kazujejo razlike m ed merili kart. Od strani 174 do 229 so v atlas vključena besedila in 
grafični prikazi iz knjige »Zemlja, velika ilustrirana enciklopedija« (Mladinska knjiga, 
1982). No, v atlasu je še več drugih strani s kartami, ki so očitno povzete po izdaji 
»Zem lja ...«, vendar ni to nikjer povedano.
V  celoti vsebuje knjiga preko 320 kart v najrazličnejših merilih in še vrsto drugih 
ilustracij, satelitskih posnetkov in podobnega. Pred nami je torej zelo obsežen in boga­
to ilustriran atlas, katerega dodatna vrednost je, da ima poleg številnih topografskih in 
političnih kart še vrsto gospodarskih in drugih tipov tematskih kart. Ob vsem tem boga­
tem  izboru najrazličnejših kart je škoda, da niso iz knjige »Zemlja ...« vključene tudi 
karte  podvodnega reliefa. To, da je v atlas vključen del besedila iz omenjene knjige je 
sm otrno, še posebej zato, ker je vsebina besedila izjemno kvalitetna. Po drugi strani se 
čuti, da atlas ni originalno delo, temveč je sestavljen in prirejen za slovenskega bralca iz 
zelo različnih virov. Če smo realni in se zavedamo, kako obsežno, drago in tudi zamu­
dno delo predstavlja že samo slovenska priredba, potem tega, da je pred nami sestav­
ljanka, nosilcu in sodelavcem atlasa ne m orem o zameriti. Bilo pa bi prav in koristno, če 
bi bilo v uvodu atlasa, ki ga na žalost ni, to povedano. Način pisave geografskih imen je 
obrazložen v posebnem  uvodnem sestavku, ki je glede na še vedno živahne razprave o 
tem  v okvirih G eografskega društva in izven njega, v marsičem vprašljiv. Bolj kot to, da 
so se sestavljalci atlasa pač odločili za neko načelo, nas moti nedoslednost in neenotna 
pisava geografskih imen. V karti na strani 98 je zapisano SRI LANKA in spodaj je ne­
koliko manjšo tipografijo (Cejlon), list naprej pa stoji ŠRI LANKA (Cejlon). Takih ali 
podobnih napak, ali kar je še pomembneje, nedoslednosti, je še več in jih bo treba v na­
slednjih izdajah atlasa, če bo do tega prišlo, popraviti. Včasih so vprašljive celo nekate­
re slovenske oblike imen držav. Tako je n.pr. za državo Slonokoščena obala v atlasu 
oznaka O bala slonove kosti. Tega pa avtorjem atlasa ne moremo preveč zameriti, saj 
raba tujih geografskih imen v kartah ni podrobno dogovorjena, oziroma je prepuščena 
bolj ali manj le dobrem u občutku za jezik. Ta je lahko boljši ali slabši in posledica tega 
je  u tvarjanje precejšnje zmešnjave. Brez dvoma so se sestavljalci slovenske priredbe 
atlasa tega zavedali in jim lahko štejemo v dobro, da so, v kolikor je bilo'to možno, do­
dali tudi originalno obliko posameznih imen.
D odano je  obsežno imensko kazalo krajev, ki pa je na žalost tu in tam pomanjklji­
vo. D a bi se tem u izognili, bi morali imeti sestavljalci atlasa na voljo precejšnja sred­
stva in dovolj časa, kar pa običajno realno ni mogoče. Ob tem pa moramo posebej po­
hvaliti izjemno kvaliteten tisk na dobrem  papirju in zelo dopadljivo opremo.
Milan Orožen Adamič 
Iz inozemske naravnogeografske književnosti
Geomorfologija Evrope (Geom orphology of Europa). Uredil Clifford Embleton. The 
M acm illan Press L td-A  W ilex-Intersciences publication. 463 s., London 1984
To je skupinsko delo, ki v seznamu navaja 21 avtorjev. V prvi devetini knjige, ki 
govori o Evropi kot celoti, so uvrščena poglavja o njeni strukturni in tektonski sestavi,
o strukturnih in tektonskih pojavih oceanskega dna okoli Evrope in o eksogenih reli­
efnih oblikah kopnega. Ta del so napisali sovjetski geomorfologi, največ N. V. 
B a š e n i n a  in O. K. L  e o n t i j e v. Ostala knjiga poroča o m orfostruktum ih eno­
tah E vrope, ki jih je šestnajst. Zadnja enota je morsko dno okoli Evrope. Ker glede šte­
vila teh  enot ni enotnosti, naj jih tu poimensko navedem: Island, Fenoskandinavski 
ščit, ruska platform a, kaledonsko višavje, nižina Zahodne in Srednje Evrope, heroin­
ska E vropa, A lpe, kompleks Pirenejev in kotline Ebra, iberski masiv, Betijske Kordi­
ljere in kotlina G uadalquivirja, Apenini in Sicilija, Karpatsko govorje, Balkanski pol­
o tok, nižavje severnega Črnega morja in Krim, kavkaško gorovje in A rm ensko višavje, 
gorovje U ral. Osnova te delitve Evrope ni le relief, ampak predvsem tektonska zgrad­
ba. Z ato  m adžarska nižina, na prim er, nima svojega poglavja, temveč je vključena v 
enoto  K arpatsko gorovje. Zaradi iste koncepcije v knjigi ni zaslediti funkcijske geo- 
morfologije. Vidno mesto zavzema genetska geomorfologija. Sicer pa so glede zasno­
ve precejšnje razlike od avtorja do avtorja, kar poudarja v uvodu tudi urednik. Te sla­
bosti se držijo pač dom ala vseh takih skupinskih del. Dolžina opisa v nekaterih prim e­
rih ne ustreza obsegu enote. Skrajna prim era sta tako imenovana ruska platforma in 
hercinska Evropa. Zadnja je večkrat manjša, pa ji je posvečen osem krat daljši tekst kot 
ruski platform i.
D a bi razum eli zasnovo knjige, je potrebno preleteti zgodovino njenega nastaja­
nja. P obuda je  izšla iz Komisije za geomorfološko analizo in kartiranje M ednarodne 
geografske zveze, ki je  1. 1976 sklenila objaviti ob izdaji Geomorfološke karte Evrope
1 : 1,500.000 še tolm ač v obliki knjige. Karta je izdelana po precej starejši legendi, k ije 
nastala  kot kom prom is med raznimi evropskimi geomorfološkimi šolami, ki so sodelo­
vale p reko  zastopnikov. S tem  kompromisom so avtorji pristali tudi na tako imenovano 
m orfostrukturno koncepcijo, ki so jo zastopali sovjetski geomorfologi. Tedaj še ni bila 
uveljavljena globalna tektonika (tektonika plošč), ki je danes postala, zlasti na prim er v 
Južni Evropi, osnova za razlago reliefa. Te zdaj močno pogrešamo.
D a je  lahko knjiga izšla, je zasluga predvsem dveh znanstvenikov. Prvi je bmski 
p rofesor Jarom ir D  e m e k, ki je uspel pritegniti k enotni legendi številne evropske 
geom orfologe, drugi pa je urednik, londonski geomorfolog C l . E m b l e t o n ,  k ije  do­
končal delo. K er smo sodelavci bili zaprošeni za geomorfološke opise države, za katere 
smo predhodno izdelali karto, opisane geomorfološke enote pa segajo v knjigi precej 
p reko  državnih meja, sta imela urednik in J. Dem ek veliko dela z usklajevanjem. Za 
m anjkajoče dele pa sta se lotila opisov kar sama. Za poglavje o Balkanskem polotoku 
sta zlila opise dveh avtorjev in D em ek je dodal opis Grčije. Pri zlivanju opisov je  nasta­
lo na ozemlju Jugoslavije nekaj napak v imenih, iz »dinarskega gorstva« je nastalo ime 
D inarske A lpe itd. S takimi in podobnimi kompromisi v knjigi najbrž še marsikdo ne bo 
zadovoljen. Redakcija je prerisala vse karte in skice v enotni tehniki, kar tekst zelo po­
življa, za redke fotografije pa je bil papir očitno preslab in iz nekaterih so nastali zmaz­
ki (na prim er satelitski posnetek Srednje Evrope ali kraško polje Ponikve ob robu 
Ljubljanskega barja).
Z  E m bletonovo Geom orfologijo Evrope bo tako kot z mnogimi podobnimi sku­
pinskim i monografijami. V njej bodo številni upravičeno naleteli na cel kup kamnov 
spotike, še zlasti, ker je zbrala le določen krog ne vedno najuglednejših geomorfologov, 
pač tistih, ki so sodelovali pri izdelavi geomorfološke karte Evrope. Toda po takih de­
lih, kljub kritikam , pogosto posegamo iz enostavnega razloga, ker so edina razpoložlji­
va in ker vsebujejo ogrom no snovi, saj je form at knjige nenavadno velik (29 x  32 cm).
Č eprav je  stari kontinent vedno vodil v geomorfološki znanosti, njegovi geom or­
fologi niso bili prvi izdajatelji geomorfološke enciklopedije. Ta je izšla v ZD A  
(1968). Zdaj je evropskim  geomorfologom uspelo izdati prvo kolektivno geomorfolo­
ško m onografijo našega kontinenta. Bolj kot v teoretski stroki je knjiga obogatila regi­
onalno geom orfologijo in je  dobrodošla zlasti kot visokošolski učbenik regionalne geo- 
m orfologije, ki se ponekod (na prim er v Beogradu) predava kot poseben izobraževalni 
univerzitetni predm et.
Ivan Gams
J. L. Sollid, & K. Kristiansen: Hedmark fylke, Kvaitaergeologie og geomorfologi.
(O krožje H edm ark, K vartarna geologija in geomorfologija), opis in karta 1 : 250.000, 
Geografisk institutt, U niversitetet i Oslo, str. 101, 91 ilustr. Oslo 1983
D elo  je eno izmed 53 poročil v seriji s skromnim naslovom »P oročila« , ki jo izdaja 
norveški O ddelek za varstvo okolja. To poročilo je temeljita geomorfološka študija, se­
stavljena iz dveh delov: iz opisa in iz priložene geomorfološke karte v merilu
1 : 250.000.
O krožje H edm ark je  veliko približno toliko kot Slovenija in leži severno od Osla, 
severno od jezera Mjösa, med najvišjim delom skandinavskega gorovja (Jottunhei- 
men) in švedsko mejo. U vodnem u delu, ki nas seznani z osnovnimi potezami in karto­
grafskim gradivom H edm arka, sledi razlaga ledenikov, ledeniškega preoblikovanja in 
dogajanj v Skandinaviji tekom  pleistocena. Podrobneje, v posebnih poglavjih, so obde­
lane um ikalne faze ter holocenska klim atska nihanja, nastanek moren, ledeniških jezer 
in drugih površinskih oblik, vezanih na poledenitev.
Sledi večje poglavje o sedimentih: geološka podlaga (izvor sedimentov) ter koli­
činski izračun odnesenih ter v dolinah odloženih sedimentov za izbrana področja (v 
srednjem  toku reke Alv računajo na 730 milj. m3 peska in proda). Nato so opisi posa­
m eznih tipov sedim entov (morensko, sortirano, glaciofluvialno, fluvialno, ledeniško- 
jezersko in m orsko gradivo). Naslednje poglavje obdeluje površinske oblike: končne 
m orene, drum line, nagubano površje, soteske, drobne erozijske oblike, terase, esker- 
je, delte, kam nite tokove, peščene sipine in sledove morskih bregov.
Vse obdelano gradivo in vsak geomorfološki pojav je predstavljen s skico, blok 
diagram om , karto  in fotografijo na kvalitetnem papirju. Slikovno gradivo odlično ilu­
strira besedilo, obenem  pa predstavlja ves spekter kvartarne geomorfologije in je lah­
ko priročnik za to panogo. M ed besedilom je 54 fotografij (med njimi tudi aero, satelit­
ski in stereo  posnetki), 23 kart ter 14 skic in diagramov. Kot koristno zanimivost naj 
posebej opozorim  na karto, kjer so označena mesta fotografij, vključno s smerjo in ko­
tom  posnetka. Opis zaključuje seznam literature s 111 enotami.
Vse to pa je le uvod in pojasnilo k boljšemu razumevanju priložene » K va rta rn e  
g e o lo š k e  in  g e o m o r fo lo š k e  k a r te «  1 : 250.000 okrožja Hedmark. Na sivi podlagi (reli­
efne in glavne antropogene značilnosti, izohipse na 100 m) je s štirimi barvami pred­
stavljeno kvartarno gradivo ozirom a površje (morensko in sortirano gradivo, šota in 
golo površje), z znaki v črni barvi pa 27 geomorfoloških površinskih oblik.
V  sicer praznih kotih karte je  predstavljena lega okrožja H edm ark v Skandinaviji, 
razdelitev po kartah 1 : 50.000, geološka skica okrožja (26 različnih kamnin), skica 
razvoja poledenitve in umikalnih stadijev, blokdiagram pod-, ob- in ledeniške sedi­
m entacije te r  karta  z vrisanimi smermi premikanja ledu.
Pričujoče delo je lep prim er, kako lahko tudi »poročilo« o specialni raziskavi raz­
m erom a m ajhne pokrajine preraste v delo splošnega pomena, v koristen priročnik za