15
Dobrovska gospa.
(Po narodni legendi.)
Dviguje v dobrovskem se doli Devici rajski hram na čast, Stoje mu griči na okoli In temnili šum zelena rast.
Gospa ošabna slave hoče, In hoče, da jo ljud slavi, In dalje več trpeti noče, Da le Marijo rod časti:
Premnogi romar sem prihaja, Tolažbe božje si iščoč, In slednji gre iz tega kraja Pomirjen, potolažen proč.
„Le urno, hlapci, brž v orožje, Brž s hriba jutri Šmarni dan, Zatvorite svetišče božje, Noben ne sme več vanj kristjan!
Dol z griča, z grada pa opaža Nebrojne romarje gospa; Nezadovoljno se izraža, Nad božjo Devo godrnja:
Pritirajte mi rod vrh hriba, Prisiljen pride naj slavit, Če ne iz lastnega nagiba, Naj moran pride me častit!'
„Kaj v vek bi v to svetišče drli Marijo Dobrovsko častit, Kaj v moj bi grad se ne ozrli In mene ne prišli slavit?
Prekrasno jutro v zarji vshaja Na velikega Šmarna dan, Grajščakinja ohola vstaja In gleda z line na ravan.
Saj lepše moje je gradišče, In jaz bogastva več imam Kot pa Marijino svetišče: Grad pozlatiti lahko dam.
V svetišče dol zre božje Deve, Kjer se k molitvi zbira rod, Da po Mariji zla in reve Odvzel bi večni mu Gospod.
In res: grad bodem prenovila, Povikšala mu bodem zid, Zbelila s srebrom, z zlatom krila, Da romarjem jemal bo vid."
A joj! V svetišče se ne more, Zatvorjen je Marijin hram! Vojaki rod ženo vrh gore, Častit gospo, ker noče sam . .
In lepša grad in beli, beli, Iz zlata dela gradu krov; Da romarji bi bolj strmeli, Posrebrni še zid njegov.
„Haha!" gospa se z lin krohoče: „Marija, proč je slava zdaj; Odvrni rod, če ti mogoče, Da v tvojo hišo ide naj!
Zvršeno delo, grad je krasen, Žari do sedmega gradu, Blesteč mu zid je, krov je jasen, Da lepšega ga ni domu.
Kot prej pred tabo, zdaj pred mano Poklekal bode narod v prah, Prepričati čem gnečo zbrano, Da mene ni pred tabo strah."
Gospa na zlati stol zdaj seda, Sedeč oholo sredi lin, Dol v božji hram srdito gleda, Ko moli v njem solzeč trpin.
Po bregu rod se h gradu bliža, Od hlapcev moran gre ihteč, A grad se v zemljo niža, niža; Ko gori so — gradu ni več .—
Anton Hribai