Mnj             AngsIicR        žicp. 9
Vse premorem v Kristusu, ki me krepča.
"\Tekjc sem bral tole lepo povest: Na Angleškem je 1 ' živel kralj, ki je bil zelo dober in blag. Robert inu je bilo ime. Vsi poclložniki so kralja ljubili. posebno zvest in vdan pa mu je bil vitez Dougias. Uobri kralj Robert je v svojem življenju iinel veliko žeJjo, da.bi obiskal svete kraje. kjer je Jezus živel. hodil. clelal in umrl. Tako rad bi bil videl Nazaret in Betlehem in Jeruzalem. Tako srčno rad bi bil pokleknil pred ka-nien Jezusovega groba in ga poljubil in se Zveličarju zahvalil za vse. Kralju Robertu se pa ta želja v življenju ni spolnila. Prišla je bolezen in vzela ga je smrt. Pa še na smrtni postelji je sanjal o Sveti deželi in o Jezusovem grobu. Zvesti vitez Douglas je videl to kraljevo hrepenenje. Sklenil je in storil nekaj nena-vadnega. Mrtvemu kralju je vzel iz telesa njegovo srce, zavil ga je v srilen prtič, ga skril na svojih prsih in odpotoval v svete kraje. Hotel je priti do Jezusovega groba v Jeruzalemu in položiti vanj srce ljubljeuega kralja, da bo tako vsaj po smrti spol-njeno njegovo veliko hrepenenje.
Potovanje v Sveto deželo pa v tistih časih ni bila lahka stvar. Saj ni bilo železnice, še manj aero-planov; treba je bilo hoditi peš po nevarnih in pustih
(29
krajih. Na morju so malim jadrenicam grozili silni viharji, na suhem so prežali razbojniki. \itez Douglas si je bil naložil težko, nevarno dolžnost- Ali bo vzdržal? Bo li prišel srečno do cilja? Srce Ijubljenega kralja, ki ga je nosil na svojih prsih, mu je dalo poguraa iu moči. ZgodOe so se čudne reči.
Potoval je zvesti vitez že dolge tedne in prišel v tuje, neznane kraje. Ves truden je sedel nekega dne kraj pota. Lačen je bil in žejen, okrepčila pa ni bilo nikjer. Pot do Jeruzalema je bila še ddlga, dolga. Spomnil se je ljubljene domovine in v srcu se mu je vzbfldilo silno domotožje. Domov ga je gnalo z vso silo in že se je mislil vrniti, zakaj resnično se je bal, da dolge in nevarne poti ne bo vzdržal. Pa glej! Kaj se je zganilo tisto uro na njegovih prsih? Prisluhnil je in slišal — o čudo! Zdelo se mu je. kakor da srce ljubljenega kralja utriplje in kakor da sliši glas: Douglas, naprej! Ne omagaj sredi pota! Pogum!« In v obupanein srcu zvestega viteza se je zbudila nova inoč, novo življenje. Vstal je in pogumno nadaljeval svojo pot.
Nekega dne pride vitez Douglas na ravnico, kjer se je krščanska vojska borila z nevernimi Turki. Že so ,se krščanski vojaki umikali pred številnejšimi so-vražniki, ko je vitez zopet čutil utripanje kraljevega srca ob svojem srcu. Zgrabil je za meč, zajahal konja, ki je dirjal brez jezdeca po bojišču, in je popeljal kristjane v nov boj in v veliko zmago. Kraljevo srce ga je ob vsaki priliki krepčalo in navduševalo. Prišel je še v mnoge težave, toda vselej je premagal vse ovire, ko je začelo na njegovih prsih utripati kraljevo srce. Končno je srečno dospel v sveto mesto Jeruza-leni, kjer je spolnil svojo namero. V božji grob je položil srce svojega dobrega kralja, da bo do sod-njega dne počivalo tam, kamor je vse življenje hre-penelo, kamor je tudi njega tako zvesto vodilo in srečno pripeljalo-
Lepa povest je to in pomenljiva. Tudi naše živ-ljenje, otroci, je kakor potoTanje. Karn potujemo? V sveto deželo nebes. V nebeški Jeruzalem. Težka je ta pot in polna nevarnosti. Na njej ne manjka težav, raz-bojniki  čakajo na nas.  Ali  bomo   vzdržali?  Bomo  li
130
prišli do cilja? Pogum! Z nami gre Srce najboljšega kralja Jezusa Kristusa. Kadarkoli sprejmemo Jezusa v svetem obhajilu, vselej počiva v našem srcu živo Jezusovo srce. Po svetem obhajilu laliko govorimo z apostolom Pavlom: »Živim, pa ne več jaz, Kristus živi v meni.« Kristus nas krepča, pomaga nam v skušnja-vat, rešuje nas v nevarnostih., brani nas pred sovraž-niki. Kdor se združuje z Jezusom v svetem obhajilu, lahko reče z apostolom: »Vse premorem v Kristusu, ki me krepča.« Ta bo premagal vse težave. Ta bo srečno dospel v nebeški Jeruzalem, kjer bo konec vseh brid-kosti, kjer bo večni mir.
Otroci! V Marijinem mesecu maju boste šli po-gosto k svetemu obhajilu. V mnogih krajih imajo v tem mesecu tudi prvo sveto obhajilo- Saj ne moremo Marije nič lepše počastiti in z nobeno stvarjo je ne moremo bolj razveseliti, kot s tem, da pobožno pre-jemamo Jezusa, njenega ljubljenega Sina. Kdor hoče Marijo častiti, mora Jezusa ljubiti. Po Mariji k Je-zus\i — piavi zlato navodilo.
Otroci! Bodite zvesti prijatelji pogostnega sve-tega obhajila. Bodite apostoli, da za sveto obhajilo še druge pridobivate. To, bo naša najlepša priprava za Evharistični kongres. Gospod Jezus pa nam bo dal moči, dal nam bo milosti in sreče in miru. Vodil nas bo skozi vse nevarnosti v nebeško veselje.
A. Košmerlj   .