Naše igre
2. Še enkrat železnica.
 Danes pa par besedi o napredku naše  železnice. Mislite, da smo zmiraj ostali pri starih metlah in pri grabljah,   pa da sva bila zmiraj samo z bratom
75
zraven? O, pri naših igrah smo tudi napredovali. Železnica ima kolesa, naše metle jih pa niraajo. Želez-nica vozi po lepo narejeni železni cesti, ne pa po vrtu, Vrt je postal kmalu premajhen, in zato smo prestavili železnico na cesto. Tudi vozov smo dobili kmalu do-volj, še več kot dovolj. Pri vsaki hiši imajo gotovo kak voziček z dvema kolesoma. Te vozičke so pri-peljali na cesto Tinček, Tomanov Jožek, Petrov Jane-zek, Jurčkov Francelj, pa še več drugih. Povezali smo jih skupaj, in kmalu smo imeli celo vrsto voz.
Prva vožnja se nam je ponesrečila. No, pa ne-sreča izmodri človeka. Kaj pa je bilo tako hudega? V vozove so sedli naši prijatelji, mašina je potegnila, peljala hitro — oh kako je šlo lepo po gladki cesti! Na postaji je obstala, obstal tudi prvi voz — drugi pa so se postavili pokoncu in iz njih so popadali potniki na levo in desno pod vozove. Začul se je pretresljiv jok.  Kako ne!  Kako pa boli, če kdo pade z voza!
Nesreča ni bila ravno najhujša: smrtno poško-dovan ni bil nihče. Urno smo razvezali vozove, po-brali izpod njih male ponesrečence in jih potolažili. Nato smo šli pa brž spet na delo. Vozove smo zvezali kar najtesneje skupaj, in da je bilo vse bolj varno, je tekel vselej za vozovi še en kondukter, ki je moral držati vozove »nazaj«, da se niso zaleteli drug vrh drugega.
To je bilo veselja! Kmalu smo imeli toliko voz, da smo lahko sestavili dva vlaka. Pa stno vozili gor-indol od jutra do večera, in ko smo se zvečer vračali utrujeni vsak na svoj dom in šli k sladkemu in zaslu-ženemu počitku, še v sanjah nismo imeli miru pred to železnico.
Tako je bilo včasih, ko smo bili mi otroci. Lepo, kajne. O, igre so nekaj lepega za raladino. Samo veseli morate biti pri igrah, pa pozabiti ne smete, da vas Bog tudi pri igrah vidi.
J. E. B o gom il