. Sreča mladinskih let (Piše Fr. Kralj.) VII. Prve hlačice. |rav za prav prebiva vsa človeška sreča v srcu, in od ondod prešinja vsega, da se zazna tudi na zunaj, kajti po pesnikovih besedah ,,v tvojih prsih se leskeče Zvezda tvoje sreče." Ali odkod pride v človeško srce? Zveza mej zunanjim in notranjim človekom je prav ozka, in človek dobiva večinomo vse utise notranje sreče od zunaj. Večinoma, pravimo, ker vedno ni tako; saj duševna sreča, o koji smo zadnjič govorili, ni pojav ali posledica zunanjih utisov. Če pa velja to o vsakem človeku sploh, koliko bolj šc o mladini, ki ima v svoji duši le malo zunanjih utisov, a zato ti krepkeje delujejo, so trajnejši in močnejši za mladinsko srečo. Odrasel človek se bo pač malo menil — če ni ravno posebno nečimeren — za novo obleko, še jezi ga morda, ker si jo mora drago plačevati, a drugače je pri mladini. Mladino veseli marsikaj, za kar je odrasel človek popolnoma brezbrižen. Mladinsko duševno obzorje je ozko; ker mu jc torej pogled v zunanji svet zastrt, zanima ga tembolj lastni, domači svet. Otrok ni prijatelj skupnosti, le to ga veseli, kar ima sam. Saj vestc vsi, da mora imeti svojo lastno žlico, skledico, mizico in druge stvari. Gorje onemu, ki bi sc česa polastil: jok bi bil takoj pri hiši. Tako ga veseli tudi lastna obleka, in posebno prve hlačice. Ko je malo odrastel, tako da je žc videl na klop pri peči, in je zapazil, da ima sosedov Janko, ki je bil njegove velikosti, že pravcate hlačice, po-stala je tudi njemu koteninasta suknjica pregrda, da ne rečem, sramotilna. Govoriti je znal ravno toliko, da je mogel nadležno in neprestano prositi, -»3 119 **- zato se je vedno držal materinega krila in moledoval, naj mu kupijo hiačice. Zraven tega se je tudi v suknjici prav krepko drsal po klopeh in tleh, da bi je bilo prej konec. Toda kljub tcmu, da znajo otroci dobro prositi, ni imel sreče pri materi. Rekli so mu, da bo dobil hlačice, ko bo začel v šolo hoditi, starejši bratje so mu še to upanje uničili, češ, da bo v suknjici v šolo hodil. O, da bi vedeli, kolikrat se je jok razlegal tiste čase iz one-le hiše. A napočila je za našega malička milejša doba. Suknjica je začela kazati neusmiljeno luknje in glasno klicala, da vse na svetu mine. Mati so uvideli, da je njih ,mal^ odrastel suknjici. Zato mu reko nekega dnč: ,,No, pa pojdi sitnost sitna z menoj k staremu Gašperju, da ti pomeri hlače." Kaj je vse sledilo tem besedam, mi ni treba praviti. Saj veste sami, kakšno čustvo vas navdaje, kadar se vam izpolni želja, po kateri ste dolgo in dolgo hrepeneli. In šla sta k Gašperju, ki je bil tiste čase najboljši krojač. Lepo bel-kasto blago so mati zbrali, in naš znanček je zabičal še posebej, da morajo imeti dva žepa za pipec in druge igrače, lepo svetle gumbe, in posebno, da ne smcjo biti — preklane. i In čudno. Stari Gašper jc bil to pot čudovito mehak, in mu je vse naredil po volji in želji. Saj pa je tudi hodil vsaki dan povprašcvat, kdaj bodo narejene, da ga je moral krojač večkrat z merilom popoditi. V soboto jih pa sam krojač prinese, in mati so mu dali zasluženo dvajsetico. O kako rad bi jih bil naš junak precej pomeril, a jih ni smel. Drugi dan —v nedeljo — naj začne nositi prve hlačice ! Dolgo ni mogel zaspati tisto noč in v sanjah so mu rojile po glavi hlače, kako mu jih jemlje starcjši brat. Po dolgi noči pa je zazoril zaželeni dan, ko bo slekel detinsko suknjico — tovariši so mu nagajili, da ima ,,kikljo"' — in bode oblekel otroške hlačice. No, saj so imeli mati dovolj opravila ž njim. Lepa umiti ga je bilo prej trcba in počesati. Pa še obuti se ni sam znal, da so se mu vsi smijali. Končno so ga mati vendar-le srečno oblekli. To vam je bil junačck! Se domači pes ga jo oblajal, ker ga ni bil vajcn v taki obleki. On se je pa glcdal kot pravcati osmi čudež sveta, in kar srce se mu je smejalo samega veselja. Ni vcdel, kaj bi gledal, ali hiačice, ali brata, ali mater. Komaj so ga dobro napravili, že jo je udrl po vasi, da se pokaže so-sedovemu Janku, raznim tetam in strijcem, botru in botri. Prišel je na prag, prijel se za hlačice in začel klicati: ,,Teta, teta, jaz imam pa nove hlačice!" Tako je prehodil vso vas, bahaje se s svojimi novimi hlačicami. Po-poldne so ga mati vzeli s seboj v cerkev. A presrečen, vsled novih hlačic ni nič molil; vedno se je okrog oziral, če ga kdo vidi v njegovih hlačicah. Ali vidite, kako je že mlad lahko bahat! Mati so ga drezali, opominjali in svarili, pa ni mnogo izdalo. Bil je pa vendar tudi skrbcn za svojo obleko. Vedno je brisal vsak madež in vsako gubo pogladil. Tako je delal vsaj prvi dan. PozneJT jih in -« 120 s*- bil več tako vesel in čez nekaj tednov so že kazale toliko proslavljene hlačice — nemile luknje. Torej je tudi tega veselja bilo kmalu konec. Mnogo hlačic je še naš junak dobil, a nobenih ni bil več tako vesel kot prvih. Pri tem pa ne smemo pozabiti na glavno otroško napako v obleki, na nečimernost, da jo v mladih srcih skrbno zatiramo. Pojavlja pa se posebno rada pri deklicah, dasi tudi dečkom ni neznana. Lahko je vesel mlad dečck nove obleke, lahko in prav za prav mora tudi skrbeti, da je čedno in lepo oblečen, a prevzeten ne sme biti nikdar na svojo obleko, niti druge zaničevati, ki morda niso tako bogato oblečeni, kot je sam. Vzgojiteljem in učiteljem je navadno to vedno dobro znamenjc, če ni otrok rad umazan in razcapan, ampak skrbi za čedno obleko. Dobro zna-menje je, — pravim — ker kaže, da bo ^krbel tudi, da pride kmalu do last- -^ 121 &«- nega kruha. Kako prijetno se odlikuje lepo in čedno oblečen otrok, tudi če je zašit, od raztrganega in umazanega! Ravno tako nam je pa tudi mnogo bolj všeč ponižno oblečen otrok, kot prevzetnež, ki meni, da živi samo zaradi lepih oblačil na svetu. Po vzgledu skrbnega in ponižnega otroka se tudi vi, mladi čitatelji, ravnajte in gotovo boste srečni, kajti ponižnost je jedna glavnih krepostij dobre mladine. Za ravnilo in svarilo naj vam bodo vedne besede sv. Duha, ko pravi v svetem Pismu: ,.Gnjusoba je Gospodu sleherni prevzetnež/' (Pregovori 16. 5). In na drugem mcstu: ,,Nikar se ne bahaj s svojim oblačilom, in tudi se ne povišuj!" (Sirah 11. 4.J Tako bodi!