Pisma iz Ljubljane. i. Gospod urednik! Dovolite, da se Vam predatavim! Moj e ime je Pavliba — učitelj Pavliha h Ljubljane! Dosedaj še nimam časti, da bi Vas poznal osebno. Zato mi dovolite, da se Vam pred8tavim na ta ne več nenayaden način. Torej, moje ime je Pavliba — učitelj PaTliha iz Ljubljane. — Prihajam, goapod urednik, da Vam ponudim avoje sodelovanje na literarnem polju, da Vam pomagam napolnjevati predala „ Učiteljskega Tovariša" s svojimi duševnimi plodovi. Jako častno bo zame, ako ne odklonite te moje ponudbe in me sprejmete v vrsto STOJih sotrudnikov! nUčiteljski Tovariš" ima sicer že aedaj skoro redno prilogo to je znamenje, da Vam ne primanjkuje niti dopisnikov niti tvarine, vendar sem sedaj še jaz pristopil v Vaše vrste, to pa iz posebnib vzrokov, ki Vam jib polagoma razjasnim. Da ima BUč. Tov. prilogo — to je dobro! Dobro je namreč za naročnike, ki radi bero Vaš liat in ga težko pričakujejo vsako soboto, dobro je tudi za našo tiskarno, ker napravi g. faktor Strlekar za vsako številko prav masten račun; dobro je za tov. Widra, ki se vselej prav široko iiasmeje, če vidi kak račun, ki ga odpošlje tiakarna, češ: Pa bo zopet nekaj denarja v vedno prazni blagajnici! Ža vse to je torej dobro, da ima BUč. Tov." prilogo. Z njo napravljate mnogo veselja tem ljudem, le eden pa je, ki ima ob vsaki priliki vse druge občutke, sarao veaelib ne, in to je tovariš — Andrej! Večkrat sem ga že skrivaj opazoval, ko je prejel nU6. Tov." s prilogo. To ae Vam je pridušal in preklinjal, da se je vse kadilo. Bolj če je bila debela številka, tem večja rdečica je oblila njegovo sicer bledo lice, sveta jeza mu je blisknila iz oči in pogledal je proti nebu, da sta se mu zenici skrili gori nekam pod obrvi in ni bilo nič drugega viditi, kakor sama očesna belina, nTa prokleti urednik! Vrag ga pocitraj! Že zopet priloga! — Pa kar štiri strani! Eaj pa miafi ta zlodej ! ? Urednik labko piše, seveda! Jaz pa naj plačujem! Pa — s čim? Če bi vsi naročniki plačali vso naročnino naprej, pa ves zaostali dolg, bi bilo to komaj za priloge, kdo bo pa plačal list?" Take in enake jeremijade prereka ubogi Audrej, in jaz se mu ne čudim. Tiskarna računa vaako vrstico, računi prihajajo redno za vsako številko, a jako nereduo pribaja naročnina, še 'ueredneje odplačila starega dolga; namesto tega pa reklamacije in pritožbe kakor n. pr. ta: BEako je to, da dobivam list vedno en dan kasneje kakor izide!" Ni vrag, da postane pri takib razmerab Andrej nervozen in da zakolne nekaterikrat. Za upravnika in njegovo blagajnico bi bilo torej najbolje, da bi ne bilo nikdar priloge in da bi se tednik skrčil na mesečnik. To bi pa zopet ne bilo prav ne naročnikom ne Widru ne Strlekarju in — kakor se mi zdi — tudi Vam ne. Večina je na strani priloge in ker je ve čina tu, pristopam s tem še jaz k nji in puščam Andreja na cedilu. BEaj ti bo Andrej I" — je rekla moja žena — rvečine se drži, če bi se vedno držal večine, bi bil tudi že lahko postal kak vodja v Ljubljani, tako pa ne prideš nikamor naprej, ker si tako neumen!" Splob imam s svojo ženo grozne težave! Vedno in vedno mi reglja na ušesa, kaj moram storiti in kako delati, da pridem naprej. V prvi vrati — pravi — se moram vedno držati vefiine, potem bi menda moral hoditi v »Union" k predavanjem, ki jib imajo tam nekateri gospodje doktorji sv. pisma, ne pa v ^Mestni dom", kjer govorita kak dr. Tavčar ali pa dr. Triller, potem — pravi — moram iti večkrat k izpovedi in k sv. obhajilu, pa ne tako, da bi me nobeden ne videl, ampak tedaj, ko je največ ljudi v cerkvi, treba bi bilo tudi zahajati večkrat aem ali tam, pa bogve kaj še, potem bi postal lahko mestni nadučitelj. Tako je blebetala moja žena. Jaz sem jo pa začudeno gledal in ni mi šlo v glavo, kaj ima nUnion", izpoved, cerkev itd. stika z mojo službo. Eo je videla, da ne pojmim njenega razlaganja, mi je rekla: BVeš, Pavliha, tako si nespameten, da slišiš travo raati!" Zdaj pa imaš — sem si mislil. Veste, gospod urednik, moja žena pa trdi vedno prav, kar trdi. Zato tudi nisem natančno vedel kako je z menoj in puncto nespameti. Takoj prihodnjo nedeljo, sem šel na Barje. Tam je največ trave. Postavil sera se sredi prostranega travnika, ki je menda last tamošnjega tovariša Crnagoja, in sem natezal ušesa in — čujte, gospod urednik — pa sem res nekaj slišal! Eaj je pravzaprav tisto bilo, kar sem slišal, ne vem, toda ko sem prišel čez dva tedna zopet tja, je bila trava več kakor za dve pedi večja, kar je dokaz, da je rasla in kar potrjuje mojo ženo v veri, da trdi vedno prav ! Pa še nekaj drugega ae je pripetilo ! Takrat, ko apm poslušal na črnagojevera travniku travo, takrat se je nekaj zasukalo v moji duši, um se mi je razsvetlil, oči ao se mi od- prle, in v tistem trenutku sem spoznal, da niaem ustvarjen sarao za navadnega učitelja, ampak najmanj za nadzornika, če ne še celo za ljubljanskega nadučitelja ali pa za učiteljskega zastopuika v meatnem šolskem svetu ali pa za urednika BUč. Tov.1' Nadzorniških mest sedaj ni praznih. Voditeljsko mesto je razpisano; za to mesto bom kompetiral in ga tudi drugi ne bo dobil kakor Pavliba. Za zastopnika v mestni šolski svet bodo pa tudi mene volili. Samo nadzornik Gabršek se mi noče umakniti. On je bil namreč poleg tovariša Bežka izvoljen za zastopnika učiteljstva. Sedaj ko je postal nadzornik, bi se moral — po mojem mnenju — odpovedati tej časti — pa se noče. Mene pa to jezi, ker ne morem priti na njegovo meato in moram zato vsak dan poslušati zabavljice svoje žene, da ne pridem nikamor naprej. Sicer 80 nekateri moji tovariši tega mnenja, da ni bilo za Ijubljansko učiteljstvo še nikdar tako dobro preskrbljeno, kakor je sedaj, ko ga ščitijo trije nadzorniki, namreč: c. kr. okr. šol. nadzornik Maier, c. kr. okr. šol. oad- zornik Belar in c. kr. okr. šol. nadzornik Gabršek. To podpišem tudi jaz, učitelj Pavliha, z obema rokama — če bi moje žene ne bilo — tako pa moram Vas, gospod urednik, proaiti, pišite Vi g. Gabršku in recite mu, naj odloži častno mesto učiteljskega zastopnika, saj bo imel mogoče dovolj sej pri ljubljanskem okoliškem in kamniškem šolskem svetu ia naj pu^ti, da pridem tudi jaz že končno naprej! Vam rdani P a t 1 i h a , učitelj.