------121    ------
Slovstvene stvari.
0 praktični slovonsko-nemški gramatiki.
(Od ljubljančinih virov.) Mnogo se govori in se je govorilo v deželnem zboru, v posameznih shodih, v časnikih, in sicer o tej tirjatvi, da naj šole na slovenski zemlji se ravnajo na narodni podlagi. Pa govor se suče in vrti dostikrat le preveč v splošnih izrekih. Ena reč bodi tukaj opomnjena, namreč slovnica. Ce mora slovenski jezik veljati v naših ljudskih šolah, treba ga je znati ne samo praktično, temuč tudi teoretično, Čeravno ne preučeno; in vendar slovenske gramatike za ljudske šole nimamo. Janežičeva slovnica po svoji obliki in razmeri se pristuje srednjim učilnicam, realkam in gimnazijam; okrajšana Vodnikova pismenost je že mnogo let izpahnjena iz nizih šol; odslužena je, po navadni besedi. Praktična sloven-sko-nemška gramatika je tako sestavljena in razstavljena, da bi mogel vsak meniti, učenci so že poprej v slovenski slovnici popolnoma izurjeni bili. Kar na vsem celem namreč slovnica začenja govoriti o časov-nikih ali glagolih, o pričnem času, o zaimkih, o prvi, drugi in tretji osebi, o edinem, množnem in dvojstnem številu, o rečevnikih ali imenih, o spolu in spolovnikih, in sicer ne sploh o samem zaumku ali zapopadku teh besed, temuČ posebej in na drobno se nahaja sklanjanje časnikov, in deloma tudi imen in zaimkov, še ko je komaj druga in tretja stran tiste knjige končana. Pri tem je sklanjanje v nemškem jeziku čeloma nastavljeno, ne tako pa sklanjanje v slovenskem jeziku. Res je, da po navadnem učnem teku učenci že ustmeno mnogo slovniških stvari dobivati morajo na spomin, predno se jim knjiga slovniška daje v roke; pa težko, da bi bili učenci samo iz ustmenih vaj toliko razumeli in ohranili, da bi ne bilo potrebno ali saj koristno, jim v slovnici vsega tega povzemati. — Tudi vrsta slovniških stvari je   v praktični  slovensko-nemški  gramatiki
------122   ------
tako samosvoja in različna mimo druzih slovnic, da se tudi neki nekoliko izurjen človek komaj v njej more iznajti. Vsaka slovnica, bodi si po starem kopitu, bodi po novem, po Ahn-ovem, Ollendorfovem ali Taussaint-Langenscheidtovem načinu, najpoprej razlaga osebek (subjekt), tedaj ime ali zaimek, pozneje se obrača na posebno razlaganje glagolov, ki služijo za orčk ali prisodek (predikat). Menim, da je tudi to logična vrsta, pred osebek in za njim prisodek; sej še otroci o prvem blebetanji kličejo imena: mama, ata ; in Adam, ko ga je Bog učil govoriti, je povedal najpred imena vseh stvari. Nasproti praktična slovensko-nemška slovnica začenja svoj uk z glagolom, to je, z orekom ali predikatom. — Tudi zaznamki ali tehnični izrazi slovniških stvari so v tej gramatiki nenavadni mimo druzih slovnic, bodi slovenskega ali kacega druzega sorodnega jezika. Vsi slovniČarji rabijo besedo ime (nomen) za zaznamovanje stvari, samo poljski znajo re cevni k (rzeczownik); večidel se rabi beseda glagol (verbum) za zaznamovanje djanja; samo Češko in poljsko se pravi časoslov, in praktična gramatika je naredila čas ovni k. Pa tudi Češka slovnica rada rabi besedo slovo, kar je ravno toliko kot beseda glagol; tiste besede, s kterimi se djanje naznanja, so namreč nekako glavne besede v govorjenji, tedaj pred drugim slovesa ali glagoli; v nekterih jezikih so glagoli celo korenina veČega dela druzih besedi, na pr. v semitiških jezikih, ne pa tako v indoevropejskih. Za tega voljo pa vendar v slovnici slovenski ne kaže pred glagolov razlagati kot imčn. — To so le nektere opombe, ki pa vendar merijo na to , da se mladina po takem nauku bolj lahko pripravlja ali za potrebe navadnega življenja ali pa višega učenja. Drugi, v slovniških rečeh bolj izurjeni pisatelji naj se v tem kaj več glasijo; če namreč ravno se je o slovniških rečeh že mnogo pisalo, še nikakor ni dognana vsa ta reč.