zaleti.«
Stvarnik se je nasmehnil:
»Saj ti ne morem ustreči! Vedi: Če se hočeš braniti, moraš tudi napadati.«
»Če bi morala delati kakor divje zveri,« je vzdihnila ovca, »te prosim, ljubi Stvar* nik, pusti me raje takšno, kakršna sem. Bolje je trpeti krivico, kakor jo drugim pri= zadevati!«
Stvarnik je blagoslovil pohlevno ovco in jo izročil v varstvo človeku. Odtlej je nih* če več ni slišal tarnati in vzdihovati.
JCriLoo:
Občni hiw d
©1
»Straničan,« mi razlaga, ko pokušava drugo kupico. In Gabrovec zopet strokov» njaško tleska.
»Rizling,« hvali Gabrovec tretjo kupico.
»Kar v nos udarja,« in zopet tlesk=tlesk!
»Muškatelec, ta je za babnice ravno do= volj meden,« pripominja pri novi vrsti božje kapljice.
Ko sva ob zadnjem sodu, meče petrolejka na mizi čudno senco na zid: dve postavi, nerodno naslonjeni druga ob drugo, nihata sem in tja. In Gabrovec je ves navdušen!
Po peti kupici sva se pričela tikati in pri zadnji — že tudi jaz strokovnjaško tleskam z jezikom. Kako lepo je vendar na svetu in poleg starega Gabrovca bi najraje objel in stisnil k srcu ves svet!
In glej ga Gabrovca, kot da bi uganil moje misli!
»Zdaj pa k trgačem!«
Ko stopiva v »hišo« nad kletjo, se oglasi harmonika s poskočno polko; prešerno ju» ckanje in copotanje nog naju pozdravi. Tu pa ne bo mesta zame, si mislim, pa me že objame dvoje krepkih rok in preden se še prav zavem, sem že v roju vrtečih se parov.
Katra me suče — glej jo no, staro babnico, si mislim. Razžarjeni obrazi, pisana krila, podobe na steni in svetilka pod stropom — vse kolobari pred mojimi očmi. In kot se to spodobi, privzdignem na koncu plesa Katro in zajuckam iz vsega grla, da si ona z ro= kami maši ušesa.
Potem posedemo za mizo. Po »hiši« zade* hti po gibanicah in pečenih kostanjih. Ga= brovec postavi bučo vina na mizo ter na= polni veliko kupo z zlatorumeno tekočino.
Godec raztegne meh in, ko trgači lepo ubrano zapojo, porine Katra kupico z vi* nom pred mene.
»Ena kaipica, sladkega vinčeka, je po mizi gor in dol špacirala, vse do školnika, našega ljubega Karleka.
Prhni jo, zvrni jo, primi jo, zvrni jo ...«
iiiiiiiiiiimiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiNiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimimniiiiiiiimiiiiiiiiii
Nenavadno zdravilo
Na ta način počaste trgači vse navzoče in Gabrovec mora vedno znova natakati. Ko priroma kupica nazadnje do godca, jo ta sprazni v eni sapi, prisede potem h Katri in nagajivo zapoje:
»Se ljubezen razloči, se spet ponovi, na starem ognjišču najrajši gori...«
Pa mu Katra ne ostane dolžna:
»Preljubi moj godec, poreži nohte, da ne bodeš po drugih stegoval se ...«
Zdaj pritegne še Gabrovec z globokim glasom:
»Nevarnejša od slame ljubezen je res, če ona se vname, gori kakor kres.«
Katra mu odgovarja:
»So že mimica, mamica zibali te,
so že k mojemu srčku zapisali te...«
Gabrovec razpotegne obraz na kislo, ko odpeva:
»Je b’la ura nesrečna, ko sva se spoznala — zdaj njo boli srčece, mene pa glava ...«
Pa ga Katra lopne po ustih, a le za šalo. Ko godec znova pritisne na meh, zaplešeta stara dva »solo«. Gabrovec poskakuje kot mlad ženin in Katrino krilo se privzdiguje v vrtežu.
Noč se že nagiba h kraju, ko me Gabro* vec pospremi proti domu. Zunaj ugašajo zvezde, v lahni jutranji sapi zdaj in zdaj počasi klopne klopotec. Za vrhom se ogla* ša oddaljeno juckanje .. .
In pod mojimi nogami šelesti listje. Ga* brovca ni več... Kot da bi se raztopil v megli, ki sili k tlom ... Preko pokošenih trat in požetih polj veje mrzla jesenska sapa...
Živel je svoje dni debeluhar bogatin, ki je bil takšen lenuh, butec in požeruh, da mu ga ni bilo para. Vse bi bilo dobro in za* dovoljen bi bil sam s seboj, če ne bi bilo njegovega debelega trebuha. Pol svojega bogastva bi dal, če bi njegov trebuh hotel splahneti. Klical je zdravnike in mazače, toda nihče mu ni mogel pomagati.
Dober prijatelj mu je povedal, da živi
v	daljnem mestu dober zdravnik, ki ozdra*
vi	vsakega bolnika. Debeluhar je napisal pismo in prosil zdravnika, naj se potrudi k njemu, kajti sam zaradi svoje debelosti ni mogel več hoditi.
Zdravnik je prišel in povprašal, kako je z njim.
Debeluhar je nejevoljno zagodrnjal:
»Saj vidite, predebel sem. Shujšal bi rad. Pomagajte mi!«
»Gibate se premalo. Vsak da.n morate vsaj pet ur na sprehod,« je svetoval zdrav* nik.
»Saj ne morem hoditi!« se je branil le? nuh. »Takšen nasvet hi mi lahko dal tudi moj kočijaž.«
»In manj morate jesti in spati tudi ne smete preveč,« je nadaljeval zdravnik.
Če mi diši, moram pač jesti!« je zagodr* njal požeruh. »In diši mi zmeraj!«
»Vidim, da vam ta zdravila ne pomaga* jo,« je ma.lodušno rekel zdravnik. »Ker vam nobeno človeško zdravilo ne more poma* gati, bom povprašal zvezde in pogledal v črne bukve. Počakajte do jutri.«
Drugega dne je zdravnik spet obiskal de* beluharja. Njegov obraz je bil potrt in ža= losten. Resno je spregovoril:
»Sicer je moja navada molčati, toda dolž* nost mi veleva, da vam povem, kaj vas ča* ka. Poslušajte dober nasvet: uredite pre* moženje, prepišite hišo, napravite oporoko in spravite vašo dušo z Bogom! Nobeno zdravilo ne bo rešilo vašega trebuha. V se* đmih dnevih se ga boste odkrižali. Čez te* den dni boste umrli!«
Debeluhar je poskočil, kakor hi bil star dvajset let, in groza je zažarela v njegovih očeh:
»Za božjo voljo, mar mislite resno?«
»Vse je res, kar sem rekel!« je žalostno odvrnil zdravnik. »Zvezde in črne bukve ne lažejo. Čez teden dni nastopi reakcija in kataklipsa bo zavladala vašemu življenju, kar ho imelo za posledico takojšnjo smrt.«
»In ni nobene pomoči?« je ves skrušen zastokal debeluhar.
»Proti smijti je vsako zdravilo zaman!«
je rekel zdravnik in odšel.
Osmega dne po tem dogodku je pozvonil v zdravnikovem stanovanju vitek mlad mož. Kar tresel se je od razburjenosti in zakričal nad zdravnikom:
»Vi, lažnivec! Vi, goljuf! V takšnem strahu sem živel sedem dni, oporoko sem na-pravil, spovedal sem se — in danes je že osmi dan, smrti pa ni od nikoder! In povrh vsega se zdaj čutim tako zdravega, kakor še nikoli v življenju. Niti na misel mi ne pride, da bi umrl!«
Zdravnik se je smehljal in tiho priponi* nil:
»In shujšali ste?«
»Res, shujšal sem!« je pritrdil možakar. »Kakor trska sem suh. Kdor prestane se* dem dni smrtnega strahu, pač ne more biti debel.«
»Tako je!« je rekel zdravnik. »Strah je bil zdravilo, ki sem vam ga predpisal. In kakor Sami vidite, je dobro učinkovalo.«
»Mar se šalite?« se je začudil suhljač. »In jaz sem resno mislil, da bom moral umreti..,«
»Drugega tako ne bi nič pomagalo!« se je zasmejal zdravnik.
»Toda vsaj malo bi mi lahko pomežikni* li!« je bil užaljen naš suhi debeluhar.
——
Kalif Halid Omar je ljubil sijaj in raz* košje. Imel je krasne vrtove, toda še mu ni bilo dovolj. Razširiti jih je hotel in je zato nakupil zemljišča svojih sosedov. Sa* mo revna vdova se je branila, da bi pro* dala zemljo svojih očetov. Upravnik kali* fovih vrtov ji je ponujal zlata, kolikor hi ga hotela, toda vdova je ostala pri svojem. Vdovina trma je hudo razdražila kalifa. Meni nič tebi nič ji je posestvo kratkoma* lo zasegel in še nobene odškodnine ji ni dal zanj.
Vdova se je pritožila pri mestnem kadi* ju (sodniku). Kadi je spoznal, da je pravi* ca na strani vdove. Toda kaj, ko je bil ka* lif vajen, da so vsi smatrali njegovo voljo za zakon. Kako ga torej prepričati, da dela ubogi vdovi krivico?
In veste kaj je storil pravični kadi? Osedlal je svojega osla in mu naložil praz* no vrečo na hrbet. Naravnost v kalifove vrtove jo je zavil. Kalif je pravkar ogledo* val poslopje, ki so ga zidali na vdovinem
Izumi red, kakršen hodi, a če v rokah brezvestnih je ljudi, zvijačo vedno najdejo le=ti, da prikroje si ga, kakor jim godi.
Za starosto pri ovcah prosi leva volk.
Po brigi kumice lisice
prišla besedica o tem je do levice.
A ker o volkih slab je v svetu goik*
in da ne rekli bi, da gleda lev na lice,
ukazano je bilo, ves zverinji rod
poklicati na občni shod
in vprašati tega in tega,
kaj ve o volkih dobrega in zlega.
Ukaz se izvrši: zveri sezvane so.
Na shodu glasi čin po činu zbrani so, a zoper volka ne besede. Torej njega v ovčarnico postaviti vele.
Pa kaj so ovce rekle?
Saj menda tudi so na shod pritekle?
O, ne! — So li zabili povabiti jih? Predvsem bi bilo vprašati baš njih!
Prevel iz ruščine G.
* glas, govorica
Za notno voljo
Saj ne vidi. Škotski kmet je vozil zvečer brez prižgane luči. Policist ga je ustavil: »Prižgite luč!« — Kmet: »Saj je vendar škoda za petrolej, ko je pa moje kljuse slepo.«
*
Da siprihrani znamke. Tašča svo* ji hčerki: »Ali ni Mac res nežen soprog? S potovanja ti je hotel pošiljati dnevno 1000 poljubov in sedaj ti jih že v prvem pismu pošilja kar 10.000.« — Hčerka: »Mislim, da poznam Maca bolje kakor ti. Sedaj ne bo deset dni ničesar več pisal, da si prihra* ni znamke.«
*
Slavni slikar van Dyck je slikal angleško kraljico, ki ni bila lepa in bi bila rada ime» la, da bi jo slikar naslikal lepšo, kakor je bila v resnici. Van Dyck pa tego ni storil in ko je izgotovljena slika stala pred njo, ga je kraljica vprašala, zakaj ji je roke lepše naslikal, kot so, in zakaj ni rajši obraza polepšal. »Ker mi bodo roke izročile hono» rar,« je odvrnil van Dyck.
*
Nekoč je neka slaba pevka vprašala re= žiserja: »Kaj naj pa po petju storim? Ali naj plešem, ali naj počasi odhajam z odra?«
—	»Kaj?« je dejal režiser, »ali ne znate teči?«
* *
»No, prijatelj, ti si pa že čisto pijan. Ka* ko pa je to? Tako zgodaj popoldne!«
»Veš kaj, moja žena je zbolela. Tekel sem k našemu zdravniku, pa ga ni bilo do* ma. Sedaj sem ga pa že v štirih gostilnah iskal.«
*
V državi Massachuset v Ameriki so sva* rilna znamenja za avtomobiliste (oster ovi* nek, prehod čez železnico itd.) zabeljena z-napisi:
»Ali imate tekoči račun pri zdravniku?«
—	»Kdor ni življenja sit: vozi počasi!« — »Dirjaj le, če si naredil oporoko!« — »Po* kopališče takoj zraven!«
*
Francka (svoji poročeni prijateljici): »Kaj pogrešaš največkrat, odkar si poro* čena ?«
»Svojega moža.«
brems
posestvu, in se je močno začudil, ko je za» gledal kadija z natovorjenim oslom.
»Dovoli mi, gospodar, da napolnim vrečo z zemljo, ki leži pred teboj.«
Kalif se je sicer čudil nenavadni kadije* vi želji, toda dovolil je le. Ko je kadi na* polnil vrečo z zemljo, je prosil kalifa, naj mu jo pomaga dvigniti.
Da bi videl, kaj prav za prav možak na* merava, mu je kalif pomagal. Toda vreče oba nista mogla dvigniti s tal.
Kalif je rekel:
»Breme je pretežko, kadi!«
»Gospodar,« je predrzno pripomnil kadi, »praviš, da je breme pretežko. In vendar je v vreči Samo majhen del zemlje, ki si si jo krivično prilastil. Pomisli, gospodar, te* ko težko bo šele breme, ko boš stal pred vfečnim Sodnikom in ti bo naložil na rame vso vdovino posest!«
Kalif je priznal ,da ima kadi prav. Vrnil je vdovi njeno posest z vsemi poslopji, ki jih je sezidal na njenem zemljišču.
S-ffcZa naše gospodarje) Bodnl raivoj evropike trgovine
Oelo na kmetih v oktobru
V	tem. jesenskem mesecu moramo že ra. čimati z nočnim mrazom. Zato pa še ni tre. ba takoj, ko nastopi nekaj slane, začeti z spravljanjem. Lahka slana namreč še ne škodi, ker se čez dan zelenjava zopet popra* vi. Nasprotno, taka zelenjava je utrjena in se boljše ohrani čez zimo. Kratke lepe dneve moramo sedaj dobro izrabiti, ker deževno vreme ustavi marsikako delo na vrtu. Te* daj počistimo kleti, v katere bomo dali sa= mo zdravo, zrelo in nepoškodovano žele* njad čez zimo. Slabše vrste pa moramo iz* ločiti in imeti pripravljene za takojšnjo po* rabo.
V	zelenjadnem vrtu lahko poseje* mo še-salato in špinačo za- pomlad. Razven zimske glavnate sslate in češnja ne more* mo sedaj nič več saditi. Glavno pažnjo po* lagamo v tem času na pospravljanje žele* njave. Žanjemo samo pri suhem vremenu. Kdor ima večjo množino, mora seveda še prej in tudi pri slabem vremenu začeti po* spravljati. Če pa imamo na razpolago kak zračen in pokrit prostor, potem bomo tam zelenjad posušili in jo pozneje dali na pravi prostor, to je v klet. Pri korenju in pri ze= lenjadi s korenino listov ne bomo porezali, ampak odvili. To zelenjad pospravimo zelo portio in, če je vreme le količkaj ugodno, napravimo to delo šele v novembru. Zelje in ohrovt polagamo glavo ob glavo in na visoko največ dve ali tri vrste s kon-
Fnm p@iuoč v kmeiiisivu
Pri kmečkih delih se skoro vsak dan pri* petijo večje ali manjše nesreče. Na deželi ni takih rešilnih postaj kakor v mestih, ki bi hitro pomSigale. Obstajajo pač povsod prostovoljne požarne brambe, ki hite na pomoč, toda predno pride zdravnik ali re* silni voz na oddaljene kmetije, v gozdove ali pa v visoko pogorje, mine precej dra* gocenega časa. V tem članku hočemo po* vedati, kaj je treba storiti pri poškodbah, predno pride zdravnik.
Najbolj pogosto se ranijo ljudje z ostrim orodjem, kakor n. pr. s srpi, s koso, z žago, s cirkularko i. t. d. Težke so rane, ki jih napravi sekira, ki telesno tkivo ne samo prereže, ampak ponavadi še zmečka. Topo orodje pa pretrga tkivo in napravi težke poškodbe, tako n. pr. če koga povozi težko kolo ali če kdo pade z velike višine z^dre* vesa i. t. d. Za navadne rane, če se urežemo na rokah in nogah, se večinoma dosti ne brigamo — pa nam tudi te lahko celo smr* tno škodujejo, kajti po teh pridejo bakte* rije v telo. Nastane zastrupitev krvi n. pr. če se ranimo z rjastim žebljem ali rjasto žago. Še bolj nevarne so rane, ki jih napra* vijo leseni trni ali črepinje stekla, posebno če pride z njimi v nje cestno ali konjsko blato. Nastane namreč infekcija (zastrupi* tev), ki se imenuje t e t a n u s in ki se zelo, zelo težko ozdravi. Resno svetujemo vsa* komur, da gre takoj k zdravniku, ki mu bo dal še pravočasno injekcijo zoper ta strup.
Navadno, čisto rano pa povežemo, ne da bi jo prali in čistili s čistimi rokami, z obvezo, ki jo dobimo^ vsaki lekarni. Če močno krvavi, moramo obvezo močno nategniti in če treba še močneje z jerme* nom nad njo proti srcu povezati ter takoj poklicati zdravnika. Taka močna obveza ne sme dalje trajati kakor 2 uri. Čez 2 uri jo moramo zopet za 2 do 3 minute odvezati,
ki bo nudil precejšnjo svobodo. Toda ups* števati moramo, da so bili evropski narodi skozi dolgo vrsto let podrejeni mnogo več* jemu nadzorstvu vlad in industrijskih tru* stov, kot se je to kdaj koli zgodilo v Ame* riki. Evropa mora razrešiti to vprašanje na tak način, da si zagotovi svobodo in doseže gospodarsko varnost na najprimernejši na* čin.
Svetovni trgovski sistem nujno sloni na konkurenci. Poleg tega pa rabi svet, če že hoče sam biti v razcvetu, tudi cvetočo Ev* ropo. Čez par let se bo lahko zgodilo, da bodo evropske države imele spet tržišča v Združenih državah. Če se bo to zgodilo, se naši izvozniki ne bodo smeli ustrzšiti ev* ropske konkurence na naših tržiščih po drugih delih sveta. Uspevajoče države so dobri odjemalci in dobri dobavitelji. V pro* cvitajočem svetu bodo Združene države še nadalje lahko izvažale, kot so izvažale v preteklih letih, prav tako pa bodo lahko povečale tudi uvoz iz drugih držav.
Britanski delež k evropskemu gospodarskemu sodelovanju
Britanski finančni minister sir Stafford Cripps je govoril v ameriškem tiskovnem klubu. Cripps je potrdil odločni odpor Ve* like Britanije, da devalvira funt Sterling, in k temu pripomnil: »Britanska vlada se prav dobro zaveda, da vsebuje pravo sodelova* nje v gospodgrskih zadevah tudi žrtve, to* da naš narod jih bo znal doprinesti, če bodo te žrtve vodile do resničnega in popolnega sodelovanja. Dejstva in ne besede so tista, ki bodo rešila evropsko demokracijo. Žago* tovim vas lahko, da nas nsš zemljepisni položaj napravlja zelo občutljive za ne* varnosti in upanja demokracij zahodne Ev* rope.«
Cripps je podčrtal, da bi bila brez podpor na osnovi evropskega obnovitvenega pro* grama Velika Britanija prisiljena omejiti uvoze in industrijsko delavnost do takšne točke, da bi bilo treba odložiti za mnogo let ali pa celo za nedogled obnovo države in britanski prispevek gospodarskemu vstaje* nju celotne Evrope.
»Zavedati se moramo, da je Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje (OFEC) šele prvo obdobje velike poti. S te strani gledamo mi v Veliki Britaniji na ta veliki mednarodni podvig, za katerega smo se obvezali in za katerega trošimo vse naše energije in vse naše rezerve.«
Zatem je Cripps označil za »mejnik na poti mednarodnega sodelovanja« nedavno sklenitev sporazuma glede ureditve evrop* skega valutnega fonda ter glede razdelitve nakazil v prihodnjih 12 mesecih na osnovi Marschallovega načrta.
»V zgodovini mednarodnih zadev ni no* benega vzgleda,« je zaključil Cripps svoj govor, »niti v sestavljanju britanskega Commonwealtha niti v sestavljanju ameri* ških kolonij za zadružniško gibanje, ki bi se tako naglo razvijalo.«
iiiiiiiiiiiiiiiiinininiHiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHniiiiiiiiiniiiniiiiiiiiiiiiiiiuiiiHiiniiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiniiiiiiuiiiniiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiimiiiimiiiiiiHiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimimimiiiiiii
cem navzdol. Endivije ne smemo naložiti preveč na gosto in ne v preveč temne pro* store. Skrbeti moramo tudi, da pride do nje dovolj zraka in da ne začne gniti.
S ad j e spravljamo v klet na police. Sre* di oktobra mora biti obiranje Sadja konča* no. Orehe z drevja otresemo, tiste pa, ki ostanejo na drevju, previdno oberemo.
Prostori v kleteh morajo biti zračni in hladni. Če je vreme suho, tla nekoliko po* močimo. Sadje, ki je že dalj časa v kleti, moramo pregledati in gnilo sadje odstraniti. Toplota v kleti za sadje ne sme biti višja kakor 2 do 4 stopinje Celzija. V takih kle* teh se bo sadje najdelj časa držalo.
V prvi polovici oktobra lahko še sadimo jagode in sicer 3 vrste v eni gredi z raz* daljo 40 cm med vrstami. Te se bodo še prijele in že drugo leto rodile.
Tudi druge sadne sadike se dobro prime* jo, predno pride mraz. Na noben način pa ne smemo Saditi breskev in marelic, ker to sveže posajeno sadje po navadi le slabo prezimi.
Na bolezni in sadne škodljivce moramo še naprej paziti. Pasti, ki smo jih poleti po* ložili, skrbno snamemo in na mestu požge» mo. Gnezda gosenic tudi porežemo in se* žgemo. Sedaj začnemo še boj proti ušem. Svetla mesta namažemo s petrolejem ali karbolinejem. Listna uš prezimi ob kore* nini. Zato ta mesta namažemo z apnom.
mijo prsti. Pri zlomljeni nogi je dobro zdravo nogo skupaj z bolno povezati. Rane na glavi, če izstopijo možgani, smemo sa* mo s čisto povezo pqkriti, to se pravi, da jih ne smemo tesno povezati.
Zelo pogoste poškodbe so na kmetih tudi u g r i z i. Če nas vgrizne pes, mačka ali konj, moramo rano, kakor zgoraj poveda* no, povezati. Če pa vidimo pri živali, ki nas je ugriznila, znake steklosti, moramo takoj poklicati zdravnika, da nas nemudoma cepi proti steklini. Če to zamudimo, je smrt neizogibna. Če nas vgrizne kača, moramo rano iztisniti in, če le mogoče, pripraviti, da krvavi. Tudi je dobro močno prevezati nad rano in poklicati zdravnika. Take po* polnoma še sveže rane moremo tudi izse* sati teko, da strup nato izpljunemo. Seve* da moramo imeti za ta postopek popolno* ma zdrava usta, to je, v ustih ne smemo imeti nobene rane.
Zelo priporočljivo je, vzeti s seboj, če gremo na delo v bolj oddaljene vasi in kme* tije, obvezilni materijah Na ta način more* mo vedno še pravočasno pomagati ranjen* cu in ga ohraniti pri življenju do tega časa, da pride zdravnik ali rešilni voz.
millMll!
Thomas Blaisdell jr., namestnik podtaj* nika za trgovino, je govoril v krožku izvoz* nikov v mestu Milwaukee (USA) ter je orisal napredek evropske obnove s pomočjo Marshallovega načrta. Zatrdil je, če bo raz* voj še nadalje napredoval tako hitro, lahko upravičeno pričakujemo, da bo Evropa po* stala ponovno ogromna delavnica', kot ie bila pred svetovno vojno, in bo zopet po» stala središče mednarodne trgovine.
Blaisdell je pripomnil, da ni mogoče pri* čakovati zboljšanja sedanjega neuravnove* šenja izmenjav, dokler evropska trgovina ne, bo zavzela svoje predvojne važnosti. Pri majhni količini dobrih valut, s katerimi razpolaga svet, je nujno, da je trgovina utesnjena z raznimi uvoznimi dovoljenji in drugimi omejitvami pri izmenjavah in spo* razumih za kompenzacijo. Pomanjkanje dolarjev je po svoji strani že povzročilo spremembo pri ameriškem izvozu, ki je pa* del od 7.900,000.000 dolarjev v prvi polo* vici leta 1947 na 6.600,000.000 dolarjev v prvi polovici 1948 in to kljub povišanju cen. »Temu padcu izvoza — je dejal Blais* deli — pa se je pridružil povišek uvoza, ki se je dvignil od 2.800,000.000 dolarjev v prvi polovici lanskega leta na 3.400,000.000 dc* larjev v prvi polovici letošnjega leta. To je dober znak težnje k večjemu ravnovesju med izvozom in uvozom. Na ta način si bo* do lahko druge države preskrbele večjo ko* lieino potrebnih dolarjev, s tem da nam bodo prodajale blago.
Svoje dolsrje nalagamo v tujini na tak način, kot so druge države nalagale svoj kapital v Združenih državah, kadar so do* segle gospodarsko blagostanje. Pritok de» narja iz držav proizvajalk v države, ki se razvijajo, je nekaj naravnega in je običaj» na pot k uravnovešanju mednarodnega ra» čunovodstva. Ameriška vlada nalaga velike vsote v Evropi iz istega razloga, kot je evropski zasebni kapital pošiljal denar k nam, ker je zaupal v našo bodočnost ta» krat, ko smo bili še država v razvoju. Mi pa zaupamo v Evropo kot bodoče žarišče mednarodne trgovine.
Trgovinska kriza med Vzhodom in Zaho» dom je posledica cele vrste političnih in gospodarskih ovir, katerih je vse polno v srcu Evrope od Baltskega do Egejskega morja. Te ovire so prav tako nevarne kot vojna nevarnost.
Zahodna Evropa potrebuje številne pro* izvode vzhodne Evrope, med njimi tudi pre* mog, les, žito in kalij. Vzhodna Evropa pa rabi stroje, rudniške naprave in mnoge dru» ge industrijske proizvode zahodne Evrope. Gospodarstvo vse celine sloni na teh izme* njavah, ki omogočajo zahodnim državam nakup surovin za izgotovljene proizvode, ne da bi pri tem načele lastne dolarske re* zerve. Brez obširne izmenjave med zahod» nimi in vzhodnimi državami ne bo evropska obnova nikdar popolnoma izvedena.
Z ozirom na, način, kako evropski narodi urejujejo svoje državne zadeve, je ena stvar, na katero moramo paziti: nikakor ne smemo siliti Evropo, da bi si zgradila enak sistem, kot je v Ameriki. Želimo, da ob* novijo v Evropi zdrav gospodarski sistem,
!j)£f {Ženski ko tieek
Sc za naše „gizilalinke“
Če hoče biti ženska v današnjem gospo» darskem položaju, ko po eni strani še ved*
_____________ _ no vlada pomanjkanje, po drugi pa so cene
da tisti del telesa ne odmre. Če krvavi žila i dosegle že tako višino, ki ni dosegljiva vsem
če žilo i navadnim zemljankam, dobro oblečena ob vseh prilikah, se mora zanesti mnogo bolj na svojo lastno iznajdljivost kakor pa na moževo ali lastno denarnico.
na vratu, to krvavenje ustavimo, stisnemo z drugim in tretjim prstom proti hrbtenici. Krvavenje iz žile na spodnjem delu telesa pa ustavimo, če pritiskamo na njo pest. Nevidne krvavitve v trebu*
Včasih smo pražnje obleke, ki so bile že
hu (če koga povozi voz, če koga zasvG ze= | nekoliko obnošene, enostavno »zanosile« za
ml ja, če na koga pade drevo i. t. d.) olaj* šamo na ta način, da ranjenca pustimo po* polnoma na miru ležati, ali pa če je potre* bno, da ga zelo previdno z lahkimi, enako* niemimi koraki na nosilnici prenesemo na kak bolj miren kraj.
Poleg poškodb z ranami se zelo pogosto dogajajo kostolomi in zvinjen j a, ki zahtevajo hitro pomoč. Te vrste poškodb povzročajo velike bolečine in zato vsak člo» Vek prav rad pomaga revežu v tem slučaju, kolikor le zna in ve. Nalomljene kosti ne
vsak dan, ter si nabavile novih. Toda ta le* ta. so že daleč za nami in ni še nobenega iz» gleda, da bi se kmalu morda vrnila. — Ne* nadoma je pred kratkim nastal prevrat. »Gospa« moda (ali trgovski mogotci?! —) si je izmislila dolgo krilo, ki pa je hudo dolgočasno, če obleki enostavno odparamo spodnji rob in jo zdaljšamo. Obleko je tre» ba tudi prekrojiti, ali ji dodati ličnih mod» nih okraskov.
Danes je bolj kakor kdaj koli poprej
| praktična pražitja obleka v črni, temno» smemo mnogo prijemati, kajti vsak gib ali | modri ali kostanjevi barvi. (Seveda, samo Pritisk boli ranjenca. Če se zlomi roka v p ob hladnih dneh, poleti, ko pripeka sonce z gornjem delu, moramo dati robce ali vato | jasnega neba, rajši oblečemo nekaj pisane» Pod pazduho, da kost mirno počiva. Če se | ga). Tukaj je obsežno polje za iznajdljivost zlomi spodnji del roke, jo moramo položiti | ženske; saj včasih polepša takšno enobarv» hied dve deščici, na kateri smo dali seno, | no obleko morda samo lepa ovratna ruta, travo, sukno, robce i. t- d., in nato ti dve | primerna zaponka, pa tudi klobuk, ki pri» deščici tesno zvezati. Isto velja, če se zlo» I stoja k obleki.
OGRINJALCE
Krzneno ogrinjalce, katerega oblika je bi* la tako nekako v sredi med jopico in širo* kim ovratnikom, je bilo priljubljeno že pri naših babicah. Vedno pa se vrača in je ved» no moderno. Danes ni treba, da bi bilo ogri* njalce ravno iz krzna. Lepo je tudi, če je iz* delano iz angora volne, katere barva pa se mora lepo ujemati z barvo obleke. Ogri* njalce ne samo, da po* lepša vsako, morda drugače preresno oble* ko, temveč je obenem tudi zelo praktično ob zimskih večerih, saj nas v hrbet najraje zebe.
ŽEPKI
Ljubka izprememba na obleki so žepki iz poškrobljenih čipk (vendar pridejo ti v poštev samo za vitke boke). Z nekaj šivi (ahko pritrdimo ta okrasek na obleko, ki bo zadobila povsem drugačen videz. — Vratni izrez, obrobljen s primerno svilo ali s čipkami, je nadvse pri* vlačen. Vsak dodatek v drugi barvi obleke na* pravlja obleko svežo in prikupno.
Okraševanje oblek s krznom je vedno mo* derno in primerno. Pri tem nam pride prav vsaka krpica krzna, ki .(Nadaljevanje na 8. strani)
DR. )F. M.:
GOST, KII
SIKAČlE
Kdor količkaj pozna žuželke, ve, da je med njimi precejšna razlika: nekatere le» tajo, druge skačejo, tretje tekajo. Ve tudi, da imajo nekatere med letalci dva para kril, druge pa le en par; ve končno, da pravimo žuželkam, -ki imajo le en par kril, muhe, seveda v širšem pomenu, kajti tudi komar, ji imajo en par kril, so torej tudi v šir» šem pomenu besede muhe.
Zanimivo pa je vedeti, da spada v bližino muh, da je torej bližnji sorodnik muh gost, ki skače in mu pravimo po domače bolha. Ne verjtmete? Vidim začudenje v vaših očeh: bolha naj bi bila sorodnica muh? Saj nima kril ? Res je, kril nima in prav zato ni muha, temveč bolha. Da mi boste verjeli, vas prosim, da mi sledite v razmišljanju.
Bolha je žuželka; to vedo gospodinje, ki kupujejo proti bolham bolhač, ki pa ne služi le za preganjanje bolh ampak tudi za preganjanje ostalega mrčesa iz skupine žu= Želk. Vendar ta dokaz ni zadosten; bolhe imajo šestero nog, kot vse žuželke, imajo telo iz obročkov, kot vse žuželke; vidite, to pa so močni dokazi, da so bolhe žuželke.
V katero skupino žuželk spadajo, si znan= stveniki niso na jasnem, ker bolhe nimajo kril, ki omogočajo določiti skupino. Vendar imajo ličinke bolh drobne nastavke kril, ki se odraslim ne razvijejo, saj bi v kraju, kjer žive (med dlako ali pod obleko), ne mogle letati. Namesto letanja pa bolha skače, kar ji prav tako ali pa še bolje slu. ži; dandanes so učenjaki mnenja, da spa. dajo bolhe v skupino, ki je blizu muh.
Krko izgleda bolha? — Smešno in brez= potrebno vprašanje, si boste mislili. Saj jo vsakdo pozna. Pa verjemite mi, da ni res, da bi jo vsakdo dobro poznal. Za večino ljudi je bolha skakajoča točka. Hočeš jo prijeti, pa skoči in ni je več; kako nepri= jetno, kajne?!
Bolhi človek ni glavna oseba, čeprav si le.ta misli, da je. Tudi psi, mačke, miši in drugi sesalci, pa tudi ptice imajo svoje bol. he. Zato pa je bolha tako ustvarjena, da se more v gosti dlaki in perju z lahkoto pre. mikati in gibati. Trup je od strani stisnjen, glava ima nekako čelo, s katerim potiska dlako v stran, bodalce, s katerim vbada, leži poševno navzdol, tipala more skriti v žleb ob straneh glave, nima vratu, niti pa= su, ki bi ločil glavo od oprsja in oprsje od zadka. Vse, kar bi jo moglo v gibanju ovi= rati, manjka. Močni, navzad obrnjeni trni pa ji omogočajo Isžje gibanje v kožuhu, krepki kremplji na nogah ji služijo pri opri= jemanju.
Posebno krepko je razvit zadnji par nog, skakrlne noge. Bolha skoči približno 10 cm visoko in 30 cm daleč, ker je lepo delo, če pomislimo, da bi moral odrasli človek, ki bi hotel posnemati bolho, skočiti vsaj 100 m visoko in .300 metrov daleč. Kako bi mu to včasih prav prišlo!
Bolšje oči so slabo razvite in ne ločijo človeka od drevesa, morda opazijo le pre. mikajoče se sence; važnejši je voh, ki je v tipalkah. Vendar nam je znano bore malo o čutilih bolh.
Kako se bolha razvija? Bolšje mamice so brezskrbne matere. Medtem, ko si prizade, va muha poiskati za svoj zarod tak prostor, kjer bodo imeli potomci zagotovljeno vse, kar potrebujejo za življenje, se bolhe kaj malo menijo za svoj zarod. Jajčeca polože krr v prah in smeti in se zanje ne menijo dalje. Navsdno se bolhe razvijajo med po. dnieami tal. Iz jajčec namreč izležejo v pe. tih dneh ličinke, ki se hranijo s prahom, ki ga najdejo na tleh. v zaprašenih kotih po= stelj in drugega pohištva:	v štirimjstih
dneh se z? bubi jo v zapredek ali kokon kot naši prelci, med njimi sviloprejka. in v 1—2 tednih (odvisno od vremenske toplo, te) se razvije godna žival.
Vsi ljudje niso enako občutljivi za bolšji ugriz: nekateri so bolj, drugi manj; neka= tere draži le njih premikanje pod obleko, drugim pa pusti ugriz spomin, nekako vne. tje, ki prihaja od sline, ki jo spusti bolha v rano. ki jo napravi z bodalcem. Seveda je množina tekočine, ki jo vzbrizga, maihna; izračunali so (O ti učenjaki, s kakšnimi stvarmi se bavijo!), da vbriz.gne ena bolha 0,00004 kubičnega milimetra sline v rano.
Če pustimo bolho, ki je našla primerno mesto za ugriz, v miru, da se naužije, tedaj sedi na istem mestu po cele ure: navadno pa ni tako srečna, kajti vsled srbenja jo kmalu prepodimo in si mora poiskati drug prostor.
Bolha je pa tudi vajena stradanja. V pra» znih stanovanjih more po več mesecev stradati. Navadno doseže častitljivo sta. rost enega do poldrugega leta.
Preden leže bolha jajčeca, se mora sezna= niti s ^bolhačem« oz. z bolšjakom, mislim s samcem. k»r '-časih ni preveč lahko. Za seznanjenje služi voh, pa tudi sluh. Ob ko.
renu zadnjih nog ima samec nekaj drobnih trnov, ki pri določenem gibanju pridejo v žlebiče na trebuhu kot prsti na strune har= fe. Slične priprave imajo murni, kobilice, pa tudi nekatere druge žuželke. S temi pri= pravami proizvojajo žuželke, tudi bolha, glasove, ki jih naše uho seveda ne sliši, sli= šati pa jih more bolšje uho; kje to uho tiči, še znanstveniki ne vedo. Zanimivo pa je, da je iz pasjega ali volčjega kožuha, pa morda tudi z našega telesa slišati bolšje koncerte, kot slišimo poleti s travnikov koncerte murnov in kobilic. Zanimivo in nadvse pri= jetno, kajne?!
So ljudje, ki zbirajo metulje; in to ni nič čudnega; metulj je pač žuželka svoje vrste; je lepo barvan in že na prost pogled zelo pestrih oblik. Bolj čudno je, da se je našel mož, ki je vrgel lepe denarce za zbirko bolh. Čemu neki, vprašate? Poslušajte!
Kakor imamo razne vrste metuljev, ima= mo tudi razne vrste bolh. Seveda jih ne moremo ločiti kar s prostim očesom, treba se je za to poslužiti povečalnega stekla ali celo drobnogleda. Prav s pomočjo tega se je posrečilo ugotoviti preko 1000 vrst bolh, od katerih živi v Evropi kakih 150 vrst. Ugotovili so, da večina teh ne mara za člo= veško kri, ampak živi na pticah in sesalcih. Poizkusili so n. pr. stradati 9 mesecev bol. ho, ki živi na lastavici, nato so jo položili na človekovo kožo. Komaj je začela piti kri, je takoj nehala. »Okusi« so različni!
Zanimivo je, da ima najmanjši sesalec največjo bolho. Na poljski miši živi, pa tudi na krtu; pravijo ji »krtova bolha« in je skoro pol centimetra velika; to bi bilo ne. kako tako, kakor če bi na nas živele kot podgane velike bolhe. Zelo »obolšeni« so jež, netopir, kunec, golob in kokoš; vsaka teh živali ima lastne bolhe. Seveda nimajo vse bolhe stalno svojih gostiteljev; tudi človeška bolha včasih zamenja gostitelja in
sicer gre rada na psa, jazbeca, lisico, ježa; prav tako se ne obotavlja pasja bolha priti na človeka; izbrali so bolhe 2000 ljudi in ugotovili, da je bila polovica teh pasjih bolh. Bolj poredko gredo na človeka kurje, mačje in golobje bolhe. Nevarne so človeku podganje bolhe; ugotovili so namreč, da prenašajo hudo bolezen, kugo. Z ugrizom namreč vzbrizgajo v človekovo kri povzro. čitelje te hude bolezni. Pa ne le z ugrizom, ampak tudi z blatom, bolšjim blatom pri= dejo bacili v človeka; dognali so, da bacili ne poginejo v podganjem črevesu, temveč se celo močno razmnože. Dokler gospodari kuga med podganami, človek ne protestira proti njej; slabše je, če radi kuge podgane poginejo; tedaj si morajo pač njihove bol= he poiskati novih gostiteljev in pridejo rade na človeka. Tedaj začne gorje.
Ste kdaj slišali o bolšjem »cirkusu«? Ne? Da? Naj si ho kakor koli, dovolite mi, da vas z njim na kratko seznanim. Včasih, dandanes tega ni več, ste mogli na raznih sejmih videti med drugimi cirkusi tudi bol. šjega. Seveda umetnik ni bolha, ampak njen učitelj, ki je znal z veliko spretnostjo in potrpežljivostjo privezati bolhi zanko iz drobne bakrene ali srebrne žice okrog prsi ter jo pripeti na »verigo«, seveda ne na pa= sjo ali celo volovsko. Pri bolhah so bolšje mere. Tudi veriga za bolhe je merjena po bolšji meri. Ko po nekaj tednih brezuspe= snega poizkušanja bolhe uvidijo, da je ska. kati nemogoče, začno pošteno hoditi in te= daj jih njihov gospodar vpreže v lepo drob. ceno »kočijo«, jim pripaše droben meč, celo oklep jim napravi, jih pritrdi na krogotek ali »ringelšpil« in končno, ko so opravile svojo nalogo, zaviha rokav in jim da piti lastne krvi. Kajne, kakšna škoda, da ni več takih »cirkusov«.
Vidite torej, da bolha ni nekaj »kar tako«!
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiMiiiiiiMiimiiiiiiiMiiiiiiiiiii
■tet
O KRALJU MATJAŽU
Ena izmed slovenskemu narodu najbolj ukoreninjenih narodnih pesmi in legend je pripovedka o kralju Matjažu. V njej se po zgodovinskem izročilu sicer le zrcali spo= min na ogrskega kralja Matijo Korvina, v katerem so Slovenci v času turške stiske videli junaka, kateri jih bo mogel rešiti pred Turki in pa vladarja, ki je nadvse pra= vičen in ki jih je ščitil pred oblastno gra= ščinsko gospodo in drugimi nadlogami 15. stoletja. V tem smislu in z mnogimi odten. ki in varijacijami živi v ljudstvu vera v ne= kega kralja Matjaža prav vse v današnje dni. Medtem ko narodna pesem »O kralju Matjažu in Alenčici« pripoveduje o gospo» du, ki reši svojo ugrabljeno nevesto. Se je kot pripovedka ohranila predvsem koroška, varianta o Mat ježu, ki s svojo vojsko spi pod Peco in bo svoj slovenski narod neke. ga dne prišel rešit. Ta pripovedka je zlasti nacistom bila velik trn v peti in so jo na vse načine preganjali. V naslednjem, kaj vedo Slovenci na Koroškem povedati o kralju Matjažu:
Kakor znano, so koroški kmetje že v davnih časih tovorili po Kranjskem, Šta= jerskem in Laškem. V tistih časih pa celo po Ogrskem. Neki kmet iz Podjune je bil pripeljal iz Ogrske dežele tovor vina. Ni imel več daleč do svojega doma. le še dol» go polje ima pred seboj in visoko goro. Pri» pelje do gore in zagleda hišico, katere je pol bilo pod zemljo in le okna so se videla, iznad zemlje. Ko pripelje bliže, opazi pred vrati junaka, opasanega s sabljo. Ta junak začudenega kmeta nagovori: »Ti si iz n^ših krajev. Fdvej mi, ali še lazijo mravlje na Hum. sv. Magdaleno in sv. Urha?« Kmet je snel čepico z glave in odgovoril: »Še lazijo, toda dokaj redkeje kot so nekdaj.« Junaku se je tedaj obraz pomračil in je dejal: »Po= vej svojim ljudem: kadar bo tako malo vernikov, da ne bo več romarjev na te tri gore, tedaj bom vstal jaz in s svojo čmo vojsko verp spet utrdil.«
ŠE DRUGO O MATJAŽEVI ČRNI VOJSKI
Medtem ko se v prvi varianti ljudske pripovedke Matjaž zavzema zgolj za vero, pa je druga sledeča:
Koroškega voznika je kralj Matjaž pokli» cal v hišico.
»Kdo si ti?« ga je vprašal kmet.
»Kralj Matjaž sem in če ne verjameš, pri» di bliže in poglej čez mojo desno ramo skozi tole okno.«
Kmet je pogledal in ni mogel verjeti svo= jim očem. Velikansko ravnino je videl in vojsko v bojnem redu. Vojak pri vojaku in vsi na konjih.
»Glej, to je moja črna vojska«, je rekel kralj Matjaž.
Kmet pa je bil še bolj začuden, kajti vsa vojska je bila povsem nepremična. Videti je bilo, kot da bi konji in vojaki spali.
Tedaj je Matjaž nekoliko potegnil nož» nico iz sablje in v trenutku je vsa vojska oživela. Vojaki so dremajoče glave dvig. nili, konji so se pričeli prestopati in hrzati.
»Glej«, je rekel kralj Matjaž, »nekega dne bom potegnil nožnico iž sablje in moji vojaki bodo poskakali na konje ter črna vojska bo stopila v borbo za pravico. To= pel veter bo takrat pihal in vsi ljudje bodo ene misli. Vse bo prijelo za orožje, kar no» si moško glavo. Staro in mlado bo hitelo v vojsko. Nastala pa bo taka stiska, da se človek niti preobleči ne bo utegnil. Šel bo na vojsko pač v obleki, kakršno bo nosil na sebi. Zbralo se bo toliko ljudstva, da boj ne bo trajal dolgo časa — niti toliko časa ne, da bi človek mogel pojesti tri hlebe kru= ha. Če bo tretji hleb komu padel iz rok, mu bo sosed dejal: »Pusti ga, naj leži, po kon. čanem boju bo dovolj kruha in vsega. Tako hitro bomo sovražnika premagali.«
O MATJAŽU POD PECO
Pripovedka o kralju Matjažu, ki s svojo vojsko spi pod Peco ima sledeč začetek:
Ker je bil Matjaž tako dober vladar in mu je Bog bil naklonjen, so mu drugi, hu» dobnejši vladarji bili nevoščljivi. Napove, dali so mu vojsko. Pripeljali so vojakov kot listja in trave. Več jih je bilo kot Turkov in kristjanov skupaj. Premagali so hrabro vojsko kralja Matjaža ter mu razen majh» ne čete vse pobili. S temi svojimi posled» njimi najhrabrejšimi se je Matjaž umaknil do gore Pece, ki se je na čudežen način od= prla ter ga tako rešila pred sovražniki.
Ustoličevanje slovenskih knezov na, Gosposvetskem polju je ljudstvu ostalo v neizbrisnem spominu. Razumljivo je torej, da je tudi osebnost kralja Matjaža bila za» dostna snov za novo pripovedko. Zlasti po južnem Koroškem so govorili, da je Matjaž nekoč stoloval na Krnskem gradu in imel seveda vse one lepe lastnosti kot jih ima v drugih pripovedkah. Bil je dober in pravi» čen. Vrata njegovega gradu so bila odprta noč in dan in vsakemu je bil dostop dovo» Ijen. Vsak, komur se je od strani graščaka zgodila krivica, je pri kralju Matjažu našel pravičnost in popravo krivice. Zaradi tega so bili ljudje zadovoljni in srečni, ter so takrat vladali res »zlati časi.«
Po drugi varijanti pa so bili zlati časi takrat vsled tega, ker je Matjaž dal kovati zlate novce in drugačnega denarja sploh ni bilo.
MATJAŽEVO PREBUJENJE
Ko bi ljudstvo trpelo najhuje, bo Matjaž potegnil sabljo iz nožnice in njegova vojska bo oživela. Korošči to opisujejo takole:
Kako so zavezniki premagati v Afriki naravnega sovražnika - pesek
Opisi starodavnih potnikov in raziskoval« cev Afrike imajo vse polno opisov »k h a m» š i n a«, peščenega viharja puščav in njego» vih škodljivih posledic za oči, ušesa ter di» halne organe ljudi in živali.
Med vojno v Severni Afriki v nedavnih letih je bil trenutek, v katerem je. prah in. pesek khamšina ogrožal velikopotezni voj» ni načrt, ki so ga zavezniki skrbno pripra» vili. Pesek je namreč grozil, da s svojimi škodljivimi posledicami za motorje tankov in letal, za proviant, za premične dele strojev, baterije žarometov in radijske od» dajnike ter prejemnike, zaustavi vso voja» ško akcijo. Motorji britanskih in ameriških letal so po 10 ali 12 urah poleta bili neupo» rabni. Peščena in prašna zrna so se vgne» zdila v ceveh za dovajanje bencina in olja. Oklopni avtomobili po 250 km niso bili več uporabni brez popravila.
Neki armadni general je izjavil, da je treba v nekaj tednik iznajti sredstvo za učin» kovito zaščito vojne opreme ter motorizi» ranih edinic, ker do zdaj uporabljani čistil» ci (filtri) niso bili primerni za posebne po» goje vojne v Severni Afriki.
Britanske vojaške oblasti so se obrnile na inženirja Cecil Gordon Vokesa, lastnika neke londonske tovarne za izdelavo čistil» cev, ki je že izdelal mnogo vrst čistilcev, pripravnih za razne vrste motorjev.
V splošnem je potrebno 4 ali 6 mesecev za načrt, preizkušnjo in montažo motorne» ga čistilca v serijah. Vokes je napravil stvar, za katero so mislili do takrat, da jo nemogoča: v 10 dneh je bil gotov načrt za novo vrsto čistilca za tanke v severni Afri» ki, izdelan, montiran na tank in preizkušen. Čistilec je prekosil vsa pričakovanja. Po 160 km pota so zbiralci prahu vsebovali nad 3 kg prahu. S preje uporabljenimi či» stilci je ista vrsta tanka postala že po 40 lan neuporabna. Z neverjetno naglico so iz» delovali v serijah novi čistilec ter ga dne» vno skozi 5 tednov iz Vokesove tovarne z letali RAFa prevažali v Egipt — vse še pravočasno za prihodnjo ofenzivo generala Wavella. S to novo vrsto čistilca oprem» Ijeni tanili lahko prevozijo brez poprave nad 3000 km.
Ing. Vokes je tekom 20 let v svoji tvor» niči izdelal nad 3000 vrst čistilcev za zrak, olje, goriva in pline vseh vrst. Strokovnja» ki so preračunali, da pomeni uporaba Voke» sovih čistilcev za milijon privatnih avtomo» bilov prihranek 222,700.000 litrov bencina,
11,360.000	litrov olja in 10 milijonov fun» tov šterlingov na popravilih. Te številke se lahko uporabijo sorazmerno tudi na vse druge oblike motoriziranih strojev. Vokeso» vi čistilci vsrkajo 99.9% vseh škodljivih delcev zraka, olja in goriva ter prihranijo potrošnjo 15% goriva in 50% mazilnega olja. Podaljšajo tudi življenjsko dobo mo» torjev od 3 do 5 krat.
„OrEon“ novo umetno vlakno, ki tekmuje z nyio-Som in umetno svilo
Ameriška tvrdka E. I. du Pont de Na» mours & Co. je izdelala nova umetna vla» kna, Id jih je imenovala »orlon«. Ta vlakna pridobivajo iz smolnih sestavin kakor »ny» Ion« in umetno svilo.
»Orion« ima druge kemične lastnosti in bo najbrž tako glede cene kakor tudi gleda »ožnosti uporabe zavzel mesto nekako sre» di med »nylonom« m umetno svilo. Nova •vlakna so odporna proti vplivu sončnih žarkov in zato zelo pripravna za izdelova» nje jader, avtomobilskih plaščev in streh ter drugih sličnih stvari. Odporna pa so no» va vlakna tudi proti mrčesu in visokim temperaturam in se zato iz njih lahko iz» deluje električni izolacijski materijal, vrvi in izdelke, ki morajo biti odporni proti ki» slinam. Ker je to novo umetno vlakno tudi pralno, je uporabljivo tudi za obleke in prevleke. Ima pa to pomanjkljivost, da se ne da dobro barvati. Cena »orlonu« bo pri» bližno on-ka ceni umetne svile.
Za izdelavo v velikem obsegu gradijo se» daj v Južni Karolini (USA) tovarno, ki bo lahko obratovala v velikem obsegu v dveh letih.
Na božičen večer bo pred njegovo pod» zemeljsko jamo zrastla velika zelena lipa. Se istega večera bo vzcvetela in proti pol» noči bo cvetoča lipa tako dišala, da se bo njen vonj razširil daleč naokrog. Takrat bo kralj Matjaž vstal ter s svojo vojsko prišel izpod Pece. V tem trenutku se bo lipa posu» šila. Matjaž pa bo na posušeno lipo obesil svoj ščit, na katerem je grb sv. Jurija. Na» to bo s svojo vojsko prišel v deželo ter v hudi bitki premagal svoje sovražnike in ljudstvo bo doživelo zlate čase. Vladal bo mir in nobene krivice ne bo več. Vendar je do takrat še zelo dolgo in Matjažu, ki še vedno sni pod Peco, mora brada devetkrat zrasti okrog mize.
ŽVABEK
Pri nas že več mesecev ni bilo ne oklicev ne porok. Zato pa smo imeli pretekli teden aopet pravo kmečko »ohcet«. Mladi posest= nik na Komlu, Bogomir Karner je pripeljal v ponedeljek 27. septembra svojo mlado nevesto Emilijo Tratner, po domače Jane» ževo kot svojo bodočo življensko družico pred oltar. Od sedaj naprej bosta skupno delila žalost in veselje na svojem domu, ki zahteva pridnega dela.
Poročni obred in sv. maša sta bila v pri» ljubljeni romarski Marijini cerkvi na Sve» tem mestu. Po končanih cerkvenih obredih so se svatje podali na Suho, kjer je bila go» stija. Med tem, ko so bili svatje v cerkvi, se je razpršila megla in prisijalo je prijaz» no sonce, ki je zlasti godcem razgrelo s svo» jimi toplimi žarki srce in duha, da so živah= no zagodli po božji službi na čast novopo» ročenemu paru. Še spodaj v dolini smo sli» šali vesele zvoke glasbe in zdelo se je, da je še repica poskakovala po njenih zvokih iz zemlje, ko smo jo kopali. Mlademu paru želimo, da bi mu tudi v bodoče sijalo sonce na njunem domu.
Sicer pa v našem kraju ni posebno kaj novega. Morda bo potem, ko bo šla nova cesta skozi naš kraj, šlo tudi več novic v širni svet, kakor pa jih more do sedaj po ozki cesti. Nekaj pa moremo že sedaj pri» staviti, da se namreč pripravlja pri Apov» niku, vrh naših hribov nova enorazredna šola za naše male. Nekateri so imeli do se» daj eno ura hoda v šolo. Nekateri bi pa še radi naprej pošiljali otroke v šolo v daljni Žvabek in niso nove šole nič kaj veseli. Vsem je pač težko ustreči. Tako je bilo in tako bo ostalo!
RUTE
Na posledicah padca je umrl v bel jaški bolnišnici Bem Joža. Pokojni je bolehal dol» go let na želodcu in se je šele'preteklo, le» to — dasi je bil star že nad 70 let — pustil operirati. Morda bi še živel, ker je opera» cijo srečno prestal. Ni se pa držal zdravni» ških navodil in je še naprej bolehal. Zadnja leta je preživljal pri svojem bratu in je do» bival starostno rento. Pokopali smo ga v Ločah ob številni udeležbi prebivalstva.
Semenj je za nami. škoda! Konec je s kislo juho, konec z ovčjo pečenko in »ho= cami«. Ne semnju je bilo »fletno«, še flet» neje pa je bilo v ponedeljek, ko smo bili bolj sami. Glavno besedo je imela polka. Če bi opolnoči z neba padel in mrtev oble» žal tam nekje okoli Hoja, bi vedel: Aha, V Rutah pa polko plešejo. Nekateri pravijo, da pri polki manj podplatov strgajo, drugi pa zopet mislijo, kako morejo ubožci rajati, ko ni podplatov, pa dragi so in denarja tu» di primanjkuje. Nam je vseeno, kaj pravi» jo ljudje in pišejo po časopisih. Mi smo bili in ostanemo veseli. Saj še »stara babnica, ki komaj krevlja, možja pobare, kej citrat zn a • ^
M A U S £ B KAREL#
ROMA N
(Nadaljevanje)
31.
ŠKOFIJSKI LIST
Misit Dominus verbum suum.
(Ps. 106)*
Klemen stoji ob oknu in gleda na vrt. V roki obrača pismo in skoraj ne more ver» jeti, da mu je pisal Jernej. Docela sta se zgrešila. Zdaj pa se je nenadoma oglasil in še s tako prošnjo.
»Zaklel sem se, če boš kdaj prišel do du= hovnika ,da me boš poročil. Prosim Te, pri» di. Zvedel sem za tvoj naslov pri Moškaju. Upam, da mi prošnje ne boš odbil. Tudi Ančka želi, da bi prišel.«
Klemen se rahljo smehlja. Vsa preteklost mu je stopila pred dušo, vse težke borbe semeniških let, vse ure z Jernejem, še tista težka samota, ki je nastala v njem po Jer» nejevem odhodu iz semenišča.
Gleda v pismo in mu je toplo pri srcu.
Nato sede, vzame karto in zapiše z veli» timi črkami.
»Pridem, pridem.«
Poroka je bila skromna, toda prisrčna. Klemen se je na moč razživel. Ni se mogel Jerneja nagledati. Popolnoma se je spre» menil, videti je bil možat in močan.
»Službo imam na Okrožnem uradu. Veš, 2 jusom sem poskusil. Nič ni z njim. Profe»
* Poslal je Gospod svojo besedo
Po dolgem času je Pecnarjev ded dose» gel starostno rento. Ko je dospela vest, je ves ginjen in poln hvaležnosti pripovedoval o tem velikem dogodku. Ni več v skrbeh, da mu na stara leta ne opešajo pri njego» vih grabljah zadnje moči. Tako bo svoja stara leta preživljal v zadovoljnosti, kar mu iz srca privoščimo še mnogo let za njego» vo mizarsko mizo, da bi vesel prepeval: Čej so tiste staeice, ki so včasih bile ...
Med čebelarji se marnja, da bo moral vsak sam v Celovec po sladkor, Iti je menda šele na potu, pa nam dela že skrbi zaradi časa in denarja, čebelarsko društvo bo go» tovo potrebno ukrenilo in nas rešilo še teh skrbi.
Pravijo, da je tu in tam nekaj takih iz» gubljenih »ovc«, ki jih ni mogoče spraviti nazaj med svojo čredo. Pri nas imamo raz» lične navade, šege in prepričanja, ki smo jih podedovali od naših prednikov. Držimo se jih, kar je tudi prav. Zelo radi te nava» de čuvamo in ob njih malo pomarnjamo o našem gospodarjenju, o otrocih in tudi včasih koga skozi zobe vlačimo. No, kaj pa bi drugače delali, če nam bi govorjenja zmanjkalo.
Zadnja povodenj je naredila zelo globoko strugo, človek bi mislil, da nas hoče nevi» hta odplaviti. Toda mi ji kjubujemo, kjer koli in kadar koli moremo z vso silo.
Zopet bo kdo rekel, kaj pišemo v »Kro» niki« o naših lepih krajih. Naj bi rajše je» zik držali' Zakaj pa ne bi tudi drugi ljudje nekaj o nas brali! Ljudem je res težko ustreči. Pa še drugič kaj, da se ne bo kdo jezil;	Tinč Pol.
’ KOSTANJE
Precej časa je že minilo, kar smo z&= dnjič pisali v »Kroniki«. To pa ne zaradi tega, ker bi bilo premalo časa, ampak ker smo preleni za pisanje. V nedeljo popoldne je sicer čas, pa se človek raje »po dolgem vsede«, ko se pa zbudiš, jo kreneš v gostil» no, da se ve, da je nedelja in da je kaj razli» ke od navadnega delovnega dne.
Zadnji dve nedelji junija so naši igralci igrali »Miklovo Zalo«. Igra je bila pri Žva» nu v črezpoljah. Izpadla je dobro in igral» ci so kar dobro igrali.
Na dan 1. oktobra je začelo goreti na podstrešju Štefelnove kovačnice v Treščžih. Vnelo se je menda od štedilnika, črešnjan» ska in kostanjska požarna bramba sta bili takoj na mestu in preprečili, da se ogenj ni razširil. Poslopje je precej prizadeto, živali in pohištvo so pa rešili. Fužini spodaj se ni nič zgodilo, ker je obokana.
Toliko mošta bodo kmetje letos že napre» šali, da prihodnje leto delavci ne bodo tr= peli žeje. Tudi pri ličkanju koruze se bodo naše ženske malo posladkale z moštom in namočile grla, da jim ne bo beseda zastala v suhem grlu. Moški pa imamo raje starega, kjer je še. Toliko za danes. Pa še drugič kaj.
sorska je pa še slabša. Jus je presuh, pro» fesorska pa križeva. Če nimaš plašča, ki bi ga znal obračati po vetru, ne boš prišel daleč.«
Klemen se je zasmejal, Jernej pa zama» hnil z roko.
»Najboljše, da se zakleneš v družinico, svetu pa pokažeš bodice kot jež. Sicer te koj vprežejo v politiko in potlej moraš igrati medveda. Nekateri ne vedo, da ga igrajo, drugi pa vedo, pa ga vseeno igrajo, ker jim tako boljše nese. Zlodej jih vzemi!«
Tudi spomine sta obudila. Ančka se je smejala, nerodno pa ji je vendarle bilo.
Ko se je proti večeru Klemen poslovil, je obema segel v roko.
.»Dobro vozita, pa glejta, da bom kmalu kaj krstil.«
*
Dobrih štirinajst dni po Jernejevi poroki, je Klemen dobil drugo pismo. Pisal mu ga je Kremenčev Janez.
»Danes je umrla Jakopinka.«
Potlej so bile malenkostne novice.
Klemen je spustil roke na mizo in se za» strmel po sobi. Začutil je globoko potrtost. Nato se mu je zazdelo, da sliši jok Jakopi» novih otrok in žalostno gruljenje grlice nad vrati.
Kakor da se je prebudil iz težke more, se mu je izvilo iz srca.
»Na pogreb moram.«
Potlej pogleda na datum v pismu. Če gre koj na vlak, bo prišel še dovolj zgodaj. Nič ni pomišljal.
Pri župniku si je sposodil stotaka. Jako» pin bo denarja potreben.
S težkim srcem se je odpravil. Ko je na ljubljanskem kolodvoru izstopil, ga je ob» šla tolikšna žalost, da se je komaj odločil za pot proti koloniji. Bal se je videti otro» ke in skrušenega Jakopina.
Pred barako je obstal. Oblila ga je groza kakor pred smrtjo. Najtežje je stopiti v
MED TINJAMI IN GRABŠTAJNOM
Ko smo se vozili v ponedeljek zjutraj, dne 11. oktobra, dan po proslavi 10. oktob* ra iz Podjune vsak po svojih opravkih v Celovec, smo bili priča sledečega dogodka:
Med potniki, ki se vozijo v Celovec slišiš vsako jutro pogovor v obeh jezikih: slo» vensko in nemško, kakor je pač ljudstvo iz Podjune. Vsak govori tako, kakor mu je Bog grlo ustvaril. Vendar pa večina, zlasti podeželsko ljudstvo, govori slovensko.
Ta dan pa je zgodil dogodek, ki ga zato Slovenci z vso odločnostjo obsojamo, ker gre pač na naš račun in velja samo nam.
Med drugimi potniki se je vozil tudi Pi= cej Franc iz Žamanj, ki hodi na delo v Ce= lovec. Z neko gospodično sta marnjala, ka= kor marnjajo doma, to je po slovensko. Nasproti njima je sedel neki gospod. In te» mu je šlo slovensko govorjenje močno na živce. Nenadoma .se je obrnil proti tema dvema in rekel: »Kdo bo poslušal to »vin» diško« čvekanje. Govorite nemško!« Takoj po teh besedah je oplazil Piceja s pestjo po glavi. Seveda ja med potniki nastalo raz» burjenje in ta šovinistični gospod bi jo sla» bo odnesel, če ne bi bili prizädeti pamet» nejši in manj šovinistični, kakor ta prena»
peti »narodnjak«, ki ga moti že sama slo» venska beseda. Prišel je sprevodnik in je te» mu gospodu vzel dokumente. Vsi, ki so bili priča dogodku, so pazili, da bi jo ta junak ne pobrisal. Ko je vlak privozil na celovško postajo, so poskrbeli, da je ta prenapetež prišel v prave roke in naprej se bo pogo» varjal s policijo ter avstrijskimi oblastmi ter dal pojasnilo, kakor on razume strpnost in ali so koroški Slovenci enakopravni z drugimi Avstrijci.
Kakor smo poučeni, se bodo avstrijske oblasti zanimale za ta primer in tega gos» poda poučile, kaj je prav in kaj ni prav. Vendar pa imamo malo upanja, da bi se po» boljšal, ker sicer ne bi tega naredil. Prepri» čani smo, da izbruh tega dejanja ni bil sa» mo trenuten. Vsekakor pa se bomo za pri» mer zanimali in sporočili, kakšno »nagrado« bo prejel za svoje »junaštvo«.
Takojšen poseg oblasti v dogodek je gotovo naredil med koroškimi Slovenci ugo» den vtis in pričakujejo, da bo prenapetež dobil zasluženo plačilo za žalitve. Vendar pa je dogodek zelo neugodno vplival in ni nič čudnega, če je kdo zmigal z glavo in rekel: »Glejte, takšni so! Kako naj vendar koroški Slovenci verjamemo, da smo enake» pravni?!«
imiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiimimmiiiiiiiimiiiMiiiiimiiiiHiiimiiiiiiniiinMiiimiiiMiuiMiiiiiiimimiiHiuiimiiiinmiiiiiimiHiniiiiimimimiiiiiii
(Metui utmulfdao
If iituziil do ticu'6 da
Profesor Franc Spirago piše v svojem velikem »Ljudskem katekizmu«, ki je izšel že v desetih izdajah v 60.000 izvodih in je preveden na 12 jezikov, o ljubezni do last» nega naroda naslednje:
Kristjan sme in mora svoj narod bolj ljubiti nego tuj narod; kajti ta ljubezen je že od narave v človeku in jo krščanska ve» ra ne odpravlja, marveč poveličuje in pos» pešuje.
Če rečemo: »Kristjan sme ljubiti svoj narod,« je rečeno premalo. Treba je mar» več reči: »Kristjan mora ljubiti svoj na» rod.« Ljubezen do Samega Sebe in do star» šev tudi ni samo dovoljena', marveč zapoye» dana.
Zakaj naj ljubimo narod, iz katerega iz» hajamo in ki mu pripadamo? Ker je pač narod velika družina, veliko krvno sorodstvo. Kakor krvne sorodnike bolj lju» bimo nego tujce, tako moramo tudi svoj nas rod bolj Jjubiti kot vsakega tujega. In ka» kor otrok svojo mater bolj ljubi nego tujo, ne da bi tujo zaničeval ali sovražil, tako moramo tudi mi svoj narod bolj ljubiti ne» go tujega, ne da bi tuj narod zaničevali ali sovražili. Ljubezen do naroda je torej ute» meljem v naravni postavi, to je: v volji Stvarnikovi.
Ljubezen do naroda kažemo s tem, da svoj narod cenimo, ljubimo in da z vsemi dovoljenimi sredstvi delujemo v njegovo
korist in obrambo.
Zatorej stori napako, kdor je naspro» ti svojemu narodu brezbrižen ali z a » taji pripadnost k njemu; seveda pa tudi ne ravna prav, kdor ljubezen do naroda pretirava. — Tako Spirago.
Meseca novembra 1913 je imel bavarski zdravnik dr. Aigner v Celovcu protilurško zborovanje, na katerem je tajil in pobijal lurške čudeže. Nasproti so mu stopili trije profesorji celovškega bogoslovja, med nji» mi učeni in ugledni jezuit dr. Mihael Gatte» rer. Dr. Aigner je napadal romanja v Lurd tudi z narodnostnega stališča. Jezuit dr. M. Gatterer je javno izjavil: »T u d i j a z s e m Nemec in ljubimsvoj narod.« Jss» no in glasno je izpričal svojo ljubezen do lastnega nemškega naroda. Redovnik, ki se je svetu odpovedal, se vendar ljubezni do lastnega naroda ni odpovedal. Nemški je» zuit se očitno in javno priznava za Nemca in izpoveduje ljubezen do svojega naroda. In na podlagi te narodnostne izpovedi za» vrača nasprotnika, da gre predaleč v svo» jih zahtevah.
Drug redovnik, p. Egger, ki je bil dušni pastir v Celovcu in pozneje v Velikovcu, je nekoč imenoval materinski jezik »jezik na» šega srca.« S tem je izjavil, da mu je ma» temi jezik izmed vseh jezikov najbolj pri srcu, najdražji in najljubši. In je s tem tu» di izpričal ljubezen do svojega naroda. Ta ljubezen je torej etično utemeljena. M.
bolečino preprostega človeka, ki mu ne mo» reš prav pomagati.
Jakopin je dvignil kalne oči od mize. Otroci so bili zgneteni okoli njega kakor piščančki. Velika žalost je ležala nad vso beračijo. Klemena je objela s strahovito močjo.
Stali so si nasproti brez besede. Bridkost je vsem zadrgnila grla. Samo otroške oči so preplašeno vpraševale.
Klemen je hlastal za zrakom. Dušilo ga je.
»Kremenčev mi je pisal, kaj se je zgo» đilo.«
S težavo je izdavil te besede.
Šele sedaj se je Jakopin dvignil in stopil iz srede otrok. Klemen je z obema rokama stisnil Jakopinovo vročo desnico. Ta je stal kakor človek, ki je omedlel in se misli zdaj zdaj zgruditi.
Potlej se je nenadoma zasukal in se za» strmel v otroke. Klemen ga je razumel.
»Jakopin, samo Bog vam more pomagati. Vem.«
Jakopin se ni obrnil, samo hlipnil je in kakor iz globine utrgal besede.
»Tudi Bog nas je zapustil. Sami smo ostali.«
Klemenov glas je mehak kakor olje.
»Bolečina govori iz vas, Jakopin. Ne mi» šiite zlega.«
Z velikimi solznimi očmi se je zdaj za» strmel v Klemena.
»Gospod Klemen, nikdar še niste vsega izgubili. Jaz sem tokrat. Poglejte jih!«
Zakrožil je z roko prek otroških glav in glas se mu je zatresel.
»Poglejte jih. V svoji beračiji so starej» ši kakor Požgaj in Zemljič. Še rojeni niso bili in že so bili reveži. Zdaj so izgubili še zadnje, kar so imeli. Če bi vsa Ljubljana prinesla ljubezen v njihove roke, nič bi ne bilo. Od obilja bi dali.«
Čudno trd je Jakopinov glas.
»Poglejte Nežiko! V košku je bila takrat, ko ste prvič prišli. Zrasla je iz koška in ra» sla v moji in njeni ljubezni in rezal sem ji kruh svoje beračije in barakarskega pre» kletstva. Samo eno pravo srce smo imeli, h kateremu smo vsi prišli, kadar smo orna» hovali. Zdaj je ugasnilo.«
Stisnil je roke v pest in iz zaraščenega obraza’so zasijale skoraj ponorele oči.
.»Gospod Klemen, kdo je kriv, da je umr» la? Jaz? Stradal sem kakor pes, da bi ji mogel kaj kupiti. Premalo je bilo za njeno bolezen. Prav ima Resnik, ki je dejal: Ja* kopin, umoril jo je kapital. Tako je, go» spod Klemen, kapital jo je umoril. Tisti, ki ga imajo drugi, zaklenjenega v železni blagajni. Tako mi je rekel Resnik: Jakopin, če bi imel samo desetino tistega denarja, ki so ga kapitalisti porabili za propagandne lepake pri volitvah, dovolj bi imel in ozdra» vil bi ženo. Tako pa je umrla.«
S pestmi je mahal proti Klemenu, kakor da mu grozi.
Klemen je čutil noro bolečino Jakopine» vo, ki jo je izrabil Resnik.
»Jakopin, bolečina dela človeka slepega. Ne govoriva o tem. žena je prestala.«
Zdaj se je iz Jakopina utrgal obupen vek. Kakor da nikdar ni veroval Resnikovim be= sedam, so se mu v hipu podrle vse navidezne opore in čutil je, da je vse zaman, da je ostal sam in da bo čez nekaj ur ženin po» kop.
Za očetom so planili v vek tudi otroci. Nežika se mu je z ročicami oklenila kolen in Jakopin je stal sredi gnečice kakor dre» vo z odčehnjenimi vejami.
Vsa bolečina otrok in Jakopina se je za» valila na Klemena. Hlastal je za besedami, ki bi bile mehke kakor božja- beseda, toda zaman.
Potlej je Jakopin omahnil na prično, za» kopal glavo v dlani in ramena so se mu tre* sla v veku. Vsi otroci so planili za njim in
Cefcm
SOBOTA, 16. oktobra:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 17. oktobra:
17.10	Komentar
19.30	Otroška ura.
PONEDELJEK, 18. oktobra:
7.15	Jutranja glasba.
16,00	Potovanja po svetu,
17.10	Poročila.
TOREK, 19. oktobra:
7.15	Poročila in jutranja glasba.
17.10	Poročila.
SREDA, 20. oktobra:
7.15	Poročila in jutranja glasba,
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 21. oktobra:
7.15	Literarna ura.
17.10	Poročila,
19.30	Zvočni tednik.
PETEK, 22. oktobra:
7.15	Jutranja glasba in poročila.
17.10	Poročila.
Radie leiden - BBC
(Poročila v slovenščini Ln srbohrvaščini)
(Oddaja vsak dan na srednjih valovih 267 m in na kratkih valovih: 30,96 m, 25 m in 19.61 m).
7,45--8,00 poročila in koment. v srbohrv. 15,45 — 16,00 por. in komentar, v srbo hrv. 21.45—22,15 por. in komentar, v srbo-hrv.
22.15	* 22.30 poročila in komentarji v slov.
Radie Ztsl -	11.
(Slovenske oddaje)
Dnevne oddaje: 7,30 do 8,00; 11,30 do 14.30; 17,30 do 24,00.
Nedeljske oddaje: 7,30 do 8,30; 9,30 do 14,30; 16,30 do 24,00.
Poročila dnevno ob: 7,45; 12,45; 19,45; 23,15.
Postaja oddaja na valu 203,6 metra.
Idopta
ki bi znal molsti in skrbeti za 10 krav, iščemo za takoj.
HERMANN BUBNA=SITIČ, Pirkhof Leber 67, Stattegg, p. St. Veit, Graz
vekaje ždeli na umazanih cunjah.
»Jakopin, nikar tako.«
Klemen ni našel drugih besedi.
Jakopin ni dvignil glave.
»Umrla je, ker je bila tako božja volja. Bog je hotel, da so na njej grešili vsi, ki so trdega srca. Na njej so grešili Zemljič in Požgaj in vsi, ki jim je Bog dal obilje tega sveta, pa so ga zaklenili zase. Umrla, je, da se razodene krivica teh ljudi. Ni je umoril kapital, ki je mrtev, umorili so jo mrtvi ljudje, ljudje, ki vidijo samo sebe in jim bolečina drugih ni mar,«
Zdaj šele je Jakopin dvignil glavo.
»Prosil sem za podporo na občini. Kazali so mi od vrat do vrat. Ko sem prišel do za* 'dnjega, me je napotil na dobrodelno dru= štvo. Kakor najnižji berač sem stopil pred gospodo, noge bi jim poljubil v svoji bole= čini, če bi mi ukazali, toda samo ogledovali so me in gledali v spiske. Nato je eden od= pri usta in me oblil s cukrenimi besedami, ki so bile sluzave kakor gnilo meso. ^
»Vprašati moramo po vašem zadržanju. Veliko jih pride in vsi so potrebni. Toda gledati moramo v prvi vrsti na svoje. Bog je najprej sebi brado ustvaril.«
»Žena mi umira, gospod, sem naravnost zaprosil.«. Jakopinu utripljejo žile na scn= ceh.
»Potrpite, mi je dejal, potrpite za dva meseca. Dobilo se bo kaj- Tedaj se je vse v meni podrlo, zrušilo se je name in samo to vem, da sem rekel grdo besedo in so me pahnili skoz vrata. Morala je umreti.«
Klemen vidi, da je vsaka beseda zaman. Proti novi bolečini Jakopinovi bi bila vsa= ka prelahka. Bolečina kroži iz Jakopina v otroke in iz otrok v Jakopina.
In vsa ta bolečina gre skoz Klemenovo srce.
Besede pomenijo?
Vodoravno: 1 vrtna rastlina, vrsta sočivja; 8 najnižja točka obzorja; 13 avstrijski, še živeči sklada= tel j operet; 14 eden izmed trojice francoskih revolucijo» narjev; 15 predlog; 17 umet» nik; 18 južnoazijska državaj;
19 bližnja oseba; 20 vitek, suh; 21 veznik; 22 del žitne bilke; 23 italijanska pritrdil» niča; 24 nemški osebni za» imek: 25 vprašalnica po kra» ju; 26 pokrajina v Grčiji: 28 uradna listina; 29 rokodelec šivankar; 31 kratica dobro» delne organizacije: 33 moha» medanski bog; 35 zemlja, prst; 36 eden izmed čutov;
38 sorodnica; 41 prvi človek;
43 vzklik; 44 pevska nota, nižaj; 46 star v angleščini;
47 poljska cvetlica; 43 neko število; 49 del telesa; 50 os» tanek pri gorenju; 51 oblika vode; 52 uživam hrano; 54 moški glas; 57 padavina; 53 vzklik; 59 vrsta črnila črne barve; 61 stvar; 62 kot pri 31 vodoravno; 65 upošteva» nje, razmerje; 67 kraj in že» lezniška postaja pri Ljubija» ni; 70 obrtnik; 72 krstno ime znanega slovenskega ba» letnega plesalca; 73 človek, ki ničesar ne dovrši; 76 ne» kam, tjakaj (hrvaški);	78
prvi dve črki; 79 Jurč’čeva povest; 80 kot pri 78 vodo» ravno; 81 igralna karta; 83 nedelaven; 84 drug izraz za glasnika s šestim sklonom;
ZA NEDEUSKO POPOLDNE
lii;:.	■	* 1 l‘ l‘				5	|6		7 m		e’		|1U	|]1			
“ 1;;,		IJI'3 1							m	M		1			pF
15	16	.J” 1						lül	Hi18!					|Pr	
iy					lin m				20 j			|jF			
l IH					iiiaiiir							|Pr			
	H	2b	lili		Ml.				24		pP;r				
	m	25		illllll				26 |			2T	id			
H		H	*i ni“ i						1 1			” lik			
31138 mmm					H	HIB		H	Ü	33			34 lih.		
*1 1 H				mm		mm		M	H	H	36 |			31 j!.	
38	i r mmm						m	m	4° |gH		m	n			42
43	Ul H				m	m	H	m	44	45	m	iri i			
	■L41 i				m	m	M	48			mm		49	1	
		 i				II	■	lil	II	51			m	52,		lihi*	
'nH	•1|			■i	i		II	II	m		54 J	|	j 55				
	“ !		ll	■i	■i	lil		II	in571 i				II	58	
59 M '			11			60 111111!!!				II		ll			
61 I			lilllll			62	“ iiiiii				lili		64 .	m	
-	1 j- m!-						r r |					ll	70	|7!		F
73 |	|	|				i		73				74	751				
76				77 Sl7» |				ih, F I						pf'	
I .rnjau 1 Ja;!				Ilir				82	sr i ir					|	
Ul841 1					ir i r iy n										
,r i i				m	m	88 1 ! 1 ! |k						!			
»vedi«; 85 86 izraz pri mlekarski izdelek; 87 sleherni, brez izjeme; 88 duhovni oče.
Navpično: 2 del kolesa; 3 znamka kozmetičnih proizvodov; 4 poljski sadež; 5 vzklik; 6 mesto v Italiji, na vzhodni obali Jadranskega morja; 7 ploskovna mera; 8 hrib na Notranjskem; 9 riževo žganje; 10 nudim, izročim; 11 začetnici imena in pri» imka pisatelja Tavčarja; 12 slovenski piša» telj; 14 tropična vročinska bolezen: 16 re» ka v Rusiji; 17 znanstvena panoga; 20 brez pomisleka; 23 kratica za »športni klub«; 26 izraz pri kartanju: 27 del pluga; 30 vo= jaška čepica; 32 lepilo; 34 zloben, grdega značaja; 37 modri kralj iz svetega pisma; 39 prvi človek; 40 dolžinska mera; 42 kra» tiča za »Marijina dijaška kongregacija«; 45 velika lesena posoda; 47 milodar; 48 kratica za »slovenski«; 52 iglasta žival; 53 tuja beseda za glavno mesto; 54 hitro giba» nje; 55 velik zločinec; 56 mohamedanski duhovni klicarji; 60 gorska soteska? 63 mesni izdelek; 64 element, ki je potreben pri pridobivanju atomske sile; 66 vrste le» poslovnih del; 68 pijača Starih Slovanov; 69 imendan; 70 zelo izobražen in pameten: 71 ploskovna enota ; 74 domača vprežna ži= val; 75 deležnik pomožnega glagola; 77 dvojica; 82 najeden, naveličan; 84 dva so» kartanju.
(Nadaljevanje s 5. strani.) leži morda v omari, star krznen ovratnik, ali pa izrežemo iz starega krznenega plašča še dobre dele.
Če obrobimo žepke kakšne preproste ob» leke ali napravimo zapestja pri tričetrtin» skih rokavih ali obrobimo spodnji rob jo» pice s krznom, zadobi vsaka, še tako pre» prosta obleka videz razkošnosti.
ROBČKI IN ZAPONKE
Videz obleke lahko spremenimo tudi, ne da bi morale prijeti za šivanko. Kako lepo je, če iz žepka, preproste obleke kuka lju» bek pisan ali čipkast robček. Ali če pripne» mo nanjo lepo biserno, srebrno ali zlato za» ponko. Pa tudi čisto navadne modne za» ponke včasih odlično opravijo svojo nalogo.
Včasih pa je mnogo bolj odvisno od žen» ske same, ki bi hotela napraviti prijeten vtis, kako se obnaša. Naj je obleka še tako elegantna, če jo nosi ženska, ki se vedno kislo drži, ne napravlja nobenega prijetne» ga vtisa.
•	BOLERO IN JOPICA
Nove, široke jopice, ki enostavno padajo z ramen, so se zadnje čase zelo udomačile. Želeti bi pa bilo, da bi bile bolj različne v barvah, kajti preveč vidimo rdečih jopic; rdeča barva pa ne pristoja vsakemu obrazu.
Kratek bolero je vedno primeren, bodisi k poletnim sli zimskim oblekam, posebno za ha pol dorasla dekleta.
Če ste se morda zredili, tedaj ne ob» navijajte oblek s kakšnimi širokimi pasovi. Čeprav širok p?s še podčrta vitkost telesa pri mladem dekletu, je za močnejše postsve neokusen. Visoke, vitke ženske si sploh lah« ko privoščijo mnogo več izprememb kot ostale. Njim pristoja široko krilo, široka jo» pica prav tako kakor strogo po telesu ukro» jena obleka. Nikdar pa. visoke ženske ne smejo nositi oblek brez pasu, kajti taka ob» leka izgleda dolgočasna kot nočna srajca.
PASOVI
Preprosta obleka, če ima primeren pas, prar.nje učinkuje. Pas je lahko izdelan iz usnja. Zelo lep je pas iz tafta, katerega zvežemo v pentljo in pritrdimo s srebrno zaponko na obleko. K temni obleki se poda tudi pas iz baržuna.
SVILENE OVRATNE RUTE
Te so se menda enkrat za vselej udoma* čile. Pravijo, da se pozna po tem, kako si kakšna žensk? zaveže ovratno ruto, če ima smisel za red in za lepoto. Ruto nosite, ka» kor pač kateri prija in kakor to zahteva obleka.	j
Delna dodelitev živil za 46. dodelitveno dobo
Pogreb je bil popoldne. Iz kolonije je bi» lo precej ljudi. Klemen je kaj opazil, da se je Resnik prav potrudil. Zgarani obrazi so začudeno strmeli v Klemena in Klemen je videl, da vprašujejo: zdaj si prišel? Zdaj, ko je mrtva, ko ji ni treba več pomagati.
Resnikove oči so srepe, sovražne. Tudi Križnar in Koritnik ne moreta skriti jeze.'
Ob grobu so, se združili. Preprosta črna krsta leži v jami. Obupan jok otrok trga Klemenovo srce v kosce. Rad bi stisnil te otročiče k sebi, vse vzel v naročje in jih pokazal ljudem.
Rad hi bil Krištof, da hi zadel njih bole» čino na svojo ramo, samo da bi njim od» leglo.
Ko so udarile prve kepe na pokrov, je kriknil Cenek.	\
»Ne, ne, mame ne v jamo!«
Ženske so udarile v vek. Klemen je z vso silo tiščal zobe v ustnice.
Zrasla je gomila in ob gomili Jakopin in otroci in Resnikovo sovraštvo.
Resnik se je odtrgal od svoje gruče in stopil k Jakopinu.
»Krivica tudi iz groba vpije, Jakopin. Pomagali ti bomo.«
In je zavrtal oči v Klemena. Zeleno so se svetile kakor kačje.
Nato je počasi odšel med grobovi. Za njim Križnar in Koritnik in peščica mladih ljudi.
Čez čas šele se je Jakopin prav zavedel. Kakor da se je prebudil iz težkega sna je obletel križe in uprl pordele oči v Klemena.
»Kaj bo zdaj, gospod?«
Klemenova roka je mehko legla na Jako» pinovo ramo.
»Pojdiva, Jakopin, otroci so nama ostali.«
(Dalje prihodnjič.)
Upravičeni so prejeti:	Kruh			Test,- nine 25C c	Pš. im» 800 c	Meso		Mast			Ovseni kosmi.		.Haas* za otroke l zav.	„Oraa” za otroke 1 za*.	Stro. niče
Odrezki nakaznic:	400 t'	500 jr	1000 ir			ICO s	m z	1U0 e	120 e	150 /r	600 c	1000 e			500
l Navadni potrošniki nad 18 let	3		1,2	n	4 4		8,9 10			5 17					6
2 Mladina od 12-18 let	3			n		—	8.9 10		—	5 17					6
3 Otroci od 6« 12 Itt	3 3	—	1,2	—	4 4		8,4 10 Toš 109 110			5 17	27				
4 Otroci ođ 3-6 let			1,2							5 17		27			—
5 Otroci do 3 let		1		111 111				—	—	5 17	—	—	26	25	
6 Delni saroooskrbovalci z maslom nad 18 let	103		101 102		104 104 104 104 204					—					106
7 Mladina od 12- 18 let	103		101 102				108 109 110 108 109 110								106
8 Otroci od 6-12 let	103		101 102					—	—		127	127			—
9 Otroci od 3 - 6 let	103	101	101 102			—	—			—					
10 Otroci do 3 let				211									126	125	206
ll Delni samooskrboralci z mesom in mastjo nad 18 let	203		201 202			—			—	—					~	
12 ivlladina n i 12	18 let	203		201 202	211	204 204					—	227	—			2CS
13 Otroci on 6 - 12 let	203	—	201 202					—	—						306
14 Otroci od 3 : 6 let	203		201 202	—	204							227			
15 Otroci do 3 let		201			304		—				—	—	—	226	225	
16 Delni samooskroovalci z mesom, maslom in mastjo	303		301 302	311		—										
17 Mladina od 12	18 lei	303		301	302	ill	304 304 304										306
18 Otroci od t> 12 let	303	—	301 302					—		—	327	327			
19 Otroci od 3 h let	303		3Ö1 302												
20 Otroci do 3 lei		301		—						—		—	326	325	
26 Krušna nakaznica za popolne samoosk rbnvalce			407 408												
28 Dodatna nakaznica za delavce	603 612 615 624			—	—	601 613 701 710 713 72< 801 813 817 825 901 902	—		802 814 818 830	—					—
29 Dodatna nakaznica za težke delavce			703 712 715 724					702 714 905 906			l				
30 Dodatna nakaznica za najtežje delavce			603	804 815 819 820 831	—-							—	—			
31 Nakaznica za noseče in doječe matere															
200 gr rozin na odrezke 7 E, 7 Jgd, 7 K, 7 Klk in 7 Klst.
200gr ovsenih kosmičev na odrezke 602 A in 614 A;
700 gr ovsenih kosmičev na odrezke 705 S in 716 S;
900 gr ovsenih kosmičev na odrezke 805 Sst in 826 Sst;
600 gr stročnic na odrezke 605 A in 616 A;
800 gr stročnic na odrezke 706 S, 718 S, 806 Sst in 828 Sst;
800 gr testenin na odrezek 903 M;
150 gr sira na odrezke 608 A, 708 S in 808 Sst;
125 gr kakava na odrezke 24 Klk in 24 Klst;
1400 gr krompirja na odrezke 607 A, 621 A, 707 S, 721 S, 807 Sst in 821 Sst.
Na odrezke, označene z E, Jgd, K in Klk št. 3, 103, 203 in 303 kupite lahko na» mesto 400 gr kruha 250 gr kavinega niido mestka.
Dalje se bo oddajalo na tedenske odrezke I—IV nakaznice za krompir- 43—46, označene z »46E«, skupno 5800 gr krompirja in na tedenske odrezke I—IV, ozna» čene z »46 Klst«, skupno 2800 gr kromp irja.
Na odrezke po 50 gr kruha, ki so označeni s črko »W« lahko kupite pšenično mo» ko v razmerju 100 : 75.
Rozine in kakao je treba kupiti pri onem trgovcu, pri katerem ste to dvoje nc* ročili v 45. dodelitveni dobi.
..K	-k., kronika' Izhaia »»ak D-enk — l.irt izdaja Britarvka obveščevalna sluf.ba — Uredništvo h-ta te v Celovcu Völkerruaiktet Rtn* 2S''I le.eton 3f>Sl 02	- Uprava in ojia»n.
od VK-k v Celovcu Vdlkennai kioi li.ns 15 1 — Telefon 3651. — Menično naročnino le treba olačatj v naprej — Rok opici se ne vračajo — liska; Dekarna „Cannth.a v Celovcu.