l LIANE WSMSSÊàJnaBmmü:--lil Æk m ÊÈm pmmmatm mam* íilMMM |gpp KAZALO Kaj je Sergij Pahor na bazovski gmajni povedal takega, da ga je bilo treba PRILOGA: Rast 4 ‘KÖ'UÖ! Mitja {uren, Paolo Pizzamus in Nicola Persegati POZABLJENI KRAS Ofenzive v jeseni 1916 Prvi tovrstni vodnik po prizoriščih bojev na soski fronti na goriškem Krasu. Predstavljeno je delovanje italijanske in avstro-ogrske vojske tudi z izvirnim fotografskim in kartografskim gradivom. Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 uprava@mladika.com; redakcija@mladika.com www.mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276. Vpisana v seznam ROC dne 15.10.2005 pod številko 11721. Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sodišču v Trstu št. 193 dne 6.4.1957 • ISSN 1124 - 657X m Tisk: Graphart Printing srt - Trst Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Evelina Umek in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič, Diomira Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike stane 4,00 €. Celoletna naročnina za Italijo 30.00 €; po letalski pošti: Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 €, Avstralija 65.00 €. Za plačilo lahko uporabite poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst, Na banki pa: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010- 1000 0016 916; SWIFT: CCTSIT-2TXXX). Kaj je Sergij Pahor na bazovski gmajni povedal takega, da ga je bilo treba v slovenskih medijih zamolčati Bazovica 11.9.2011 Na osrednji prireditvi ob 81-letnici ustrelitve bazoviških junakov je letos imel slavnostni govor v slovenščini kulturni in javni delavec Sergij Pahor. Dopisniki slovenskih medijev (Delo, RTV) so njegov nastop popolnoma zamolčali. Vzrokov za to ni nihče pojasnil. Seveda. Dogodka, o katerem ne poročaš, ni bilo. Zato so tudi opravičila nepotrebna. Kaj je torej zamolčani govornik povedal, da ga je bilo treba v poročilih črtati? Sami presodite! Dragi rojaki, pozdravljeni. Že enainosemdeset let se primorsko ljudstvo spominja svojih sinov, ki so tu izgubili življenje, ker so se odločno postavili v plemenito obrambo primorskega ljudstva in njegove pravice do svojega jezika in kulture. To, kar se je zgodilo na tej gmajni, ni bil samo umor fantov, ki so se s silo zoperstavili nasilju, pač pa poskus dokončnega obračuna s celotno manjšino z zastraševanjem najhujše vrste. Smrtna obsodba je hotela biti kazen, ki naj bo tudi grožnja, tudi žuganje, ne samo vsem Slovencem in Hrvatom v Italiji, ampak tudi sosednji državi, da se ne bi spuščala v kakšno preočitno simpatijo do manjšine ali tvegala celo njeno podpiranje. Danes, ko Italija praznuje 150. obletnico svojega obstoja ter skoraj sedemdeset let po koncu fašizma, se mi spet spominjamo smrtnih strelov na bazovski gmajni, a še vedno velja razsodba zloglasnega posebnega sodišča: državni interesi po vojni niso dovolili in institucije niso hotele, demokratične sile si Proslava ob spomeniku pri Bazovici (foto KROMA). niso upale, Jugoslavija in Slovenija nista zahtevali, in tudi manjšina se do danes ni zavzela za revizijo procesa, ki bi gotovo izbrisal obtožbo terorizma. Ta obtožba še danes preprečuje, da bi spomenik bil deležen uradnega priznanja, čeprav iz Slovenije prihajajo uradne delegacije z vladnimi predsedniki in ministri na čelu. Obsodbe terorizma si tigrovci niso zaslužili, čeprav so se zatekli k sili. Bila je upravičena. Proti Slovencem in Hrvatom je bil takrat na višku pravi kulturni genocid, ki je bil načrtovan in sistematično izveden brez pomislekov v več letih, kot dokazuje postopna ukinitev vseh slovenskih šol in še prej društev in vseh ustanov. V tistem času je bil fašizem že trdno usidran v državni oblasti, ker je že spravil v tek vse samozavarovalne mehanizme ter speljal vse pobude, ki jih je sprožil ob svojem nastopu; torej ni bil v nikakršni nevarnosti zaradi prisotnosti manjšin. Režim je zgodaj začel s hitrimi potezami uresničevati, kar je želela doseči že predvojna, še liberalna država. Ta ni bila nikoli naklonjena manjšinam, kakor dokazujejo njeno ravnanje v Benečiji in Reziji od vsega začetka in tudi lažna zagotovila in obljube, ki jih je preko svojih generalov razdajala Slovencem in Hrvatom ob okupaciji Primorske in Istre leta 1918. Do take mere je fašizem zaostril protislovenske in protihrvaške poteze in ukrepe, da je mnogim postalo neznosno in nesprejemljivo. Vse to in nezaupanje v državo, ki seje spremenila v diktaturo, je narekovalo močan in odločen odgovor, kateremu se niso izognili najprej člani Borbe in potem tigrovci in posebej še naši štirje junaki, ki so z demonstrativnimi dejanji hoteli priklicati pozornost sveta in poslati režimu signal, da ne bo imel lahkega dela s Slovenci in Hrvati. Niko- (dalje m-) li niso iskali žrtev, nikoli niso bili ljudje tarče njihovih akcij, nikoli niso odvrgli bombe med ljudstvo, da bi sejali paniko in strah. Zato obtožba terorizma ni bila obstojna takrat in ni niti danes. V Borbi in TIGR-u so bili uporniki, ki so se kot prvi v Evropi zoperstavili fašizmu, da bi svoje ljudstvo ubranili pred njegovimi blodnjami in nacionalističnimi cilji. Bili so narodnjaki, ki na svojih sestankih niso govorili o ideologijah, čeprav je verjetno vsak imel svoj svetovni nazor, pač pa samo o zaščiti jezika in kulture. Tako kot je samo s poudarkom na naravni pravici do lastnega jezika istega leta 1930 izzvenel znameniti govor božjega služabnika Jakoba Ukmarja. Zato si tudi danes nobena ideologija ne sme lastiti njihovega lika, njihove žrtve, njihovega sporočila. Ne bomo se zadrževali pri teh vidikih našega srečanja pred spomenikotn, temveč smo popolnoma upravičeni, če se spet in spet vračamo k svojemu sedanjemu nelagodju, ker smo več kot pol stoletja čakali na zaščitni zakon, zdaj - ko ga končno imamo - pa že deset let čakamo na njegovo polno izvajanje. Šele sedanja vlada je končno spoznala da je potreben neki stalni kontakt z manjšino in se morda - a tudi to ni gotovo - pripravlja na dogovarjanje o odprtih problemih. Da Italija slabo ravna s svojimi državljani ni nobeno novo odkritje, toda prav 150. obletnica je dala priložnost italijanskim zgodovinarjem, da raziskujejo nasilno ravnanje italijanske vojske v bojih za poenotenje in nesprejemljivo obnašanje celotne birokracije, ki seje znesla nad jugom, mnogo manj zaostalim, kot so trdili vladni krogi. Miniti je moralo 150 let, da so to spoznali in priznali. Mi smo čakali manj časa, da smo dosegli priznanje zaščitnega zakona, še dolgo pa bomo morali čakati na priznanje, da so nam delali hude krivice, ki so nas nepopravljivo ošibile. V primerjavi z letom 1930 so današnje razmere le drugačne. Ne moremo zanikati, daje za manjšino, poleg urejenih odnosov z državnimi institucijami in svetom politike, zelo pomembno tudi vzdušje, ki prevladuje v tako imenovani civilni družbi. In to se je brez dvoma izboljšalo, demokratizacija Slovenije je odpravila številne tabuje, krajevni mediji se polnijo z informacijami o manjšini in Sloveniji, množijo se obiski v obeh smereh, odprta meja je prispevala svoje, tudi na gospodarskem področju se nekaj premika, da ne govorimo o našem športu, ki si je normalne odnose pridobil že davno. Pojav zase je neusahljivi Boris Pahor, ki je prodrl v svet kulture in ga osvojil z močjo svojega pričevanja ter v to vključil celotno manjšino. Njegov glas se je razširil po vsej Evropi. Vse to odpira vrata upanju, da se s tem začenja tista normalnost, h kateri smo vedno težili v odnosih med večino in manjšino in ki je predpogoj za vsako sožitje. In to je bilo v osnovi tudi hotenje naših upornikov, ki jim je bilo preganjanje jezika in kulture tu živečega ljudstva nerazumljivo in nesprejemljivo. A upati moramo tudi, da je vse to pristno in da se za tem ne skrivajo želje po osvajanju na drugačen način kot v spodleteli preteklosti. Upati moramo, vendar se ne smemo odreči tistim preizkušenim obrambnim mehanizmom, ki nas znotraj krepijo, istočasno pa moramo iskati tudi nove, ki jih narekujejo sedanje in prihajajoče razmere in zahteve. Mnoge stvari se v svetu bliskovito spreminjajo in se spreminjajo tudi v manjšini. Zdaj se, bi rekel skoraj sramežljivo, ukvarjamo s problemom identitete, po starem bi rekli z narodno zavestjo ali zavednostjo. Nekoč smo prisegali na krvni izvor, a to je bila romantika, ki jo je razvoj spravil v ozadje. Vsaka naša družina verjetno ima vejo, ki se je narodnostno izgubila. Kakorkoli že, živeti v slovenskem okolju, hoditi na slovensko šolo ali pa hoditi v slovensko gledališče in poslušati slovenski radio, danes ne pomeni več avtomatične narodne pripadnosti v tradicionalnem smislu. Prihajajo na dan drugačne vrednote. Premikanje prebivalstva, mešani zakoni, številni priseljenci od vsepovsod nam po eni strani povzročajo težave, po drugi pa rešujejo probleme naše maloštevilnosti v šoli. Kaj pomeni biti na to pozorni? Pomeni zavedati se, da mora šola doseči višjo raven, da bo znala in da bo (dalje) mr Sergij Pahor (foto KROMA). Igor Pisón Formula nevidnosti Najraje bi sliko harmonikaša vrgel v koš ali jo sežgal. Pogledal je na koledar, ki je visel na steni pred njim, in se zamislil. Njegova glava je projicirala pred njegovimi očmi v ptičji perspektivi zarisan relief mesta. Dobro poznane ulice so zažarele kot pristajališča v nočnih poletih. V mislih je premikal mapo v smeri morja. In se skoraj odločil: vdrl je v ptičjo perspektivo. Hitro padanje v smeri asfalta (vse se širi, vse se veča). Perspektiva je bila zdaj vodoravna. Ulice kot globoka žrela, on je švigal mimo hiš in palač ter se zaustavljal ob poznanih kavarnah. Zavijal in pospešil. In se odločil. Lebdel je pred svojo najljubšo kavarno. Slika, ki jo je priklicala glava, je bila tako realna, da bi si že naročil svojo kavico. Odrinil se je od mize, ugasnil je računalnik, zaprl mapo z zapiski. Nasmehnil se je in odšel iz svojega urada. Njegov cerebralni Google maps, medtem ko je tekal po stopnicah, je postal prozorna koprena pred njegovimi očmi. Na ulici, med množico ljudi, je bil tloris mesta že popolnoma neviden. Se tri ulice je bil oddaljen od šalčke tržaške kave. Njegov pulz bo mirnejši, ko bo dosegel Rusi most in bo na vogalu zagledal okna kafeja. Njegova mestna dnevna soba. Vzdihnil bo - »Vse je v najboljšem redu« - in bo umirjeno zakorakal do steklenih vrat. Verjetnost, da ga bo kolega že ob vstopu v kavarno pozdravil, je zelo visoka. Z občutkom miru v srcu bo naročil iz daljave: »Un capo.« Rekel bo le besedo in ozdravljena bo njegova duša. Naveličanost in jeza (ki sta se mu v uradu bili prilepili na živčni sistem, kar je sprožilo kemično reakcijo o potrebi po kofeinu) bosta spuščali zadušljiv prijem: kepa tesnobe bo razredčena in železni okus jezika bo splahnel. Nje- (dalje) rr -m (dalje s prejšnje strani) sposobna skrbeti za kvaliteten pouk, še posebno kar se materinščine tiče s potrebnimi poudarki na pripadnost brez pomislekov. Spoštovati druge, a ne pozabiti, daje to slovenska šola. Italijanska ravnateljica na Koprskem je staršem neitalijanskih otrok, ki so jih vpisali na italijansko šolo, napovedala: »Zavedajte se, da jih bomo vzgajali kot Italijane!«. Tako je tudi prav. Mnogim mladim se naše vztrajne zahteve po dvojezičnosti zdijo povsem upravičene in prav tako normalno se jim zdi, da sta na področju ob meji oba jezika enakopravna. Sami se tega poslužujejo in prehajajo iz enega jezika v drugega brez težav in travm. Istočasno pa mislijo, da se zaradi jezika gotovo ne splača se kregati in izgubljati čas, ker to nas izčrpava in utruja in dela nestrpne in tudi antipatične našim sogovornikom. Tudi če imajo do neke mere prav, moramo glede tega biti jasni in odločni: živimo na svojem teritoriju, nismo prišleci, ne taki ne drugačni begunci, zato imamo pravico, da se to pozna tudi na zunaj v vidni in slišni obliki. Vendar ne smemo biti dosledni samo pri zahtevah in pričakovanjih, dosledni moramo biti tudi do samih sebe, do lastnih ustanov, društev in organizacij, v katerih prepogostoma sloni delo na požrtvovalnih posameznikih. Naša slovenska zavest se ne sme ustaviti pri navdušenju ob petju » Vstala Primorska«, biti moramo tudi pripravljeni kaj narediti in žrtvovati za skupno dobro, za katerega se prepogostoma zavzemamo samo z besedami. Tudi samoprispevek, s katerim smo po vsej Primorski zgradili nešteto narodnih domov, bi moral za nas spet postati normalna praksa. In v politiki in naših organizacijah in ustanovah civilne družbe, ki se s svojo različnostjo dopolnjujejo med seboj, mora prevladati težnja po uspešnosti v medsebojnem spoštovanju in čimvečjem sodelovanju. Bidovec, Marušič, Miloš, Valenčič in Gropajc niso padli, da bi se danes mi kregali med sabo. Zato s spominom nanje in zvesti njihovem duhu nadaljujmo svoje napore za to, da ostanemo in obstanemo. Hvala! gova kavična religija. Najmanj dvajset let je kofein-sko pravoslaven, omamljen od metafizičnih velikosti skrivnostnega rituala: skodelica kave ob tvojem komolcu. Skodelico kave povlečeš po krožničku k sebi. Beli sladkor razje puhasto belino kupole mleka. Žlička pomeša in nastane rjavksta spirala. Trk žličke ob krožniček in končno primeš debelkasti ročaj. V tem postopku je videl nekaj lepega, točnega in pravilnega. Njegov dan je bil osmišljen. Kavici hvala! Dosegel je Rusi most. Srce je bilo mirno. Moral je čez cesto, a starejši šofer je lazil polžje. Pogledal je na desno in na levo, dovolil je staremu, naj se spravi z zebre. Sele takrat jo je prekoračil. V trenutku, ko je sonce nad Rušim mostom turistično osvetljevalo pravoslavno cerkev, ko je velik oblak, podoben gnetenemu testu, lebdel nad Svetim Antonom novim, ko je jata golobov sfrfotala izpod Rusega mosta v smeri odprtega morja, je on, Borut, triintrideset let star, zaslišal smeh v svoji glavi. In se na sredi ceste ustavil. Na sredi ceste. Avti so drveli mimo njega, porkokletvice so letele z desne in leve, ne da bi ga ranile: Borut je bil v stanju, ki ga še nikoli ni doživel. In smeh ni nehal. Čakal je črnino nezavesti. In smeh ni nehal. Čakal je, da se zavest odmaši, da odteče iz mravljinčastih prstov, da bo trčil s koleni na asfalt in flosknil z ušesom na belo črto. In smeh ni nehal. Pred temo bo gledal iz mra-vljine perspektive bližajoči se avto, ki noče zavreti. In za tem ne bo nobenega potem. Smeh v njegovi glavi je ponehal. V hipu je začutil neverjetno moč v nogah. Omotice ni imel, samo jasno predstavo, da je svet okoli njega postal lažji in oddaljen. Čas je upočasnil in ga vlačil nekam daleč. In za vse to je bil kriv tisti smeh, ki ga je že dalj časa pospravil v prašno skrinjo spominov. Tisti smeh. S težavo, kot da bi se telo in duša za kratek čas ne več prekrivala, seje pijano oprijel Joyceovega spomenika. Z napol odprtimi usti je dihal bronastemu kipu direktno v nos. Položil je čelo na hladno lice dublinskega pisatelja in čakal, da ga bo rešil krč v želodcu. A krča ni bilo, niti lažje slabosti, vrtoglavice ali lažje migrene. Upal je, da se mu bo vsaj telo treslo. A njegovo telo je trmasto pristalo na to, da je vse v najboljšem redu. Borut je trmasto zahteval znak, da je fizično bolan. V obratnem primeru bi moral sprejeti, da je smeh zadonel v njegovi glavi. Oziroma da se je njegovo zdravo telo prestrašilo smeha v njegovi glavi. In zdravo telo z bolano glavo pomeni samo eno. Odlepil se je od Joyceovega objema in se naslonil na ograjo. Zatisnil je oči: vse mišice obraza so se skrčile, zgornja ustnica se je dvignila do čeljusti. Odprl je oči. Slikale so nekoliko motno, nato so ladje na gladini postajale jasnejše in celotna perspektiva kanala je bila polna podrobnosti, kot bi kdo počistil motno steklo. V njegovi glavi ni bilo nobenega odmeva smeha. Samo velika teza, kot naslov še nenapisanega članka, je polnila njegovo lobanjo: Slab dan ... V resnici je Borut pretiraval, ni bil med najslabšimi. Manjši prepir v njegovem uradu je navsezadnje razgibal drugače plitev dan novinarja Boruta. Pravzaprav je bil to preglasni pogovor, ki ga je celo zgrešeno označiti kot prepir. Predišeča, z dobrimi argumenti oborožena gospa, je pričakovala članek o sinu »zmagovalcu zlatega priznanja na svetovnem tekmovanju diatonične harmonike«. Borut ji je sicer umerjeno, a jasno razložil, da so zmago že omenili v krajšem članku in da je »zlato priznanje spodbudna nagrada, ni pa prva nagrada«. Gospa je bušila v sarkastični smeh. »Moj sin je petnajst let star!« kar je pomenilo, da je genija treba intervjuvati. Borutu je ušlo, da je zlato priznanje prejel, ker »je premagal tistega brez dveh prstov? Ali ker je nekdo odstopil, ker mu še niso prinesli za pit?« Gospa je skoraj že v joku označila njegove besede za omalovažujoče. On se ji je z močnim notranjim odporom oprostil. »Jaz sem dolgoletna naročnica dnevnika.« Borut je povesil glavo, pokimal in ji obljubil intervju. Gospa si je izbrala dan in uro. Borutu je pustila na mizi sliko sina: z raztegnjenim mehom in blaženin nasmeškom skopljenca. »Torej v soboto,« je ponovila in odšla. Kasneje, ko se je zagledal v koledar, si je zaželel dobre kavice. Bil je na tem, da gre na kavico, saj ni tako slab dan, kot si ga je predstavljal. Morda preveč stresa in dolgočasno delo sta sprožila v njem nejasne občutke. A ravno tedaj, ko se je zravnal, da bi odšel dalje, se v njegovi glavi ponovno širi smeh. Novembrski sivi mraz se je spremenil v soparno toplo gredo. Vroča nevidna roka je ščegetala po njegovem hrbtu in debele kaplje znoja so drsele po njegovi hrbtenici. Oprijel se je ograje, zagledal se je v morje. Rahel vetrič je splaval med njegove lase. Tem močnejše je smeh donel v njem, toliko bolj je občutil grozo, kot kopico mravljic, ki se razlezajo pod njegovo kožo. Veter je vel manj silovito in Borutu je bilo jasno, daje topla sapa odpravila ljudi okrog njega, prevozna sredstva in celo mestno favno. Oklenjen na ograjo je ostal edina živa duša v mestni arhitekturi. Z rameni je začutil lažji dotik, kot bi nekdo položil roko v prijateljski objem. In v trenutku se je smeh preselil iz njegove glave. Borut je po več kot sedemindvajsetih letih zagledal svojega nevidnega prijatelja Nestorja. Nestor je buljil za kratek čas v razgledniško perspektivo. »In? Kaj novega, Borut?« nato je svoj pogled posvetil Borutu. Ob Nestorjevem pogledu (njegova otroška fantazija je lepemu obrazu nevidnega prijatelja dodala še štrleče, dalijevske brke) se je v njem sprožil občutek, kakršnega povzročijo sanje, v katerih neženirano nastopa sorodnik, ki pa že leta počiva pod zemljo. Borut je Nestorju povrnil pogled, zakašljal je in zamomljal: »Kaj delaš tukaj?« Nestor se mu je nasmehnil in v zraku je zadišalo po Borutovi stari sobi. Tisti nasmeh so bile njegove prve igrače, jok za izgubljeno leseno sabljo, kolena polna brazgotin. Nasmeh je dišal po sladici, ki jo je nona spekla ob sobotah. Nasmeh je ovil Boruta. Kot ga je pred leti očetova roka, vsakič, ko je bilo treba prečkati cesto. Tisti nasmeh je bil on, ja. Oziroma je bil del njega. Del nekdanjega Boruta, ko ga še ni zanimalo, ali je ponedeljek ali je torek, ko ure še ni znal razbrati, ko je bil odvezan čevelj hud problem, ko se je včasih čisto malo polulal v hlače, če se je preveč smejal. Z mirnim glasom je Borut ponovil: »Kaj delaš tukaj?« Nestorje skomignil z rameni. »Obisk.« »A ni to ...« Nestor je počakal, da bi Borut našel prave besede. »Neobičajno? Ali ni nenavadno, da se nevidni prijatelj vrne?« »Res, ni običajno. Je pa možno.« »Kaj se mi dogaja, Nestor? Umiram? Sem že mrtev ali sem popolnoma nor?« Nestor se je zakrohotal in topla sapa je odpihnila sivino in majsko sonce je žarelo nad mostom. »Saj se poznava. Borut, jaz sem znani obraz ali ne?« Seveda je bil stari znanec, a njegova racionalna stran možganov se je tiho upirala patetičnemu veselju desne strani. Nestor ga globoko pogleda v oči in njegovo igrivo vprašanje: »In? Kaj novega Borut?« ja zadonelo v njegovi glavi in izven nje. Borut ni pozabil, daje bil Nestor ne samo ob njem, marveč tudi v njegovi glavi. Zastisnil je oči in se potopil v tok misli, kjer je Nestor plaval z olimpijsko eleganco. Toča spominov je plavalca prisilila, da si poišče zatočišče na plaži upanja. Neurje v Borutu se pomiri. Oba gledata sončni zaton sanj in Nestor ujame še živo dejstvo, da Borut ni imel odgovora na njegovo vprašanje. Borut je pogledal v stran. »Odrasel sem, Nestor.« »Ne, postaral si se.« V Borutovi glavi je Nestor pospravljal nekaj srajc, ld jih je Borutova mati kot vsako jutro, že triintri- deset let skoraj, zlikala in obešala na obešalnik. Da, živel je še vedno pri starših, čeprav je srečeval Ano vsak petek in soboto zvečer. Občasno je tudi med tednom spal pri njej. Nikoli ni pomislil, ali je bilo med njima kaj ljubezni. Ko so se otroške brazgotine na kolenih zaprle, se je v Borutu nekaj dobrega zacelilo. Prehitro so minila leta, zdelo se mu je, da je minil komaj en popoldan. Njegova duševna nagnjenost do sproščene igrivosti je sedaj ovita v siva, težka oblačila sarkazma in cinizma. Ali ni bilo morda res, da je definiral svojo zgodbo z Ano kot praktično? Ravno tako kot materino požrtvovalnost, da lika sinu vsak dan čisto srajco, da bo na delu dobro zgledal. »Tvojih zadnjih dvajset let,« začne Nestor, »je v tvoji glabvi videti kot en dolg, dolgočasni popoldan.« Borut je nevidnemu prijatelju pogledal globoko v oči. Rad bi mu omenil, da je najmanj deset let poznan tudi kot pesnik. A je kdaj resno verjel v eno samo skracano besedo? Veliko fantaziranje otroštva je v njegovih zbirkah kratkih stihov skromna simpatična zamisel: košato zeleno drevo je osušeno. Celo njegova strupena ironija je sedaj zagrenjena hudomušna fraza. Kljub težkim mislim se je v stilu »viva la e pobon« otresel predstave turobnih dni in skomignil z rameni. Borut je lahko vrhunsko skomigal z rameni. »Kaj pa ti, Nestor?« Ob Nestorju se prikaže čudovita orientalska ženska. Nestorje poročen! In obe figuri pokimata. Morje pod mostom je stekleno mirno, barke dremajo kot v poceni slikah banalnega slikarja, samo Borutov pogled išče nekaj življenja v tisti časovni pavzi. Kaj pa Borut? Poleg Joycea ni bilo nikogar ob njem. Res ni vedel, za koga se vsako jutro brije. Nestor mu je predstavil svojo ženo. »Borut, to je gospa Wung.« Gospa Wung je podarila Borutu enkratni nasmešek. »Srečal sem jo na Japonskem. Ona obstaja za japonskega otroka...« »Do Japonske si potoval, Nestor?« »Ja. Veliko sem potoval, morda sem po poti naredil tudi nekaj škode in napak, kdo ve. A sedaj sem presrečen.« Nestor je pogledal Wungine poteze, ji pobožal lice in jo poljubil, da so zavibrirali dalijevski brkci. Borut je spregovoril, komaj slišno. »Prišel si, da mi nekaj očitaš ...« Nestor je bil presenečen. »Ne, to je bilo naključje, ko si prečkal cesto ...« »Ne, ne verjamem v slučaje. Dobro vem, zdi se ti neumno, da ovenčam svoje sive dneve s pisanimi zastavicami. Da obarvam s kričečimi barvami prah, ki se je name sesul v letih.« Tresla se mu je spodnja ustnica. Besede so rezale v živce (končno fizični znak nelagodja). »Kdor se ne premika, se praši, Borut.« Vedel se je predolgo kot kos pohištva v kleti. Če bi zdaj prenaglo raztegnil roke, da bi objel nevidna poznanca, bi pokale pajčevine, ki mu lepijo pazduhe. Zato raje potiska svoje pesti globoko v žep. Borut se je grenko nasmehnil. »Torej si se prikazal, da bi mi očital mojo nesposobnost za življenje? Da ne obstaja pri meni nikakršen Eden, ker je v resnici zgolj eden. Jaz sem tisti eden. Moja odtujenost. In? Kaj! Nažrl sem se povprečnosti vsakdana, praznosti malih idej in se nasitil denarja. Svojo votlost sem polnil z zrakom, ker je praznina premočno žgala. Zaradi tega si prišel sem? Da bi mi rekel, kako sem v tem času postal bolj neviden kot ti?« Borutu je glas usahnil na polovici zadnjega vprašanja, a kljub temu je nadaljeval. »A vedi, da nisem edini. Tu se motiš: nisem samo jaz. Tak.« Časi, ko je njegov najboljši prijatelj zares obstajal, čeprav je bil za ostalo čredo bubcev in bebcev neviden, so bili že nedosegljivo mimo. Videl ga je pred sabo, sedaj, a ni občutil ničesar posebnega, če ne strah pred norostjo. Morda je bilo še nekaj več v tistem strahu: videl je tudi sebe, a se ni več prepoznal. Kot v mori, ko se ti profesor matematike predstavi z integralnim računom in se ne spomnš postopka, po katerem bi ga razrešil: prepoznaš račun, a ne veš, kaj bi z njim. Borut je sam sebi tuja aritmetična formula. Vse, kar je bilo že preminulo, je sedaj zgolj argument hahljanja s prijatelji ali z Ano. »Ne vem, kaj bi dodal, Nestor. Res, nimam kaj reči.« Nestor je povesil glavo. »Odšel si iz mojega življenja, ko sem bil star šest let. Odšel si, ne da bi pustil niti listka.« Nestor se je lahno posmejal: »Nevidni prijatelj, ki pusti nevidne listke, kje seje to videlo? Jaz sem imel druge možnosti, moral sem proč in sem šel. Ti si bil že velik!« »Velik? Imel sem šest let! Naenkrat se znajdem sam, v sobi.« Borut ne bo nikoli pozabil zasneženega februarskega večera. Iskal je Nestorja v svoji sobi že več kot eno uro. Šel je k staršem v dnevno sobo in se začel igrati s skrinjico, kije oddajala otožno glabo pred toplim odsevom kamina. »Mati me je vprašala, ali je vse v redu.« V njegovih zenicah so se tedaj zrcalili plameni. Jeza je naraščala. Zavriskal je in vrgel skrinjico v ogenj. »Nestorja ni več! Sem tedaj zatulil. Mama, sam sem! Mama priteče in me objame: Torej si ozdravel!« »Mislila je, da si bil malo čofnjen.« »Malo. Ampak tega mi še nikoli ni rekla ... direktno, nikoli.« Trojica se ni posmejala. V tistem ne-času so pogledi lazili po gladini morja. Borut je ponovno zaslišal v oddaljenosti vrtiljakovo glasbo, v nosu mu je močno zadišal objem njegove mame in zažgana plastika. Nestorje odkimal. »Ali greš na kavico?« »Seveda.« Pogledal je objeti par. »Kaj pa vidva?« Nestorjev obraz je postajal prozoren: tam, kjer se je njegovo čelo razprostiralo do lic, je bilo že mogoče razpoznati palače v ozadju. Tudi Wung je postala vedno bolj prozorna, a je ob tem nekaj govorila. Njene ustnice so bile sicer mirne, a njen glas ... Ali je bila to japonščina?« »Ne razumem ... Nestor. Gospa Wung ... je to japonščina?« Glasba vrtiljaka je bila sedaj močnejša - Borut bi skoraj rekel, da se je z naraščanjem glasbe tudi Nestorjeva prozornost večala. Borut se je stegnil čez ograjo, da bi bolje videl miren odsev svojega telesa v vodi. Gladina je bila stekleno mirna. Pogledal je obe figuri, a v zraku so lebdeli zgolj obarvani hlapi. Glasba vrtiljaka je pošiljala neskladne tone, kot takrat igrača med plameni, ko se je glasba talila s plastičnimi delci. Kot v sunku burje se je mesto napolnilo s klepetom ljudi. Hrup avtomobilov se je že valil po cestah. Njegova zrcalna slika v morju je bila sedaj motna na nemirni gladini. Svet je bil okoli njega. Ob njem Joyceov spomenik, na drugi strani mala ženska, Japonka, ki je ponujala Borutu fotokamero in je nekaj govorila. Pokazala je na Joycea, nato je njen kazalec pokazal na moža in na malo hčer. Borut je odsotno prikimal. Zvečer bo poklical Ano, ne bosta šla na pizzo, saj mora hitro napisati članek o harmonikašu. Dobro ve, da mu bo hvaležna. Slikal je japonsko familijo. Ko je vrnil aparat družinici, je imel občutek, da ga je dekletce jezno gledalo. Ženska se je Borutu zahvalila za sliko z nekaj pokloni. A on je že gledal v drugo smer, kjer je bila na vogalu kavarna. Marija Švajncer Ciklus pesmi Naši ljudje Druga nagrada za poezijo na 39. literarnem natečaju revije Mladika Ali veš? Spet sem tukaj Naši ljubimci Ali veš, Spet sem Naši ljubimci kam bo tukaj. so prišli, poletel galeb? Mislim se malce Ali veš, na velike sprostili kaj seje podvige. in hitro stisnilo Čudim se odšli. v ptičji krik? mlečni Naši ljubimci Ali veš, svetlobi. so se bali, kako deluje Iščem da bi jih kdo ptičje telo? trenutke. udomačil. Poznaš Ni jim bilo skrivnost Pomikam se do bližine teh gibov v dan, in dolgočasnih tik ob morju? stiskam se juter. Ali ti je mar, k hotenju, Malo so se da veš počnem spotili, tako zelo malo? vse mogoče, oblekli suknjič Ti je vseeno tako sem zadovoljna, in kmalu na vse ali pa se da še nisem pozabili, skrivaš odšlaj včasih tudi v zalivu tako po otroško na lepega sina. in bežiš in starčevsko hkrati. od bodičaste vednosti? Tisti Tisti, ki mu rečeš govori seje skril Tisti, sin, v nerazumljivem v prst ki bi se ga rada je iz tvoje jeziku in ugasnil. dotaknila, krvi in živi Tisti, hiti v noč in je daleč. v drugem mestu. ki mu rečeš in noče Tisti, Tisti, prijatelj, spregovoriti ki ga pokličeš ki mu rečeš gleda skozte odrešilnega stavka. brat, oče, in ima prazne oči. Moji ljudje Moji ljudje, glasnih besed in hitrih kretenj, moji, čisto moji, jaz pa sem njihova samo včasih, kak dan, ko se vsi drugi umaknejo. Otroški smeh Smej se, otrok, tako zvonko in kristalno. Daj mi dan in daj mi jutri. Smej se, otrok. Podari mi vse prihodnje ure in pokaži mi, kje stanuje vrtni polž. Postajam počasna kot ta slinasta žival, vseeno sem razposajena kot vrana, ki je priletela pogledat, kaj delava danes zjutraj in kako se imava rada. Sin Velik fant z lasmi kot Tadzio v Mannovi Smrti v Benetkah, prav tako slok in čaroben, skrivnosten in odmaknjen, z vednostjo o svoji moči. Hoče na goro, brenka na kitaro, udarja po klavirju, išče note in ve, da ga bo glasba za vedno ujela v skrivnost zvokov in melodij. Dve mami Imela sem dve mami, prvo, vso mlado, razbito od vojne, mamo z objemom in z dotikom dveh glasnih otrok, in potem drugo, posušeno starko s pogledom onkraj, ugaslo in tiho. Imela sem dve mami, tako, ki meje skrila pred svetom, in ono, ki meje potisnila na pot grdih spoznanj. Naše ženske Naše ženske niso spoštovale moških. Naše ženske jih niso spoštovale, ker so si jemale takšne, kijih ni bilo vredno spoštovati. Naše ženske niso spoštovale moških, imele pa so jih kratko malo rade, tako toplo in včasih tudi hladno ali sitno. Naše ženske so jim kazale osle in se vseeno močno borile, da jih ne bi izgubile. Naši moški Naši moški Razburjali so se, pa so bili niso hodili ker niso dobili pošastno po trdnih tleh. priznanja žalostni. Zmeraj so bili ali nagrade. Bentili so, malce dvignjeni Nekateri so sovražili toda zmeraj in odmaknjeni, politike, so se držali nekaj prstov drugi založnike. svojih žensk, nad zemljo. Naši moški so se da so lahko Neprestano so znali pred krivičnim tarnali pošaliti, svetom o krivičnem svetu. tu in tam pobegnili v njihovo naročje. Peter Merku Moje življenje v Nemčiji XXVIII. Tu in tam po Evropi Iz velike distribucijske postaje Mu-kačevo v transkarpatski regiji zahodne Ukrajine so Sovjeti dobavljali električno energijo Češkoslovaški, Madžarski, Romuniji in Bolgariji. Ko sem se vrnil s službenega potovanja po Španiji, me je oddelek E 5 leta 1975 pozval, naj grem v Bolgarijo, kar se mi je zdelo logično, saj sem v ostalih treh državah že bil. Dela smo imeli na pretek, tako daje vsak od nas, bi rekel, prebil več časa na letalu kot z družino. Tako mi je na primer moj šef rekel, da preden grem na Balkan, bi moral nadomestiti kolego, pristojnega za Nizozemsko. Na vrat na nos sem moral iti na obisk k rudarski družbi Arbed v jugovzhodni Nizozemski. Tehnične probleme, ki so jih imele rudarske družbe, posebno z eksplozijami treskavega plina, sem že poznal z obiska s kolegom Krabbejem na nemškem rudarskem področju ter v Luksemburgu, od koder sem prinesel naši Valentini prvi otroški dežnik, kije postal idealen dodatek, ko je za pust poosebljala Mary Poppins. Vedel sem, kako nevarni so poskusni kratki stiki v rovih, ker se je prav kolegu Krabbeju nekoč zgodilo, daje med poskusi eksplodiral velik napetostni transformator: vnelo se je olje v notranjosti transformatorja in izoliralo nekega mladega delavca v tesnem prostoru. V paniki se je poskusil prebiti skozi sikajoče plamene, a zaman: obležal je in se skrčil v 40 cm dolgo oglenino. Policija je prišla večkrat v urad zasliševat kolego, dokler se ni dokončno izkazalo, da ni bila njegova krivda, in ker je sedel nasproti mene, sva se veliko o tem pogovorjala. Že takrat mi je postalo jasno, da je v naši stroki prva napaka lahko tudi zadnja. Sicer sem moral vedno obvezno vzeti s seboj na potovanje ne samo potni list, ampak tudi zdravniški list s krvno skupino, opravljenimi cepljenji, možnimi alergijami, torej z vsem, kar mora v primeru incidenta vedeti, kdor nudi prvo pomoč. Vozil sem se torej z vlakom do Aachena, kjer so me s Siemensovim avtom pospremili do podjetja na tehnične razgovore o uporabi zaščitne tehnike v rudarstvu. Razložiti sem moral, kateri naši aparati odgovarjajo njihovim posebnim normam in da jih je možno uporabiti, kjer je nevarnost prisotnosti treskavega plina. Po opravljenem delu sem se z Nizozemske vozil s taksijem do Aachena, da stopim na vlak, ki bi me peljal spet domov. Na meji me je nemška policija nepričakovano pregledala, tudi fizično, in razstavila sedeže taksija. Izredno sem bil presenečen. Kasneje so mi kolegi razložili, da na tej meji tihotapijo mamila, zaradi česar je kontrola zelo stroga. Cariniki so bili nemara nezaupljivi do italijanskega državljana, ki se vozi čez mejo v taksiju. Moral sem čakati na potni list, ki so ga držali v roki, dokler niso opravili vrsto telefonskih pogovorov. V Erlangenu sem se moral nato pripraviti na obisk Bolgarske. Šlo je za pomemben daljnovod z dvema vzporednima linijama zelo visoke napetosti, ki sta bili priključeni na bolgarsko električno mrežo preko treh močnostnih stikal. Moral sem potovati sam, kajti vsi kolegi oddelka E 5, ki bi me morali pospremili, so bili že zasedeni z drugim delom, vendar so me opozorili na tamkajšnje po- Valentina kot Mary Poppins s čarobnim dežnikom. NOTFALLAUSWEIS hj! J Emergency Certificate ÇS Certificat pour des cas d’urgence ^ Sum, Vïtnuoe , Skw. Fuh «i*nx I Nam. IVîiwoj ¿VÏÏRKU * Pietro I Du* <* Í I>k* à* ru 26.01.1930 NI tKifUMn u»d SmS» ! («»ieMc i rt Mfott ’’ . ' C .j