ODMEVI. Zbirka družbenih veseličic. Zložil I. Z. Devoljub (Dalje). Pij'mo ga, tralala »Žlahtna« je kapljica! Živela! tralala! Družba vesela ! Pojmo le, tralala Pesem »korajžo« da. Juliaba, tralala ! Moja je Spela. Vprašajmo, tralala Godca če »polko« zna? Pldšimo, tralala! Vse bo ogrčla. Dekle ti! tralala Imaš še kaj srca, Zame res! tralala Bova se vzela! Tam je sezidana Zibeljka, tralala Manjka le cela Hišca vže — tralala Stara ko tralala Bodcva »r-atala«, — Za pečjo, tralala — Bova se — grela! (Pride še). Don Pieri, GniMli k Pajer. Trifoglio. Primorski slovenski listi so zagnali zadnje tedne močen — glas po vsem svetu. Nabodli so na vilce tri imenitne rudeče može — puro sanguc — ter jih kazali slavni avstrijski vladi in svetu : glejte kaj nam dajajo v plačilo za slovensko zve- stobo. Ali preljubi moji kristjani; jc-li sploh mogoče da zraste na Tržaški njivi kaj boljšega — kakor je en Don Peter. Se li čudite po vsem tem kar se že to- liko let vrši v Avstriji, da bi na magistratu sedel kak boljši župan in deželni glavar kakor je naš Peter. Kje ste z glavo ! Ko pri- dejo Prusi v Trst, takrat še le dobimo druge župane, druge glavarje ! Ali danes, pri tej iredentarski vročini, si drzncio Slovenci — želeti kaj boljšega. — Pojdite no! — In stric Campitelli in žnjim vsa italjansko- beneška Istra, naj bi na ljubo fardamanim Hrvatom in Slovencem, se zdaj učili slo- venski. — Campitelli in njega pristaši, so beati possidentes - na slovensko-hrvatski grudi. Ali menite, da jih je res strah pred nami; pred mogočno Avstrijo — pred dunajskimi ministri z »lončeno« roko. Pojte, pojte sc solit, vi ki tako menite in se javno jokate. Avstrija, ki je že več stoletji sem prezirala slovanske rodove — njih jezik in njih značaj — zibala je nemško dete — zibala je laškega paglavca — v Istri, Trstu in Gorici — in danes sta fanta lepo zrasla: vlada jim lehko brezskrbno izročuje osodo gorjanskih Slo- vencev. — Prav je imel oni Istran ki se je zagrozil: Ako ostaneta naša dva po- slanca še dalje v takej desnici, katera drži polno skledo iz katero naši politični na- sprotniki zajemajo z veliko žlico in se nam rogajo; tedaj jih bodemo kamenjali, kedar se vrnejo z Dunaja. Kaj pa Pajer, o ti zviti lesjalc kako se ti v pest smeješ, kedar čitaš grožnje v Soči. — Misliš si: Ali so nori ti ljudje; jeli kedaj lesica na starost spremenila dla'ko, — kako hočejo da iz strastnega Italijana postanem kedaj prijatelj Slovencem. »Dušo mi vzemite, a tega ne storim ker ne morem«. In lehko verujemo lesjaku; austrijskim ministrom pa so tako zviteži dobro orodjo. Danes si oni med med seboj janca dele, ali to ni nobeno čudo. Vsak pride na vrsto polagano. Nikar se narod moj, ne čudi, da so zrastle na Primorskem take tri imenitne cvetke. Vsaj je vlada noč in dan gnojila in orala laško njivo, in ako je le tu i tam zrasel kak slovenski slak na njej, ga je takoj odščipnila neprijazna roka. Sicer pa ljubi Primorci, jaz Vas dobro poznam, junaški, sta da Vas ni para — drugače ne bili zosedli primorske bregove in hri- bove. Nikar se ne strašite teh treh mo- žakov, tudi če pride še kateri za njim, ker zdaj so leta laškega činkvantina. Ne bojte se ga. Vsaki dan je zlata vreden. Sleherna ura nas opominja: Slovan na boju, na branu stoj neustrašen! — Bratje tvoji se že zbirajo, na Slovenca se ozirajo. Pri- morja na oddamo — naj tam danes tudi iredenta zvija rep. Naj le vlada sama i reden to varje, mi se bomo čistili raje svojo garje! Gospod: Tako lep deček, s kterim sem Vas včeraj videl. Odkod ga pa imate, j gospiea Karla ? Gos p i ca; Ah! — ta je še iz neke ' zapuščine. oo o — Gospiea, Vas smem domov sprem- Ijati ? — Samo spremljati2 — Ne!... Bnrke slavi IMbrni (Narodno blago; priredil Silvester). XXI. Zabrdžan in njegov sin gresta v goro podirat drevesa. Začneta nad nekim klan- com. Celo naravno je, da se je vsako podsekano drevo podrlo navzdol. To pa se Zabrdžanu nikakor ni dopadlo in skušal je, kako bi podrl drevo navkreber. Pa vet trud bil mu je zastonj. Vsede se na štor in začne globoko premišljevati. Ko sedi nekaj časa, skoči vesel kvišku in reče sinu: »Veš kaj, Jaka? Domu boš šel po konja in dolgo vrv. Ker znaš dobro ple- zati, splezal boš potem na drevo, katerega hočeva podreti in boš vrv privezal za vrh. Na njen drug konec pa vpreževa konja, da bode vlekel v breg. Drevo sc nama mora po volji podreti!« Sinu zdi se misel jako umna in brž hiti domu po zaželjeno. Ko se kmalu vrne, storita z očetom po namišljenem načrtu. Vrv je že pritrjena z enim koncem za tlrevesni vrh in za drugi konec že vleče konj, katerega sin pridno priganja, med tem ko oče marljivo podsekava. Recimo pa, da je bila stvar res dobro namišljena, vendar niste bili moči enakomerno raz- deljeni. Kajti ko se začne drevo nagibati, bil mu je konj preslab in drevo vrže ga daleč po zraku v klaneo, kakor vrže pastir kamen, katerega je bil privezal na bič. Oče odkima z glavo in pošlje sina gledat, če sc ni konj morebiti — splašil in všel. Kmalu se sin vrne in sporoči: »Oče, konj je še v klanjcu, ni všel. Pa ne vem, kaj bi rekel. Mislim, za ježo še bo, za ježo, toda voziti ne bode več mogel ker je po poti zgubil vrat in glavo«. Co je oče pritrdil sinovim besedam, no vem; toda če pomislimo, da je bil Za- brdžan, smo lahko overjeni, da je sinu prikimal. Saj sem poznejo še zvedel, da je pravil sosedu : »Veš sosed, konj bi še bil za ježo, ker tam ne potrebuje vrata in glave, ka- kor pri vožnji. Pa mrha je bil začetkom tako utrujen, da se ni hotel ganiti, ko sem ga priganjal. Pustil sem ga ležati, da si po- čijo. Druzega dne pa je bil že mrzel. Po- ginil je bil same lakote, ker se vsled po- manjkanja glave ni mogel pasti.«