Pofitnina plačan« v gotovini. POŠTAR Strokovni list poštnih nameščencev Štev. 11. V Ljubljani, dne 10. novembra 1932. IV. leto. Izhaja 15. vsakega meseca. Ček. konto 11.031 Letna naročnina. . Din 24-— Polletna naročnina . „ I2-— Posamezna številka „ 2-— Ob nastopu. V. d. direktorja pošte in telegrafa Dr. Janko Tavzes Z rešenjem gospoda prometnega ministra sem postavljen z.a vršilca dolžnosti direktorja Dravske direkcije pošte in telegrafa. Službo nastopam v najtežjem času in v ne prevšečnih razmerah. Zaradi finančne krize, ki globoko posega tudi v življenje naše uprave in kliče nn vseh koncih in krajih po reorganizaciji stroke v smislu poenostavljenja in v cilju zmanjšanja izdatkov, se moram tolikanj bolj zavedati odgovornega položaja, z menoj vred pa tudi vsi poštarji širom Dravske banovine. Na drugi strani je padla po krivdi razoranih razmer v naših strokovnih organizacijah zlasti v zadnjem času borbe med zlom in dobrim disciplina, z njo prepotrebni red in celo — morala. Ena mojih glavnih nalog bo, da vse te tri vsaki dobri upravi prepotrebne komponente vzpostavim in ustvarim znoslji-ve odnošaje med posameznimi skupinami. Ves svoj živi dan sem bil vajen dela, in tudi novn naloga me ne straši. V dobro naše stroke in na korist naše Domovine bom posvetil vse svoje sile. — Čestitke, ki mi prihajajo v nepričakovanem številu tako od poštnih nameščencev kakor iz široke javnosti, in pa zaupanje, ki ga uživam pri odločilnih činiteljih, vse to mi vžiga živo vero v ozdravljenje razmer v stroki. Številni dokazi naklonjenosti vsega, kar pri nas zdravo in trezno misli, so mi pa porok, da se lahko zanašam na krepko oporo večine našega uslužbenstva, ki se vsak dan bolj zaveda, da želim državi, stroki in njenim uslužbencem samo dobro. S pozivom na iskreno sodelovanje v korist naše skupnosti vse poštno, telegrafsko in telefonsko osebje v Dravski banovini iskreno pozdravljam. V Ljubljani, dne 2. nov. 1932. Vršilec dolžnosti direktorja pošte in telegrafa Dr. Janko Tavzes. hvalo je bil večkrat odlikovan z visokimi odlikovanji. Obžalujemo, da ne moremo dobiti slike vpokojenega direktorja g. Alojzija Gregoriča, ki bi jo z veseljem priobčili v našem listu. Sicer pa, kdo od poštarjev ne pozna dosedanjega g. direktorja po licu in njegovi mehki duši? S svojim kavalirskim nastopom in z ljubeznivostjo v službenem in privatnem občevanju je pridobival povsod le prijatelje, seveda je bilo vmes tudi nekaj takih, ki so izrabljali dobro srce. S temi vrsticami se poslavlja od spoštovanega g. direktorja tudi naš list, želeč mu, da bi po trudapolnem delu, svest si svojih uspehov, v zadovoljstvu preživel še mnogo, mnogo lepih dni. Novoimenovani vodja Dravske direkcije pošte in telegrafa v Ljubljani in dosedanji šef personala pri tej direkciji g. dr. Janko Tavzes se je rodil leta 1893 v Idriji kot sin rudarja. Ljudsko šolo in realko je dovršil v rojstnem kraju, po maturi pa je nastopil 1. 1912 službo pri pošti Ljubljana L Še istega leta je bil vpoklican v poštno-prometni tečaj pri direkciji v Trstu. Po dovršenem polletnem tečaju se je vrnil na glavno pošto v Ljubljani, kjer je bil zaposlen v vseh oddelkih, a največ v špediciji in pri brzojavu. Tik pred svetovno vojno je bil premeščen na pošto Ljubljana 2 in je bil že kot pripravnik dodeljen v ambu-lančno službo. V tem svojstvu je bil vse do leta 1918, nato je bil vpoklican kot vojno-poštni asistent k glavnemu vojno-poštnemu uradu 195 v Casarsi na italijanski fronti. Od tu so ga dodelili v vojaško ambulančno službo, in je vozil amb. pošto Nabrežina—Motta di Livenza. Ob prevratu je nastopil službo vnovič na pošti Ljubljana 2, kjer se je uveljavil v vseh panogah poštne službe, posebno pa ambu-lančne. Radi njegovih izvrstnih kvalifikacij je bil kmalu vpoklican v direkcijo in se lotil zelo delikatnega dela slovenske strokovne terminologije ter prirejanja prejšnjih nemških tiskovin za naše potrebe. V družbi z gg. Petričem, Podgornikom in pokojnirrt Grudnom je sedanji vršilec dolžnosti direktorja g. dr. Tavzes svojo nalogo izvrstno rešil. Tedanji direktor ljubljanske poštne direkcije, g. dr. Debelak, ga je kot nadarjenega uradnika odredil tudi v delegacijo, ki je tiskala na Dunaju prve jugoslovanske znamke. Po povratku je g. Tavzes, ki tedaj še ni bil doktor, uvedel na poštni direkciji tudi francosko dopisovanje z inozemstvom. V ta namen se je v francoščini še spopolnjeval in se vpisal tudi na univerzo. Študija se je oprijel z vso energijo moža in že po sedmih semestrih dosegel diplomo. S tem je dokazal, s koliko energijo in vztrajnostjo razpolaga. Seveda pa je to vzbudilo pri nekaternikih mnogo zavisti tako, da so ga začeli gledati postrani, kar se je pokazalo že proti koncu njegovega studija. Leta 1925. je bil brez navedbe vzroka premeščen z direkcije na pošto Ljubljana 1 in je moral vršiti, vprav v času polaganja izpitov težko in odgovorno službo kontrolorja v špediciji. S tega položaja si ni mogel pomagati še pol leta potem, ko sj je pridobil že fakultetno diplomo. Slednjič je bil vendar premeščen nazaj na direkcijo za sekretarja VI. skupine ter je kot tak zasto- Direktor Alojzij Gregorič upokojen, njegov namestnik je g. dr. Danko Tavzes. Koncem preteklega meseca je stopil v pokoj direktor Dravske direkcije pošte in telegrafa v Ljubljani, priljubljeni g. Alojzij Gregorič. Težko je bilo slovo, saj je sedem dolgih let in še čez načeloval poštni stroki v Sloveniji ter jo spretno vodil tudi v najtežjih časih tako, da je tukajžnja direkcija zaslovela kot ena najboljših v naši domovini. Ker ni nikdar ljubil pompa in svečanosti, se je tudi sedaj poslovil skromno od svoje direkcije. še prej pa je predal posle novoimenovanemu vršilcu dolžnosti direktorja, dosedanjemu šefu občega odseka, gosp. dr. Janku Tavzesu. Vpokojeni direktor g. Alojzij Gregorič je rodom iz Ptuja. Rojen je bil dne 2. avgusta 1877. kot sin tamošnjega odvetnika, navdušenega naprednjaka in borca za pravice — tedaj še zelo zatiranih — Slovencev Spodnje Štajerske. Po dovršenih gimnazijskih študijah v Ptuju, Celju in Pulju je študiral pravo v Gradcu in Pragi. Čim je dosegel diplomo, jo stopil v službo pri finančni deželni direkciji v Gradcu kot konceptni praktikant. To služ- bo pa je zapustil že po dobrih dveh letih in prestopil v konceptno službo pri poštni direkciji v Gradcu. Tu se je kmalu uveljavil v upravni stroki ter si že tedaj pridobil ugled in spoštovanje. Po prevratu se je odzval klicu domovine in kot mož, vzgojen v strogo nacionalnem duhu, zapustil dobro mesto v Gradcu ter prispel v osrčje Slovenije, Ljubljano, kjer je pomagal pri ustanovitvi tukajšnje poštne direkcije. S svojim strokovnim znanjem in prirojeno bistrostjo je mnogo pripomogel, da so se pri nas poštne razmere tako hitro uredile. Nadrejeno ministrstvo je kmalu spoznalo njegove sposobnosti in ga je v priznanje zaslug imenovalo že dne 6. septembra 1919 za pomočnika prvega slovenskega poštnega direktorja v Ljubljani, pokojnega dr. Janka Debelaka. To službo je opravljal z največjo vestnostjo do smrti dr. J. Debelaka, nato pa je bil dne 1. marca 1925. sam imenovan za direktorja. Z vso vnemo in elanom je nadaljeval započeto delo svojega prednika in žel zato tudi vidne uspehe. V priznanje in za- pal hudo bolnega šefa II. odseka, sedaj pokojnega g. Vesenjaka. Nenadoma pa so se zbrali nad glavo g. dr. Janka Tavzesa črni oblaki in leta 1927. je bil premeščen v sarajevsko poštno direkcijo. Zaradi bolezni ni mogel na pot ter je bil po preteku pol leta premeščen nazaj na svoje službeno mesto v Ljubljani. S tem se pa za dr. Tavzesa še niso pričeli boljši časi. Cim je nekoliko okreval, že ga je presenetil nov dekret. Takoj po doseženem doktoratu je bil leta 1929. prestavljen za inšpektorja v Zagreb, hkrati pa je tudi napredoval v V. skupino. Na tem službenem mestu je ostal vse do leta 1931., nakar se je vrnil ponovno v tukajšnjo poštno direkcijo. Kmalu po povratku v Ljubljano je organiziral poštno razstavo na ljubljanskem velesejmu, ki je kljub najtežjim prilikam uspela nad vse pričakovanje in je bila prva te vrste v naši državi. O tej razstavi je poleg jugoslovanskih dnevnikov obširno poročal tudi naš list. Z zakotnega mesta referenta v poštnem odseku je bil v oktobru mesecu leta 1931. imenovan za šefa občega odseka naše direkcije. To odgovorno mesto je zavzemal v splošno zadovoljstvo vse do imenovanja za v. d. direktorja. Posebno široke mase poštnih nameščencev so videle v njem ne samo svojega predpostavljenega, ampak tudi moža in prijatelja. Kdorkoli se je obrnil nanj, mu je Medju drugovima zvaničnicima i služite-Ijima pojavila se jedna žalosna činjenica, koju moram, da kritikujem zbog nekorektnosti nekojih drugova, koji već sada u početku nastoje, da unesu zabunu u redove, zvanični-ka i služitelja i time skrše ugled druga Gra-bera, koji je najviše doprineo, da su se ostvarile želje sviju nas nižih službenika. Neka ne misli drug Gašparac i Smrekar, da ću ja dobiti od druga Grabera neku protu uslugu zato, što ga ovime zaštićujem, od klevete i nepravda, koje se njemu nanose, jer napokon moraju priznati i oni koji nisu uz njega, da mu nisu dorasli njegovom radu. Gašparac i drugovi nazivaju druga Grabera samozvanim pretsjednikom. Čudi me, da upotrebljavaju ovakve izraze oni, koji su ga sa ostalim zvaničnicima i služitcljima postavili na čelo, da povede akciju i poduzme potrebne korake u Beogradu, kako bi dobili potvrdjena pravila za naše samostalno udruženje, svih zvaničnika i služitelja u cijeloj državi. Ljepo je od tih drugova, koji sve moguće pišu o drugu Graberu, da ipak priznaju, da je postigao cilj za kojim je išao — to jest, da je udovoljio željama sviju nas nižih službenika, a oni, koji su bili najvatreniji za tu ideju, danas okreću ledja i na ovaj brutalan način zahvaljuju mu na njegovom radu i po-žrtvovnosti za opštu korist i bolju budućnost sviju nas. Mislim, da će drug Gašparac i drug Smrekar malo drukčije misliti, ako ih sjetim na skupštinu od 10. jula. Budući je bila skupština od 10. jula o. g., koja se održavala u poštanskom domu, raspuštena, zbog nesporazum ka obiju stranaka, kojeg detajle nije potrebno da ovdje iznašam, jer svaki koji je bio prisutan, znade i razlog, što smo onim časom prestali, da radimo za udruženje kojega smo do nedavna bili članovi. Onim časom, kada je bila skupština po policijskom izaslaniku raspuštena, otišli smo svi korporativno u čitaonicu poštanskog doma, gdje smo se svi prisutni zvaničnici i slu-žitelji našli na okupu, pa čak i drug Gašpa- bilo gotovo ustreženo, če se je le nudila prilika za to. Nižji poštni uslužbenci, ki imajo danes vzlic nad- in podzemeljskem rovarenju nasprotnikov priznano samostojno društvo, gotovo ne bodo mogli nikdar pozabiti dobrot, ki jim jih je nudil s svojo objektivnostjo ravno dr. Tavzes. Zato se ni čuditi, da je imenovanje dr. Janka Tavzesa za vodjo celokupne poštne uprave v Dravski banovini naletelo na odobravanje vseh treznih in razsodnih. Če pa z njegovim imenovanjem ni ustreženo kaki »vase zaverovani skupinici«, je to le zdrav pojav. Misliti je pač treba na vse! Novoimenovani v. d. direktorja, g. dr. Janko Tavzes pa ni samo dober, vesten 'n koncilianten uradnik, temveč je mož dela, ki skoro ne pozna prostega časa. Kot strokovnjak v svoji stroki je izdal že več priročnih strokovnih brošur in drugih službenih pripomočkov, zlasti pa se udejstvuje na literarnem polju. Saj so znani mnogi njegovi prevodi iz francoščine, med katerimi naj omenimo le najlepšega: »Notredamsko cerkev« Viktorja Hugoja. Naš list, in ž njim ogromna večina poštnega osebja, se imenovanja g. dr. Janka Tavzesa za v. d. direktorja iskreno veseli in mu želi obilo uspehov na jasno začrtani poti, ki je razvidna iz njegovih pozdravnih besed na čelu našega lista. rac i Smrekar, premda nisu bili pozvani, bili su u opoziciji kako su i danas, a ipak su se oba dvojica priključili istoj ideji kao i svi drugovi zvaničnici i služitelji i dali usmeno punomoć drugu Graberu, da bezuvjetno poradi sa drugom Penkom na tome, da mi dobijemo samostalno udruženje. Dapače drug Smrekar uzeo je rijeć i kazao svima zvaničnicima i služiteljima, koji su bili prisutni, da je drug Graber preuzeo tešku zadaću na sebe za stvaranje samostalnog udruženja zvaničnika i služitelja, pa moli sve drugove, da ga u tom u svakom momentu podpomažu. A danas, kada je drug Graber ujedno sa drugom Penkom u Beogradu stvarno uspjeo sa svojim molbama kod Državnog Savjeta, da se stvori samostalno udruženje zvaničnika i služitelja, Vi ga, kao drugovi, klevećete javno putem glasnika »Pošte«. Drug Gašparac i drug Smrekar iznašaju neko Stanovište, pozivajući drugove, da ne istupaju iz udruženja tako dugo, dok god ne budu potvrdjena naša pravila. Ja nisam delio njihovog mišljenja, kao što nisu niti svi prisutni drugovi, što je bilo sasma opravdano, jer sa istupom iz udruženja nismo mogli i onako ništa izgubiti, jer se za nas i onako nije ništa radilo, već su učestale neprestane »zadjevice«, uslijed čega je bio glasnik u najviše slučajeva ispunjen člancima, koji su nam donašali razdor i razna klevetanja ali vrlo rijetko kakav koristan članak ili makakiv postignut rezultat za nas niže službenike. Stoga nismo mogli ništa izgubiti, ujedno moram napomenuti, da ob istupu iz udruženja, kojeg smo bili do nedavna članovi, znali smo put i način, na koji smo se mogli uspješno boriti za naša pravila, da nije uspjelo tako, kaošto je sada. Što je drug Graber po naredjenju iz Ljubljane odlučno tražio istup članstva, na to će drugovima Gašparcu i Smrekaru odgovoriti drug i predsjednik Penko. A što se tiće maturanata i srednjeg činovničkog staleža, moje je mišljenje sasma suprotno od drugova Ga-šparca i Smrekara, jer napokon ljudi sa većom naobrazbom i ljudi na vodećim mjestima, mogu uvjek za nas više učiniti, nego srednji činovnički stalež. Pa nije ni čudo što niži službenici u Ljubljani stoje u uskoj vezi sa maturantima. Taj je njihov postupak sasma opravdan, jer uvjeren sam, da ne rade na svoju štetu. Uostalom to će interesentima drug i predsjednik Penko bolje razjasniti — naravno ako bude hteo. Što se tiče ljubljanskog glasnika »Poštar«, neka se drugovi Gašparac i Smrekar obrate na druga Penka; moje je mišljenje, da ima U Ljubljani drugova zvaničnika i služitelja, koji mogu uvijek pisati onako, kao što piše Gašparac i drug, samo na drukčiji način, a ne klevetati onoga, koga je prigodom odlaska na kongres u Beograd na glav. žel. stanici u Zagrebu izljubio i plakao od ushita (koji je želeo, da se ostvare naše želje, koje se eto i ostvarile, a danas onaj isti Gašparac okreće ledja i kleveće druga Grabera). Juda je sa po-Ijubcem izdao Krista, samo to je razlika, što je Juda dobio 30 srebrnjaka a drug Gašparac neznani šta. Pitam se: što je drug Graber učinio kroz osam godina kao član odbora i potpredsjednik? Možda sam prije imao drugo mišljenje, ali danas sam uvjeren, da u struji, koja ie vladala, a koja i danas vodi, za nas niže službenike ništa nije mogao učiniti, ili vrlo malo I iz tog razloga, što se na nas niže službenike : uvjek gledalo drugim očima, i što se nije ni-I kad ili rijetko kada poduzelo nešto, da se udovolji našim zahtjevima, koji su došli uvjek u zadnju točku dnevnog reda, a onda je bilo obično uvjek kasno i tako se prešlo preko toga. Imade pitanja i predloga, koji su trebali biti riješeni prije 5—6 godina, a još ni danas nisu. Na primjer taj već dugo željkovani ne-deljni odmor, osobito za listonoše! Eto na primjerk: u Slovenačkoj imadu nedeljni odmor. Pa kada imadu drugovi Slovenci, vrlo me čudi, da nebi i mi mogli imati tu istu pogodnost. Uostalom mi smo svi Jugoslo-veni, u jednoj smo Državi, stoga imademo i ista prava. Gospoda na vodećim mjestima znadu sada, kao što su to znali i prije, da je to jedan zahtjev sasma opravdan, a znali su i to, da bi se tom našem opravdanom zahtjevu i udovoljilo ali usprkos toga nije niko Šale za male. POPRAVEK. Ali je res? Ni res, da imam kot predsednik zadruge »Poštni dom« pravico do enomesečnega plačanega dopusta na leto, temveč res je, da takega dopusta nimam in ga nisem nikoli imel in da znaša torej tak račun za mojo osebo vsako leto ničlo. Ni res, da bi bilo pametno kupiti iz kapitala, ki ga ima »Poštni dom« sedaj na razpolago, kak vinograd, temveč res je, da bo bolj pametno začeti z zidanjem Poštnega doma že prihodnjo pomlad. Vilko Smerdu tč. predsednik zadruge »Poštni dom«. Tako torej! Dolgo smo čakali na odgovor. Mi smo že od vsega početka dvomili, da bi bila zadruga »Poštni dom« tako radodarna, četudi je g. Smerdu prejel od iste zadruge že prav lepe tisočake. Glede vinograda je pa stvar taka. Mi še vedno trdimo, da bi bilo pametno iz razpoložljive gotovine »P. d.« kupiti vinograd, ker to je pač stvar posameznika, kako kdo misli. Sicer pa tudi popravkar, g. Smerdu, samo v prvem delu drugega odstavka trdi, da ne bi bilo pametno kupiti vinograd, takoj nato pa že indirektno prizna, da bi bilo pametno kupiti ga, samo da se njemu zdi še bolj p a m e t no pričeti z zidanjem. Rovarenje medju novo osnovanim udruženjem zvaničnika i služitelja. poduzeo korake, da se to pitanje jednom riješi, koje eto i danas još stoji neriješeno, a molba negdje zabačena. Na svakoj godišnjoj glavnoj skupštini bilo je govora o tom pitanju, ali predsjednik g. Lalić jednostavno prešao je čutke preko toga pitanja i jednostavno kazao, da će biti Vašem zahtjevu do godine udovoljeno. Jest i bilo bi ali do druge glavne godišnje skupštine nije nikada pala rijeć u tom pogledu. Ali budite uvjereni, da ćemo kroz najkraće vrijeme znati rezultat: da ili ne. To mora biti čežnja novo osnovanog udruženja zvaničnika i služitelja. Nijedan zahtjev, nijedno pitanje i molbu ne zabašuriti i baciti u zaborav, već nastojat na svaki način isposlovati sve do kraja. Samo na taj način moći ćemo raditi i postojati. Ima još mnogo razloga što drug Graber nije mogao ućiniti za nas ono, što bi bio na svaki način učinio, da su bili drugi ljudi u vodstvu, ali ovako nije mogao. Razloga ne želim, da navadjam, jerbo ih drug Gašparac i Smrekar znadu, a znadu ih i članovi do nedavna našeg udruženja. U članku lista »Pošta« od 22. o. mj. Gašparac i Smrekar imadu mnogo ironije i mnogo nesmiselnih rijeći koje neće, drugu Graberu, bezuvjetno, ništa naškoditi niti u Zagrebu, a niti van Zagreba, jer uostalom tu su članovi odbora i revizioni odbor u koje ljude treba imati puno povjerenje. Čim to povjerenje članova izgube, onda svaki znade što treba da radi. Čudi me u ostalom i to, što drug Gašparac iznosi na vidjelo nekoje činjenice, koje opšte ne postoje. Drug Graber nije tražio odobrenje troškova za put u Beograd, već otišao na trošak Centrale u Ljubljani, koja ga je i pozvala. Zaista smješno je to što drug Gašparac iznosi o sastanku poslije skupštine i glede nekog vina, koje je preuzelo i druga Gašparca, t. j. dobio je prilično magareće noge, a glavu od purana. Mora znati, da je došlo dosta drugova, koji ni pozvati nisu bili a uostalom drug Graber nije u stanju, da časti sve zva-ničnike i služitelje u Zagrebu. Zeleo bi vidjeti druga Gašparca ili Smrekara, kada bi j jedan od njih bio kavalir za 30 ljudi? Stoga j je zahtjev druga Grabera sasma opravdan, j samo što nije njegovom zahtjevu udovoljeno j (na žalost). Što tiče gospodarenja novcem, neka se onaj, koga to interesuje, obrati na privremenog blagajnika druga Vugrinca, koji će mu dati potrebno objašnjenje u koliko je takav interesent, član novo osnovanog udruženja, a koji nije neka ne dira u ono na što nema pravo. Svaki neka mete pred svojom kućom. Neka na doiduću i prvu glavnu skupštinu I izvole doći drugovi Gašparac i Smrekar, pa i ako tom prilikom zvaničnici i služitelji nadju za shodno, da je Gašparac sposobniji od druga Grabera, tada će drug Graber onim momentom odstupiti. Za sada samo toliko! L. f Jože Gruden. V torek 18. oktobra smo spremili svojega dragega tovariša, ki nas je tako nepričakovano zapustil, k večnemu počitku pri Sv. Križu. Kako zelo priljubljen je bil pri svojih številnih tovariših in znancih, je pokazal žalni sprevod, ki se je vil kakor črn trak od Rimske ceste do Marijinega trga. Pokojni Jože je bil rojen 14. marca 1864 pri Fari na Blokah (Nova vas). Po dovršeni srednji šoli je stopil v poštno službo, kjer je bil zelo priljubljen zaradi svojega vestnega in mirnega ponašanja pri predstojnikih in svojih tovariših. Po osvoboditvi, ko je bila osnovana v Ljubljani nova poštna direkcija, je bil naš Jože pozvan z drugimi strokovnjaki, da postavijo trden temelj za nadaljne delo. Tu ni bilo treba le praktičnega poštno-strokovnega znanja, veliko več težave je bilo s slovenskimi strokovnimi izrazi. In ravno za ta težki posel je bil rajni tovariš Gruden poklican. Saj je že pogosto pokazal po dnevnikih, kako temeljito pozna materin jezik. Koristilo mu je pri tem seveda tudi znanje srbo-hrvaščine in češčine, tako da se je lahko temeljito poglobil v to kočljivo delo. Ko je leta 1926 doslužil svojo službeno dobo in bil upokojen, ni užival v brezdelju zasluženega miru. Kakor je prej poleg opravljanja službenih dolžnosti vedno našel še nekaj časa, da je svoje utise objavljal v časopisju, tako se je pozneje kot upokojenec popolnoma posvetil časnikarskemu poslu in je bil tudi marljiv in vztrajen sotrudnik »Poštarja«. Z Jožetom Grudnom smo izgubili res dragega tovariša, odprto dušo. Ne bomo pozabili nanj! Naj v miru počiva! Tvornica dežnikov L MIKUŠ Ljubljana, Mestni trs 15 priporoča svojo bogato z a -logo dežnikov in sprehajalnih palic. «3 JO Manicure Hill lini Manicure FUlUK! < C CL D -a c Če hočete biti dobro postre- D) o o ženi, poselite frizerski salon D D- ta c za dame in gospode C 5T «3 i— H Ante Blažič, Ljubljana Pred Škofijo 10 n 'oi' Sarajevski spomin na 20. oktobra 1912. Višji poštni uradnik Slovenec, ki je pred vojno služboval v Sarajevu, nam je poslal naslednje vrstice: Vrhovno vodstvo pošte, telegrafa in telefona v Bosni-Hercegovini je imel bivši »Telegraphen Bureau des Generalstabes« na Dunaju. Osobje se je nameščalo z vojaki, ki so bili pred vojno službo že poštno-tele-grafsko izvežbani. Le na vodilna mesta so bili dodeljeni poštni uradniki iz Avstro-Ogrske. Med temi so bili Jugosloveni zelo redki. Brzojavna centrala Sarajevo je imela direktno zvezo z Budimpešto, Beogradom, Dunajem, Splitom in Carigradom (na progi Mitroviča—Skoplje—Solun). Ker je bil promet iz zapadne Evrope preko Sarajeva v Orijcnt (vse tja do Japonske) najcenejši, sta Sarajevo in Carigrad izmenjala dnevno po 1200 in še več brzojavk. Čim se je vnela balkanska vojna, smo v Sarajevu takoj slutili, da bo brzojavna zveza s Carigradom kmalu pretrgana. Gotova gospoda je bila sicer nasprotnega mnenja, toda izpolnilo se je vendar tako, kakor smo pričakovali mi. Dne 20. oktobra 1912 sem imel kontrolno službo pri sarajevskem brzojavnem uradti. Ob 12.04 mi javi telegrafist Rek (po rodu Čeh), da je Carigrad sredi oddajanja brzojavke izostal — vod je nedvomno prekinjen. Rekovo prijavo sem kratko kvitiral: »Zbogom, nikdar več!.. .« Tako je tudi bilo. Srbska vojska je vod že okupirala. (»Jutro«.) Kot ni brez dela produkta, tako ni brez žrtev močnih pobud. Modna manufakturna trsovlna Fabiani & Jurjevec LJUBLJANA. Stritarjeva ulica 5. se priporoča pii nabavi blaga za obleke. Prodaja na obroke potom Gospodarske zadrug** poštnih nameščencev. Cene zmerne! Postrežba točna In solldvi**! Širši sestanek pogodbenih poštarjev. Za nedeljo, dne 6. t. m., je sklical g. V. Engelman, pogodbeni poštar v Šmartnem v Tuhinju, širši sestanek, kjer so razpravljali o svojih stanovskih razmerah. S tega sestanka ?o poslali novoimenovanemu v. d. direktorja Dravske direkcije pošte in telegrafa brzojavko sledeče vsebine: Direktorju dr. Janku Tavzesu — Ljubljana. Pogodbeni poštarji, zbrani na sestanku v Mariboru, želijo svojemu novemu direktorju na trudapolnem polju obilo sreče ter soglasno čestitajo k imenovanju. Prihodnja številka našega lista izide že proti koncu tega meseca in bo poročala tudi o izrednem občnem zboru Društva nižjih poštnih uslužbencev Kraljevine Jugoslavije. Zahvala. Ko me je postavil gospod prometni minister za vršilca dolžnosti direktorja, sem prejel od poštnih nameščencev iz vseh krajev toliko Čestitk, da se jim lahko samo skupno zahvalim. Naj bodo prepričani vsi, da bom skušal uveljaviti pravičnost in objektivnost za vse in vsakogar. V Ljubljani, dne 8. nov. 1932. Dr. Janko Tavzes v. d. direktorja Dravske direkcije pošte in‘telegrafa. ZAHVALA. Podpisana se najtopleje zahvaljuje za mnogoštevilne izraze ljubezni ob priliki pogreba dragega pokojnika Rada Jegliča, sekretarja p. t. direkcije v pokoju. Najlepša hvala gg. uradnikom in ostalim p. t. uslužbencem, ki so v tako velikem številu spremljali blagega pokojnika na poslednji poti. Izrecno hvalo pa izrekam še pevskemu društvu p. t. nameščencev, ki so z ganljivimi žalostinkami lajšali bol svojcev. Ljubljana, v oktobru 1932. Žalujoča soproga Pavlina Jegličeva. A. Velika izbera najmo- S dernejših letnih in je- v senskih čevljev po zelo 1 zmernih cenah N K O Trgovina s čevlji v LJUBLJANA v POD TRANČO E pri Čevljarskem mostu C Stanovanjsko vprašanje. Vsa povojna leta predstavlja najhujše breme v naši državi za malega človeka stanovanjska najemnina. Polovico ali pa še več svojih mesečnih prejemkov morajo delavci, državni in privatni uslužbenci ter upokojenci odšteti za najemnino svojih borih stanovanj. Zaradi tega za ostalo življenje družin teh slojev našega naroda preostaja tako majhen del prejemkov, da isti ne zadostuje niti za najnujnejše življenjske potrebščine. Veliko se je že pisalo o odpravi tega zla, ki je zadnja leta po ukinitvi stanovanjske zaščite vedno hujše. Poskušalo se je z raznimi načini, sestavljale so se resolucije na shodih, predlagali predlogi parlamentu in vladi, a do sedaj v naši državi še ni prišlo do odgovarjajoče in pravične rešitve stanovanjskega vprašanja. Z devalvacijo denarja se je po vse povojnih državah Evrope izvršila velika pregrupa-cija gospodarske strukture posameznih slojev naroda. Oni, ki so živeli pod tako zvanimi urejenimi predvojnimi razmerami od zaslužka svojih rok in duha, so po vojni bili potisnjeni na najnižji gospodarski nivo. Posamezne države, med njimi tudi naša, niso znale osigurati takih prejemkov, ki bi odgovarjali porastu cen za življenjske potrebščine. Tako se je vsa peza spremenjene gospodarske strukture v prvi vrsti prevalila na fiksne nastav-Ijence, državne in privatne, aktivne in upokojene ter delavce. Bcati possidentes, posedujoči so branili svojo posest, ki je obdržala svojo vrednost, medtem ko je denar propadal. Neposcdujoči pa so že zaradi tega, ker so zaslužili za svoje delo manj vreden denar, bili onesposobi jeni za vsako večjo borbo, ki bi prinesla trajen uspeh. To smo doživeli v naši državi pri vseh akcijah, ki so bile podvzete za pobijanje draginje, kamor spada v prvi vrsti zmanjšanje previsokih najemnin. Ugotoviti pa je tudi še dejstvo, da so se v naši državi vsa gospodarska vprašanja pod tako zvanimi političnimi režimi reševala iz strankarsko političnih vidikov, ko so se vitalni državni in narodni interesi morali podrediti partijski vsemogočnosti ter partizanski samovolji in strasti. Šesti januar 1929 je prekinil s partizanstvom in začrtal nove smernice. Narodna skupščina in senat sta bila izvoljena za gospodarsko delo, da ustvarita močne temelje za razvoj in napredek vseh slojev, torej vsega jugoslovanskega naroda. Januarja meseca t. 1. se je na poziv ministrstva za socialno politiko in nar. zdravje vršila v Beogradu anketa o stanovanjskih najemninah. Na tej anketi so bili predstavniki posedujočih in neposedujočih. Ta anketa ni mogla prinesti nobenega pozitivnega rezultata, ker so zastopniki hišnih posestnikov iznašali, da država ne sme v tem oziru ničesar podvzeti, ker bi bilo to v škodo gospodarstva. Zastopniki najemnikov pa so pokazali na vso bedo delovnega ljudstva, ki za slaba in nehigijenska stanovanja mora plačevati horendne vsote in pri tem s svojimi družinami stradati. Iznašlo se je, da je v Beogradu okoli 1300, v Zagrebu okoli 600, v Ljubljani okoli 300 stanovanj praznih, ker hišni posestniki zahtevajo tako visoke najemnine, da jih reflektanti ne morejo plačati. Sestavljene so bile tudi komisije, ki so pripravile razne zakonske osnutke za rešitev stanovanjskih najemnin. Ti osnutki so bili predloženi vladi, kjer čakajo rešitve. Od raznih strani se iznaša, da ni misliti na to, da bi se dobila večina v narodni skupščini in senatu za nov stanovanjski zakon. Govori se, da je samo v Beogradu zazidanega denarja, ki je izposojen, v iznosu ca. 1 in pol milijarde dinarjev. Ta denar sc mora obrestovati po 8% in da je že to najjačji argument, da morajo zgrajene hiše nositi najmanj 12%, ker sicer se hipoteka nikdar ne more amortizirati. Iznašalo se je tudi to, da bi v slučaju sprejetja stanovanjskega zakona nihče v naši državi ne gradil novih stavb, ker denar ne bi bil dobičkanosno naložen. Začela se je torej stara pesem z malo spremenjenim napevom. Zopet so na dnevnem redu isti argumenti, samo da se sedaj ne iznašajo v imenu partije in njenega »poslanstva« za rešitev naroda, nego v imenu in v obrambo gospodarstva. In sicer gospodarstva, ki bi še naprej osiguralo prekomerne čiste dohodke hišnim posestnikom na račun najemnikov, ki tvorijo v vseh večjih krajih naše domovine ogromno večino prebivalstva. Takega gospodarstva, ki bi z oderuškimi najemninami omogočalo amortizacijo investiranega denarja v petih ali desetih letih in s tem prekomerno in krivično bogatelo posameznike na račun splošnosti in v škodo ogromne večine delovnega ljudstva. Takega gospodarstva, ki se pri vsaki priliki sklicuje na visoko obrestno mero v denarnih zavodih samo radi tega, da bi s tem zabrisalo svoje postopanje. Država mora za vsako ceno to zlo zajeti pri korenu in z zakonom določiti obrestno mero. Tu je glavni vzrok prekomerni izrabi stanovanjskih najemnikov s strani hišnih posestnikov. Ako bi mi imeli zakon o obrestni meri, kjer bi bile določene tudi sankcije za zlorabo, potem je čisto sigurno, da bi se stanovanjsko vprašanje dalo lažje rešiti. Sedaj [ pa, ko kapitalist oziroma hišni posestnik vidi, da ni zakonskih sankcij proti oderuštvu pri obrestni meri, ko se denar izposoja z obrestmi do 25 ali pa še celo več odstotkov, je čisto jasno, da hišni posestnik skuša doseči isto obrestovanje tudi za svoj v hišah naloženi kapital. Treba se je enkrat odločiti, da se zamujeno popravi in omogoči našemu narodu zdrav razvoj. Iz državnega vidika je nujno potrebno, da se za delavstvo, državne in privatne uslužbence zasigurajo cenena in higijenska stanovanja. Ne sme se dopustiti, da se družine državnih in privatnih uslužbencev in delavstva v zakotnih predmestjih v barakah in zasilnih stanovanjih fizično in duševno kakor tudi moralno ugonabljajo. Ne sme se pripustiti, da se otroci teh stanov našega naroda že v najnežnejši mladosti nalezejo raznih bolezni in da poleg tega tudi duševno propadajo, ako hočemo imeti v bodočnosti zdrav naraščaj in s tem zdrav narod. Za dosego fega nobena žrtev ne more in ne sme biti prevelika. Ta žrtev pa ne sme obremenjevati samo poedince, nego splošnost, ves narod po njegovi gospodarski strukturi in moči. Res je, da je obča kriza zajela tudi naš narod in našo državo in da se sedaj najbolj nazorno kažejo posledice napačnega gospodarstva v onih povojnih letih, ko je bila tako zvana gospodarska konjunktura. Če so se takrat naredile napake, ki sedaj ogromno večino našega naroda vedno huje pritiskajo, potem mora vendar enkrat priti do preokreta! Narodna skupščina in senat sta zopet sklicana. Napovedujejo se razni zakoni za omiljenje krize, razdolžitev kmetskega stanu itd. In vendar je odločilna in korenita sprememba nujna in neodložljiva. Naše gospodarstvo je bolno, bremena niso pravilno .n pravično razdeljena. Ogromna večina delovnega ljudstva komaj živi! Oderuštvo in navijanje cen zavzemata vedno večji obseg. Najbolj nujna sta zakona o obrestni meri, ki naj določa maksimalno obrestno mero in onemogoča oderuštvo in o stanovanjskih najem- ninah, ki določa maksimalne najemnine in onemogoča oderuštvo s stanovanjskimi najemninami! Odločitev ali zavlačevanje teh dveh vprašanj pomeni povečanje bede delovnih slojev našega naroda. Kam bo to privedlo, si lahko vsak jugoslovanski patriot sam izračuna. Tega naj se zavedajo naši gg. senatorji in poslanci pri svojem zakonodajnem delu. D. J. Ta izvrsten članek smo ponatisnili iz tednika »Pohod«, št. c8, od 29. oktobra t. 1. Dober nakup oblačilnega blaga za ženske in moške, kakor tudi druge potrebščine se dobe pri JANKO ČEŠNIK Lingarjeva ul. LJUBLJANA Stritarjeva ul. Pojasnila. Znižanje prejemkov. Govorice, da se bodo prejemki aktivnih in upokojenih državnih nameščencev spet znižali, je finančni minister na seji vlade kategorično demantiral. Izdano je bilo obvestilo, da vlada takega znižanja absolutno ne namerava izvesti. Dodelitev delnic PAB državnemu urad-ništvu. Na intervencijo ministra g. dr. Kramerja glede dodelitve delnic Privilegirane agrarne banke drž. uradništvu v Dravski banovini, ki je ob priliki subskripcije vpisalo lepo vsoto, je odredil finančni minister, da se delnice čim prej izdajo in izroče v prvi vrsti državnemu uradništvu v Dravski banovini. Dela bodo končana najbrž v teku enega meseca, nakar bo glavna državna blagajna takoj dostavila delnice prizadetemu uradništvu. Obdavčenje naturalnih stanovanj. Davčni oddelek fin. ministrstva je glede obdavčenja stanovanj, ki uživajo od države ali samoupravnih teles drž. ali samoupravni uslužbenci kot naturalen deputat, odločil, da je treba taka naturalna stanovanja obdavčiti z uslužbenskim davkom. To tako, da bodo nakazovalci druge stopnje po uredbi za določitev vrednosti stanovanj ugotovili, koliko je poedino stanovanje vredno na mesec in to vrednost vnesli v plačilni seznam. Tako ugotovljeni znesek se prišteje ostalim uslužbcn-čevim dohodkom in se skupna vsota le-teh nato obdavči po določbah o uslužbenskem davku. (»Naš glas«.) Nagrade dnevničarjem Poštne hranilnice. »Službene novine« objavljajo uredbo o višini nagrad za dnevničarje Poštne hranilnice. Po tej uredbi bodo dobivali dnevničarji, ki vrše službo zvaničnikov brez ozira na kvalifikacijo v prvem draginjskem razredu 1100, v II. 950, in v III. 850 Din mesečno; dnevničarji, ki vrše službo služiteljev, bodo dobivali v I. draginjskem razredu 950, v II. 850, v III. 700 Din mesečno; dnevničarji s strokovno kvalifikacijo: v I. draginjskem razredu 1200, v II. 1100 in v III. 1000 Din mesečno; dnevničarji s fakultetno izobrazbo: v I. draginjskem razredu 1400, v II. 1300, v III. 1200 Din. Vsako drugo leto zadovoljive službe se poviša nagrada v prvi skupini za 50, v drugi za 40, v tretji za 60 in v četrti za 80 Din mesečno. Oni dnevničarji, ki so sedaj v službi in imajo večjo nagrado, kakor pa jo določa ta uredba, obdrže svoje dosedanje prejemke. Gospodična Metka Gostinčarjeva, p. t. uradnica pošte Ljubljana 1 želi, da bi na prihodnjem UPU-sestanku bila tudi španska stena. Glej zadnji »Poštni glasnik«! Prijave za draginjske doklade upokojencev. Upokojencem, ki so letos pomladi že vložili prijave za draginjske doklade, istih ni treba vnovič predlagati. Pač pa mora vložiti tako prijavo vsak upokojenec, če so pri njem medtem nastopile take okoliščine, da mu gre pravica do draginjskih doklad. Tudi vsi na novo upokojeni aktivni državni nameščenci morajo vložiti prijavo na predpisanem obrazcu, sicer se jim pokojnine ne more nakazati. Vsi ti naj torej pošljejo pravilno izpolnjene prijave finančni direkciji takoj, ko izvedo za svojo upokojitev, torej še preden