IVAN PREGELJ
V SENCI Z ONKRAJ
Janez Kovačič, po domače stari Lovrič niz Most na Tolminskem, je bil dobro dolgo znan kot človek svojega obraza. Ni pa lehko povedati, ali je bolj hotel sam, da bi bil videti čudaški, ali pa je v resnici bolj bil. Njegova žena Ana Carlijeva, doma pri Dominu, bi bila utegnila marsikaj povedati, kaj je bilo prav za prav z njim, zlasti ko je postajal čim starejši s tem odljudnejši, soldaško samo-priden, trd, trmast, grčavo svojeglav. Zdaj bi bilo možu sto in petnajst let, pa leži že nekajkrat prekopan dobro štirideset let pri Svetem Mavru. Bog z dedcem! Strašit ne hodi. A bil mi je stari oče in za vse na svetu se ne morem znebiti čudne tesnobe, da hodim po svetu močno v tej senci z onkraj ...
Njegov oče Lovrenec da je tržil s soljo in ga s trinajstimi leti peljal v Cvelovec, da bi se privadil nemškemu. Z dvajsetim letom da so ga potem pobrali k vojakom in da je služil v Dalmaciji, v Trstu in Gorici polnih osem let. Sedem in štiridesetega da se je vrnil s kaprol-sko sabljo in v soldaški monduri pa našel mrtvo mater v hiši. Nato da se je precej nekaj mesecev otepal z gosposkimi v Tolminu in z občinskimi na komuni, ki da so ga dolžili, da je prav za prav dezertiral, in kako je povedal občinskemu Arnacu, ko je prišel ponj: da se ne boji in ne skriva, ki da je po pravici odslužil ves svoj čas, a da ima tudi ponoči sabljo poleg sebe in se ne bo pomišljal, ali naj udari, pa če jih pride tudi pet nadenj ... Bog z zadevo iz leta sedem in štiridesetega, s sabljo kaprolsko in monduro, s strahovanjem občinskega moža in z materjo na mrtvaškem odru, ko se vrne sin! Morda je bilo vse res, kar je pravil, morda je tudi kaj po svoje obrnil in olepšal, zakaj obilno se je bahal s svojimi vojaškimi doživljaji. Priznal je n. pr., da je šel skozi palice, ker je togotno vrgel svojega majorja na tla, mu pokleknil na rebra in po nesreči zmel zlato uro. Ko se je razneslo po nekem Zalaščanu, ki je služil z njim, da je šel prav za prav skozi šibe, jih je trdovratno tajil...
Živo se še spominjam, kako je bil neke nedelje proti večeru posebno zgovoren. Morda je tisti popoldan prej kaj pil: kar hahljala je
17
242
pripovest iz njegovih ust. O generalu Žulaju, kako je cesarju vojsko zapravil pa se Lahu za denar podal; o sebi, kako si je kaprolsko čast prislužil, ker je znal moško povedati, kakor gre, po nemško, po laško in po hrvaško; o tem, kako so ga kot kaprola poslali nad nekega gosposkega dezerterja, naj ga ulovi in prižene v kasarno; kako je šel, ga našel doma v mestu in sta se bridko dolgo menila pri zaprtih vratih, oče, naj mu odpre, oni, da ne bo in da se živ ne bo predal, in je moral res vdreti k njemu, pa ga našel obešenega. Nekoč da so ga pred vso kompanijo pohvalili, ker je dva moža iz morja rešil.
Slišim, kakor da sem včeraj, in verjamem, kakor sem verjel, da v vsem tistem Trstu ni bilo mimo njega človeka, ki bi bil znal plavati in si upal skočiti v morje potapljajočim se na pomoč.
Prvikrat ga čujem govoriti o tem, pa hočem vedeti vse:
»Oče, povejte! Kako ste rešili? Ali z barko?«
Mož menca in momlja s svojimi brezzobimi čeljustmi, da je že precej nekaj časa postajal tam pri morju pa gledal, kako se neki pobje izvirajo po nekakšnem ogrodju; pri priči da so zgrmeli z deskami vred v vodo. On pa za njimi. Dva da je izvlekel živa, po tretjega pa da ni maral več, pa če mu je tudi neka gospa srebrn goldinar ponujala.
Otroško sem radoveden:
»Oče, zakaj pa niste skočili še po tistega? Ali ste se bali?«
Dedec me pogleda osuplo:
»Hentaj otroka! Kakšno zine!«
Mar ni imel opravka pa nadloge dovolj že s prvima dvema, preden ju je za lase ujel in imel na suhem.
»Zakaj za lase?«
Tako pač, da ti tak človek blizu ne more, ki se te v smrtnem strahu tako oprime in oklene, da ne moreš geniti ne z rokami ne z nogami pa te povleče ko kamen s seboj na dno.
Vprašujem sočutno, sam ne vem, kako:
»Oče! Ali je potem utonil?«
Tri klaftre globoko da je ležal čisto miren na dnu, preden so ga čez dobro uro izvlekli.
Tiste tedne prej smo otroci ogledovali v mrtvašnici pri Svetem Mavru nekega starega tolminskega ovčarja, ki so ga bili potegnili iz vode. Vso glavo je imel kakor z drobnim kladivom razbito.
Zato se mi utopljenec ne smili, bojim se ga. Hudo mi je zaradi očeta pa dejem:
»Oh, oče! Pa da niste mogli ponj!«
»Za goldinar, je-li?« zarenči mož, me spusti iz rok in je ves mrk. Nobene ne reče več, vstane in gre ...
Pa je tam pri nas tako, da je vode okrog in okrog na pretek, v Soči in Idriji. Pa ne vem, da bi bil mož kdaj šel vanjo. Kakor da ni znal plavati. Tudi takih drva, ki potonejo, ko jih plavijo, in po katere smo se otroci in odrastli potapljali kakor race, ni nikoli vlačil domov. Še drobilja redko, ki obleži po povodnji pri kraju...
243
Preden pa nadaljujem, kaj in kako je bilo s to zadevo poslej, naj postavim moža v tisto njegovo ozadje, brez kakršnega si ga sploh ne morem ne misliti ne živo predočiti. Utegne pa kdo reči, da s tem zahajam med prav tiste naše spominarje, ki sem jih nedavno kaj poredno in strupeno smešil. Mar mi, kaj kdo poreče! To vem, da bi mi bilo laže pisati povest, ki kakor da se ni primerila meni samemu in v nekem dasi neznatnem, a prav močno resničnem času in kraju. Hočem reči, da mi je neskončno teže najti prav temu neznatno resničnemu kraju in času pravi izraz, namreč edinstveno verni in slovstveno polni posnetek. Tako blizu imam namreč pred očmi, da vem komaj, kaj vidim: z otroškimi očmi in s strašno preizkušeno ljubeznijo štiridesetih let nazaj, brez upa, da bi videl še kdaj ...
Ozadje njegovo torej: Lovrčeva hiša na mostu, h. št. 25! Zapisano imam, da sem se v njej rodil, pa ni res. Sem iz dolnjega konca vasi pri Jermolu, kjer sta mi starša sprva gostovala, preden sta se preselila na materin dom v gornjem koncu, na svoje. Tam sta užila nekaj let medle sreče, imela za menoj še troje otrok, se začela nato ihtiti, piti žganje in šla okoli devetdesetega leta kmalu drug za drugim k Svetemu Mavru. Tako sem ostal z mlajšima bratoma — sestra je bila kmalu po rojstvu umrla — staremu očetu pa stari materi na ramah, v hiši, ki mi je bila prešla medtem kot najstarejšemu sinu v last. Ta hiša! Saj me še zdaj boli, ko je že davno ni več, če se le spomnim nanjo. Stala je prečudno značilno vzdolž v bregu pod Kukom, s pročeljem ostro v zapad, podprta na dolenji strani s prizidkom. Starinska, mahedravo siromašna, da se Bogu usmili, z nekaterimi vidnimi ostanki nekdanje stare plemenitosti. Zidal jo je namreč neki duhovni gospod za svoja stara leta. V podstrešju je bilo lahko videti, da je bila sprva krita s skriljem, a da so jo pozneje nekoliko vzdignili za strmo slamnato ostrešje. Tako je slonela razmeroma visoko nad vasjo v strmini, izpostavljena vsem hudim uram od zapada in juga, da so ji trgale streho in plašile do obupa nas otroke v njej ponoči, ko se poletne nevihte v tisti kotlini ne utolažijo od mraka do zore, kar bi utegnil potrditi kot očividec sam slavni prirodoslovec in starinar Wirchow. Brez globokih temeljev položena nenaravno poševno v breg, je bila prostor za skromno družinico z gorenjo pritlično, črno sajasto kuhinjo, z izbo in kamro nad hlevom in kletjo, kjer je neugnano rastel po stenah soliter. Rekli so, da žene zaradi soli, ki je z njo tržil prvi Lovrič. Menda je le zaradi vlage, ki je za pomladnih dni slišno žuborela pod temelji. Kakor je tako hiša nekam slonela v bregu, je bil tudi svet pred njo in nad njo močno nagnjen in se je ustalil šele kakih dvajset korakov onstran ozke ravnice »na tnalu« v močnem, štirikotnem zidišču z majhno sobo, ki smo mu rekli turnič. S spominom na ta turnič mi prav za prav stoprv stopa stari oče v polno zavest.
Vidim ga v sto gubah, s suhimi brezzobimi ustnami, z živimi očmi, gladko obritega, koščenega in tršastega, kako s krivačico prirezuje skorjo kruha, da jo more prežvečiti. Sedi na peči, se maje enakomerno
17*
244
naprej in nazaj, posluša molče, kaj pravi zet, zine preudarno in počasi. Kar vidi se, da hoče, da bodi njegova beseda zadnja pa prava in da ne trpi ugovora. Pa je pozimi. Na vasi orjejo sneg. Koliko moških neki da gre v sneženo barko, da zajame dovolj globoko, a da morejo konji še potegniti. Pa je zet svojeglav, a stari oče trmast. Mladi se ihti, Mo-drejčan tak jezljivi in krojaški, stari pa je strupen. Zdajci zet, kdo je gospodar v hiši. Naj pa gre stari, če mu ni prav. A stari počasi s peči, da ga bo zet še klical nazaj. Pa k svoji ženi: »An'ca!« Kaj neki bi rad? V turnič da se preselita. Stara mati v jok in besede. A onstran v kamri otročniška snaha, njiju hči Mica, da naj že bodo mirni, da bo vstala, pa če je bo takoj konec. Nihče je ne sliši in že je stopila bosa, napol odeta in vsa slaba med prepirijivce, med očeta, mater in moža; veče in joče presunljivo in se zgrudi...
Takrat sem bežal iz hiše in tulil in se jokal bos v snegu in mrazu v prvi mrak in prve zvezde, dokler me ni našel stari oče. Slišim ga, obraza mu ne vidim. Ne kolne, ni znal nikoli, a bevska po svoje, reži, kar laja in me potisne neusmiljeno trdo v hišo.
Poslej ga dolgo ne videvam več v hiši. Mož je trmast, vso božjo zimo prezeba v turniču brez peči in ognjišča. Le skrivaj ga morem iskati in ga najdem. Sprva se mož potaji, ko ga kličem, potem spregovori, postane precej prijazen, a vrat mi ne odpre. Kar pa me začne zgrda poditi. Nič ne vem, kako je nekaj let pozneje prenesel smrt svoje druge hčere, ki mi je bila mati. To pomnim, kar mi je stara mati pozneje povedala: kako je po svoje rad imel prvo, ki mu je z desetim letom umrla za davico. S sedmim letom da se je otrok tako ustrašil pred cerkvijo nekega psa, da je kakor slep bežal in padel pod zid pri Sirku in si prebil glavo. Mož da je kar besnel; hotel da je pretepsti otroka, ki ji je medlel v naročju, a nato njo samo, tako da se mu je morala skriti. Lobanjo te svoje hčere da je pozneje spoznal, ko so otroku prekopali grob, in jo vzel s seboj domov. Nekaj noči da se je uboga žena brez spanja prestrahovala zaradi tega v hiši, pa mu morala zagroziti, da mu pojde od hiše, preden je vzel mrliško kost in jo zanesel nazaj med grobove. Če jo je. Slišal sem praviti, da je ni pokopal na posvečenem svetu, marveč na svojem polju, ki smo mu rekli Brice.
Brice... mala Brda, kakor je razlagal rojak mi niz Modrejce. Štefajev gospod, profesor Andrej Kragelj. Dobrih dvajset minut je bilo zdoma poti tja gori, pa najsi, da si šel proti Svetemu Mavru, čez Mirišče ali pa mimo Pečana po cesti. Bogvedi, kako, a tudi tisti naš svet je ležal v bregu. Proti severu ga je zaslanjala dolga, nenavadno visoka in z leščevjem porastla groblja kakor okop. V južni prisojnosti je nekoč rodila vzdolž te groblje vinska trta, ki je izumrla nekam tedaj, ko sem začel prihajati k zavesti. Pomnim še zadnje poganjke in če se ne motim, celo zadnji grozd z nekakimi velikimi, rdečimi jagodami. Poslej poznam Brice, kakor jih je podolgem in počez prekopal  stari oče  in umeril v dvoje ravnih pasov,  drug  nad  drugim,
245
ločenih med seboj s strmo grivo. Gorenji rob je zasadil s plemenitimi črešnjami in divjakami, spodnji z lipami. Pa je črešnje, divjake in lipe prečudno klestil, tako da jih je dognal silno visoko kakor smreke, z medlim košem na vrhu. Vidim ga, kako pohaja po vozniku s kri-vačem, pritrjenim na visoko prekljo, in oprezuje najmanjši poganjek na deblu. Nekoč sem mu po otročje olupil za prst na široko še mlado divjako. Kdor ve, kaj je češnjev les in kako prijetno je lupiti tako mlado drevce, bo umel tisto mojo nesrečno slo. Stari oče me ni. Planil je nadme kar z motiko in bi me bil gotovo udaril, da mu nisem prav zadnji čas ušel v Pečanov sirk pod spodnjo grivo. Odtam sem ga dolgo oprezoval, kako je rano na drevesu pregledoval, renčal sam s seboj in potem drevce lepo obvezal in še s trnjem ogradil. Ko sem doraščal in postal močnejši, me je jemal po drva v »mejo«. Tam sem videl, kako je s podobno ljubeznijo gojil medle svoje buke, ki jih je imel baje preštete do zadnje ...
Bog z njimi! Zdi se mi, da ga danes urnem! Da ni ljubil prirode, da se mu je rastlina smilila le zato, ker je bila njegova last. Da je hotel biti vsaj v tej svoji lasti, v zemlji in drevesu sam gospodar, ki mu v hiši spričo mladih in svojeglavih ni bilo moči in ker živine ni gojil. Živine ne, pač pa je imel mene, me ljubil in strahoval po svoje in se mi vtisnil v dušo in življenje kot nekaka usoda. Bogve, da hodim v njegovi senci, kakor z onkraj. Prej pa se je zgodilo še to in drugo, preden sva vzela slovo, da se v življenju še zdaj pa zdaj srečava in iščeva...
Po svoje izvirno, kakor da se sam mečem s Čargovim Francetom, s Pucarjevim Andrejčkom, s svojim mlajšim bratom — Bog mu daj dobro! — ali z Jurijevo Mičico, sem povedal v šoli zgodbo o Kajnu in njega bratu, ki se mu imena ne upam prav sklanjati. Bila je moja prva rapsodija in pomenila mi je. Domači kaplan je postal pozoren name in nekaj tednov pozneje obljubil umirajočemu mojemu očetu, da se bo zavzel za me. Bog z dobrotnikom! Prejel je svoje plačilo in priznanje! Takoj so ga obrekli, da se me je usmilil, ker mu je bila moja rajna mati — prijetna ...
Bilo je v letu, ko so me birmali in teden dni po malem Šmarnu, ko je na Menjgorah romarski shod. Z Menjgor mi je stara mati pokazala, kod pojdem v šole, da bom kdaj duhovni. Duhovni biti, so mi rekli poredneži tiste čase prej, da se pravi mašo peti, goldinar služiti vsak dan, piti vino in jesti piščance pa biti zaprt in sam. Domače učiteljeve hčerke so me mesec dni prej naučile nekaj nemških črk. Očetovo znanje iz Cvelovca in od vojakov je bilo namreč popolnoma odreklo. Tako pripravljenega in opremljenega, v cajhasti birmanski obleki, s trdim, okroglim tolminskim klobučkom, z eno belo srajco na sebi in prvimi sviticami, me je spre vel tiste dni v septembru leta 1892. stari oče na pot v Gorico.
246
Vstala sva precej zgodaj, tako da sva bila ob polu sedmih, ko je zazvonilo pri fari k črni maši, že za Kozmericami. Ko kreševa počasi navzgor proti Selom, ali ne stoji pred hišo ob poti tisti Poklonarjev, ki se ga je vse balo, kadar je razgrajal pijan po vasi. Tisto jutro je bil trezen in se mi je zdel prečudno neznan v svoji pohlevnosti. Govorita po domače z očetom, pa me vidi mož, da zijam v bližnjo češpljo. Le stopi tja, jo potrese, pa naj naberem, da bom imel po poti kaj za žejo. Še se obotavljam pa me mož s prešernim smehom ujame in vzdigne, pa da bi lahko deset takih fajmoštrov:
»Otrok! Se me bojiš, je-li? Le se me, kadar sem žival! Zdaj sem trezen pa človek!« In nabere sam sadja in mi ga namaši polne žepe. Potem pa me pozabi in mirno k očetu, da bova težko zmagovala pot, ki da bo vroče. A oče s svetlim uverjenjem, da osem ur poti ni take sile, da bova pa počivala, če se kje ne obesiva na kak voz. Tako se poslovimo v božjem imenu pa hajdi dalje čez Poklon. A češplje? Na Selih sem se jih lotil in na mostu Pod Seli, ko sva prešla potok Ušnik, sem vrgel zadnjo peščico v vodo ...
Pol ure pozneje sta naju z očetom dotekla na cesti proti Ročinju dva mlada duhovnika. Prijazno povprašata kako pa kam. Oče odgovori nenavadno skromno — tudi njega prevzema tujina! — onadva pa vedro, da sta že s Kranjskega peš na potu. Preideta, ko sta mi stisnila vsak srebrno šestico v roko. Oče pa maje z glavo za njima, ne more razumeti, da hodita peš, in se muči po svoje. Jaz se še dandanes! Za vse na svetu bi rad vedel, kdo sta bila gospoda, pa četudi bi bil prikrajšan za medlo vero, da je bil eden med njima F. S. Finžgar in drugi sam ... dr. Krek.
Medtem z očetom naprej, vsak po svoji strani ceste. Pa me začno obhajati težke slabosti. Nesrečno sadje! To sem štirikrat ali petkrat do Ročinja jadil do mile nesreče grčavega očeta, ko sem počepal kraj poti in prišel nato okoli poldne ves bolan in zelen od slabosti pred Kanal, kjer sem prvič prosil očeta, naj se vrneva ...
»Saj sem rekel,« je napol zarenčal, napol zastokal starec. Sedla sva kraj ceste in dobro dolgo molče počivala.
Da se nama bodo krave smejale, če prideva tako nazaj, godrnja oče sam zase, a nato nejevoljno, da je vsako uro voz na cesti, le kadar ga čakaš, da ga ni. Potem proti meni, nekam nejeverno in neodločno, da je v Kanalu splaz na poli pota in kje neki sta že tista dva gospoda pa če bosta hodila res vso pot peš.
Tako sediva v solncu, ki nama obema dobro deje, v opojni sijajini blagoslovljeno lepega dne in v uspavajočem šumotu zadnjih škržatov. Visoko za nama že so Avče z Marijo v snegovih, pred nama je sivo zidovje Kanalsko z visokim zidanim mostom preko vode.
Zdajci se oče prelomi iz svoje toposti in obrne k meni:
»Če še kaj moreš, otrok!«
Tako čudno pohlevno dober mu je glas. Ne morem ugovarjati, ne smem.
247
»Morem, oče! Pojdiva!«
In sva šla in hodila še štiri ure tisti dan. Šele pod Desklami, že blizu Plavi pod znamenjem, kjer zavije pot na Sveto Goro, naju je dotekel neznan tolminski prevoznik in naju vzel oba premrla na voz ...
Dva dni pozneje je hodil starec samcat vso tisto pot nazaj. Šteje dedec in šteje vso pot, kakor so mu v mestu povedali, česa vsega mi bo še treba mimo hrane in stanovanja, ki ga bom imel zastonj: štiri srajce, vsaj tri pare svitic, pet parov nogavic, šest do osem žepnih rut, krtačo za obleko in dve za čevlje, bukve, šivanko, nit, denarja za plajbese in tinto... Šteje mož in šteje in ne ve, komu bo povedal in kje bo vzel. Pa govori sam s seboj, ali je vsega tega treba; doma naj bi bil ostal otrok. Mar ga ni dvakrat, trikrat s solzami rotil, naj se vrneta, naj ga vzame nazaj s seboj ...
V Kanalu stopi starec v krčmo in popije četrt vina pa pomaka vanj belega kruha. Do Ročinja je nato nekam mahedrav in zaspan. V Ročinju vrže kar zviška vase merico žganja, da bo laže zmagal še zadnjo pot. Pa je kmalu ves ubit in ves v žalostnem štetju: srajce, svitice, pet parov nogavic, krtača za obleko, brisalka, bukve, plajbesi in tinta... A otrok je prosil in prosil, naj ga vzame nazaj s seboj ...
Kraj ceste potoglavi starec pa išče. Išče prečudno zvedavo, pogleduje pod vsak grmič in najde.
»Poklonarjeve češplje ... Tu je sirota pocenil v četrto .. .<;
Nato samemu sebi, trdo, kakor kaprol prostaku:
»Lovrič, Ivanec! Ni bilo prav! Otroka bodo   štrafcali !«
Pa zopet išče, najde zopet še enkrat, še dvakrat:
»Češplje, Poklonarjeve ...«
Potem hodi togo, dolgo, kakor v mraku. Nepoznana bolečina ga paše krog ledij, mu lega v mozeg, da je ves trd, če le za trenotek postane. Kakor da se je pretrgalo v njem, v hrbtenici. Ves je v mislih sam s seboj. V hrbtenici! Saj se je lahko pretrgalo. Zaradi šib, ki je moral skoznje. Pa ne mara, da bi ga bolelo. Krčeviteje stopi, po sol-daško, uporno:
»Galjoti! Kdo jim daje pravico, da štrafcajo?«
A se otrese duševne bolečine, kakor se je telesne: noče biti dober. Samemu sebi se čudi, zakaj se mora smejati. Ne verjame, a se sliši. Smeje se, kakor da je pijan. Vidi, kar je skoraj pozabil. V Trstu pohaja ob morju. Trije so padli v vodo. Mar mu je skočiti dvakrat zapored z brega pa ju potegniti za lase na suho! Le kako, da po tretjega ne mara in ne mara? Marveč gleda topo tisto žensko, ki vpije in joče in mu ponuja srebrn goldinar...
Kaj je leglo starcu na oči, da so se mu prečudno razširile in da zija in zija in ne vidi, da stoji na Poklonu, in se ne pokriža po stari navadi, ko je zagledal domačo faro in cerkev? Stoji in vidi: tri klaftre pod vodo leži pob ves miren kakor riba. Ni maral ponj, zdaj je prepozno.
248
Znova ga opaše bolečina v pasu, potoglavo se požene naprej po potu. Hodi kakor v mraku, v čudni senci, ki je padla predenj od kdovekje. Muči se z odgovorom, ki ga ne najde:
»Ivanec, Lovrič! Ali je prav? Da nisi hotel! Da ga bodo štrafcali otroka, ki je prosil in prosil, da ga vzemi s seboj nazaj ...«
Janez Kovačič, po domače stari Lovrič niz Most na Tolminskem, je živel poslej še eno leto. Pa je hodil to zadnjo pot še samotneje kot prej: soldaško samopriden, trmasto zaprt sam vase, režav in neznansko odljuden. Šele v juliju tistega leta pozneje sem ga videl za kratko. Našel sem ga v postelji. Ležal je že dober mesec s trdim, odmirajočim hrbtiščem. Vrv so mu pripeli pod nizki strop, da se je mogel privzdigovati in obračati. Ne vem, ali je hudo trpel in kako je prenašal. Nekaj tednov pozneje so mi povedali, da je umrl. Bil mi je že tako daleč, da nisem bil žalosten.
Njegova žena, moja stara mati Ana, ga je preživela za deset let. Ves čas je upala, da bo učakala mojo novo mašo. Pa je ni, jo je prej zgaralo delo in siromaštvo, s katerim se je otepala, preden je polegla zadnji mesec mojih zadnjih srednješolskih počitnic. Prve tedne v septembru je še nekaj potoglavila po hiši, potem je pa obležala. Saj morda ni hudo trpela, težko ji je bilo le, ker ni imela nobene ženske roke v pomoč in se je nas z bratoma sramovala.
Meni je medtem zorel moj čas. Odločiti se je bilo treba, ali v duhovski stan ali po svetu. Odločaj, če moreš! Čutil sem le, da moram v bogoslovje. Tako sem topo vložil prošnjo za sprejem in šel k materi, da bi ji povedal. Našel sem jo, ko je spala. V tistem turniču.
Ležala je na hrbtu, kakor mrtva, z rokami sklenjenimi na odeji. Te roke! Danes se mi smilijo v tisti njihovi strašni nebogljenosti, vse slabe, zdelane, pokrite s pegami od starosti in bede. Tedaj pa sem bil mlad in preveč samoljuben, da bi bil sploh mogel še kaj drugega ljubiti mimo svoje sle in želje, da bi se mi bilo smililo še kakšno drugo bitje na svetu, mimo mene samega, ki sem se čutil za neskončno žrtev, ker mi je bilo iti po dolžnosti in spričo gospodarskih razmer samo eno pot...
Vem, da tisti trenotek, ko sem stal ob speči siroti, nisem bil prav nič prevzet in da sem hotel sirotno ženico celo prebuditi. Zdajci se je zgenila nemirno in spregovorila, ne da bi odprla oči:
»Ivanec!«
»Tu sem, mati!« sem odgovoril trdo, da se je stresla in zdramila.
»Ali bi kaj radi, mati?«
Ona, kakor da me ne čuje:
»Sanjala sem ...«
Ni dopovedala, kaj se ji je sanjalo, marveč je trudno umolknila. Šele čez nekaj trenotkov je vprašala, koliko je ura.
»Pol dveh bo proč.«
»Si že kosil? Ali ste jedli kaj dobrega?«
249
Vsak dan vsake počitnice leto za letom me je tako izpraševala, ko sem prihajal od obeda pri župniku domov. Sprva sem ji našteval, kaj smo jedli, pozneje sem se le molče namrdnil, da je sama zase ugibala:
»Kaj neki drugega. Kakor po navadi, je-li? Juho, prazen krompir pa meso.«
Tudi to pot je povedala takisto. Pa sem ji segel v besedo:
»Danes je bilo bolj gosposko. Sva prošnjo naredila z gospodom za zeminar.«
Vidim jo, kako se je trudno zgenila in si pomagala pokoncu pa iskala z rokami k meni:
»Daj mi roko, Ivanec!«
Krčevito me je ujela za desnico, sopla težko, sunkoma.
»Saj je prav, Ivanec! Zaradi ljudi! Že tako so govorili, da ne boš pravi...«
Odgovoril sem, da mi ni zaradi ljudi, marveč zaradi nje in gospoda fajmoštra, ki je ves čas to od mene pričakoval. Pa sem čutil, kako raste pritisk njenih rok.
»Zaradi mene,  Ivanec?«
Žena ihti, a govori robato trdo, vsakdanje:
»Saj je prav, Ivanec, saj je prav! Z babami na svetu, saj ni nič. Če je grda, je ti ne maraš, lepa pa ima veselje le za svoj život. Boš videl, Ivanec! Neumna leta se obleti jo, življenje pa ostane. Oh, moj Bog! Deset let sem štela pa upala. Zdaj vidim, da te ne bom učakala. Pa bi ti bila tako rada pri spovedi povedala...«
Glas se ji je utrgal, bori se s samo seboj, kakor da jo obhaja slabost, pa pove odločno:
»Spremisli ga dedca, svojega starega očeta; le kaj mi je naredil, preden smo ga pokopali! Se da prevideti in obhajati pa se dva dni potem obesi. Jezus usmiljeni, kako sem se ustrašila! Pa sem zatajila, še pri spovedi, da bi imel cerkven pogreb. In zdaj veš še ti... pa boš zanj pa zame molil, ko boš pred oltarjem stal.«
Teden dni kesneje sem vzel od nje slovo. Tako je bila oslabela, da nisem upal, da jo bom videl še kdaj živo. Nisem je videl niti mrtve. Smrt in pogreb so mi zatajili, da bi s tem bolj gotovo ostal v bogoslovju ...
Pa se me prijemlje, čim sem starejši, s tem bolj prečudna vera, da hodim v senci očetovi z onkraj, v senci njegove smrti, ki je razumeti ne morem. A vidim, kakor da sem bil zraven: leži dedec brez moči v žarki vročini velikega Šmarna, sam s svojo tegobo in bolečino. Okna so mu zastrli, da je v senci in polumraku. Mati je z otrokoma odšla v Brice. Pa opazi dvoje vran, ki se vrešce pripodite čez polje od Svetega Mavra. Obide jo težka slutnja pa ukaže otroku, naj gre domov gledat, kako je očetu. Otrok pride, odpre narahlo v kamro. Ves je slep od solnca, nič ne razloči. Pokliče plaho:
»Oče!«
250
Pokliče v drugo, v tretje, oče se ne oglasi. Le grči nekje prečudno, a ne na postelji. Tedaj se otrok zboji, beži k materi in ji pove, kaj je videl. Mati pridivja domov, plane v kamro in najde očeta klečečega v kotu za posteljo. Odgrne okno in vidi. Stari si je zadrgnil vrv krog vratii, da ga drži mrtvega pokoncu...
Janez Kovačič, po domače stari Lovrič niz Most na Tolminskem, moj stari oče! Ali je umrl v norosti ali otročji pameti? V zadnji svoji soldaški sli, da mu je kot cesarskemu kaprolu umreti pokoncu? V zadnji svoji grozi? Ko se mu je spovrnil tisti tržaški pob tri klaftre pod vodo? Ko si je osvestil tistega drugega pobiča, ki ga je pred letom spre vaj al v svet? Kako je od Pod Seli do Ročinja počepal pa ga potem zastonj prosil, naj ga vzame spet nazaj domov?
Ves slep sem od solnca in kličem in vprašujem:
»Oče!  Zakaj vendar?«
Kličem v drugo, kličem v tretje. Oče ne odgovori, ne pove. Ne na ljubezen ne na ihto! In tako mi bo hoditi do konca v tej senci, v tej nemi senci z onkraj, v tem blodnem spominu nanj, ki je hotel živeti in umreti kot soldat, pa je bil menda le ničemurno otroški — skaramuc s Tolminskega ...
VIDA TAUFER
MRLIČ
rosije svit v mrtvo lice gospodarju, ki mirno tam med svečami leži; na nebu vstaja solnce z novo zarjo in petelinji klic že vas budi.
Vso noč so se ljudje ob njem šalili
in pili žganje iz steklenih čas.
Že snubci so se hčeri oglasili,
zanj pa je mrtev dom in kraj in Čas.
Težko  zvonijo žalostni  zvonovi, počasi ga do groba poneso, spustijo vanj, zasujejo z zemljo —
Tesno bo tam med ozkimi grobovi, ko drobne ptice s tenkimi glasovi pomladi nove pesmi zapojo.