risal Cankar predmet sam na sebi, nemoralno vzdušje v trpkem materializmu, Kjerkoli je pozneje slikal spolnost (Gospa Judit), jo je vselej le kot poentirano (umetnik nad snovjo!) realnost, groteskno konkretnost, karikaturo!, nekajkrat s podokusom nekakega cinizma (Aleš iz Razora), ali pa paimfletsko podčrtane tipike (Zgoidbe iz doline šentflorjanske). Prav lepo mi potrjuje to moje mnenje, ki ga sicer odločno zastopam, a ne vsiljujem nikomur, naslednje: Vidim kot na dlani vso pestrost štirinajstih mučenic v »Hiši Marije Pomočnice«, čutim sladko poezijo tega vonjivega dela, ne da bi si mogel osvežiti v spominu en sam naturalističen motiv v delu, dasi vem da so tam. Pesnikov duh, duh duše tega dela je zabrisal v meni vse one iz umetniških razlogov uporabljene naturalizme, ki niso, čw se še spominjam, niti bogve kaj izvirni!
Podobno je z motivom naturalističnega d e terminizma pri Cankarju. Ta Cankarjev de-terminizem ni Zolajev, ni Ibsenov, je vse prej, kakor materialistični nazor, je pristen Cankarjev lirizem (»sentimentalnost« bi rekel on sam), je sicer podoben milje ju (Zola: L'Assom-moir, Taine!), a je v resnici zakrinkana romantična predestinacija, ali recimo vonj tradicije iz Slovencev: elegičnost svetobolja! Cankar namreč svojega fatalizma nikjer analitično ne zida, ne-dokazuje, Cankar-pesnik boleha samo čustveno na bolezni tega izrazitega kroga predstav (v zmislu stil. preiskav psihoanalitikov, n. pr. Freuda, govorim!), kamor je prišel po poti gotovega dosledno generalizujočega mišljenja in motrenja stvari. Pa še ta njegov »reformni al-truizem«, bi rekel, je le bolj izraz njegove teh -n i k e , ki se je pokazala v vsej svoji enostavnosti v parabolični nagoti »Hlapca Jerneja« in v tipični stilistiki treh momentov (Taine) v »Martinu Kačurju«.
Ne bom pa trdil, da je šel Cankar vselej s poti tehniki naturalističnega orisa in slikanja. »Istrsko gnezdo« n, pr, v »Krpanovi kobili« je klasičen zgled veristične nazornosti, dasi je vonj slike vonj Cankarjevega čustva in ne naturnost »zemeljske grude«. Podobno naturalistična je scena v III. poglavju »Zadnjih dnevov Štefana Poljanca«, ki spominja Ibsenove nazornosti v »Neprijatelju ljudstva«. Pa v Cankarju je označena satira v večji meri ko pri Ibsenu. Ti in taki zgledi dokazujejo le, da je imel Cankar oči za tiste »petits faits si-gnificatifs« (Lanson), ki jih sam imenuje »najne-znatnejše neznatnosti«, kar pa še ni naturalizem. Naturalizem niso niti tisti »naturalizmi« izrazov: kujon, kanton, klika, pljunk, gnoj, gumb, cula, ka- &L\a nalja, falot, vagabund, škric, bolnik na stranišču itd. To so le velike besede, patos romantičnega srda Cankarjevega, s katerim sovraži buržoazijo in nje verni atribut: priderijo. Če pa čustvuje Cankar frapantno sorodno kakor Zola (les gras et les maigres — rodoljubi, kujoni) ali pa Ibsen (družabna laž) je v tem že prav tako simbolist kakor Zola in Ibsen,
Kako se je Cankar naravnost bal vsega vsakdanjega izraza, konvencionalnega govora i. si. priča vsaka vrsta, vsak stavek, vsaka njegova podoba, ves ritem njegove proze. Isto pričajo njegove iz naturalistične svetovne literature vzgojene drame, kjer si je že pomagal s ponazoritvijo simboličnih besed in se tako izognil mučni invenciji vsakdanjega, realističnega motiva (Poljubiti nogo i. p.).
V koliko je bil Cankar pod vplivi svetovnih natu-ralistov (Goncourt?!), je drugo vprašanje, ki ga more odgovoriti le podroben vesten študij. Zdi se mi pa, da ne bom grešil, če povem, da je prejemal svoje najjačje vtise in literarne impulze — od Rusov . . ,
Cankar zagovornik ponižanih in razžaljenih.
Dr. Karol Ozvald.
Ključ za umevanje cele plati Cankarjevega mišljenja bi utegnilo biti poznavanje duševnega pojava, ki ga sodobna psihologija imenuje res-sentiment. V ta namen bodi tukaj priobčen sledeči odlomek.1
1 Iz   pisateljevih   »Smernic   novega   življenja«    (1918), str. 146.
Ressentiment (zagrenjenost) je neke vrste duševna zastrupljenost osobito služečih, vladanih ljudi, ki ne čutijo v sebi »puntarske krvi«, — znamenje pešajočega življenja.1 To je trajno duševno
1 O tem je napisal zanimivo študijo, ki ji tukaj sledim, M. Scheler: Das Ressentiment im Aufbau des  Moralen. (Abhandlungen und Aufsatze, I., 1915.)
45
stanje, ki se pojavi vsled tega, ker si to ali ono zlasti na družabnih in gospodarskih nasprotjih temelječe čustvo ali afekt kakor so: čut maščevanja, jeza, zavist, sovraštvo . , . zavoljo nemoči, strahu, plahosti ali hlapčevske malodušnosti ni moglo dati naravnega duška in je dotičnik vedno iznova, s stisnjeno pestjo, moral to in ono »požreti«, Oso-bito zavist je bujno zasejališče zagrenjenosti,
Sluga, ki ima priložnost, se v predsobi izpso-vati na naslov hudega gospodarja, se obvaruje take zastrupitve. In prav tako zavistnik, ki si skuša stvar, za katero zavida recimo svojega soseda, bodisi na pošten ali pa na nepošten način pridobiti, ali pa ženice, ki si »pri kofetu« brusijo jezike, obirajoč ljudi, ki so jih radi tega ali onega vzele na muho, V velikem in največjem stilu pa igrajo družabne naprave, kjer posameznik nastopi in »pove svoje mnenje« v imenu cele zajednice, vse od društvenega zborovanja in dnevnega časopisja pa do parlamenta — vlogo duševnega strelovoda: odvajalca zagrenjenosti in duševnega razkuževalca. Duševna napetost odjenja tukaj prav tako, kakor »odleže« tistemu, ki je storjeno mu krivico ali velikodušno odpustil ali dobil zadoščenje pred sodnikom ali pa se sam maščeval,
Vsa tista bolj ali manj prikrita grdogledost in žolčljivost »ponižanih in razžaljenih«, ki je toliko srečavamo v vsakdanjem, javnem in zasebnem življenju, je — ressentiment v različnih odtenkih, duševni dinamit, ki se je tem ljudem nabral v duši radi tega, ker jim je ob čustvu svoje onemoglosti omahnilo stremljenje po tej ali oni vrednoti pozitivnega življenja; po zdravju, sreči, veselju do življenja, lepoti, sijaju, moči, bogastvu, duhovitosti, ponosu, značajnosti, , . Jedro mu je potemtakem onemogla zavist, ljubosumnost, tekma, »Kolikokrat se v smehljaju, v navidezno brezpomembni kretnji, v mimogrede izrečeni besedi, izražajoč pravkar najbolj prijateljsko mišljenje, in sredi sočutnega govora izda notranje od ressentimenta obseden človek!« (Scheler),1 Pohabljenec, duševno revše, na svojo narodnost sila pbnosni in družabno nepriznani sin »izvoljenega naroda«; »načelni opo-zicijonalec« in kritik, ki se ne da o njem reči, da bi resno »hotel« to, kar pravi da hoče; stara devica; »starejši«, ki morajo svoje mesto prepustiti »mlajšim« in ne morejo preboleti, da, vsled razširjajoče se izobrazbe, »jajce več od pute ve«; nižji uradnik, malomeščan, rokodelec; umirovljeni uradnik s svojimi privrženci; bolj tragična ko pa smešna figura tašče, osobito sinova mati; mlajši bratje
1 1. c., str. 97.
in sestre v svojem odnošaju do prvorojenca; kmet-ski človek proti mestnemu »škricu« in gosposkemu »bradaču« ali »tistemu« s kapo {~ davčnemu iztir-jevalcu); velikokrat duhovnik — kot zastopnik »miru« sredi svetnih strankarskih bojev; verski, . politični, filozofski, , , »apostat«, ki mu glavna stvar ni negovanje novega, ampak pobijanje starega prepričanja; »romantik«, ki se s proslavljanjem prošlosti pravzaprav le umika sedanjosti ter v nič deva okoliščine, v katerih dejansko živi. Itd, To so izrazitejši tipi človeka, ki mu prerad dušo razjeda ressentiment,
V socijalnem gibanju sedanjosti je ressentiment postal odločujoča sila. In socijologija bi morala podčrtati stavek, da se tega duševnega di-namita nabere tem več, čim večja je razlika med veljavo, ki gre posameznim skupinam po ustavi ali običaju, in pa med tisto veljavo, ki jo imajo v istini glede moči, imetka, izobrazbe , , , Najboljši lek zoper ta strup je — demokracija,1 Kajpada prava demokracija!
Duševno stanje, ki mu pravimo ressentiment, je zaklet sovražnik doznavanja vrednot, Njemu na rovaš gre veliko prevrata v tisti objektivno veljavni razvrstitvi vrednot, ki jo Pascal, »eden izmed treh ali štirih najglobljih in najjasnejših duhov, kar jih človeštvo premore« (Maeterlinck), nad vse značilno imenuje —« »ordre du coeur« ali »logique du coeur«, češ — le coeur a ses raisons, que la raison ne connait pas (srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna), Marsi-kaka prevara in celo huda patvorba na tem poprišču izvira iz opelinjene duše,
A, Lažjo vrsto teh prevratov predstavlja povest, da lisica ne mara grozdja, ker da je — kislo. Kolikokrat slišimo, da se kdo, ki nima moči, da bi uresničil to ali ono, »tolaži«, češ, saj ta stvar pravzaprav ni takega pomena, Ressentiment učinkuje tukaj kakor obarvane očali. Iz tega razloga pa se zgodi, da:
a)   pozitivne vrednote včasi sploh ne vidiš ter zato n, pr, trdiš, da to in to posestvo ni »tako« lepo,
b)   Gledaš jo kakor v megli ali skozi transparent, to se pravi, da eno vrednoto »izigravaš« proti drugi: hvališ eno in s tem jemlješ ceno drugemu. Veličasten zgled, poln življenjske modrosti, je Prešernova balada Ribič, ki se končuje z verzi:
Kdor ljubi brez upa, ga svarim, nikar naj ne vesla za njim!
1 Gl, Scheler, 1, c„ str. 57,
-46
i
c) Pozitivno vrednoto vlečeš z njenega objektivnega stojala na svoje stojišče, ki odgovarja istinitim, to je majhnim močem tvojega hotenja: grozdje da ni sladko, ampak kislo.
B. Hujša vrsta prekucije v tem duhovnem kraljestvu, pravi plod ressentimenta, pa je p r e -označitev in preocenite\, to je pa-tvorba vrednot.
1.  Komur je ressentiment zastrupil dušo, temu se pozornost kar sama od sebe obrača na tiste dele in, strani bližnje soseščine, ki dajejo hraniva nevoščljivosti, zavisti, zlobnosti, maščevalnosti. To duševno stanje celo izbira in določa, kaj tak človek v sedanjosti najprej opazi, česa se iz pre. teklosti vedno iznova spominja in čemu se v bodočnosti nadeja. Kakor ciganu beli kruh, tako hodijo zagrenjeni duši, hočeš ali nočeš, neprestano na misel zgoraj omenjene pozitivne vrednote življenja: moč, sijaj, bogastvo, sreča, zdravje, lepota , . , Ob enem pa ga muči želja, ki ve 9 njej, da je neizpolnljiva: da bi ena ali druga izmed teh reči bila njegova. In ta spor med hotenjem pa nemočjo je povod, da plaho obrača proč pogled od teh predmetov. Čim bolj se mu to posreči, v tem večji meri je posledica te dinamike duha — čmerna, mokrogleda slika o svetu, »oklevetan« svet.
2.   Ako pa se ti v takem stanju ta ali ona izmed naštetih vrednot s toliko močjo vsiljuje, da je ne moreš več pustiti iz oči, tedaj zadostuje samo en pogled recimo na srečnega človeka, da ga »peklenski« zasovražiš, ne da bi ti bil kdaj storil kaj zalega. To je najhujša, neizprosna vrsta sovraštva, ki ga ne po-vzročuje ta ali ona »sovražnikova« lastnost ali pa dejanje in nehanje, temveč njegovo — bitje in žitje. To je stanje, ki ga ima Goethe v mislih s kitico:
Was klagst du iiber Feinde? Sollten die je sein Freunde, denen das Wissen, das du bist, im Stillen ein ewiger Vorwurf ist?
3. Na najvišji stopnji pa ti ressentiment tako omaja življenjski čut in »pervertira« doznavahje vrednot, da sploh ne skušaš več obrniti pogleda od zdravega, lepega, mogočnega , . . človeka, češ: saj je vse to pravzaprav nekaj »ničevega«, blagor človeštva zavisi marveč od nasprotnih stvari, kakor so — ubo-štvo, bol, zlo, smrt. Tako daleč seza tukaj »organska« napaka vrednote doznavajočih aktov duha, ki jo povzročuje duševni strup z imenom ressentiment. In »kot v veži je Orest Dijane mile zadobil spet bil zdravje duše svoje«, tako ressentiment reši svojo žrtev vseh tistih muk, ki jih prizadeva nevoščljivost, zavist, sovraštvo, maščevalnost .. . Kajti če so, po logiki ressentimentika, pozitivne vrednote življenja le zlo, tedaj bogatega, lepega, življenja veselega , . . človeka ni treba zavidati in sovražiti, ampak — pomilovati. In tako je torej velikokrat krotkost, sočutje in pomilovanje — nezakonski —- otrok onemogle jeze, maščevalnosti in podobnih, v svojem jedru docela naravnih afektov. Kajpada v danem slučaju ni tako zlahka določiti, imamo li pristno blago ocenjevanja ali pa le ressentimentov nadomestek pred seboj! —
Duševni strup z imenom ressentiment, in ž n!im potvarjanje vrednot, je nekaj silno nalezljivega pa spotoma rastočega. Kjer* ena gos pije, tam vse druge pijo, ta prislovica velja tudi tukaj. In tako se neredkokrat zgodi, da samostojnost ocenjevanja, bodisi vsled sugestije ali tradicije ali vzgoje, pade pod ničlo. Neizpodbiten dokaz: svetovna vojna.
»Nobena literatura ni tako prenapolnjena z ressentimentom kakor mlada ruska književnost. Med junaki Dostojevskega, Gogolja in Tolstoja kar mrgoli žolčljivih oseb, To je nastalo vsled stoletnega zatiranja ljudstva po samovladi in pa ker brez parlamenta in svobode ni bilo mogoče, odvajati afektov, ki jih je rodila avtoriteta.« Tako čitamo pri Nemcu Schelerju, ki pač ne pozna tudi slovenske književnosti pa zgodovine, politične in socijalne, ki sta mu neznana recimo »Hlapec Jernej in njegova pravica« ali pa »Smrt in pogreb Jakoba Nesreče«.
47