Ivan Dobnik
Pet pesmi
Medlijo leta Čas naplavlja akacije blodnjav Trave krvi in polja zapisov Prežijo rablji
juter klici znova klici vidcem
mest in vasi
zdaj sij barv in kuge
vozlov in struge
močvirij
Očaran Zaznamovan V hipu slečen zemlje se opravičuje: Zaman Jutri bo spet jutri Vsakdan
Brezizhodno?
.. .yo esta aqui, echado a mis pies, mirandome mirandose mirarme mirado.
Octavio Paz
Sunkovito sonce potopljeno sonce z oboami v latju trav ki počivajo
se razkrivajo v dihanju mojem
steze hiš agonije ujetih glav
Visi čas sprevrnjen
Ne vračam se
Nikjer ne zaspim
In sleherno vozlišče je tvoje ime
Ne preštejem rešitev
past je moja beseda
Zajetje sveta ki krvavi
Iz stopal izza nohtov
nočišče vdirajoče
večno zdaj
srebreno
se potemni
v zbujenem jutru
slečen jezik
poje
Poješ v svoji smrti o letnicah in sebi nerazložljivih
klicih s spominskih jamborov noči ki zdaj prihaja
v gluhi perutnici črk
12 LITERATURA
Ne vidiš noči Brez oči zaspi Zima vrtinca brezurna se lepi
v tišine stopinj
V	njenem ušesu bežiš nag z gluhimi zebrami
V	gnezdu ledenih ptičev nad obrvmi Zdaj te razjeda
Zdaj te uresničuje Zdaj je zdaj v minevanju te odrešuje govorica
V	iskanju izraza Osišča vseh jezikov Tipaj
k resnici te strani Vstopaj dih v dihu Prst ob prstu neizprosno vse dneve
Za Nadjo
teme vdirajo med tvojimi trepalnicami nikoli se ne dotaknem tvojega dihanja v mojih sanjah tvoje sanje odpiram stopinje istih besed se v naju zaljubljajo