LETNIK XVII., ST. 34 (805) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2012 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS ]E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Danijel Devetak Komu koristijo predsodki? Lepoto sveta z njegovimi različnimi ljudmi in kulturami opazujmo z modrostjo in ljubeznijo! Modrost namreč omogoči vpogled v resnično naravo stvari. Lepa misel, kajne? Avtorja dveh stavkov sta sicer dva, ki se spoštujeta in imata v svojih prizadevanjih za dobro sveta in človeka tudi marsikaj skupnega. Zelo različna pa sta očitno v očeh ljudi. V digitalnem svetu, ki je sicer virtualen, a po svojih učinkih še kako realen, saj močno vpliva na vsakdanje življenje ljudi, se množijo negativni predsodki do papeža Benedikta XVI., avtorja prvega stavka. Raziskava, ki so jo objavili pred nekaj tedni, namreč dokazuje, da ima skoraj polovica najrazličnejših vsebin o svetem očetu na spletnem omrežju izrazito negativen in žaljiv ton. Njegovo sporočilo se očitno z veliko težavo prebija do ljudi, še predvsem na internetu, še predvsem v Italiji. Obratno se npr. dogaja z avtorjem drugega stavka, s tibetanskim duhovnim in verskim liderjem Jetsunom Jamphelom Ngawangom Lobsangom Ye-shejem Tenzinom Gyatsom, ki ga morda bolje poznamo pod imenom Dalajlama. Raziskavo in primerjavo dveh "digitalnih identitet" na spletu so opravili na osnovi enakih parametrov. Upoštevali so življenjepis, knjige, nagovore, mnenja in potovanja. Ugotovili so, da se Dalajlama prikazuje "na uravnovešen način", papež pa "čustveno, v glavnem ne pozitivno". Skoraj polovica vsebin (48,74%) ima negativen prizvok in žali njegovo čast, samo 7% jih je pozitivnih, čeprav dokaj mlačnih in ne pretirano navdušenih. Dalajlama je na we-bu očitno dosti bolj popularen in priljubljen, odzivi ljudi so številnejši, pa tudi dosti bolj naklonjeni: negativnih - in nikakor ne žaljivih - je le 8%, pozitivnih kar 26%. Ko gre za moža v belem, se najde na pretek ostrih komentarjev, zlobnih kritik in ciničnih parodij; ko pa gre za budističnega meniha, ki se oblači v rdeče in rumeno, se najdejo zlasti njegovi izreki in biseri modrosti. Podobno je na družbenem omrežju Facebook, kjer ima Dalajlama več kot štiri milijone oboževalcev, papež pa le 260 tisoč, ki ga v veliki večini primerov prav radi črnijo in blatijo. Če poenostavimo, ga imajo za "zelo togo osebo", protiislamsko naperjeno (po govoru v Regensburgu); o njem lažno trdijo, da je bil v mladih letih pristaš nacizma (o tem naj bi "pričala" fotografija mladega Ratzingerja, ki blagoslavlja: ker so odrezali levo roko, se zdi, da z desno pozdravlja kot esesovci...), pa še glavni inkvizitor in tisti, ki je prikrival zloglasne primere duhovnikov pedofilov (v resnici sta Janez Pavel II. in kard. Ratzinger leta 2001 prva zahtevala, naj o vseh primerih, ki so bili dotlej znani le krajevnim škofom, izve Vatikan. Benedikt XVI. pa je po svoji izvolitvi ustanovil poseben urad, ki takoj ukrepa v korist žrtev takih početij). Tendenciozno, neutemeljeno in pristransko poročanje o papežu torej ne sloni na preverjanju dejstev, temveč na puhlih govoricah in okostenelih predsodkih, ki jih je težko izkoreniniti. Predsodki o katoliški Cerkvi so "nacionalni šport" ne le v Italiji, temveč prav tako v Sloveniji (!) in številnih drugih državah. Njihov namen je z lažjo spodbujati proticerk-veno razpoloženje v javnosti, moralno diskreditirati Cerkev, jo šibiti in vnašati občutek razdora v njej. Vprašanje je, komu koristijo, saj nimajo nič skupnega s poštenostjo, strpnostjo in dostojanstvom. Če nam le kaj pomeni iskanje resnice, se torej znebimo ovir predsodkov, odprimo se drugemu in ga osebno spoznajmo. Samo bomo lahko z modrostjo in ljubeznijo cenili resnično naravo stvari... 4 * g £ A'■■'m'' V J Vtisi s srečanja 31. Stične mladih Veselite se v Gospodu, zmeraj! Tako se je glasilo geslo letošnjega festivala Stična mladih, ki smo se ga udeležili tudi mladi iz tolminske in kobariške dekanije. Ne morem torej govoriti o dogodku, pravzaprav o dnevu samem, drugače, kakor smo ga doživeli vsi tisti, ki smo se na pot v Stično odpravili ob 7. uri zjutraj izpred tolminske župnijske cerkve. Prav tako ne morem, da ne bi podal tudi kakega svojega vtisa in misli ob tem, kar sem doživel. Poleg nas, ki smo se na pot odpeljali z avtobusom, jih je nekaj prišlo tudi s svojimi avtomobili, tako da nas je vseh skupaj bilo iz naših dekanij na severu Primorske kakih 40. Na dogodek sam nismo prišli pravočasno, saj smo bili nekoliko naprej od Dolenje Trebuše vpleteni v prometno nesrečo, ko je v ostrem ovinku v bok našega avtobusa priletel avtomobil, ki je svojo pot nato končal v skalnatem bregu ob cesti. K sreči ni bil poškodovan nihče, je pa nekaj časa trajalo, da smo vse uredili - avto smo namreč morali poriniti na stran ceste, voznika sta morala napisati poročilo o nesreči, nazadnje pa je bilo treba še zvezati močno poškodovana vrata avtobusnega prtljažnika, da smo lahko nadaljevali vožnjo. Ko smo končno vendarle prispeli v Stično (v Spodnji Idriji smo vrata prtljažnika morali še trdno zvezati z žico, da bi lahko varno peljali po avtocesti), so se že začenjale delavnice. Še nekaj, da ne pozabim - letos smo morali plačati prispevek za organizacijo, kdor je mogel, in sicer v višini 5 evrov. Od tega pa je šel po 1 evro za družine v stiski, in sicer so v vsaki od šestih slovenskih škofij izbrali po eno - več kot pohvalno! A naj nadaljujem. Meni in našim mladim se je zdelo nekoliko čudno to, da je londonski gost NOVI GLAS Obiščite nas na našem portalu www.noviglas.eu in na družbenem omrežju www.facebook.com/noviglas John Pridmore, nekdanji kriminalec, ki je srečal Jezusa in postal goreč pričevalec ter evangelizator, svojo zgodbo predstavil v eni izmed delavnic, ne pa vsem udeležencem - teh se nas je na 31. srečanju mladih zbralo več kot 5000. Vseeno je spregovoril pred nabito polno cerkvijo, kar je tudi nekaj sto ljudi. Spregovoril je o tem, kako je Bog radikalno spremenil njegovo življenje. Posebej je podčrtal soočenje s svojo temno preteklostjo, s katero je prekinil preko spovedi, ki je po njegovih besedah odkrit pogovor z Jezusom. "Vedel sem, da je Jezus v vsej svoji božanskosti name izlival svojo dušo in svojo kri", je Pridmore opisal občutke pri maši, pri kateri je začutil, da ga Jezus kliče na pot spreobrnjenja. "Moja zgodba je resnična zgodba”, je dejal ter vse spomnil, da ima Bog načrt za vsako življenje. "Bodite odprti za ta Božji načrt in tako, kot je poudarjala Mati Terezija: Bodi nekaj lepega za Boga. Vedite, da ste lepi. In bolj ko svoje srce izročate Jezusu, bolj vam Jezus kaže tisto čudovito podobo, kdo v resnici ste. Bog vas blagoslovi"! Vesel sem bil, da sem spreobrnjenega londonskega gangsterja, čigar zgodbo sem bral že v italijanskem jeziku, kasneje na kratko srečal tudi v živo. To željo sva namreč oba izrazila že pred časom na FB, kjer sem tudi že spomladi izvedel, da pride septembra k nam. Poleg njega so mladim spregovorili ostali, kot recimo: igralka Milada Kalezič, igralec Gregor Čušin, škofa Lipovšek in Jurij Bizjak, s. Marjeta Pij a Cevc, Katarina in Tomaž Erzar, Anamarija Jemec, p. Toni Brinjevec, Štefka Klemen, Mica in Nejc Škoberne ter številni drugi. Skoraj takoj ob prihodu sem na notranjem dvorišču samostana srečal tudi našega škofa Jurija, ki me je takoj vprašal, kako je, pa sem mu odgovoril kar z letošnjim geslom dneva v izvirniku, kar je naš ordinarij takoj zagrabil in izkoristil za eno od svojih že legendarnih modrosti. "Veselite se v Gospodu" (Flp 4,4) namreč ni najboljši prevod, ker bi bilo bolje reči: "Radujte se"! Pa to seveda nima nič opraviti z organizatorji dneva mladih, ki so izbrali zelo dobro geslo. Kot najbrž že veste, je dr. Jurij Bizjak tudi bi-blicist in prevajalec Svetega pisma, zato je dejal približno takole: "Mislim, da so Filipljani zelo dobro razumeli, kaj jim je želel Pavel povedati, kakšno veselje je imel v mislih. Razumeli so, da je to tisto globoko veselje, ki ga lahko da samo Gospod. Nam niso pustili, da bi prevedli z "Radujte se", češ da se to več ne uporablja. Torej imamo Slovenci zgolj en sam izraz za veselje, ki pa še zdaleč ne pove vsega, ker pojmuje veselje zelo površinsko. Judje imajo za to kar štiri izraze. Tudi jezik je pokazatelj tistega, kar neki narod je. Mi Slovenci smo očitno zelo površinski". Zato srčno upam, da so udeleženci doživeli kaj tistega globokega veselja oz. radosti - ni me sram uporabiti te besede. Prav naši mladi so namreč termometer naše družbe - ker so bili tu zbrani mladi katoličani, jih moremo torej pojmovati kot lakmusov papir stanja v naši Cerkvi. Kot so pravilno organizatorji poudarili na tiskovni konferenci, je Stična mladih enodnevni dogodek, nisem pa prepričan, da so razumeli, kako je to nekaj izrednega, ni pa to redno delo z mladimi. /stran 5 Andrej Vončina m prijave na razpis sprejemamo do 20.9.2012 Podrobnejše informacije na ali v uradih Združenja slovenskih športnih društev v Italiji gorica Veronika Martelanc, funkcionarka UNHCR | Zasedanje občinskega sveta Skupaj za zdravstvo, odprtih T vi viimu mui tviuiiv^ luimviviiuiiiu uiuivjiv ^ ^ ^ ^ Tudi Slovenka na posvetu vprašani pa |e se veliko o Afganistanu Fotografinja Monika Bula j, ki razstavlja svoje reportažne in umetniške fotozapiske iz Afganistana, je predlagala tržaški občini, da se ob razstavi NUR-SVETLOBA priredi še poglobitve-ni posvet o raznih - zgodovinskih, duhovnih, antropoloških, geopolitičnih - razsežnostih in tudi o vsakdanu čudovite in nesrečne dežele, ki je s svojimi puščavskimi ravninami in večinoma hribovitimi reliefi vpeta med Iranom in Pakistanom, na severu med islamskimi državami nekdanje SZ in Kitajsko na skrajnem Vzhodu. Bulajeva je bila tudi glavna usk- lajevalka tridnevnega posveta, naslovljenega Afganistan - Onkraj Velike igre, od 7. do 9. septembra, na isti lepi lokaciji tržaškega Salona degli Incanti, v funkcionalnem avditoriju razstavnega prostora, kjer si bo moč ogledati Monikine fotografije do konca meseca. Živahne barve narodnih noš gorskih lepotic ali pa črno-bele igre teme in svetlobe njenih skupinskih portretov, pejsažev, značilnih vasi, otroke, ki se igrajo, ki hodijo v šolo in ležijo v Emer-gencyjevih bolnišnicah, vse to in druge sugestivne motive si je tržaško občinstvo lahko brezplačno ogledalo vse tri dni posveta. Na uvodnem srečanju je ob županu Cosoliniju in Bulajevi nastopil še italijanski fizioterapevt in pisatelj Alberto Cairo, ki živi že 20 let v Kabulu in dela za Mednarodni Rdeči križ. Povedal je, kako so, mimo pravilnika, razširili svojo zdravstveno pomoč ne samo ranjencem in žrtvam vojne, a tudi ostalemu prebivalstvu, ki potrebuje zdravniško nego, kako usposabljajo domače bolničarje, da se stalno odpirajo nove bolniške strukture, kako je moral prepričati fundamentaliste, da je Rdeči križ mednarodni simbol zdravniške pomoči in ne krščanski križ... Cairo je avtor dveh knjig, Diari di Kabul (Kabulski dnevniki) in Mo-saico afgano, obe v založbi Einau-di, ki sta bili zelo koristni Bulajevi na njenem nevarnem potovanju po afganistanski deželi, kot je sama povedala. Profesor ekonomske geografije iz berlinske Freie Universitat, Hermann Kreutzmann, je slikovito prikazal, z zgodovinskimi zemljevidi, demografskimi grafikoni in etnografskimi fotografijami, kako so bila okrog leta 1850 afganistanska območja in njihova ljudstva ukleščena od zavojevalnega pritiska velesil, Velike Britanije in njenih azijskih kolonij, carske Rusije in Kitajske, v veliko igro imperializma, ki se danes z drugimi "igralci" spet obnavlja, včeraj sovjetski "osvajalci", danes pa ameriško - britanski zavezniški "osvoboditelji" po 11. septembru Izvajanje nemškega profesorja je dopolnil mlad italijanski raziskovalec Fabrizio Foschini, ki deluje v Kabulu; poudaril je za nas težko dojemljivo dialektiko in soočanje med tam prisotnimi narodi in verstvi. Drugi dan posveta je uradni glasnik islamskega centra iz Trsta in FJK, Sergio Ujcich, spregovoril o zmernejši muslimanski frakciji Sufi, francoski raziskovalec in zgodovinar islama, Alexandre Pa-pas, pa o muslimanskem misticizmu v Afganistanu. Monika Bulaj je predstavila intimno pripoved, ki se rodi iz njenih fotografij, tokrat o Afganistanu. Tudi zadnji dan je nastopilo več strokovnjakov in pričevalcev, ki so neposredno povezani z Afganistanom, znani italijanski fotograf Mario Dondero, bolničarka tržaškega Burla Rossella Vatta in arhitekt Raul Pantaleo, iz organizacije Emergency, časnikarja Emanuele Giordana in Giuliano Battiston, o katerih ne moremo posamično spregovoriti. Pri sklepni okrogli mizi so predstavili problematiko o beguncih iz Afganistana, ki so prišli v Evropo: umetnik in režiser filmov o tej temi Aluk Amiri, Nazhend Behbudi za organizacijo Save the Children, Genni Fabrizio za Tenda per la pa-ce e i Diritti in Slovenka Veronika Martelanc za UNHCR. Martelančeva je funkcionarka Visokega komisariata a Begunce (UNHCR) s sedežem v Ženevi, ki zastopa UNHCR v Komisiji za mednarodno zaščito na goriški prefekturi. Skupaj z drugimi člani komisije (podprefekt, predstavnik policije in goriške občine) ima zahtevno nalogo obravnavati prošnje pribežnikov, ki pridejo v naše kraje in hočejo bivati v Italiji. Komisija je od leta 2005 obravnavala 7.000 takih primerov in od tega 500 Afganistancev. Večinoma so bile prošnje beguncev iz Afganistana sprejete, pri tem je Martelančeva povedala, da je bilo le kakih 5-6 begunk. Spomnila se je časnikarke, ki je šla v izganstvo v Iran, in ko se je vrnila v Afganistan, je morala spet v izgnanstvo, tokrat v Italijo, zara- di svoje emancipirane drže. Druga se je poročila kot 13-letno dekle, in ko je bila na poti v Evropo, je bila žrtev moževega nasilja, zato se je ločila in vprašala, da bi ostala v Italiji, sicer bi doma tvegala maščevanje sorodnikov in nazadnjaškega okolja. Veroniko Martelanc, ki živi na Opčinah in dela na goriški prefekturi, smo vprašali, naj nam predstavi svoje delo in vlogo. Po diplomi iz prava je delala prostovoljno za nevladno organizacijo, bila je v Bosni v Zvorniku od 2003 do 2005 za Organizacijo za varnost in sodelovanje EU (OV-SE). Ko se je vrnila domov, je sodelovala na razpisu organizacije UNHCR in dobila službo na njenem sedežu za Južno Evropo v Rimu. UNHCR je prisotna s svojimi predstavniki v 10 področnih komisijah vzdolž celega italijanskega polotoka in Veronika je članica Komisije za mednarodno zaščito pri goriški prefekturi, ki je pristojna za FJK, Veneto in Južno Tirolsko. Ta komisija ima pri obravnavi vlog pribežencev tri možne poti. Prvič lahko sprejme prošnjo in prizna "status begunca", če se tujec ne more več vrniti v lastno državo, ker tvega preganjanje zaradi rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti socialni skupini (služba, spol, študent) ali politične opredelitve. Druga možnost je, da komisija prizna pribežniku "subsidiarno zaščito" (protezione sussidiaria), če le-ta tvega v primeru vrnitve v lastno državo, da ga tam usmrtijo oz. mučijo; ali tvega doma življenje, ker je vojna. Obstaja še tretja, "humanitarna zaščita", ki velja za primere diskriminacije, npr. za Kurde v Turčiji, in omogoča bivanje v Italiji za krajše obdobje (eno leto). V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je šest milijonov Afganistancev zapustilo svojo državo: štirje milijoni so pribežali v Pakistan, dva v Iran. V tem obdobju se jih je približno 5 milijonov vrnilo domov prostovoljno, sedaj prebiva v Pakistanu 1,7 milijona in v Iranu 1 milijon Afganistancev. Leta 2011 je vprašalo za azil v 44 najbolj industrializiranih državah 35.700 Afganistancev, kot najštevilnejša skupina, in 33.317 v Evropi. Od tega jih je največ v Nemčiji, na Švedskem (4.100) in v Italiji (800). Veronika je svoj poseg sklenila z izjavo, ki jo je izrekla afganistanska žena na avdiciji komisije na goriški prefekturi: "Zahvaljujem se vam, moram se zahvaliti italijanski vladi in policiji, ki sta nam pomagali in še pomagata našim otrokom, kot bi bili njihovi otroci. V Italiji ravnajo z mojo hčerko, kot ne bi nihče v Afganistanu. Upam, da bo prišel dan, ko bodo vsi moji sinovi lahko opravili univerzo in bodo tako pomagali Italiji". Skratka, zelo zanimiva izkušnja, ki bi jo veljalo natančneje predstaviti v naši skupnosti. Razstava NUR je odprta do 30. t. m., ob delavnikih od 17. do 23. ure, ob sobotah in nedeljah od 10. ure dalje. Vodeni obiski z Moniko Bulaj so 23. in 30. t. m. ob 18. uri. Info: tel. 0403226862, info_expescheria@comune. trie-ste. it, www. triestecultura. it. Davorin Devetak Tudi zasedanje goriškega občinskega sveta, ki je potekalo 10. in 11. septembra, je pokazalo, da stoji mestna uprava pred številnimi odprtimi vprašanji, na katera s težavo najde primerne odgovore. Najpomembnejša točka dolgega ponedeljkovega zasedanja je zadevala zaščito goriškega zdravstva. Večina in opozicija sta končno le sestavili skupen dokument in prvič enotno - z izjemo Gibanja pet zvezd - nastopili z jasnim stališčem v bran krajevnega zdravstvenega podjetja. Podobno stališče bi morali zavzeti za zaščito goriškega sodišča, a glasovanje so žal odložili na 24. september. V drugi točki je svet obravnaval pravilnik za javni razpis, prek katerega bi dodelili občinsko blagajno bančnemu zavodu. Šlo je za pretežno tehnične zadeve, ki so jih svetniki soglasno odobrili. V torek je bil občinski svet sklepčen samo zaradi prisotnosti opozicijskih svetnikov, saj je bilo v večini kar nekaj praznih stolov. To je s kritično opazko podčrtal tudi nekdanji podžupan Fabio Genti-le. "Dejstvo je, da so večinski svetniki pogosto odsotni, ko so na dnevnem redu svetniška vprašanja", nam je povedala občinska svetnica Slovenske skupnosti Marilka Koršič. Posegov je bilo res veliko, slovenski svetniki so - drug za drugim - postavili celo vrsto vprašanj. Koršičeva je župana Ettoreja Ro-molija že spet seznanila z zadevo o dostopu do parkirišča pred otroškim vrtcem v Pevmi, ki še vedno ni rešena. Šolska vrata so se po poletnih počitnicah odprla, povečal se je promet in z njim tudi nevarnost na cesti. Župan je zagotovil, da bo dostop v kratkem urejen. Svetnica nam je povedala, da ji je inž. Ussai potrdil, da se bodo dela res kmalu začela. Marilka Koršič je spregovorila tudi o de- lih, ki zadevajo gradnjo dvigala na Goriški grad. Na panoju pred Bombijevim predorom (na sliki) namreč piše, da bi se morala dela končati v roku 520 dni (začetek del 23.11.2010), "v resnici pa jih je preteklo že več kot 650! Ne moremo imeti za norca ljudi! Objavo je treba popraviti". Romoli je minimiziral, nato pa le obljubil, da bo poskr- bel, da se zadeva uredi. Ob tem je napovedal, da bi moral biti do decembra letos urejen predor za pešce, kolesarje, vozila varnostnih sil in rešilce, umaknili naj bi tudi Žerjale. Nedostojno je tudi videti korito pred palačo prefekture na Travniku, ki je zaradi premajhnega pretoka vode umazano in polno smeti. Župan je povedal, da je že naročil občinskim delavcem, naj pogosteje čistijo korito; vodna pumpa je očitno prešibka, za to pa je krivo podjetje, ki jo je namestilo, je še povedal župan. Travnik nasploh ni v ponos mestu in je kot osrednji trg ma- lo izkoriščen, je še povedala Koršičeva, saj primanjkuje primerne sence, kar se je še najbolj poznalo v vročih poletnih mesecih. Cestišče je v stalnem popravilu, ker se tlak neprestano kvari. Na problem Travnika in predora je spomnil tudi svetnik DS David Peterin, ki je predlagal drugačno ureditev prometa v bližnjih ulicah. Tretje vprašanje je Koršičeva naslovila na odbornico Silvano Romano, saj še vedno ni prejela odgovora glede deželnega prispevka za enake možnosti, ki ga občina pričakuje. "Odbornica je povedala, da je vprašanje izgubila in zato ni mogla odgovoriti... Dala sem ji fotokopijo in sedaj pričakujem odgovor”. Romanova je tudi zatrdila, da te prošnje ni vložila nobena druga občina, "v resnici pa sem se informirala in izvedela, da je občina Zagraj naredila ta korak; nekatera tamkajšnja združenja žensk so predstavila projekt deželni upravi". Božidar Tabaj je med drugim opozoril na krožišče v Štandrežu, ki še ni dokončano in je slabo narejeno, sploh pa po načrtu, ki se ni niti ozrl na nasvete in zahteve krajevne skupnosti. Prav tako je neurejeno "megalomansko" krožišče pri mejnem prehodu Štandrež-Vrtojba. Tabaj je povabil Romolija, naj pride pogledat, da sam presodi. VValter Bandelj je spregovoril o sredstvih EZTS za slovensko narodno skupnost, pa tudi o sredstvih, ki so bila namenjena krajevnim skupnostim. Opozoril je tudi, da je v novem naselju ob cesti, ki pelje proti Ločniku, okrog 250 stanovalcev še vedno brez metana, razsvetljave in pločnikov. / DD Povejmo na glas Včliko dejanje Renza Češčuta Pred nekaj tedni smo se poslovili od Renza Češčuta, ki smoga še posebej v njegovem kraju dobro poznali. Poznali kot nekoliko posebnega človeka, redkobesednega ali v pogovoru zelo temeljitega, na njemu lasten način odmaknjenega in pravzaprav nekako izven nas. Bil je bolj podoba kot oseba, ki bi nekomu pripadala, in kot taka zelo izrazita in v svoji nenavadnosti nadvse prijazna. Zgodilo pa se je v življenju tega človeka nekaj, kar se zdi, da je bilo pozabljeno ali prekrito z leti in desetletji, ki mu sicer niso prizanesla. In to, kar se je zgodilo vnjegovem življenju, bolje, kar je on storil, nikakor ne more in ne sme biti zamolčano. Bili bi osiromašeni za nekaj velikega in upravičeno nam bi v svojem spominu on to zameril. Bili bi obeleženi s krivdo zato, ker bi prepustili neusmiljeni pozabi nekaj tako lepega in pomembnega. Zgodilo se je to pred dobrimi tremi desetletji, ko se je na skupinski izlet na Dunaj odpravila tudi Renzova teta Angela, neskončno prijazna preprosta ženica, ki je imela tedaj okrog sedemdeset let. Naj se je zgodilo zaradi tega ali onega razloga, tega ni mogoče vedeti, skupina se je vrnila na Goriško brez Angele, ki se je očitno v velikem svetu izgubila. Ali je skupina obupala, da bi Angelo našla, ali je bila prepričana, da je šla njihova sopotnica močno po svoje in je takšne, kakršna je vsa raztresena bila, nebo mogoče najti, ali je zaupala dunajski policiji, da jo bo slej ko prej našla, končno vse to ni pomembno, pomembno je, da se Angela ni vrnila. In ko je naš Renzo to izvedel, si ni dal mi- ru, skoraj gotovo je člane izleta spraševal, kje so nazadnje bili in od kod so se proti domu odpeljali, in tudi to ne bi bilo nič posebnega, saj tudi nas zanimajo okoliščine, ki so kdaj botrovale naši nesreči. Posebno, enkratno, čudovito in veličastno je to, da je Renzo nemudoma sedel v svoj avto in se odpeljal na Dunaj. In v parku nedaleč od kraja, kjer so se izletniki pred odhodom mudili, je našel Angelo, ki je sedela na klopi in čakala, ali pa niti ni več čakala in se je samo bala in bala. Renzo jo je živo in zdravo srečno pripeljal domovin tako se ta naša oziroma njegova lepa zgodba konča. O zgodbi se je seveda govorilo, polagoma pa so jo, kot se vedno dogaja, prekrili drugi dogodki, ki jih nikoli ne zmanjka, saj stalno prihajajo novi in na ta način je tudi zgodba o Renzu in Angeli postala navadna in z vse manj leska najnovejše novice. Šele Renzov odhod jo je ponovno obudil, medtem ko je Angela odšla od nas že pred petindvajsetimi leti. Ob njegovem odhodu je ta zgodba oživela, je oživelo to veliko dejanje, ki ga nikakor ni mogoče pozabiti. To pogumno dejanje za sočloveka, to takojšnje dejanje, ki se ne razblini v brezplodnih mislih, ampak deluje, ukrepa in rešuje. Rešuje. Hvala ti, Renzo, za to, kar si storil, iskrena hvala. In množica ljudi tvojega kraja in tudi od drugod je vse razumela in se je poslovila od tebe v tako velikem številu, da je bil tvoj odhod pretresljiv in istočasno enkratno tolažilen. Janez Povše Veronika Martelanc REGHNEAUTC vietmo VUCCESSO ainon addett! ai lavo^____ ummM Msgr. Franc Bole, direktor Ognjišča o največjem katoliškem mediju v Sloveniji "Vedno bomo pozorni na znamenja časov" Msgr. Franc Bole je legenda slovenskega časnikarstva. Direktor in soustanovitelj revije in radia Ognjišče je avgusta letos praznoval visok življenjski jubilej. Ob osemdesetletnici mu je čestital tudi papež Benedikt XVI., z intervjujem pa mu voščimo tudi prijatelji Novega glasa. Njegovo zgodbo in zgodbo Ognjišča si velja zapomniti, ker je od samega začetka v koraku s časom! Začniva kar osebno. Oče mi je pripovedoval o dedu Ivanu Sčeku, s katerim ste v povojnih letih ob katoliških vrednotah oživljali Koper. Kako je bilo takrat v tem prostoru? Vašega nonota se seveda spominjam, saj je vodil zbor v stolnici in pod psevdonimom Štefan Kovač objavljal pesmi s cerkveno vsebino. Koper je doživljal velike politične spremembe, predvsem potem, ko so optanti od leta 1954 odhajali v Italijo. Pred tem so maše bile v italijanščini, nato pa so koprsko župnijo prevzeli frančiškani in začeli slovensko bogoslužje. Leta 1960 je začel delovati kaplan Bojan Ravbar. Bil je zelo priljubljen med mladino, najmlajšeje motiviral, jih vodil na tabore, tako da so se mnogi približali veri. Pomislite, da je bilo takrat v Kopru tudi po IZOprvoobhajan-cev. Takrat ste vi bili še v Postojni... Tako je in z Bojanom sva imela sorodne probleme. Srečevala sva se z mladino in njihovimi težavami. Na pogovore v Koper sem nekoč prinesel idejo, da bi začeli izdajati časopis za mlade. Veliko problemov so imeli in pri verouku nam jih ni uspelo vse reševati. Leta 1965 smo se odločili za izdajanje Farnega Ognjišča, nekakšnega župnijskega lista za Postojnsko in Koprsko, prva številka je izšla 18. aprila. Besedilo smo pripravljali v Postojni, ker nam je pomagal podka-plan, slavist in jezikoslovec z enciklopedičnim znanjem Silvester Čuk. Z nami je še danes. Nobena tiskarna ni hotela tega sprejeti v tisk, zato smo prvo leto, trmasti, kot smo bili, izdali 1300 izvodov na domačem ciklostilu. Veliko potrebe in žeje je bilo po tovrstnem branju, tako da smo že leta 1966 v Kopru našli tiskarno in s tem razširili domet na celo Slovenijo. Naklada revije Ognjišče je silovito rasla, od 5 tisoč izvodov smo konec leta dosegli 20 tisoč, v dveh letih tiskarna ni več zmogla zdržati naklade, zato smo se s 40 tisočimi izvodi premaknili v Ljubljano, kjer so nas sprejeli zaradi donosnosti. Nekaj spominov iz študijskih let. Italijansko semenišče sem štiri leta obiskoval na Reki, nadaljeval pa sem v hrvaščini v Pazinu. Kljub temu da se vse življenje ukvarjam z mediji, nisem presedel niti ene šolske ure v slovenskem jeziku. Na srečo sem veliko bral, Župančiča in Gregorčiča sem imel rad, obdelal sem Ušeničnika in Kocbeka. Kljub temu da sem glede slovenščine samouk, nam je leta zatem celo Mladina priznala, da imamo na Ognjišču najlepšo slovenščino z najmanj tujkami. Kako ste izbirali vsebine in tematike za Ognjišče? Od nekdaj smo delali z mladino in slutili smo, kaj potrebuje. Mladina ne potrebuje pridig, ampak čim več zgodb iz življenja. Ognjišče smo osnovali na tem, na domačih ljudeh, resničnih zgodbah, življenjskih zgledih, tematikah iz tujine, ki spodbujajo mlade. Nobenih pridig, nobenega filozofiranja in uvodnikov, zato pa veliko primerov iz življenja. Gostili smo zanimive posameznike, in-tervjuvali invalide, kar je bilo odlično sprejeto. Mladi so župnike hodili spraševat, ali ni še izšla nova številka Ognjišča, medtem ko je bila Družina zanje neprivlačna. Mladina je bila žejna verskega znanja in tovrstnih vsebin, potrebovali so gradiva za branje, ki pa danes vidno peša. Razvoj Ognjišča se je povzpel celo čez 80 tisoč naklade... V nekaj letih smo preko 80 tisoč izvodov prišli do 104 tisoč, kar je naša največja naklada nasploh. Sledilo je številkam primerno računovodstvo, ekipa in predvsem sodelavci. Na srečo smo dobili prave. Kdo so stebri časnikarstva na Ognjišču? Z Bojanom Ravbarjem sva topot začela, gotovo pa ne bi nič naredil brez pravih ljudi. Silvester Čuk skrbi za slavistično plat mesečnika in knjižnih izdaj, z njegovim znanjem in ljubeznijo do jezika gojimo dobro slovenščino. Pridružil se nam je Božo Ru-stja, ki je bil prej kaplan v Sežani, danes pa je odgovorni urednik. Z nami je stopil takrat, ko smo začeli izdajati knjige z evangelijem, berili, pesmimi, da bi ljudje lažje spremljali liturgično dogajanje. Publikacije 'Molimo s cerkvijo" danes še mnogi uporabljajo ob maševanju, posvečenih in ljudskih praznikih. Veliko je pisnih sodelavcev, po računalniški revoluciji smo se okrepili tudi z vrhunskimi tehničnimi strokovnjaki, oblikovalci in grafiki, s katerimi je Ognjišče samostojno. Knjige so zato poceni, mi pa lahko čim več stopimo med ljudi. Še nekaj besed o začetnem vzdušju in delovni vnemi v jugoslovanskem kontekstu, prosim. Kako ocenjujete razvojno parabolo do današnjih dni? Bili smo trn v peti našim oblastnikom, predvsem zato, ker se je časopis ukvarjal z mladimi. Starejšim so dovolili hoditi v cerkev, mlade generacije pa so sistematično "vzgajali" proč od nje. Na vse načine so se trudili, da bi onemogočali časopis z verskim predznakom, ki so ga mladi radi brali. V Postojnskih letih sem bil zaprt in ustrahovan, a ugotovili so, da me to samo še bolj spodbuja k resničnemu delu med ljudmi. Najprej smo imeli težave s tiskarno, kasneje so Ognjišče blatili v šolah, revije večkrat zaplenili, dolga leta prepovedali prodajo v kioskih. Na srečo smo Ognjišča prinesli ljudem na dom tudi preko zaslužnih župnikov, ki so razpečevali pakete. Še danes 60% naroč- nikov prejema Ognjišče preko župnijskih uradov. V prvih časih je bil problem stik s svetom: z veliko težavo sem dobil potni list ter prepustnico za čez mejo. Želeli smo videti, kaj drugi delajo, brati tuje časopisje je bilo v Sloveniji težko. Famiglia Cristia-na nam je bila takrat za vzor s svojim milijonom 700 tisoč naklade. Približali ste se mladim, denimo z intervjuji in objavljanjem njihovih pisem. Zgledne vsebine smo posredovali na pravilen način. Približali smo se bralcem s temami iz življenja, še danes je veliko prostora, namenjenega pogovorom. Namesto filozofiranja v uvodniku smo odprli prostor za pismo meseca, po zgledu Famiglie Cristiane. Dobrih stvari se lahko nalezemo. Nikoli pa nismo poceni prevajali iz tujega tiska, kot je delal marsikdo. Vse naše pisanje je bilo izvirno in sad odločitev številnih sodelavcev. Ob pismu meseca je znamenita tudi vaša rubrika "Naši preizkušeni bratje in sestre". S pismi in z bližino invalidov smo ustvarili stike, ki so nam pokazali, kakšno je dejansko stanje med mladimi. Vsakdo iz svojih izkušenj rešuje probleme, za revijo pa so problemi bralcev zelo pomembni, saj omogočajo orientacijo. Na te probleme smo neposredno odgovarjali, to sem delal tudi sam kot urednik, drugič pa smo videli, kaj mlade resnično žuli, kje so v težavah, kje pa se počutijo dobro. Pisni stik z mladimi je bil odločilnega pomena. Sodelovanje z invalidi je obrodilo celo tradicionalno romanje invalidov in ostarelih na Brezje. Tretja sobota v juniju je tudi uradno postala dan bolnikov. Objavljali smo pisne prispevke veroučnih skupin, zelo uspešno je bilo objavljanje romanov v nadaljevanjih. Prave izbire so potrdili bralci, ki so spraševali po novi številki, da bi lahko prebrali, kako se zgodba nadaljuje. Danes se poleg mladih oglašamo družinam, čemur prilagajamo tudi vsebino. Kaj je prinesla osamosvojitev? Z osvoboditvijo Slovenije smo mislili, da bo naklada rasla, medtem ko se je medijski prostor tako nasičil, da so izdane številke močno padle. Poplava sporočil je neizbežno raztreščila bralstvo, kljub temu pa je Ognjišče v absolutnem pomenu še vedno najbolj bran mesečnik v Sloveniji. Danes smo pri 50 tisoč naklade, kar je za dvami-lijonski narod velik uspeh. Problem čutimo v tem, da mladi premalo iščejo. Njihovo pozornost sta očarala televizija in internet, za branje ostane malo časa. Naša preizkušnja je premostiti nezainteresiranost mladih za ideale, kot jim pravimo. Vera brez idealov pa je, seveda, brez smisla. Ognjišče se prilagaja novim časom... Novembra 1994 smo z dvema studioma v Kopru in Ljubljani začeli po vsej Sloveniji oddajati Radio Ognjišče, ki je od leta 1997 slišen po vsem svetu preko spleta. S svojim oddajanjem 24 urna dan je gotovo najbolj vpliven katoliški medij pri nas. Brez Ognjišča ne bi bilo Radia Ognjišče, z obema pa rastejo bogate internetne strani, polne informacij in dodatkov, npr. filmskih. S časi gremo naprej: kdor se ustavi, je pogubljen. Poskus televizije TV3 ni uspel. TV3 je bil poskus, da bi Cerkev tudi na tem področju dobila svoj prostor. Pravijo, da je televizija sedemkrat dražja od radia, TV3 je naletela na problem financiranja, ki pri tem mediju prvenstveno izhaja od oglaševanja. Oglasov niso dobili, ker so bila največja podjetja v rokah lastnikov, ki Cerkve ne podpirajo. Nekdanji komunisti so se prelevili v menedžerje, potem pa vemo, kaj je bilo s tajkuni. Sedaj obstaja poskus internetne televizije Exodus TV, ki pa je v težavah. To pa ne velja za Založbo Ognjišče. Ob prvih številkah mesečnika Ognjišče smo že začeli tiskanje prvih knjig. Omislili smo si zbirki Žepna knjižnica Ognjišče in Mala knjižnica Ognjišča. Potrebe po verskem čtivu je bilo ogromno. Uspešna je bila že prva knjiga Življenje papeža Janeza XXIII. Dobrega, bralci veliko povprašujejo po romanu Pesem dveh src, preko osem izdaj je doživel npr. Dnevnik Ane-Ma-rije Michela Quoista, ogromno nemških in francoskih romanov je izšlo s 30 tisočimi izvodi naklade in številnimi ponatisi. Kako pa je s knjižnimi izdajami danes? Vsaka knjiga danes izide v mnogo nižji nakladi, izdajamo pa veliko več kot nekoč, ker je priprava na tisk z računalniki poeno- stavljena in cenejša. 20 knjig in ponatisov na leto ne zmanjka. Velik uspeh dosegajo kratke knjižice svetovnih avtorjev, ki jih za naš trg prireja Božo Rustja. Usmerili smo se tudi v literaturo za otroke, ker smo na tem področju čutili pomanjkanje. Uspeva nam obdržati nizke cene, knjige pa so prijetne za branje in oko, pograbijo jih predvsem ob božičnih praznikih. Ognjišče že vrsto let domuje v Kopru in Ljubljani... Prostori ob koprski škofiji so nam zelo dragoceni, lani smo jih obnovili in posodobili ter dodali tudi lastno knjigarno. Prodajna mesta imamo še v Kranju in Ljubljani, kjer domujejo radio in pisarne. Z našim delom, knjigami in nabožnimi predmeti skušamo priti do ljudi in jim tako pomagati na njihovi življenjski poti. Spregovoriva o Poštnem predalu dobrote. S tem zametkom Slovenske Karitas ste pri Ognjišču začeli karitativno delovanje, ki je bilo takrat z zakonom prepovedano... S to rubriko smo uvedli karitativno organiziranje Slovencev, ki ga takratna oblastni dovoljevala. V Ljubljani smo si pomagali s kombijem, ki je revežem in potrebnim župnikom prenašal oblačila, pohištvo in druge življenjske potrebščine. Slovenska Karitas je bila prej mednarodna, kot pa državno priznana, kar smo dosegli šele ob osamosvojitvi. Ker sem imel na tem področju veliko izkušenj, sem tri leta kot direktor vodil njeno delovanje. Čeprav se Ognjišče na srečo s tem ne ukvarja, vas lahko vprašam za komentar politične situacije v Sloveniji? Vzdušje danes ni najboljše. Ko se je slovenski človek ravno postavil na noge, ga danes na tla potiskajo recesija in globoke afere. Obljubljali so, da bo komunizem sestopil, dejansko pa je le stopil v tovarne, da bi si veljaki pobrali čim več materialne moči. Škoda, da je slovenski narod tako polariziran in neenoten. Imamo globoke verske korenine, mediji pa danes tega ne upoštevajo. Spremeniti moramo to, kar lahko spremenimo, sprejeti pa tisto, česar spremeniti ne moremo. Pri Ognjišču smo vedno bili in vedno bomo pozorni na znamenja časov, kot nam je priporočal Jezus. Vedno bomo odkrivali nove medijske možnosti in sledili sodobnim "tabličnim" težnjam. Prisotni smo na spletu, pred kratkim je izšla brezplačna knjiga v digitalni obliki. Biti v koraku s časom ni enostavno, a nam ne manjka volje in sposobnih ljudi. Upajmo, da ne bomo zamudili nobene priložnosti. Jernej Šček V Grudnovi hiši v Nabrežini se je v ponedeljek, 17. septembra, na povabilo deželnih svetnikov Igorja Gabrovca in Igorja Kocijančiča zbrala skupina izvoljenih upraviteljev slovenske narodnosti, da bi skupno razmišljali o vladnem predlogu glede ukinitve oz. zmanjšanja števila pokrajin. Ta poteza bi globoko prizadela slovensko narodno skupnost, ki je na ravni goriške in tržaške pokrajine trdno prisotna v obeh skupščinah. Temeljnega pomena bo prihodnje stališče dežele FJK. Več prihodnjič. ? 20. septembra 2012 Kristjani in družba Prva številka otroške revije Pastirček Spet v šolo z dobrim prijateljem Brezskrbni počitniški čas se je žal iztekel. Šolska poslopja so se zdramila, ker so se vanje spet razigrano vrnili šolarji. Z njimi se je med šolskimi klopmi spet pojavil njihov prijatelj Pastirček. Kljub temu da je v letošnjem šolskem letu stopil v 67. letnik, je iskriv in poln drobnih življenjskih modrosti, ob katerih bodo mladi bralci bolj samozavestno stopali po poti zorenja. S svojo prvo letošnjo brezplačno številko vabi šolarje, naj postanejo njegovi bralci in naročniki. Njegovo povabilo ob koncu šolskega leta, naj pošljejo čim več pisanih, domišljijsko bogatih risbic za novo naslovno stran, je padlo na zelo plodna tla. Na Pastirčkovo uredništvo je prispelo 978 (!) risbic iz zamejskih šol, Slovenije in z drugih koncev Evrope. Največ so jih poslali učenci iz OŠ Špeter (126). Vsem pridnim risarjem iskrene čestitke! Pastirček je obljubil, da jih bo čim več objavil. Risbic je bil zelo vesel, komisija pa je bila v veliki zadregi pri izbiranju najlepše. Odločila se je za simpatičnega netopirja z na široko razprtimi očmi in krili, kot da bi hotel pri priči odleteti proti novim obzorjem. Narisal ga je Davide Podorieszach, 4. A OŠ Špeter. Dve drugi nagradi sta prejeli Mija Škerlavaj, 3. r. OŠ Bevk, Opčine, in Dorotea Giugo-vaz, 3. r. OŠ F. Venturini, Bolju-nec; dve tretji nagradi pa Samuel Nali, 4. r. OŠ P. B. Domen, So-vodnje ob Soči, in Anna Battistel, 4. r. OŠ P. Voranc, Doberdob. Noel Boneta, 4. r. OŠ J. Jurčič, Devin, Janiki Cingerli, 3. r. OŠ F. Erjavec, Štandrež, Isabel Bracco, 3A OŠ A. Černigoj, Prosek, Martin Trevisan, Doberdob, Nastja Ferluga, 2. r. OŠ K. D. Kajuh, Bazovica, in Vida Cotič, 4. r. OŠ Vrh Sv. Mihaela, so si zaslužili javno pohvalo. Pastirčkov dinamični urednik Marijan Markežič želi, da bi otroci pridno uporabljali Pastirčka in po lastnih vzgibih dopolnili njegove ilustracije, saj šele tako bo zablestel v najlepših barvah. Prispevke za septembrsko številko so napisala Pastirčkovim bralcem že znana peresa; skozi vse leto bodo prisotna v tej otroški reviji, ki jo izdaja Zadruga Goriška Mohorjeva. Pesmica ABC solata je duhovita spodbuda V. T. Arharja za začetek šolskega leta. Ilustracijo zanjo je prispevala Zlata Volarič, tudi avtorica risbice, ki spremlja poučno basen Janeza Trdine Pomisli, preden storiš, o modri lisički in zaletavem medvedu. Poleg te je še basen Ne podcenjuj izkušenj, o mali lisički, ki ni upoštevala modrega nasveta izkušene lisice. Novo rubriko Drobci davne zgodovine so za znanje in spomine prispeva dvojica Berta Golob in Marjan Manček. Tokrat predstavljata sv. Mo-desta. Pastirček se bo tudi letos ob pomoči Ane Rupil in Danile Komjanc zaustavljal ob rastlinah in našteval njihove vrline. Prva na vrsti je leska, ki daje sladke lešnike. Štiri strani z velikimi ilustracijami in črkami, ki jih pripravljata Danila Komjanc in Tatjana Ban, so na- menjene najmlajšim bralcem. Mariza Perat s svojimi zgodbami spodbuja k branju in domišljijskemu poletu. S Tomažkom bodo otroci odšli v "strašljivo" deželo lutk. Vrnila se je tudi Dojenčica, s katero se mali bralci zlahka istovetijo. Njene dogodivščine piše Barbara Rustja, ilustrira pa jih Svetlana Brecelj. Pastirček bo seveda še naprej skrbel za duhovno "hrano" svojih prijateljev. Walter Gru- dina jim bo z besedo razkrival zgodbe Sv. pisma, Paola Bertolini pa s čopičem. Stric Maks, ki nadvse ljubi domovino in njene nam bližnje kraje, bo še naprej - po nasvetih Marijana Markežiča - vabil na izlete v odkrivanje lepot, ki jih večkrat ne opazimo, čeprav so nam tako blizu. Tjašo in Pastirčka ter tržaške prijatelje je popeljal na Goče, strnjeno naselje na griču med vinogradi blizu Štanjela oz. Vipave, pa še do cerkvice Marije Snežne na Obeluncu (409m) in do Erzelja ter naselja Tabor. Ker je Pastirček veseljak in rad poje, bo tudi letos ponujal vedre pesmice in notne zapise, da jih bodo šolarji lahko zapeli med urami glasbene vzgoje. Za začetek je izbral Pastirčkovo himno Dornika Krta in narodno Jaz sem muzikant. Otroci se bodo lahko z novimi in starimi prijatelji šli skupinskih iger, ki jih zanje piše Hema ob ilustracijah Polone Kosec. Pastirček se rad posladka: tokrat se je s češpljevimi cmoki, katerih recept predstavlja bralcem. Pastirčkovo notranjo stran platnice bo še naprej s svojo obupno makaronšči-no "kazil" nemarni Pacek Wal-terja Grudine in čakal na popravke marljivih učencev. Središčne strani so namenjene malim dopisnikom in risarjem. Med septembrsko pošto so tudi tri velike barvne fotografije s tabora goriške W v Srednjem nad Kanalom in iz poletnih središč v Štan-drežu in Srečanja v Zavodu Sv. Družine. Do 25. septembra Pastirček pričakuje pisano pahljačo spisov in vtisov s počitniških dni. Mali pisci, kar veselo na delo! ne Vi sprašujete, duhovnik odgovarja Andrej Vončina Ali ni nevarno, da se krst razvrednoti, če ga preveč "širokosrčno" podeljujemo? Mnogi starši ga namreč imajo za nekaj precej samoumevnega ali ga želijo zaradi neke tradicije, morda vraževerja... V tem oziru velja najprej povedati, da imamo danes na krst priprave, ki jih nekoč ni bilo, kjer skušamo predstaviti staršem vsebino tega zakramenta, pa tudi krščanskega življenja. Seveda obstaja vedno nevarnost, da starši pridejo na priprave nekako “zaprtega srca", da pač zgolj zdržijo na teh predavanjih, kakor tudi na krstu samem, potem pa naredijo po svoje, kakor bi ne obljubili ničesar. V kar nekaj primerih je to znamenje pomanjkanja vere, pomanjkanja tistega "pogleda čez", ki ga vera zagotavlja. Le tako lahko razumemo te obljube pred samim Bogom “s figo v žepu". Vsi zakramenti imajo dve razsežnosti: da delujejo sami po sebi (ex opere operato) in, da delujejo tudi po dejav- nem sodelovanju tistega, ki ga je prejel oz. tistih, ki so, v primeru krsta, sprejeli odločitev vimenu krščenca (ex opere operantis). Krst podeljujemo v veri staršev, na njihovo besedo. Čepa te vere ni, potem krstne deluje v vsej svoji polnosti, ampak zgolj sam po sebi. Kot smo zadnjič videli, imajo starši pravico, da se odločijo za krst, toda vsaka pravica predpostavlja najprej dolžnost. V “dobi pravic" smo na dolžnosti kar malo pozabili. Kakor je don Camillo lepo odgovoril don Chichlju, ko mu je ta govoril o pravicah: “Pred Bogom ljudje nimamo nobenih pravic, ampak samo dolžnosti". Če na to pozabimo, potem Cerkev postane neki servis, pa tudi Boga - oz. bi lahko zapisali z malo začetnico, ker Bog postane neki naš malik, ki ga preoblikujemo, kakor nam najbolj ustreza -napravimo za neki avtomat. V Cerkvi seveda nikogar v nič ne silimo, kakor tudi nimamo neke policijske službe, da bi preverjala, kako ljudje svoje obljube dejansko izpolnjujemo, vsakdo pa, ki pred Bogom nekaj obljubi, ima "moralno dolžnost", da se obljubljenega tudi drži, sicer je bolje, da ne izreka nikakršnih obljub, zlasti ne pred Bogom. Pri krstu namreč starši in botri obljubijo, da bodo tudi sami versko vzgajali otroka, pa tudi, da mu bodo za zgled v ver- skem življenju. Ce potem otrok pride k verouku, ker ima pač “pravico" do njega, pa še osnovnih molitev ne zna, je to odgovornost staršev in botrov, ki ga tega niso naučili, niso mu pa tudi pokazali, da je vera zaupljiv odnos z Bogom. Potem pa otroci vse skupaj pojmujejo kot nekaj, v kar so primorani, kar so dolžni storiti iz neke ne natančno določene tradicije ali ne vem še česa. Nič čudnega ni, da se marsikdo potem upre, svoje starše krivi za to, da je moral hoditi v cerkev in k verouku, krivi Cerkev in duhovnike za krivico, ki se mu je zgodila. Lahko bi rekli, da je to neke vrste versko nasilje, česar zagotovo ne moremo podpirati. Praktično vsako leto moramo posredovati pri komu izmed staršev, da bi svojega otroka ne silil več hoditi k verouku, ker nima doma nobenega zgleda. Nima smisla izgovarjati se na razne “none", ki so prisilile v to, da krstimo otroka, ker je to vselej odločitev staršev. Pri krstu seveda dobimo na razpolago pravo orožje za to, da se borimo proti grehu in proti zlu, nas pa mora nekdo naučiti to orožje tudi uporabljati. Če nas doma tega ne naučijo, potem kdo nas bo? Zdi se, da je bolje počakati - v teh primerih, da ne bo pomote - na odraslo dobo, ko se sami odločimo za prejem zakramentov. Msgr. De Antoni v Zavodu Sv. Družine Iskrena hvaležnost V nedeljo, 16. septembra, se je odhajajoči goriški nadškof Dino De Antoni želel zahvaliti sestram in sodelavcem Zavoda Sv. Družine za vsestransko trinajstletno dragoceno pomoč z daritvijo sv. maše. Prisrčno hvaležnost nadškofu je s svojo prisotnostjo in sodelovanjem pri maši izrazilo veliko ljudi v polni kapeli. V zraku je ves čas bilo čutiti obojestransko navezanost. Nadškof je sestram izročil lesen relief s podobo Sv. Družine. Po maši je vzgojiteljica Mirjam Pahor (alt) s svojo glasbeno Foto P. Spazzapan skupino presenetila nadškofa s koncertom komorne klasične glasbe (Charpentier, Handel, Vivaldi in Galuppi). V tistem času so nadškofe naslavljali s "knezi". Ob zahvali umetnikom je naš nadškof poudaril, da se še nikoli ni tako počutil v vlogi "kneza" kakor ob tej glasbi. Baročno glasbo so doživeto izvedli še: Marjetka Lužnik (sopran), Doris Kodelja (flavta), Tina Grego (violina), Eva Dolinšek (čembalo) in David Šuligoj (kontrabas). Prijetno prijateljsko vzdušje med prisotnimi je velo še pozno pod večer. Vsako tretjo nedeljo v mesecu septembru poteka na Mirenskem Gradu praznovanje godovnega dne Žalostne Matere Božje, ki ji je posvečena tamkajšnja cerkev. Praznovanje letošnje Kvaternice bo hkrati tudi začetek praznovanja stoletnice prihoda lazaristov na Mirenski Grad. V ta namen se bo ob letošnji Kvatrnici zvrstilo kar nekaj dogodkov: - 21. septembra, ob 20. uri sakralni koncert, na katerem bodo nastopali: Zdravko Perger - bariton, Gregor Klančič - orgle, Zoran A. More - dramski igralec - 22. septembra, ob 19. uri mladinska maša, ki jo bodo oblikovali mladi z Grada v sodelovanju z mlajšo skupino Vipavskih Tamburašev, po maši bo procesija z lučkami in pete litanije Matere Božje; ob 20.30 odprtje razstave F0T00K0 MLADIH v dvorani Gnidovčevega doma - 23. septembra KVATRNICA na Mirenskem Gradu in začetek praznovanja stoletnice prihoda lazaristov na Mirenski Grad 2013 Svete maše: - ob 7.00 sveta maša s petjem - ob 10.00 slovesna maša župnije Miren - ob 15.30 pete litanije Matere Božje -ob 16.00 sveta maša, ki jo bo vodil goriški apostolski administrator Dino De Antoni s somaševanjem domačih in okoliških duhovnikov, slavnostni nagovor bo imel koprski škof Jurij Bizjak.________________ Propad Cerkve V vseh časih zgodovine je imela Cerkev preizkušnje Zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca spoštujem, čeprav se z marsičim, kar napiše, ne strinjam. Do tega imam pravico, kot ima on pravico nestrinjanja s stvarmi, ki jih ne odobrava. To je normalno miselno komuniciranje, ki ga moramo spoštovati pa tudi upoštevati. So ljudje, ki imajo določeno znanje na določenem področju, za katero smo jim hvaležni in za to tudi zaslužijo pohvalo. Prav tako tudi priznam, da sem prebral kar nekaj Pirjevčevih del, čeprav se z vsem, kar je napisal, ne strinjam - le kdo pa se z vsem?! Cenim pa ga, ker bo zanamcem zapustil kar lepo bero, čeprav bodo zanamci ob branju njegovih del, če bodo brali tudi s svinčnikom v roki in ne samo z očmi - tega branja mlajši rod skoraj ne pozna več! -velikokrat marsikje naredili en ali več vprašajev. Njegovi zapisi pa tudi pogledi na Cerkev so velikokrat, ne vedno, vsaj zame, napačni. Priznam, opiše stanje, spodrsljaje, napake pa tudi nepotrebna ribarjenja, ki so in bodo v Cerkvi sami. To je dobro, vendar se take stvari dogajajo tudi drugod, ni pa nobena ovira ali zapreka, da se o njih ne bi pisalo, če gre za Cerkev. Končno pa, zakaj bi moral neverni vedeti, kaj je "zakuhal" Bog, na katerega on nič ne da, in kaj njegovi podaniki? In če ne veruje v Boga, je logično, da ne razmišlja o Cerkvi kot božji ustanovi! To je dokaz, da je Cerkev tudi človeška ali da je v Cerkvi tudi človeški element. Ta je bilo in bo! Ne smemo pa pozabiti, da je Cerkev tudi božja. To pa premalo upoštevamo, ker nihče od nas ne ve, kakšne klance in ovinke v tej ljubi, pa tudi naši slovenski Cerkvi dopušča ali pa celo postavlja Bog. To so s preprosto besedo preizkušnje, skozi katere mora Cerkev v vseh časih svoje zgodovine, kar velja tudi za sedanji čas. Ali slovenska Cerkev res propada? Če površno pogledamo, da! Kup afer, ki so nastale po človekovi zaslugi. Tega nihče ne zanikuje. Vendar so te afere v glavnem lokalne, razen finančne, ki se je dotaknila vse države. Vsaka škofija se je in se bo spopadala tudi s človeškim elementom. Kjer smo ljudje, so tudi problemi in vsaka škofija jih po svojih zmožnostih skuša reševati. Napačno pa je te probleme napihovati in prikazovati, kot da je Cerkev samo to, vse ostalo pa ni nič! V Cerkvi so tudi dobre stvari, kar nekaj jih je, obstajajo pa tudi slabe in te se morajo rešiti čim prej. Pri tem pa pomagajmo vsi, ker tu ne gre samo za vero ve-tujočih, ampak tudi za narod sam, saj so verni tudi del naroda. Če pa želimo priti do tega spoznanja, je potrebna, ne glede pri kom, kultura srca. Prepričan sem, da je velika večina slovenskih cerkvenih voditeljev pripravljena priznati, česar že niso, napake in skupaj iskati pot iz vsega tega. Blatenje in podtikanje vsevprek, še zlasti iz sredstev družbenega obveščanja, pa prikazuje nekaj, kar nam vsem ni v čast. Zapisi so v glavnem pisani privoščljivo, ne pa objektivno. V tem je jedro vsega tega. Prevladal je gon po osebni uveljavitvi, kar nekateri strokovno upravičujejo z raziskovalnim novinarstvom. V Spieglu so zapisali: "Naši raziskovalni novinarji stikajo tudi po tem, katero znamko parfuma ima v torbici naša Angelca (Angela Merkel) in če ni doma pozabila šminke". Še huje si je privoščila španska revija: "Pod raziskovalnim novinarstvom pojmujemo nekateri raziskovanje, kakšne spodnjice nosi ta in ta dama; so roza ali rdeče barve". - Tako zdrknemo na zelo nizko stopnjo, na kateri se res ne moremo več pošteno pogovarjati. Končno, komu služi takšno pisanje? Da, služi nekomu! Ne prezrite! S takšnim informiranjem nas določeni pisuni skušajo še bolj razdvojiti, kot smo! Zakaj pa se to počenja? Odgovor prepuščam vam! Zase ga imam! Ambrož Kodelja Mirenski Grad Foto P. Spazzapan NOVI ~w--pr • • • • -i y-| glas Kristi am m družba S1. strani Veselite se... To so besede duhovnika Gregorja Kuneja, voditelja društva SKAM, glavnega organizatorja dogodka: "Veseli nas, da je Stična mladih kot enodnevni dogodek prerasla ta okvir in da se razvija in širi ter se krepi v tem, da postaja celoletno dogajanje". Kakšno je resnično stanje mladih v slovenski Cerkvi? Je teh "več kot 5000" res vsako nedeljo pri maši? Se resnično zavedajo in čutijo, kdo podarja tisto pravo veselje, da je to Gospod Jezus Kristus? Celjski škof Lipovšek je na tiskovni konferenci izrazil prepričanje, da tovrstna srečanja pomagajo pokazati pot do resničnega veselja. V določeni meri goto- vo, saj je duhovnik Janez Rus v nagovoru pri maši, kjer je podal tudi svojo življenjsko zgodbo, lepo poudaril, kako iskati pravo ve- selje: "Kaj delaš v svojem življenju pa ob tem nisi vesel? Kaj delaš? Kaj delaš vsako dopoldne, vsak dan, ko greš v šolo, ko se vračaš iz nje, ko si doma pri starših, ob popoldnevih, kaj delaš za vikende, kaj delaš na interne- tu, kaj delaš s svojimi elektronskimi napravami, računalnikom? Ob vsem tem nisi vesel! Jezus ti danes pravi pusti, pusti in splezaj dol, lahko je danes dan, ko je v tvoje srce prišlo odrešenje", je mladim dejal duhovnik Rus. "So prijatelji, ki so nam v veselje, in so takšni, ki nam v veselje niso. Če ti je tvoj prijatelj v veselje, ga blagoslavljaj, veseli se, in če ti ni, zakaj je tvoj prijatelj, zakaj ga ne zamenjaš? In če nimaš moči, da bi ga zamenjal, prosi Jezusa. Jezus, danes je dan, ko lahko najdem novo prijateljstvo". Povedal je tudi, da je sam tisti pravi mir in veselje dobil pri sveti spovedi, kar je poudaril tudi Pridmore v svojem pričevanju. Koliko pa mladi danes še izkoristijo to priložnost? To je zelo resno vprašanje, ker je v Stični, recimo, le nekaj odstotkov udeležencev izkoristilo to velikodušno ponujeno priložnost, če že govorimo o številkah. Podobno vprašanje se mi postavlja tudi ob sveti maši, kjer je sicer letos sodeloval poleg Stična banda tudi pevski zbor s kakimi petdesetimi pevci. To je namreč bila "posebna", "izredna" maša, z nekakšno crossover glasbo, takšno torej, v kateri je bilo pomešanih več različnih zvrsti glasbe. Bodo mladi prišli potem k maši tudi v svoji domači župniji, kjer bo "navadna" nedeljska maša? Je to res način, da bi mladi v globini vsaj malo doživeli, kaj je to sveta maša? Ni namreč težava biti katoličan tu, med somišljeniki, veliko težje je to v vsakdanjem življenju, kjer nam številka "5000 mladih v Stični" prav nič ne pomaga, saj predstavljamo manjšino, ki je kamen spotike za slovensko družbo. To je nekaj pomislekov in vprašanj, ki se mi ob tem porajajo. Seveda pa je vedno praznik, ko se mladi dobijo skupaj, ko pokažejo, da predstavljajo še kako pomemben del družbe, ki ga je treba jemati zelo resno. Si pa najbrž vsi želimo, da bi mladi kristjani, zdaj in ko odrastejo, bili v slovenski družbi "luč sveta", "sol zemlje" in "kvas družbe". Zato se ne ustavljajmo samo pri številkah, ki so pomembne, a le do določene mere. MIHIH Muzej krščanstva na Slovenskem Odprtje stalne razstave Rastoča knjiga Stična V prostorih Muzeja krščanstva na Slovenskem v cistercijanskem samostanu v Stični bodo v četrtek, 20. septembra 2012, ob 18.00, odprli stalno razstavo z naslovom Rastoča knjiga Stična. Slavnostni govornik bo predsednik Državnega sveta Republike Slovenije mag. Blaž Kavčič. Projekt Rastoča knjiga Stična V Sloveniji je veliko krajev, ki so zelo pomembni v znanstvenem in kulturnem smislu. Eden takih krajev je tudi Stična. S svojo cistercijansko opatijo in stiškimi rokopisi, Muzejem krščanstva na Slovenskem in dragocenostmi v njem, razstavami, zeliščnimi inovacijami, z delovanjem številnih društev in drugimi dosežki je postala znana po vsej Sloveniji in tudi širše. Kulturno in vsestransko duhovno bogat kraj bo od 20. septembra dalje plemenitila tudi stalna razstava Rastoča knjiga Stična, ki se bo pridružila Rastoči knjigi Slovenije (domuje v NUK- u), Rastoči knjigi naših izseljencev (domuje v preddverju Slovenske matice) in Rastočim knjigam v Trebnjem, Šentrupertu, Velikem Gabru in Brusnicah. Stalna razstava Rastoča knjiga Stična bo na enem mestu prikazovala bogastvo duhovnega snovanja kraja na Dolenjskem s knjigami, ki so jih napisali predstavniki kulture, umetnosti, gospodarstva in znanosti iz Stične in ki so pustile globoko sled v slovenski zgodovini. Avtorji so bili rojeni v Stični, so tu delovali oz. delujejo ali pa so o njej pisali oz. o njej pišejo. Zaradi omejitve s prostorom v vitrini bo predstavljen izbor knjižnih del. Razstavo bodo vsako leto obogatili z novimi avtorji in knjigami. Rastoča knjiga Stična želi biti mesto navdiha in ustvarjalnosti. Zlasti mladi naj bi se ob svojih pomembnih prednikih navduševali ter ob njih iskali moč in energijo za svojo strokovno in življenjsko pot. Rastoča knjiga Stična Prejeli smo Sprava dar mučencev Predzadnji uvodnik Novega glasa se dotika nekaterih aktualnih dogodkov, ki ta čas pretresajo slovensko Cerkev. S tem prispevkom bi rad omenil, da je možen tudi drugačen pogled na omenjene dogodke. Najprej nekaj besed o stilu članka. Katoliški glas in Novi list, prednika današnjega Novega glasa, sta bila pri nas doma od vsega začetka, tako kot je danes Novi glas. Z več desetletnim prebiranjem prednikov Novega glasa sem se navadil na določen stil obravnave tematik: preudaren, besede pretehtane, v sozvočju z neko mero zmernosti; zadnje čase pa večkrat to pogrešam, in ker Novi glas prodajajo tudi v stolnici, kjer nadškof govori "ex cathedra", to se pravi z avtoriteto Pastirja, se mi zdi, da je zelo pomemben tudi slog pisanja. Kot podlago za drugačen pogled na dogodke, ki so obravnavani v omenjenem uvodniku, bi citiral dva stavka iz Svetega pisma. Prvi se glasi: "Ne srdi se prosim, Gospod, če govorim še to pot! Morebiti se jih tam najde deset pravičnih". Rekel je: "Ne bom jih pokončal zaradi teh desetih" (Prva Mojzesova knjiga 18,32). Drugi: Pilat je Jezusa znova vprašal: "Nič ne odgovarjaš? Poglej, koliko reči te obtožujejo". Toda Jezus ni nič odgovoril (Marko 15,4-5). Začel bom z drugim stavkom. Kako je reagiral edini Pravični na obtožbe? Ni se branil. Glede časopisne kampanje in vsega, kar se govori glede kardinala Rodeta in škofa Urana, osebno me je najbolj prizadela njuna juridična obramba. Zgodovina nam lahko pove, kako je bilo mnogo posvečenih in neposvečenih ljudi obtoženih po nedolžnem; nekateri so se temu uprli, drugi pa so knvico sprejeli, ne da bi se branili, in so bili ob svojem času proglašeni celo za svetnike, ker so zaupali, da jih Bog brani. Stavek iz Prve Mojzesove knjige nam lahko pomaga razumeti, zakaj je slovenski narod tako razklan sam v sebi. Bog je iskal v Sodomi deset pravičnih, da bi lahko grešnemu mestu prizanesel. Danes išče med Slovenci določeno število pravičnih, to je tistih, ki se nasilju ne upirajo, ampak ga sprejmejo in tako se nasilje konča pri njih. Koliko pravičnih bi bilo treba, da bi se slovenski narod spravil sam s seboj, ne vem, skoraj zagotovo pa vem, da če se nebo dobilo zadostno število teh, nam bo Slovencem še trda predla. Če se ne motim, nimamo Slovenci niti enega uradno proglašenega svetnika razen svete Heme, ki je živela v Karantaniji okoli leta 900. Ali ni to za vso slovensko versko skupnost resno vprašanje. Kaj je temu vzrok? Nobenemu ne vsiljujem svojega pogleda na omenjeno vprašanje, želim samo izraziti svoje prepričanje. Takoj po vojni je, najbrž, Božja previdnost pripravila ljubljanskemu pastirju krono mučeništva, vendar jo je ta odklonil, kar je človeško razumljivo. Sv. Tomaž Akvinski pravi: "Kadar preti nevarnost čredi, vsak pastir duš mora biti pripravljen darovati svoje življenje". Če bi takrat škof Rožman sprejel mučeništvo, bi imeli danes, skoraj gotovo, mučenca svetnika; kar pa je še bolj pomembno, njegova žrtev bi pripomogla k spravi med Slovenci, kajti mučenci, s tem da sprejmejo nase zlo, ga istočasno uničijo. "Vzpostavil je mir in po križu spravil oba z Bogom venem telesu, ko je v svoji osebi uničil sovraštvo" (Ef. 2,16). Tako bi postal njegov spomin blagoslov za Slovenijo. Njegov beg pa je pustil za seboj razkol, ki še danes razdvaja Slovence. Prepričan sem tudi, da če bi slovenska verska skupnost sprejela dar vojnih in povojnih nedolžnih žrtev kot "gratia data", bi to goto- vo pomagalo, da bi se ta razkol prej zacelil. To trditev bom skušal osvetliti z naslednjim primerom. Pred časom sem gledal po televiziji prenos posvetitve neke nove katoliške cerkve nekje v južni Rusiji. Mislim, da je bil tamkajšnji škof, ki je odgovarjal na razna vprašanja. Karmi je ostalo v spominu, so bile nekako te besede: Bogu se moramo zahvaliti za desetin več milijonov nedolžnih žrtev nasilja, ker so "gratia data", in mi smo danes tu prav zaradi te "gratiae". Če pomislimo, kako se je čudežno zrušil sovjetski imperij, kako ni bilo nobenega klica po maščevanju ali po opravičevanju, bomo razumeli, kaj pomeni sprejeti "gratia data". Isto bi lahko povedal o kristjanih prvih stoletij. Tudi takrat so bila velika preganjanja, toda pri nobenem piscu tedanjega časa nisem našel nikogar, da bi koga obtoževal ali zahteval opravičila. Prav to je dalo moč Cerkvi, da je lahko v relativno kratkem času pokristjanila ves takrat poznani svet. Mislim, da se lahko ima za kristjana tisti, ki po meri, ki mu jo je Bog dal, posnema v vsakdanjem življenju omenjene kristjane. Če bo blaženi Lojze Grozde, ena od žrtev vojnega in povojnega nasilja, proglašen za svetnika, moje prepričanje morda ni tako zmotno. EmilRadetič uMi je odgovorno dejanje sedanje generacije prebivalcev Stične, ki jim ni vseeno, kaj se bo z nji- hovim krajem dogajalo v prihod-nje. Rastoča knjiga je več kot knjiga, je skrinja narodne zaveze, je duh, ki se nad časom dviga, je zvezda stalnica, ljubezen". Tone Pavček Rastoča knjiga je izviren slovenski projekt, ki ima korenine na Dolenjskem in veliko sporočilno vrednost za prihodnost. Njen idejni vodja je dr. Janez Gabrijelčič. Knjiga je za Slovence več kot samo pripomoček za večanje znanja in bogatenje duha. Ker do pred kratkim nismo imeli svoje države, nas je na poseben način povezovala, čeprav smo živeli v različnih državah. Že v preteklosti smo imeli zelo bogato književnost in tudi sedaj je dosti ljudi, ki v evropskih in svetovnih razsežnostih veliko pomenijo. Ponosni, celo navdušeni smo lahko nad svojimi predniki, ki so morali prenesti toliko gorja, vendar niso izgubili upanja in poguma. Slovencem knjiga predstavlja veliko več kot drugim narodom. Rastoča knjiga je spomenik knjigi. Projekt ni usmerjen samo v preteklost in sedanjost, ampak tudi v prihodnost. Želimo rasti in se razvijati, in to pospešeno. Slovenija naj bi postala inovativna družba in ne samo družba, ki se prilagaja. Z lastno državo smo vzpostavili še zadnje pogoje, da lahko v sodelovanju z drugimi narodi rastemo hitreje kot nekoč, ko smo bili pogosto zatirani, omejevani in celo obsojeni na propad. Kratke Delavnice molitve in življenja v Sloveniji Delavnice molitve in življenja, ki so se po zaslugi bratov kapucinov in br. Štefana Kožuha v Sloveniji pričele pred 18 leti, bodo v kratkem pridobile 11 novih voditeljev. Njihovo enoletno usposabljanje, ki je potekalo v Vipavskem Križu, se končuje s praktičnim preverjanjem. Voditelji prihajajo pretežno iz koprske škofije, njihove prve delavnice pa so se v začetku septembra pričele med drugim tudi v Sežani in na Kapeli v Novi Gorici. Na prvih treh srečanjih seje mogoče še pridružiti programu, kisicertraja 15 tednov. Kot nam je povedala lokalna koordinatorka za koprsko in ljubljansko škofijo Lojzka Bajc, seje po lanskoletnem obisku ustanovitelja br. Larranaga, ko je pri sv. Jožefu v Celju vodil seminar Izkušnja Boga, zanimanje povečalo. Zaradi aktualnosti nove evangelizacije tudi ponudba delavnic molitve in življenja v župnijah vedno pogosteje naleti na odprta vrata. Zato so za njihovo izvajanje novi voditelji zelo dobrodošli. Delavnice molitve in življenja so odprte za vse vernike, ki želijo poglobiti odnos z Bogom. So nekakšna šola molitve, ki učijo, kako stopiti v odnos z Bogom. Velik poudarek dajejo tudi rednemu branju Svetega pisma, za kar je ustanovitelj br. Larranaga razvil Kratko pedagogiko za branje Božje besede. V združenju so ponosni na svojega voditelja br. Štefana Kožuha, ki je na 84. generalnem kapitlju v Rimu postal generalni vikar reda manjših bratov kapucinov. Prepričani so, da bo tudi ob novi službi ostal zvest duhovnosti delavnic molitve in življenja ter še naprej podpiral združenje, njegov obisk iz Rima pa pričakujejo ob naslednji izvedbi seminarja Izkušnja Boga./jba Počitnice no Kefaloniji Že nekaj let hodimo na počitnice v Grčijo. Letos sem prosil starše, da bi šli na otok Kefalonijo, to pa zato, ker bi rad videl skrivnostne kače. Dne 15. avgusta je pri nas praznik Marijinega vnebovzetja. Grki ta praznik imenujejo Kimisis tis Theotoku, kar pomeni Marijin spanec. Grki zelo častijo Marijo injimta praznikveliko pomeni. Po slovesnem bogoslužju gredo v procesiji po okolici, nato pa praznujejo z obilno pojedino ter plešejo do jutra. Nekaj posebnega se na tem otoku dogaja v vasici Markopoulo, ki je na pobočju gore Enos. Tu je bil znan ženski samostan. Leta 1705 je znani pirat Barbarossa napadel otok. Pridrveli so tudi do samostana. Sestre so prosile Marijo, naj jih reši. Prošnja je bila uslišana in redovnice so se spremenile v kače, da bi jih gusarji ne mogli ugrabiti. Od tedaj Grki imenujejo to Marijo “Panagina me ta fadakia, ali Božja Mati s kačami”. Ob tej cerkvi se sredi avgusta pojavijo male kače. Tudi jaz sem jih videl. Takoj, ko H AiirKOVBdPAlUTICCd :.ndn