Pred praznikom železničarjev
Dogajanja v naši družbi kažejo na to, da sino na nekakšnem razpotjtf; odločiti se moramo za pot, ki bo neko-liko drugačna kol doslej, loda kljub* temu pot, ki bo imela /ačettk pred več desetletji.
Nekateri dokazujejo, da smo daleč zaostali za razvojem v Evropi in v svetu, da je ta razkorak prevelik, drugi zopet trdijo, da smo odšli z ra-zvojem glede na naše pogoje in mož-nosti predaleč, da je torej prav, da se nekoliko zaustavimo. Kaj jc torej re-snica, ali eno ali drugo? Običajno je tako, da so rešitve nekje v sredini; še najbolj pa je verjetno to, kar zadnje čase dostikrat poudarjamo: več zau-panja in opiranja na lastne sile.
Kje je v vseh teh dvomih in iskanjih železnica. Vrogo vseh prometnih vej, tako tudi železnice, smo zelo jasno zapjsali v dokumentih našega dolgo-ročnega razvoja; toda pri tem ne gre za formalno-sprejemanje nekih ciljev, temveč je ob tem potrebnospremeniti tudi nekatera dolgoletna mišljenja o tej prometni dejavnosti. Nekateri so še vedno prepričani, da se odnos do
žeJeznice ureja na neki državni ali re-publiški ravni. Raziog ža takšen pri-stop res lahko iščemo v zgodovinskih dejstvih, saj je bila železnica v Jugo-slaviji dolgo obdobje pod neposred-nim upravljanjem države, njeni pro-blemi so bili poznani le ozkemu krogu ljudi. Toda danes kljub temu takšna razmišljanja niso več življenjska, saj tako ne dobimo pravih pobud za dobre re?ultate. Mislim, da je prav v
tem času, ko smo vsak dan manj obremenjeni s samo načelnimi izre-kanji za neko opredelitev, pravi čas, da dorečemo tudi kratkoročne in dol-goročne smeri pri razvoju prometa in v tem sklopu seveda tudi železnice. V zadnjih nekaj manj kot 10 letih se na tem področju stvari spodbudno spreminjajo; več uspehov je v Sloveni-ji. Združeno delo je presodilo, kaj po-
trebuje na področju žefezniške dejav-nosti, žele/ničarji pa so ludi bolje sez-najeni s s>ojo vlogo pri medsebojnem sodelovanju, premoščeno je dolgo-letno nezaupanje. Mislim. da smo v tem času le spoznali, v kolikšni meri drug drugega potrebujemo.
Vse to je ludi zapisano v razvojnih dokutnentih slovenskega gospodar-stva, torej samoupravno povezovanje v tem primeru le ni samo fraza, tem-
več celo potrditev pravilne poti. O tem poleg drugega govori tudi poda-tek, da smo slovenski in istrski želez-ničarji fizični obseg dela, predviden za srednjeročni plan 1981—1985, izpol-nili že konec leta 1983.
Prav zara di tega so še bolj nelogična in nedorečena razmišljanja in pred-logi o uvedbi nekega centraliziranega upravljanja;   železnice   na   področju
cele države. Rezultat tega naj bi bila večja učinkovitost. To je za površnega opazovalca zadosten razlog, toda po-drobnejši pogled v vsebino sedanjega stanja kaže na to, da so želje po spre-membi celotne organizacije železnic, predvsem zaradi aedoslednih pristo-pov pri izpolnjevanju nalog. Rešitve samo zaradi formalnih sprememb bi morale biti pri nas že preteklost. Naša občina je precej »železniška«,
saj dela na tem območju prek 3000 že-lezničarjev, kljub temu nekateri vidijo to dejavnost v MOSTAH samo kol nekaj kilometrov prog, ki vodijo skozi občino, torej naj bi se tudi ta vprašanja reševala nekje drugje.
Spominjam se časa prvih delegat-skih razprav o železnici v občinski skupščini; bila so mnenja, da to ne sodi sem, ker to ureja država. Precej
mučni so bili razgovori in razprave o »železniških sporazumih«, toda naj-vee zaradi neobveščenosti in nezau-panja.
Ugotavljam, da je danes drugače. Moščanski železničarji se enako-pravno in odkrito pogovarjamo z dru-gimi samoupravljavci v občini. Dolgo-ročni program delovanja našega go-spodarstva predvideva za železnico nekoliko drugačen položaj kof doslej. Verjamemo, da je to pot n zastarelih kapacitet in stalne upelosti med za-htevami gospodarstva po prevozih in naših možnostih. V letu 1983 je bil del amortizacije in sredstev za razvoj slo-venskih železnic uporabljen za tekočo proizvodnjo. Storiti bo treba velik korak, kajti za evropskimi železni-cami /aostajamo že skoraj celo deset-letje. Zaradi nujnosti povezave želez-niške mreže je to nedopustno.
Ko se pogovarjamo o naši bodočno-sti, slišimo včasih kar nekoliko omah-Ijivo predvidevanje, dvom o uspehu, toda prepričan sem, da ideje, hrabrost in vztrajnost borcev Zaloške ceste še niso pozabljeni.           Franc Kolman