Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIšTVO:
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XXI. - Štev. 8 (1038)
Gorica - četrtek, 20. febr. 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Luč uer e in kulture za slovanske narode Nova napetost zaradi Berlina
14.	februarja letos je v baziliki sv. Petra v Rimu tisoč Cehov in Slovakov ter zastopnikov drugih slovanskih narodov doživelo nekaj podobnega kar so doživeli učenci sv. Cirila in Metoda, ko so pozno v jeseni leta 867 prišli v Rim in bili sprejeti od papeža. Tedaj se je papež imenoval Hadrijan II., sedaj pa Pavel VI. Spet se je opravila v navzočnosti Kristusovega namestnika na zemlji sv. liturgija v slovanskih jezikih, spet so slovanski škofje, med njimi častitljivi kardinal Beran, skupaj s papežem somaševali, spet je donela slovanska cerkvena pesem po svetem prostoru in pričala, da je res, kar je sv. oče Pavel VI. zapisal v zadnjem svojem apostolskem pismu, izdanem 2. februarja in namenjenem škofom, duhovščini in vernikom Češkoslovaške ob priliki 1100-letnice smrti sv. Cirila v Rimu, namreč da imajo slovanski narodi prirojen dar, da molijo pojoč in da s pesmijo molijo.
PAPEŽEVO APOSTOLSKO PISMO
Kakor je sv. oče Janez XXIII. izrabil 1100-letnico prihoda solunskih bratov na Moravsko in z njo v zvezi objavil apostolsko pismo »Magnifici eventus«, tako je tudi papež Pavel VI. smatral za primerno, da objavi svoje pismo ob 1100-letnici smrti sv. Cirila.
Potem ko je sv. oče povzel življenjsko pot sv. Cirila, preide na oceno po sv. Cirilu in Metodu izvršenega dela in na sodobnost apostolata sv. Cirila. Za sv. očeta je veličina sv. bratov zlasti v tem, da sta z iznajdbo svojskih črk in z uvedbo živega jezika v bogoslužje vključila slovanske narode v območje evropske kulture. To posrečeno in rodovitno povezavo med krščansko vero in znanostjo, umetnostjo in vsemi dejavniki napredka je treba ohraniti in pospeševati tudi za v bodoče, saj je taka povezava izredno koristna tako za zasebno kot za javno življenje.
Sv. oče v pismu še posebej poudari, da je sv. Cirila, če je nudil slovanskim narodom hkrati z oznanjevanjem evangelija tudi civilizacijo, pri tem vodila edinole ljubezen do duš, želja služiti Bogu in graditi njegovo kraljestvo. Kako drugače piše on, Kristusov namestnik na zemlji ali pa Wilhelm Mucher, župnik pri Gospe sveti na Koroškem, ki ga je že prejšnje pismo Janeza XXIII. o sv. Cirilu In Metodu tako razburilo, da je izdal posebno brošuro, v kateri trdi, da sv. Ciril in Metod sploh nista svetnika, da sta prišla ne kot oznanjevalca vere temveč kot politična odposlanca carigrajskega dvora in da sta bila dejansko le hujskača zoper Rimu zveste nemške škofe, ne pa misijonarja. Zanimivo je, da škofijska kurija v Celovcu zoper tega narodno nestrpnega duhovnika ni ničesar naredila, temveč se je omejila na izjavo, da kar piše Mucher, je njegovo osebno mnenje, stvar zgodovinarjev pa je, da izrečejo zadnjo besedo.
Ne za Mucherja ne za celovški škofijski urad izjave sv. očeta o sv. Cirilu in Metodu ne veljajo nič. Zato pa so tem bolj dragocene za nas, ki smo zrastli iz slovanskega debla, saj pričajo, da se Rim v polni meri zaveda, da sta bila prav sveta brata luč žive vere in kulture za slovanske narode.
GOVOR V BAZILIKI SV. PETRA
Po evangeliju koncelebrirane sv. maše v baziliki sv. Petra je sv. oče poudaril
neke značilnosti, ki so povezane z osebnostjo sv. Cirila.
Prva značilnost je bilo Cirilovo spoznanje, da ni mogoča verska kultura brez predhodnega civilnega napredka in splošne kulture. Dolžnost Slovanov je sedaj, da ostanejo zvesti krščanskemu značaju svoje kulture, ga branijo in razvijajo z vsemi poštenimi sredstvi.
Druga značilnost Cirilovega dela je bilo njegovo hotenje, da verniki zavestno sodelujejo pri bogoslužju; od tod uvedba živega jezika v to bogoslužje. Šele 2. vatikanski cerkveni zbor je v polni meri potrdil to modro Cirilovo stališče.
Tretja značilnost sv. Cirila je bila njegova zavzetost za oblikovanje duhovniškega naraščaja. Najboljše svojih učencev je pripeljal v Rim, da jih v srcu krščanstva čim učinkoviteje usposobi za duhovništvo. Naj bi tudi v sedanjih časih slovanski škofje skrbeli, da čim več svojih bogoslovcev pošljejo v Rim, da se tako utrdijo v svoji zvestobi do sedeža sv. Petra.
Končno, sv. Ciril je bil velik v svoji zvestobi do rimskega papeža. Kljub temu, da je bil domoljubno prežet do bizantinske države, ga to ni motilo, da ne bi vseh svojih korakov, svojih liturgičnih novosti, svojih spisov in svojega misijonskega načina dela podvrgel apostolskemu sedežu v oceno in odobritev.
PRIČEVANJE, OBLJUBA IN UPANJE
Še enkrat je sv. oče Pavel VI. 14. februarja spregovoril romarjem iz Češkoslovaške. Ko jih je sprejel v skupni avdienci, je imel nanje nagovor, v katerem je izrazil misel, da pomeni srečanje z njimi zanj pričevanje, obljubo In upanje obenem.
Navzoči romarji so za sv. Očeta izraz pričevanja. Ostali so zvesti Bogu, Kristusu, njegovi Cerkvi in sedežu sv. Petra. To je bilo mogoče, ker je bila njih vera ciril-metodijska, to je, pristno katoliška, kakršna je bila vera svetih bratov.
Za sv. očeta so romarji iz Češkoslovaške tudi obljuba: da bodo ostali zvesti tudi vnaprej; v prvi vrsti škofje in duhovniki, uresničujoč smernice zadnjega koncila; nato bogoslovci, da se bodo v molitvi, disciplini, študiju in z gorečnostjo, oprti na globoko kulturo, pripravljali na svoj vzvišeni poklic; potem krščanski starši, da bodo posredovali otrokom resnično krščansko vzgojo, zgrajeno na pogumu in ljubezni; končno vsi verni laiki, da bi bili s svojim zgledom zgovorna luč vere v svojem poklicnem delu in družabnem življenju.
Za sv. očeta pa pomeni češkoslovaško romanje v Rim tudi upanje: da se bodo poglobili stiki z ločenimi brati; da bi oblastniki tudi vernim državljanom priznali neodsvojljivo pravico do svobodnega izražanja svojih naziranj. Ni svobode, če je verska svoboda omejena; ni pristna pravičnost, ki se v enaki meri ne deli vsem; in ni popolna kultura, ki prezira nadnaravne vrednote.
*	* *
Koliko bogastvo je nakopičeno v besedah sv. očeta, ki jih je spregovoril v zvezi s liOO-letnico krni ti sv. Cirila! Ne samo Cehi in Slovaki, mi vsi, ki smo slovanskega rodu, jim moramo prisluhniti, saj nam pomenijo dragocen kažipot v nove čase.
—ej
A P O S
m
N
OSTI
a_e.ji.-a.
šrrrt;
V	Zahodni Nemčiji bodo 5. marca poslanci obeh zbornic volili novega predsednika zvezne nemške republike. Začasna prestolnica Zahodne Nemčije je Bonn ob Renu, toda zahodnonemške oblasti vztrajajo na stališču, da je nemška prestolnica le ena in to je Berlin.
Položaj Berlina je svojevrsten. Leži sredi bivše sovjetske cone, ki se sedaj imenuje Demokratična republika Nemčija; razdeljen je na štiri okupacijska področja; tri so pod nadzorstvom ZDA, Vel. Britanije in Francije, eno pa pod okriljem Sovjetske zveze. Za položaj na teh področjih so še vedno odgovorne štiri velesile, ne pa Zahodna ali Vzhodna Nemčija.
Zahodni Berlin ni torej pravno sestavni del Zahodne Nemčije kakor tudi Vzhodni Berlin ne Vzhodne Nemčije. Toda slednja sovjetski del Berlina že dolgo smatra za svojo last; zato Zahodna Nemčija s tihim pristankom zahodnih sil enako ravna; da poudari pripadnost Berlina Zahodni Nemčiji, se v zahodnem delu bivše nemške prestolnice od časa do časa zbere zahodnonemški parlament na zasedanje in kadar pride do volitev predsednika zahodnonemške zvezne republike, se te volitve izvršijo istotam. Letos bodo že četrtič v zgodovini zahodnonemške države.
Vzhodna Nemčija je zaradi napovedanih predsedniških volitev v Zahodnem Berlinu zagnala velik hrup in Sovjeti so morali hočeš nočeš pritegniti. Sovjetski poslanik v Bonnu je izročil kanclerju Kiesingerju protestno noto in zagrozil s težkimi protiukrepi, Vzh. Nemčija pa je zaprla vse dohode po zemlji do Berlina. Prepoved potovanja velja za vsakogar, ki bi utegnil sodelovati na ta ali oni način pri volitvah.
Volilnim možem ostanejo na voljo le zračni hodniki, po katerih zahodni zavezniki opravljajo letal-
ski promet z Zahodnim Berlinom. Ker letajo po teh hodnikih le avio-ni ameriških, britanskih in francoskih družb, jim Vzhodna Nemčija poletov ne sme preprečevati. Toda do težav bo utegnilo kljub temu priti. Pretekle dni se je mudil v Vzhodnem Berlinu poveljnik varšavskega pakta maršal Jaku-bovski. Baje je bilo ob tej priliki sklenjeno, da bodo imele sile varšavskega pakta vojaške manevre prav v dneh, ko bodo v Zapadnem Berlinu volitve. Zelo je mogoče, da bodo letala Sovjetske zveze in njenih satelitov nalašč sekala zavezniški zračni hodnik, spremljala zavezniška letala in jih grozeče nadzorovala. Saj se je to že v preteklosti parkrat zgodilo; enkrat so celo sovjetski reaktivci v nizkem poletu preleteli poslopje v Zahodnem Berlinu, kjer je zboroval zahodnonemški parlament.
Zahodne velesile zaenkrat ne kažejo posebnega vznemirjenja. Na sovjetske proteste odgovarjajo, da so one dale Zahodni Nemčiji dovoljenje, da si v Berlinu izvoli novega predsednika države. Tudi Zahodna Nemčija je trdno odločena, da volitve izvede prav v Berlinu in nikjer drugje. Očividno je stvar bolj političnega prestiža kakor pa pravno utemeljena zadeva.
V	petek, 14. februarja se je mudil v Zahodnem Berlinu predsednik britanske vlade Harold Wil-son. Seveda so bili Berlinčani njegove navzočnosti veseli, zlasti ker je znova potrdil stališče njegove vlade, da je treba z vsemi sredstvi jamčiti varnost, svobodo in blagostanje Berlina. Wilson je istočasno označil »zid sramote« za najbolj učinkovit izraz popolnega neuspeha tistega sistema ki ga je zamislil in zgradil.
McCarthyjeva zvezda ugaša
Senator Eugene McCarthy je bil v letu 1968 ena vodilnih osebnosti v ameriškem javnem življenju. On je bil prvi, ki je v demokratskih vrstah sprožil kritiko Johnsonovega vodenja vojne v Vietnamu ter začel zagovarjati potrebo ameriškega umika iz Južnovzhodne Azije. Pri tem je našel veliko oporo v študentovskih vrstah, ki so v njem videli iskrenega pobornika za mir in borca za uveljavljenje naprednih idej v ameriški družbi.
Ko se je McCarthy lani spomladi odločil, da se bo potegoval za imenovanje predsedniškega kandidata v demokratski stranki, ga je mladina v njegovi nameri navdušeno podprla in ga spremljala na demokratsko konvencijo v Chicago, kjer pa je prodrl Johnsonov kandidat Hubert Humphrey. Ta neuspeli McCarthyju ni prav nič škodil; nasprotno: njegov mit naprednega politika je s tem še bolj porasel.
Potem pa je prišla invazija Ceškoslova-
Sv. oče obsoja razdiralne novosti
Papež Pavel VI. je sprejel v ponedeljek, 17. t. m. postne pridigarje, ki bodo nastopili po raznih cerkvah rimskega mesta. Poleg smernic za njihov apostolat je povedal tudi nekaj misli, ki se tičejo vseh duhovnikov katoliške Cerkve. Odločno je obsodil neke »dinamične« misli, ki se porajajo v glavah nekaterih zanesenih duhovnikov ter povzročajo nato zmedo med verniki.
Le zakaj — se sprašuje sv. oče — spreminjati način dušnega pastirstva, ko je pa ta še vedno pristen, veljaven in rodoviten? Le zakaj se izpostavljati dušnopa-stirskim pustolovščinam, katerih uspeh je negotov? Le zakaj si izmišljati vedno nove in svojevrstne oblike apostolata, ki bodo le kratkotrajne? Ne bi bilo bolj modro izpopolniti tradicionalne oblike kakor to uči zadnji koncil in jih prepojiti s pastoralnim realizmom, jim dati novo privlačnost in učinkovitost?
Treba je biti pozoren — je nadaljeval sv. oče — da ne pride do razblinjenja liturgičnih opravil ali do izvotlenja duhovniškega apostolata. So nekateri, ki bi na vsak način radi duhovnika izenačili z drugimi, pa zato želijo, da bi imel duhovnik tudi sveten poklic, bil prisoten na vseh prireditvah, se udeleževal političnega in družbenega življenja ter imel lastno družino, odpovedujoč se na ta način cerkvenemu celibatu. Vse te težnje niso prav nič v skladu z evangeljskim duhorn. Ni mar Kristus sam dejal, da bodo njegovi učenci sicer živeli sredi tega sveta, pa ne bodo od njega?
Končno se je sv. oče spoprijel s frazo, da »je treba spremeniti strukture«. Za
sv. očeta beseda »struktura« v cerkvenem načinu izražanja nima določenega pomena, a se dobro zaveda, da se v njej skriva pri tistih, ki jo uporabljajo, želja po razdiralnih novostih, zlasti pa težnja, da se odpravi iz Cerkve načelo avtoritete in pokorščine.
Kdo se bo udeležil prihodnje škofovske sinode?
škofovske sinode, ki je sklicana za 11. oktober, se bo udeležilo 124 sinodalnih očetov in sicer: 90 predsednikov škofovskih konferenc, 15 predstavnikov vzhodnih Cerkva, 3 predstavniki redovnikov, 15 kardinalov, ki vodijo kongregacije rimske kurije in glavni tajnik sinode. Kot je znano, bodo na sinodi razpravljali o tesnejšem sodelovanju škofovskih konferenc s sv. očetom in Sv. sedežem ter o sodelovanju med škofovskimi konferencami. Do
1,	februarja so morali sinodalni očetje poslati svoje predloge in pripombe o temi prihodnje sinode.
Nemški katoličani prednjačijo v dobrodelnosti
Nemški katoličani so darovali lani 8 milijonov mark za pomoč gobavcem, ki jih je na svetu 10 milijonov. Ta vsota bo služila 183 gobavskim naseljem v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Nemška ustanova za pomoč gobavcem je do sedaj nabrala že 44 milijonov mark ali 7 milijard lir. V zadnjih desetih letih so nemški katoličani darovali za potrebne v svetu 77 milijard lir. Veliko tega denarja je šlo v Južno Ameriko.
ške. Mladi rod jo je enodušno obsodil in je isto pričakoval tudi od McCarthyja. Tu pa je vzniknilo prvo razočaranje: Mc-Carthy je izjavil, da sovjetskemu vpadu ni dajati posebne pozornosti, ker to ne spreminja političnega razmerja velesil na svetu.
Drugič je McCarthy razočaral svoje pristaše, ko je nedavno v ameriškem senatu raje glasoval za senatorja Longa kot pa za Edvarda Kennedyja, ki sta se borila za mesto podpredsednika senatorske skupine demokratov. Senator Long je namreč odločen zagovornik ameriške navzočnosti v Vietnamu in neprijazno razpoložen do črnskega življa v državi, kar vse je v opreki s stališči, ki jih je zagovarjal Mc-Carthy, ko je vodil svojo kampanjo za predsedniško imenovanje.
Pravijo tudi, da ni bil McCarthy lojalen do Kennedyjeve družine, zlasti do pokojnega Roberta Kennedyja. Ta je bil mnenja, naj McCarthy kot Johnsonov protikandidat najprej v državi New Hampshire na primarnih volitvah potipa javno mnenje, kaj misli o Johnsonu. Ce bi uspel, bi po dogovoru nato začel z akcijo Robert Kennedy. McCarthy je s Kennedyjevim denarjem in pomočjo Kennedyjevega možganskega trusta res uspel, a ko je videl, da stvar pričenja teči, ni hotel nič vsč slišati o kakem umiku v korist Roberta. Tako sedaj razumemo, zakaj se je Robert Kennedy tako pozno vrgel v borbo za predsedniško nominacijo. Namesto da bi McCarthy Roberta podprl kot nosilca istih idej in enakih pogledov, je pa vztrajal na svoji akciji in povzročil razkol v demokratskih liberalnih vrstah.
Končno je McCarthy razočaral vso ameriško javnost še v enem oziru. Ko je vodil svojo kampanjo, ga je zvesto spremljala na zborovanjih neka mlada študentka. Zaradi nje je on, do sedaj praktičen katoličan, zgubil glavo in se pripravlja, da se loči od svoje zakonite žene.
Vsa ta dejstva vodijo do zaključka, da McCarthy le ni tak idealist, kot si ga je mladina predstavljala. Danes je marsikdo že vesel, da McCarthy ni uspel; imeti oportunista na čelu države bi bilo lahko usodno za narod, ki ima vodilno vlogo v svetu. Tako pa McCarthy spet odhaja v pozabo, znova pa vzhaja zvezda tretjega Kennedyja: 36-letnega Edvarda.
iskali so oalri
Predstavniki dunajske ustanove »Pro Oriente« za izboljšanje medsebojnih odno-šajev med katoličani in pravoslovnimi so bili v Jugoslaviji, kjer so obiskali srbskega patriarha Germana. Med temi predstavniki je bil tudi dunajski podžupan dr. Drimme!.
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Imenovanje trga v Podgori MMOVrStllO iMeil llllSlDŽit
po Lojzetu Bratužu
Lojze Bratuž, ni umrl zaman. Trg pred cerkvijo v Podgori pri Gorici, ki od zadnje nedelje nosi njegovo ime, je znamenje novih časov. Slovenska manjšina v Italiji diha prosto in njeni predstavniki nadaljujejo delo, ki ga je nasilna smrt prekinila narodnemu mučeniku Lojzetu Bratužu.
Mrko je bilo nedeljsko dopoldne 16. februarja, ko so se začele zbirati skupine Slovencev iz Podgore, goriškega mesta in podeželja, s Tržaškega in z onstran meje, da prisostvujejo velikemu dogodku: nova Italija daje priznanje našemu mučeniku na istem prostoru, kjer ga je fašistična Italija ugrabila družini, našemu ljudstvu, naši zemlji in pahnila v počasno, a neizprosno smrt. Prijazni trg pred cerkvijo se je napolnil z našimi ljudmi. Če je bilo nebo turobno, pa je bila v srcih neka vedrost; vsi smo čutili, da se popravlja vsaj na skromen način krivica, zadana pred 32 leti vsem goriškim Slovencem, zlasti pa Bratuževi družini. Tam na robu stopnic, ki vodijo v cerkev, so stali v dostojanstveni drži Žena pokojnega, hčerka in sin, pa sestra pokojnikove žene. Slutili smo, kaj doživljajo, in naša srca so bila Z njimi.
Pred samo prireditvijo je bila v župni cerkvi sv. maša za pokoj duše Lojzeta Bratuža. Opravil jo je škofijski kancler msgr. Rudi Klinec, na koru pa so sv. daritev spremljali združeni moški in mešani zbori.
Vsa svečanost se je pričela s pesmijo, ki je bila Lojzetu Bratužu tako draga iti so mu jo pevci malo dni pred smrtjo pod oknom bolniške sobe zapeli v slovo. »Monotono pojo mi kraguljčki«, pesem, ki jo je Štefan Tonkli, sedaj dušni pastir v Mavhinjah spesnil, Lojze Bratuž pa priredil, je mehko zadonela po trgu. Moški zbor iz Podgore, sestavljen v glavnem iz pevcev še iz časov, ko je Bratuž vodil podgorski cerkveni zbor, je pod vodstvom Mirka Špacapana položil vanjo vso doži-vetost ubranih glasov.
MISLI GOVORNIKOV
Nato je prvi spregovoril dr. Karel Brešan, ki je napovedoval in povezoval tudi sledeče točke sporeda. Omenil je nedavne besede papeža Pavla VI., izrečene romarjem iz Češkoslovaške, da Slovani s pesmijo molimo in z molitvijo pojemo ter ugotovil, da je bilo v tem tudi življenjsko poslanstvo pokojnega Bratuža. Prav v Podgori je Lojze Bratuž svojim rojakom kot dirigent zelo močnega cerkvenega zbora istočasno držal visoko dve naši svetinji: vero in narodnost. Lepi so bili tisti časi, ko so bili vsi Slovenci med seboj enotni, pa istočasno težki, ker poganski fašizem ni prenesel, da bi bili taki, kot nas je Bog ustvaril. Bili naj bi kristjani, a s tujo in nam vsiljeno govorico. In ker so naši narodni nasprotniki vedeli, da so naša moč cerkveni pevski zbori, ki so edini poleg duhovnikove besede v cerkvi držali pokonci slovensko zavest in plamenico narodnega odpora, so udarili tja, kjer smo bili najbolj občutljivi: odločili so se odstraniti prosvetnega delavca, umetnika, skladatelja, pevovodja izrednih sposobnosti in popolne predanosti slovenski stvari: Lojzeta Bratuža. Uspeli so, a le1 za kratek čas. Lojze Bratuž se je vrnil v Podgoro zmagovit in trg, ki se sedaj po njem imenuje, bo še bodočim rodovom naznanjal njegovo duhovno navzočnost v naši sredi.
Sledil je nastop treh recitatorjev, ki so občuteno brali odlomke iz sonetnega venca »Šopek spominčic na grob«. Sonetni venec je sestavila žena pokojnega mučenika Ljubka Šorli Bratuževa.
Za recitatorji je spregovoril dr. Rudi Klinec. Prisotnim je opisal zgodovino trga, ki bo odslej nosil Bratuževo ime. Se leta 1570 je imela Podgora dve cerkvi drugo ob drugi: sv. Justa in Matere božje. Kasneje so cerkev, Mariji posvečeno, podrli in tako je nastal današnji prostor. Stari Podgorci so veljali za pobožno ljudstvo in si zelo prizadevali, da so prišli do lastne duhovnije. Še leta 1936, kot je poročal 25. decembra tistega leta takratni podgorski župnik Stanko Stanič goriškemu nadškofu Margottiju, je od 1800 vernikov okrog tisoč redno hodilo k dvem svetim mašam oh nedeljah, cerkveni pevski zbor je bil na izredni umetniški višini, obvladal trinajst latinskih maš, štel nad 30 Članov in bil z župnikom zelo povezan. In prav ta zbor je imel veliko zadoščenje, da ga je vodil Lojze Bratuž. Prav njegovo uspešno delo je povzročilo zlobne naklepe zoper njega, ki so v času naše brezpravnosti tudi uspeli. A danes je gotovo eno: Lojze Bratuž že uživa plačilo pri Bogu, nam pa naroča iz nebes: »Ne poveličujte
mojega imena, pač pa mene posnemajte v mojem ravnanju!«
Po govoru dr. Klinca je moški zbor iz Podgore zapel še svojo drugo pesem »Kaj viharjev«, besedo pa je nato povzel občinski svetovalec v Gorici dr. Avgust Sfiligoj. Ozrl se je 40 let nazaj. Za starejše so bile njegove besede obujanje grenkih spominov, za mlajše pa opomin, naj ne zatajijo svojega rodu, za katerega so naši očetje toliko žrtvovali. Po letu 1926, ko se je fašistična diktatura utrdila, je bilo po naših krajih nasilno zatrtih 230 slovenskih udruženj (izobraževalna, pevska, prosvetna društva, gospodarske organizacije), 150 slovenskih učiteljev je bilo premeščenih globoko v Italijo, leta 1930 je goriški prefekt ukinil Slovensko sirotišče, otroke pa so razdelili po italijanskih zavodih, slovenski priimki so bili spremenjeni v italijansko obliko, prepovedana so bila vsa slovanska krstna imena. In sedaj, po štiridesetih letih, kaj se dogaja? V novi, demokratični Italiji občinski svet v Gorici skoro soglasno odobri predlog slovenskih svetovalcev, da naj trg pred cerkvijo v Podgori nosi ime po našem narodnem mučeniku Lojzetu Bratužu; in kar je pri tem najbolj pretresljivo: sin tega mučenika je bil eden tistih, ki je ta sklep občinskega odbora s svojim glasom podprl. Kako je do vsega tega prišlo? Dr. Sfiligoj je pri tem povedal misel, ki jo velja zapisati in si jo zapomniti: glavno zaslugo imajo tisti slovenski volivci, ki vedno in redno dajejo glas slovenski listi pri volitvah. S tem so omogočili, da so prišli v občinski svet slovenski zastopniki, ki so predlagali to poimenovanje, na njem vztrajali in ga dosegli. Mi bi pa še dodali: kolika politična in narodna nespamet je, če slovenski človek voli za .neslovensko stranko, pa naj se še tako proglaša za »napredno«. Če bi nas samo ti predstavniki ščitili, bi bili še vedno brez pravic in tudi trg v Podgori bi gotovo še ne nosil Bratuževega imena!
BRATUŽEV LIK
Spet je zaorila pesem. To pot jo je odpel moški zbor »Mirko Filej« pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Tudi pesem »Sonce vstajaš in zahajaš« je bila Bratuževa.
Zadnji govornik je bil dr. Teofil Simčič iz Trsta, stari prijatelj nepozabnega pokojnika. S toplimi besedami je orisat njegovo življenjsko pot, njegov lik in pre-
bi moral biti premeščen v Italijo, ga je nadškof Sedej poklical za profesorja glasbe v malo goriško semenišče in imenoval za nadzornika vseh pevskih zborov v škofiji. Dokler je obstajala Prosvetna zveza, je skrbel tudi za 117 pevskih zborov, ki so bili v zvezo vključeni.
Ponovno in ponovno je moral iti v pripor, na Travniku je bil zahrbtno napaden, kvestura mu je izrekla »opomin«, zaradi katerega so ga lahko vsak trenutek zaprli, saj se ni smel sestajati s »sumljivimi« ljudmi (in te je svojevoljno določila kvestura), ni smel obiskovati javnih lokalov, ob sončnem zahodu je moral biti doma.
In potem je prišla tista nedelja po božiču, 27. decembra 1936. Po drugi maši so ga fašisti z drugimi štirimi pevci prisilili, da je šel z njimi. V temnem prostoru je moral pod grožnjo bodal izpiti kozarec umazane rjave tekočine, ki je bila najbrž strojno olje. Smrt je vstopila v Bratuža, strup je začel razjedati jetra, za Bratuža ni bilo več pomoči. 2. januarja 1937 je šel v bolnišnico, 16. februarja — prav na dan, ko je dobil trg v Podgori po Bratužu ime — pa je izdihnil, ko je že dva dni prej izgubil zavest. V bolniško rjuho zavitega so ga naslednji dan skrivaj zanesli v mrtvašnico na pokopališču. Oblast je prepovedala javen pogreb. Le kakih 50 oseb je moglo 19. februarja 1937 zgodaj zjutraj spremljati mučenika na zadnji poti.
Srh nas je prevzemal, ko smo ob dr. Simčičevih besedah podoživljali to smrt in zrli na močno ženo, ki je vse to prestala in ostala sama z dvema nepreskrbljenima otrokoma. A govornik ni ostal pri smrti. Poudaril je njegovo življenje iz vere, njegovo širino do drugače mislečih in do drugače govorečih. Ljubil je Boga. Njemu v čast je v cerkvah prepeval in orglal, njemu v čast komponiral, njemu v čast se žrtvoval za svoje ljudstvo. Zato je tudi umrl s križem na prsih.
Spet je zadonela pesem »V Gorenjsko oziram se skalnato stran«. Pod vodstvom g. Stanka Jericija so jo odpeli že prej nastopajoči zbori, katerim so se pridružili »Fantje izpod Grmade«, podgorski mešani zbor ter zbor »Lojze Bratuž«. V dušah nam je bilo slovesno in zmagoslavno obenem. čutili smo: Bratuževa smrt ni bila zaman. Umrl je, a njegov narod živi naprej. In bo živel, dokler bo ostal zvest dvema svetinjama, ki sta vodili življenje Lojzeta Bratuža: vera v Boga in ljubezen do slovenske besede.
V	krščanskem domu si moramo prizadevati, da v njem opravljamo tudi »bogoslužje duhovnega bogočastja v božjo slavo in za zveličanje ljudi« (C 34, 2). »Ker hoče veliki in večni Duhovnik Kristus Jezus tudi po neduhovnikih nadaljevati svoje pričevanje in svoje služenje, jih oživlja s svojim Duhom in nenehno nagiblje k vsakršnemu dobremu in popolnemu delu« (C 34, 1). Tudi krščanskim družinam daje tako Kristus delež »svoje duhovniške službe za izvrševanje duhovnega bogočastja«, katerega cilj je »božja slava in zveličanje ljudi«. Zato »vsa njihova dela, molitve in apostolske pobude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Petr 2, 5)« (C 34, 2).
Iz gornjega koncilskega dokumenta vidimo, kako smo vsi člani krščanskega doma, ki smo Kristusu posvečeni in imamo
v	sebi božjega Duha, zares deležni Kristusove duhovniške službe in zato lahko nenehno opravljamo Bogu raznovrstne duhovne daritve. V naših domovih se torej opravlja tudi mnogovrstno daritveno bogoslužje.
NAŠE MOLITVE
Taka daritev so najprej naše molitve, tako skupne kot zasebne. Ali ni morda molitev začela polagoma zapuščati naše domove? Kaj je molitev? Iskanje stika in zveze z najvišjim bitjem, z Bogom. To iskanje mora biti zares naše osebno dejanje, zavestno in premišljeno, ne prazno premikanje ustnic. Za resnično dobro molitev nam je predvsem potrebna prava predstava o Bogu. če hočemo dobro moliti, si moramo najprej predstaviti Boga kot osebo, ki je popolnoma drugačna od oseb okoli nas, vendar je živa oseba, neskončna polnost bitja je v njej, od vekomaj do vekomaj biva in, če bi z besedo hoteli izreči njegovo razmerje do nas ljudi, mu moramo reči samo »Oče naš«. Ob taki predstavi se bomo lahko potopili v molitev.
Posebno krščanska mati ima to veliko nalogo, da skuša Boga približati že majhnemu otroku in ga učiti, ne toliko molitvenih obrazcev, ampak prisrčnega, otroškega pogovarjanja z Bogom. Naj se otrok navadi, da bo čutil bližino dobrega Boga in mu znal tudi s svojimi besedami mnogo povedati. Ne učite otrok samo prosil-nih molitev, sicer bo imel otrok nepopolno predstavo o Bogu.
Otrok pa bo znal samo tedaj prav go-
tresljivo smrt. Bil je najprej učitelj, a ko
tlliltlllllllllillllHIIllIltlllllltllllllllllllllllllllltlllllllllllUIttlltlllllMlIlliilllltlllHIIIItlltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllllllltllillllilllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllltllllMIIIIIIlilllllllllllllll
Misijonar Majcen o razmerah v Vietnamu
Pred skoraj sto leti je francoski zdravnik Jeršin v tedanji francoski koloniji Indo-kina odkril gore, kjer živijo posebne vrste rodovi, prav nič sorodni z Vietnamci. Pripadajo malajski rasi in se delijo na številna plemena, ki vsako govori svoj jezik, vendar so si ti jeziki med seboj zelo podobni ter sličijo laoškemu in kambodžan-skemu. Tu v Vietnamu te rodove označujemo z besedo »gorjanci«.
Francozi so kmalu odkrili, da bi se dalo v tem zmernem podnebju sredi gora in med miroljubnimi gorjanci z lahkoto zgraditi prijetna letoviška naselja. Tako je nastalo veliko mesto Dalat, ki je povezano s Saigonom z železnico in asfaltiranimi cestami. Tudi tu v Tram Hangu, kjer imamo naš salezijanski noviciat in malo semenišče, je bilo svoj čas majhno francosko letovišče. Salezijanci so pred šestnajstimi leti nekaj letoviških hiš kupili in preuredili za svoje namene in to je bil povod, da sem se tudi jaz znašel po umiku iz Sev. Vietnama v teh gorah.
Naj o naših gorjancih povem še tole: če se bo v bodočnosti našel kak dr. Luther King, ki bi te preproste ljudi malo kulturno dvignil, vzbudil v njih zavest skupnosti in jih povezal, utegnemo itneti tukaj čez nekaj desetletij hude rasne boje med Vietnamci in temi prvotnimi prebivalci. Komunisti nimajo kaj prida vpliva nanje, ker so družinsko med seboj silno povezani. Kadar kam gredo, gre vsa družina skupaj.
Tu blizu je plantaža čaja, kamor Viet-kongovci radi prihajajo na obisk. Zadnjič so prisilili dva tovornjaka, napolnjena z rižem, da sta morala zapeljati v gozd. Lepo in vljudno so vozačema dali potrdilo o prejemu riža, da bodo vse pošteno plačali »po osvoboditvi«. Kmalu nato so odpeljali v gozd deset delavcev iz čajne tovarne in stražnika. Mlajše so mobilizirali, tri starejše in stražnika pa poslali nazaj, a so potem stražnika pred njegovim do-
II
Salezijanski misijonar Andrej Majcen s svojimi senieniščniki v Tram Hangu pred hišo, ki je svoj čas Francozom služila za letovišče
mačim pragom ustrelili.
Tam doli v Saigonu je pa res žalostno. Vietnamci in Amerikanci bombardirajo predele mesta, kjer so se ugnezdili komunisti. Ubogi ljudje bežijo in od daleč gledajo rdeče plamene, ki požirajo sad njihovega truda tolikih let. Res je, da njih barake niso veliko vredne, so le za silo zbite hišice, pa ko so ti ubogi ljudje ob nje, so ob vse.
Nedavno sem prejel pismo od mojega nekdanjega gojenca v Saigonu, ki piše, da je zelo nevarno hoditi po mestu, ker rakete padajo na vse strani. »čudno je pa le — tako piše — da ljudje živijo, kot bi vojne sploh ne bilo. Kakor hitro streljanje
nekoliko pojenja, so ulice, gostilne in trgovine zopet polne ljudi.«
Časopisi so te dni pisali, da se je v Sai-gonu lansko leto rodilo štirikrat več otrok, kot pa je ljudi umrlo. Ljudje skušajo pač vsak po svoje izkoristiti vojno, ki prinaša s seboj razne socialne bolezni, kot na primer korupcijo. Časopis, ki sem ga bral, pravi, da je korupcija res žalosten pojav in ga je treba z vsemi silami pobijati, da bi pa zdravilo proti njej, ki ga vsiljujejo komunisti, to bolezen še poslabšalo. »Ti pravijo, da hočejo narod osvoboditi korupcije, pa bi nas radi "osvobodili" svobode, če oni zmagajo, bi morali takoj ustanoviti novo "Osvobodilno fronto”, da bi nas rešila kitajskega komunizma in njegove tiranije. Konec koncev je laže prenašati zlorabo svobode kot pa biti oropan vse svobode in postati suženj.« Tako pra-
vi	ta budistični časopis.
Ubogi Robert Kennedy! Na uho vam povem, da ga tukajšnji katoličani niso nič kaj obrajtali. So še vedno jezni na njegovega pokojnega brata, ki je dal usmrtiti tri brate Diem. Pa tudi njemu zamerijo, ker je hotel vojno za vsako ceno končati in — tako oni mislijo — njih izročiti na milost in nemilost komunistom. Dal Bog, da bi njegova žrtev bila Vietnamu v korist!«	Andrej Majcen, SDB
Želijo si škofov na podlagi ljudskega priporočila
V	nekaterih delavskih župnijah v Madridu so izvedli volitve za kandidate za škofovsko imenovanje. Izbrali so štiri kandidate iz vrst duhovnikov-delavcev: eden je šofer, dva sta rokodelca, četrti pa organizira v delavskih predmestjih gradnjo stanovanj. Izbrane so predložili španski škofovski konferenci s prošnjo, naj pri imenovanju novih škofov sodeluje vse božje ljudstvo, saj gre za njihove bodoče duhovne voditelje.
voriti z Bogom, če bo videl in slutil, kako prisrčno in zaupno znajo govoriti z njim njegovi starši. Sodobni apostol pater Du-val pravi: »Ko sem gledal zvečer svojega močnega in junaškega očeta, kako je ves majhen klečal pri naši skupni večerni molitvi, ves potopljen v Boga z občutkom popolne odvisnosti od njega, sem zaslutil veličino Boga. Kako velik mora biti Bog, pred katerim je moj močni oče tako majhen!«
Prizadevajte si, da bo po naših domovih ostalo vsaj nekaj skupne družinske molitve, ki pa naj ne bo mehanično ponavljanje molitvenih obrazcev, ampak resnično srečanje z Bogom. »Če bodo starši dajali dober zgled in sami gojili družinsko molitev, potem bodo otroci in tudi vsi, ki žive v krogu družine, laže našli pot do prave človečnosti, do svojega zveličanja in do resnične svetosti« (C 38, 3).
NAŠA DELA
Naše duhovne daritve so tudi vsa naša dela, celo naš počitek, duševni in telesni. Kako lahko obogatimo svoj delavnik, ki ima včasih toliko ur! Če je v naših dušah posvečujoča milost in Imamo dober namen, potem se zares vsa naša dela spreminjajo v daritev »Bogu v prijeten vonj«. To je naša nepretrgana služba Bogu, naš stalni prispevek k božji slavi in posvečenju sveta. Pomislimo na to pogosto tudi čez dan, posebno takrat, ko nam morda že vse preseda zaradi prevelikih naporov in utrujenosti. Kako dolg je daritveni urnik naših skrbnih očetov in mater. Njihov zakon, če je po besedah sv. Pavla »častit v vsem« (Hebr 13, 4), vse njihovo prizadevanje za telesno in duhovno dobroto otrok, je neprestana daritev. Naj starši tako nikdar ne pozabijo, kako lahko s slehernim svojim dejanjem zares posvečujejo svojo družino.
Pa tudi otroci naj bi posvečevali svoje starše. Koncilski dokument o Cerkvi lepo pravi o tem: »Kot živi udje družine tudi otroci na svoj način prispevajo k posvetitvi staršev. S hvaležnostjo, z otroškim spoštovanjem in zaupnostjo bodo popla-čevali to, kar so jim starši dobrega storili, in jih bodo, kakor se otrokom spodobi, podprli v stiskah in starostni osamelosti« (CS 48, 4). Zato radi navajajmo otroke, da bodo prinašali Bogu prijetne žrtve s tem, da bodo po zgledu mladega Jezusa radi ubogali starše in vestno o-pravljali svoje vsakodnevno delo in učenje. Z mladega je treba otroke naučiti na odpovedi in žrtve in jim dopovedovati, da življenje ni praznik, ampak neprestan delavnik, marsičemu se je treba odpovedati in marsikatero neprijetno dolžnost izpolniti. Koncil posebej priporoča otrokom skrb za osamele starše. Danes bi, žal, mogli tolikokrat reči naši starši po zapuščenih domovih: »Otroke smo si vzredili, ti pa so nas zapustili!«. Zato naj bi se otroci spet zavedeli, da je tudi njihova skrb za osamele starše lahko tista velika duhovna daritev, ki jo vsak dan darujejo Bogu za posvečenje svojih staršev in za svoje lastno posvečenje.
Morda so od vseh duhovnih daritev po naših domovih najbolj plodovite in najbolj Bogu všeč daritve »nadlog življenja, če jih prenašamo potrpežljivo«. Nadloge življenja so križi vseh vrst, vidni in nevidni. Nihče ni brez njih. Dragi naši bolniki in vseh vrst trpini, mi vaši pastirji čutimo z vami in smo prepričani, da ste na daritveni oltar položeni in se vaše trpljenje neprestano spreminja v Bogu prijetno daritev ter lahko predstavlja višek češčenja Boga po človeku in posvečevanja sveta, če ga darujete združeni z Bogom v krščanski potrpežljivosti. Ne pustite, da bi te reke bogastva šle mimo vas neizkoriščene. Božji Trpin naj bo vaša moč v »vseh vaših nadlogah«. Vsi pa, ki imate v hiši bolnika, starčka ali kake druge vrste trpina, vedite, da je to božje obiskanje vaše hiše. V trpečem z ljubeznijo glejte tisto bitje v hiši, ki prinaša največ blagoslova vsej družini.
*	* *
Zamislimo se torej v sedanjem postnem času v luči vere vsak v svoj dom, izprašujmo sl svojo vest in si pred Bogom dajmo odgovor na vprašanje: Ali Je naš dom zares po krščansko oblikovan?
(Iz letošnjega pastirskega pdsma
slovenskih škofov za postni čas 1969).
Cerkev v Nemčiji pripravlja svoj koncil
V	nemških cerkvenih krogih se mnogo govori o potrebi koncila, ki naj bi obravnaval probleme nemške Cerkve kot je bil to nedavno primer na Nizozemskem. V Bonnu so sestavili komisijo, ka naj bi preučila, ali je tak koncil umesten ali ne.
Nekaj o naši politiki Pred zaprtimi vrati K<,,0n1na.i"pi1l0'i
_________£_________________L___________________________________________________    na	srednjih	šolah
I	4	4^111 f
»Rižarna« v Trstu po požaru leta 1967
V	tej številki objavljamo več člankov, ki se tičejo naše politike in pojavov v njej v zadnjih časih. Objavljamo jih kot kronisti, da ljudstvo zve, kaj in kako mislijo in sodijo različni ljudje, ker smo bili in smo posebno v politiki za dialog, to je za izmenjavo misli, idej, pogledov. Saj če so kje različni cilji, različne poti do cilja, so to v politiki. Potrebno je le, da človek premisli in presodi, kateri cilji so boljši in katera pot bolj gotovo pripelje do cilja.
To nam nudi priložnost, da pokažemo na neke hibe v našem političnem življenju, ki jih že dolgo opažamo. Prva taka hiba je pomanjkanje dialoga med našimi politiki.
POMANJKANJE POLITIČNEGA DIALOGA
Najbolj naravno je, da se v tako praktični vedi, kot je politika, pojavljajo različna mnenja. To je vedno bilo, je in bo ostalo. Posebno v demokratičnem sistemu, kot je uveljavljen v Italiji, to ni samo naravno, temveč je nujno. Raznolikost političnih idej, mnenj in zato političnih strank in tokov v njih je bistveno za italijansko demokracijo. To opažamo pri vseh italijanskih strankah, celo pri komunistični partiji, ki je bila do sedaj najbolj monolitna v vsem, tudi v političnih ciljih in idejah. Nič čudnega zato, če Slovenci v tem ne delamo izjeme. Vendar je pri nas opaziti eno veliko hibo in sicer to, da ne znamo biti demokratično strpni in začeti med seboj političnega dialoga za okroglo mizo ali na kakem kongresu ali vsaj na prijateljskem sestanku. To, kar bi se moralo obravnavati najprej po moško pri mizi, se obravnava zgolj po časopisih in na žalost tudi pred sodišči; včasih tudi z anonimnimi pismi, kot slišimo.
Vsi taki pojavi v našem političnem življenju so nezdravi in po našem mnenju pričajo o demokratični nezrelosti naših političnih ljudi.
Iskali smo vzrok takemu stanju. Zdi se nam, da je vzrok predvsem v tem, da nimamo prave politične organizacije. Vsa naša demokratična politika se vrši le ob ozkih omizjih enakomislečih, ni pa kake širše politične organizacije in odprte politične razprave. Ali smo imeli že kak odprt in javen politični sestanek, kongres kake stranke slično kot jih imajo italijanske stranke? Človek dobi vtis, da je vse zakonspirirano, tajno. Podoba je, da se naša demokratična politika vrši na bolj ali manj tajnih sestankih. O politiki se začne javno razpravljati samo pred volitvami. Zato menimo:
1.	Politik mora biti strpen, pripravljen kot boksar na ringu dati udarce, a jih tudi sprejeti, brez osebne užaljenosti, v mejah odkritega razgovora in izmenjave misli.
Ko uspe narodu ustanoviti in voditi najvišje kulturne ustanove kot so vseučilišče ali akademija znanosti in umetnosti, dozori. Tedaj se pridruži drugim narodom, čeprav so le-ti po številu večji, a morda notra\ije manj močni. Narod, ki mu manjka v boju za »življenjski obstanek« zunanje sile, jo more nadomestiti z notranjo, duhovno močjo. Roditi mora zadostno število sposobnih inteligentov, da u-stvarjajo v znanosti in umetnosti, potem pa to tudi posredujejo svetu in lastnemu narodu iz svojih zmožnosti.
Zgodovina priča, da je slovenski narod po svojem samostojnem življenju mlad, a v kulturi je tako močan, da se mu ni treba sramovati nikogar in nikjer.
K zrelosti vsakega naroda more in mora doprinesti tudi Cerkev, ki ima sicer nadnaravni cilj, a posreduje z verskimi tudi kulturne vrednote človeškemu rodu. Zato so ji potrebni izobraženi duhovniki in laiki.
Nepristranski zgodovinar bo za Slovence mirno lahko potrdil, koliko so Cerkev in duhovniki doprinesli. Zelo velik je njih delež tudi na gospodarskem in družbenem polju. Videli so celega človeka, dušo in telo ter mu pomagali k popolnemu razvoju. Cilj pa je bil vedno nadnaraven.
Tako pomaga Cerkev reševati narodu njegove probleme. Oznanja mu naravne resnice o osebi in družbi, govori mu o naravnem moralnem pravu, govori pa tudi o nadnaravnem poklicu in dostojanstvu človeškega rodu. Posreduje mu milost, da more izpolnjevati naravno postavo. Po no tranjem presnavljanju pomaga graditi temelje svetne družbe.
Zato je razumljiv poziv, da bi tudi slovenska Cerkev zgradila zavod, kjer bi se
2. Naša politika mora biti javna, odprta, dostopna tudi širšim krogom somišljenikov.
3. Politično delo bi moralo biti bolj organizirano. Vanje je treba v večji meri vključiti tudi mladino.
4. V političnih vodstvih bi morali tudi pri nas vpeljati rotacijo ali izmenjavo. Ali je res nujno, da mora biti gospod N. N. svetovalec celo življenje, četudi je morda mlad? Kako naj si ustvarimo ekipo politično razgledanih ljudi, če so pri politiki zainteresirani vedno isti maloštevilni ljudje?
POMANJKANJE POLITIČNE DIALEKTIKE
Druga hiba v našem političnem življenju je pomanjkanje smisla za notranjo dialektiko v političnih grupacijah, to je pomanjkanje čuta za politično igro večine in manjšine. Od Bleiiveisovih časov sem se je nekako uveljavila praksa, da morajo v stranki vsi enako misliti in sicer tako kot misli njen trenutni predsednik ali voditelj. Ce kdo drugače misli, je že odpadnik za večino. Ce ga ta ne odžaga, se odstrani sam, ker se čuti osebno užaljenega, ker niso sprejeli njegovega mnenja. Tedaj se umakne in ustanovi svojo stranko ali vsaj politično skupino. Naša slovenska politika se tako izživlja v večnem »firerstvu« in v večnih razcepih. Godi se nam tako kakor lepim kmečkim posestvom: delijo jih toliko časa, da se vse razmrvi in nekdaj lepo posestvo nič več ne pomeni.
Velike in stare demokracije npr. v Angliji in ZDA nam pričajo, da morejo biti med večino in manjšino velike razlike v pogledih, a vendarle v stranki ne gredo narazen. Manjšina pač ve, da bo jutri ona vodila, če se bodo izkazale ideje večine za napačne in zgrešene, njene pa za prave.
ZAKLJUČEK
To je nekaj misli o naši politiki, ki smo jih zapisali, da bi po svoje pripomogli k izboljšanju položaja v naši zamejski politiki. Naj iz tega nihče ne sklepa, da je »Katoliški glas« postal politično glasilo, kot še vedno ta ali oni zlonamerno zapiše ali izjavi. Prav tako ni prav, da politične članke, ki izhajajo v našem listu, ima kdo za politično mnenje »Katoliškega glasa«. Taki članki, naj so podpisani ali ne, izražajo mnenje avtorjev in sotrudnikov ne pa »Katoliškega glasa«, ki ima le eno politiko: pomagati slovenskim ljudem, da bi tudi v politiki bili prav obveščeni in poučeni in da bi se znali tudi v politiki ravnati po svojem krščanskem svetovnem naziranju v blagor slovenske skupnosti.
duhovniki usposobili za znanstveno delo. Skrbeti mora za zadostno izobrazbo svojih duhovnikov. In kje to lažje doseže kot na papeških univerzah v družbi z drugimi narodi? Zato potrebuje prostor, kjer bi se mogli v miru posvetiti študiju: zavod, ki spada med kulturne ustanove.
Čeprav se svet počasi zliva v enoto, bo vsak narod vedno ohranil svoje osobito-sti, ki jih potem posreduje drugim narodom. Zato je potreben stik z drugimi. V Rim prihajajo ljudje iz vsega sveta, da se srečujejo pri skupnem delu v znanosti in umetnosti. Na vsaki rimski univerzi lahko naletite zastopnike vseh narodov. Tako je dana možnost, da si drug drugemu pomagajo k razgledanosti v svetu ter se naučijo medsebojnega spoštovanja in tudi ljubezni.
4
Tudi Slovenci imamo svoje posebnosti, ki nam jih je Bog dal ter jih moramo ohraniti. Zato pa je prav potreben miren prostor tudi onim, ki bodo kmalu prevzeli duhovno skrb za nas. Letos še posebej čutimo neprijetnosti, ko je 15 študentov »Slovenskega zavoda« v treh različnih zavodih, da se le redko vsi snidejo.
Ker se bo število slovenskih slušateljev na papeških univerzah množilo vedno bolj, bomo tudi vedno bolj čutili potrebo, da se zgradi zanje poseben zavod, ki bo pa tudi dostojno predstavljal slovensko Cerkev v svetu. »Slovenik« moramo pozdraviti ne samo kot zavod, ki bo nudil slovenskim študentom na papeških univerzah zatočišče, ampak tudi kot slovensko kulturno ustanovo.
MSGR. IGNACIJ KUNSTELJ, vrhovni dušni pastir slovenskih izseljencev
S pokopališča se je vedno krasno videlo v tisto smer. Ko sem stregel pri pogrebih, mi je pogled ubežal v dolino, kjer je — skoraj na samem — stala mogočna stavba, zgrajena iz rdečih opek. Moja misel je šla dalje, in ugibal sem, kaj je za tistimi zidovi, kaj je v visokem stolpu »Rižarne«.
Pred kratkim, ko se je zopet govorilo o Rižarni, sem stopil k sosedu in začela sva pogovor:
Kaj ste vedeli o Rižarni med vojno?
Gotovega nismo vedeli ničesar, edino to smo videli, da so notri člani SS-oddelkov. Govorilo se je, da je v Rižarni magazin zaplenjenih reči. Nekateri so trdili, da zbirajo tukaj Jude in druge ujetnike, da jih pošiljajo v Nemčijo. Kmetje, ki so imeli hiše najbliže Rižarni, so šepetali, da slišijo ponoči strele, čeprav so Nemci večkrat ponoči navijali zvočnike.
Kdaj ste pravzaprav zvedeli, kaj se dogaja v Rižarni?
Leta 1945, ko so Nemoi zbežali, smo šli gledat, kaj je notri. V ogromnih prostorih, ki so odlično služili Nemcem kot skladišča, je bilo polno cunj, oblek, šivalnih strojev in druge šare. Nekatera vrata so bila še zapahnjena. Ko smo stopili na drugo dvorišče, smo obstali pred kupom razvalin. Pozneje smo zvedeli, da je stal tu dimnik in peči, kjer so Nemci upepelje-vali jetnike. Preden so zbežali, so ta prostor minirali. Na levi, prav nasproti krematorija, so stale v pritličju ječe. Ko sem stopil notri, sem se moral nasloniti na zid, da so se mi oči privadile na poltemo. Z očmi sem premeril prostor: kakšnih 20 korakov dolg in deset širok. Naslonjena na zid je bila v sobi še ena podolgovata betonska zgradba, dolga in nizka. Tedaj sem opazil tudi vrsto vrat. Nekdo je začel odpirati vrata ena za drugimi. Iz nizkih lukenj — ujetniki so jim pravili bunkerji — kjer se človek ni mogel vzravnati, je udarjal neznosen smrad, toda mi se nismo več menili za to. Prerivali smo se in v temi skušali razbrati napise na ozkih pogradih, ki so bili v bunkerjih, na vratih in na zidu. Nekdo se je opotekel v sobo z raztrgano obleko, ki jo je bil našel v magazinu in glasno ihtel. Mnogi smo razumeli... Po stenah v bunkerjih so bili madeži strjene krvi. Nekateri so pustili napisana svoja imena.
Sele takrat ste torej zvedeli, kaj se je dogajalo v Rižarni. Kako je mogoče, da niste prej ničesar opazili?
Vedeli smo o Koroneju, o hiši v ulici Ghega. Nismo pa si mogli misliti, da je prav pod našo vasjo največje morišče. Kdo se je v vojnem času čudil, če je slišal strele, krike, zavijanje psov? Ko sem ponoči bežal v zaklonišče pod pokopališčem, sem tudi sam čutil tisti čudni smrad. Marsikdo je opazil rumenkast dim, ki je visel nad Rižarno. Toda tudi ko bi nam kdo rekel, da v Rižarni žgejo ljudi, bi mu ne verjeli. In vendar je bilo prav tako. Po preiskavi kriminalne policije so odkrili, da sta vsak dan dva SS-ovca pripeljala na pomol več vreč in jih vsula v morje.
V	vrečah je bil človeški pepel in nezgo-rele kosti. Vse od 11. junija 1944 je krematorij deloval s preračunano brezhibnostjo: tudi do osemdeset trupel na dan. Vsega skupaj okoli dva tisoč žrtev.
Po vojni so nekaj časa imeli v Rižarni svojo vojašnico Novozelandci. Toda kmalu so se njena vrata na stežaj odprla in sprejela nešteto beguncev iz Jugoslavije in vzhodnih držav. Ko je dotok beguncev upadel in so postavili nova begunska zbirališča, so Rižarno zopet zaprli. Okoli nje je zraslo nekaj manjših industrijskih obratov. Nekateri so si v bližini postavili hiše.
Te dni sem bil tudi jaz v Rižarni. Okna so razbita in vrata loputajo ob vsaki sapici, ki se podi po zavitih hodnikih. Na kraju, kjer je stal krematorij, so postavili križ. Ječe so trdno zapahnjene.
Ko se vračam domov, se oziram na stavbo in zdi se mi večja, zopet sem otrok pred odprtim grobom in upiram svojo misel v rdeče opeke, v razbita okna, v zapahnjena vrata.
Končno je prispela tudi v Gorico knjiga, ki nosi pomemben naslov »Srce v sredini« in nam govori o življenju, delu in osebnosti dr. Janeza Evangelista Kreka. Bogastvo 450 strani vsebujočega dela nam nakazuje njegova vsebina. Trije so veliki oporni stebri, na katerih gradi avtor dr. Vinko Brumen, slovenski izseljenec v Argentini, svojo knjigo: Življenjska pot — Opravljanje poslanstva — Človeški lik.
V	zaglavju »Življenjska pot« najdemo poglavja: 1. Rojstvo in rod; 2. Šolanje; 3. Pri javnem delu.
Naslednje zaglavje »Opravljanje poslanstva« je najbolj obširno. V osmih poglavjih je govora o: 1. Poslanstvo; 2. Socialni delavec; 3. Zadružnik; 4. Politik; 5. Ljudski vzgojitelj; 6. Pisatelj; 7. Duhovnik; 8. Krek in »prosti čas«.
Tretje in zadnje zaglavje ima pet poglavij: 1. Krekova osebnost; 2. Krekov naravni značaj; 3. Krekova naravna osebnost; 4. Skrivnost Krekovih uspehov; 5. Krekov odhod.
Dr. Brumen je dal svojemu spisu naslov »Srce v sredini«. Beseda je iz Zupančiča in posrečeno označuje tisto, kar je hotel v delu pokazati, namreč Krekovo mesto v tedanji naši skupnosti. Brumnova knjiga se je spočela v neslovenskem svetu. Ta danost ji je vtisnila poseben pečat. Brez posebnih in premnogih virov je z izredno ljubeznijo klesal in oblikoval s pisano besedo lik najboljšega človeka in največjega Slovenca. V velikem svetu je slovenskemu ustvarjalcu zorni kot drug, razsežnost drugačna, ustvarjalni lok svojstven: zajetnejši je in bolj napet v vesoljsko vzpetost.
Kako vse drugačen je Brumnov življenjepis od običajnih, ki smo jih vajeni: tistih šolskih, dostikrat tako nemogočih:
V	preteklem tednu je rimska vlada poleg zakona o pokojninah izdelala še en važen zakon, in sicer reformo izpitov na srednjih šolah. Glavne spremembe, ki bodo po vsej verjetnosti stopile v veljavo že z letošnjim šolskim letom, so:
1. Odpravijo se izpiti na prehodu Iz 5. gimnazije v 1. licej. Za prestop v 1. licej bo dovolj običajno šolsko spričevalo ob koncu šolskega leta.
2. Odpravijo se jesenski izpiti za vse mature, tako za malo maturo ob koncu 3. gimnazije, kot za vse velike mature. Izpiti za mature bodo torej samo v poletnem roku.
3. Velika matura ob koncu liceja, učiteljišča in vseh ostalih višjih srednjih šol se olajša tako, da bo pismena naloga samo iz dveh predmetov in sicer Iz italijanščine in še iz enega drugega predmeta, ki ga do 15. aprila vsako leto določi ministrstvo. Na klasičnih gimnazijah bodo odslej prevodi samo iz latinščine oziroma iz grščine in ne več iz italijanščine (slovenščine) v latinščino.
4. Ustno izpraševanje se omeji na štiri glavne tvarine in ne več na vse kot doslej. Predmet ustnega izpraševanja bosta obe tvarini pismene naloge in še dve drugi: eno bo izbral kandidat in eno izpraše-valna komisija izmed štirih, ki jih določi ministrstvo do 15. aprila.
5. Za tiste tvarine, ki ne bodo predmet izpraševanja pri maturi, ostane red, ki ga določi profesorska konferenca ob koncu šolskega leta.
Armada redovnic po italijanskih bolnišnicah
Po italijanskih državnih in privatnih bolnišnicah je zaposlenih 12.000 redovnic, ki imajo potrebno poklicno usposobljenost. Navadno imajo v bolnišnicah odgovorna mesta, da skrbijo za posamezne oddelke ali da pomagajo pri operacijah.
narodil se je... potem ko je... zato pa je... umrl je... in do solzave dolgočasnosti naprej! Brumen se loti življenjepisa čisto drugače: njemu gre za globinsko razmišljanje o Krekovi osebnosti, za njegovo rodovitno pristnost v določenem razvojnem obdobju naše slovenske narodne in človečanske stvarnosti. Datumi in dogodki so samo postavke, ki prožijo in odpirajo razgled v širino in veličino edinstvene osebnosti v slovenski zgodovini, glasnika zavestne zgodovinske odgovornosti in poslanstva v zboru srednjeevropskih narodov, slovenskega Mojzesa ob rojstvu in rasti evropske ter slovenske krščanske demokracije, viidca in preroka, ki je za več kot pol stoletja prehitel svoj čas in govoril, mislil in delal, kot da živi v dneh
2.	vatikanskega cerkvenega zbora...
Brumen postavlja Kreka pod drobnogled našega časa: vse zre na njem — kreposti in napake, pogreške in plemenita dejanja, uspehe in neuspehe. Vživlja se vanj, skuša misliti z njim, govoriti z njim. Pa se spet vrže med poslušalce in gledalce v areni Krekovega življenja: pozorno opazuje, prisluškuje, vprašuje Krekove sodobnike, tehta njih mnenja, sodbe, naklonjenost in zavračanje. Brumen ve, da je bil Krek genij; geniji pa so meteorji, ki prelete svoj vek...
Srce v sredini! To je Brumnovo delo o Kreku: ne bronast lik, mrzel, nezgovo-ren, trd, zamolkel sredi trga, za katerega se nihče več ne zmeni, čeprav vsi hodijo mimo. Krekov lik je sredi med nami, je še vedno živ, je last našega pokoncilskega časa.
»Duhovni velikani — je zapisal Brumen — ostanejo vedno živi, ne le v deilih, marveč zlasti v svojem duhu, v svojih idejah, v svojem vzgledu. Nam vsem, onim doma kot tem v zamejstvu in zdomstvu, ostane Krek vzgled in prototip ostrovid-nega in skrajno požrtvovalnega javnega delavca, ki nikoli ni mislil nase, temveč vselej le na stvar, kateri je služil, in ki je znal vedno spoštovati človeka, tudi drugače mislečega, in z njim govoriti.«
To izredno delo, ki prihaja med nas prav v času, ko se spominjamo pomembnih dogodkov pred 50 leti, je izšlo v 1200 i/.vodih pri slovenski knjižni založbi »Baraga« v Buenos Airesu. Prav zaradi relativno majhne naklade interesentom svetujemo, naj ne odlašajo z nakupom knjige. Na razpolago je v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici ter na upravi našega lista. Cena broširanemu izvodu 2500 lir, vezanemu 3000 lir, po pošti 300 lir več.
-Jk
Dvorišče v »Rižarni«, kjer je stal krematorij
MIKLAVŽ BOŽIC
Slovenik-kulturna ustanova
B. R.
SRCE V SREDINI
NAŠA POT Čudne razmere v srbski skupnosti v Trstu
O politični problematiki, ki danes tare slovensko demokratično mnenje v Italiji, smo prejeli tudi naslednji članek, ki ga v celoti objavljamo v želji, da pomagamo k političnemu dialogu. (Ured.)
Navadno se ob vstopu v novo leto ustavljamo ob bežnem pregledu in presoji doseženih uspehov preteklega leta in ob vrednotenju vsega javnega udejstvovanja nasploh. To velja še posebej za delo na političnem področju, ki je v slovenskem manjšinskem okviru pač postavljeno na prvo mesto že iz narodnoobrambnih zahtev in gre zato mimo partikularistionih interesov strank in prevelikega poudarjanja ideologij. Vseeno pa si moramo biti na jasnem v temeljnih načelih naše politike, in to zlasti tedaj, ko si ustvarjamo potrebne načrte za delo, ki nas čaka.
Ko se dotikamo narodnih problemov naše manjšine, imamo v mislih vse področje slovenske manjšine v Italiji, od Trsta in Gorice do Beneške Slovenije, le da se moramo zaenkrat ustaviti individualno ob posameznih problemih, ki tarejo eno ali drugo področje. Pri vsem tem pa imamo vedno v tem obsegu tudi nek skupni imenovalec, ki druži vse slovenske politične sile, posameznike ali organizacije, ki se še vedno navdihujejo ob osnovnih tradicionalnih zgodovinskih vrednotah slovenskega naroda: svoboda, demokracija, krščanstvo. Mislim, da se tudi po dvajsetih letih prvega osnovanja samostojnih slovenskih političnih organizacij na Primorskem po vojni lahko danes naše krovne predstavniške sile še vedno oplajajo ob teh pristnih sokovih.
OSNOVNI IDEALI, KI NAS VODIJO
Zato moramo najprej poudariti temeljno zvestobo vsem onim idealom, ki so več kot tisočletje bistvena last celotnega slovenskega naroda. Pri tem imamo v narodnostnem oziru pred očmi borbo za dosledno in popolno pridobitev pravic, ki jih določajo že naravni zakoni sami, poleg tega pa točno nakazuje republiška ustava: enakopravnost slovenskega jezika v javnih odnosih, primerna udeležba slovenskega elementa v javnih uradih, ureditev važnih problemov na področju šolstva itd. Mimo teh in podobnih zahtev ne moremo in se bomo za njih uresničitev vztrajno borili.
V	narodnopolitičnem udejstvovanju pa ne bomo niti izdali idejnih postavk krščanstva in demokracije, ki so še vedno sestavni del programov naših političnih organizacij. Res, da lahko govorimo sedaj o nekih novih obzorjih, ki so jih porodile razne spremembe v svetovnem položaju. Seveda se moramo pri tem zavedati, da imamo lahko opraviti včasih bolj s taktiko kot pa z realno preusmeritvijo v raznih ideoloških tokovih, zlasti v marksizmu. Kot Slovenci v zamejstvu zato pač najbolj občutimo to realnost prav v odnosih z matično domovino, ki ohranja svojo režimsko usmerjenost v bistvu nespremenjeno.
STIKI S SEDANJO SLOVENIJO
Vsa povojna leta so slovensko politično življenje na Goriškem in Tržaškem karak-terizirali jasni pogledi na vlogo zamejstva tako v razmerju do večinskega naroda kakor do matične države same. Jasno je, da je že sama komunistična totalitarna ureditev v matični domovini v bistvu onemogočala vsak stik z uradno oblastjo v Sloveniji. Razvoj sam je sicer pripomogel do odjuge na kulturnem področju, ko so se začele izmenjave med osrednjo Slovenijo in zamejstvom tudi na terenu s krščanskim svetovnim nazorom. Ta proces se še dandanes z uspehom nadaljuje. Pri tem pa mi nimamo ničesar izgubiti, saj lahko samo spoznamo, kako nas na kulturnem področju marsikdaj vežejo isti ideali s tokovi v Sloveniji, ki so v bistvu daleč od uradnega marksizma, ki pomeni v največ primerih le neko nujno formalno etiketo.
NASI POMISLEKI
Težave pa nastanejo takrat, ko se navezujejo stiki z uradno režimsko oblastjo. Res je, da se danes zlasti v republiki Sloveniji kažejo neki novi znaki narodnega prebujenja, morda tudi kot vedno večji odpor beograjskemu centralizmu. Vladajoči krogi pa so še vedno kljub temu zasidrani v strogem marksizmu, ki jim je osnovno vodilo v vsaki politični akciji. Zato je treba v odnosih velike opreznosti in previdnosti, tudi — in pri nas še zlasti — ko gre za narodnostna vprašanja in vlogo narodne manjšine. Vemo, da je uradna Jugoslavija danes še vedno nagnjena k vrednotenju svojih manjšin za mejo le, v kolikor so te dejavniki neke utilitari-
stične postavke v procesu zbliževanja med državama (Italijo in Jugoslavija), pri čemer igrajo vodilno vlogo zlasti ekonomski interesi. Zato niti slovenska vlada v Ljubljani sama ne more veliko napraviti — pri najboljši potencialni dobri volji — za rešitev še nerešenih vprašanj slovenske manjšine v Italiji.
Poleg tega vidimo še danes, da se titovski režim poslužuje slovenske manjšine v bistvu samo v lastno korist in zato podpira le levičarski del zlasti na političnem področju, pa tudi kulturnem. Mimo tega ne smemo pozabiti, da uradna Jugoslavija — tako vlada v Beogradu kot ona v Ljubljani — še nista rehabilitirali množičnih žrtev komunistične revolucije, prikazane kot osvobodilne borbe slovenskega naroda. Za to nosi še vso težko moralno odgovornost pred vsem slovenskim ljudstvom. Ko bo to naredila, bo dialog lažji in brez dvoma uspešnejši! Zaradi tega ne morejo še slovenske demokratične politične organizacije, zlasti na Goriškem, ki jih je prav komunistična policija v letih terorja oropala najboljših voditeljev, koristno začeti razgovora v duhu odkrite sprave in pomirjenja. Treba je torej najprej zadostiti pravici, nato se šele usesti kot enakovreden partner za konferenčno mizo in iskati možnosti za medsebojno razumevanje. Nismo proti iskanju kakega dialoga, toda le-ta naj bo osnovan na temelju pravičnosti in morale in v skupnem jeziku zaupanja, ki ga v danih pogojih še ne vidimo na obzorju slovenskega političnega življenja v matični domovini.
A. B.
V	zvezi z vprašanjem, ali je pametno, primerno in koristno, da zastopstva demokratičnih Slovencev v Italiji navezujejo stike z uradno režimsko oblastjo v Sloveniji, smo poleg članka »Naša pot« prejeli še en dopis od somišljenika Slovenskega ljudskega gibanja v Trstu, ki pa gleda na to zadevo precej drugače kot pisec članka »Naša pot«. Pravično se nam zdi, da v službi političnega dialoga objavimo tudi članek »Sopotništvo ali ne«. (Ured.)
So nekateri, ki so se spotaknili in se še spotikujejo nad obiskom zastopstva Slovenske skupnosti pri slovenski vladi v Ljubljani ter zato očitajo tako Slovenski skupnosti kot Slovenskemu ljudskemu gibanju »sopotništvo«. Kaj je vendar bolj naravnega, kot da zastopstvo narodne manjšine stori vse, kar naši narodni skupnosti v Italiji koristi ter med drugim poleg italijanske vlade in javnosti obvešča o naših narodnih potrebah tudi slovensko vlado in slovensko javnost? Nihče se ni nikomur klanjal, ne ena ne druga stran nista zaradi obiska zatajili svojih načel in prepričanja. Obisk našega zastopstva pri slovenski vladi (ne partiji!) je bil pozitiven. Tam zdaj bolj poznajo naš položaj, bolj vedo, kaj je Slovenska skupnost in kakšen je njen program. Slovenska skupnost pa je pripomogla k vlogi mostu, katero igra naša narodna manjšina med Italijo in Jugoslavijo v okviru dobrega sosedstva in mirnega sožitja.
Tudi Slovensko ljudsko gibanje naj se prav nič ne meni za očitke o »sopotni-
Kakor Goriška Mohorjeva družba je tudi njena starejša so sestra v Celovcu poklonila svojim udom za leto 1969 štiri zanimive in branja vredne knjige.
Prva je tradicionalni KOLEDAR. Po svoji zunanjosti, velikosti in opremi zlasti koledarskega dela je ostal zelo podoben koledarjem, ki jih je izdajala zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne Družba sv. Mohorja v Celju. Na splošno bo povprečnemu bralcu gotovo všeč, dasi bi si kritično oko bolj želelo nekega načrta v razporeditvi člankov in sestavkov kot smo tega vajeni pri izdanjih te vrste drugod med nami. Morda bi bilo vse, kar je v zvezi s Koroško, bolj skupaj, enako kar je objavljenega iz življenja v domovini in v izseljenstvu, pa da bi kulturni dogodki med nami bili v neki povezavi, črtice, drobiž in razne zanimivosti pa bolj proti koncu knjige. Seveda, to so le blagohotni napotki, ki se bralcu izven Koroške porajajo, ko lista po sicer prav privlačnem koledarju. Posameznih člankov ne bomo naštevali, opozorili bi pa radi na nekatere narodopisne in zgodovinske spise, ki pomagajo razširiti obzorje bralcu: slo let prvega vatikanskega koncila, 1100
Srbska pravoslavna skupnost v Trstu je že skoraj vsa leta po vojni v zelo težkem položaju. Razcepila se je na dvoje. Predmet razdora je različno gledanje na pravoslavno Cerkev v Jugoslaviji. Uprava tržaške cerkvene občine je sestavljena iz laikov. Tržaška pravoslavna skupnost ima svoj potrjeni pravilnik, ki ureja vse njeno življenje, v duhovnem oziru pa je bila vedno odvisna od srbskega patriarha v Beogradu. Ker pa sedanja uprava očita srbskemu patriarhu v Beogradu, da je postal patriarh po milosti komunistične vlade v Jugoslaviji in da je zato njen uslužni hlapec, zato so člani uprave sklenili, da pretrgajo vsako odvisnost od srbskega patriarha v Beogradu in da priznajo za svojega vodnika škofa Dionizija v Združenih državah Sev. Amerike. To je pa skupnost le še bolj razdvojilo.
Duhovnik ima v srbski pravoslavni skupnosti malo besede. Uprava ga vzame v službo in ga plačuje kot kakega na-stavljenca za njegova duhovniška opravila. Če se članom uprave zazdi, da ne vrši v redu svojih dolžnosti ali da je začel drugače soditi o srbskem patriarhu, kot sedanja uprava, mu odpovejo službo. Če upoštevamo vse to, bomo lažje razumeli, zakaj se je v letih po vojni zamenjalo pri srbski pravoslavni skupnosti v Trstu že toliko duhovnikov.
Srbski patriarh German je skušal zadevo tržaške srbske pravoslavne občine urediti. Zato je za'letošnji božič poslal v Trst svojega vikarja škofa Laurentija. Šli so se mu poklonit duhovnika Milevsnič in Trbovič ter upokojeni župnik Aranicki.
štvu«, saj gotovo ni prespalo koncila. Slovenski katoličani, ki se v njem zbirajo, korakajo s časom ter vidijo v dialogu uspešno pot za brušenje ostrin, za gašenje sovraštva, za uveljavljanje krščanske ljubezni in znosno sožitje z drugače mislečimi brati na tistih področjih, kjer je to možno. Danes je čas odstranjevanja ne pa postavljanja plotov. To ni odstopanje od načel, kakor ni odstopil od svojih načel Sv. sedež, ki je sklenil znani sporazum z jugoslovansko vlado in kakor tega ni naredil predsednik kardinalskega kolegija kardinal Tisserant, ki je bil na obisku v Jugoslaviji prijazno in vljudno sprejet. Dialog, ki ga je porodil koncil, si kljub velikim težavam utira pot in bo igral svojo vlogo, pa naj bo to nekaterim ljudem prav ali ne. Odprtost za dialog velja kajpak tudi za tiste, ki bodo menili, da so jim bile te odkrite in iskrene besede namenjene.	Sincerus
Brezuspešno posredovanje jugoslovanskih škofov
Jugoslovanski škofje so poslali zakonodajnemu odboru Zvezne ljudske skupščine v Beogradu posebno vlogo, s katero predlagajo spremembe Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava, škofje so poslali to vlogo z željo, da bi se v Jugoslaviji omejilo število splavov. Iz lista »Družina« je razvidno, da je tajništvo zveznega sveta za načrtovanje družine odločno odbilo vlogo škofovske konference.
let smrti sv. Cirila, Prešeren in Koroška, sedemstoletnica Železne Kaple, Kapla ob Dravi, Ptuj — najstarejše mesto v naših krajih, Med pregnanimi duhovniki, visokošolski dom »Korotan«. Za vsakogar, ki ne živi na Koroškem, bodo ti sestavki nudili mnogo novosti in povečali njegovo razgledanost. Menimo, da bi bilo idealno, če bi mogli naši ljudje vsako leto priti v posest vseh treh koledarjev, ki izhajajo trenutno v okviru Družbe sv. Mohorja v Gorici, Celju in Celovcu. Pred njimi bi se tako razgrnila vsa pisana slika življenja naših ljudi v matični domovini, v zamejstvu in deloma v zdomstvu. Sliko iz zdomstva pa dopolni vsakoletni mogočni Zbornik Svobodne Slovenije iz Buenos Airesa, ki bo izšel tudi letos.
Tudi Celovška Mohorjeva družba je izdala povest prekmurskega župnika Lojzeta Kozarja PAJKOVA MREŽA. Tako so letos to poučno ljudsko povest dobili v roke udje vseh treh vej Mohorjeve družbe. Knjiga je izšla kot 22. zvezek celovških Mohorjevih večernic.
Mladinski pisatelj Mirko Kunčič, čigar »Pisani vrtiljak«, zbirka povesti in pesmi za mladino, je posredovala letos Družba
Stregli so mu tudi pri sv. maši, ki jo je za božič mogel opraviti v cerkvi grške pravoslavne skupnosti, ne pa v cerkvi srbske pravoslavne skupnosti.
Položaja srbske pravoslavne skupnosti pa ni mogel urediti. Za krajevne duhovnike je imel škofov obisk težke posledice. Oba pravoslavna duhovnika Milevsnič in Trbovič sta prejela odpoved službe in sta morala v 24 urah zapustiti stanovanje. Znašla sta se na cesti in sta šla z družino v taborišče v Latini. Tudi upokojeni župnik Aranicki je bil kaznovan. Uprava mu je občutno znižala pokojnino, zapustiti je moral stanovanje v bližini pravoslavne cerkve in se preseliti v ulico Cadoma. V cerkvi-nima več pravice do boljšega mesta v klopi v bližini oltarja, ampak mu je uprava odkazala mesto med ljudmi. Na mesto odstavljenih duhovnikov je škof Dionizij že poslal drugega duhovnika. Patriarh German pa je že pred časom imenoval za župnika duhovnika Vaviča, ki pa seveda nima dostopa do pravoslavne cerkve.
Dogodki zadnjega božiča v srbski pravoslavni skupnosti so boleče odjeknili v
Beneški »Dom« in dan katoliškega tiska
Spoštovano uredništvo! Z veseljem sem prebrala v našem tisku vest o gostovanju združenih cerkvenih pevskih zborov v Beneški Sloveniji. Vsekakor mi je všeč, da se je zanimanje za ta najbolj ogroženi del našega narodnega telesa povečalo tudi izven tistega ozkega kroga »prismuknjenih« Slovencev, kot v dobrohotni šali rada imenujem poznavalce Beneške Slovenije, katerim se skušam po svojih močeh približati. Vsekakor bi želela, da se taki obiski še ponovijo, vendar bi rada nanizala nekaj napotkov in idej, ki bi jih prav cerkveni zbori lahko izvršili.
Gostovanje osemdesetih pevcev v enem samem kraju se mi namreč zdi skoraj potrata. Ali ne bi bilo bolje pevcev razdeliti v dve skupini, ki bi gostovali v dveh različnih dolinah? Prepričana sem, da bi se na tak način število poslušalcev gotovo podvojilo. Saj vemo, kako so kljub minimalni zračni razdalji poti iz ene doline v drugo zelo dolge, pa tudi prometne zveze so bolj slabe.
Druga pripomba bi se nanašala na spored. Razen ene same izjeme (Ta dan je usega veselja) so bile tokrat pesmi v glavnem take, da jih domačini sami ne poznajo. Zato mislim, da bi se bilo v bodoče treba orientirati bolj na tiste ljudske nabožne pesmi, ki jih beneški Slovenci sami pojejo ali so jih peli vsaj do nedavnega. Take pesmi bi na njih napravile globlji vtis in tako bi tudi vpliv takih gostovanj bil večji. Sploh pa bi bilo želeti, da bi vsak od naših cerkvenih zborov vsaj enkrat letno priredil izlet v Beneško Slovenijo in sodeloval s petjem pri maši in večernicah. Taka gostovanja bi morala biti planirana tako, da bi prišla slovenska pesem v doglednem času v vsak kotiček beneških dolin, čeprav bi v nekaterih krajih bilo nekaj več težav z organizacijo. Gospod Lavrenčič je gotovo v veliko po-
sv. Mohorja v Gorici, je pripravil za mladi rod še drug zanimiv spis: DOGODIVŠČINE V PRAGOZDU. Tega je natisnila Celovška Mohorjeva družba. Pisatelj Kunčič nas v številnih zgodbah, ki so naslonjene na resnične dogodke, popelje v skrivnostne pragozde v pokrajini Misiones ob argentinsko-paragvajsko-brazilski meji.
Četrta knjiga pa je drugi del slikanice svetovno znanega Sienkieviczevega romana QUO VADIŠ. V tem delu je prikazano zlasti preganjanje in mučeništvo prvih kristjanov takoj po požigu rimskega mesta, ki ga je dal zažgati kruti in neuravnovešeni cesar Neron.
Kot knjiga za doplačilo pa je udom Celovške Mohorjeve družbe na razpolago še izredno privlačna povest »Zavržena hči«, katera je lani kot podlistek izhajala tedensko v celovški »Nedelji«. Povest je tipično ljudska, polna zapleti jajev, prežeta z mehkobo, kar bo ugajalo zlasti ženskim srcem. Tisti, ki so knjigo prebrali, pravijo, da je kot nalašč za okus naših ljudi, ki si želijo nepretežkega branja.
Naj omenimo, da je na upravi našega lista na razpolago še nekaj zbirk celovških mohorjevk. Cena 2.000 lir.
tržaški javnosti. Ljudje ne morejo razumeti, kako je mogoče z duhovniki tako postopati. Morda to dovoljujejo razni paragrafi — tudi farizeji so jih poznali cel kup in se nanje sklicevali — a kje je tu še prostor za krščansko ljubezen, ki mora biti slej ko prej osnovni zakon za vsakega kristjana in kje je tudi skrb za duše?
Ljudje tudi ne morejo razumeti, čemu je razkol v srbski pravoslavni skupnosti potreben. Očitati patriarhu Germanu, da je hlapec komunizma, je zelo tvegano. Danes imamo že toliko stika z Jugoslavijo, da vsi vemo, da se je položaj v verskem oziru v Jugoslaviji zelo spremenil. Patriarh German se pač kar se da trudi, da bi se zboljšalo versko življenje med pravoslavnimi verniki. Sicer pa je zelo lahko očitati drugim izdajstvo pravoslavja, kdor se je umaknil pred režimom in iz varne razdalje kritično gleda.
Nujno potrebno je, da se sloga v pravoslavni skupnosti v Trstu spet obnovi. Toda le odkritosrčno iskanje Kristusa in ljubezni bo privedlo do prepotrebne edinosti.
—ko
moč pri teh akcijah, vendar mislim, da bi bile take akcije najbolj potrebne tam, kjer ni ne gospoda Lavrenčiča ne drugih slovenskih duhovnikov. Poudarjam pa še enkrat, da je izbor pesmi izredno važen. Pri teh stvareh nam ne sme biti prvi umetnostni kriterij; raje naj trpi ubranost petja kot pa sodelovanje domačinov samih pri cerkvenem petju!
Ob koncu pa še kratko vprašanje, ki se bo mogoče komu zdelo hudobno. Ker pa mi je pri srcu vsaka slovenska iskrica na našem skrajnem zahodu, nikakor ne morem mimo njega. Obhajali smo namreč »Mesec katoliškega tiska«. In vendar niti v Katol. glasu niti na plakatih, ki so omenjali •celo verske publikacije iz Slovenije, ni bilo zaslediti niti besedice o verskem listu »Dom«. Te publikacije, ki jo z nemajhnimi težavami izdajajo beneško-slo-venski duhovniki in ki je prav gotovo bolj potrebna podpore kot ves ostali katoliški tisk, se je spomnil samo v katoliških krogih večkrat tako zasovraženi »Primorski dnevnik«. Vprašujem odgovorne: Ali »Dom« ni slovenski list, ali ni verski? Kje so razlogi in opravičila za to diskriminacijo?.
Živa Gruden
*	* *
Vašega pisma smo veseli, četudi je proti koncu nekoliko žolčno. Zanesla so Vas pač čustva, kot se človeku lahko pripeti. Veseli smo Vašega pisma, ker smo tudi mi istega mnenja z Vami, da je treba v Beneški Sloveniji postreči ljudem predvsem z domačo pesmijo, tako, ki jo tudi oni čutijo in občutijo. Isto velja za dramske nastope in slično.
Kar se tiče Vašega vprašanja glede propagande za katoliški tisk, pojasnimo, da je šlo za propagando tistega tiska, ki je poznan med našimi rojaki na Tržaškem in Goriškem in ki ga tukaj berejo. »Dom«, ki ga izdajajo beneški duhovniki, pa med našimi ljudmi na Goriškem in Tržaškem ni poznan. Da bi ga širili med naše tukajšnje ljudi, pa se nam ne zdi umestno, ker je tako ozko uokvirjen v problema-tivo beneških Slovencev, da bi med širšim krogom naših bralcev ne našel odziva. Poleg tega je »Dom« dvojezičen, kar bi na miselnost naših ljudi utegnilo kvarno vplivati, saj še tako berejo preveč italijanskega tiska.
Drugačna je zadeva, kako materialno podpirati »Dom«. To pa ne spada v območje našega uredništva, temveč drugih ljudi. O samem listu »Dom« smo pa vsekakor tudi mi pisali, ko je začel znova izhajati in tudi še večkrat pozneje. Verjetno ste to prezrli.
Končno še besedo o Vašem mnenju gle--de katoliških krogov in »Primorskega dnevnika«. Pišete: »...v katoliških krogih večkrat tako osovraženi Primorski dnevnik«. Oprostile, a vtis imamo, da nimate jasnih pojmov, kaj je polemika in kaj je sovraštvo. Naš list in tudi razni katoličani večkrat polemiziramo s »Primorskim dnevnikom«, ker se z idejami, ki jih zagovarja, pogosto ne strinjamo. Še več, zdijo se nam kvarne za naše ljudstvo. To so po 20 letih priznali tudi nekateri levo usmerjeni Slovenci sami. Polemizirati pa ne pomeni sovražiti. Sovraštvo je bilo kvečjemu prva leta po vojni na kaki drugi strani, ko so ugrabljali in likvidirali urednike njim neljubih časopisov. A upajmo, da je to že samo zgodovina. (Ured.)
 ...................      milili
»Sopotništvo« ali ne?
           .......................    um.m..."".m.n.imuni.mn.
Knjižni dar Celovške Mohorjeve družbe
Vprašujete - Odgovarjamo
Zakon: drama v treh dejanjih
Za vsebino zakonskega življenja ni lahko najti odgovarjajoče simbolike. Morda bi najbolj odgovarjal še pojem: plavanje. Ce se kdo pripravlja na plavanje, je že misel na vodo užitek v njej osrečujoč. Potem sledi presenečenje, ko se telo potopi v hlad vode. Toda to je le za hip! Ko se nato temperatura telesa izenači s temperaturo vode, nastopi osrečujoče ugodje, ki traja potem dalj časa.
PREMOČ TELESA NAD DUŠO
Zakon v prvem obdobju je v znamenju premoči telesa nad dušo. To je obdobje vzhičenosti, čustvene radosti, obdobje, ko so čustva vodilna. Mož je v tem obdobju »najbolj čudovit človek na svetu«, žena pa je »pravi angel«. Izobraženci kakor tudi preprosti ljudje se hudo varajo, če menijo, da bo to vzdušje vedno ostalo. To »fatomorgano« podpirajo in poklanjajo si razne darove, cvetice, gredo na potovanja.
Za to obdobje je zelo pomembno spoznanje: ljubezen ne ustvarja nove osebnosti, pa naj bo še tako močna in zapeljiva. Ljubezen razodeva le to, kar je že prej bilo. Torej ne nastaja nov človek ali nov značaj. Ta ostane nespremenjen, kakršen je bil že poprej. Tega navadno ne vidita mlada zaljubljenca, ker je glavna značilnost te še neprečiščene ljubezni: sebičnost. Zdi se nam, da ljubimo drugega, a dejansko ljubimo svojo projekcijo v njem. Dokaz za to je telesni užitek, ki je
vosti. Življenje je postalo podobno zaboju, v katerem ni nič več novega.
To je tisti usodni trenutek, v katerem doživi marsikateri zakon svoj brodolom. Večina išče napačne rešitve. Na dnevnem redu so razporoke in nove poroke. Včasih je to že dejanje obupa in maščevalnosti. Navadno pa to ne pomeni nič drugega kot življenju dodajati še nove ničle. Drugi spet vztrajajo v skupnosti, a so si postali pravi tujci. Rešujejo zunanjo obliko zaradi drugih. Redki po so primeri, da eden izmed zakoncev vse pretrpi zaradi višjih idealov. Življenje je sicer postalo izredno hudo, a ni nesmiselno. Osamitev nadomestujejo z duhovnim bogastvom, ki ga črpajo iz zakladnice vere. To so tisti modri, ki nujo spreminjajo v krepost.
Nekaj bi mladi ljudje morali vedeti: krize se porajajo. Navadno izvirajo od napačno dojete ljubezni. Ljubezen prvega obdobja je osredotočena na našem jazu. Če se nagon izčrpa, ni nujno, da je tudi konec duha in srca. Smrt iluzij ne pomeni tudi smrti ljubezni. Cvetje mora odcveteti in odpasti, da naredi prostor sadovom. Ljubiti — pomeni zares živeti za drugega. Ne za sebe. Kriza nastopi zato, da se ljubezen očisti in ne uniči. To je tista luč, ki je za nas vse varljiva, ker se začne v nas in konča v drugem. Prvotna sebičnost mora odmreti.
Kriza je torej trenutek dozorevanja obeh, je trenutek ko duša začne voditi telo. V tem hipu človek spozna, da je tisto, kar
Iček bo
pomele po
navadno pretiran in divji. Ta slepota je tako potrebna, kakor je potreben sladkor grenki kavi.
NASTOP KRIZE
Tukaj ne mislimo na tiste posameznike, ki se že od začetka ne ujemajo. Govorimo le o tistih, pri katerih se polagoma iz dneva v dan razodevajo pomanjkljivosti. Iluzije izginejo. V željah in ravnanju prihajajo do vedno bolj očitnega razhoda. Zavest razdvojenosti se kot temen oblak odvija nad življenjem mladih. Tudi novih doživeti ni moči zaslediti. Kje je tista domišljija prvih dni? Mar je mogoče, da je kdo žejen ob izvirku?
Tako nastopi kriza. Isti užitki se sprevržejo v dolgoveznost in razdražljivost. Ker je vsak iskal sebe v drugem, se kaj rado primeri, da vsak pride do sklepa: sodrug me je ogoljufal za najlepše, najbolj osrečujoče. Sedaj se pa že prebuja čustvo zoprnosti in večkrat tudi že prikrito sovraštvo, ki povzroča hude prepire. Ljubezen počasi izginja. Umrl je en sam dolgi dan. Sedaj je nastopila noč negoto-
in drugače tudi ne more biti. Ko zares spoznavaš dušo v človeku, ti postane jasno, da ta ne more biti srečna razen v Bogu.
Vedeti je treba, da zakon postaja pekel le, če zakonci v njem ne najdejo resnične, poduhovljene ljubezni. Te pa ni, dokler ne premagamo lastnega egoizma. V tem je vsa skrivnost prave zakonske sreče.
YVON IVONIDES
UTRIP CERKVE
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIHlIlllllllllllillllllllllllllll
Družinska pisma Janeza XXIII.
V	dveh knjigah so bila objavljena pisma pokojnega papeža Janeza XXIII., ki jih je pisal svoji družini. Vseh pisem je 727 in sicer od leta 1901., ko je bil bogoslovec v Rimu, do zadnjega, ki ga je pisal pred smrtjo kot papež. Pisma je uredil za tisk bivši papežev zvesti tajnik msgr. Capovil-la, ki je sedaj škof v mestu Chieti. Pisma odkrivajo, kako je znal Janez XXIII. čutiti z družino, čeprav je živel v velikem svetu in opravljal važne naloge v Cerkvi.
Porast duhovskih poklicev v Indiji
Statistike povedo, da v Indiji stalno narašča število duhovniških in redovniških poklicev. V zadnjih desetih letih je število duhovniških poklicev poraslo za 21 %, redovniških pa kar za 80 %. število ženskih redovniških poklicev pa je poraslo za 53 procentov.
Na poti do časti oltarjev
Junaški poljski redovnik Maksimilijan Kolbe se naglo bliža oltarju. 30. januarja ietos je bilo pri kongregaciji za svete obrede zasedanje, ki mu je predsedoval sam sv. oče. Razpravljali so o nekaterih svetniških kandidatih, med drugimi tudi o junaških krepostih patra Maksimilijana Kolbeja. Kot znano, se je Maksimilijan Kolbe v taborišču v Ausschwitzu ponudil, da gre v bunker smrti namesto nekega družinskega očeta. Poveljnik taborišča je njegovo ponudbo sprejel. Umrl je 14. avgusta 1941.
pravzaprav ljubi: um, srce in duša. Odkrivajo se nam nove skrivnosti druge osebe. Oseba nam na ta način postane ljuba kljub vsem napakam in pomanjkljivostim. Partner ni več kolonija, ki jo izkoriščamo, ampak domovina, ki jo nesebično ljubimo. Radost, ki se ob tem poraja, ni enaka tisti, ki je za vselej izgubljena. Ta radost je globlja in bolj resnična.
DUŠA SE DVIGNE NAD TELO
Ko duša začne voditi telo, nastopi trenutek spreobrnjenja. Tedaj se pokaže povsem nova lepota. Srečanje z dušo omogoča tudi srečanje z Bogom, z resničnimi vrednotami dobrote, žrtve, kreposti in neminljive ljubezni. To je svetla pot, ki pelje v blaženo večnost. Čudovito je po tej poti stopati v dvoje. Taka ljubezen naredi vse lepo. Nič več ni pomembno, da je minila mladost in telesna lepota. Lupina je odpadla, jedro je dozorelo. Ostalo je le tisto, kar je trajno in ne umira. Zares, kako je Jezus prav imel, ko je dejal: »Eno je potrebno, da zveličaš svojo dušo.« V takih dušah je zvestoba povsem naravna zadeva
Občni zbor Slovenske skupnosti
Nova doktorica
Pretekli teden je Maja Pertot por. Ko-korovec opravila na tržaški univerzi doktorski izpit z odliko iz političnih ved s tezo iz sociologije. Prijatelji iz Slovenskega ljudskega gibanja ji iskreno čestitajo. Čestitkam se pridružuje tudi naš časopis.
Priznanje predsedniku zadruge »Naš Kras«
Repentabrski župan Miha Guštin je v imenu občinske uprave izročil Egonu Krausu, predsedniku zadruge »Naš Kras«, zlato kolajno. S tem je občinska uprava priznala nagrajenčeve zasluge pri ureditvi muzeja »Kraška hiša« in pri organizaciji »kraške ohceti« v Repnu.
Premiera zanimivega amaterskega filma
Pretekli četrtek je filmski amater Aljoša Žerjal predvajal v Kulturnem domu tri ure trajajoči film »Olimpiada 68«. Film je posnel med svojim lanskoletnim bivanjem v Mehiki, kjer so bile odigrane olimpijske igre. Dvorana je bila nabito polna športnikov in drugih gledalcev.
V nedeljo, 16. t. m. je bil na sedežu v Trstu, ul. Machiavelli 22/11, občni zbor Slovenske skupnosti. Uvodno besedo je imel predsednik dr. Janko Jež, ki je poudaril pomen Slovenske skupnosti posebno v današnjih okoliščinah, važnost pomladitve njenih kadrov in njeno rastoče uveljavljanje v javnem življenju. Po pozivu na enotnost se je spomnil pred kratkim preminulega buditelja dr. Engelberta Besednjaka.
Sledila so poročila tajnika ter izvoljenih predstavnikov. Tajnik dr. Štoka je poročal o doslej opravljenem organizacijskem političnem delu. Obravnaval je zlasti: ponovni uspeh Slovenske skupnosti na parlamentarnih in deželnozborskih volitvah ter pozitivni pomen obiska manjšinskih zastopnikov pri slovenski vladi v Ljubljani. Zelo obširno je poročal o poteku pogajanj s strankami leve sredine in razčlenil vsebino sporazuma za tržaško občino. O svoji dejavnosti so še poročali: dr. Štoka za delovanje v deželnem svetu, Rudolf za pokrajinsko upravo ter dr. Dolhar za tržaški občinski svet.
Sledila je obširna, tehtna in živahna diskusija o vseh poročilih, med katero so bili osvetljeni tudi razni problemi z najrazličnejših področij, ki zadevajo obstoj in napredek slovenske narodne skupnosti.
V	razpravo so posegli: dr. Jež, dr. Štoka, dr. Dolhar, Rudolf, Brecelj, dr. Tul, dr. Gantar, dr. Poštovan, Černe, Flajban, dr. Škerk, dr. Bitežnik, arh. Vremec, dr. Lokar, Maver, dr. Berdon, Mljač, inž. Sosič, Jurjevič in Kocjančič. Iz raznih izjav disk utantov je prišlo do izraza zadovoljstvo nad uspehom pri deželnih volitvah, ki so še enkrat pokazale slovensko strnjenost in enotnost. Vsi so izrekli tudi zahtevo, naj Slovenska skupnost nadaljuje delo za utrditev enotnosti na osnovi demokratičnih načel in pluralizma. Več govornikov je pozvalo slovensko javnost, naj se ne ozira na delo razdiralnih sil ter brani enotnost, ki je naša dragocena pridobitev in edino jamstvo za uspešno narodnoobrambno delo. Občni zbor je po izčrpni oceni pozitivnih in negativnih plati predlaganega sporazuma s strankami leve sredine spričo splošnega političnega položaja Slovencev na Tržaškem odobril sporazum, organe Slovenske skupnosti je pa obvezal, da budno pazijo na njegovo točno izvajanje.
Pri obravnavanju vprašanj notranje organizacije je tajništvo predlagalo, da se izpopolni sedanji statut Slovenske skupnosti. Zato je bila izvoljena komisija devetih članov, ki pripadajo vsem skupinam in skupinsko neopredeljenemu članstvu, ki naj v določenem roku pripravi zadevne predloge, nakar je bilo nadaljevanje občnega zbora preloženo na 20. april.
V	nadaljevanju občnega zbora je dr. Gantar prebral izjavo, v kateri je navedel stališča SKSZ v zvezi z nedavno brošuro dr. Agneletta. Dr. Tul je pa z dovoljenjem občnega zbora podal izjavo Odbora za pomoč razlaščencem, iz katere izhaja, da sta že dva občna zbora te organizacije odobrila njeno splošno in finančno delovanje.
Vsi, ki so o tem govorili, so z različnih vidikov odklonili omenjeno brošuro in ugotovili, da sta Slovenska skupnost in Odbor za pomoč razlaščencem dve različ-
ni in popolnoma samostojni organizaciji z lastnim in točno opredeljenim delokrogom.
Pred zaključkom zborovanja je občni zbor sprejel še resolucijo, ki zadeva pereča slovenska šolska vprašanja.
»Rokovnjači« v Finžgarjevem domu na Opčinah
Na pustno nedeljo smo z velikim užitkom poslušali zabavno glasbeni ansambel »Rokovnjače« iz Ljubljane. Lepa dvorana je bila polna. Ti mladi fantje, povečini študetje, ki so nas z veselim sporedom tako zabavali, zaslužijo vso našo pohvalo in priznanje. To niso kaki diletantje, saj jih vabijo na razne kraje. Te dni bodo igrali in snemali tudi za ljubljanski radio. Ribničanske, rokovnjaške, pa tudi par modernih, ki so jih vsaj nekatere sami pripravili, so tako ognjevito zaigrali, da je kar vžgalo in smo s ploskanjem po taktu vsi veselo sodelovali. Za intermezzo smo se smejali posrečenim šalam in izmišljenim dogodkom: nogometu in o dveh golih, o vasovanju, opici in drugem. Če pomislimo, da so ob štirih imeli predstavo v Barkov-ljali in ob šestih zvečer pri Sv. Ivanu, je nekaj izrednega, da se jim utrujenost ni skoro nič poznala.
Od več ko enega sem slišal: vsako nedeljo naj bi bilo kaj podobnega v Finžgarjevem domu. Ko sem se po prvem delu, med odmorom pogavarjal s sosedom, mi je dejal: »To je ena najlepših naših dvoran, le škoda da nima primernega zračenja. če se je toliko žrtvovalo za opremo, naj bi se še za to poskrbelo.«
Udeleženec
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 2. februarja do 1. marca 1969
Nedelja: 9.35 Kmetijski film. 10.50 Otroška matineja: Daktari. 14.55 Nogomet Belgija : Španija. 16.45 Karavana - potopisna reportaža. 17.15 Saga o Forsytih. 18.05 Harvey - am. film.
Ponedeljek: 17.45 Tiktak: Bikec Ferdinand. 18.00 Po Sloveniji. 20.35 Slavko Kolar: Mi smo za pravico - drama.
Torek: 18.20 Obrežje. 18.40 Torkov večer s komornim zborom RTV. 19.05 žena v svetu. 20.35 Goljufi - am. film. 22.05 Ples skozi svet.
Sreda: 18.45 Skrivnosti narave. 20.35 G. Puccini: La Boheme - opera. 22.05 Razgledi po filmskem svetu.
četrtek: 18.00 Risanka. 18.15 Po Sloveniji. 20.35 Saga o Forsytiih.
Petek: 17.15 Svetovno drsalno prvenstvo v Colorado Springsu. 18.15 Daktari - film.
Sobota: 13.30 Svetovno drsalno prvenstvo v Colorado Springsu. 19.15 S kamero po svetu. 19.40 Pet minut za boljši jezik. 21.35 Rezervirano za smeh. 22.00 Wojeck. ★
VATIKANSKI RADIO
V	SLOVENŠČINI
Na k.v. 48,47, 41,38 in na s.v. 196 m: v ponedeljek in petek ob 21.30; v torek, četrtek in soboto ob 18.15.
Na k.v. 41,38, 31,10 in na s.v. 196 m: v nedeljo ob 11.50.
Naslov: Radio Vaticana, Via Concilia-zione - Slovenske oddaje - Vaticano.
MiHiiiiiiiiiiMiHiiiiimniimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimMiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiimiimiHiiiiiiiiiiiiiiimmiMM
t Msgr. Janez Hladnik
16 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
V	ŠKOFOV ZAVOD
Davno namreč je že prišlo pismo na rovtarskega župnika, da sem sprejet in da Se moram prijaviti k sprejemnemu izpitu
15.	septembra. Ob dveh zjutraj sva vstala * očetom, mati so nama skuhali mleka in že sva jo ubrala skozi rosno jutro tja mimo Bebra, čez Mizcndol na Vrhniko, kjer je odhajal ob šestih vlak v Ljubljano. Bled lunin svit nama je osvetljeval pot, dokler ni zagorela jutranja zarja in na-Počil dan.
»Kristusu, Zveličarju sveta« je govoril veličastni napis na pročelju zavoda. Kmalu sem našel sobo, kjer so se zbirali šolarji k izpitu. Oče so bili z menoj in mi dajali Pogum: »Nič se ne boj, Janezek. Prosi šarijo, da ti bo pomagala!«
Sami smo ostali po razredih s profesorjem, ki je napisal na tablo nalogo. Bila so vprašanja: eno iz slovenščine, eno iz nemščine in eno iz računstva. Med grobno tihoto smo pisali vsak, kar je vedel za najbolje in čez pol ure sem že oddal svojo nalogo rešeno.
Bil sem sprejet in zapisan v l.B razred in poslan v 6. divizijo. To so bile zame zelo učene besede. Oče so me spremili prav do prefekta in me izročili z izrecnim pooblastilom, da naj me kar trdo v roke vzame, če bo treba, da bo kaj iz mene. Prefekt, Anton Komljanc me je prijazno sprejel ter mi odredil mesto. Bil sem deležen predzadnjega mesta. To je bila zame velika odlika! Seveda nisem vedel, da sem se tako znašel prav pod opazovalnim stolom prefekta.
V	PRVEM GIMNAZIJSKEM RAZREDU
V	diviziji je bilo imenitno. Že prvi dan sem se srečal z raznimi znanci iz škofje Loke. V mojem razredu je bil samo Lojze Hartman, več jih je bilo v I.A razredu.
Nebeško je bilo na igrišču. Lepo je bilo tudi v obednici, kjer smo kar po gosposko
jedli z nožem, vilicami, žlico in kruhom. Tudi v kapeli, ki je bila prava cerkev, je bilo čudovito. Molili smo in peli ter tudi malo podremali.
V	šoli je pa vladalo neko čudno vzdušje po nečem neznanem in nek strah pred učenimi profesorji z naočniki. Luka Arh je bil moj razrednik in je ostal skozi vsa leta. Učil nas je latinščino, nemščino in slovenščino. Prirodopis je bil domena Pengova. Računstvo je učil Ratajc, če se ne motim. Zgodovino in zemljepis »ne bodi len« Kržišnik, verouk pa Pavlin.
Najbolj zanimiv je bil prirodopis. Seveda, saj tisto sem že vse vedel. Prva lekcija je bil »maček«. Le kaj naj bi se še učil o mačku, ko je bila cela hiša polna mačk, mladih in starih obeh spolov. Za nobeno lekcijo nisem bil tako gotov kot za prirodopis.
Pa se je zgodilo, da me je poklical Pengov. Od kod sem doma, kje sem bil v šolah, same lepe stvari, tako da sem mislil, da je spraševanje že pri kraju. Pa se je šele dobro začelo. »No, ti Janez Hladnik, pa mi povej lekcijo o mačku!«
Jaz pa: »Mačka je domača žival. Ima
dva spola, lovi miši, vidi bolje ponoči kot podnevi...«
»Štor, fant! Ti mi boš povedal to, kar je v knjigi!«
Jaz pa — tiho. Saj niti pogledal nisem v knjigo!
»Kako se imenuje tale kost? Le poglej dobro, pob, tale, ki gre z vrha hrbta doli v prednjo nogo.«
Vsa vprašanja so bila zaman. Ostal sem bil mutast.
»Nezadostno!«
Prvi v razredu, ki sem dobil nezadostno. V učilnici sem zvečer jokal od sramu in strahu. Kaj če me bodo spodili? Gospod prefekt pride in me vpraša. Pa so mu takoj drugi povedali, kaj se mi je zgodilo.
»Nič se ne boj, Janez. Nauči se dobro drugo lekcijo, pa bo ”cvek” zbrisan!« Tako me je potolažil. Jaz pa na drugo lekcijo: Orangutan pomeni v malajskem jeziku divji mož, živi na otokih Borneo in Sumatra. Od začetka do konca sem si zabil lekcijo v glavo in res sem bil vprašan in jo zdrdral, tako da se je Pengov
kar čudil. Od tedaj sem pri njem vedno imel najboljši red.
VTISI IZ PRVEGA LETA
Naš prefekt je bil zlata duša. Predober je bil. Imeli smo ga radi, on pa tudi nas. Če bi bil malo bolj strog, bi bilo kar prav. Posebno v prvem letu, ko se nas je nabralo kar 60 pobov iz vseh krajev in vseh koncev slovenske zemlje od Albrehta do Žvana.
Kmalu smo se porazdelili v dve skupini: eni so bili gospodki, drugi smo bili kmečki. Jaz sem bil menda najbolj kmet in povrh še malo šepav. To mi je ostalo za spomin iz prve mladosti, čeprav me pozneje dolgo ni v zdravju nič motilo. Tu in tam mi je kdo zabrusil v obraz »krevlja«! Včasih sem žaljivko požrl, vselej pa ne. Mi, ki smo bili kmečki sinovi, »hribovci«, smo bolj ali manj skupaj držali in smo bili vsi bolj močni. Zato sem včasih komu pokazal, da če sem »Hefajst (šepasti grški bog kovačev), sem pa tudi močan. Malo moja lastna pest, malo pa prefektova modra beseda, pa so bili ti problemi rešeni.
(Se bo nadaljevalo)
Prijeten pustni večer v KatoSiškem domu
Novi zakon o pokojninah
dikati, bo gotovo odobren. Zakon zadeva
Letošnja pustna nedelja je bila zlasti v popoldanskih urah in proti večeru vse prej kot vabljiva, da gre človek z doma. Sneg in dež sta izmenoma močila zemljo in vlažni mraz je šel skozi obleko do kosti. Pa se je kljub temu dvorana Katoliškega doma v Gorici napolnila in še kako! Ljudje si pač na pustno nedeljo želijo razvedrilo. V Katoliškem domu so gotovo prišli na svoj račun, saj so se lahko zabavali polne tri ure.
Bil je Viktor Prašnik z Ugom Zulianom, ki je v šaljivi obliki napovedoval program in vezal posamezne točke s posrečenimi in originalnimi domislicami. Za veselo razpoloženje je najprej poskrbel muzikalni trio MI-NI-PE (Mirko-Niko-Pc-ter), ki je res prijetno presenetil in občinstvo zelo zadovoljil. Sledila je igrica naših deklic, ki jo je priredila Zora Pi-ščanc, režirala pa Mariza Perat in so se šle v njej male igralke vlogo velikih dam. Od tod ime igrice »Svet mladih«. Zelo je užgal tudi nastop folklorne skupine, ki sta ga pripravili Marija Žgavec in Nataša Paulin. Vse je bilo mikavno: narodna noša, pesmi in plesi.
Sledil je odmor, ki je bil namenjen praznanju denarnic, polnjenju želodcev in močenju grl. Moramo reči, da so pustne dobrote — in ni jih bilo malo — šle hitro v promet in tudi pošle, pa tudi točilnica vina je bila krepko oblegana. Podjetni števerjanci so gotovo prišli na svoje, čeprav je včasih slišati, da prodajajo v čisto izgubo...
In potem je na odru zagrmelo. Prvič se je v Katol. domu predstavil še ne dolgo obstoječi glasbeni in instrumentalni ansambel, ki povezuje moči iz štandreža in Sovodenj. Nastopajoči so v glavnem izvajali znane italijanske popevke, zaključili pa s »Ciganko« (La Zingara), ki je letos v Sanremu dobila prvo mesto. Mladi ljudje so bili te nove glasbe zelo
veseli, starejši pa malo manj; rekli so tudi, da bi kaka slovenska popevka kar spadala v tak program, saj ni prav, da se navdušujemo le za to, kar je tuje. Pa je že tako: kar je všeč mladini, se zdi starejšim dostikrat neokusno, a je treba pač skušati razumeti tudi mlade in svet, v katerem živijo.
Na odru se je nato pojavila Noetova barka, šaljivi prizor so pripravili člani SKAD-a (Slovenskega katoliškega akademskega društva) iz Gorice. Komaj je ladja srečno odplavala, sta se že pojavila dva »volčiča«, t. j. mlada skavta, ki sta ob krepkem razbijanju podplatov pogumno zapela v duetu zgodbo o dveh čevljarskih vajencih.
Prav učinkovit je bil zaključni prizor. Stasiti fantje iz Števerjana so zapeli ob spremljavi muzikalnega ansambla JANA pet naših ljudskih pesmi. Lepšega konca si skoraj nismo mogli želeti. Ob glasovih slovenske pesmi in ob domačem ritmu smo se razšli in marsikdo je ugotovil: »Ni slabo, kar je tuje, a domače užge najbolj, ker je najbližje naši duši.«
Kimanje ni poslanstvo občinskega svetovalca
Občinski svetovalci so vsi upravitelji, tako večinski kakor opozicijski. Tisti, ki pozna zakon in mu je pri srcu korist občine in občanov, se kaj rad posluži svojega znanja in pazljivo zasleduje delo in namene občinskega odbora, zlasti ko zapazi, da ni vse v redu, in da se ne spoštujejo zakonski predpisi, da se kar na slepo odslavljajo nekateri občinski uslužbenci, drugi pa sprejemajo po načinu, ki ne diši po zakonitosti. Močno namreč odjekne vest, da odbor odslovi nekoga, ki ima večjo prednost in potrebo, in sprejme
drugega. Toda o tem bo beseda enkrat prihodnjič.
Slovenski dnevnik iz Trsta se kaj rad spušča v kritiziranje opozicijskih svetovalcev v Doberdobu, zlasti gdč. Ferietičeve, ki nastopa vedno pametno, stvarno in tudi polna socialnega čuta. Svoje nastope, predloge, ugovore in pritožbe zna podpreti s točnimi zakonskimi navedbami.
To pa gre na živce zlasti doberdobske-mu županu, ki ji ne more biti kos, ji ne dovoli besede, jo prekinja in celo grozi z izgonom iz sejne dvorane.
Na seji, ki je bila v petek, 31. januarja, je prišlo celo do tega, da sta odbornika Peric in Pahor s svetovalci zapustila sejo, ravno ko je gdč. Ferletičeva izvajala svoje argumente. Zupana na seji tisti čas ni bilo. Sejo pa je hotel nadaljevati odbornik Cernic in zahteval, naj gdč. Ferletičeva svoja izvajanja nadaljuje, čeprav ni bilo zadostnega števila svetovalcev, saj so bili prisotni le trije! Svetovalka se je seveda taki smešni zahtevi uprla in čakala, da se odbornika in svetovalci vrnejo iz gostilne.
To je samo en primer, a navedli bi jih lahko sto!
Tudi »Primorski dnevnik« je priznal, da je v Doberdobu potreben slovenski tajnik. In mi dodamo: ne samo tajnik vešč slovenskega jezika, ampak tudi popolnoma podkovan v svoji stroki in odločen. Tak pač, ki se zna postaviti tudi pred županom in odborom!
Isti dnevnik pravi tudi, da ostala dva svetovalca Slov. liste ne ravnata kakor gdč. Ferletičeva. To ni točno. Samo eden od ostalih dveh hodi skoro vedno z odborom! Gre za svetovalca, ki gotovo ne pozna občinskega zakona in se torej na določane zakonitosti ali nezakonitosti pač ne razume. Niti v nadzornem odboru niso vsi podkovani v upravnih zadevah in raz-
nekdo od njegovih prav v petek, 31. januarja odkrito povedal doberdobskemu županu, da ima svetovalka pravico do besede in da ji on ne sme preprečiti, da bi govorila?
Za danes pa še to. Proti občinskim sklepom roma iz Doberdoba precej pritožb na predsednika republike (Ricorsi straordinari al Capo dello Stato) in sicer po nasvetu in s pomočjo sindikatov. To pomeni, da gdč. Ferletičeva ni sama v svojih ugovorih in pritožbah.
Podgora
Kot dopolnilo spominski proslavi ob poimenovanju trga pred cerkvijo po Lojzetu Bratužu bo v torek, 25. februarja ob 8h zvečer kulturni večer posvečen temu našemu velikemu možu. Predaval bo prof. Rado Bednarik. Vsi Podgorci, ki ste pokojnega Bratuža poznali, z njim sodelovali in katerega spomin vam je še vedno tako živ pred očmi, vljudno vabljeni.
f Ivanka Kasič
V nedeljo, 9. februarja je v Ljubljani umrla dolgoletna članica Marijine družbe v Trstu iz ulice Risorta, Ivanka Kasič por. Vidi. Iz rodne Dolenjske je prišla v Trst še zelo mlada in bila dolgo vrsto let v službi v nekem zobozdravniškem ambula-toriju. Izredno živahne, vesele narave, je pokojnica učakala lepo starost 87 let. Ostala nam bo v spominu, kako je, ob posebnih prilikah, prav po fantovsko prešerno zaukala po dvorani. Še posebno pa sc je odlikovala po svoji veliki požrtvovalnosti za obiskovanje bolnikov. S svojo tipično šcgavostjo je znala bolnike tolažiti in jih vzpodbujati. Naj pri Bogu uživa večno plačilo!
ZA KMETOVALCE
Čebele in škropljenje
Čebele cenimo predvsem zaradi medu, ki ga neutrudljivo nabirajo med letanjem od cveta do cveta. Pri tem nehote opravljajo drugo, mnogo pomembnejše delo za kmeta in sicer pospešujejo oprašitev cvetja in tako omogočijo, da se razvije sadež in seme. Zato so čebele nujno potrebne predvsem za sadno drevje in tiste njivske rastline, ki jih gojimo za pridobivanje semena. Računajo, da je na en hektar sadovnjaka potrebno dva do pet panjev, ki naj bodo nameščeni tako, da čebele niso prisiljene opravljati poletov nad 100 metrov daleč. Pravi trenutek za prenos čebel na pašo nastopi takrat, ko se je odprlo 10 do 20 % cvetja.
V tem času so naj večja nevarnost za čebele nova zatiralna sredstva, ki jih uporabljamo za zatiranje rastlinskih škodljivcev. Ako jih rabimo v nepravem času, lahko uničimo čebele in istočasno močno oškodujemo pridelek. Ta nevarnost traja le toliko časa dokler je cvetje odprto. Takrat so namreč čebele nenehno na delu, letajo od cveta do cveta, nabirajo med in prenašajo cvetni prah. Ce pri tem delu naletijo na strupena škropila, se zastrupijo kot vsaka druga žuželka. Škropila pa ne bi škodovala samo čebelam, pač pa bi močno ovirala ali celo preprečila oplodnjo cvetja in tako občutno zmanjšala pridelek. Zato bosta kmet in čebelar budno pazila, da nihče ne bo škropil sadnega drevja niti drugih rastlin, ko so v cvetju.
Obračun z UMA
Kdor prejema za kmetijske stroje gorivo po znižani ceni, naj čimprej zaključi pri UMA obračun za gorivo, ki ga je porabil lansko leto. Le tako bo imel pravico do novih nakazil za leto 1969. Zadeva mora biti urejena do konca tega meseca.
Š P # J? T
Smučanje. Dijak slovenskega učiteljišča in član goriške 01ympije Marjan Kranner, ki pa v smučanju tekmuje za CAI Gorizia, je preteklo nedeljo spet uspešno nastopil. V mednarodnem tekmovanju v veleslalomu na Trbižu je zasedel dobro 16. mesto med 93 tekmovalci s časom 2,19”5 (čas zmagovalca je bil 2,05”5). Proga je bila dolga 1800 m z višinsko razliko 380 m in je imela 60 vrat. Kranner je premagal celo vrsto tekmovalcev iz višjih kategorij (on spada v najnižjo, šesto kategorijo) in je bil drugi v kategoriji Mladinci (13 tekmovalcev), drugi v svoji šesti kategoriji (14 udeležencev) in deseti med 83 tekmovalci iz dežele Furlanija-Julijska Benečija.
Odbojka. Prihodnjo nedeljo se bo začelo odbojkarsko tekmovanje imenovano »Serie D«. Nastopalo bo 10 moštev: 4 s Tržaškega (Bor, Kras, Gasilci Trst in Acegat Trst), 2 iz Vidma (PAV in CSI Friuli), 4 iz goriške pokrajine (Libertas Turriaco, Torriana Gradiška, Gasilci Gorica in AGI Gorica). Ker se moštvo AGI ne bo udeležilo tekmovanja, lahko namesto njega vstopi goriška 01ympija, ki je že lani nastopala v »Serie D«, pa je prav po krivdi AGI-ja zasedla zadnje mesto dn tako izpadla. Zaradi odstopa AGI-ja bi sedaj 01ympija lahko spet tekmovala v »Serie D«.
v
Cemu vse to ?
»Novi list« je 30. januarja objavil članek: Manjšinska politika ali strankarstvo in kruhoborstvo?
Redki so ljudje, ki morejo presojati objektivnost članka, a večina bralcev se je vprašala: »Komu to koristi? Kakšen naj bo cilj vsega političnega dela? Reševanje strank, koalicij, osebnih zadev? Ali kaj drugega, večjega in težjega.«
Povsod so nerodnosti, a skupen cilj naj vendar druži vse dobro misleče in dobro namerne ljudi! Ce niso generali složni, kaj naj naredi »uboga gmajna«? In ne pretiravajmo: črna očala so potrebna pri močnem soncu in slabih očeh.
e. 1.
Enotnost - glavna skrb Cerkve
Miinchenski kardinal Dopfner je pri nekem zborovanju poudaril, da je ohranitev enotnosti v Cerkvi glavna skrb v sedanjem trenutku. Rekel je, da je prav, ako katoličana kritično gledajo na sedanji razvoj v Cerkvi in družbi, a njihova sodba naj bo previdna dn trezna. Katoličani naj bodo enotni, da bo mogoče premostiti sedanjo krizo, ki bo pripeljala do bolj pristnega in očiščenega krščanstva.
Sedanja rimska vlada je v soglasju s sindikati izdelala nov načrt o pokojninah socialnega skrbstva. Ta zakonski osnutek je že predložila zbornici v odobritev. Ker je osnutek izdelan v soglasju ž vsemi sin-
tudi veliko naših ljudi, vsled tega prinašamo v pregledni razpredelnici njegove glavne izboljšave. Velja od 1. januarja 1969.
		Dosedanje	Nove
1. Naj nižje pokojnine za delavce			
	a) od 65 let dalje	21.900	25.000
	b) manj kot 65 let	18.000	23.000
2.	Najnižje pokojnine za kmete in samo-		
	stojne delavce	13.200	18.000
3	Pokojnina za zelo potrebne nad 65 let,		
	ki so brez pokojnine	—	12.000
4.	Pokojnine nad 25.000	—	Se povišajo za 10 °/o
			V celoti do 25.000; po-
5.	Penzija in plača za tiste, ki še delajo	Samo do 15.600	lovica od 25.000 do 100.000
6.	Odnos penzija-plača	65%	74% (80% od 1. 1976)
			Obnovljena za tiste, ki
7.	Starostna pokojnina	Odpravnina	ne delajo, a imajo 35 let plačanih prispevkov
8.	Premična lestvica za vse starostne pokojnine	—	Povišek 1 % za vsako točko draginj skega poviška (vsako leto ali vsaki dve leti)
Z novimi pokojninami je država pravze-la tudi nova denarna bremena, ki jih mora od nekod kriti. Zato moramo pričakovati povišanje nekaterih davkov. Bencin
c RADIO
1 TRST A
Spored od 2. februarja do 1. marca 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1130 (satno ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de
lavnikih).
Spori: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Alma Maiville Calvino: »Modra čepica«. Dramatizirana mladinska zgodba. Prvi del. 12.00 Nabožna glasba.
12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Moriconi: »Vohunka v tovarni "Farben”«. Radijska drama. 16.20 Koncert sopranistke Ileane Bratuž-Kacjan.
18.30 Iz pesniških gajev: Peterlin: »Severin Šali«. 18.40 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Poklici v slovenski pesmi, pripravila Živa Gruden.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade po-slušavce: Car glasbenih umetnin. 17.35 Vaše čtivo. 17.55 Kako in zakaj. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »Costanza e Concordia« iz Rude. 19.20 Priljubljene melodije. 21.25 Romantične melodije. 22.00 Ljubljanski pihalni trio.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.00 Poklici v slovenski pesmi, pripravila živa Gruden. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Postni govori (2): Msgr. Jakob Ukmar: »Krščanstvo je ljubezen prineslo, pešanje v veri in brezboštvo jo je pa odneslo«. 19.20 Prijetne melodije. 19.45 Zbor »J. Gallus« iz Trsta. 20.35 Bellini: »Beatrice di Tenda«, lirska tragedija v 2 dejanjih.
Sreda:	11.40	Radio za prvo stopnjo
osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Ljudske pesmi. 19.10 Lupine: Higiena in zdravje. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za naj mlaj še. 20.35 Shakespeare: »Rihard III.«. Tragedija v 5 dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 19.15 Postni govori (3): Msgr. Janez Vodopivec: »Ljubezen - moč dialoga«. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 16.45 Bogomir Magajna: »Gornje mesto«. Dramatizirana povest. Prvi del. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Slovenski znanstveni delavci z univerze. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Slovenski vokalni oktet. 19.10 Družinski obzornik. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Cijak: »Iznajdba«. Radijska igra. 21.40 Vabilo na ples.
se je npr. že podražil za 10 lir pri litru. Novi zakon bo stopil v veljavo, ko ga odobri parlament.
OBVESTILA
Roditeljski sestanek. Ravnateljstvo nižje srednje šole v Gorici, ul. Randaccio 10, sporoča, da bo v nedeljo, 23. februarja ob 10.30 v šolskih prostorih roditeljski sestanek. Vabljeni so starši in njihovi namestniki.
Prešernova proslava na Opčinah. V nedeljo, 23. februarja ob 17. uri bo v izvedbi društva »Tabor« Prešernova proslava. Nastopila bosta poleg solistov in recitatorjev mladinski pevski zbor iz Sežane in otroški pevski zbor Glasbene Matice Z Opčin. Vstop prost.
Slovenska Matica, Ljubljana, Trg revolucije 7, je pred kratkim izdala dve novi knjigi: 1. Goethe: »Torquato Tasso«, v prevodu Franca Albrehta. Knjiga ima 176 strani in stane vezana v knjigotržtvu 22N dinarjev; 2. France Stele: »Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja«. Knjiga velikega formata, z mnogimi slikami in vezana, 364 strani, stane 50 N dinarjev. Obe knjigi se dobita v naših knjigarnah v Trstu in Gorici.
Širite »Katoliški glas"
DAROVI:
Za Marijanišče na Opčinah: sindikat slovenske šole daruje v počastitev spomina pok. članice učiteljice Zinke Cucek 3.000 lir; za klopi v marijaniški kapeli rev. Ciril Turk, Zah. Nemčija, 50 DM (7750) lir.
Za Zavod sv. Družine: v spomin pokojnega brata 2.000 lir.
Za Alojzijevišče: v spomin pok. brata
2.000 lir.
Za katoliški tisk: v spomin pok brata
2.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
V soboto, 22. t. m. bo ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici nastopila
folklornaskupina
TINE ROŽANC
iz Ljubljane. Izvajala bo folklorne plese jugoslovanskih narodov.
Vstopnina: 500 lir, za dijake in pevce 200 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 89“ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik : msgr. dr. Fr. Močnik I iska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
nih zakonskih predpisih.
Zakaj pa tržaški dnevnik ne pove, da je
V nedeljo, 23. t. m. ob 16.30 bo v Katoliškem domu v Gorici spominska svečanost za pokojnim
Lojzetom Bratužem
Na sporedu je izvajanje pesmi, ki jih je pokojni Lojze uglasbil, recitacija sonetov iz sonetnega venca, ki ga je posvetila pokojnemu možu Ljubka Šorlijeva, in spominski govor, ki ga bo imel g. Maks Komac. Vsi vljudno vabljeni. — Vstop prost.