Pravost ali pristnost rokopisa se more tudi po pričah dokazati (§. 333 in 335 oVc. sod. r.).
C. kr. sodnija v Bistrici je po tožbi Marije J. de pr. 9. sept. 1870 št. 6090, z razsodbo od 22. decembra 1880, št. 9445, za pravo spoznala: „Toženi dr. Franc C. je dolžan spoznati, da je iz pisma od 7. februarja 1869 izvirajoča terjatev Marije J. v znesku 500 fl. C. s. C. likvidna, da je torej vsled odloka od 18. junija 1870, št. 4109 v korist tožiteljice na zemljiščih urb. št. 379 in 41OV2 ad Postojina za teijatev 500 gl. s. pr. vknjižena prenotacija (predznamba) in superprenotacija opravičena in toženec dolžan tožiteljici na 90 gl. 49 kr. izmerjene sod. stroške v 14. dneh pod eksekucijo povrniti."
Razlogi.
Tožba se opira na pismo ddto. Reka 7. februarja 1809 A ad I., v katerem je toženec dr. Franc č. potrdil, da je po storjenem računu tožnici pod raznimi naslovi znesek 500 gl. dolžan postal, ter se zavezal, njej ta znesek s 6"/o obrestmi ob letu plačati.
Ker je toženec oziroma njegovej zapuščini postavljeni skrbnik zanikal, da je dr. Franc Č. imenovano pismo svojeročno pisal in podpisal, ima tožnica po § 104 in 134 obč. sod. r, dokazati, daje pisava prava ali pristna.
Pristnost pisave je ponudila tožnica dokazati s pričami Adolfora Gotthardijem, Josipom Razpičem, Ivanom Jurašičem, Francem Blažem in Maksom Jenkom, kateri dokaz je tudi najvišji sodni dvor z predraz-sodbo od 13. sept. 1877, št. 2501 dopustil. Vse te priče (razen umrlega Gotthardija) potrde, daje dr. Franc Č. pismo od 7. februarja 1869
— 11 —
svojeročno pisal in podpisal. Posebno priči Ivan Jureši^ in Josip Razpič, katera sta z dr. Fr. Č. v odvetniški pisarni Gotthardija več časa sodelovala in torej njegovo pisavo dobro poznati morata, sta izrekla z vso gotovostjo, da je dr. Fr. Č. to pisnio sam pisal in podpisal.
Ugovor, da se prisnost pisave ne more s pričami dokazati, ni utemeljen, kajti po §. 133 in 134 sod. red tak dokaz ni izključen, temveč se po teh postavnih določbah pristnost pisave umrlega more tudi s primerjanjem rokopisov, s prisegami innadrugnačin dokazati. Zlasti so priče, ki znajo same pisati ter so pisavo umrlega po neposrednem občevanji spoznavale, gotovo zmožne določiti, ako je kaka pisava z njim dobro znano pisavo umrlega identična.
Pristnost pisma od 7. februarja 1869 je torej po imenovanih pričah dokazana.
Postavni naslov terjatve je v tem pismu obsežen, ker je toženec priznal, da je tožnici po storjenem računu pod raznimi naslovi 500 gl. dolžan.
Tožencev skrbnik dalje ugovarja, da je tožnica kmalu po smrti dr. Fr. Č. na vprašanje njegovega brata Josipa Č. rekla, da jej prvi ni nič dolžan. Na ta ugovor se ne more ozirati, ker ni dokazano, da je tožnica vedela, da je Josip č. dedič svojega brata ali da ga je sploh poznala (§. 110 sodn. reda).
Tudi trditev ni odločilna, da je bila pri zemljišči urb. št. 397 za dr. Fr. Č. vknjižena terjatev 900 gl. že pred odlokom od 18. junija 1880, št. 4109, s katerim se je tožnici predznamba zastavne pravice za 500 gl. dovolila, plačana. Te dve terjatvi nista v ni-kakej zvezi. V tej pravdi se zahteva le spoznanje dolga 500 fl. in opravičenje dovoljene prenotacije, ne pa spoznanje terjatve 900 gld. Sicer je pa vknjiženje nadzastavne pravice na tirjatve, ki iz zemlj. knjig še niso izbrisane, popolnoma dovoljeno, ker in-tabulirana terjatev ugasne še le z izbrisom iz javnih knjig (§. 469 in 1446 drž. zak.)
Ker je bila prenotacija dovoljena še pred postavo od 25. julija 1872 št. 95, je v smislu §§. 438, 439 in 453 drž. zak. opravičena. Po teh postavnih določbah zadostuje, ako se dokaže terjatev, in ni treba dokaza, da se je tudi naslov zastavni pravici pridobil.
Tožba je torej opravičena.
C. kr. nadsodnija graška je z razsodbo od 13. aprila 1881, št. 2293 tožbo odbila ter obsodila tožnico v povrnitev stroškov.
— 12 —
Nadsodnijski razlogi.
Tožnica utemeljuje svojo terjatev s pismom od 7. febr. 1869 A ad L, katero je baje umrli dr. Franc Č. pisal in podpisal. Ker tožencev skrbnik pristnost tega pisma zanikuje, hoče tožnica to dokazati z imenovanimi pričami. Razen Gotthardija so se tudi vse priče zaslišale.
Priča Maks J. izpove, da je dr. Fr. Č. od mladosti poznal in mnogo ž njim občeval in da torej tudi njegovo pisavo pozna, da pa vender ne more s popolno gotovostjo določiti, ako je on pismo A ad L, pisal, ali ako ga je kdo drug posnemal. Trgovec Franc Blaž podpira svojo trditev, da spozna podpis na tem pismu kot lastnoročni podpis dr. Franc č— ov, samo z okoliščino, da mu je jedenkrat poslednji po njem podpisano menjico izročil, da torej njegov podpis pozna.
Pač pa potrdita zemljeknjižni uradnik Ivan Jurašič in odvetniški pisar Josip Razpič, da brezdvomno poznata, da je dr. Fr. Č. pismo A ad I. sam pisal in podpisal, ter svojo izjavo utemeljujeta s tem, da sta ž njim delj časa skupej delovala in toi-ej njegovo pisavo natanko poznata. Jurašič pravi, da je z dr. Č. dve leti pri odvetnikih služil; Razpič pa, da je tudi večkrat njegove koncepte prepisoval. Poslednji je tudi pri sodniji v Reki, kjer je bil zaslišan, pokazal baje po dr. Č. podpisano pooblastilo in neki spis, s katerim se je pisava primerjala, a ti spisi se niso priložili zapisniku.
Na podlagi teh izpovedb vender ni dokazano, da je dr. Fr. Č. pismo A ad I. lastnoročno pisal in podpisal. Kajti po §. 147 sod. red morejo priče le dogodke dokazati, katere so jim iz lastne vednosti znane.
A zaslišane priče ne trde, da so videle, ko je dr. Č. dotični list pisal, ali da so slišale, da je priznal, da ga je res pisal. Priče so le pisavo lista A ad I. z njim znano pisavo dr. Č—ovo primerjale in iz tega primerjanja sklepale, da je ta list pristen. S tem pa priče niso potrdile dogodkov, ampak so sodile kot izvedenci o lastnosti stvari. Ko bi bila tudi svedoka Jurašič in Razpič zmožna, jednakost ali različnost rokopisov določiti, se mora vender pomisliti, s kako tesno natančnostjo izvedenci v pisavi ravnajo,
- 13 —
kako vsako črko in črto primerjajo, predno določijo pristnost ali nepristnost pisave; tacega izreka vender ne morejo nadomestiti izpovedbe svedokov, katere so le po svojem spominu sklepali o lastnosti pisave. Pomisliti se mora pa tudi, da sodnik celo na izrek izvedencev ni vezan (§. 135 sodn. reda) in da v pričujočem slučaji ne more primerjati lista A ad I. s pisavo, o katerej bi bilo dokazano, da je dr. Č-ova.
Iz teh razlogov torej po sodn. redu ni dokazano, da je dr. Fr. Č. list A ad I. sam pisal in podpisal in tudi tožba, katera se opira na ta list, ni oi)ravičeua.
C. kr. najvišji sodni dvor je z odločbo 9. decbr. 1881, št. 13172 zavrgel razsodbo^jnadsoduije ter potrdil razsodbo prvega sodnika.
Razlogi najvišje sodnije.
Z ozirom na razloge prvosodnijske razsodbe se še sledeče pristavlja:
Verjetni priči Jurašič in Razpič, katera sta več let v odvetniški pisarni dr. Gotthardija v Reki službovala in vsak dan spise tedanjega odvctn. koncipijenta dr. Č. prepisovala, sta soglasno izrekla, da natanko poznata njegovo pisavo in njegov podpis in da torej lahko z vso gotovostjo potrdita, da je dr. C. pismo A ad I. svojeročno pisal in podpisal in da je tedaj to pismo pristno.
Dalje je dijurnist M. J. izrekel, da je v prejšnjem času z dr. Fr. Č. mnogo občeval in njegovo pisavo in podpis dobro pozna, da je pismo A ad I. sam pisal in podpisal, in da je težko verjetno, da bi kdo drug mogel pisavo tako varljivo posnemati.
Tudi svedok Franc Blaž, kateremu je dr. Fr. Č. svojeročno podpisano menjico izročil, je potrdil, da pozna njegov podpis in da spozna z vso gotovostjo podpis dr. Č-ov.
Če se torej pomisli, da se more pisava umrlega po §. 134 sodn. r. ne samo po izreku izvedencev, ampak tudi s prisego ali na drug po sodn. redu dovoljeni način dokazati, in da so v pričujočem slučaji štiri popolnoma zanesljive pisanja zmožne priče, izmed katerih so posebno prve tri pisavo in podpis dr. Franceta Č. iz neposrednega iz daljšega opazovanja spoznavale, s popolno gotovostjo potrdile, da je poslednji pismo A ad I. svojeročno pisal in podpisal, je pristnost tega pisma popolnoma dokazana. Daljše dokazovanje po izvedencih je tem menj potrebno, ker taki subsi-
— 14 —
dijarni dokazi s primerjanjem posameznih pisav nikoli ne morejo doseči veljave dokaza, ki se je zadobil iz neposrednega ponavljajočega opazovanja.
Iz teh in druzih razlogov prvega sodnika se je morala nad-sodnyska razsodba prenarediti in prvosodn. razsodba potrditi.
—r.—