»Gospodje mocne roke« Detektivska zgodbft 1. Bogati tovarnar William Brodey je sedel v svoji pisarnl in pregledoval pošto. Ni bil bojazljivec, a zdaj je prebledel in pismo, ki Ła je čital, se mu je treslo v roki. Pismo se je glasilo: » Pozivamo Vas, da v treh dneh izročite podpisanim 25.000 dolarjev. Mi nno dovolj močni, da Vas k temu prisilimo tai, če se boste obotavljali, Vam bomo dokatali, da ste v naših rokah. Eden izmed naših bo naslednje dni čakal na sprehališču ob parku. Kraj je zelo obljuden in se Vam ni treba bati. Naš zaupnik Vam bo pokazal znak, na katerem bo rdeč lev, Vi pa imejte v gumbnici rdečo cvetlico. Če boste ustregli naši zahtevi, ee Vam ne bo nič zgodilo; če pa boste poakusili kako zvijačo, ne boste ušli krogli. Premislite torej! — Gospodje močne roke.« Tovarnar je že trikrat prečital skrivnostno pismo. Kaj naj stori? V prvem trenutku je hotel zadevo prijaviti redarstvu, da bi na primeren način poučilo bandite, ki so se naauto imenovali »gospodje močne roke«. Potem pa si je premislil. Kdo ve, če res niao dovolj močni za izvedbo svoje grožnje? V Ameriki se dogajajo nenavadne stvari... Po daljšem razmišljanju je sklenil, da bo zadevo javil načelniku policije. A kako bo to storil, da ne bo nihče opazil? Nemirno je hodll po sobi gor in dol. Čez nekaj časa je pozvonil. V sobo je stopil hišni sluga Janez. Pri vratih je obstal in zelo ponižno vprašal: »Želite, prosim?« Njegova ponižnost se je zdela pretirana. A vedno je bil tak, in sicer najbrž iz hvaležnosti do gospodarja, ki ga je sestradanega pobral na cesti in sprejel v službo. »Janez, pojdi h gospodu policijskemu načelniku in ga v mojem imenu povabi za danes na večerjo. A povej mu, da ga prosim, naj pride v civilni obleki, da bo vse bolj domače.« Za trenutek je utihnil, nato pa nadaljeval: »Sicer pa bo bolje, če vse to napišem.« Sedel je za mizo in napisal pismo. »Tako!« je dejal potem. »Zdaj pa pojdi!« Sluga je odšel. • Načelnik je prečital tovarnarjevo pismo. Ker je imel za seboj že obilo izkušenj, je takoj razumel, da gre za važno stvar. Slugi je dal bogato nagrado in mu naroČil, naj pove gospodu, da se bo rad odzval vabilu. Zvečer se je preoblekel. Ko je vstopil pri tovarnarjevih, ni nihče spoznal v njem načelnika policije. »0, hvala lepa, gospod načelnik, za previdnost!« je rekel tovarnar, ko se mu je načelnik predstavil. »Vi ste še bolje naredili vso stvar kot sem mislil.« »Iz vaših vrstic sem posnel, da previdnost ne bo odveč. Kaj se je torej zgodilo?« Tovarnar ga je pozval, naj sede, potem pa mu je izročil pismo. Načelnik je ponovno prečital pismo in majal z glavo. *>No, kaj rečete k temu?« »Predvsem bomo počakali. Denarja jim ne boste kar tako izročili. Jaz -ne verujem v njihovo moč; njihove besede so samo navadna pretnja, da bi vas z njo omehčali. Toda nakana jim ne bo uspela. Zakaj pa je redarstvo tu? Zaradi večje varnosti bomo skrivaj zastražili tudi hišo.« To je bilo tudi po tovarnarjevem mnenju najbolje. Po rp/,s;ovoru sta se moža podala v obednico. Večerja je potekala v tako veselem razpoloženju, da bi tudi najboljši opazovalec mislil, da je načelnik samo zaradi večerje prišel k tovarnarjevim. 2. Bilo je okrog polnoči tretjega dne. V Bredleyjevi hiši so bili poskriti detektivi. O spanju pri gospodarju ni bilo govora. Ležal je na postelji in držal v desnici samokres. Pismo neznanih izsiljevalcev ga je vkljub močni straži vznemirjalo. Tako je ležal že več ur in prisluškoval, a v hiši se ni nič zganilo. Vse je bilo tiho ko na kakem pokopališču. 2e se mu je VBiljevala misel, da je morda res ves strah odveč in se je nekoliko pomiril. Oči so mu lezle skupaj in jih je le s težavo držal odprte. Nenadoma se je zaslišal iz pritličja grozen krik. Bradlyju se je zdelo, da je zavpil Janez. Skočil je iz postelje in s samokresom v roki tekel v pritličje. Na hodniku je trčil z detektivi, ki so pritekli iz svojih skrivališč. Nato so vsi tekli v Janezovo sobo. Sluga je stal sredi sobe v spalni srajci in se je ves tresel. Desni rokav je bil krvav. »Kaj je? Kaj se je zgodilo?« so se slišala vprašanja od vseh strani. Ta je s težavo izjecljal: »Ne-nekdo me je za-zabo-del! K sreči sem — z roko — o-odbil no-nož in me je za-del samo v ro-oko.« »Kje je storilec?« je vprašal gospodar. Detektivi so preiskali sobo. Našli so samo nož, ki je ležal na tleh. Okno je bilo odprto in iz tega se je dalo sklepati, da je zločinec zbežal skozi okno. Detektivi so poskakali ven in preiskali ves vrt. Njihov trud je bil brezuspešen. Nato so se spet vsi zbrali okrog Janeza, ki se je medtem nekoliko pomiril in pripovedoval: »Jaz sem se takoj zbudil. Zdelo se mi je, da je od okna zapihalo. Vstal sem, da bi pogledal, če je okno odprto. A komaj sem stopil dva- trikrat, ko mi je dih zastal od groze. Pred menoj je stala temna postava in z nožem zamahnila proti meni. Jaz sem dvignil roko in udaril. Imel sem srečo in sem napadalcu izbil nož iz roke. Nato sem zavpil. Napadalec je zbežal skozi okno. Kako je prišel noter, ne vem. In zakaj je ravno mene, revnega služabnika napadel, mi je tudi uganka.« »Ubogi Janez!« je pomilovalno dejal gospodar. Nato je naročil Janezu, nai sleče srajco. Rana je bila k sreči neznatna. Bradley jo je skrbno izmil in obvezal. Janez se je nato vlegel, ostali pa so zapustili sobo. Gospodar in detektivi niso mogli zapopasti, kako se je napadalec vkljub tako skrbni zastraženosti mogel splaziti v hišo in sobo; Janez je namreč z vso odločnostjo trdil, da je bilo okno dobro zaprto. (Dalje sledi)