Eno uro.
Boj, miruj eno uro vsaj!
Rad bi slišal slavcev glas, ki se v meji prebudi, ko zaspita vrt in vas in se rosa poezije kakor sen razlije tihi noči čez oči.
Rad bi videl vigred mlado. List šumi ob beli roži, bel metulj nad njima kroži. Roža nedotaknjena, v solnčni žar zamaknjena!
Rad bi slišal tajni spev večne himne z visočin. V duši nosim njen odmev; kot iz katedrale pesem polna hvale vstane včasih iz globin.
Rad bi videl v rosni zori tisto divno prebujenje domotožno hrepenenje blaženih duhov, ki se vračajo domov.
Bog je blizu, vendar tuj. Boj, miruj eno uro vsaj!
Siloin Sardenko.
10
137