V mrežah cfr*3Ha9 Do sedaj do nikogar ni gojila globljih čustev. Kazimira je smatrala za starejšega strička, ki ji ie bil sicer včasih v korist, a večji del v napotje. K Štefanu jc je vleklo srce in včasih se je že zdelo, da se bo v njej vzbudila strast, a ob takih prilikah je vedno prišlo nekaj vmes, kar je ohladilo vroča čustva. V takih primerih je zmagala v njej pamet in v Štefanu je videla samo ljubkega fanta, ki je primeren za igračkanje. To razmerje je tudi zato bilo dobro, da je z njim dražila mater in Kazitnira. Mati se je bala, da izgubi heer, Kazimirovo ljubezen pa je ljubosumnost še bolj netila. V tem je našla veselje, čeprav si ni želela Kazimirove ljubezni. Življenje je smatrala za gledališko predstavo in je samo tedaj bila zadovoljna, če je ona bila središče te predstave. Ni ljubila niti Štefana niti Kazimira, toda osrečevala jo je zavest, da se radi nje dva sovražita in se bosta morda celo stepla. Kazimir od onega večera, ko je našel Štefana v Ninini sobi, ni imel miru. Razmišljal je o tern, kako bi se rešil svojega tekmeca. Največ je mislil na to, da bi ga ubil. A neki notranji glas mu je vedno šepetal: Bedak si! Kakšno korist boš imel, če ga ubiješ? Zaprli te bodo in nikdar ne boš videl Nine. Uvidel je, da bo moral na miren načhi odstraniti Štefana. Nina bo pozabila nanj in potem bo spet on dober. Nerazumljivo je, kako more Nina temu pritepencu daiati prednost! Najbrž jo je pridobil s pri- lizovanjem. Sklenil je, da se bo tudi on začel prilizovati. Nekega večera je nekoliko prej šel domov kot običajno. Spotoma je stopil v cvetličarno in kupil za Nino nekaj lepih vrtnic. Ko je prišel na dom, je pri Nini našel Štefana. Prijazno ju je pozdravil, nato je stopil k deklici in ji izročil vrtnice. »Nina, sprejmi to malenkost, potem pa zaigraj kaj lepega! Meni že dolgo nisi igrala. Ali si morda pozabila na svojega prijatelja Kazimira, odkar hodiš z mladiči? Ta gospod je raorda eden izmed tvojih novih prijateljev?« Štefan je čutil, da Kazdmir samo hlini nevednost. Samozavestno je dejal: »Gospod, vem, da me poznate. Če bi pa še enkrat radi izvedeli, kdo sem, vam povem: Štefan Kmicic. Vi ste pa gospod Kazimir Pavloniš, lastnik slavne točilnice.« Kazimir je čutil i~. Štefanovih beeed omalovaževanje, a se na videz ni zmenil za to. Prožil je fantu roko in dejal nekoliko posmehljivo: »VesebV me, da sva se dobila!« Nina ga je od strani opazovala. Njen pogled je rekel: Sedaj misliš, da si velikodušen, kajne? Toda Kazimir se ni zmenil zanjo. Prisiljeno veselo je dejal: »No, bodimo vsi dobri prijatelji! Nina, zaigrajte na to veselje!« Nina je odvila zavitek in veselo vzkliknila: »Vrtnice! Kazdmir, kako dbber človek ste!« Vrtnice je dala v vazo, eno pa si je zataknila v Iase.^ Nato i«e sedla h klavirju in zaigrala svojo najljubšo pesem »Srce in cvetlice«. To pesem je igrala tudi tisti večer, ko je prvič srečala Štefana. Za igranje ni bila razpoložena in tudi igrala ni bogve kako lepo, a moža sta jo vkljub temu z užitkom poslušala. Kazimir je do konca ohranil oni dobrodušni izraz, ki ga je imel na obrazu ob vstopu. Štefan ga je mrko pogledoval od strani. Smatral ga je za vsiljivca iu bi najraje pognal iz sobe njega in njegove vrtnice. Nina je kpnčala prvo pesem. Nato je začela preobračati note, ki so ležale na klavirju. Iskala je novo pesem. Kazimir je porabil odmor za razgovor. K Štefanu se je obrnil in ga. izpraševal o vseh mogočih stvareh. Vse ga je zanimalo: Od kod je prišel ? Ali je mati Poljakinia? Kje je zaposlen? Kje stanuje? Ali je zadovoljen z delom? Ali ne bi hotel druge zaposlitve? Morda v gostilni? Ali še ni mislil na to, da bi postal natakar? Štefanovi kratki in hladni odgovori so pričali o tem, da mu ni za razgovor, toda Kazimir ni hotel tega opaziti. Cutil je, da se fant jezi in to mu je bilo v veselje. Vse bolj je postal vsiljiv s povpraševanjem. Niposled je dejal: »Pridite enkrat v mojo točibiico. Z enim natakarjem nisem zadovoljen in ga bom odslovil. Če bi imeli veselje do dela v točilnici, bi lahko vi prevzeli njegovo mesto.« Ta predlog je Štefana zmedel in razjezil. Sumil je, da ga hoče Kazimir ponižati pred Nino. Za liip je pomislil, potem pa samozavestno odgovoril: »Radi mene le pustite pri miru tistega natakarja. Ne maram gostilniškega dela. Včasih rad izpijem čašo piva, toda vedno ne bi rad plesnel v umazanih gostilniških prostorih. Hvala l"pa za, ponudbo! Le ostanite sami v vaši točilnici!« »Vi pa v svoji tovarni pri staroveškem stroju! Enkrat bi rad videl, kako se držite, ko ga z nogo ženete. To mora tako izgledati, kakor da bi nože brusili. Le ostanite tam! Tam je gotovo lepše ko v moji točilnici, zlasti ob večerih, ko greste od dela zamazani in zmučeni. To je za takega pritepenca čisto dobro delo!« Štefan je zardel. Stisnil je pesti in »kočil proti Kazimiru. »Še eno tako zinite!« je zakričal. Nina je hitro skočila med moža. »Štefan!« je dejala s proseeiin glasom. Kazimir se je giasno zasmejal in šel iz sobe. Tako trdo je stopal po stopnicah v nadstropje, da .so se tla tresla. Štefan je jezno zrl za njim. »Tega mu ne bom odpustila!« se je oglasila Nina. »Mene je hotel ponižati!« Fant se je počasi pomiril. Zavedal se je, da jeza ruč ne pomaga. Drugače bo moral pokazati Kazimiru, kdo je. Če ima točilnico ta naduti bedak, zakaj je tudi on ne bi mogel imeti? SklenU je, da bo poskusil srečo. Šel bo za natakarja. Ko se bo izučil in si prištedil nekaj denarja, bo otvoril laatno točilnico, in sicer večjo, kakor je Kazimirova. Kako se bo potem ta norec jezil! A ne bo ostal pri točilnici, marveč bo osnoval veliko trgovsko in gostilničarsko podjetje. Ko je Nino ob slovesu poljubil, je opa2al, da je bila vrtnica, ki jo je imela zataknjeno v lase, že usahla. Potegnil jo je iz las in pokazal deklici. »Glej, vrtnica že usiha.« »To je radi tega, ker mi jo je dal Kazimir. Ce bi jo bila dobila od tebe, bi ostala vedno lepa,« je toplo odvrnila Nina. Štefan je s trdnim sklepom, a obenem s hudimi slutnjami v srcu šel domov. Po tem dogodku je minulo nekaj dni. Bilo je četrtega julija. Ta dan je bil v vsej državi praznik, ker so slavili obletnico neodvisnosti. Raz hiš so plapolale zastave. Ljudje so se na ulicah zabavali ali pogovarjali ob hišnih vratih. Otroci so streljali s puškami, ki so si jih naredili iz bezga, večji fantje pa s pištolami na zamašek. Nina je na vse zgodaj vstala. Zaradi hrupa, ki 3e prihajal z ulice, ni mogla spati. Ker se ni naspala, ie bila nejevoljna. Ko je pripravila zajutrk, je šla iz kuhinje. Ca trenutek je hotela iti ven na svež zrak. Ko je prijela za kljuko, da bi odprla vežna vrata, je zaslišala tak pok, da je zakričala in si zatisnila ušesa. Medtem je nekdo od zunaj odprl vrata. Ko se je ozrla, je na pragu zagledala Kazimira. V desnici je držal samokres. Zadovoljno se je smejal. »Vi najbrž smatrate to za posrečeno šalo,« je zavpila jezno nad njim, »a jaz vam rečem, da ste norec, ker drugače ne bi strašili ljudi s streljanjem!« »Oprostite! Nisem imel slabih namenov. Le zabavati sem ss hotel. Pridite sem, boste nekaj videli!« Nina je obstala na pragu in čakala, kaj bo videla. Kazimir je dvignil samokres, pomeril z njim na koeitrno posodo, ki je visela od kapa, ter ustreliU Posoda se je odtrgala ia odletela na pločnik. Nino je streljanVrazburilo. »Kazimir, ali streljate z ostrimi ali s slepimi naboji?« •Mc5 -e je zasmejal. »S slepimi?« je vprašal posmebljivo. »Ti so za otroke, i^ za odrasle.« Iskal je drugo tarčo. Na nasprotni strani je zagledal dva zaboja za smeti. »Igrajmo se vojno!« je pripomnil. »Jaz boini litvanska vojska, tista dva zaboja pa sovražnik Doi z njima!« Dvakrat je ustrelil. Strela sta naredila na zabojih luknje. Ninina razburjenost se je nekoliko polegla. V srcu se ji je rodila želja, da bi tudi ona streljala. »Naj tudi jaz poskusim,« se je obrnila h Kazdmiru, ki ji JC takoi izročil samokres. Nina je nekaj časa obračala orožje in ga ogledovala. Bil je starinski, dolgocevni samokres. Nino je za hin obšla slabost ob misli, da ima v rokah morilno orožje. Pogledala je Kazimira. Ta se ji je bodrilno smejal. Nato se je ojunačila, pomerila na posodo, ki je ležala na pločniku, zaprla oči in sprožila. »Izvrsten strel1« je zaklical Kazimir. »Ravno v sredo si zadela.« Nina je odprla oči. Prej, ko se je samokres sprožil, se ji je zdelo, da ie bo konec. Sedaj se ji je zavest vrnila in si je domišljala, da je storila nekaj velikega. Sairozavestno je vrnila orožje Kazimiru. Kazimir je dal v samokres nove naboje. Obraz se mu je zresniJ, in preden se je Nina vrnila v hišo, je spregovoril: »Nina, nekaj bi ti rad TOVAdal. Zadnji čas mi stiskaš srce. Vem, da me ne ljubiš . .. Morda bo prišel dan ko boš uvidela svojo zmoto. Toda če že hooeš vzeti koga dmgega, zakaj si ne izbereš takega, ki ima denar, dobro službo in bi ti zagotovil brezskrv- ,, srečno življenje?« »Kazimir, brigajte se za fc/oje stvari!« ga je zaVrntla Nina in je hotela iti v hišo. Kazimir jo je zgrabil za roko in zadržal. »Poslušaj me,« je dejal s tresočim glasom. »Ta \ fant, ki lazi za teboj, je ničvreden nepridiprav in nima denarja. Ne morem trpeti, da bi se mu obešala za vrat.« Nina je molčala. Ker je videla, da se ne bo mogla rešiti, je čakala, da bi Kazimir končal. Njegov glas je postal proseč. »Poslušaj me! Ne boš se me lahko rešila. Nikdar ne boš žena tega člcveka. Sčasom se ga boš naveličala in uvidela, da sem jaz pravi mož zate. Ali se spominjaš tistih let, ko si bila ti še mlada dekliea, jaz pa že fant? Že takrat sem te ljubil. Ti si bila prva ženska, ki sem jo Ijubil, in si obenem zadnja, ki jo bom ljubil, četudi bom sto let živel. Vedno mislim nate .. .« Nina je vedela, da govori Kazimir resnico in ji je ugajala ta neizmerna vdanost. »O, Kazdmir,« je vzdihnila, »zelo vas pomilujem!« Njene besede so imele čuden zvok, ker ni govorila resnice. Toda, kaj bi mu naj rekla? — Zbežala je v hišo. V kuhinji je sedla za mizo in zajutrkovala. Kazimir je še nekaj časa streljal, potem pa brez zajutrka odšel. Po Kazunirovem odhodu se je tudi Nina napravila. Oddati je morala neko pismo. Spotoma je stopila v papirnico gospe Pakensen. Kupila je znamko in novo številko domačega dnevnika »Jutranji Mst«. (Dalje sledi)