Poštnina plačana k gotovini šlev. 6 FEBRUAR I040 41 Letnik 71 Sonja Sever Bebček Miha Ilustriral M. Sedej Končno so se ustavili pred velikim poslopjem sredi trga. Dva orožnika sta nadaljevala pot, a tretji je Mihca vodil skozi ogromna vrata v stavbo. Tu ga je peljal po visokih stopnicah in dolgih hodnikih ter ga naposled porinil v prostorno sobo. Pri veliki mizi je sedel za visokimi kupi papirja star gospod, zatopljen v svoje spise. Počasi je dvignil sivo glavo in se začudeno zagledal v Mihca. Orožnik je vojaško pozdravil, mu nekaj pripovedoval in predal popisane papirje. Gospod jih je dolgo in pazljivo čital. »Kaj neki bo sedaj ta gospod storil?« je plaho razmišljal Mihec. Čim dalje ga je gledal, tem bolj se ga je bal. Grozeče so se gospodu stiskale obrvi in zdaj pa zdaj ga je prodirno pogledal. Končno je odložil papirje in ga s strogim obrazom nekaj vprašal. Mihec je pozorno gledal na njegove ustnice, toda ni ga razumel, ker je prenaglo govoril. Tedaj je orožnik počasi in razločno vprašal Mihca: »Si ti zažgal senik?« in mu delal znake z rokami. >Ne, ne!< je Mihec živo odkimal in z rokami in čudnimi glasovi skušal dopovedati, da je spal doma, ko je gorelo, in da je v seniku delal le svoja krila in nič drugega ter pri tem zakrilil z rokami kot bi hotel leteti. Sodnik ga je začudeno gledal, le toliko je razumel, da fant taji požig in da mora biti res pravi bebec. Dolgo ga je opazoval, kakor da ne bi vedel, kaj naj stori. Naposled je nevoljno skomizgnil z rameni, namočil pero in nekaj napisal. Pismo je dal orožniku, ki je spet vojaško pozdravil in odvedel dečka iz sobe. Kako je Mihcu odleglo, ko ni več videl strogega obraza sodnika. Orožnik ga je spet peljal po dolgih hodnikih in po stopnicah ter se končno ustavil pred zaprtimi železnimi vrati. Tu je pozvonil in vrata so se odprla. Na pragu je stal starejši mož v zeleni suknji z zvezdami na ovratniku. Temu je orožnik predal pismo in snel malemu ujetniku verige z rok. Mihcu so od sreče zažarele oči. Že je mislil, da se bo sedaj lahko svoboden vrnil domov. Toda — o groza! Tuji mož ga je čvrsto prijel za roko, potegnil k sebi, orožnik pa je odšel in železna vrata so se zaprla! Mihec je bolno zaječal. Ujet je, ujet v tujini, kakor ptica v kletki. »Pustite me ven, saj nisem kriv, pustite me!c se je uprlo v njem in silno se je mučil, da bi to dopovedal pazniku. A vse zaman. Tudi ta starček ga ni razumel. Še čvrsteje ga je stisnil za roko in odvedel s seboj. Na koncu dolgega hodnika je odprl mala vrata in ga porinil v mračno izbico ter zaklenil vrata za njim. Kaj je sedaj ubogi Mihec pretrpel, ni moči opisati. Prestrašeno je strmel okrog sebe. Sam je bil, čisto sam, med tesnimi zidovi. Le malo svetlobe je prihajalo skozi visoko, močno zamreženo okno. Zdelo se mu je, da ga bodo stene zadušile in da se pogreza v črno brezno. S silo je skušal odpreti vrata, trkal in butal je vanje in nečloveški glasovi so se mu izvijali iz prsi. >Mama, mama, na pomoč!« je kričalo v njem. Jokal in divjal je, dokler se ni ves utrujen in spehan zgrudil pred vrati. Tako ga je našel paznik, ko je vstopil z večerjo. »Nikar fant, saj te ne mislimo obesiti!«; je dobrodušno zagodrnjal, dvignil Mihca s tal in ga skoraj nežno posadil na posteljo. Nato mu je prigovarjal, naj nikar ne divja, naj bo pameten in lepo pojé večerjo. Mihec je začudeno gledal zdaj paznika, zdaj skledo s kadečo se kašo. Saj se mu je po vsem tem, kar je doživel, kar čudno zdelo, da še nekdo tako lepo ravna ž njim in mu celo prinese jesti. Kakor žarek sonca je toplo posijalo v Mihčevem srcu. Hvaležno je pogledal moža, s tresočo roko prijel za žlico in zajel kašo. Kar teknila mu je in hlastno jo je pojedel. Saj pa je bil revček res že zelo lačen, od sinoči še ničesar ni pokusil. Pazniku se je ta slabotni nebogljeni bebček nehote smilil in čakal je pri njem, dokler ni pojedel. »No vidiš, vse si zmazal!« mu je dobrohotno prikimal. »Le pameten bodi in malo potrpi, saj nismo tako hudi. Sedaj pa mirno lezi v posteljo in zaspi, gotovo si že truden,« mu je še rekel in pokazal ter odšel. Spet je bil Mihec sam. Dolgo je še gledal v vrata, ki so se zaprla za paznikom. Kako rad bi vprašal dobrega starčka, kdaj ga bodo pustili domov. Toda gotovo ga tudi on ne bi razumel! V izbici je postajalo vedno bolj mračno. Mihec je ždel na postelji in se zagledal v tisti mali košček neba, ki ga je videl skozi zamreženo okence. Nebo se je čedalje bolj temnilo in zdajci sta se vžgali na njem dve zvezdici in mehko lukali v izbico. Mihcu je postalo nenavadno toplo pri srcu. Mar niso to mamine dobre oči, ki ga sedaj ljubeče gledajo z neba? »O, mama,c je sklenil roke in vroče prosil: »Pomagaj mi, da pridem spet domov, da končam krila in poletim k tebi! Prosim, mama, poglej, kaj dela sedaj moja uboga sivka! Ali že spi v svojem hlevčku, air je v strahu pred surovimi ljudmi pobegnila v gozd? Prosim, mama, ne daj, da bi z njo slabo ravnali!« In glej! Kakor da bi mamine oči res šle iskat sivko, sta zvezdici zdajci izginili za rahel oblak. Mihec pa je bil prepričan, da ga je mama slišala, in nič več se ni čutil tako zapuščenega. V tem lepem razpoloženju se je sprožil na posteljo in kaj kmalu so ga sanje odnesle ven iz te ozke izbice v domači kraj. Nenadoma se je znašel pred vasjo sredi ceste. Roke mu niso bile več vklenjene, tudi orožniki ga niso vodili. Svoboden je bil, svoboden! Ves srečen je pohitel skozi vas, proti domači bajtici. In glej, nihče ni več gledal grdo in sovražno za njim. Vsi, prav vsi so mu prijazno kimali v pozdrav. Kaj kmalu so ga obkrožili tovariši in kakor nekoč veselo tiščali okrog njega. Celo županov Francek inu je prišel naproti, ga proseče pogledal, kakor bi hotel reči: »Oprosti!« in mu ponudil roko. Mihec se ni nič premišljal. Veselo mu je stisnil desnico. Pozabljeno je bilo vse, kar se je zgodilo. V spremstvu veselih tovarišev se je vzpel na klanec. Glej, mar ga ne čaka tam na pragu sivka? Urno je pohitel k njej in jo ljubeče objel. A sedaj še krila. Kaj je ž njimi? Hitro je stekel proti gozdu. Toda kako se je začudil, ko je dospel na reber! Tam je stal županov senik, prav takšen kot nekoč, o kakem pogorišču ni bilo sledu. »Hvala Bogu k si je oddahnil Mihec. »Bile so le grde, moreče sanje.« Brž je pohitel k seniku in radovedno odprl vrata. In glej čudo, na leseni steni so visela njegova krila, popolnoma izdelana, prekrasna in velika, prav taka kakor si jih je zamislil. »Kdaj neki sem jih končal?« je ugibal. Toda tega se nikakor ni mogel spomniti. Urno jih je snel s stene in pohitel 7. njimi na travnik. Tu si jih je brž nataknil. Joj, kako so bila lahka! Saj komaj čuti, da jih ima na sebi! -Široko je razprostrl roke in zamahnil. In glej! Kalilo se je dvignil s tal. Zamahnil je drugič in dvignil se je še više. Mahal je še in še in kmalu se je kakor postovka zibal r jutranjem vetru. Veselo je za-krožil nad vasjo. O, kako so se tedaj vaščani čudili! Drli so skupaj in mu veselo mahali y pozdrav. Toda iMihec se sedaj ni menil za vaščane. »Mama, k tebi pridem!« je srečno zapelo v njegovi duši. Močneje je zakrilil in se dvignil v sinje višave. Kakor orel je brzel proti srebrnim oblakom in zlatemu soncu. Vas, polja in gozdovi so ostali daleč pod njim. Komaj, da jih je še videl. Krilil je.čedalje močneje in vse hitreje se je dvigal. Že je srečal srebrne meglice in glej tam med belimi oblaki so zablestela zlata nebeška vrata. Mihcu je od začudenja zastalo srce. »Raj! O mama, že sèm ori tebi!« je za vriskalo v Mihčevi duši. Krepko je zamahnil s krili, toda joj! ta hip je z glavo zadel v trd leden oblak in nebeška vrata so izginila. »Uuuu!« je Mihec glasno zaječal in bolno nakremžil obraz. Prebudil se je. »Kje so krila? Kje nebeška vrata? se je prepadeno Oziral. Skozi okence se je razlival jutranji svit po tesni izbici, a mesto v nebeških višavah se je znašel na trdih tleh zraven postelje. Postal je silno žalosten. Torej vse, kar je pravkar tako lepega doživel, so bile le sanje. Resnica je le. da so ga zaprli kot požigalca v ječo. Žalost ga je tako prevzela, da se mu še vstati ni ljubilo in kar na tleh se je milo razjokal. »Kaj pa je s teboj, fant, da si spet na tleh?« se je začudil paznik, ki je vstopil z zajtrkom. Ko' je videl siromašnega dečka vsega v solzah, se mu je silno zasmilil. Nežno ga je dvignil s poda in zagodrnjal: »Bog ve. če je revček sploh kaj kriv. prav nič ne kaže, da bi bil tak.« Peljal ga je k mizi in ga tolaži i: »Nikar ne bodi žalosten. Saj bo še vse dobro, sedaj jej, tnkaj sem ti prinesel zajtrk!« in mu še sam namočil kruh v mleko. Kako je Mihcu dobro dela ta nežnost! Tega paznika je skoraj že vzljubil. 7. rokavom si je zbrisal solze in ga talco milo pogledal, da je postalo starčku kar toplo pri srcu. Ves raznežen je dejal: »No čakaj, da ne boš lačen, ti prinesem Še kos kruha posebej.« In res je prinesel Mihcu še pol velikega hlebca. Ko je naposled ostal Mihec zopet sam. je še dolgo zamišljen ždel ob mizici in počasi jedel kruh. Njegovi prsti, ki nikoli niso bili vajeni mirovati, so si naenkrat kar sami našli delo. Gnetli so mehko sredico kruha in glej, naenkrat je stala na mizi ljubka kozica sivka. »O, kako lepe stvari se lahko narede iz kruha!« se je razveselil Mihec in urno gnetel mehko sredico. Sivka mora seveda tudi imeti pašo in z veliko vnemo je ustvarjal listnato grmovje, travico in cvetice. Tako |e bil zaverovan v svoje delo, da je popolnoma pozabil, kje se nahaja. Se opazil ni, kako naglo je potekal čas. »Oho. kaj pa je to?« se je široko nasmejal paznik, ko mu je prinesel kosilo. »No čuj. ti si pa pravi umetnik,« se je začudil in si natančno ogledal kozo na cvetoči pasi. Mihcu so zasijale oči in hitel je tolmačiti dobremu možu, da je to njegova koza sivka, ki mu daje vsak dan mleko in katero on vodi na pašo. Kazal mu je tudi. katere trave in cvetice najrajši jé. »A, tako. tako!« mu je dobrodušno pokimaval paznik, dasi ni mnogo razumel. »No, že vidim, da nisi preveč lačen. Končno pa le moraš nekaj delati in je še vedno boljše kot da bi se jokal. Čakaj, prinesem ti še kruha, skorje pa moraš pojesti!« Mihec ga je še dokaj dobro razumel in medtem ko je paznik šel I po nov hlebček, je urno drobil skorje v juho in hitel jesti, da bi čimprej nadaljeval delo. Marljivo je potem oblikoval ves popoldan in kaj kmalu je pod njegovimi spretnimi prstki zrastel mali hlev za kozo, nato še oreh in domača kočica. Ko je tako delal, je bil v duhu ves doma na klancu in je skoraj pozabil na svoje gorje. Z žareč i m obrazom je zvečer kazal pazniku svoj dom in mu natančno razkladal, kje je sedel z mamo in kod hodi vsak dan s kozo. Starček se ni mogel dovolj načuditi, saj še v svojem življenju ni videl dečka, ki bi znal narediti tako ljubke stvari, pa kar iz kruha! Stvarce so bile kakor iz rumenega porcelana. »Škoda za fanta,« je zamrmral, ko mu je voščil lahko noč in ga zapustil. Znočilo se je in Mihec je iskal tisti dve zvezdici, ki sta ga sinoči tako dobroti ji vo gledali skozi okence. In res, spet sta zasijali na nočnem nebu. »O mama, glej, kaj sem naredil!« se je razveselil in kazal s prsti na svoj umotvor. »Mar ni ta kozica čisto podobna naši sivki? Barva seveda ni prava, sivkica pa je le! A oreh, hlev in hišica in cvetice na paši, mar niso prav take kakor v resnici?« Tako se je v duhu še dolgo razgovarjal s svojo materjo, dokler se nista zvezdici odmaknili izpred okna. »Lahko noč!« je še želel mami, legel na posteljo in zaspal. To noč Mihec ni imel posebnih sanj. Le enkrat se mu je zdelo, da je drobna sivka na mizi žalostno zameketala. A glej, ko je drugo jutro odprl oči in pogledal na mizico, kozice ni bilo. »Kdo jo je vzel,« se je preplašil, brž skočil s postelje in jo začel iskati. Na mizi je res ni bilo, niti pod njo. Ne da bi ponoči oživela in se začela sprehajati! Iskal jo je povsod in glej — tam v kotu za posteljo je ležala njena glavica. »Uboga sivkica, kaj se ti je vendar zgodilo?« jo je pomiloval in brž odmaknil posteljo. Vidi, vidi! V steni je bila majhna luknja. »O, siroia sivka! Miška te je odnesla in pojedla!« je žaloval za njo. »Kaj pa zopet delaš, fant«? se je začudil paznik, ko je vstopil in našel posteljo sredi izbe, a Mihca čepečega v kotu. Mihec mu je pokazal žalostne ostanke svoje koze in luknjo v zidu ter mu z usti in rokami dopovedoval, kako mu je miška pojedla sivko. »O, šmentana stvar,« se je zakrohotal paznik, »star sem že in marsikaj sem doživel, da bi pa miška kozo pojedla, nak, tega pa še nisem slišal. No. kar potolaži se, boš že drugo naredil, saj sem ti tu prinesel dovolj kruha! Sicer pa glej, glej!« je pokazal s prstom na mizo. »Tvoja miška se ni zadovoljila le s kozo, tudi pol grma in kos hleva ti je po-hrustalal« Sedaj pa se je še Mihec od srca smejal. O ta poredna miška, kaj je vse naredila! Toda nič se ni hudoval nanjo in kaj bi se tudi! Mar mu ni že v zibelki vedno nagajala in mu odnašala skorjice kruha? Ko je bil Mihec zopet sam, je brž hitel popravljati škodo in kmalu se je na paši pasla nova sivka, skoraj še lepša kot prva. Da bi imel pri sebi vse, kar je ljubil, si je nato naredil še mamin grob. Na gomdo je zasadil cvetice, pri vzglavju postavil križ, da je bil prav tak kot v resnici. Pri tem delu mu ie postalo toplo in žalostno pri srcu, in ko je bil grobek gotov, ga je dolgo s solznimi očmi gledal. Tako potrtega je našel paznik, ko mu je prinesel kosilo. Sočutno je gledal ubogega fanta in si skrivaj obrisal solze. Z okorno roko mu je pogladil lase in ga tolažil, kakor je pač vedel in znal. Mihec že dolgo ni bil vajen take nežnosti in hvaležno ga je gledal s svojimi temnimi očmi. O, kako rad je imel tega starčka! Saj je bil edini, ki je še imel zanj toplo besedo in lep pogled. Kar težko mu je bilo, ko je odšel. Ko je bil Mihec sam, se je spet zagledal v materin grobek. Nesreča, ki se mu je zgodila poslednje dni, se je zdajci s vso težo zvalila nani in solze so mu kar vrele iz oči. O. zakaj ni že prej končal kril in zletel k mami! Sedaj ga ne bi mogli tako zapirati. Krila in spet krila so mu prihajala na misel in nevede so začeli njegovi prsti gnesti mehek kruh. Na mizici so rasla čudovita krila, Mihcev obraz pa se je čedalje bolj jasnil in kmalu je bil spet ves v svojem delu. »Kaj pa naj bo to?« je zvečer začudeno vprašal paznik in si ogledoval nenavadno tvorbo. Mihec je krilil z rokami in mu dopovedoval, da so to krila, s katerimi bo poletel. »A, tako, letel bi rad,« se je muzal starček. »No, ker si bil tako priden, boš že jutri izletel iz te sobice.« Pokazal je na vrata in jih široko odprl. »Jaz da bom šel skozi vrata, jutri, potem ko bom spal in se spet prebudil in potem letel?« je Mihec razburjen spraševal z očmi in rokami. »Da, da,« je prikimal paznik, ki se je v teh kratkih dveh dneh že dokaj dobro naučil čitati Mihčeve misli. »Te stvari pa,« je pokazal na ljubke stvarce na mizi, »boš pustil meni za spomin. Jaz jih bom lepo spravil v omaro, da jih ne bodo miške pojedle.« »Seveda, seveda vam jih poklonim!« je vneto prikimal Mihec, la do jutri vam še naredim sebe, Mihca, ki pase kozo.« »Tebe tukaj pri kozi,« se je zasmejal starček, »no pa dobro.« »Da, da,« je prikimal Mihec in se takoj vneto lotil dela. Pazniku se nocoj ni mudilo, ta poslednji večer bo še malo posedel pri svojem varovancu, ki mu je kar prirasel k srcu. Z zanimanjem ga je opazoval pri delu. Koliko duše je v tem otroku, se je čudil. Saj se je to izražalo v vsaki cvetici in v vseh teh ljubkih stvareh je košček pravega življenja. Da bi iak otrok zažgal senik iz zlobe? Ne, v to že od prvega dneva ni verjel. Mogoče pa je imel revček nesrečo in še opazil ni, kaj je naredil. Svet je pač takšen, da naglo sodi in najprej udriha po nemočnem siromaku. No, sedaj pa bo zate dobro, kovač in župnik sta lepo poskrbela. Da, da, nadarjen si in mnogo tega se boš naučil in tudi lakote in mraza ne boš trpel! Medtem ko je paznik tako razmišljal o usodi svojega malega prijatelja, je ta pridno delal in kmalu posadil Mihca iz kruna in s šibo v roki zraven koze. »O, šmentani fant!« se je široko zasmejal starček, »saj je res prav tebi podoben! Prav, prav, tako te bom imel vsaj vedno pri sebi. No, sedaj pa je dovolj, pozno je že, a jutri navsezgodaj odrineva!« Pobral je posodo, želel Mihcu lahko noč in odšel. (Dalje.) Winkler Venceslav Cesarjeva hruška Ilustriral Fr. Godfec Cesar Janez iz Devete dežele je bil preprost človek. Oblačil se je kakor kak gruntar in ob nedeljah se je vozil s parom konj po deželi ter se ustavljal po vaških krčmah, dajal kmetom za pijačo ter prepeval z njimi, pozno v noč se je pa vračal v svoj grad in drugo jutro nadaljeval z vladarskimi posli. Drugače pa je bil navdušen za kmetijstvo in je imel na svojem cesarskem vrtu najlepše drevje, najznamenitejša pa je bila čudovita hruška sredi vrta, ki jo je sam obrezoval in sam .zalival in gnojil. Ta hruška je imela neke zdravibie lastnosti in to nesrečo, da jih niso nikoli mogli dodobra spoznati, zakaj, ko se je približal čas, da ti bilo treba sadove obrati, so kake noči izginili. Nihče ni vedel kam in kako, sodili so pa, da so na delu premeteni tatovi, ki znajo svoj posel opraviti na najbolj prevarljiv način. Ves dvor se je jezil, hlapci so kleli oa jeze, vrtnarji so si pulili lase in stražniki so se bali za glavo. No, tatov niso mogli odkriti in hrušk tudi ni bilo. To se je godilo leto za letom. Cesar je postavil pod hruško stražo, stražit so šle ženske, dvorjani, celo ministri, in naposled nekega leta sam cesar in vendar je bilo vse zaman. Hruške so zmeraj izginile. To je ljudi bolj in bolj utrjevalo v prepričanju, da je to hruška posebne vrste, da ima čudovito moč, nemara ozdravi skrnino ali celo jetiko, mogoče je njen sad vreden še več ko živa voda. Pripovedovali so o vsem tem in naposled so tudi sami verjeli. In še cesar se je zamislil ter je na vsak način hotel dobiti v roke nekaj teh čudovitih hrušk, zakaj počasi se je postaral in mislil je, da imajo nemara hruške čudovito moč, da ga pomladijo za nekaj dolgih let. In ker ni mogel drugače, je napravil, kakor napravijo vsi cesarji od takih prilikah: napisal je razglas in glasniki so ga raznesli po deželi, ropotajoč spotoma z bobni in piskfljoč s trobentami. Razglasil je cesar, da dà pol cesarstva in rodno hčer za ženo tistemu, ki ujame tatove in reši vsaj eno samo hruško. Tudi v Deveti deželi je bilo revnih in brezposelnih ljudi na pretek, prihajali so na cesarski vrt, ogledovali hruško in se zaklinjali, aa bodo našli tatove. Pa prešlo je leto za letom in ni pomagala polovica cesarstva in niti ne sama cesarjeva hči — hruške so vseeno izginjale. Tisto leto, ko je stari cesar že skoraj popolnoma osivel in se je tudi njegova hči že zadosti posiarala, so se znova oglasili trije junaki, da poiščejo tatove. Bili so trije in nič si niso bili podobni. Stopili so pred cesarja in pokimal jim je. Prvega, ki je bil kraljevič iz sosedne Modre dežele, je prijazno objel, kakor je velevala navada, drugemu, ki je bil ministrov sin, je dal roko in prijazno besedo, tretjega, ki je bil svinjski pastir, je samo površno pogledal. Peljal jih je na vrt in dejal jim je, da so hruške skoraj že zrele in bodo najbrž že to noč izginile in da je pravkar premišljeval, če jih ne bi takoj potrgal in si jih na kak način ohranil, kajti ne verjame dosti, da bi ujeli tatove. Vsi trije so se ozrli na drevo, bilo je hrušk nič koliko, le zelene so še bile in spoštljivo so jih merili, le pastir je preprosto vzkliknil: »Sveta Marija, take hruške sem pa že jedel!« Cesarju te pastirjeve besede očividno niso bile všeč in je trdil, da to ni mogoče. Ker se ne spodobi, da bi cesarju ugovarjal, je pastir umolknil in so rajši sedli poči hruško, da bi stražili. Sedli so in se pogovarjali, kako naj si razdelijo plačilo, če dobijo tatove. Prišel je mrak in skoraj hipoma noč in morali so drug drugega vleči za ušesa, da ne bi zaspali. Pa ko je prišla njihova ura in je začel veter tako prijetno šumeti v vrhovih dreves, so drug za drugim zadremali. Sredi noči se je prvi prebudil svinjski pastir in nezaupljivo strmel po vrtu. Zdelo se mu je, da odhaja nekdo preko zidovja, pleza in škrablja po zidu. Zbudil je še tovariša in opazili so, da so zmanjkale vse hruške. Presenečeni so se spogledovali. »Prav za prav smo zaspali le za trenutek,« je oklevajoče dejal kraljevič. »Kdo nam more kaj očitati?« »Saj se je tudi samemu cesarju zgodilo,« se je opravičeval ministrov sin. Svinjski pastir je pa malo pomislil in predložil: »Najbolje, če pogledamo za tatovi, najsi bo en sam ali pa več, zdaj je še noč in do jutra pridemo zelo daleč.« Kraljevič se je sicer obotavljal, da je ponočna hoja neprijetna, človek zadene ob vsakovrstne stvari, ko se je pa še ministrov sin odločil, češ da dobro pozna mesto, je moral hočeš nočeš z njima. Šli so čez zid in potem po cesti in zdelo se je, da pred njimi diši po hruškah, ki so v eni noči dozorele. Svinjski pastir jih je vodil z nezmotljivo trdnostjo, šli so po širokih ulicah, zavijali v stranske steze pa zopet na velike ceste mimo bogatih hiš in povsod je pred njimi dišalo po svežih hruškah. Nobenega človeka ni bilo videti, le kdaj pa kdaj so srečali cesarsko stražo, ki je z zaspanimi koraki enakomerno topotala po kamnitnem tlaku. »To nas bo daleč pripeljalo,« je vzdihnil kraljevič. »Naposled ni potreba, da bi kar takole sredi noči lazili pod cestah in oprezovali za razbojniki.« Tovariša ga nista poslušala, stopali so z dolgimi koraki in ministrovemu sinu se je zdelo imenitno, da takole oprezuje za tatovi. Postalo mu je vroče, slekel je suknjo in jo zalučal za neki plot, češ če je pastir lahko samo v srajci, čemu bi ne bil on. Kraljevič je krevljal nekoliko za njima in se včasih oglasil, da sta preurna, da mu je vroče, sleči se pa ni hotel, češ da se ne spodobi in kaj bi rekli ljudje, ko bi ga spoznali. Prišli so iz mesta in sled jih je vodila do gozda. Kraljevič iz Modre dežele se je zasopen ustavil: »Ali ne bi nekoliko počivali?« Pastir in ministrov sin sta ga začudeno pogledala. To je vendar nemogoče, tisti, ki je odnesel hruške, ne more biti daleč. Hruške zmeraj bolj dišijo, če bodo pa čakali, bo posijalo sonce, segrelo bo zemljo in zgubile bodo svoj vonj. Stopili so v gozd in svinjski pastir se je pogovarjal s pticami in z drevjem in je razkladal tovarišema: »Tod so šli, tu so se ustavili, trije so bili, tat in dva pomočnika.« Razmikal je veje in stopali so hitreje. Kraljevič je bil nekoliko neroden, marsikatera veja ga je oprasnila po obrazu. Kad bi zaječal, pa se je bal tovarišev, ki sta z zardelima obrazoma hitela pred njim. Prišli so do samotne koče sredi gozda. Ugledajo kočo, pridejo bliže in potrkajo. Odpre jim stara ženica. Prosijo jo, če bi dobili čašo vode, vso noč so hodili, utrujeni so in žejni. Stopijo v kočo, pa zaslišijo šum. Oni v kočo, trije ljudje pa skozi okno v nosto. Zasledovalci skočijo za njimi in vidijo, da so tatovi. Dva sta mlada, eden je star in ima dolgo brado, na hrbtu pa nosi težko vrečo. »Dajmo jih!« kriči kraljevič in jim grozi s pestmi. Svinjski pastir pa stopi po sobi, pogleda po tleh, se skloni in pobere s tal lepo hruško. Nemara so jo hoteli pojesti, mogoče je imela vreča luknjo in je hruška padla v sobi na tla. Pastir je nekaj časa ogledoval hruško, nato jo je vtaknil v žep. Popili so čašo vode, zahvalili so se stari ženici in odšli so za tatovi. Hodijo, hodijo, gozd se zmeraj bolj redči, pridejo na kamnitno pot in kraljeviča začno žuliti čevlji. Da bi hodil bos kakor pastir, o tem ni hotel slišati. Nekaj časa ie stiskal zobe, potem je začel polglasno ječati in zahteval je, da bi nekaj časa počivali. Tovariša pa nista hotela in moral je počasi za njima. Sredi dneva, ko je pa začelo na kamnitno pot na vso moč sijati sonce in so si venomer brisali potne obraze, se je kraljevič zatrdno ustavil in dejal pastirju: »Čuj, daj meni tisto hruško, ki si jo pobral v koči. Jaz ne morem naprej, preveč sem že utrujen, vzel bom hruško in jo nesel cesarju, vidva pa pojdita in poiščita še tatove.« Ministrov sin se je nekoliko jezil, pastir pa ni rekel ne bev ne mev, segel je v žep in izročil kraljeviču hruško. Kraljeviču se je zasmejalo srce, hlastno jo je spravil in se vrnil po poti, koder so prisil. Pa ko se je vračal, ni bilo nikogar, ki bi mu dajal pogum, žejalo ga je bolj in bolj in prej ko je ugasnil dan, se je lotil hruške. Pokusil jo je nekoliko, nato je zagrizel mlade zobe v sočno meso in jo kratkomalo pojedel. Za trenutek ga je pač obšla misel, kaj bo rekel cesarju. No, zamahnil je z roko, da bosta že ministrov sin in pastir prinesla kako drugo. Ponoči je sedel nekje v gozdu na drevesu, plašil se je sov in zveri in ko je drugo jutro nadaljeval pot in prišel na plano, si je oddahnil. Na dvoru so ga začudeni pogledali. Pripovedoval je dolgo zgodbo, kako sta ga ministrov sin in pastir zapustila in se je moral sam otepati divjih zveri in razbojnikov. Tudi hruške je dobil, pa so mu jih razbojniki znova pobrali. Cesar in dvorjani so mu verjeli, smilil se jim je, dal i so mu novo obleko in tudi cesarjevi hčerki je bil všeč. »To bomo še uredili,v? je dejal cesar. »Če se onadva paglavca ne vrneta in mislim, da se ne bosta, bomo napravili svatovščino in pol cesarstva boš dobil.« Kraljevič je bil zadovoljen, sprehajal se je po cesarskih vrtovih in nikoli ga ni zaskrbelo, kaj bo, če se vrneta pastir in ministrov sin. Ta dva sta pa ta čas romala čez dežele in zmeraj sta bila tatovom tik za petami. Obleka se jima je raztrgala v grmovju, jedla nista skoraj nič in bila sta hudo utrujena. Dan se je umikal dnevu in zdaj je začel tudi ministrov sin pešati. Bil je lačen in ni mogel toliko prenesti kakor pastir. Prišla sta skoraj do meje Devete dežele. Hodila sta po gozdu in pod noč se je začela nevihta. Strela je udarjala v vrhove dreves, dež je lil ko iz škafa. Iskala sta, kam bi se skrila, in sta našla samotno krčmo. Tam so že vsi spali, krčmar jima je nerad odprl in zlezla sta na peč, kjer je bilo še nekaj prostora. Ob peči so pa dremali trije tatovi in razločila sta le bradatega, dremali so in se pogovarjali. »Zdaj nas ne ujamejo več,« je pripovedoval stari, »še malo in švrk čez mejo. V Modri deželi se pa nikogar ne bojimo.« »Tudi te hruške bomo dobro prodali. Kral jev zdravnik nam jih bo plačal po cekinu, dobra kupčija, kaj pač mislita.« Drema je so se še pogovarjali, če ne bi nekoliko dvignili cene, to pot so morali nekoliko več trpeti. Zdaj se ministrov sin ni mogel vzdržati. Hop! je skočil s peči in prijel bradatega tatu za vrat: Hej, kje imate hruške?« Nastal je ravs in kavs in preden je krčmar prižgal leščerbo, so se tatovi izmuznili iz hiše in odhiteli v noč. Ministrov sin je grozil, da pošlje celo vojsko za njimi, pastir je pa iskal po tleh in je spet našel hruško, ki se je bila med tepežem izmuznila iz vreče. Takoj sta se napotila za bežečimi. Ko sta prišla pa do meje, je postalo ministrovega sina strah, menil je, da onstran meje ne seže oblast njegovega očeta, in je prosil pastirja, naj mu da hruško, da jo nese cesarju, on naj pa gre v Modro deželo in ujame tatove. Pastir ni rekel ne bev ne mev, izvlekel je hruško, obrisal jo je ob srajco ter jo izročil ministrovemu sinu. Fant je odšel proti domu. Dolgo je hodil, ker ni dobro poznal poti, in večkrat je zašel. Bil je lačen, večkrat je izvlekel hruško in se je hotel lotiti, pa vselej se je premagal. Ko je pa prišel že blizu doma, se ni mogel več vzdržati. »Samo malo jo pokusim.« si je mislil. Ugriznil je vanjo enkrat, ugriznil drugič in prej ko se je zavedel, ni bilo nikjer več hruške. Prestrašil se jc, kaj naj pove cesarju, in se je koj domislil, da poreče, da so ga napadli razbojniki in mu nruško vzeli. Na dvoru so ga prijazno sprejeli in so se nekako veselili, da ni prinesel hruške. Povedal je zgodbo o razbojnikih in rekli so mu. da bo že dobil plačilo, če se ne vrne svinjski pastir, o Čemer so pa bili prepričani, da ga ne bo. Kako naj izvrši navaden pastir, česar nista mogla ministrov sin in kraljevič. Svinjski pastir je pa takrat že nadaljeval pot. Zdaj ni več dosti izgubljal časa. Šel je naravnost v glavno mesto Modre dežele in se pre-prašal do kraljevega zdravnika. Bil je to star mož in ko mu je fant dejal, da bi se rad izučil zdravilstva in da je prišla slava njegovega znanja prav do Devete dežele, je zadovoljno prikimal in ga sprejel v učenje. Prve dni se ni zgodilo nič posebnega. Pod večer tretjega dne pa je dejal zdravnik: »Kličejo me k velikašu sredi gora, nogo si je zlomil. Pazi na dom in če pride kak trgovec s sadjem, kupi ga in plačaj za vsak sad zlat cekin. Tu imaš denar.« Zdravnik je odšel, kmalu nato so pa prišli trije možje. Bili so lepo oblečeni, kakor bogati trgovci, in prinesli so v lepi vreči hruške. Pastir je rekel, naj za trenutek počakajo in je šel in se pripravil. Poklical je drugega za drugim v sobo in prej ko se je poklicani zavedel, mu je tičala za vratom zanka. Privezal jih je na dolgo vrv, naložil jim je na hrbet vrečo s hruškami in ko se je popolnoma znočilo, je po stranskih ulicah zapustil mesto in Modro deželo. V Deveti deželi so se pa ta čas pripravljali na svatovščino. Verjeli so, da se svinjski pastir sploh ne povrne, za ministrovega sina so pa mislili, da ne bo sitnaril in da bo zadovoljen, če mil odrinejo nekaj cekinov. Sredi vseh priprav se je pa vrnil svinjski pastir in na dolgi vrvi je imel privezane tatove. Od vseh strani so se zgrinjali ljudje in se čudili, ko so zvedeli, kam so šle cesarjeve hruške. Tudi cesar se je smehljal in si zadovoljen gladil brado, le cesarjeva hčerka je bila nezadovoljna in je hotela samo kraljeviča. Cesar je bil v zadregi. ljudstvo je pa kričalo pastirju: »Živel naš bodoči cesar!« Pastir je pa mirno od-vezal tatove in jih spustil pred cesarja ter dejal, naj ostaneta cesarstvo in cesarjeva hčerka kar kraljeviču iz Modre dežele, onadva z ministrovim sinom bosta že prijela za kako drugo delo, za kraljeviča pa ne gre, da ^ ^ bi postal kar nekako brez- poseln. In se je vse mirno uredilo. Dali so kraljeviču cesarstvo in cesarjevo hčerko, ministrovemu sinu dobro službo na dvoru, svinjskemu pastirju so pa pustili slavo in je živel od nje srečno in zadovoljno do smrti. J. Kmet Zadnja pravljica Ilustrirala Elda PiSfaneo Snežilo jc že ves teden. Zdaj pa zdaj jc zavila burja, da je tanko za-piskalo ob vogalih in stresnilo šipe v oknih. Bili so temni dnevi, da nisi vedel, kdaj se je končala noč in začel večer. Mati je vzdihovala in strahoma pogledovala proti sosedu. »Še podpalo nas bo, otroci, da bomo od vsega hudega pomrli,« je stokala, ko je videla, kako se lomijo češplje pod težkim snežnim bremenom. Jaz in sestre smo se stiskali na peči. Materina tožba nam jc segla v srce, a le za hip. Saj smo že komaj čakali snega. Sanjali smo o saneh, ki so samevale pod podom. I>ani se je Cene spustil v globoko dolino v senožetih. letos se bom pa tudi jaz! Le počakaj! Iz objestnosti sem izpodrival sestro z vreče prosa. Začel se je prepir, vsak bi rad sedel na topli mehki vreči. Pulili smo se zanjo, dokler se ni proso usulo po hrapavi peči. Spogledali smo se, saj smo vedeli, kakšno plačilo nas čaka za tako nerodnost. Tisto zimo je vsak dan prišla k nam Mina. Živela je na koncu vasi. Na vaški zemlji so ji postavili lesenjačo in ji dali ped z robidovjem prepre-žene zemlje. Poleti je hodila v dnino, pozimi pa brala pravljice in gladila zapećke po hišah. O, pravljic je pa vedela, in kakršnih je kdo hotel: o zmajih, volkovih, kraljičnah, zakletih gradovih. Vsak dan je pri na» novo povedala. Ogrnjena je bila v veliko ruto, ki je imela že toliko zaplat, da ni bilo mogoče dognati, katero je bilo pravo blago. Sedla je na zapeček — naj bo poleti ali pa pozimi —, prislonila k vratom grčavko in pravila, pravila, da smo zadrževali sapo in z odprtimi usti poslušali... Ležal sem na trebuhu po vsem dolgem, se pomikal bliie, z obema rokama podpiral brado in nepremično zrl Mino. »Bajta mi bo počenila,« je javkala in tožila, da bi se še kamnu smilila. Pletla je kupčkaste rdeče nogavice. V badala je in vlmdala z iglo, a ni mogla nikamor, četudi je naočnike obesila na konec DOSD. »Tetka, kakšno pravljico povejte, danes niste šo nobene,« smo jo silili otroci. Res, ni se dala dolgo prositi. Nogavica ji je omahnila v naročje, popravila je naočnike in začela: »Lejte otroci! Na temle hribu nad vasjo so razvaline starega gradu.« »O, kolikokrat sem že plezal po zi-dovju,« sem se brž pobahal. »Prav v zadnji lini sem že sedel, krušil kamenje in ga trkljal v dolino. To je butalo ob drevje, skakalo tez skale in se ni prej ustavilo kot v gošči nad našo njivo.« Komaj sem odtrgal misli od gradu in spremljal Minino pripovedovanje. »Pod temi razvalinami je globoka klet,« je nadaljevala. »V njej so tri kadi zlata in srebra. Na vsaki kadi preži črn pes in iz gobca mu šviga plamen. Okoli vseh treh kadi se ovija bela kača. Na glavi nosi zlato krono, okrašeno z biseri, da se sveti kot sonce. Samo enkrat na leto se razmakne zidovje in kača se privali na sonce.« Tu je prenehala. Mi smo obstrmeli. Pozabili smo na vse. Prestrašeni smo zijali skozi zasnežena okna, kdaj se bo prikazala kača. Mina je bila in bičala našo domišljijo. »Kadar bo prišel mladenič,« je hitela Mina, »čist, brez vsakega greha, ki je bil rojen na kresni večer opolnoči, in bo neustrašeno stopil pred kačo, jo nagovoril in prekrižal v imenu božjem, tedaj se bo kača spremenila v čudovito lepo kraljično. Segla bo junaku v roko, se mu zahvalila in ga nazvala — rešitelja. Pred njima bo zopet stal grad v vsej nekdanji krasoti. Na grajskem dvorišču se bodo lesketale kadi srebra in zlata. Tedaj bo spregovorila kraljična: ,Glej, rešitelj, kolikor daleč ti sežejo oči po teh valovitih poljih in vaseh, vse je tvoje. Stoletja sem čakala rešitelja, stoletja bi ga še čakala, če bi tebe ne bilo. Srečen si, da je nebo tebe izbralo. To zlato pa, ki ga vidiš pred seboj, razdeli med siromake; kajti vsakega zlatnika in srebrnika se drži kapljica krvi trpinčenih prednikov. Prvemu prebivalcu, ki si je postavljal koto pod tem gradom, je grajski bič rezal krvave brazde po upognjenem hrbtu. — Zdaj te prosim za roko, da bom kraljica in ti kralj, da bova delila tem siromakom, ki prebivajo v dolini, pravico in ljubezen/ Ko bo to izgovorila, se bodo sami razmajali zvonovi in vriskajoča pesem lepi,a,) bodoJnosti bo odjeknila preko naših domov.« Nenadno je Mina umolknila in se s sklonjeno glavo zamislila. Nismo se ganili, da bi je ne zmotili v njenih čustvih. Nato je brez besed zdrknila z zapečka, vzela palico in odšla. Še smo jo videli, kako je gazila po zameteni gazi. Njene besede so nam zvenele v ušesih, njenega nenadnega in nenavadnega odhoda si nismo znali razložiti. Pred nami je zaplesal grad, strašna se mi je zdela kača. Sestre so sanjale o kraljični, o njeni obleki, okrasju. Pripravljen sem bil iti rešit kraljično, a kam naj bi šel; zunaj je snežilo, kot bi se bližal sodni dan, čevlji pa v materini skrinji. Mine ni bilo več k nam. Zbolela je in kmalu umrla. To je bila zadnja pravljica, ki nam jo je povedala. Z njo so legle v grob. Kadar gledam razvaline gradu nad našo vasjo, se spomnim na Mino in na kraljično, ki čaka odrešenja. Griia Koritnik Zùniko v&ieJ&je. Sneg je pokril ravan, čevelj je okovan: škrtajoč poka led — to je veselje za mladi svet! Kepe vse vprek lete — padli na tleh kriče — vzklikanje, vrisk in smeh viiga pogum in odpor v pesteh. Tu smuči, tam sani, drse na vse strani — v levo in pravo žene se nogomet v zimsko naravo. Vmes pa sneženi moi z vencem ledenih roé v borbi in zbrodi ,starte"- in vfinišeu sodi. Francè Kunstelj Skopuh in zaklad Ilustriral Fr. Uršič Pred davnim časom se je v nekem kraju naselil človek, ki mu nihče ni vedel imena. Nad vasjo si je postavil bajto. Pa kakor je Čez noč prišel, tako je tudi — sam ljubi Bog vedi kako — kar čez noč obogatel. Podrl Ì'e bajto in zgradil hišo, ponos cele vasi, hleve, svinjake, kaščo, skedenj, :ozolec, dokupil zemlje zaplato za zaplato, lehe, senožeti, laze in gmajno. Čez leto in dan je veljal že za največjega kmeta v devetih farah naokoli. Pa vse bi še bilo, da bi novi kmetič ne kazal tiste slabosti, zaradi katere je kmalu dobil ime skopuh. Sosedu ni posodil niti zrna soli brez odškodnine, hlapcem in delci am je pritrgoval plačo, pastirja je pognal ob letu od hiše, ne da bi mu stisnil belič, nad berača je naščuval pse — res, pravi skopuh, da mu ga ni bilo para pod božjim soncem. Ko so po vasi začeli govoričiti, da je skopuh bogatejši ko sam kralj, ki spi pod Planino in skriva zaklad, je prišla beseda tudi skopuhu na uho in sedel je, odprl bogato skrinjo in prešteval svoje cekine. Štel je v drugo, v tretje in se pri tem skoraj na glas krohotal : »Ej, ej, to je moje, moje... Pa vendar,« mu je šinilo v glavo, da se je popraskal za ušesi, »kralj pod Planino hrani zaklad, ali bi ne bilo dobro, če bi ga imel jaz? Da, po zaklad, po zaklad, jutri zvečer pojdem po zaklad.« Zaloputnil ie težko skrinjo in se dvignil. A misli — ej, teh pa ni mogel zapreti. Neprestano so ga begale, pa najsi je že stopil kamor koli, in še zvečer, ko je že vse počivalo, je on buljil v gluho temo in mislil, mislil, ko še nikoli poprej. Da, denar, rumeni zlatniki, zaklad — kako priti do njega, ko ga pa menda čuva zmaj, grozotna pošast s sedmimi glavami? »Nič, poskusil bom, zmaj spi, morda se mi posreči, da ga ne zbudim ...« Šele v tem je skopuh zatisnil oči, a sanjati se mu ni dalo. Komaj je učakal drugega večera. Ko je služinčad že legla in potihnila, se je kakor tat splazil v gluho temo. Dolga pot ga je dodobra zdelala. Najrajši bi se odpočil v mehki stelji, ki mu je šumela pod nogami. Nak! si je vlival poguma, zaklad je prvo, potlej šele počitek. In že je odjeknil njegov korak v veliki votlini, temni ko v rogu. Človeška noga je še ni prestopila. Skopuh se je zdrznil: »Kod naj grem? Z lučjo ne smem, kaj če se zmaj zbudi, po meni bo!« Pa misel na cekine ga je gnala naprej, naprej v brezmejno temo. Slednjič se je v dalji posvetilo. Na velikanski pečini je spala pošast s sedmimi glavami. Skopuhu je zagomazelo po celem životu in mrzel pot ga je oblil. Pa je le prišel k sebi in tudi do pošasti, ki je zdela na skalovju ko kopa samih grozotnih teles, ki jih človek še v sanjah ne mara videti. Skopuh je šel globoko v se po sapo, potem pa zaini žal in kakor nepoznana misel odpetal mimo zmaja. Pošast se ni zbudila. Komaj je švignil mimo pošasti, že se je naenkrat znašel v širokih in dolgih hodnikih, ki so se bleščali od nešteto luči, visečih od stropa, da je vid jemalo. Skopuh je dolgo taval križem kražem, žive duše nikjer — kaj zdaj? Ne, glej, tam zadaj je velika senca, nekdo stoji na vogalu. In res je dospel do moža, ki je stal na straži kakor okamenel. In za njim drugi in tretji, cela vrsta. Skopuh je tiho stopil mimo in na mah obstal v veliki dvorani, ki se je kopala kakor v morju bleščečih se luči. Straže okoli in okoli, a vse od kraja kakor vkovane v zemljo. In tam na sredi zadnje stene na rdečem baržunastem prestolu pod baldahinom spi sam kralj v vsem svojem sijaju. Dvorjaniki, sluge in hlapci leže poleg njega in sanjajo. O čem? Morda o kralju, ki hrani zaklad ob svojem podnožju v zlati skrinjici, o zakladu, ki je namenjen mladi kraljični, ko bo našla svojega moža ... Skopuha popade slepa strast in že mu roka seže po zlati skrinjici, ki leži pred kraljevimi nogami, in zdaj hajdi domov! Zaklad, zaklad, ej, bogastvo za večne čase, to ga bo svet gledal, ko bo zvedel, da si je on edini drznil prevarati zmaja, ki brani vhod v kraljev dvor! ... In zdaj še nazaj? Bo šlo po sreči? Srce mu bije, da se ves trese, in toliko da mu zlata skrinjica, ki jo tišči pod pazduho, ne zdrsne na kainnitna tla. Še hipec — ej — in skopuh je na varnem. Po glavi se mu pode vesele misli, kaj bo zdaj počel s tolikim bogastvom. Ho, nove hiše bo zidal in mline, kolar-nice, kovačije, tovarne, postal bo kralj in ljudstvo se mu bo klanjalo in on bo sedel na mehkem baržuna-stem prestolu v srebru in zlatu in ... a SEJ Toda komaj ie skopuh stopil z ukradenim zakladom na piano, že je zaslišal za sabo močan šum in hrum, vik in krik, v tleh je na vso moč zabobnelo, Planina se je stresla, iz teme je blisnil velikanski plamen krvavega ognja in iz krvavega ognja je planilo sedem pošasti s sikajočimi kačjimi glavami, osma je pa hlastala kakor gora za njimi. Groza in smrtna zona je oblila skopuha, pred očmi se mu je zmeglilo. »Teci, teci!« mu je nekaj velelo. In skopuh jo je ubral v noč, da mu je sapa pohajala. Pa bilo je vse zaman. Pošasti so se pognale v dir, da je odmevalo po vseh gmajnah, ko da se je samo peklensko brezno razdivjalo. Na mah so hlastnile po skopuhu, sam zmaj ga je zgrabil s svojo ogromno šapo za vrat, komaj rezek obupen klic sikne v grozno noč in že se pogrezne skopuh v globino, pošasti mu zatulijo še smrtni spev v slovo, potem pa izginejo z zmajem nazaj pod Planino. Po vasi se je kmalu razneslo, da je skopuha pograbil zmaj, kajti tisto noč, ko se je zemlja tresla in je ogenj švigal izpod Planine, ga niso hlapci in dekle nikjer priklicali. Prišli so občinski možje in razdelili skopuhovo zemljo med tiste, ki jih je skopuh najbolj odiral. V hišo se pa ni maral nihče vseliti, še najrevnejši berač se je branil, kajti vedel je, da blagoslova v njej ni. Leta so jo vzela, danes je ne vidiš več. Še tega ne vedo, kod je stala. Zmaj se pa še dandanašnji včasih prebudi in se domisli tiste noči, ko je mimo njega pritihotapil skopuh in odnesel iz kraljeve palače zaklad. In tedaj zbesni in iz grozotnega žrela se mu peni voda in ta voda, vsa peneča se, zašumi v votlini in potem pridere izpod pečin in napolni potok Belo do vrha in ljudje vedo, da je zmaj spet zbesnel. Pastirji smo se ustavljali pri skali, ki še danes priča, kod se je skopuh s svojim zakladom pogreznil. Pomenkovali smo se, kdaj bomo skalo dvignili in izkopali zaklad. Pa nihče si ni upal. Zakaj vedeli smo, da bi se zmaj zbudil in zbesnel, zbesnel še huje ko tisto grozotno noč, ki je vzela skopuha. pećelta&i LužiŠkosrbska narodna pripovedka Ilustrirala Elda Piščanec Južno od oasi tlermatu i in Psovjov se dviga kakih 200 m visoka gora. Z nje je krasen razgled po vsej Lužici. Porast la je le delno in sicer s smrekami, dočim je del pobočja gol. Gora se imenuje Petelink a. Pripoveduje se. da je rastlo nekoč na njej veliko brez, ki so dale zatočišče neštetim divjim petelinom; po njih je dobila gora ludi svoje ime. Po izpovedi starih ljudi se nahajajo v gori začarani vojaki, ki v kresni noči o polnoči bobnajo in trobijo, da se razlega daleč po gozdovih Petelinke. V prejšnjih časih so se baje ob gotovih prilikah prikazali tudi ljudem, o čemer nam dokazuje naslednji dogodek. Iz tujine se je vračal mlad kovač. Z radostnim srcem je stopal proti Hermancem, kjer se je nahajal njegov rodni dom in so živeli njegovi starši. Oh, kako se je veselil svidenja z njimi! Bil je namreč več let odsoten in spoznal, da je tujina mrzla mačeha, ki reže bridek kruh. Vračal se je enako reven kot je odšel. Prišedši pod vznožje Petelinke na mesto, kjer so rastle za laket visoke mlade smreke, opazi nekaj, česar še svoj živ dan ni videl. Med drevjem so stala visoka obokana vrata, ki so bila na stežaj odprta in so vodila d notranjost gore. Kovač je mislil, da so morda ta rov izkopali rudarji. Hotel si ga je natančneje ogledati, zato je nameril korake proti vratom. Prišel je bliže in opazil pri -njih starega možič-ka z dolgo sivo brado. Ta mu je prijazno namiga-val, češ: »Le pridi bliže, saj se ti ne zgodi nič zlega.* V prvem trenutku se je kovač res nekoliko ustrašil te čudne postave in jo je že mislil popihati, a prijazno namiga-oanje dobrodušnega možička mu je vlilo v srce poguma, da je stopil __ preden j. Možicelj_____________ ga vpraša, če je ■v- - •- kovač in kam je namenjen. Ko mu kovač pritrdi in pove namen svojega potovanja, ga ta prosi, če bi mu storil malo uslugo in si obenem za pot zaslužil nekaj grošev. Kovač je bil takoj voljan. Šel je za njim skozi vrata o goro. Prišla sta v velik obokan prostor, ki je bil divno razsvetljen, čeravno sončni žarki sem niso segali. Ob levi steni je stal cel polk pešcev, oblečen v črne kroje s trioglatimi čepicami na glavah. Vojaki so se naslanjali na starinske sulice, zapičene pred seboj v zemljo, dolge bele brade pa so se jim vile do tal. Njim nasproti je stal ob desni steni polk konjenice. Vojaki so imeli na sebi rdeče obleke. Pokriti so bili z viteškimi perjanicami, ob boku pa je vsakemu visel dolg meč. Sedeli so na lepih črnih konjih in se jim naslanjali na vratove. Tudi ti vojščaki so nosili dolge bele brade, vi joče se preko desnega konjevega boka do zemlje. In glej čudo! Vsa ta vojska je bila pogreznjena v globoko spanje in nihče se ni zmenil za prihajajoča. Sivi možicelj vodi kovača proti konjenici ter mu govori: >Te konje moraš sedaj podkovati. Če bos delo dobro opravil, dobiš za vsako nogo groš plačila. Podkve leže tam ob sprednji steni, orodje ti pa takoj preskrbim. Kakor vidiš, ti bo treba samo podkve pribijati.< Po teh besedah se mož odstrani. Čez nekaj minut se povrne z orodjem in malim stolčkom, ki je potreben pri podkovanju. S seboj vede moža, ki bo dvigal konjem noge. Ko dos peta oba do kovača, se vhod v goro z ropotom zapre. Kovač je bil ujet. Prevzame ga strah in kesa se, da je kdaj prestopil prag tega prostora. Možic to opazi in ga pomiri z besedami: >Ne boj se, nič zalega se ti ne zgodi. Le pojdi brž na delo, da ga kmalu zgotoviš. Eno ti pa svetujem, ne dotikaj se vojakov. Če se dotakneš enega, boš moral ostati tu sedem let; dotakneš se dveh, umreš čez sedem ur; ako se pa dotakneš treh, boš na mestu mrtev. Torej, bodi previdenti Kovač se odpravi na posel. Delo mu je šlo hitro in z lahkoto od rok. Skrbno pa je pazil, da se nobenega vojščaka ne dotakne. Prva vrsta konj je bila že podkovana. Treba se je podvizati, da bodo kmalu tudi ostale. Prvi konj v drugi vrsti je tudi že podkovan. Brž k drugemu! Konja sta siala zelo blizu skupaj in kovač se je moral previdno plaziti med njima. A vsa previdnost je bila zaman. Ko se počasi vzkloni, zadene ob nogo spečega vojaka. Ta se takoj predrami, vzravna na konju in vpraša: ■tJe sedaj že ćas?« — »JVe,< odgovori možicelj, mi še! Nasloni se spet in spi dalje!* Vojak pa zastoka, rekoč: >Kako dolgo, oh, kako dolgo bom še moral ostati tu! Ali že ni minulo dolgih deset ur?< Nato se spet nagne konju na vrat in zaspi. Možic ponovno posvari kovača, da naj bolje pazi. Ta nadaljuje delo z vso previdnostjo. dokler ni vseh konj podkoval. Bil je zelo vesel, ker se ni nobenega vojaka več dotaknil. Čas mu je pri delu hitro mineval in kmalu je minulo sedem ur. Tako se mu je namreč zdelo. Po končanem delu odnese možic s svojim pomagačem orodje in se vrne sam. Kovaču izroči plačilo — vrečico zlatnikov. Vesel je bil ubogi kovač obilnega zaslužka, še bolj pa si je želel priti iz te zaklete gore. Možic ga povede na mesto, kjer so bila prej vrata in mu pravi: *Svoje delo si dobro opravil. Prosim te, povej mi sedaj, ali še letajo tod okrog črni ptiči z rdečim perjem ob ušesih?« Mislil je divje peteline. >Da, teh ptičev je še mnogo v teh krajih,€ odvrne kovač. S tožečim glasom nadaljuje možic: *Oh. potem mi je usojeno še dolgo prebivati tu. Prej ne bom prost, dokler ne bodo za vedno izginili divji petelini z zemeljskega površja.€ Po teh besedah se kovač ponovno zahvali za denar ter se z globokim poklonom poslovi. V tem se vrata od pro in kovač stopi ves srečen na prosto. Ko je bil zunaj, se vrata s silnim ropotom sesujejo in na njih mestu se pojavi peščena jama. V mio ài se na pot, po kateri je prispel sem, opazi, da so smreke dosegle oišino osmih laktov, dočim so bile prej le za laket visoke. Ni mu šlo d gluoo, kako so mogle smreke d teh kratkih sedmih' urah zrasli tako visoko. Radoveden vzame nož. odreže eno smreko in prešteje letne kolobarje. Res jih je bilo sedem. Tako spozna, da je bil v gori sedem let in so se potemtakem možičkove besede glede sedemletnega ujetništva v gori uresničile, ne da bi bil on to kako opazil. Ves žalosten zaradi tolike izgube časa koraka proti domu. Bil je lep poletni popoldan, ko zavije v domačo vas. Na vasi se je igrala truma otrok. Prestrašeni se razbeže na vse strani. Kovač je bil namreč ves porastel po obrazu in je nosil dolgo brado, zato so se ga otročaji tako bali. V daljavi se je že belil rodni krov, še nekaj korakov in doma bo. Srce mu je burno utripalo d pričakovanju snidenja z ljubimi starši. A kako se začudi, ko vstopi v domačo vežo. Tuji ljudje mu pridejo naproti in mož srednjih let ga vpraša, česa želi. Kovač mu odvrne: >Jaz sem tu doma, kje sta oče in mati?« Pri tem imenuje njih ime. Nato mu mož prani: >Ah, vi ste kovač Andrej. Vaša roditelja sta pred štirimi leti o stiski in bedi umrla, a mi. smo vašo hišo vzeli v na jem. i Po teh besedah kovač bridko zajoka. Takoj se odpravi na grob ljubljenih staršev, kjer prebije precej časa v vroči molitvi za blagor njiju duš. S pokopališča gre k županu. Tam se izkaže kot sin rajnih lastnikov hiše, kjer so sedaj tuji najemniki. Župan je zadevo tako uredil, da se je Andrej lahko takoj nastanil v svoji rojstni hiši. Tam si je uredil tudi prav čedno kovaČnico in kmalu zaslovel kot izboren kovač. Čez leto in dan si privede od soseda pridno Ranko za ženo, s katero je živel dolgo v zadovoljstvu in sreči. Na Petelinko pa ni šel nikdar več, čeravno se potem nikoli ni več slišalo, da bi se kdaj komu nudila prilika doživeli to, kar je doživel kovač Andrej iz Hermancev. (Prevedel Tone Šesko.) Karel 31tausser Spomin TO večerih misli romajo nazaj v mladost, hi v Salii hot hresnica sveti, vsa mehka, topla, radostna hot maj, a daljna, da srce ne more jo objeti. Pod hruško z babico posedal sem takrat od pravljic ves omamljen. Večer zlat zgoreval je za silnimi gorami. Oprta z rol?o babica na moji rami je bajala o daljni mi deželi, o palčl?ih. šfcrafeljnih. © Xu3i jami, hi vodi v caroviti, drugi svet, kjer v reltah t«Če mleho, haplja med prav hot pri nas od drevja v jutrih rosa. 2?daj pravljic ni več, babice več ni, že davno v tihem grobu spi. ße ob večerih shuša se srce z mladostjo tiho, tiho zbližati. POVSOD 5E Ml NOV MI ODPRE. Janko Sicherl Tam na bloških gričih • • • Ko pokrije snežec polje, hrib in dol, prilezejo na dan smučarji ter odhite radostnega srca na smučarsko rajanje. Nihče ne zadrži mladine, da ne bi smuknila na sneg. Stari ljudje se včasih boje: »Se boš prehladih Kaj racaš po snegu? Pogrej se raje pri peči. Oj, ti mladina, kaj si izmisli! Včasih smo se le kepali in malo sankali. Danes pa je vse na dilcah.t Pa se motijo dobra stara mamica! Ljudje so se že davno smučali. Res je, da se je pri nas smuško vrvenje pojavilo šele zadnja leta. Kako so nastale smučke? Priroda sama je prisilila narode, ki le kratek čas slečejo zimske kožuhe, da so že v pradavnih časih smučali. Saj so raziskovalci smuške zgodovine našli v jamah na stenah prastare risbe, ki predstavljajo smučarja iz kamene dobe. Slika vam prikazuje čudne črne može. To so »stari« smučarji. Smučarji iz kamene dobe Kako so nastale smučke? La- čen lovec je pozimi zasledoval divjačino. Močno se je pogrezal v sneg. Premišljeval je in si izmislil krplje. Prepletene obroče je navezal na noge in tako povečal ploskev obuvala. Pozneje si je navezal deske. Tako je nerodno racal. Ko pa jih je ukrivil, pa je že kar dobro hodil. Navzdol grede pa se je že dričal ter si pomagal s palico, da ni prevečkrat padel. Pa kaj bi iskali sledove smučanja tako daleč, ko pa jih imamo doma v Sloveniji! In tako blizu Ljubljane — na Blokah. Bloke so skupno ime za prostrano visoko ravan med Cerkniškim jezerom in Ribnico. Ta svet je domovina slovenskega smučarstva. Po tej valoviti gol j avi so smucali že pred 700 leti. V to smučarsko obljubljeno deželo je prispel pred 1. 1689. zgodovinar Janez Vajkard Val va -zor. Ni se bal ostre kraške burje. Povzpel se je na 1049 m visoko goro Blošček ter z velikim zanimanjem opazoval prve smučarje. Ta naš prvi kra-jepisec Slovenije je opisal bloške smučarje in njihove posebnosti v svoji zgodovinski knjigi »Slava vojvodine Kranjske«. Omenja, da take hoje po deskah ne poznajo nikjer po Evropi. Dragocena je Valvazorjeva priča, da kaj takega ni videti nikjer drugod, ne na Kranjskem in ne pri drugih narodih, razen pri severnjakih. Tako ima edino Slovenija pisane dokaze o smučanju. — Narod naš dokaze hrani! Bloški »plohi« Prve bloške smuči (»plohi«) so bile dokaj preproste. Deske so ukrivili kar pri ognju ali pa so jih parili v kropu. Največkrat pa so upognili smučko tako, da so jo vtaknili med kline na lestvi in so pritrjeno obtežili na drugem koncu. Namesto stremena so spletli kito iz konjske žime. Šele pozneje so pričeli uporabljati jermenasto prstno stremenico. Okovja niso poznali, prav tako niso imele kratke in široke smuči nobenega žlebiča. Bločani so pa dali smučem tudi prikupno obliko. DoČim so bile smuči severnih narodov samo zaokrožene, so bloški smučarji sprednji del smuči prav lepo izrezovali. Temu se ne smemo čuditi, saj vemo, da se še danes v okolici Ribnice močno pečajo z lesno domačo obrtjo. Zanimivo je, da so nekateri smučarji preluknjali rivčke na koncu smuške krivine. Skozi nje so vtaknili vrvico. To vrvico so držali v rokah podobno, kakor vojke pri konjski vpregi. Tako so lovili med smuko ravnotežje, da niso padli nazaj. Kako so smučali Večinoma so smučali kar brez palic. Pri hoji so jim bile odveč, posebno Če so prenašali ali vlekli kake tovore. Pa tudi pri smuku naravnost navzdol so radi švignili v dolino brez palic. Če pa so hoteli, so pa seveda smučali le z eno palico. Ž njo so si pomagali pri hoji in so včasih zavirali po prehudih, grdih strminah. To jim je bila zavora. Saj drugih likov v stran niso mogli dobro izvajati, ker jim je noga v preprosti sprednji zanki na smučkah le preveč plesala sem ter tja in so se včasih tudi hitro zbosili, da jim je smučka kar ušla. Pogled na Blošček, kjer je Valvazor opazoval smučarje Smuči prometno sredstvo Pravijo, da je Bločan prišel že s smučmi na svet. Res, smuči so ga spremljale na vseh potih od rane mladosti do groba. Že otročiča so nesli na smučkah h krstu in komaj je otrok dorastel, je že šel z materjo in očetom na smučeh v cerkev, saj so smučali moški in ženske, mladi in stari. Pa le po opravkih. S smučkami na nogah so laže premagali hojo po dolgih zasneženih in zametenih potih. Vsa stoletja so opravljali Bločani svoja pota na smučeh, bodisi do soseda, v gozd, na lov, v mlin. v cerkev, skratka povsod, celo k pogrebu. Na posebne smučke so pritrdili krsto. Štirje smučarji, opremljeni z vrvmi, so varno spravili krsto po snegu od doma do groba. Tudi ostali pogrebci so sledili vsi na smučeh. Vidimo torej, da so na Blokah smučali živi in mrtvi. Smučarski praznik Bloški svet je planota, kjer se vrsti laz za lazom, brdo za brdom. Po njej so povsod raztresena manjša selišča. Zemlja ni rodovitna in le skopo povraća kmetu košček trdo zasluženega kruha. Stoletja so se tu borili Bločani za svoj obstanek. Ni čuda, da so s tem večjim veseljem po težkih vsakdanjih opravkih odšli mladi in stari smučarji na veseli smuški direndaj — na smučarski praznik. Pustni torek je bil dan smučarskega veselja. Zjutraj so se najedli pogače — povance — in ko so se dobro podprli, so z veseljem odhiteli na shod. Iz vseh krajev so drli skupaj. Bloke so oživele kakor mravljišče. Vsi smučarji in smučarke, mladi in stari, vse se je zbralo na smučarski direndaj. Rajali so, da je bilo veselje. To so bile svojevrstne smučarske igre. Zabavali so se na razne načine. Kar tekmovali so, kdo se bo bolje izkazal. Posebno izurjeni so zlezli na hrib. Gledalci pa so se zbrali spodaj ter z velikim zanimanjem čakali, kdaj se bodo spustili. Že drvijo v hudem smuku, brez palic, kar naravnost po najhujši strmočini. »Kdo bo prvi? Ali bo kdo padel? Nihče!« Pač, eden se je zamajal, na grivi ga je vrglo, da se je kar v sneg zakopal; kar izginil je za trenutek v oblaku pršiča. Kobaca se iz belega objema. Nerodno mu je, kajti na pustni torek pasti, to ni bila majhna sramota za bloškega smučarja. Nagajivo so se smejali gledalci: »Ta ne bo prvak, vrglo ga je znak!< Nastopijo drugi. Po eno samo smučko imajo na nogi, z drugo prosto nogo se pa hitro odrivajo. Že stoje z obema nogama na smučki in drve kakor puščice v dolino. Glej, glej. zdaj sta se spravila dva na ene same smuči To bo neslo! Prvi je krmar, drugi pa je stopil zadaj na smuči. Trdno se je oklenil z rokami krmarja in mu zaklical: »Korajža velja! Smuk!« in že brzita. Bloški očanec na smučeh »Kaj bo?« — »Nič hudega. Le zadnji je zgubil klobuk.« Srečno sta dospela na cilj. Že pridrvi za njima smučar, ki je v smuku pobral klobuk. Vrne ga nagajivo: »Drugič spušti krmarja, pa drži z rokama klobuk, da ga ne boš izgubil.« — »Klobuka res ne bi izgubil —• pač pa smuk,« ga zavrne zmagovalec. Fa to še ni bilo vse. Tudi skakali so že. Nekoč je neki fant tako poskočil, da je kar v večnost skočil. Će si radoveden, ti pokažejo celo mesto, kjer se je ponesrečil ta smučarski junak. No, pa še druge pripovedke žive med ljudstvom. Svoj čas je živel lovec, ki je šel s smučkami na lov. Vračal se je prazen domov, misleč: »Danes ne bo nič.« Spustil se je z vrha po bregu v smuk. Kar skoči iz grmovja srnjak. Lovec ne izgublja časa. Med smukom ustreli in srnjak obleži, seveda lovec tudi, ker se je namenoma hitro usedel, se tako najhitreje ustavil ter odšel po divjačino. Poleg starih smučarskih običajev, ki so se nam ohranili, pa nam je izročena tudi neprecenljiva dediščina: pristna ljudska smučarska govorica, ki jo vse preveč zanemarjamo. Imamo tako lepe preproste pristne slovenske smuške izraze! Na žalost pa govori pretežna večina smučarjev strašno žlobodro, kar nam Slovencem gotovo ni v ponos. S kakšnim ponosom sem gledal v Miinclinu v gorskem muzeju in v Hamburgu v muzeju za spoznavanje narodov naše bloške smuči! Fa tudi na Norveškem, Švedskem in Finskem jih imajo, čeprav samo slab vzorec. Fo vzorcu drugih držav bo tudi pri nas prav na Blokah odprt smuški muzej. Na Blokah, kjer se še danes vrši vse zimsko življenje na smučeh, skrbno pripravljajo in zbirajo gradivo za ta svojevrstni muzej, ki je naša zgodovinska posebnost. Saj je dejstvo, da smo Slovenci v vsej srednji Evropi edini, ki poznamo že stoletja smuči in imamo- poleg Rusov in Norvežanov edini svoj lastni izraz za smučke. V drugih državah so doživele smuči šele 50 letnico. Pri nas pa lahko mirno pripišemo še eno ničlo. In danes? Ničle so se pokazale tudi za enojko (100) pri skokih v Planici, ki je postala svetovno znana. Daleč tja gor na sever, na Finsko, na Poljsko in v Nemčijo so ponesli slavo slovenskih smučarjev naši vrli tekmovalci, ki so si tam priborili lepe zmage. Ponosni bodimo na svojo domačo zemljo, na Bloke, kjer so začetki ljudskega smučanja in ne pozabimo ob priliki šolskih izletov na Bloke in na bloški muzej, ki nam priča, da so že davno smučali tam na bloških gričih. Iz vsega tega spoznamo, da smo bili tudi na polju smučarstva ravno Slovenci med prvimi, ki smo začeli gojiti to panogo športa, in sicer bolj iz potrebe kot za zabavo. Kaže nam pa to, da so bili naši predniki prav iznajdljivi in so si znali v zadregi in potrebi pomagati. Izdelki, ki jih hranijo naši muzeji, nam tudi pričajo o njih ročnih spretnostih. Za taka dela je bila potrebna izredna vztrajnost. In ta vodi vedno do uspehov pri delu in pri športu. Pavle Kveder V led vklenjena zemlja Grbnlandija je največji otok sveta. Meri 2,175.000 km', kar je toliko kot skoraj devet naših držav. Ta največji otok leži visoko na severu. Odkrili so ga na svojih lovskih pohodih nordijski brodarji pred več ko tisoč leti. menda v 10. stoletju. Objadrali so južni in zapadni del otoka in se izkrcali. Naselili so se na otoku in, ustanovili prvo naselbino. Poklicali pa so še naseljence iz Norveške in otoka Islanda. Ti brodarji so dali tudi ime temu otoku. Prebivalci te prve naselbine so bivali v preprosto zgrajenih kamnitnih hišah. Skromna bivališča so si postavljali tudi iz šote. Vseh naseljencev je bilo okrog 300. Redili so konje in drobnico, v zelo skromnem obsegu pa so tudi kmetovali. Bili pa so odlični lovci na severne medvede, mrože, volkove, ptice in ribe. Okoli leta 1000 so se celo pokristjanili in kmalu dobili svojo škofijo. Ta prva kolonija se je obdržala le nekaj stoletij. Kmalu je propadla, ker so imeli kolonisti vedno boje in neprilike z domačini, ki so naseljence v vednih bojih skoraj popolnoma iztrebili. V 18. stoletju so Danci spet obnovili zvezo z Grönlandijo. Ustanovili so več kolonij in tako postali gospodarji otoka. Ko so prišli na otok, skoraj ni bilo več sledu o nekdanji cvetoči naselbini. Prebivalci so izumrli ali pa so se pomešali z domačini, Eskimi, in tako je nastal nov rod Grönlandcev. Ti so podedovali lastnosti obeh narodov. So plavih las, modrih oči in telesno taki kot Evropejci. Odlikujejo se z vztrajnostjo, žilavostjo, vestnostjo in poštenostjo, so pa tudi zelo nadarjeni in uka-željni. Na Grönlandiii vlada celo leto led in mraz. Gronlandija se pravi po naše »zelena zemlja«. To ime pa prav nič ne odgovarja resnici, kajti Grönlandija je na debelo zaledenela. 95 odstotkov celotne o tokove površine je vklenjene v debele ledene plasti. Do 1000 metrov so debele ponekod. Otok je torej skoraj ves zaledenel, le ozek obrežni pas se sprosti v poletnih mesecih ledu. Obala je polna fjordov in globokih dolin ter malih jezer. Samo okoli 15.000 ljudi živi v tej ledeni puščobi, od tega le kakih 500 Evropejcev, ostali so Grönland« in Eskimi. Sicer pa so prebivalci večinoma mešanica. V Grönlandijo hodijo zlasti kitolovci severnih držav: Danci, Norvežani in Švedi. Otok pa je zdaj danska last. Gronlandski bregovi pa niso vedno tako pusti kot otokova notranjost. Poleti se bregovi oproste ledu in snega, ledena obalna polja odteko poleti v morje in takrat ozeleni V ledenih objemih .. . Grönlandija v bajni lepoti. Bohotno vzcvete pomlad. Zlasti na zahodni obali. Vzhodno obalo pa obliva mrzel tok, ki nosi s seboj ledene grmade iz Severnega ledenega morja. Zato je ob tej obali silno hladno in tam ne uspeva rastlinstvo. Največ tri mesece traja to prirodno prerojenje. Zato pa žive tam črede govedi in severnih jelenov, polarni zajci in lisice, beli medvedje in kune. Vsi nosijo dragocene kožuhe in zaradi teh so v vedni nevarnosti pred lovci. Na jugozapadu cvete takrat lepo cvetje, ozemlja so polna pašnikov. Med njimi se pretakajo studenci in potoki. Še šumice največ do 7 m visokega drevja rasto. To so breze, jelše, macesni in vrbe. Severneje, kamor ne sežejo vplivi toplih dni, pa raste le grmičje, mahovi in lišaji. Menda se imenuje otok Grönlandija — Zelena dežela — le zaradi tega dela. ki je nekaj mesecev res poln čudovitih lepot. Otok oživljajo jastrebi, sokoli in sove ter več drugih ptičjih vrst, ki se naselijo v skalnih čereh. V vodah pa žive tjulnji, mroži, kiti in razne vrste rib. Grönlandija je izhodišče za ekspedicije v severne kraje. Pa tudi otok sam so že mnogi raziskovali in ga prehodili ali presmučali. To so bili slavni raziskovalci Koch, Nansen in Wegener. Zadnji je celo umrl s tovariši, ko je odkrival nepoznane skrivnosti otoka. Ugotovili so, da leže na otoku bogata ležišča bakra, kriolita (važen v steklarstvu) in premoga. Zaradi teh bogastev pripisujejo otoku še veliko bodočnost. Ves ogromni otok je podoben podolgovati, z ledom napolnjeni košari. Najvišja točka je okoli 3000 m visoka. V teh najvišjih plasteh pada sneg neprestano in se nič ne topi. Ogromne množine ledu in snega pa se ne morejo samo kopičiti. Zato so našli ledeniki sami pot. K obrežju polže ti ogromni ledeniki. Ob obalah se lomijo ledene mase med bučnim grmenjem. To mora biti ropot, če se n. pr. zlomi ob obali nad 10 km širok ledenik in pade z 90 m visoke obale v morje! Led se seveda lomi v ploščah in te se v morju združijo s ploščami, nastalimi v morju. Zdaj si lahko predstavljamo, kakšne nevarnosti prete ladjam, ki morajo tod med ledenimi gorami. V notranjih predelih Grönlandije je strašno mrzlo. Tam je tudi v poletni dobi temperatura pod ničlo. Le po svetlobi spoznajo poletje. Skoraj vsak dan dirjajo močni viharji, združeni s snežnimi meteži. Strašna je zima v notranjosti. Večna noč. In mraz do —75° C. Zato pa ni tam nobenega življenja. Glavna danska naselbina je bila že nekdaj Godthaab, ki je še danes upravno središče in glavno mesto dežele. Danci so zgradili cerkve, šole, semenišča, bolnišnice itd. Otroci morajo hoditi v šolo sedem let. V Grön-landijo so pošiljali uradnike, pastorje, zdravnike, učitelje, trgovce. Predpisali so koristne zakone. Otok preiskujejo razne znanstvene ekspedicije z danskim dovoljenjem. Dežela je res odlično upravljana. Nepismenih je silno malo. Če hoče na otok kak tujec, mora imeti dovoljenje. Prepovedano je prodajati alkohol. Vsa trgovina je državni monopol. Glavno mesto je Godthaab s približno 4000 prebivalci. Tu izhajata tudi dva časopisa v grönlandskem jeziku. Poleg Grönlandcev prebivajo na otoku tudi Eskimi. Ti žive zelo prirodno. Njihovo orodje in orožje je ponekod še tako, kot so ga imeli ljudje v najstarejši dobi: iz kamna in kosti. Žive v večjih skupinah. Več ljudi skupaj tvori pleme. Vsako ima več revnih koč. V njih je navadno le en sam prostor, ki služi za vse potrebe. Pred kočo visi običajno čoln iz kož tako visoko, da je varen pred lačnimi psi. Vsako pleme ima svoje ozemlje lovišč. So pa Eskimi zelo vraževerni. Načeluje jim nekak čarovnik. V vseh prirodnih silah vidijo duhove in žive pred njimi v strahu in bojazni. So res zelo praznoverni, sicer pa pametni. Nekateri so stalno naseljeni, nekateri pa se selijo kot lovci za severnimi jeleni. Ti prenočujejo kar med skalami v ledu. Eskimi žive skromno. Ker jim daje zemlja premalo, so navezani na lov. Zato so strastni in odlični lovci. Ubite živali jim nudijo vse najpotrebnejše. Meso jedo mnogokrat kar surovo. Mast porabijo za razsvetljavo in kurjavo, kože za obleke, kosti pa za orodje in orožje. Krzno prodajajo trgovcem ali pa ga zamenjujejo z drugimi potrebščinami (puškami, strelivom itd.). To jim je tudi edini vir dohodkov, a še ta skromen. Eskimski mož je lovec, žena pa gospodinja. Njena skrb je namenjena domu. Šiva čolne in obleke, skrbi za jedi itd. Kuhati ji ni treba, le včasih malo popeče kako ribo ali kos mesa. Poiskati mora kurivo sama, največ inahovje. Skrbi in misli tudi za slabe čase s tem, da shranjuje osušeno meso. Govore pa Eskimi težko razumljivo govorico, polno različnih narečij. Odkar so prišli v stik z belokožci, prodira med nje silno hitro civilizacija, pa jih žal zelo kvari in uničuje. Življenje v Grenlandiji je torej polno borb. Pa tudi svojevrstnih lepot nam nudi, saj je z njimi obilno založen ta prirodno tako bogati ledeni otok naše zemlje. A. M. Razvojj letalstva Med Anglijo in Nemčijo divja že dalj časa silna letalska bitka, v kateri padajo boiribr nad širne pokrajine ter širijo grozo in razdejanje po mestih in industrijskih središčih. Najbrž ni človeka, ki bi ga ne mikalo, poglobiti se nekoliko v skrivnosti tako imenovanega četrtega orožja sodobnih armad. Prvič so se uporabljala vojna letala v vojni med Italijo in Turčijo v Tripo-lisu leta 1911. V svetovni vojni se je letalstvo razmahnilo in v sedanji vojni soodločuje o bodočnosti Evrope in ostalih Zemljin. Kako preprosti so bili baloni, ki smo jih gledali pred kakimi štirimi desetletji! Še zdaj mi je živo pred očmi poskus, ki ga je napravil v mojem rojstnem mestu ob Adriji možakar z balonom, ki so mu ga napolnili na glavnem trgu s segretim zrakom. Nato pa so balon, ki ga je držalo na vrveh več mož, izpustili in mogočno je zaplaval v višine. Toda le prekmalu je začel padati i1 no, v shrambo, da bom imel pozimi kaj jesti,« je hladno odgovoril hrček. »Kaj govoriš?« so se jiiu zasmejali zajčki. »Zime iako ne bo in vedno bo vsega zadosti.« >Ste pač še mladi in neumni,« je zabrundal hrček in odšel. Zajčki so tudi odšli in so na to že pozabili. Toda ziina je prišla. Zapadlo je mnogo snega in mladi zajčki niso imeli kaj jesti. Tedaj so se spomnili na modrega hrčka. »Prav je imel,« so rekli in radi bi prišli do njegove shrambe, a niso vedeli, kje stanuje. KONCI AHACIČ Miček — tiček PTIČ LISICA GOBEC GNEZDO NO, KMALU JE POSIJALO 1 IN ZADUHTELE SO 2. POZABLJENA BI BILA NESREČA. KI SF. JE ZGODILA TAČAS, KO JE SVETILA i. DA NI MANJKAL BOREN 4 V 8. JOJ. KAKO ŽALOSTNI SO BILI 5 ZARADI NOČNEGA OBISKA. NENADOMA PA SO 5 PRESTRAŠENO ZAČIVKALI IN ODLETELI. IN ŽE SE JE PRIPLAZILA K 8 ZVITA b. ODPRLA 7 IN POGRABILA 4. ODSLEJ STA BILA V 8 LE SE DVA 4 IN TIČEK MIČEK. Milan Skrbinšek Dijaško diletantsku društvo (Nadaljevanja) Cirkus! — 1 i kraj mladostnega hrepenenja! ... Ti ena mojih mnogih otroških pravljic, ki jih nisem samo bral ali si jih v svoji domišljiji spesnil. temveč jih doživel! Poleg vsakdanjega stvarnega življenja, v katerem ti je vse tako prijemljivo ali vsaj jasno vidno, živimo še neko drugo življenje, ki ni odmaknjeno od stvarnega življenja samo zato. ker ga ne vidiš in ne otipaš, temveč samo občutiš, kakor — vero, ljubezen, misel, temveč je tjoleg tega še tako opojno, da te omami, da ti nisi več ti in da se ti to, :ar bi lahko jasno zajel s pogledom, prijel ali otipal z roko. odmakne iz stvarnosti v breztelesnost. In to je bil zame — cirkus, to je bila zame (in je še danes!) rojstna vas mojega očeta, kjer sem preživljal najlepše čase svojega otroškega življenja ... V cirkusu me je opajala ona čudovita mešanica vonjav: duh šoto-rovega platna, posutega žaganja v areni, izpuhtevanje hleva s sloni, konji: kletk z levi in tigri ter zabojev s kačami in krokodili. Kadar koli sem v počitnicah priromal v očetovo rojstno vas, sem bil, čim bliže nje — bolj odmaknjen od nje. Na poti od Ptuja do Hajdine se mi je zdelo vse — hiše, plotovi, slamnate kopice; travniki z govedjo, konji; polja z visoko koruzo, žitna polja, sveže naorane njive... tako vsakdanje. Vse to so mi bili stari znanci... A ko sem se bližal oni lesi, ki mi je zapirala pot v vas samo, nisem bil več priseben. Zdelo se mi je, da se bližam pravljičnemu kraju. Vse ozračje je migljalo... zdelo se mi je, da je prepojeno z zlatim prahom... kakor da iz neba snežijo drobne, drobcene zlate snežinke. Prijel sem leso, da bi jo odmaknil, a zdelo se mi je, da je ne otipam — in vendar se je odmaknila kakor z lastno voljo. Zadržaval sem dih, da se ne bi zbudil — »če mogoče le sanjam«, kakor sem si mislil! Bilo je tako čudovito lepo in je še danes, kadar poromam tja, da si nisem upal in si še vedno ne upam potipati nizke, z zelenim mahom tako barvito porasle slamnate strehe, da si ne upam stopiti na kamen na poti ter se mu z nogo ognem, da si ne upam pogledati k sosednim hišam, k vaški mlaki, da ne bi spoznal — »aa samo sanjam*; ker bi bil vendar tako rad spet v tem blaženem kraju svoje mladosti, v rojstni vasi, v rojstni hiši svojega očeta, kjer me je s tako ljubečim srcem pričakovala vedno naša pravljično dobra babica in naš molčeči, zasanjani stric Jurij s svojim tinim, a za nas otroke tako toplim srcem! Nisem vedel takrat, ko sem užival v cirkusih in na deželi, da mi je že otroku bila začrtana pot h gledališču! Nisem se zavedal, da je bil pomešan med čudovite vonjave v cirkusu tudi vonj — šminke, da je ta pestro oblečeni krotilec divjih zveri, ki je nosil žareče rdeče hlače in svetlomoder jopič, ki je bil ves pošit z zlatom; da je ta jahačica na iskrem belcu vsa kakor lahek oblak, ki ga obžareva jutranja zarja; da so ti klovni v svojih zabavno nerodnih oblekah iz onega sveta, kamor je podzavestno hrepenela tudi vsa moja nrav — da so vse te prikazni iz onega sveta, polnega pestrega življenja in čudovite barvitosti, ki jo ustvarjata za oko in tako posredno tudi za srce in dušo — šminka in garderoba ! Če se zamislim v oni čas, o katerem sem vam pripovedoval zadnjič, ko smo otroci v šiški zašli z gledališkega odra v cirkuško areno, ter vam povem, da nismo imeli po tisti cirkuški predstavi nobene več — mi je danes to čisto razumljivo. Mi vsi, jaz, moji sestri, naši tovariši in tova-rišice, smo bili enako ubrani. Bolj bogato kot samó za cirkus; zato nas je naša nrav nujno silila, da smo se napotili iz cirkuške arene mnogo, mnogo više ter tako spremenili ono podstrešje v — gledališče. Kako se je to zgodilo, o takratnih mojih soigralcih in igralkah in o predstavah v tem podstrešnem gledališču pa prihodnjič. (Dalje.) Fr. Sever Žitnika Zunaj vlada stieg in mraz, toplo v sobi je pri nas; gorke se peči tiščimo, d deda modrega strmimo. Zgodbe nam iz davnih dni oživijo pred očmi. z njimi naš pogum nam rase za bodoče težke čase... 1. O graščaku iz Pukš, ki mu je bilo dolgčas Tam za bregom je stala v starih časih graščina. V graščini je bival graščak, ki ni imel drugega dela, kakor da je pobiral desetino. A je ni sam pobiral, nego je imel biriče, ki so šli po vaseh in določevali desetino po mili volji. Graščak pa je lepo doma čakal in gledal skozi okno. Nekega dne pa se je začel dolgočasiti. Pod milim Bogom ni vedel, kaj bi počel, da mu mine dan. Udaril je po zvoncu in v sobo pride njegov strežnik Matic. »Čuj, Matic,< mu pravi, »dolgčas mi je. Preskrbi mi delo, da se bom zabaval U Matic je pogledal po sobi in opazil, da kar mrgoli muh. »Naj gospod love muhe, pa se bodo imenitno zabavali!« je predlagal graščaku. »Dobro,« odvrne graščak, »s čim jih pa naj lovim?« Matic je položil prst na čelo. To je pomenilo, da nekaj premišljuje. Nato je šel po prstih iz sobe in se kmalu vrnil. V roki je imel rogovilasto vejo z natezljivo vrvico in lep kup kamenčkov. »Matic, kaj pa imaš v roki?« se čudi graščak. »Fičefaj,« pravi Matic, »s tem se da imenitno streljati! Le poskusite in če boste dobro merili, stavim glavo, da boste postrelili vse muhe!« Graščak je bil zelo vesel lepega fičefaja. Zdaj mu ne bo več dolgčas. Odslovil je slugo ter pričel streljati na muhe. Po steni je lezla debela muha. Takoj jo vzame na piko. Napne vrvico in spusti. Tresk! in muhe ni več! »V prah in pepel sem jo razmazal,« se veseli graščak, ko zaman išče ustreljeno muho. Takoj vzame na piko drugo. »Ako bo šlo tako naprej,« si misli, »bom do večera pobil vse muhe!« Streljal je s fičefajem kakor za stavo. Pa je naenkrat zapela svetilka in se sesula na tla. Kaj zato? Graščak je imel na piki muhe, za drugo mu še mar ni bilo. Kmalu nato je razgnal vazo s cvetlicami. V ogledalo je zarisal krasno osmerokrako zvezdo in sliko žlahtne gospe grofice je prebodel s kamnom tik pod nosom. Nak, zdaj mu ni bilo več dolgčas ! Na mizi ie stal liter črnine. Glej jo, šentano muho, kako leze po steklenici! Frk! zleti kamen. Cink, je zapelo in krasen namizni prt je bil na mah črn, pod mizo pa se je nabirala čedna luža. Muhe so se prestrašene umikale razjarjenemu graščaku, ki je dirkal s fičefajem za njimi. Sedale so na okno. Cink. je zapela šipa in tudi tam jim ni bilo več obstanka. Poskrile so se v kote. »Hudimana, nobene ni več!« se čudi gra-ščak, »vse sem pobil!« O ne. Glej, po vratih še leze ena! Graščak jo zagleda. » Tudi to mrho bom razmazal v prah in pepel!« zakriČi na ves glas ter pomeri. Napel je vrvico in jo izpustil. Pa so se v tistem hipu odprla vrata in v sobo stopi žlahtna gospa grofica. Čimbum! je priletel kamen namesto na muho prežlahtni gospé grofici na čelo, da je na mah videla vse zvezde in še rimsko cesto. Graščak je debelo gledal, kakšno muho je pogodil. Presneto, zdaj se ni več zabaval in bi gotovo rajši imel dolgčas. Kajti je prežlahtna gospa prišla hitro k sapi in zavpila: »Kaj, kaj, kako? Katero mrho boš razmazal v prah in pepel, kaj, dedec nemarni? Čakaj, kujon, ti bom že dala!« Zapazila jc v kotu metlo. Ročno jo je pograbila ter natreskala z njo graščaka po glavi, da ga je kar sukalo. Nato je pobrala ficefaj na tleh in ga razčesnila na dvoje. »še enkrat te naj dobiiii pri takih budalostih. pa te obesim za pete!« je še grozila ter jezna odšla. Graščak se je tipal za oteklo glavo in velika žalost ga je prijela pri srcu. Fičefaja ne sme več imeti, sicer bo visel za pete. To je nevarna reč! še za glavo ni prijetno viseti, kaj šele za pete. Hočeš nočeš se je vdal v svojo usodo in zopet preživljal dolgčas. 2. Kako se je Pukšan vozil z avtom Pukšani so vozili gnoj na njive, da bodo imeli debelo repo. Župan je vozil z mlado kobilo in ko se je vračal s praznim vozom, ga sreča lep avto. Kobila še ni videla takega čudnega voza, hop! pa je zavila preko jarka na travnik. Ko se je župan pobral in zopet privlekel kobilo in voz nazaj na cesto, ga vpraša Smrduhov Nace, kako da je njegova kobila tako strašljiva. »Butec,« mu odvrne župan, »zakaj je strašljiva! Ali se ti ne bi ustrašil, ako bi na primer videl, da tvoje hlače same letijo po cesti? Kobili pač ne gre v glavo, da lahko voz sam vozi! To je tisto!« Smrduhovemu Nacetu reč ni šla bogve kako v glavo. Pa je oni dan poprosil prvega šoferja, ki ga je srečal, naj ga vzame s seboj v avto. Nikdar da se še ni vozil s takim čudnim vozom, ki sani drvi naprej in se še zmeni ne, da bi ga kdo vlekel. Šofer je bil dober mož in je rad ustregel Nacetu. Povabil ga je v avto ter pognal motor. Zdrvela sta kakor blisk in bila uuenkrat v novem kraju, ki ga še Nace nikoli ni videl. » Primojdu naj, to je vožnja!« še je Čudil Nace in ob- ^ ,—. —^—- ~ ^-* L čudoval šoferja, ki je tako učen mož in suče samo majhno kolo, pa gre vse kakor strela. Šoferju je reč laskala in hotel se je še bolj postaviti. Pognal je avto z največjo brzino. »Preteto. kar sapo mi zapira!« je zadovoljno godei Nace in se smatral za velikega gospoda. Privozila sta do velikega travnika, kjer so racale gosi. »Eno si privoščiva!« predlaga Nace ter nagovarja šoferja. naj ustavi. Avto je privozil ravno na ovinek, kjer je stala košata jablana. »Rečem ti,< zakriči Nace in potegne šoferja za rokav, ^ustavi vendar že enkrat tvojo ropotijo!« Rrresk! sta zadela v jablano in v krasnem loku oba zletela na travnik. Šofer se je najprej potipal. če ima še cele kosti, Nace pa je mirno čepel v travi. Šele čez nekaj časa se je dvignil ter stopil k šoferju. »Čujte, gospod,« mu je dejal, kako pa vi ustavite tega hudiinana, če ni nobenega drevesa blizu?« 'l oda namesto odgovora je dobil Nace eno preko glave in je moral peš domov. Šofer pa je milo gledal razbiti avto, nato pa je vzdihnil: »Preteti Pukšani. kam ste le gledali, ko je Hog pamet delil.« Gustav Strniša Izgnanec Starka priroda ima bele lasé, burja ji divje jih češe: globoko pod snegom že travniki spe. Kdaj zrastejo šmarnice zopet in kreše? Noge se trudne mi vdirajo v sneg, veter me zbada in zbada, rad bi prepodil z mehkih me leh, pa, saj povsod je vsa v snegu livada. Kakor otoček obdan od valov sam sem sred tihe poljane, • rad bi od tod ... »Domov, le domov!« krakajo v zraku hreščeče mi vrane. »Pojdi in romaj domov, le domov!« v srcu otožno odmeva. Kje je moj dom, kje rodni moj krov? Kje mamica moja sameva? poŠta Tržišče na Dolenjskem Dne 22. novembra preteklega leta so odšli iz naše fare Tržišče predobri gospod župnik Karel Supin. Bridka je bila ločitev od preljubega gospoda. Svojo težko službo so vršili v Tržišču dolgih 11 let. Kot dobrega prijatelja otrok in voditelja našega prosvetnega društva jih bomo vsi zelo pogrešali. S petjem in poslovilnim govorom smo se tudi šolski otroci poslovili od prečastitega gospoda Župnika zadnjo nedeljo pred odhodom v novo faro. Tri leta sem prečastitemu gospodu župniku stregel v cerkvi kot ministrant. Potrtega srca sem danes ob slovesu. Srce mi narekuje te besede: »O kam, gospod, gre Vaša pot? Zakaj nas boste zapustili? Saj vsi smo Vas srčno ljubili. Rad bi Vaš novi dom obiskal, faranom na piščal zapiskal: J. veseljem jih sprejmite, lepo jih počastite!'« Dne 24. novembra smo z največjim veseljem sprejeli novega župnika Janeza Jenka. Sprejem je bil v nedeljo ob deseti uri. Oklenili se jih bomo z zaupanjem in ljubeznijo. Z veseljem vodite tržiško faro, plačilo v nebesih Vam ne bo izostalo. Prosim, priobčite v »Vrtcu« poslane vrstice. Ce jih ne vržete v koš, se oglasim še prihodnjič. Z odličnim spoštovanjem Zabakovec Ivan, učenec V. razr. v Tržišču na Dolenjskem. Spoštovani g. urednik! O prelepih Slovenskih goricah se le malo piše. Zato sem se jaz odločil, da napišem kra.tko pisemce, in skoraj prepričan sem, da mi ga ne boste zavrgli. V Slovenskih goricah so zares prelepi kraji. Tudi Polenšak, kjer stanujem, je prijazna vasica na hribu. Na vrhu stoji cerkvica Matere božje, okoli nje pa se med sadovnjaki belijo hišice. Tudi jaz stanujem blizu cerkve, ob veliki cesti. Okrog hiše je sadovnjak, ki je posebno lep spomladi, ko je odet v prelepo cvetje. Čeravno ni to moja rojstna hiša, vendar sem jo vzljubil bolj kot svojo domačo. Tu živim že od prvih let pri svoji babici in prav žalosten bi bil, ako bi moral zapustiti ta prelepi Polenšak. G. urednik, vabim Vas, da kmalu pridete na Polenšak, da se prepričate, kako lepo in veselo je pri nas. Z vlakom se pripeljete do Moškanjcev pri Ptuju, potem pa je še dobro uro hoda. Vas prav iskreno pozdravljam France Vrabl, učenec V. razr. ljudske šole na Polenšaku. Spoštovani g. urednik! V tretji Številki »Vrtca« sem videla, da se v njem lahko oglasijo tudi učenke II. razreda. To mi je dalo poguma in sklenila sem, da Vam pišem. Tudi jaz sem učenka II. razreda. V šolo hodim v Rožni dol in sem že dve leti naročnica »Vrtca«. Skrite stezice zelo rada iščem, pa se navadno zgubim. V takih slu-čaiih pokličem teto na pomoč. Tudi »Fi-žolčkec sem že prebrala. Radovedna sem, kdo jih je naučil računati. Za danes naj bo dovolj. Ce bo romalo pisemce v koš, ne bom nič huda; če ga pa priobčite. Vas bom imela rada in Vam bom povedala prihodnjič, kaj mi je Miklavž prinesel. Vesele božične praznike in srečno novo leto Vam želi MegliČ Ivanka, uč. II. razr. v Rožnem dolu. Spoštovani gospod urednik! »Korajža velja!« pravi pregovor. Tudi taz sem se opogumila, da Vam pišem krat-o pisemce. V mrazu in dežju so g. kaplan priromali 1 in pol ure daleč na Kal pri St. Janžu na Dol., da bi nam zopet s svojo lepo besedo kazali pot k našemu večnemu cilju. 2e prvo uro so nam na vso moč priporočali, naj naročimo »Vrtec«, ki se nam je že lansko leto priljubil. Zato smo ga tudi letos z veseljem naročili. Sicer nas je res boli malo naročenih. Pa to ni nič čudnega! Mnogo je takih, ki niti za sol nimajo denarja. Zato bomo pa mi tem rade volje »Vrtec« posojevali, da ga bodo tudi oni brali. Če ne bo pismo romalo v koš, se bom še kaj oglasila. S spoštovanjem Marija Novak, učenka III. oddelka Ij. šole na Kalu pri 5t. Janžu. f Rudolf Pečjak 2?. decembra lanskega leta je umrl v Ljubljani zadet od kapi Rudolf Pečjak, ravnatelj bežigrajske meščanske šole. Poleg njegove ljubljene družine, številnih prijateljev in učencev, ki jih je vzgajal z očetovsko ljubeznijo, žaluje za svojim odličnim sotrudnikom in prijateljem tudi »Vrtec<. Njegovo ime srečujemo že od leta 1914 v našem listu. Priobčeval je v njem pesmi, povestice in igrice. V letniku 1938-39 je njegova celoletna povest >Mikica in Mokicat, o kateri smo dobili mnogo pohvalnih pisem. Za iVrtčeoo knjižnico< je priredil zbirko » Japonskih pravljic«. Mnogi mladinski odri so uprizorili tudi njegovo igro iKra-liično z mrtvim srcem*. Za meščanske šole pa je napisal vzorne zgodovinske knjige in čitanke, ki niso samo učne knjige, ampak prava zakladnica vzgojnih misli in migljajev. Ni pa živel samo ob knjigah in pri delu v šoli, ampak je živo posegal tudi v izobraževalno delo med ljudstvom. Službujoč na deželi (v Ribnici, Tržiču in Št. Vidu n. Lj.), je vodil igre in tudi sam igral, predaval in se zanimal za vse, kar je služilo napredku našega naroda. Poleg izredno bistrega razuma je blagega pokojnika odlikovalo še zlasti globoko čustvovanje, ki se je izražalo v ljubezni do bližnjega, domovine in našega naroda ter slovenskega jezika. Temelj vsemu temu pa je bila njegova globoka vernost, ki je bila pokojniku v življenju luč vodnica pri vsem delovanju. Blagemu pokojniku želi iudi »Vrtect, da bi mu Bog poplačal vsa dobra dela, ki jih je naklonil slovenski mladini. Naj v miru počiva v zemlji slovenski, ki jo je tako presrčno ljubili Clstnica uredništva F. F. v Šk. L.: Pesem ; Grob p tujini« si prepisal in navedel pod njo svoje ime. Kaj takega ne smeš več storiti. — Polonca: Pesem > Breza v poljut se mi zdi močno sumljiva. Če si jo sama spesnila, te moram v resnici pohvaliti, če si jo pa prepisala, potem pa velja tudi zate gornji opomin. Pa mi sporoči prao odkrito, kako je s to stvarjo. — J. Z. K.: Uganka >Steklenicac je že na risbi rešena. — P. M. Št. R.: Tvoje pesmice sem pregledal in sklepam, da si nadarjena. Pridno beri in opazuj, kako dobri pesniki izražajo svoje misli. — Tine: O ciganu je kar dobro. Tudi o delu imam še shranjeno in upam, da pride prilično oboje na vrsto. Mnogim: Pišite samo na eno stran papirja. Posameznikom pri najboljši volji ne moremo odgovarjati. Hranimo še okrog 50 pisem za >Našo poštot. Značilnejša pridejo polagoma na orsto. mmrn 'sue sic e s ZIMSttA. ■2V JOZMAI S E E P L m ÖEMfcOI klEZT UfcVDOUIEP VUAUE Jute. Gorjuše; Dobr&vec Vinko. Prester Äiica, Zupan Janez, Polnoč Antonija. Gornja l'ori. I,-v a. Jexernlk Marija. Gor. SuSic-o: Blatnik Milan. Gradac: Sile Terezija. Tome Milka. Štrukelj Ivan. Potočnik Amati J«. Or bije: Prnló Vid. Kralj Anton. M He k Alojzij. Brine Fran m. S trav s M ilku. Jaklič Jože. Jakof--..- Ivana, Fi lak Aua. Brodario M;.r.. ŠU-rk Vida. ZeUko Ivan in Jo/p. Struct-lj Vid. Kurv M«,ka. Gufltanj: Sleumik Kristina. Hin je: ftporar Malka. Lukan Marija. Horjul: K «»lie k Franca. Hol.,': Strmi Jen Mak'« m I van. Ura s t n 1 k : Mihevc Miro. H rni i ca p. L j.: Pahole Danica. HruUea p. .1 «».t Klinar Franc i*: fctehlaj Alojzij. St. Ilj: G ril It a faci. St. Jani n. Dol.: ZavHnik Alojzij. Markovi.' Mar;aa. Repov* lau Je -1-nice- Bazin^r Mar.. 0*rii Julka Jezero pri Pretoria: Schei» Mal«. P n» Uree U-opoM. -1 ezersko: Ank" Jpe, Brine Albina, .letica: Ahlio Vera. Dolni.'-ar Andrej, »kerl Alatf . Rreek Fr.. Gasar Fr.. KManl Miro. Kolari. Janko, Bele Angela Bezeljak Milica. PraaoU Marjan. H Juri, n. G r oa u i» IJ n .- steh Ana. St. Juru «.. j. i.: KlaJnAek Jožica, Stante Katika. Laičak E m a. Solar, k s:efku. i.on a- Vnnela. U-r-latlfi Slana, Krajnik Mar.. Bornih ? t alia. Koje Fantka, tJa»prKič St.iv». Kamnik: Parfi '.ako. V.-diin Krna. Garin Fr.. Hribar Inka. Bega'i Ja»*«. Klade i i Alojrij. Item» Mar.. PrezHJ «t. Cebulj Adolf. Balantič fitafka. ZdoUek A vrelija. Boj. Janez Kamna gorica: skalar Beti. Udir Ivana. Solar Slavko. Arh .lo/.ifa. Kalan M ar-, tea. Il» rr* Mai. -o! ar Ira-.«. Kartnvico: G or ju v> Manja. Koée'je: Ilonirmana Kl fi e. Moira! k VUa. Kajfr* Spaa-nija. K ir.-A.ra Erika Kemeoda: JtAo Mar.. Zadrnal Alia. jermeS M.r in M,.-la. Fu ja a Ac.. *irbe Minia, Lukane M-Uà. Stapan TercOja. Up Franca. Plevel Tout. Koprlvnlkt Dite* Franca. Mltflj Danica Kiprivn.ca: Kclbar Matevf.. Kran J : Gorfrnr Mar. Ber-* Km » ■. ral- Bogdan. Fra* ?«rk». Poio+nlk Minia. Rozman Dragim, linai J ««.'«. « .-».vi» Alhu. Pel.con M.ajfa. Rnpret Mari on. Malovrh M ian. Tavčar Draga. Kočevar Bomt. Kr,. ; Mar,>a. Pet-k Kd»t Lukei Trmi^, Jakopin Zvonka. Kropa: Peter mu j Junk«-. r-- r.i -, Salar Minia. VII •• Ivk«. P>ti>-mk Kaurim«. l'arai Krista. Miheiič IMin, Zupan Anton. Derawrta S'-. ;... - Magrtahr.u. La zar Majda La porje: Sprager Silva. 1. • •• Ni Jexca. PwAbìI Kan. Drenati Ang-la. Val an ! M-fka teekovee» Valrselj Sla«k» i---- . Pre « al Ja .-<> : T- nisu«. Lea'i.a. t.ltlJai Su. Naia. Prem k Toni. Praprotnlk LrapoMte*. Lek»* J..* Novak Mar.. Brajke V Varale Dark«. I.ukar. • Mil'iea. A-.va i Mar.. Roka!., l^aa. Damiaa Mar. LJubljana: Kumte Ivan. Koroiee J clic. G robcih'k viki. Amilo*- Metka. Oo'.r.s Nace >..red Jan»-.-, llabjaa Fr.. Avbilj M »mi. Zupan'-ič Fr.. Btprf Staat. Om-s-a Rado. Calar v-. Breaar Peter, Vodopiv.«« Ter.-* ;a. Maline Ivo Ba'ko Marian. Ki«'. • - AP.cn ir» B-eta. H .:u v. Mi».:. !!.,-. v »r Franc. Mrl Janja. Pa-.M* LjwWea. Bihar- Marjan. J.ab Hark.s K»',»» J:r-r-.clj. McthJra J.,.. GoJtr* l^-lo. j l.adr>. lertan Ito. Water l'Iti Tr.vn..r Dr irv HkVr M»te». Übitvtt Siaelja. Sni«e X vii la. p*u£ar Štefka. F«»4raniifwra Andrej, i».:..:. S ar.c. Trtn k Stane. K"-r Fraor. Marek Alojvij. Gorroe AloJiiJ. Vek Brani... Kw Marjan. «"..»I • Bernarda. M. t-.ic^ Drmpir* Fllipan. Pajn» Viljem. Hon, Jrl,.-. Zidar Pavel. Bratkov,. Kaf«rl. Ha»n Silva. Vrkev«« Janko. Kapnik Marjan. !,t.,rir Janko. Srnlar .'el*ha. JtrHtof Vera. srak«r Ivan. Kriii F rar.», Rijrl-r Viktvr. Pek la j Stanko. Petr».: Ana C :.rr..-,:» Ma;da B-r.nó «lana. Si» o Sil-.v K.ilnlk Ol va. KeniPvrle Zora. Jlribar BaJbJaa. Sve>* M i.-!.. Hribar Lvóija. Votar Höh. TfmlUi Ji a. Omeje Jožica. KolAek Miru. ntnti-rjehncr Ana. Jakom n Avauitin. .lennan Maj a. toftft Fran,-. Tornii? Meta. MarinSck ida. Pa-jef Ksenija !'•> Il pcc Ix»v'ro. KuWir Janez, K" iaa Darinka. Kan^ak Draa». Tcpina Malia. Dovè Fran-. "Mak Mal-'- \ P-tfa^nik Zdenk*. PaiJk Mated, o-aan Peter. B;»jak Franc. Bvra»t Miba.J. Baro Milena. Plabubiifc M l na W«jrorr Anton. Stele M-l a. A-b-l, H-lcnn. M,»:.' Marfan. Puituvaa Tu^ek. Flr.-.an..,- A-'a. Zakraj^ V da. V.rbak Jo h-. Ađaml* Nik». Merhar Frané-tka. Jan Tjaia. Martine Tercrija. Kramar JoJe. Vrkav«- >.»ic. Me Ho I J<~* Furman Milan. Sraka Drciro. Kocjan Marian Loke p. šL J ur :u : Lukmua Jola. Dolar Stanko Lo»kl potok: Zha^olk i v l o. KtXiwrtj Vinko. I.avrt.'- Ana. Ku* Anion: »a le -.%!»«k Kartiua. Satn*a Pavla. Turk Tonika. l-'«vri-- Ivano. Bupah>^ Antonija. K nlU Pa • la. Bartol Aaa. Mar.. Vei»-' K a rut\ tu». Boi«e «tana. Prta»».. ' Ivan '.n Frano. Kaplan Nada. MHraliò AveuMu,». Unvan Vera. Mar t ' M rkn. nr Milk--.. BeR-.-d.'Mob»r. S v. Lovrenc na Pohorja: Skorjak A na* ta. Lo i: Dr».b-. > Du.'<-a. Lu-'iüe p»; äkofjl f.okl: Dnllnor Jot». Lipe In Maj«.perk p. Pt.: u-'.or»r Fran». Ma-«bor 1 r-^e .'o e. Puinlk |f " ~ ------ ______ . Slauc Anton. Krmrk Milka, vkndrioak Slava. Boearaj Zlatko. Potočnik Duchkava. Pappi* Aleksander. Lipa» Ana, Puiarnik .»ole. W»r Boie-n« Klaneček ~----- -xfr ■■• J ti : Va ida Angela. Sv. M n r j e I a p r i B i m. Toplicah : Iskra Bazi. PuJnlk Ivana. Golob Slane. Hofevar Tone. MajSpcrV :>. Pt.. l^-'.-.Fran. Maribor: : t-m- Jo e. Puànlk Aio-ri; Hri.a'nik Frano, filawe Anton. Krmrk Milka, vkndrlaak Slava. Boaaraj Zlatko. Potoénlk AntnaJJa. JlHaa fö-biava. Pappi* Aleksander. Up ai Ana, Puiarnik Jole. W»r Boten« Klaneéek MaHca. t Božidar. Sv. Marjeta pri Pfoju: vi Knzelj Majda. Mekinje: Humor lalifor...............-.................. ....... —----- Janez. Panftnr -tole. Ma«i»nak Heimat. KaUEnik Fran.-. Zlatnnr Frane. KalUniV Stefan. ?..tear Fran«*, Krt Stpfun. Leiredv Vinka PetrovfM Far ka. Mnl^k» Pa.'.. I«kra A «è, Potomk Jote. Grilj Slavka, fokra J-- eo M.-ir»'«: Oremirc M - k n «i-n Vara K».jn>k Aaa. Krut«. Bala. Ana Žen 4ik A o.a. Vebovn-k M i tik a Orale t, Mal*, ftlmrn« Pavel. Vahtar Ma.-.a. Kooee Marta. Meja* B-aak«». «.»r,r Ton'ka. Jerna Rafaela. S a. ole E». ?«rtri Mimi. Šimenc Jote. Korote« Frane. K "ti iter Min».:. Maroit Jo?C. Zaiokar LjadaiiU. Maj-lic Darka. ravnik Irena. I»oaa-ar Anerla. ' V-- . Hren Mar.. Bmjan Toa ka. V »lern«et Mar . FJo-jarrč-č Iva. Beti.tu Irana. fc...n'k Franca. K:u- Pavla. Per V i«a Simer.^ Mieln. BaJVe T s U Mar Anacia Oraiem l'uria. Laka:. V t ar. in Franca Molllka: 6lepaa Jane«. Mežica: «kerj^nr Fe lika. Hober Joir. Cejtova» Alojzij. Pervi Bodo. I" • ; if-gor. Lrdnik Berna. Likove, Rudolf. PuJo-.-itr.a V k* or G-anf Jo/e. M a li * a k VekoaUv. M.roa : e.' : Boimaa J a-Moravče: Kopač M.n.i. Falere J?tavk«. i'- ■ a Verska. VWie D rak «I er Francka. Kalan Vida. Moinje: Ton» r Fran? Bri M .... J-,.rav*è Zdravi., A tuan Jože. Ko«iaai Stane. H rova t Anton. Frelih Fracc Zopaa Olril. K • rmr B04r-.mil. Kr «••a«-. Jak.»b. Iskri» V.-,'- n»;r.. \rb Jarier. Muiiovcc Ana Kluuir A :.»••:.,..., P .» n k VnJor. Jtrote Mar. Mat« Antonija. P^n c-re Kr.a'a Freierer. Ma"-. Arih Anton»!... HP, t- • p v t : Frei, t Zofija. M .'• TWka Olobočnik Wut.. Jaime Pavla. Kalio: Zela,k V - , nttn» Le-ai Ivana, Joit «'.rti. Toiooain T.rexi a. Roiiuan S'iljen;. Novo meato: Polek Zor k a. Bajat.r Jollea SanüJa B-*o. ffir«lj KrUta Notranje jroriee: Narlnlk Dan.ca ia Štefka. Sv. Pa el pri Prnboién: Kall. Pavel S-.. Peter pri Maribora- Skuf Alojzij. Cm..» Kar,' 1 Irk Bu-i-lf. Weiter KU C viki Jož«. P~» « Alotetj. Leni* Fr.. Maček Anton, S ed«* Slavka. Slačrk Jaàe. Bihič Toe. Cvetko Avgr.. Veri« Vlado. Lgmer Alojzij. Vemaerl Mirkos. Uraliovuik Jole. Sti-amltf L-.jse Grraorič Miro. Lipo.nik Fr.. Kokol Mv»ln. B-eaanl L-»;re. Kriv,- Frane. K a« Miba Kom k Vinko. Dnin.i Fr.. Krajne Adolf. Bračko Ant,.a. j>Mi«k Fr.. Duu Marko. H'.,rer Iva Hep Alojaij. Sprtnrer Janko. Protner Jože. Krajne Metr-I .: Frac-, «'. .k! Vlaku. Beri». Alojr Pu.l;a Jo«e Cafnta Anton. Kaloh Lndavfk. Banman Alojzij. BópUa Iva. Forliae Andrej. Graia ini k Viako. Rujko Vinko. Kelblč Alfonz. Ribić Cvetko. Oevič Albin. Stoler Alojr,j. ? Je»e, K rt» ti *aton. Purgaj Jakob. Verlić Vinko. Kurnik Ivo. Llpovalk Anton. Dvoršak Ivo. Harb Alojzij. TrSavec Alojzij, Salaniun Karl. Heritko Maks, Levak Ivan, Korban Marijan, Podkostnik Anion. Sv. Peter pri Novem mestu: Prešeren Milau. FlorjanùiC Zora. Sv. Peter v Sa v in j h k i doliiii : Vovk Andrej. Petrovće: Priviek Franc. Planina prl Sevnici: Romiii M ihn, Oproanik Slavko, Sroid St., Sluga Srećko. P >> il ü re z je : Maček J-rane. Podlipa: Buh Jožefa. Podzemelj: PovSe An a. Polendak: Klujžar Peter. Polhov Gradec: Petrovec Janez. Božuar Jože. Leben Pavla, Pleatenjnk Marija. Poljane: Ubiak Leopold. Polzela: Jelen Nada, iirovai Mar., Turušek Fr., Likcl Anđela, Zoffel Bojan, Weis Jožica, Matko Martina. Preddvor: Arb Mar., Celar Miel in Franca, Hellberger Albina in Franca, Tiöar Franca in Miei. Sav» Ana in Mar. i'rcdosije: Lutane Angela. stet« Mar., Bukovnik Mar. Prescrivi Trojar Franca. Drit--U r Ivana. Prevalje: Jerouel Milos scolar Mar.. Volum Julijana. Pr i h0\ a: Br.Jnik Jaüez. Prijnakav«: llegu:. Ivano. Kr. Mar.. i'uAavec Mira. Ptujska »Tora : Ir.- - i~'>i*oko Jož«, Äero.c Jole. Valant Franc, Term, Jože. Ivat-u- i'. Bodeče: üluvar ir «ih-, ù .4 k a pr. Krškem: Povleac Gabrijela. Uskima; PrUto M.lo», Kot Milka Bokek: Kranj.- F rann. Batino Silvo. Urei Jožef. Siraj Zoika. Barvanj*: Hiiiid Trauti. Ribnico; iir.id.-ar Julima. V iraat Nada. ivterhn \ iako. Ambrožič France. Uikauf Milena. Kaplan Franc, PucelJ Dragica. Bova« Beako Albin. Kownotin Stefan. K-> ar Simon. Radnik - Carne Frone. » t. Rupert: K ulnar Milena. Kosulec Jože, Prah Slavka. Kaie: Kotu - Bo/w-o. Kocir.ut Verica. Bjuu^ak Morijo, Zbeg Dragico. Selnica ob DravLi Heki. K-vako. h,- ob Savi: hJ..dnik Inka. Deri.o-.mjk Milo>. Stergar Pavi. Turk Mar- jetka, C.••-.:>«-.- •**- Vladi, selca: Eržen Veroniko. Megušar Marinko, Me.su-.ar J o« ko. Debeljak Äthan, K - • » i .,-.. > i- J a : UsiilaUc Ivank«, Polja».;, k Fran ">ka. É-uStar Ivanka. Semi': Kokoiar Ivic«, Balia Antica. Seno-..»: Puinlk Jole. Seno/ etil PavAió Milka. S lo v inj Gradac: SiinonPi J u rèe k. Piocj Ljudmila. Briomau Jožeta» Zapon Silva. Slov. Konjice: Preuiru Marija. Furiai' Slak». Ti* Kraue:. Knoll Marjeta. Kadilnik Ivanka. Smleduik: Ose J B-üior. Za vI 'i«:,r.j. »a. Potoćn.k Vida. lio««vor Staue. Jenko Marija. Kosec Marija. BUrwnulo Daolro. DetM.ak Julijona. Sodrailcn: Sega Štefka, Urb Henrik. Skorno-, Petrin Em', h ja. >o«trv: MU«ar Janko, äat «iluje: Bcjt Ivauki, l'ogon Slavica. Drenck Anioa Bako Ft- Vlaku. St. Fužina: Zmltck Krna. Kavoèifc Angela. Hodnik Stanko. Mikelj Slefka. Zu. «nee A a lan. Besman Ida. Orni Morija, diari trg pri Rakeku: Žuidaršif Dušan, fepce JoAto. Bavili Frana. Hot:,'.nan Vida, Fahjau Francka. Stari trg ob Kolpi: Rade Min :o. Ver J. : -r A«.. ... :- ^ - fk». Bemol A 'i:«.. Koželj Ciril. Sóavulea: Nemec Danila. Senftur: Ziurtii-kar fistia. Perda Mannt». BU-rtn- Morija. škofja Loka: štukl Mira. Kožuh Milka. 7.,- ar Blaž, ProJ Ciril. G oha» fetuur. Svbic Anton, Zalet,-] Roman. Leben Janez, Frlan Ciril. C>ijar Ju/.e, Lt i.oi: :-r Anten. Logm.der jom, ll.-rnik Paler, Kruielj Valentin. Gaiperi* Albin. Prevodnik Anton, Miklavfi* Anic«. Filipovi.- Marica. Zakoinlk A nie«, BozoviJar Marinka. Korenina Zdrav k k. Porentii Francko. Langarhol.- Ivanka. Šmartno pri Kranju: Lotri<5 Morija. Kana tal J Francka. Vrhovnik Ivanu. Fajfor Vera, Tritar Zofija, Oblak Silva. Siherl Marija. Šmartno pri Liliji: Penne Anton, sina rt no ob Pak i: Ptineer Jelka. Smarlno pod 6 m ara o goro: Sever Matija. Kpaec Marija. Koželj Anton. Peterlin Jože. Sarabon JuBtl, Dolene Ljudmila. Bulleiar M-.lVa, 2ogar Francka. Zavaioik Ilildo. Zchovec Slavica, Pernvèek Stano. P'.Igorj i MihaU in Ivanka. Zaje Jožeio. Medved Speleo. Letnar Angelca, Cigole Katica, Okorti Fran":--, i. Fran- elJ Matilda. Šuatar Ciril. Orhini Fran-, feustar Marija. Znviršeb Nada. Zaje J : . V : r-<- Pepka. Jerneje Nada. S tu : h e l pri Mozirju: VaćovnUt Anica. Smihi-1 pri N - mestu: 2efran Minka. Plrtko Pavel. JakSe Anica. Grilc Mara, PloSko Marjamja, Untar Slavki. Le-njak Mlnka. Teharje: 2ohar Matilda. Verdev Jože. Tepanje pri Slov. Konjicah: .šire štefoa, Brećko Josip. Tüina: Sveteo Irena, Koren Kristina. Trata: P^tkoviek Zinka. C^niönik Jo>efa. Kova£ Bika. Tržlft: Zupan Marija. Sreònik Stanko. Jeruutn Pavel. Smid Franei. Zabukovec I\au. Strnite Marija. Halužan Hilda. T un j i ce: Male/. \uo. Slsnuvee Terezija. Kozel Jernej. Oolob Marija. LoniSek Jane*. Kocelj Anica. Uolob Štefanija. Tupali'e: Cu.lerman Slavko. Vavta vas: Golob Anica, Picei] Slavka, Zoran Anica. Zupan*i* Vida. Fifolt Milena. Rus Marij», Speli* Marica. Dular Jožica. Vel. Laftće: Jelen,-. Nada. Velika Nedelja: Doveéar Jožefa. Habjanift Marija. Befivlr Jožef. Velike Poljane: Koro*eo Ivanka. Jamnik Janes. Kline Florjan. Jamnlk Jože, Oatanek Ana, Ambrožlč Marija In Anion. Videm oh Savi: Oojul* Duiana. Velika PlreSiea: KolSek Marija. St. Vid nad Ljubljano: Tomfti* Janez, Slulc Ladislava, Boeovldar Ivana. Novak Stefl. Bafnlk Olga, Mrak Stanislav. Pepelnik Marija. Jeraj Bozalija. Kopitar Franc. Erjavec Francka. Kaj/.er Ivan, Mrhor Miro. Cerar Levro, flkcrl FranAiSka, Stanonik An«. Vrevc Metka, Mrhar Jožica. Arhar Marjan. Omcjec Srečko, Tome AlojsiJ, Senk Majda, Zaletel Majda, SlaviS Marjan, Miklavótó Jože. Polen^ek Jožef. Brlikl Andrej. Mandel] Jože. Erman Mara. Bricelj Franc, Ložar Majda. Novak Anica, Studen Stanko. Zavrl Marija. Copoljnik Kristina. Papež Mili. Novak Janez. Potočnik Jane», Miklavöiö Elizabeta, Štrukelj Zvonka, Velišćek Marta. Cegnar Ksenija. Ribi«* Anica. Voklo: Sekne Angela. Kadivec Vida. V rana ko: Feliojan Franc, Debelak Nada, Ropaš Franc. TurnSek Mara, Aleš Ljudmila, Heriò Hinko. Karo Stanislav, Sket Jelena. Vlrjent Fanlka. Vrhnika: Ogredknr Anton. Hodnik Marija, Dominko Mllojko, Mesec Julöi. Case rman Andrej. Vidmar Mlnka. Knaplfi Stefl. Kunatolj Marta. Hren Marjeta. Umek Vnlöi. V u r h e r k : Rudi Marija, Sprah Kristina. Crnko Jožefa. Zalog: Zajec Marija, Zagorje ob Savi: Forte Valèi. Knez Zinka. Hauptman Majda. PrvinSek Minku. Zaaip: KokalJ Francka. Zupane Ana, Lakan Andrej. Svetina Franc, Fille Milanu. Zupan Mimi, JanSa Cilka, Remlc Ivanka, Zupan Ludvik, Kalan Ivan. Vidic TonÖka, Tersegliui Mirko, Pavlift Francek. ßorl Milka. S pni j ar Miel, Dovžan Ivan. Ambrožih Slavka. Zupan Francka, Slivnik Jakn, Pavllfl Terezija, .TeaenSek Albert. Žalec: Ktampfor Hugo.. Rlzrnal Alt^jz. Žalna: Štrukelj Alojzij. Kastelic Joslplna, Karneval Marija. Javornik Julka. Zakraj&ek Mllenka, Kriiman Zorka. Železniki: Bertoncelj Slavko. Pogačnik Jožef. Porcata Stanko. Ziri: Filipi« Jožica in Suzana. 3 uganke so rešili: Begunje p. C.: Tomäiß Jože. Beograd: Oblak Miroslava. Črnomelj: Janko vi ö Peter. Dol: Kuimr Kati. Gorje: Uičar Janko, Mandale Rudi. G u a t a n J : Ci? Anica. Homec: Letnor C-irll. Kamnik: Grintal Stanislav. Kamnn gorica: Eržen Marija, Lnkan Polona, Pogaéaik Janko. Dolenc Milka. Komenda: Kmetlò Ivanka. Litija: Tkai^ev Helena. Ljubljana: Blagno Guatali. Zupanfli*. Franja, Žerjav Ciril, Koprivnikar Emil. Goalar Sonja. Preddvor p. Kr.i Tepina Vida in JoSko. Raz van je: Pllberfiek Miei. Rožni dol: Maeele Ludvik. Megli* Ivanka, KrapS Anica, Jakša Antonija in Jožef, PavSe Alojzija in Zinka, Poto*ar Alojzij. Stalcar Stanko', Krilmc Bozalija. Rauh Albina in Anton. Vidmar Alojzija. Radovan Jožef, Plut Francka, Bele Ivan. Troje Alojzij. Sav« pri Litiji: Augnfitin Mimi. Selca: Borec Janko. 8 ob tro: Bi tene Alojzi]. Trata: Razpet Marija. Velenje: Mikelj Marjan. Voklo: Zupanec Antonija. Izžrebani bo bili: Kurnik Vinko. Sv. Peter pri Mar.: Krlžman Zorka. žalna; Florjanfič Bogomila. Vi«, Ljubljana: Grm Marija, Stara Fužina v Boh.; Vol ina JnliJana, Prevali«: Zaffel Bojan. Polzela: Porenta Francka, Skofja Loka; Kaplan Franc. Ribnico; Kramar Joie, Ljubljana-Prule; Slml&ok Ciril. Rakek: Buh Jožefa. Podlipa: BeSvir Joiaf, Veliko Nedeljo. Belltve ugank ii C. Številka poUjIte do 15. februarji.