SALEZIJANSKI VESTNIK GLASILO DON BOSKOVIH USTANOV. LETNIK 21. ŠTEV. 4. JULIJ. - AVGUST 1925. . oltar v svetišču Marije Pom. na Rakovniku. UREDNIŠTVO IN UPRAVNI-ŠTVO NA RAKOVNIKU V LJUBLJANI, ©©o©©©© Vsebina: Blaženi Cafasso in don Bosco.' — Don Bosco pridigar. — Mati Marjeta in don Boscova nova maša. — Salezijanske naprave med Poljaki. — V don Boscovi rojstni vasi. — Iz naših misijonov. — Praznovanje Marije Pom. v Turinu. — Praznik Marije Poin. v Sloveniji. — Razno. SLIKE: Nichteroy (Brazilija). Sal cz, zavod in spomenik Marije Pom. — Ekvador. A p. vikar msgr. Comin poučuje Hivare v krščanskem nauku. § — Assam (Indija). Plesalki. — Gojenci sirotišnice v Shiu Chow (Kitajsko). v Ceščenje presv. Srca. Debelo tiskana številka zaznamuje skupino; prva za njo opravilo, druga dan, kdaj naj se oprav zadostilno sv. obhajilo. — Vsak naj si zapomni, h kateri skupini spada. Kdor bi ne mogel opraviti zadostilnega sv. obhajila v določenem dnevu, naj si izbere drug dan. V avgustu: 1. 7, 13- 2. 3, 4 - 3. 8, 10 - 4. 9, 2 — 5. 4, 19- 6. 1, 8- 7. 6, 15- 8, 2, 16 — 9. 8, 11 — 10. 9, 20 - 11. 5, 17 - 12. 7, 24 - 13. 2, 12- 14. 1, 25- 15. 7, 6- 16. 6, 5 — 17. 1, 7 - 18. 4, 1 - 19. 2. 23 - 20. 3, 3 - 21. 5, 30 -22. 8, 21 - 23. 2, 28— 24. 7, 22 - 25. 9, 18-26. 9, 29 — 27. 5, 27 — 28. 1, 14 — 29. 8, 9 — 30. 9, 31 - 31. 7, 26- V septembru: 1. 5, 20 - 2. 7. 30 - 3. 4, 24 -4. 8, 13- 5. 6, 15- 6.7, 28 - 7. 9, 8 - 8. 4, 5 Umrli. Ana Fink, Kočevje. — Umrla je dne 9. aprila. Bila je velika častilka Marije Dcvicc. Od leta 1916, ko je spoznala don Boscovc družbo, je z veliko vnemo delovala za svetišče Marije Pom. na Rakovniku. Naj ji Marija bogato poplača njeno delovanje! Žakelj Marija, Žiri. — Bila je goreča sotru-dnica, ki se ni nikdar utrudila delovati za don Bo-seove naprave. Kot pospeševalka je skrbno in natančno izvrševala svojo nalogo. Da bi delo za salez. — 9. 1, 18— 10. 5, 9 - 11.8, 4 - 12. 2, 17 - 13. 6, 22- 14. 8, 7- 15. 9, 2 - 16. 5, 25- 17. 2, 10- 18. 8, 3- 19. 9, 14- 20. 4, 1 - 21. 6, 26 - 22. 2, 31 - 23. 6, 23 - 24. 5, 11 - 25. 8, 19 -26. 2, 12- 27. 1, 21 - 28. 4, 16- 29. 7, 6 - 30. 6, 27 - 31. 2, 29- 18. 4. 1 - Mertik Marija. Nove častilke. Mejaš Marija — Romih Marija družbo ne zaspalo, je pred smrtjo prosila prijateljico, naj ona prevzame njeno delo, kar je dotična z veseljem storila. V težkih bolečinah je našla veliko tolažbo v misli, da je delovala za Marijo. Umrla je na delopust Vnebohoda. Naj ji sveti večna luč! Nadalje priporočamo v molitev še sledeče so-trudnike in sotrudnice: Starašinič Matija iz Krasinc — Štefanič Ano iz Dobrovice — Baloli Marijo izLesec— Cerko Mihaela iz Podzemlja — Berkopec Mihaela iz Zemlja. — Vodnik Ivano iz Ljubljane. Z besedo in tiskom. Nova izdaja. Spisal Aleksander Halka. Kratek obris zgodovine Družbe s". Petra Kla-verja s slikami. Priporočeno od prevzv. škofa ljubljanskega. Knjižica je zanimiva in obenem poučna. Cenjeni čitatelj bo občudoval pota božje Previdnosti, ki se je poslužila mlade poljske grofice za rešitev črnega plemena. Lepo knjižico vsem cenj. bralcem, zlasti misijonskim prijateljem priporočamo Cena po pošti 5 Din, pri naročbi 12 izv. skupaj se dobi izvod po 4 Din. Naroča se pri Družbi sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Miklošičeva c. 3. Poklic pomožne misijonarke. Nova izdaja. Knjižica za dekleta, ki so že premišljevale o svojem poklicu za redovniški stan in sedaj žele dognati, kam jih ljubi Bog v svoji dobroti kliče. S priporočilom prevzv. gospodov škofov: ljubljanskega, mariborskega, krškega, tržaškega. Cena 5 Din. Naroča se pri Družbi sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Miklošičeva c. 3. Najdeno. Na praznik,Marije Pom. (24. maj) se je našla velika ruta in dva dežnika. Shranjeno v zavodu. LETNIK XXI. JULIJ - AVGUST ŠTEV. 4. SALEZIJANSKI VESTNIK GLASILO DON BOSKOVIH USTANOV. Uredništvo in upravnistvo na Rakovniku v Ljubljani. Blaženi Jožef Cafasso in don Bosco. Dne 3. maja t. 1. je bil turinski duhovnik Jožef Cafasso, ki je umrl kot ravnatelj cerkvenega konvikta sv. Frančiška Asiškega, slovesno proglašen blaženim. Tesna vez, ki je družila don Bosca in bi. Cafassa dolgo vrsto let, prav do smrti blaženega, nas sili, da objavimo nekatere poteze tega prijateljskega odnošaja dveh tako izrednih mož. BI. Cafasso jc bil don Boscov spovednik, svetovalec, dobrotnik in prvi, ki je spoznal, kako velikopotezne načrte snuje previdnost božja nad njim. Ta dva od Boga izvoljena moža sta mnogo občevala in popolnoma razumevala drug drugega. Don Bo-sco ni sicer prejel od njega zamisli svojega dela in svojih ustanov, toda v njem je našel vzor svetega, gorečega služabnika božjega, ki ga je skušal posnemati, da je postal vredno orodje v rokah previdnosti božje za velika dela, ki jih je dovršil. Don Bosco je bil Cafassov učenec v pastoralni teologiji, v kateri so se spopolnje-vali mladi duhovniki v cerkvenem konviktu, kjer je don Bosco prebil prva tri leta po novi maši. Tudi tedaj ko don Bosco ni bil več v konviktu, se je vračal skoro vsak dan. BI. Cafasso, ravnatelj konvikta, mu je odkazal sobico, kjer je mogel don Bosco nemoteno pisati svoje knjige in odgovarjati na pisma. Pri spisovanju knjig mu je prav dobro služila tudi bogata knjižnica v zavodu. Preden je zapustil konvikt, je vsakokrat obiskal svojega učitelja. Vsak ponedeljek je opravil pri njem sv. spoved. Na ta dan se je navadno udeležil tudi predavanja iz pastoralnega bogoslovja. Apostol mladine se je posluževal te priložnosti, da je priporočal svojim so- bratom duhovnikom, kako naj ravnajo v spovednici z mladino. Pri praktičnem obravnavanju tvarine je don Bosco navadno prevzel vlogo mladega spokornika, skoro vedno kakega obrtniškega vajenca. Ako je duhovnik, ki je vršil vlogo spovednika, postal malo preglasen, oster in strog, je mladi spokornik — don Bosco — povesil oči in obmolknil, tako da ni bilo moč spraviti več besede iz njega. Tedaj je posegel vmes učitelj Cafasso. Z dobrotljivo, ljubeznivo besedo je nagovoril „mladega spokornika" in ga tako očetovsko osrčil, da je „mladi spokornik" dvignil zopet svoje oči, ter odkril vse tajne svoje duše, rekoč: „Vam povem vse, ker ste tako dobri, oni duhovnik pa me je tako prestrašil, da si nisem upal več ziniti besede in sem sklenil, da ne grem nikdar več k spovedi." Don Bosco' je bil vse življenje goreč apostol zakramenta sv. pokore, posebno med mladino. Nikoli ne bo mogoče popisati, koliko duš je don Bosco pridobil za Boga v tem zakramentu. S kakim zaupanjem so mu spokorniki odkrivali rane svojega srca! Zakaj? Don Bosco je bil mož velikega duha, posebno pa izredne očetovske ljubeznivosti, ki je z očarujočo silo vplivala na vsakega, ki se mu je približal. To lastnost je don Bosco podedoval po svojem učitelju bi. Ca-fassu. Umetnost spovedovanja ni lahka in zahteva pri spovedniku mnogo odličnih lastnosti. BI. Cafasso je posedoval take lastnosti v res izredni meri; don Bosco pa je bil njegov veren učenec, ista ljubeznivost pri sprejemanju spokornikov, ista jasnost v izpraševanju, ista lapidarnost kratkih bodrilnih be- sed, ki so segale naravnost v srce ter budile kesanje in trdne sklepe, ista modrost v nasvetih in podavanju sredstev, da se doseže poboljšanje! Oba sta spovedovala na kratko in v malo minutah razrešila tudi najbolj komplicirane vestne zadeve. Don Bosco je podedoval od bi. Cafassa način pridigovanja, vzorno vedenje pri oltarju, požrtvovalno ljubezen, s katero je vsakogar sprejel, potolažil, mu svetoval in pomagal; nepremagljivo ravnodušnost in vdanost v voljo božjo v težavah, nezgodah in nasprotovanjih, tisto notranjo uinerjenost, ki jo ni motila nobena zunanja okoliščina. Z eno besedo: bi. Cafasso je bil učenik, don Bosco pa veren učenec, ki je v polni meri sledil zgledom svojega učitelja. BI. Cafasso je bil tudi don Boscov dobrotnik. Mnogo je prispeval za vzdrževanje njegovih gojencev, za nove stavbe in za druge dobrodelne naprave. Pridobil mu je tudi mnogo dobrotnikov med turinsko aristokracijo, ki je bi. Cafassa zelo visoko cenila. Mnoge odlične osebnosti so po bi. Cafassu pošiljale denar don Boscu. Ko je kupoval hišo in zemljišče Pinardijevo, kjer se sedaj razprostira del Oratorija, t. j. salez. materine hiše, mu je manjkalo 10.000 lir. Kar pride k njemu bi. Cafasso ter mu izroči prav to g....»»»» vsoto, ki jo je prejel zanj od grofice Casaz-za Ricardi. Ni čuda, da je don Bosco bridko jokal, ko je bi. Cafasso dne 23. junija 1860 izdihnil svojo dušo. V njegovi zadnji bolezni ga je vsak dan obiskoval; želel mu je osebno zatisniti oči, toda ni mu bilo usojeno: umrl je v njegovi nenavzočnosti. Kmalu po njegovi smrti je dal don Bosco opraviti v Ora-toriju slovesno zadušnico. Govor, ki ga je govoril, je napravil na vse navzoče najgloblji vtis. Ko se je vršila slovesna trigésima v cerkvi sv. Frančiška Asiš. pri konviktu, kjer je bil bi. Cafasso ravnatelj, so zopet don Boscu poverili nalogo govoriti o rajnkem. Ta govor je rodil v vseh navzočih duhovnikih — bilo jih je nad 300 —prepričanje, da je bil Cafasso svetnik v pravem pomenu besede. Da je Cafasso dosegel čast oltarjev, je zasluga v prvi vrsti čast. don Bosca, ki si je vse življenje prizadeval z besedo in s spisi razširjati glas o njegovi izredni svetosti. BI. Cafasso in don Bosco se razlikujeta po značaju, temperamentu, glede smotrov, sredstev in poprišča delovanja, vendar sta si silno sorodni duši. Oba sta moderna svetnika, ki ju je navdajalo isto hrepenenje razširjati čast božjo in pridobivati duše za Boga. Njun spomin bo blagoslovljen od roda do roda. Don Bosco pridigar. Don Bosco je posvetil vse življenje le časti božji in zveličanju duš. Iz vsega njegovega delovanja, trpljenja, iz žrtev, borb in stremljenja je drhtela le ena želja: pridobivati duše za Boga! Edini namen njegovega življenja je bil boj grehu in širjenje kraljestva božjega na zemlji. In sredstva za to prevzvišeno apostolstvo? Nekaj jih že poznamo: pero in knjiga ter vele-modri nasveti, ki jih je izredno spretno znal dajati ob vsaki priliki. Najbolj pa se je oklenil prižnice in spovedoice in tu je žel najbogatejših sadov. Don Bosco pridigar! Ob tej besedi nam misel plava v mladostna, skoro še detinska leta našega predragega očeta in ljubek prizor se nam obnovi v spominu. V duhu vidimo ponižno hišico, za njo prijazen vrt, a sredi njega kopico otrok, mirno sodečih na tleh z očmi nepremično uprtimi v dečka, ki stoji sredi med njimi, jim govori o Bogu, o rajski mamici Mariji, o angelcih. Ta deček je Janezek Bosco — „mali pridigar". Kot duhovnik je don Bosco veliko in z uspehom pridigal. Se kot klerik in bogoslovec je po tedanji navadi večkrat stopil na prižnico iti glasil besedo božjo. Toda čim večkrat je pridigal, tem bolj je spoznaval, da je ljudstvu treba govoriti kar moč poljudno in preprosto. Z?to je tudi pri tem — kakor v svojih spisih — stremel za največjo poljud-nostjo. -Še bolj pa je razumel potrebo oznanjati besedo božjo ob mašniškem posvečenju, ko je začutil nad seboj vso moč Zveličarjevih besed: „Duh Gospodov je nad menoj, zato me je mazilil in po- - 65 — slal me je oznanjat blagovestje ubogim ter ozdra-vljati tiste, ki so potrtega srca" (Luk. 4. 18.) V začetku svoje svečeniške službe ni nikoli stopil na prižnico, da si ne bi prej napisal vsega govora, češ, „največ sadov rodi tista pridiga, ki je govoril počasi in skoro brez govorniškega ognja, je njegov srebrnočisti glas prodiral globoko v srca in našel pot tudi v duše zakrknjenih grešnikov. Kako je mogel to doseči? Najlaže bomo to razumeli, če si pokličemo v spomin nekaj značilnejših Nichteroy (Brazilija). Salezijanski zavod in spomenik Marije Pomočnice. najbolj pripravljena in naučena." Tako je spisal celo vrsto opiljenih pridig, kakor: premišljevanje in nauke za ljudske misijone, več serij duhovnih vaj za redovnike, klerike, redovnice in dečke, ter govore za vse glavnejše praznike cerkvenega leta. Tudi pozneje, ko mu vsestranska zaposlenost ni dovolila spisovati pridig v celoti, si je zabeležil vsaj razpredelbo in začrtal glavne misli. Ako mu pa kedaj čas ni dopuščal, se ni pomišljal in je stopil na prižnico, tudi brez priprave, zaupajoč v božjo pomoč, ki mu ni nikdar manjkala. A kako srečne uspehe je vedno žel! Dasi je naukov, ki jih je dal v tej zadevi svojim mladim duhovnikom, saj ti nauki niso drugega kot sad lastne izkušnje. „Pridigar če govori dečkom, se ponižaj na stopnjo njihovega razuma, ter ne dajaj kruha takim, ki še nimajo zob. da bi ga grizli, temveč nudi jim mleka, kot piše sv. Pavel Korinčanom. Resnico jim skušaj vliti z zgledi, zgodbicami in primeri in uspeh mu je zagotovljen: glavni vir mu bodi katekizem: iz njega črpaj nauke za vse stanove! Vsako grenko karanje in očitanje osladimo z medom ljubezni! Ogibljimo se nepristojnih in zbad- 66 - ljivih izrazov, da ne žalimo tega ali onega. Prav tako se varujmo vsakega namigavanja na politične zadeve in stranke. Dokazov za to, kar razlagamo, iščimo v sv. pismu, posebno še v besedah božjega Učenika; tako nam nihče ne bo mogel vzeti v zlo, če se mu bo zdela kaka resnica ostra in težka. Če so poslušalci ljudje iz nižjih slojev, se moramo prilagoditi njihovemu izražanju in mišljenju; vživeti se moramo v okolje, v katerem se oni gibljejo: polje, tovarna, delavnica, rudokop in slično. Tako je ravnal božji Učenik, ko je pridigal množicam v Galileji, sestoječim iz poljedelcev, pastirjev in ribičev. Ako so poslušalci izobraženi, mora biti beseda seveda bofj izbrana, opiljena in uglajena, a ostati mora vedno evangeljska beseda. — Cerkveni govornik ne črpaj svoje zgovornosti iz svetnih znanosti, temveč govori po duhu božjem! Ljudstvo mora razumeti — je ponavljal častitljivi — in hoče razumeti vse. kar pridigar govori. Če razume, je zadovoljno, če ne razume, se dolgočasi." V Vignalu blizu Turina je bil neki župnik, o katerem so se širile razne govorice, češ da je precej svobodomiseln in nič kaj skrben za svoje župija-ne. Njegov kaplan pa tudi ni spadal med najboljše pridigarje; govoril je tiho in skoraj nerazumljivo. Neko nedeljo je prišel v te kraje don Bosco s svojimi dečki na izlet. Župnik ga je naprosil, če bi hotel prevzeti pridigo tistega dne. Častitljivi je sprejel in govoril celo uro in sicer v pijemontskem narečju. Cerkev je bila nabito polna in ljudstvo ga je strme poslušalo. Njegova pridiga je bila tako ganljiva, da je izzvala solze celo župniku samemu. Ko je častitljivi končal, je stopil k njemu, in polju-bivši mu roko, se mu zahvalil, češ: „Vaša pridiga je storila neizmerno dobrega ljudstvu, še več pa moji duši." Don Boscov edini namen pri pridiganju je bila božja čast in rešitev duš. Nekoč je rekel nekemu svojih ravnateljev: „Slišim, da I. veliko pridiguje." —„Da, veliko." — „Pa pridiguje dobro?" — „Izvrstno." — „Ima velike uspehe?" — „Poslušalcev se kar tare in čudovito jih zna navdušiti." — „Koli'ro spre-obrnenj so že povzročile njegove pridige?" — A, tega pa ne vem." — „Dobro, za nekaj časa mu pre-povej pridigovanje!"— Kot pridigar je bil don Bosco neutrudljiv. Pri-digoval je duhovne vaje v župni cerkvi božjega Zveličarja v Ivreji. Imel je dnevno 4 pridige. Istočasno je dvakrat na dan govoril tamošnjim se-meniščnikom. Prav tedaj je zbolel pridigar, ki je pridigal duh. vaje gojencem meščanske šole. Obrnili so se na don Bosca in tudi tam je sprejel 2 pridigi na dan. Tako je imel dnevno 8 pridig, med presledki pa je hodil v spovednico, ki je bila vedno oblegana. Povsodi kamor je častitljivi prišel, so ga hitele poslušati številne množice. Celo otroci, ki se le preradi dolgočasijo, so željno zahajali k njegovim pridigam in so ga tako vzljubili, da so se kar gnetli okrog njega, če so ga videli kje zunaj cerkve. * * * Dokaz njegovega čarobnega ' vpliva na množico so sledeči dogodki. V Lagnascu so ga naprosili za popoldansko pridigo na praznik svetega Kandida in Severa. Vdčernice so se že končale, a don Bosca še ni bilo. Župnik je bil ves v zadregi in je hotel že sam stopiti na prižnico, V tem trenutku pride don Bosco. Dasi še ni obedoval, je vendar takoj stopil na prižnico. Govoril je celo uro o sv. Kandidu, nato pa je hotel končati, češ: „Mislil sem govoriti še o sv. Severu, pa vidim da mi čas ne dopušča, zato končam, da vas preveč ne utrudim." Vse ljudstvo je soglasno zahtevalo, naj nadaljuje. Častitljivi je malo pomišljal, a župnik mu je od oltarja zaklical: „Glas ljudstva, glas božji!" — In don Bosco je pridigal še eno uro v veliko zadovoljnost vseh. — Ko je nekega leta na praznik Marijinega vnebovzetja imel cerkveni govor v Strambinu, so se zbrale tolike množice, da je moral pridigati na trgu. Ljudstvu je pridiga tako ugajala, da je prosilo tamošnjega g. dekana, naj naprosi don Bosca, da pride drugi dan pridigat tudi k bližnji podružnici sv. Roka, kjer so imeli „žegnanje". Ta cerkvica je stala na samem, sredi polja in travnikov. Kljub delavniku se je nabralo na tisoče ljudstva. Don Boscu so postavili prižnico pred cerkvijo in vsa ogromna množica se je pod milim nebom gnetla okrog njega. Komaj je govoril nekaj minut, se je začelo nebo —ki že tedne in tedne ni dalo kapljice dežja — nanagloma oblačiti; sledilo je močno grmenje in treskanje in iz težkih oblakov se je v:ila huda ploha. Poslušalci so strme gledali, kaj bo naredil don Bosco. Videč, da se ne gane, so tudi oni vztrajali pod hudim nalivom. Častitljivi je zaradi silnega grmenja in treskanja le za trenutek prenehal, a ko je najhujša nevihta prestala, je pridigo nadaljeval, kot bi se nič ne bilo pripetilo. Pazljivost poslušalcev pa se je celo povečala, kajti vsi veseli so hvalili Boga za obilni dež, po katerem so že toliko časa zdiho-vala njihova polja. Nekoč so ga naprosili za pridigo v Villafallettu. Ljudstva je prišlo toliko, da je bilo tistih, ki niso mogli v cerkev, desetkrat več kot onih, ki so se stiskali v njej. Kako pridigati, da bi slišali vsi? Nekateri so kričali: „Pridigo na trg!" — „Na trgu ne!" so vpili drugi, „solnce je prevroče, pa nikjer nobene sence. Rajši na travniku! Tam je vsaj drevje in hlad." — Rečeno, storjeno. Brž so zbili pro-vizoričen oder, ki je služil za prižnico in vsa mno" žica je drvela na travnik. Don Bosco je začel pridigati, a njegov glas se je zgubljal v vetru in med šuštenjem listja na drevju. Med poslušalci so se tuintam začuli glasovi: „Ne slišimo. Vrnimo se na trg!" „Na trg, na trg!" je kot iz enega grla zagr-melo med bolj oddaljenimi, dočim so se bližnji proti vili: „Ne, ne; ostanimo tu!" Malo da ni prišlo so prižnici razbili stopnice, a bila je dokaj visoka. Kako naj častitljivi pride nanjo? Takoj si pomagajo. Ta sklene roke nad kolenom, da častitljivi stopi nanje, drugi nastavi pleča, tretji ga porine Ekvador. Ap. vikar msgr. Comin poučuje Hivare v krščanskem nauku. do spopada med obema strankama. Tisti, ki so hoteli nazaj na trg, so bili v večini; prerinili so se do pridigarja in ga pregovorili, da je stopil iz prižnice. Dva možakarja sta jo zadela na rame in jo slovesno kot v procesiji nesla na trg. Don Bo-sca bi bili kmalu zmleli, tako so se gnetli okrog njega. Končno se je ves poten pretil do prižnice. A tu ga je čakal še lepši prizor. Pri prenašanju navzgor, četrti ga drži, da ne omahne — in don Bosco je stal na prižnici. — Bilo je 26. julija, na Anino, vsi so bili razoglavi, solnce je pripekalo na njih temena, kot bi jih hotelo ocvreti, vendar pa je vsa tisočglava množica poslušala mirno in brez najmanjšega znamenja utrujenosti ali nepo-trpežljivosti in še dolga leta zatem so se spominjali don Boscove pridige. Mati Marjeta in don Boscova nova maša. Nova maša! Kdo bi se je ne veselil? Kdo bi ne občutil v srcu vso ono srečo in radost, ki jo razliva Bog po rokah novomašnika, ko stopi prvič pred oltar Gospodov? Koliko src drhti rajskega veselja, kadar se dvigne zarja slovesnega novomaš-nega dneva! Kako se topi srce presrečni materi ob blaženi sreči in zavesti, da ji njen lastni sin podeli blagoslov Najvišjega! Nove maše dan, zares sreče polni dan. Tudi Marjeta, dobra don Boscova mamica se je iskreno veselila tega dne. Že od svoje mladosti je imela veliko spoštovanje do duhovnikov in na tihem ji je tlela v srcu iskrena želja, da bi tudi njen sin smel nekoč stopiti pred oltar Gospodov in darovati najsvetejši Dar. Zato je vzgajala Janezka v strahu božjem, v ljubezni do Boga in do čednosti. Prisrčno se je veselila, ko je v njenem sinu dozorel duhovski poklic in je sklenil stopiti v semeni- — 68 — šče. Vendar-se je tudi zavedala, kako velike važnosti je ta korak. Zato mu je na dan, ko je njen sin dobil duhovsko obleko prav iz srca govorila sledeče pomenljive besede: Dragi Janez, preoblečen si v duhovsko obleko; ne morem ti povedati in izraziti vso srečo, ki jo občuti moje materino srce ob sreči svojega sina. Toda pomni: ni obleka, ki dela čast duhovniku, ampak krepost in čednost mara biti njegova dika. In če bi kdaj dvomil o svojem poklicu, za boži o voljo, nikdar ne onečaščuj te duhovske obleke. Bolje je, da jo takoj slečeš. Raje vidim da si ubog kmet, kot pa slab duhovnik. Ko si se rodil, sem te posvetila Mariji Devici, ko si začel učenje sem ti priporočila pobožnost do te naše dobre, nebeške Matere, in sedaj ko stopaš v novo življenje ti naročam, da postaneš ves njen, ves Marijin. Ljubi tovariše, ki časte Marijo in če kdaj postaneš duhovnik, priporočaj in razširjaj češčenje do Marije." Dobra mamica je postala pri teh besedah vsa prevzeta in vidno ginjena. Janez je jokal in ji odgovoril s solznimi očmi: „Mama, zahvalim se vam prisrčno za vse, ker ste mi dobrega storili in me učili. Te vaše besede, ti vaši zlati nauki ne bodo zaman, ampak mi bodo najdražji zaklad za vse moje življenje." S težkim srcem se je Janez poslovil od dobre matere in se vrnil zopet v semenišče, da dokonča modroslovje in bogoslovje. Marjeta je ostala s starejšim sinom Jožefom sama doma; pridno sta delala in se trudila, na tihem pa sta se veselila Janezove — nove maše. * * * Janez Bosco je z dobrim uspehom končal bogoslovje in 1, 1841 je bil posvečen v mašnika na praznik presv. Trojice. Štiri dni pozneje, na praznik sv. Rešnjega Telesa, je z vso slovesnostjo daroval svojo prvo daritev v domači župni cerkvi. Od blizu in daleč so prihiteli sorodniki in znanci, da so prisostvovali slovesnosti. Bil je za vse dan sreče in veselja. Dobri mami Marjeti so se solzile oči od radosti in zadovoljnosti. Doživela je dolgo zaželeni dan, poln sladkosti in svetega veselja. Ker je bila Marjetina hiša premajhna in revna so napravili slovesnost v župnišču. Bilo je zabave in veselja dovolj, vsi so občudovali prijazno ljubeznivost novomašnikovo in še le proti večeru so se razšli vsak na svoj dom. Marjeta je doma postregla sinu novomašniku kar najboljše. Čeravno je bila vsa iz sebe radi prevelikega veselja in notranje sreče, vendar ni pozabila svoje dolžnosti in še isti večer, ko sta bila sama v domači izbici, ga je materinsko nagovorila: „Sedaj si duhovnik in daruješ sveto daritev; od zdaj naprej si torej bližje Jezusu. Toda zapomni si dobro, da biti posvečen v mašnika, pomeni prevzeti nase križ trpljenja. Skraja ne boš tega opazil, a sčasoma boš videl, da ti tvoja mati govori resnico. Prepričana sem, da boš vsak dan molil zame, sedaj dokler sem živa, pa tudi potem po moji smrti. To mi zadostuje in srečna sem. Ti torej ne skrbi odslej zame, temveč yestno se posveti svoji dolžnosti in misli edino le na rešitev duš." Blaga mati, kako pametno je govorila svojemu sinu — novomašniku! Kako globoka krščanska modrost v teh kratkih besedah! Kdor hoče reševati duše se mora okleniti križa in se podvreči trpljenju. To je z srčno velikodušnostjo storil tudi don Bosco. Materini opomini in nauki, njegova lastna čednost in krepost ter božji blagoslov, so mu vlivali moč in pogum, da je z vso odločnostjo krenil na pot trpljenja in premagovanja. In ta pot, edino ta pot, začrtana od matere, ga je dovedla do velike slave in časti. Marjeta, vsa srečna, ga je spremljala z svojo molitvijo in z zadovoljnostjo opazovala, kako čudovito deluje božja previdnost v njenem krepostnem sinu. — Srečen sin, ki ima tako blago mater; srečna mati, ki ima tako krepostnega sina! Salezijanske naprave med Poljaki. Don Boscovo delo je delo previdnosti božje. Pod zaščito in vodstvom Marije Pom. je vzniklo, rastlo in se razvijalo s čudovito naglico. Božji blagoslov je očividno spremljal vsa don Boscova podjetja. Za njegove ustanove se je kmalu začel zanimati ves svet. Prošnje, naj pošlje svoje sinove v najrazličnejše kraje sveta, so kar deževale nanj. Don Bosco je takoj v začetku svojega delovanja upiral oči v vse človeštvo. Ena glavnih potez njegovega duha je bila univerzalnost, ki se ni omejevala na eno narodnost, na eno državo, ampak objemala v svoji neizčrpnosti vse ljudi. Njegove ustanove so si kmalu utrle pot na Francosko, v Ameriko, na Špansko, Portugalsko i. t. d. mm* Med Slovani so bili Poljaki prvi, ki so se navdušili za don Bosca. Žel. 1887 t. j. eno leto pred smrtjo častljivega ustanovnika sta vstopila v Salezijansko družbo dva odlična Poljaka: knez Avgust Czar-toryski iz znane kraljeve rodovine, ki je umrl v sluhu svetosti kot sal. duhovnik I. 1893. in Viktor Grabelski, absolvent univerze v Rimu in Innsbru- - 69 — cku. Oba sta prejela iz rok čast. don Bosca duhovniško obleko. Tri leta pozneje, t. j. 1890 so začeli Poljaki kar trumotna prihajati v Turin, da so se prav ob zibelki don Boscovih naprav vzgojili in izšolali kot vneti salezijanci. Njihovo število se je rrnožilo od leta do leta tako, da je Salezijanska družba kmalu štela lepo število poljskih poklicev zmožnih prenesti salezijanska dela tudi na domača tla. To se je zgodilo 1. 1898. V tem letu so poljski salezijanci otvorili prvo naselbino v svoji domovini. Kljub ogromnim začetnim težavam se je salezijansko delo med Poljaki bujno širilo in množilo. Danes pa so med njimi salezijanske naprave tako razširjene in delujejo tako uspešno, da nas morajo napolniti z občudovanjem. Razvoj sa-lezijanskih naprav na Poljskem nam jasno izpričuje z vso zgovornostjo neovrgljivih dejstev, da je don Boscovo delo, delo previdnosti božje, da Marija Pom. tudi še danes vodi podjetnost in stremljenje njegovih sinov. Iz tega razloga se nam je zdelo primerno podati našemu sotrudništvu kratek pregled salezijanskih ustanov na Poljskem po stanju iz letošnjega leta. Ošvienčim. To je prva salez. naselbina na Poljskem. Sedaj obsega obširen zavod s prvimi petimi gimnazijskimi razredi s pravico javnosti. Šteje 250 notranjih gojenccv. Poleg notranje gimnazije so lepo razvite obrtne šole (i;rojači, čevljarji, mizarji, kovači, livarji), ki so priznane od vlade. Obrtne šole so obremljene z najmodernejšimi stroji ter štejejo 200 vajencev. Polog zavoda so salezijanci zgradili na razvalinah nekdanje dominikanske cerkve krasno svetišče na čast Mariji Pomočnici, ki je postala romarska božja pot in središče pobožnosti k Mariji Pom. med Poljaki. Duhovniki tega zavoda pomagajo v dušnem pastirstvu v okoliških župnijah, kjer oskrbujejo misijone, duhovne vaje, spovedovanje i. t. d. Krakow. V tem mestu imajo salezijanci kar tri ustanove. V prvi vrsti moramo omeniti filozo-fični študentat, to je višja gimnazija za klerike sa-lezijance in sicer s pravico javnosti. Sedaj šteje 60 klerikov. Ker je v zavodu malo prostora, se bo zgradba v kratkem povečala. Približno četrt ure od prejšnjega zavoda, v predmestju imenovanem Dcmbniki, imajo salezijanci župnijo, ki šteje 10.000 duš. Ta kraj je zelo ubog in je bil do zadnjega časa zelo zapuščen; cerkev je lesena, toda lepa in umetno izdelana. Poleg župnije je nedeljski oratorij, ki ga obiskuje približno 150 dečkov. V mestu imajo zavod po ustanovitelju imenovan Lubomirski. Med vojsko ga je zasedlo vojaštvo. V zadnjem času so ga zopet vrnili salezijancem, ki bodo v njem otvorili notranje obitne šole. Przemysl. Tudi to mesto se ponaša kar s tremi salezijanskimi ustanovami. V onem delu mesta, ki se razteza na desnem bregu reke Sana in se zato imenuie Zasanie, imajo salezijanci župnijo, ki šteje 14.000 duš. Deloma pred vojsko, deloma že po vojski so zgradili tu veličastno cerkev v gotiškem slogu, ki je dolga 48 m. in široka 21; na zunaj pa 68 m. visoka. Poleg župnije je zavod z notranjo šolo za organiste. Ta šola obsega 4 tečaje in šteje 70 gojencev. Poleg glasbe se gojenci uče tudi raznih obrti ali se pa izurijo kot občinski tajniki. Iz tega zavoda že pet let izhajajo organisti za vse kraje poljske republike. Zavodu je pridružen tudi praznični oratorij, ki šteje 200 dečkov. Kakih 20 minut od tega zavoda imajo salezijanci prav lepo uspevajočo: sirotišnico. Tu se sprejemajo brezplačno sirote in zapuščeni dečki, ki so jih oteli ulici. Vzdržuje se izključno z javno dobrodelnostjo. Sedaj šteje 150 gojencev. Poleg teh dveh ustanov so salezijancem poverili tudi vodstvo vse niladins v mestu. V ta namen so jim izročili „Dom Katolicki", kjer en duhovnik stalno prebiva in vodi katoliške omladinske organizacije. Poleg tega doma deluje tudi praznični oratorij. Warszawa je glavno mesto na novo vstale poljske države. Pred vojsko salezijanci niso mogli prenesti semkaj svojega delovanja radi odpora ruskih oblasti, ki so stremi!? za tem, da med Poljaki utrdijo pravoslavje. Po vojski so se pa razmere bistveno spremenile. L. 1920 je prelat Siniec izročil salezijancem obširen zavod, ki ga je bil sam ustanovil. V tem zavodu so se s pomočjo in pod pokroviteljstvom vlade krasno razvile obrtne šole za tiskarje, stavce, knjigoveze, kovače, mizarje, črevljarje in krojače. Tiskarna je bila ustanovljena šele letos, pa je že opremljena z velikimi modernimi stroji. To je edina prava tiskarsk? šola na Poljskem. Pripomniti je, da poljska vlada pm živahno podpira socijalne ustanove, med drugim tudi naše obrtne šole, ki imajo namen vzgajati obrtnike, ki bi bili ne samo dobri katoličani ampak tudi pošteni državljani. Poleg zavoda je velika, javna, zelo obiskana cerkev izročena salezijancem, ki opravljajo dušno pastirstvo za vse nPowišle" to je za ves oni del mesta, ki leži na desnem bregu Visle v pomoč župni cerkvi, ki je predaleč. V Warszawi ima svoj sedež inšpektor za vso poljsko državo, ki je za sedaj tudi vizitator Jugoslavije. Rožanistok. Tu je salezijancem poverjeno obskrbovanje slavne božje poti, posvečene Materi božji (rožanostovski). To je krasno svetišče dolgo 70 m in široko 25 zidano v baroškein slogu. Nekdaj so imeli dominikanci tu svoj samostan: pozneje pa jim ga je ruska vlada vzela in ga izročila pravoslavnim redovnicam. Tedaj je samostan postal središče pravoslavne propagande za vso nekdanjo Rusko Poljsko. Ko se je moralo rusko vojaštvo umakniti, so odšle tudi omenjene redovnice. Ker se dominikanci niso mogli vrniti, so izročili cerkev in - 70 — obširna samostanska poslopja salezijancem, ki imajo sedaj tu prvih pet gimnazijskih razredov s pravico javnosti, obrtne šole (mizarje, črevljarje in krojače) in poljedeljsko šolo, vse za notranje gojence. Poleg omenjene božje poti je tudi še manjša cerkev, ki so jo zgradile pravoslavne sestre, ki pa je sedaj posvečena Mariji Pomočnici in služi kot notranja kapelica za gojence. V tem mestu delujejo tudi „Hčere Marije Pomočnice." Daszrwa. Tu je nižja gimnazija za one, ki se želijo posvetiti salezijanskeinu poklicu (Marijini sinovi). Šteje 100 gojencev. Poleg te šole imajo tudi župnijo, ki pa šteje le 1800 duš. Sedanjo župnijsko cerkev so zgradili salezijanci. Nekaj posebnega v tem kraju je podzemljski plin, ki so ga^ zasledili na ozemlju salezijancev. Neka tvrdka se je lotila podjetja za uporabljanje tega plina, ki ga pošilja po vsej okolici. Zavod kuri vse peči s tem plinom, ki služi tudi za razsvetljavo. Klec:'a dolna. To je precej obširno posestvo, ki so ga salezijanci pred nekaj leti vzeli v zakup, da s pridelki vzdržujejo novicijat. Tu imajo ob enem dobro razvito poljedelsko šolo. Kielce, Salezijanci oskrbujejo župnijo, ki šteje 15.000 duš. Škof jim je izročil krasno gotiško cerkev, ki pa ni bila popolnoma dovršena, in jo sedaj polagoma dovršujejo, Poleg župnije je zavod z obrtnimi šolami (mizarji, krojači, črevljarji). ki šteje letos 78 gojencev. Šola ima pravico javnosti. Vilno. Kanonik Lubianiec je pred 20 leti ustanovil obširen zavod za dečke in deklice. Prav tak zavod je ustanovila v istem mestu družba »Treznost in delo". Oba ta zavoda sta bila poverjena salezijancem, ki so prvi zavod sprejeli v svoje vodstvo ter ga namenili le dečkom, drugega so pa izročili „Hčeram Marije Pomočnice", ki v njem vzgajajo deklice. V zavodu za dečke, ki šteje 220 gojencev, so osnovne in obrtne šole (mizarji, kovači in črevljarji). Sprejemajo se le popolnoma ubogi in zapuščeni in jih vzdržuje javna dobrodelnost. Dvvorzec. Tu je kneginja M. Radziwil podarila salezijancem svojo staro palačo z vsemi postranskimi poslopji in z velikim kompleksom zemljišča. Zaenkrat imajo tu obrtne šole (mizarje, črevljarje in krojače). V kratkem nameravajo uročiti salezijancem tudi župnijo. Sokoi6w. Semkaj so se salezijanci preselili iz Biale. Imajo celotno gimnazijo s pravico javnosti in sicer za eksterniste z 250 učenci. Salezijancem je bila izročena pod pogojem, da dovršijo poleg stoječi konvikt za notranje, ki je bil dovršen le v sirovem zidu in mu manjka še vsa notranja oprema. Aleksandr6w. Dekan Szczygolowski je zgradil velik zavod, ter ga poveril salezijancem, ki imajo v njem celotno humanistično gimnazijo. Sedaj imajo 300 učencev eksternistov, gradijo pa tudi tu velik konvikt za notranje, ki bodo posečali isto gimnazijo. Salezijanci imajo tu tudi župnijo, ki šteje 7000 duš ter vso kateheturo v mestu. Antoniewo. Tu vodijo salezijanci poboljševal-nico za mladeniče, ki jim jih izroča pokrajinska vlada. Gojenci se pečajo s poljedeljstvom ali pa se učijo obrti (mizarji, krojači, črevljarji). Zavod šteje 50 gojencev. Lond. Škof je izročil salezijancem nekdanji cistercijanski samostan in poleg stoječo župnijsko cerkev, ki je po krasoti in velikosti pravo čudo tistih krajev. Samostan je bil prenovljen. Sedaj imajo v njem prvih pet razredov gimnazije s pravico javnosti za one, ki žele postati salezijanci (Marijini sinovi). Šteje 120 gojencev. L6dž. Tu je šola za mehanike (mehanika, livarna in modelarstvo). Gojencev je 250 in so vsi zunanji. Cerkev ni velika, toda je zelo obiskana in bo kmalu postala župnija. Občina je podarila salezijancem 7000 m2 zemlje, da bodo mogli razširiti zavod za šole. Poleg je tudi praznični oratorij, ki ga poseča 250 gojencev. Czenvinsk. Tu je sedaj novicijat in šteje 60 novicev. Škof v Plocku je izročil v ta namen salezijancem nekdanji samostan premonstratenzev in krasno cerkev, ki je bila v zadnjem času vsa prenovljena. To je sedaj župnija v oskrbi salezijancev, ki šteje 5000 duš. Skawa. Leži blizu Zakopanih, ki se odlikujejo po krasni legi in imajo mnogo zdravilišč. Prebivalstvo tega kraja je želelo imeti salezijance, ki so zgradili tu hišo za bolehne sobrate. Sčasoma se bo zgradila celotna gimnazija za one gojence, ki potrebujejo iz zdravstvenih ozirov gorskega zraka. Število in obsežnost salezijanskih naprav, ki so se razvile v teku ne še celih treh desetletij, in pa uspehi njihovega vzgojnega dela, ki se kaže posebno v lepo organizovanih Zvezah bivših gojencev po vsej državi, nam priča o životvorni sili don Bosco-vih ustanov na tej zemlji. Mi se s temi uspehi naših bratov Poljakov iskreno veselimo in želimo, da bi se tudi med Slovenci naše delo tako sijajno razvilo in utrdilo. Bog daj k temu svoj blagoslov! •ooO^)Oooo Savio Dominik je bil rojen v Riva di Chieri 2. aprila 1. 1842; umrl je 9. marca 1. 1857, ko je bil star 15 let. Njegovo truplo počiva sedaj v svetišču Marije Pomočnice. Njegovo geslo: Mar umreti, kakor grešiti. oo°®°oo — 71 — V don Boscovi rojstni vasi. (Poročilo slov. bogosloven). Becchi (izg. Beki) — ime svetovnega slovesa, zemlja vsem salezijancem draga in sveta! Becchi — rodna vasica don Boscova! Vsak don Boscov sin si tiho želi, videti kdaj te svete kraje, in na višku sreče je, če mu je dano stopiti na ta blagoslovljena tla. Zato je nam tako zadrhtelo srce, zato se je napolnilo do vrha z radostjo in sladkostjo, ko so nam rekli, da na velikonočni ponedeljek poroniamo v Becchi. Sv. cerkev pričenja ta dan sv. mašo z besedami: »Introduxit vos Deus in terram fluenterh lac et mel«. Gospod vas je popeljal v deželo, kjer se cedi mleko in med. Kako IepO so se strinjale z našim romanjem v Becchi, zemljo srečno, ker je dala rojstvo velikemu don Boscu, ki ga je bila le sladkost in dobrotna ljubezen! Da so ta dan turinska gospoda malo prej kot navadno vstali iž mehkih pernic, bi bili videli, kako se osem mogočnih avtomobilov natrpano polnih samih črnih sukenj podi po mest-stnih ulicah; tako pa so bile ceste še napbl mrtve in le tu in tam se je ustavil kak zgodnji šetalec, začudeno zroč za nami. Avtomobili so po bliskovo drveli naprej. Kot strela so švignili čez most na Padu, še par minut in bili smo zunaj Turi na. S podvojeno silo so se zagnali med prijazne griče, ki v lepem polkrogu obkrožajo polmilijonsko mesto. Rezka jutranja sapa nam je vela nasproti, a oči so nam gledale svetlo in radostno, smehljala so se lica, prazniška radost je zibala in širila srca vseh in čutili smo, kako govori iz oči, iz lic in iz besed vseh velika svečanost in napol nemirno pričakovanje združeno s sladkim veseljem, da smo na poti »v deželo, kjer se cedi mleko in med«, v kraje, ki so dali svetu velike ga in milega don Bosca. Dvigala se je cesta, vzpenjala se na hrib. Globoko pod nami je že stal naš dragi Turin, a brzeli smo se še vedno više in više. Z nasprotne strani so nas pozdravljali zasneženi ne-botični alpski velikani, ki stoje na straži ob robu rodovitne pijemontske ravni. Kmalu smo premagali strmino in se na drugi strani spustili navzdol. Šlo je naprej in naprej, skozi Chieri (Kjčri), Castelnuovo d' Asti (Kastelnuovo) in po skoro dveurni vožnji so nam rekli, da smo že tik pred ciljem. Samo še nekaj trenutkov in presrečno oko je zazrlo, po Čemer je tako hrepenelo. Vzklik radosti se je izvil iz prsi vseh in vzhičena duša je ponavljala: »O zemlja sveta, zemlja blagoslovljena, pozdravljena!« Svet naokoli je kaj ljubezniv in domač. Polja obrobljajo hribi, zasajeni z vinogradi. Misliš, da si med ljubimi slovenskimi grički, tako se ti zde ti kraji znani in prijazni. Le vasi in hiše nosijo čisti italijanski značaj. Na takem hribčku, obdanim od severa s travniki, od juga obrobljenim s polji in vinogradi, stoji vasica Becchi, kopica hiš, ljubkih in prijaznih, kakor bi sedli sivkasti golobi k počitku pod drevje med njive in pašnike. Sredi vasi kipi v nebo zvonik cerkve čuvajke se!a, matere, pazeče s skrbnimi očmi na deco počivajočo ji ob vznožju. To je cerkev, ki so jo zgradili salezijanci in jo posvetili Mar. Pom., kraljici don Boscovih ustanov. Stoji tik pred hišo, kjer je zagledal luč sveta največji apostol njenega češčenja. Ob vznožju griča so se avtomobili ustavili. V hrib je bilo treba iti peš. Ne le peš, bosih nog in po kolenih bi človek šel po tej zemlji, tako bogato blagoslovljeni, posvečeni po mladostnih stopinjah dragega očeta, obdelovani nekoč z njegovim potom. Gremo in iz oči žari veselje in vzhičenost. Tiha sreča, dolgo zaželena, zato tem lepša in dobrodošla je prišla v goste v naše duše in jih napolnila do najskrivnejših globočin, ko smo stali pred don Boscovo rojstno hišo. Kako zelo velja i o njej beseda pesnikova: »Mogočna nisi, ne prostorna in stavil te umetnik ni; bolj kot bogata, si uborna, preprosta selska hiša ti!« Vse znake revščine vidiš na njej. Zob časa jo je oglodal že od strehe do tal in ji vtisnil mnogo znamenj minljivosti. Ima značaj pravih italijanskih selskih hiš. Spodaj je hlev za živino, nad njim pa stanovanje za ljudi, dve leseni nizki izbi. Dobro moraš paziti da ne zadeneš z glavo v strop. Izmed pohištva so ostali še samo 3 stoli ter borna lesena postelja, ki pa so jo morali spraviti v stekleno omaro, ker so jo pobožni romarji že prehudo obrezali. Kako je človeku pri srcu, ko prvič stopi v te revne a svete prostore! Kakor bi izvirale in tekle iz njih nove misli, nove lepe osrčujoče besede, kakršnih pač ne govori vsaka hiša, tudi kraljeve palače ne. Ni treba človeku posebnega 72 mističnega razpoloženja, da se zamisli in vglo-bi v vse skrivnosti, ki jih hrani v sebi, ki jim je bila priča ta hiša. Iz tal, iz stropa in iz sten ti dihajo nasproti spomini na mladega Bosca jasne in temne, vesele in težke dni. Ko jo je obiskal kardinal Maffi, se je razjokal. Poldrugo uro je premolil v sobi in, ko so ga klicali, je odvrnil: «Pustite me samega, da se pogovarjam z don Boscom!« Pred odhodom smo se še enkrat zbrali pred hišo, od Boga ljubljeno in blagoslovljeno. Iz 140 grl je mogočno zadonela don Boscova himna. Veselja izliv je bila in velika radost je zvenela iz nje. Še enkrat nam je zaprosilo: srce: »Oče ljubljeni, poglej nas, svoje sinove, došle iz daljnih krajev, iz vseh ljudstev, narodov in jezikov, zastopajoče 22 držav, kjer cvete tvoje delo in daj nam svoj očetovski blagoslov, da bomo Assam (Indija). Plesalki. V cerkvi nasproti hišice smo prisostvovali sv. maši in prejeli sv. obhajilo iz rok preč. g. Ricaldonija, vrhovnega prefekta naše družbe. Pa zajtrku smo si ogledali še hišo, kjer je častitljivi stanoval, kadar je že kot duhovnik prihajal domov. Sobo v pritličju je dal prirediti v kapelico, da je mogel maševati in spovedovati. V tej kapelici se je prvič sestal s Savijem Dominikom, tu je pre;"el duhovsko obleko njegov prvi naslednik don Rua, pred to kapelico je v mladostnih letih večkrat pridigal sedanji kardinal Cagliero in še zdaj se spominjajo, kako so mu pripravili nekoč prižnico iz starega soda, ki pa ognjevitega govornika ni zdržala in se je pod njim — udrla. Takoj pod rojstno hišico je travnik, pOzori-šče Janczkovih prvih preroških sanj. Na drugi strani doma se razprostira pašnik, kamor je gonil na pašo domačo kravico, obenem pa pasel svojo dovzetno dušo z znanostjo iz knjig. Tu se mu je večkrat prikazala Marija in ga pripravljala za bodoče poslanstvo.— ves svet razgibali v ritem tvojega srca!« Zasedli smo avtomobile in pohiteli v Mon-donio, da smo obiskali hišo, kjer je preživel svoje zadnje dni in izdihnil svojo dušo Dominik Savio. Pred hišo se dviga umetno izdelan spomenik iz kararskega marmorja, ki s svojo čisto belino glasno proslavlja nedolžnost Dominikove duše. Nad grobom na pokopališču, ki je hranil njegove svete ostanke, so postavili lično cerkvico. Zdaj je njegovo truplo v svetišču Mar. Pom. v Turinu. Iz Mondonia smo jo krenili nazaj v Castel-nuovo d'Asti. To mesto nam je dalo kardinala Cagliera in tudi blaženemu Cafassu je tu tekla zibelka. Salezijanci imamo v Castelnuovu obširen zavod, kjer so nas prijazni sobratje kaj ljubeznivo sprejeli in pogostili. Med obedom so se vrstili kratki nagovori v vseh med nami zastopanih jezikih, tudi v slovenskem in hrvaškem. Od tu smo se vrnili v »stostolpno« mesto Chieri ter tam obiskali salez, zavod, več cerkva, ki spominjajo don na Bosca, semenišče, kjer je štu- — 73 — diral bogoslovje, trg, kjer je tekmoval z gluma-čem in kavarno, ki je v njej služil za pomočnika. Videli smo dragocen spomin na sv. Tomaža Akv., čudoviti pas, s katerim so ga prepasali angeli; sobo, kjer je stanoval sv. Alojzij in kamor se je zatekel, ko je zbežal od plesa; sobo, v kateri je umrl bi. Cottolengo, in še več drugih znamenitosti. Bilo Je že pod večer in morali smo se odpraviti na pot. Solnce je že dogorelo in ugašalo, ko smo prispeli vrb gričev, stražečih pot v Turin. Dan je legel k pokoju in večerni mrak je razpregel bisernate koprene čez pijemontsko prestolico. Angelci božji na nebesnem svodu so polagoma odpirali svetla očesca in radovedno zrli na nas. Tam doli po mestnih trgih in ulicah pa so se prižigale mogočne električne luči, kot da hočejo tekmovati z nebeškimi angelci. Kot strele so se spustili avtomobili s hribov navzdol, kmalu nas je objelo mestno vrvenje, preleteli smo še nekaj ulic in bili smo doma. Od daleč objema zdaj strmeča duša svete kraje, ki jih je uživala ta prelepi dan, in ob spominu nanje zaplaka poltiho v prekipevajoči sreči in sladki blaženosti. . . . Iz naših misijonov. Kitajska. (Letno poročilo vli. g. J. Kereca). Tao Moon City 22. II. 1925. Prečastiti gospod! 2e dlje časa sem vam nameraval podati kratko poročilo o svojem delovanju v preteklem letu; a vedne skrbi in potovanja so to doslej preprečila. Tudi danes vam le na kratko poročam o svojem misijonarenju v Wong- Lcungto-ju. Ko sem se pred dobrim letom semkaj naselil, sem našel komaj 17 kristjanov med 120.ICO pogani moškega spola. Dežela je težko dostopna misijonarju. Ob njegovi navzočnosti so se culi grozeči klici: »Sat ion kao kwai« (Pobiti je treba vse krščanske hudiče). Ne bom našteval, kolikokrat mi je priletel kamen v hrbet. Toda zavedajoč se misijonskega poklica in pokorščine, ki me je semkaj poslala, sem v goreči molitvi prosil Boga za stanovitnost v prenašanju vseh križev in težav. Prepričan sem, da so tudi v domovini marsikje molili zame, kajti Bog mi je sredi teh grenkosti poslal tudi tolažbo in veselje. Hvala večna mu zato! Z vztrajnim delom in s potrpežljivostjo sem si kmalu pridobil naklonjenost vseh. Ljudstvo in oblasti so mi poslale naklonjene in v čast so si šteli prejšnji moji nasprotniki, ako sem prestopil prag njihove hiše, sede! na stolček in popil čašico čaja. Mandarin in občinski očetje so sprejeli krščansko vero in v nekaterih občinah se me celo izvolili za svetovalca. Posrečilo se mi je poravnati mnogo prepirov ter preprečiti marsikatero tožbo, ki bi prizadetim požrla mnogo denarja. Tudi boj za pridobitev stavbišča katoliškemu misijonu sem srečno izvojeval. Potreben denar za zgradbo sem deloma tudi že nabral. Med Kitajci samimi sem nabral 500 kitajskih srebrnih dolarjev in prevzv. škof mi jih je obljubil 5000, kar še manjka, bo preskrbela previdnost božja. Preganjena krščanska družina. Kako težavno stališče ima mnogokrat misijonar v teh krajih, priča sledeči dogodek. Roparji so iz maščevanja hoteli pomoriti vse člane neke krščanske družine. Sklenil sem jo rešiti na vsak način. Ženo s štiriletnim dečkom in z teden starim otrokom sem skril pri naši katehisti-nji, moža pa sem skril v svoji koči v velik zaboj. Moja koča je noč in dan odprta vsakemu poštenemu Kitajcu, kakor tudi roparjem. One dni sem imel mnogo izrednih obiskov. Bili so roparji oboroženi od nog do glave, ki so povpraševali po Lei Wen% Kwong-u (ime preganjanega kristjana). Jaz sem pred njimi močno grajal ničvrednost tega kristjana in revež je moral v zaprtem zaboju poslušati, kako smo ga obdelovali. Vendar so roparji slutili, da se njihova žrtev skriva pri meni. Obiski so postajali vedno gostejši in prehodi h koči so bili skrbno zastraženi. Trebalo je iskati rešitve v tem težkem položaju. Vso noč smo premišljevali, kako ubogemu kristjanu omogočiti beg, a kaj ko je bilo povsod vse zastraženo. Tedaj sem si izmislil zvijačo. Od nekega kristjana sem si izposodil mrtvaško rakev, katero si je bil on že naprej kupil, ji preluknjal dno radi zraka in neko noč smo priredili pogreb z »živim mrličem.« Ker na Kitajskem ni skupnih pokopališč, nam to ni bilo pretežko. Nekaj najetih žensk je nalašč jokalo za rakvijo, ki so jo štirje možje nesli skozi mestna vrata. Nato so vse skupaj skrili med grmovje ob reki. Prvi del rešitvenega dela se je posrečil; trebalo je stvar dovršiti. V ta na- men sem še isto jutro dirjal dolgo in nevarno pot v Pak Chiu,* da se tu vkrcam na parnik in pohitim v Macan prosit pomoči pri oblasteh. Pak Chiu je središče pomorskih roparjev. Nikoli še nisem bil v teh krajih, zato so me prebivalci sprejeli z velikim začudenjem in radovednostjo. Obkolili so me v tolikem številu, da skoro nisem rno&el storiti koraka naprej. Naj- pravljeno za slavnostni sprejem. Vse je bilo v zastavah in vencih. Na obali je čakala redovna in posvetna duhovščina, oblasti, sale-zijanski gojenci v uniformi (okrog 300) in dve godbi: salezijanska in semeniška. Malo je manjkalo, da nisem mislil, da vse to meni velja. Kmalu pa sem zvedel za pomen tega pričakovanja. Macauški škof se je vračal i/, vizitacije Gojenci sirotišnice v Shiu Chow (Kitajsko). bolj jih je zanimala moja dolga brada. Hoteli so se prepričati, je li resnična ali le narejena in prilepljena, zato so me cukali in vlekli za brado po cesti, dokler me ni rešil nadlege neki lekarnar, ki me je potegnil za roko in vedel v svoje stanovanje. Tukaj sem se mu predstavil z vizitko in stopil ž njim v živahen razgovor. Prosil me je, naj eprostim podivjanosti prebivalcev njegove občine ter me prosil, naj se večkrat oglasim v Pak Chiu. Povedal sem mu, da se mi je podobno godilo v vseh krajih, kamor sem prišel prvikrat, in da katoliški misijonarji brez zamere prenašamo tako ravnanje v nadi, da bomo mogli storiti kaj dobrega v prid dušam ubogih Kitajcev. Ko je bilo čas oditi, sem se poslovil od mojega novega znanca.jn se vkrcal na parnik. Ko sem dospel v Macau, je bilo pristranišče pri - v spremstvu nadškofa iz Goe (Indija), ki je ob enem tudi primas daljnega Vzhoda. Še tisti, večer sem prosil za avdijenco pri guvernerju, ki me je sprejel pozno v noč v svojem stanovanju. Razložil sem mu položaj in mu povedal, da dotične družine ni mogoče rešiti smrti brez posebne vojaške pomoči. Prosil sem ga, naj bi takoj odrinili na lice mesta in prepeljali družino na varno v Macau. Guverner Rodrigo Rodriguez mi je obljubil topničar^ko ladjo »Demitrio Cinatti« in drugo jutro zgodaj smo odrinili iz vojaške luke. Ob desetih smo bili že na mestu. Šest oboroženih mornarjev me je spremilo v vas, kjer je bila skrita žena z otroki, katero smo pod varstvom pušk spravili na ladjo; nato smo šli še h grmičevju po rakev. Potrkali smo na pokrov, rekoč: »Lei Wang Kwong, ali si še živ, ah ne?« V odgovor je v rakvi . k - 75 -- nekaj zakašlialo. Dobro znamenje. Mornarji so dvignili rakev in jo prenesli v barčico ob bregu, da bi jo prepeljali na ladjo. Ko smo na ladji odprli pokrov, je ubogi Kitajec pokleknil pred svoje rešitelje in se jim s solzami v očeh zahvaljeval za rešitev. Potolažili smo ga in ga spremili na varno v Macau. Žal, da mi sedaj ondotni kitajski duhovnik Liu poroča, da ni kaj prida: rad kadi opij in ne prihaja rad v cerkev. Jaz sem mu pomagal iz nevarnosti tudi zato, da bi mi kdo ne očital malobrižnosti, kakor da nisem storil vsega kar je bilo v moji moči, da rešim ubogega kristjana. V nemilosti pri roparjih. Za moje posredovanje so roparji kmalu zvedeli in so sklenili maščevati se nad menoj. Iz previdnosti sem ostal dva tedna na otoku Lappa v svojem misijonu, v upanju da se jim med tem ohladi jeza. Ko sem se vračal skozi Pang - Čong in Tai-Chek-ham v navadni barki, pa sem prišel v roke sovražnikom preganjenega kristjana. Bilo jih je 16. Vsi so bili oboroženi z revolverji. Jaz sem stal brez besede med njimi in čakal, da bo kdo sprožil name. Vendar so se premislili; zavedali so se težkih posledic, ki bi imelo zanje usmrtitev Evropejca. V barki je bil tudi zelo ugleden mož iz Tai-Chek-hama, kije moj prijatelj. Le - ta se je potegnil zame in z njegovo pomočjo sem se izmuznil iz roparskih rok in nadaljeval svojo pot v Tao Moon. Seveda sem pri vsem tem prišel v nemilost pri roparjih. Roparji iz Pak Čiu-a so napadli občino Ngan-^-kang na otoku Lappa in odvedli s seboj kristjana Čan - Kwan - a. Pisal sem roparskemu poglavarju, da je ta mož revež in ni upati na odkupnino ter prosil, naj ga izpuste. Poglavar mi je čmerno odgovoril, da zahteva zanj 150 kit. dolarjev, pol funta opija, dva ducata moških srajc in dvajset zavojčkov finih cigaret. Vse skupaj bi prišlo na 500 kit. dolarjev. Bil sem torej v njihovi nemilosti, ker se na mojo prošnjo niso hoteli ozirati, pač pa mi zagrozili, da kristjana v 5 dneh ustrele, ako ne dobijo zahtevane odkupnine. Bil sem v veliki zadregi, kristjani so me silno prosili naj ga rešim. Toda.kako? Šel sem zopet v Macau na tajno policijo ter poprosil šefa, naj da zgrabiti v kaki gcstilni par roparjev iz Pak-Čiu-a in zapreti toliko časa, da mi ne vrnejo mojega kristjana. To se je tudi zgodilo. Ujeli so tri roparje in šef je poslal v Pak-Čiu grozilno pismo, da v petih dneh ustrele vse tri, ako ne izpustijo kristjana. Ko se je peti dan nagibal h koncu, sta dva neznana človeka pripeljala bosega in raztrganega kristja- na k macauški policiji, ki jim je v povračilo pustila tri vredne njihove bratce. Vse to je gnalo vodo na moj mlin. V vasi dotičnega kristjana je takoj narastlo število ka-tehumenov, in posrečilo se mi je dobiti tudi zemljišče za misijonsko hišo, ki sem ga prej zaman iskal. Oblasti me silijo, naj zidam čimprej in naj tu stanujem, da jih čuvam pred roparji. Škoda, da mi za sedaj manjka denarja. Sicer vem, da mnogi hočejo sprejeti krščansko vero bolj iz časnih koristi, kakor pa iz duhovnih ozirov, vendar je to lepa prilika, da se razširi božje kraljestvo med temi prebivalci. MnogO sličnih dogodkov se mi je pripetilo to leto, toda ne bom jih našteval, da se mi pismo preveč ne zavleče, tem bolj, ker misijonar ne sme biti podoben popotniku, ki se vedno ozira nazaj, koliko poti je že prehodil, mesto da bi pogumno in srčno korakal naprej, dokler ne pride do cilja. Lepe sadove mi je rodilo tudi ustanovljeno društvo U. A. C. S. (Unio Actionis Catholi-cae Sinensis) t. j. društvo za širjenje kat. vere med Kitajci. Stoji na trdnih tleh in v vsem Heungs-hanu šteje 3000 članov, med njimi tudi mnogo mandarinov. Ustanovili smo že na več krajih podružnice. S pomočjo tega društva bi ustanovil posojilnice, hranilnice, izobraževalna društva ter dal deželi slično organizacijo, kakor jo ima Slovenija. To bi bilo mogočno sredstvo za razširjanje sv. vere, toda zaenkrat so tla še nezrela za taka podjetja, ker ni zato nobene državne varnosti in stalnih zakonov, ki bi ščitili take institucije. Tudi Shanghaiski cerkveni zbor nam zaenkrat odsvetuje organizatorično delo v tem smislu. K zaključku naj še omenim, da sem prejel naročilo, naj se preselim v Macau. kjer naj bi prevzel upravo naše sirotišnice. Ker je ra služba polna odgovornosti tudi pred oblastmi, jo zelo nerad sprejmem, tembolj ker nam silno primanjkuje osobja. S to novo službo me seveda ne bodo razrešili mojih misijonskih dolžnosti. Treba bo opravljati eno in drugo, kar pa bo silno težavno in naporno. S pomočjo Marije Pomočnice pa sem pripravljen delati in posvetiti vse svoje moči v zveličanje duš, posebno teh ubogih in zapuščenih Kitajcev. Prisrčno pozdravljam vse drage sobrate in posebno one blage sotrudnike in sotrudnice, ki jim je na srcu naš kitajski misijon. Vdani Josip Kerec salez. misijonar. — 76 — Tanjore (Angleška Indija). (Poroča vlč. g. /. Fergnani sal. misijonar). Satan ima še veliko oblast v poganskih krajih. Pogostokrat pokaže svojo moč na tako izreden način, da bi se zdelo vse le bajka razgrete domišljije. Naj Vam opišem dogodijaj. ki se je pripetil našemu staremu misijonarju. P. Me-derletu, ki že 25 let prebiva kot župnik — misijonar v Tanjore. M. Thangapragasan, vesten uradnik in goreč kristjan, je bil župan v Nieda Mangalamu, mestecu s kakimi 20.000 prebivalci, približno 30 km. od Tanjore. Pravkar je bil vzel v najem hišo, da bi se naselil v nji s svojo družino, ki je štela deset članov. Tedaj mu je hudobni duh napovedal neizprosen boj. Pričel je s tem, da je strašil ženske in jim zažgal obleko. Neko jutro so našli v salonu 200 znamenj kozjili nog. Duhovnik dotičnega kraja je tedaj blagoslovil hišo, toda nič ni pomagalo. Nekoč so čitali na steni napis: »Ne pustim vas v miru, dokler se ne vrnete k poganstvu.« Da bi družina živela v miru, so spremenili bivališče, toda brez uspeha. Preganjanje se je še celo podvojilo. Nekoč je županu izginila ura iz žepa, iz dobro zaprtih zabojev so se knjige v divjem vrtincu dvignile v zrak in nato popadale na tla. Nevidni sovražnik jim je pogostokrat onesnažil hrano, tako da je ubogi družini pretila lakota. Privezali so lonce k postelji, v strahu da bi jih nc odneslo ali prevrnilo, motvoz pa se silno napne in lonci se prevrnejo po sobi. Dva moža, ki sta bila navzoča, sta prijela za motvoz in vlekla, a neka skrivnostna sila je vlekla v nasprotno stran. To je trajalo več tednov. Tedaj pa se župan predstavi škofu iz Melia-pora, ki je vršil v Tanjore škofijsko vizitacijo ter prosil naj pošlje salezijanskega misijonarja iz Tanjore blagoslovit njegovo tako težko preizkušeno hišo. Misijonar P. Mederlet se je nekaj časa branil, a naposled se je vdal in sklenil napovedati boj hudobcu. Silno zanimivo je, kako se je stvar iztekla. P. Mederlet je prišel v Nieda Mangalam po enourni vožnji z železnico dne 10. marca 1920. Župan ga je čakal na postaji z vozom. Ob prihodu misijonarja se je vsa družina silno razveselila, ker je upala na rešitev. Komaj pa je misijonar spregovoril par besed, je hudič, kakor da bi se hotel iž njega norčevati in ga osramotiti pred vsemi, začel premetavati po zraku debelo knjigo, ki je bila dotlej na dnu zaboja. Vsi so prestrašeni zakričali, a misijonar jih je pomiril, rekoč naj se ničesar ne bojijo. Vzel je štolo in blagoslovil hišo, na kar je sledilo nekaj odmora. Misijonar se tedaj umakne v njemu odka-zano sobo, da bi se malce odpočil. Do pol trcli zjutraj je bilo vse mirno. Tedaj pa v bližnji sobi nekaj grozno zaropoče. Vsi predmeti, ki so bili v tej sobi, se dvignejo v zrak, plešejo po zraku v velikanskem neredu in se naposled na-gromadijo pred vrata misijonarjeve sobe. Komaj so zbrali zopet vse te predmete in jih položili na svoje mesto, kar se dvigne krik: ogenj! ogenj! Veranda je bila v plamenu. Ker ni bilo tam nikogar, je bilo jasno, da je to delo hudičevo. V tistem hipu se pojavi v hiši fakir, eden izmed tistih nesrečnežev, ki so vdano orodje hudobnega duha. Fakir izjavi, da ima moč oprostiti družino tega preganjanja. Bila je to nova zvijača hudičeva. Misijonar ga vpraša, s kakimi sredstvi upa to doseči. Fakir mu odgovori: »Poklical bom mojega boga, ki je močnejši kakor oni duh, ki muči td družino. Povedal vam bo celo, kdo vam je poslal tega duha. Držal bom v roki zelen drevesni list in moj bog mi bo na njem jasno naslikal podobi) onega, ki je to nesrečo povzročil. Od tistega trenutka bo moj bog dobil dotičnega v popolno oblast in ga bo mogel tudi zadaviti, če ga bo hotel.« Ob teh besedah so vsi kar odreveneli od strahu. Misijonar pa je rekel fakirju: »Obdržite zase svoje vraže! Mi kristjani stavimo vse svoje zaupanje v Boga, ki nas nikdar ne zapusti. Nesrečen tisti, ki se vdaja takim vražam!« Fakir je že računal na masten zaslužek pri tej zadevi, zato je odšel povsem nezadovoljen z odgovorom misijonarja. Misijonar pa je dognal, da je kuharica v dotični družini še poganka in po nekaterih znamenjih je slutil, da mora biti v zvezi s hudičem. Naročil je tedaj gospodarju, naj jo nemudoma odslovi. Nato se je misijonar poslovil ter priporočil družini, naj pobožno opravi devetdnevnico na Čast sv. Jožefu, ki se je prav tisti dan pričela. Ko je misijonar čakal na vlak, se je zbralo okoli njega mnogo poganov, ki so mu oponašali neuspešnost njegovega blagoslova, ki ni prav nič več zalegel kakor blagoslov domačega duhovnika. Neki bramanec le mu je približal in ga vprašal: »No, kaj mislite o tem?« »Da je tu hudobni duh, o tem ni dvoma.« »Koliko časa pa bo še nadlegoval to družino?« Misijonar, kakor razsvetljen od zgoraj, je odgovoril z odločnostjo: »Še devet dni; nato bo vsega konec.« Okoli stoječi pogani, ki so culi te besede, so se prezirljivo zagrohotali, rekoč: »Bomo videli!« Bratnanec je vprašal dalje misijonarja: »Ali se čez devet dni vrnete?« »Čez devet dni se vrnem,« mu odgovori misijonar. Dne 19. marca se je misijonar vrnil, kakor je obljubil. Radovednost poganov je prikipela do vrhunca. Ta dan je moral biti za misijonarja dan zmage ali poraza. P. Mederlet je maševal v hiši dotične družine, ter razdelil vsem članom sv. obhajilo. Komaj je bila maša končana, je nevidna roka napisala na steno v talmudskem jeziku: InimSl ungalei vinnoviduvčn t. j. zapuščam vas za vedno. Zmaga misijonarjeva je bila popolna. Od tistega časa je v družini vladal popolni mir. Praznovanje Marije Pomočnice v Turinu.*) Svetišče Marije Pomočnice v Turinu, od svete stolice povzdignjeno do časti bazilike, je središče, iz katerega se je pobožnost do Marije Pom. razširila po vsem svetu, zlasti po Evropi in južni Ameriki. To svetišče je postalo svetovna božja pot, kamor roma od leta do leta vedno več vernikov iz vseh krajev. Mesec majnik, posebno pa praznik Marije Pomočnice se je v tem svetišču vedno praznoval z največjim sijajem; letos pa je ta sijaj oosegel tako visoko stopnjo, da se nam zdi primerno podati našim čitateljem kratek pregled teh svečanosti. Ves mesec maj se je vršila v baziliki vsak dan trojna tnajniška pobožnost s pridigo: zjutraj, popoldne ob petih in zvečer ob osmih. Cerkev je bila vsakokrat obilno obiskana, zvečer pa naravnost nabito polna. Vsak dan je pristopilo k mizi Gospodovi veliko število vernikov, posebno mladine. Ob devetdnevnici se je pobožnost in udeležba še [znatno pomnožila. V nedeljo, dne 17. maja, ob obletnici slovesnega kronanja Marije Pom. je obiskalo svetišče 3500 oratorijancev iz vseh turinskih oratorijev, ki so imeli tu sv. mašo in skupno sv. obhajilo. Sedem duhovnikov je obhajalo 25 minut nepretrgoma. V soboto, 23. maja je bila ves dan cerkev polna romarjev, došlih iz vseh krajev, ne samo iz Piemonta, ampak iz vse Italije in tudi iz drugih krajev sveta. *) Sledeče poročilo je povzeto po poročilih dveh turinskih dnevnikov in po podatkih, ki jih je poslal č. g. Blatnik, bogoslovec v naši osrednji bogoslov-nici. Zvečer je bila krasna razsvetljava. Cerkveno pročelje, zvonika, kupola in kip vrh kupole, vse je žarelo v tisoč in tisoč žarnicah. Tudi hiše v pobližju so bile razsvetljene. V cerkvi pa taka gneča, da je bilo težko se preriti v njeno notranjost. Vso noč so v cerkvi molili in peli. Ob pol enajstih so izpostavili Najsvetejše za uro molitve z govorom. O pol polnoči je bil zopet slovesen blagoslov. O pol ene se je pričela slovesna sv. maša. Pri povzdigovanju so4duhovniki začeli deliti sv. obhajilo in ga delili nepretrgoma dve uri, potem pa ¿ majhnimi presledki vse jutro. Ob eni so se pričele maše pri vseh oltarjih. Ob štirih zjutraj zopet slovesna maša pri glavnem oltarju. Pobožnost vernikov nepopisna. Najzanimivejše je bilo to. tla skoro polovica vernikov, ki so molili in peli vso noč je bilo moških. Za red v svetišču so skrbeli številni gospodje, bivši gojenci prvega turinskega praz. oratorija, ki so tudi stregli pri sv. mašah. Ob lOih je bila pontifikalna sv. maša, kateri je slovesno asistiral kardinal Maffi. Pevci iz Oratorija (dijaki nižje gimnazije) s sodelovanjem raznih gospodov, posebno bogoslovcev naše bo-goslovnice, so krasno proizvajali veličastno Pale-strinijevo mašo: »Missa Papae Marcelli«. Slavje je doseglo svoj višek popoldne, oziroma zvečer. Ob šestih je bilo v Valdocco (oni del mesta, kjer se dviga Oratorij in svetišče M. P.) ustavljen ves promet vsled preobilice ljudstva. Ob tej uri se je začela razvijati mogočna procesija, ki je bila pravi triurni Marije Pom. po širokih ulicah turinskega mesta. Procesijo so otvorili katoliški skavti, sledila je moška in ženska mladina iz raznih zavodov in oratorijev sa- — 78 — lezijancev in Hčera Marije Pom., možje in žene domače župnije (cerkev Marije Pom. je tudi župnija) in zastava Marije Pom. z napisom: »Tu moja hiša, od tu moja slava«. Tej zastavi je sledilo 42 drugih zastav različnih narodnosti, kjer delujejo salezijanci; med njimi tudi jugoslovanska.*) Poleg teh je bilo še 182 drugih zastav raznih društev in korporacij. Zastavam je sledila duhovščina in trije škofje. Za njimi se je pomikal kip Marije Pomočnice, ves v lučkah in cvetju na lepo okrašenem vozu, ki so ga vlekli salezijanski bivši gojenci. Tik pri kipu so korakali krasno oblečeni paži. Častno stražo pa so delali kraljevi karabinijerji v slavnostni uniformi. Prvi za kipom so korakali bivši gojenci prvega prazničnega oratorija v Turinu, katerim je sledilo 200 vseučeliščnikov in dolga vrsta mož, družinskih očetov organizovanih v naših turin-skih oratorijih. Med procesijo je sviralo sedem godb, vse salezijanske. Nepregledne vrste vernikov je tvorilo špalir g^ooooo^ po vseh ulicah, kjer se je razvijala procesija. Povsod, kjer se je pomikal voz z kipom Marije Pomočnice je zašumelo praznično navdušenje, ki je našlo duška v gromovitem ploskanju in v burnih živijo klicih. Procesije se je udeležilo 10.000 oseb, po največ mladine in mož in je trpela dve uri in pol. Drugih vernikov navzočih pri tem slavju so računali nad sto tisoč. Red so vzdrževali z vzorno požrtvovalnostjo karabi ni jerji, mestna straža in fašistovska milica. Procesija se je vrnila v svetišče ob pol devetih. Tedaj je zopet zažarela vnanjščina cerkve v krasni električni razsvetljavi, kakor prejšnji večer. Slovesen blagoslov so podelili najprvo v cerkvi in potem še pri cerkvenih vratih ogromni množici zbrani na trgu pred cerkvijo. Tako veličastnega slavja, kot je bila letošnja procesija Marije Pom. je Turin redkokdaj videl. Kako se uresničujejo Marijine besede, ki jih je govorila don Boscu v sanjah: »Tu moja hiša, od tu moja slava«! ¡OOOOOrtS Praznik Marije Pomočnice v Sloveniji. Rakovnik. Češčenje Marije Pom. kristjanov med Slovenci raste. To je pokazal letošnji praznik dne 23. in 24. maja. Še nikdar ni bilo toliko romarjev. Želja ča-stitlj. Janeza Bosca in njegovih naslednikov, ki ne-utrudljivo kličejo svojim sinovom: „Širite češčenje Pomočnice kristjanov, v tem češčenju bo narod našel blagoslov in srečo," se uresničuje. 23. maj. Pomalem so začeli prihajati romarji že v zgodnjem jutru in potem so se množili od ure do ure, notri do večera. Popoldne ob petih, ko je pri lur-ški votlini zasvirala godba in naznanila priCetek koncerta, je bil Rakovnik poln življenja. Ko pa je črez dobro uro začela akademija, je bil prostor pred lurško votlino docela napolnjen. Z zanimanjem so dobri romarji spremljali razne točke: godbo, dekla-macije, petje gojencev, petje sotrudništva. Bila je ura prijetnega razvedrila. Zvečer ob osmih je začela pobožna svečanost. Prostor pred lurško votlino je bil ves v lučkah: sveče in balončki okrog Marije in njene votline, balončki med zelenjem vej, prižgane sveče v rokah vseh, ki so polnili prostor pred votlino. Kdor je gledal ta prizor, je bil prevzet, vzradoščen. *) Jugoslovansko zastavo so izdelale čč. šolske sestre v Mariboru po n2črtu gospe Vurnikove. Po kratkem nagovoru se je množica s prižganimi svečami uvrstila v procesijo in se napotila proti svetišču. Dolga je bila, kakor svetla reka, ki se je valovila proti svetišču in se stekla vanj, da se je ondi posvetila Pomočnici kristjanov. Po posvetitvi je preč. g. Janko Cegnar govoril za „vajo srečne smrti", nakar so pete litanije in blagoslov z Najsvetejšim zaključili večerno pobožnost. Ponoči. Vso noč je bila cerkev prenapolnjena s pobožnimi romarji, ki so peli in molili. Od enajstih do dvanajstih je bila ura molitve pred Najsvetejšim. Nato je nadaljevala molitev mešana s petjem, do ranega jutra, do pol 4ih, ko so se začele sv. maše in delitev sv. obhajila. Toliko obhajil kakor letos ni še bilo. Od štirih do poldevetih, . lahko rečemo, je bilo nepretrgano obhajanje. 24. maj. Od pol 4ih do lOih so se nepretrgcma vrstile sv maše. Ob 5ih je bila sv. maša pred Najsvetejšim. Daroval jo je preč. g. kanonik dr. Merhar. Po sv. maši je isti kanonik govoril o Mariji in slavil njeno moč in ljubezen in vzpodbujal k njenemu češčenju. O pol lOih je govoril preč. g. Pater Ciril iz Škofje Loke. Jedernatemu govoru je sledila pontifi-kalna sv. maša. Veličastni obredi in ubrano pe- tje, spremljano z mogočnim orkestrom, je na ljudi, ki so prišli z dežele in še niso videli in slišali enakega, učinkovalo čudovito prijetno. Po sv. maši je bil pri lurški votlini shod sotrudništva. * Ko se je ljudstvo vrnilo v svetišče, ni našlo več Marije na oltarju, ampak v podnožju oltarja, na bogato okrašeni nosilnici, pripravljeni za po-poldanjo procesijo. Kakor vlečeno od skrivnostne sile se je zbiralo krog ljubeznivega kipa in molilo in vzdihovalo in se pobožno dotikalo Marije in jo poljubljalo. Ponavljal se je prizor, ki smo ga občudovali ob Marijanskem kongresu. Koliko oči je bilo mokrih od solz ginjenja! Ljudstvo je začelo prihajati za procesijo. Pot na Rakovnik se je izpremenila v živo reko. Prostor pred lurško votlino, od koder se je imela razviti procesija, se je polnil in polnil. . . Kar je začelo polagoma deževati, začetkom malo, potem bolj in bolj, slednjič tako, da je moralo ljudstvo zapustiti votlino in bežati v svetišče. Točno o pol 4ih je stopil na lečo vseuč. profesor dr. Rozman. Njegov govor je bi) navdušen slavo-spcv Pomočnici kristjanov. Svetišče je bilo polno, polni tudi hodniki in od vseh strani so se čuli vzdihi: „Oh, zakaj dežuje!" med temi vzdihi pa vprašanja: „Ali bo šla procesija?" in na vprašanja odgovor: „Seveda bo šla, saj gre vsako leto: Marija ne bo pustila deževati." Tako je bilo. Skončala je pridiga, prenehal je dež in začela je procesija. Vsled hitre izpremembe je bilo težko urediti procesijo, toda uredila se je in lepša, kakor je bilo upati. Vršila se je po sledečem sporedu: Bandero Marije Pom. — Orafori-janci z Rakovnika in Mladinskega doma — Gojenci salez. zavoda — Marijine družbe z dežele z zastavami (Bevke, Dol, Črnuče, Brezovica, Ig, Rudnik, Sostro, Dev. Mar. v Polju). — Marijine družbe iz mesta z zastavami (Sv. Jakob, Frančiškanska, Sv. Peter, Uršulinska, Križanska). — Belooblečeni otroci — Godba — Pevci — Duhovščina — Kip Marije P. kr. — Belooblečene gospodične . Narodna noša (krog 100) — Gospe — Moški — Marij, družbe z dežele brez zastav — Občinstvo. Procesija se je vršila mirno, brez najmanjšega dežja. Da je radi slabega vremena procesija trpela na zunanjem sijaju, je pač umljivo, toda kljub slabemu vremenu je bila slikovita. Po procesiji se je ogromna množica zbrala na srednjem dvorišču. Navdušeno je zapela zahvalno pesem, nakar je Prevzvišeni podelil blagoslov z Najsvetejšim. A glej, komaj je minula slavnost, komaj so odnesli Najsvetejšo in kip Marije Pom. nazaj v svetišče, se je vzdignila grozna nevihta. Bilo je, kakor da se je odprl pekel, razjarjen nad množico, ki je tako lepo počastila Marijo. Dež je lil kakor iz škafa in mnogo jih je dobro namočil. Toda dež ni ugasnil v srcih ljubezni, ki jih je pripeljala na Rakovnik in se je tu Se bolj vžgala. Ljubezen do Pomočnice kristjanov jim je ostala v srcih, in slišali smo jih mnogo in brali smo v mnogih pismih: „Dež nas je rnočii, a ta dež je povečal naše zaslu-ženje." * Marija naj poplača blaga srca! Praznik nam je pokazal tako živo vero slovenskega ljudstva in tako živo ljubezen do Pomočnice kristjanov, da nam ta dan ne bo nikdar izginil iz spomina. Za prihodnje leto smo pripravili nove načrte, ki bodo še bolj povečali slavnost. Naj se češčenje Marije Pom. kristjanov širi in širi in razliva blagoslov po naši zemlji in ga razlije v vse slovenske hiše, v vsa srca! Radna. Pišejo nam: „Tudi na Radni smo letos z največjo slovesnostjo obhajali praznik Marije Pomočnice in sicer ob tako obilni udeležbi, kakor do sedaj še nikoli. Sv. maša je bila na prostem. Daroval jo je milostivi gospod opat iz Rajhenburga. Močan domači pevski zbor pa je ob spremljavi orkestra prav krepko zapel latinsko mašo. Popoldanska procesija je bila sijajna manifestacija na čast naši nebeški Kraljici. S cele savske doline se je nabralo nebroj ljudstva in sedem Marijinih družb z župniki na čelu. Procesija je bila živ venec Mariji Pomočnici, ki je šla med ljudstvo, ga blagoslavljala in delila milosti. Udeležba pri procesiji je bila nenavadno številnn: ko so zadnji odhajali izpred zavoda, so se prvi že vračali, dasi je bila pot precej dolga. To je bila Marijina proslava, njen triurni, slika, seveda le v malem, tiste velike proslave, tiste svečanosti, ki se je ta dan vršila po vsem salezi-janskem svetu, kjerkoli bivajo sinovi čast. don Bosca. Po procesiji ni manjkalo običajnega razvedrila. V gledališki dvorani smo vprizorili z lepim uspehom zelo poučno igro: „Ljubezen zmaguje". Med odmori pa je igral domači orkester. Udeležencem je pustil ta prelepi praznik najslajše spomine. Veržej. Sobratje iz Veržeja nam poročajo: „Večer pred praznikom. Ob 7'1 se je zbrala pred zavodom pisana množica: zastopniki občine trga Veržej, Strelsko društvo, gojenci in verniki iz okolice, katerim so se pridružili številni romarji iz bližnjih in daljnih krajev. Željno smo pričakovali prevzvišenega škofa dr. And. Karlina. Kako radostno so utripala naša srca, ko se je pojavil med nami! Pozdrav trškega župana in gojencev je bil izraz misli in čutil nas vseh, iz mladih grl pa je zadonel krepak slavospev. Ob večernem mraku smo se zbrali na dvorišču okoli šotora, kjer js i'