337 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 903(497.452Tržič)"652" 625.711.812(497.452Ljubelj)"652" Prejeto: 5. 6. 2020 Julijana Visočnik doc. dr., višja arhivistka, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI–1000 Ljubljana E-pošta: julijana.visocnik@rkc.si Rimljani v Tržiču in njegovi okolici IZVLEČEK Na širšem območju Tržiča do danes niso našli nobenih epigrafskih spomenikov, s pomočjo katerih bi bilo mogoče kaj več povedati o rimskodobnih prebivalcih tega prostora, zato avtorica najprej predstavi z antiko povezana arheo­ loška najdišča tega prostora. Ta namreč služijo kot dokaz ne samo za življenje ljudi na tem območju v času antike, temveč tudi kot posredna potrditev dejstva, da je tod tekla rimska cesta, ki sicer ni vrisana na antičnem zemljevidu oziroma itinerarijih, ker ni šlo za t. i. via publica, torej državno cesto. Čeprav to ni bila cesta najvišjega ranga, je bila kljub temu pomembna, predvsem kot bližnjica med Emono in Virunom. Obstoj te ceste zgodovinarji že več kot stoletje utemeljujejo predvsem z votivnimi spomeniki, ki so jih našli v bližini Ljubelja oziroma ob trasi ceste (danes vsi na avstrijski strani). Še en posreden dokaz pa lahko iščemo tudi v ljudskem izročilu, ki pravi, da je Tržič obstajal že v antiki pod imenom Forum Lubellinum, kar nas spet popelje na Ljubelj. KLJUČNE BESEDE Tržič, Ljubelj, rimska cesta, arheologija, epigrafika, božanstva, Belesta, Belen ABSTRACT ROMANS IN TRŽIČ AND ITS SURROUNDINGS No epigraphic monuments have to date been discovered in the wider surroundings of Tržič that could help us say more about the inhabitants of the area during the Roman Period. For this reason, the author first presents the local archaeological sites related to Antiquity which not only demonstrate that the area was populated in this age, but also indirectly confirm that a Roman road used to run here, even though it is not included in the ancient maps or itinerar­ ies, since it was not a so­called via publica, i.e. a state road. Albeit not of the highest rank it was still an important road that above all served as a shortcut between Emona and Virunum. For more than a century, historians have based the existence of the road primarily on the votive monuments discovered near the Ljubelj mountain pass or, rather, along the road layout (all now on the Austrian side of the border). Another indirect proof can be found in the popular tradition, according to which Tržič existed in the Roman Period under the name Forum Lubellinum, again pointing to Ljubelj. KEY WORDS Tržič, Ljubelj, Roman road, archaeology, epigraphy, deities, Belestis, Belenus 338 2020JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 Uvod V načrtu je bilo, da se v tematski številki Kro­ nike območje Tržiča predstavi s pomočjo kamnitih spomenikov (z napisi), ki so jih tam pustili antični prebivalci tega prostora. Pregled epigrafskih baz in korpusov pa je razkril, da nas čaka dokaj nenavadna situacija. Iz samega Tržiča in njegove bližnje okolice namreč na slovenski strani meje ne poznamo skoraj nobenega spomenika. »Skoraj« pa zato, ker naj bi bil v cerkvi sv. Ane v Podljubelju še vedno v rabi eden, ki pa so ga preklesali v nabiralnik za darove. Glede na to, da naj bi čez Ljubelj, torej mimo današnjega Trži- ča, v rimskih časih vodila cesta iz Emone do noriške- ga glavnega mesta Virunum (Virun), bi upravičeno pričakovali več takšnih kamnov z napisi. Po ustni tradiciji domačinov naj bi se Tržič v an- tiki imenoval Forum Lubellinum,1 česar pa ni mogoče potrditi z nobenim takratnim pisnim virom. Ome- njene ceste pač ni na antičnih itinerarijih, kakor tudi ne na Tabuli Peutingeriani,2 in do danes še ni bil od- krit kak spomenik z napisom, kjer bi bilo to ime de- jansko zapisano. Omenjena naselbina naj bi zapirala rimsko pot skozi bistriško dolino čez Ljubelj v Po- dravje.3 Forum Lubellinum je omenjen v monografiji Dežela med Jelovico, Sočo in Dravo,4 v kateri je avtor zbral veliko podatkov o v naslovu omenjenem obmo- čju, ki jih je poskusil tudi razložiti. Na tem mestu nas zanima predvsem tisto, kar se tiče antičnega Tržiča, če bi seveda smeli le v ustnem izročilu dokumentira- no naselbino Forum Lubellinum enačiti z današnjim Tržičem. Omenjeno latinsko ime bi sicer lahko upo- rabljali tudi v srednjem veku, od koder bi lažje zašlo v ustno izročilo in se ohranilo do danes.5 Gotovo je težko spregledati podobnost med besedama Lubelli­ num in Ljubelj. Pri tem je zanimivo, da avtor besedo razdeli na Lu­bellinum in jo razlaga ali kot Belinov prehod ali kot Belinov gozd.6 Čeprav Tržič očitno ne premore antičnih epigraf- skih spomenikov, arheološke ostaline posredno potr- jujejo potek ceste in njeno uporabo s strani antičnih prebivalcev tržiškega konca, pa tudi vseh tistih, ki so 1 Podatek navaja tudi ANSl, str. 174 ( J. Šašel); Piccottini in Wedenig, Antike Passübergänge, str. 141, »forum lubelini« povežeta s srednjeveškim pešprehodom (morda celo s hospi- cem), ki naj bi bil 6 km severno od Tržiča. Za srednjeveški hospic na Ljubelju, ki je bil med pomembnejšimi na Sloven- skem, gl. Kosi, Potujoči srednji vek, str. 200–201; prav tam, na str. 189, pa so tudi podatki o vzdrževanju ceste preko Ljubelja v 13. stoletju. 2 Šmid, Der Loibelpass, str. 157. 3 Jutro, 23. 1. 1927, str. 10. 4 Jarc, Dežela. 5 Gl. op. 1. 6 Jarc, Dežela, str. 60, 127–128. Več kot upravičeno pa besedo poveže z avtohtonima božanstvoma Belestis in Belenus oziro- ma Belinus (gl. v nadaljevanju). Še enkrat več se tako pokaže, da je ustno izročilo več kot izpovedno in pomenljivo ter da lahko naše razmišljanje velikokrat usmeri na pravo pot in nam pomaga razumeti širšo sliko. potovali med Italijo in Norikom, pa so si na ta način nekoliko skrajšali pot iz italske Emone do glavnega mesta province Norik, torej do Viruna. S pregledom Arheoloških najdišč Slovenije (ANSl) in Arkasa (Ar- heološkega katastra Slovenije) si lahko ustvarimo vsaj približno sliko poselitve.7 Iz samega Tržiča je danes poznanih arheoloških ostalin (sicer predvsem iz dobe antike) zanemarljivo malo. Sredi 19. stoletja je nekje v Tržiču ali okoli- ci tržiški kolar in ljudski pesnik Vojteh (Adalbert) Kurnik (1826–1886) našel rimsko oljenko, ki jo je poklonil Narodnemu muzeju v Ljubljani.8 Na drugi strani današnje ceste proti Ljubelju, v kraju Bistrica pri Tržiču, so leta 1949 v Ročevnici ob izkopu zemlje za hišo pri Umeku naleteli na bronasto rimsko fibu- lo, ki je leta 1954 prišla v tržiški muzej (inv. št. 593).9 Sicer pa so bile na Pavlinovem travniku pri tej isti Bistrici v izkopu gradbene jame (lastnik Stojan Aha- čič, Ravne 8, Tržič) v profilu vidne ruševine zidanega objekta. Sledila so zaščitna sondažna izkopavanja, kjer so v sondah 1 in 2 odkrili ostanke rimskih stavb. Omenjeni ostanki objektov, rimski predmeti v njih (fibule, žeblji in drugo) ter pregled okoliškega tere- na na pobočjih hriba Ročevnica, k čemur moramo dodati še že leta 1949 najdeno prej omenjeno fibulo, nas napeljujejo k zaključku, da je tod najverjetneje obstajal zgodnjeantični naselbinski kompleks.10 An- tično stavbo pri Bistrici pri Tržiču (objekt na Pav- linovem travniku) je natančneje obravnaval Milan Sagadin, ki jo je tudi datiral v konec 1. oziroma na začetek 2. stoletja po Kr. Avtor zaključuje, da najver- jetneje ni šlo za osamljen objekt in da imamo zelo verjetno opravka z manjšo naselbino. Po drobnih najdbah je mogoče soditi, da je bila stavba bivalnega značaja, pa čeprav je bila po načinu gradnje še pre- cej preprosta in se pri njej kaže le malo rimskega. Na najdišču Pavlinov travnik se rimska kultura sicer kaže (na primer v drobnih najdbah: bronast ključ, fi- bula, fragment tere sigilate, v zidanju z malto), a le kot nekaj, kar je prekrilo staroselsko podstat/osnovo. Sagadin upravičeno zaključi, da lahko prav v Bistrici pri Tržiču iščemo potrditev in podkrepitev misli o rimski cesti mimo današnjega Tržiča, preko Ljube- lja, na današnjo avstrijsko Koroško vse do noriškega glavnega mesta.11 Antično ruševinsko plast so odkrili še med na- seljema Brdo in Hudo pri Kovorju, zato so najdišče poimenovali Kovorske senožeti. V cestnem profilu so 7 Prim. ANSl, str. 173–174 (Valič, Šašel); http://arkas.zrc-sazu. si/index.php?kaj=search.najdisce&id=&najdisce=&kraj=Tr% 9Ei%E8&podrocje%5B0%5D=0&opredelitev=0&vrsta=0& datacija=0&btnSubmit=I%9A%E8i (1. 7. 2020). 8 Jahresheft des Vereines des Krainischen Landes­Museum 2, 1858, str. 151, št. 61 (notica o Adalbertu Kurniku). 9 Valič, Ročevnica, str. 196. 10 Sagadin, Bistrica pri Tržiču, str. 165–168; gl. še Sagadin, Po- selitvena slika, str. 17. 11 Sagadin, Antična stavba, str. 169–184. 339 2020 JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 namreč zadeli na presek kamnitega zidu in z estri- hom izravnano pohodno površino.12 V kraju Vaško nad Brezjami pri Tržiču so sondi- ranje opravili junija 1987. Na možno poselitev vrha so tam opozarjale terase, ki so razmeroma dobro vi- dne na treh položnejših pobočjih. Ugotovitve iz šti- rih izkopanih poskusnih jarkov kažejo, da lahko na osnovi tamkajšnje suhozidne gradnje najdišče posta- vimo v obdobje prazgodovine. Natančnejše opredeli- tve takrat niso bile mogoče.13 Rimska cesta v bližini Tržiča in čez Ljubelj Meje med posameznimi provincami rimske dr- žave ali med agri rimskih avtonomnih mest veči- noma ni mogoče zlahka določiti. Kljub nekaterim izjemam pa se lahko pogosto zanesemo na mogoč- nejše naravne ovire, ki so ob vzpostavljanju rimske uprave postale tudi politične razmejitve. To gotovo velja za slovenske gorske verige: današnja Gorenjska, ki jo obdajajo Julijci, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, je, kot vse kaže, tvorila ager (podeželsko zaledje) Emone,14 njeni skrajni robovi pa so mejili na provinco Norik. V omenjeno provinco je vodilo več komunikacijskih prometnic, pri čemer je vodilna vloga pripadala t. i. noriški avtocesti, ki je poteka- la iz Akvileje (Aquileia) v dolino reke Tagliamento (Tilment). Poznamo jo tako iz Tabule Peutingeriane kakor tudi iz Antoninskega itinerarija. Ta cesta je v Norik pripeljala prek razmeroma nizkega in ne pre- tirano težko dostopnega prelaza Sella di Camporos- so (812 m), od koder je pot tekla naprej v Kanalsko dolino, mimo Santika (Santicum – Beljak – Villach) ob Vrbskem jezeru do Viruna (Virunum) in od tu naprej proti severu.15 Poleg te pomembne držav- ne ceste je bilo mogoče iz Italije v Norik priti še po drugih (manjših) cestah, ki so bile bolj lokalnega po- mena: na jugozahodu Pustertal–Eisacktal in naprej proti Aguntu (Aguntum); na severozahodu Norika preko Brennerja, Karnijskih Alp in prelaza Kreuz- bergpass (Passo Monte Croce di Comelico); vzhod- no od tega je bil še pomembnejši prehod preko pre- laza Plöckenpass (cesta iz Julija Karnika – Iulium Carnicum) v zgornjo Ziljsko dolino in od tam v Dravsko dolino. Na tem mestu pa je najzanimivejši prehod, ki ga Géza Alföldy v svoji znameniti knjigi o Noriku16 navede zadnjega; pravi namreč, da je bilo mogoče v Norik vstopiti tudi preko Ljubelja ali iz Emone preko Trojan do Celeje in potem na Koro- 12 Sagadin, Kovorske senožeti, str. 60. 13 Jerin in Modrijan, Vaško nad Brezjami pri Tržiču, str. 230– 232. 14 Šašel Kos, The boundary stone, str. 377; Horvat in Sagadin, Emonsko podeželje, str. 203–205. 15 Nadaljnji potek ceste za naš prispevek ni merodajen. 16 Alföldy, Noricum, str. 12; s povezavami med Norikom in 10. italsko regijo sta se ukvarjala tudi Piccottini in Wedenig, An- tike Passübergänge, str. 119–142. Zemljevid arheoloških najdišč v bližini Tržiča z označenimi lokacijami, ki jih povezujemo z epigrafskimi spomeniki (priprava zemljevida: Mateja Belak, ZRC SAZU). 340 2020JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 ško.17 Poleg dveh glavnih povezav – cesta Aquileia– Emona–Celeia, ki je potekala južno od Alp, in cesta Aquileia–Virunum, ki je potekala po Kanalski dolini – so manjše ceste tekle čez alpski svet: iz Čedada (Fo­ rum Iulii) proti severu po dolinah rek Nadiže in Soče ter naprej čez Predel; iz Emone proti severu ob Savi do Žabnic (Camporosso) in prostora Ziljice; Emona pa je bila z južnim Norikom povezana preko prelazov Jezersko, Ljubelj in najverjetneje tudi Koren (oziro- ma Korensko sedlo).18 Za pozno antiko in zgodnji srednji vek o cesti piše tudi Katharina Winckler, ki jo postavi v kon- tekst poznoantičnega Karnija (Carnium, torej današ- nji Kranj); omenja namreč, da je bila cesta speljana iz Zollfelda preko Ljubelja in da je vodila do takrat po- membnega središča Karnij ter naprej proti jugu (do Akvileje, Istre in Dalmacije).19 Cesto, ki se je upora- bljala v omenjenem času, moremo gotovo razumeti kot povezavo, ki so jo poznali že Rimljani, so jo pa v nemirnih časih pozne antike zaradi odmaknjeno- sti od glavnih prometnic najverjetneje pogosteje in raje uporabljali ter je s tem (vzporedno s Karnijem) pridobila pomen. Malodane samoumevno se zdi, da so rimsko cestno omrežje uporabljali še daleč v sred- nji vek. Rimske ceste so bile namreč odlično graje- ne, zelo funkcionalne in kljub propadanju še vedno najboljše, kar so na začetku novega zgodovinskega obdobja sploh poznali.20 Prelaz Ljubelj, ki sicer leži na 1370 metrih nad- morske višine, je bližnjica med Kranjsko in Koroško, v rimskih časih med 10. italsko regijo (regio X) in glavnim mestom province Norik. Walter Šmid je leta 1909 v reviji Carniola21 zapisal, da je trasa ce- ste, ki so jo začeli uporabljati šele v rimskih časih, na začetku 20. stoletja še vedno očitna. Njen potek naj bi potrjevali trije oltarji, ki so jih našli ob njej. Dva od njih sta dala postaviti člana družine Taponi- jev (Tapponii) za boginjo Belesto (Belestis),22 ki naj bi jo častili v povezavi z bolj znanim bogom Belenom, domnevnim zaščitnikom noriških rudnikov železa.23 Viktor Kragl je leta 1936 povzel nekatera spozna- nja, ki smo jih prebrali že pri Šmidu, mestoma pa še kaj: o cesti čez Ljubelj je zapisal, da so jo uporabljali že Rimljani. Kot dokaz za to trditev je porabil prav kamne z napisi, ki so jih odkrili v bližini Ljubelja. Po njegovih navedbah naj bi tak kamen z napisom (oltar) našli prav na vrhu ljubeljskega prelaza ob ce- sti leta 1885 in ga prenesli v celovški deželni muzej 17 Šašel Kos, Between Celeia and Virunum, str. 195: gre za rim- sko cesto Celeia–Upellis–Colatio–Iuenna–Virunum. 18 Horvat, Roman sites, str. 142. 19 Winckler, Die Alpen, str. 247. 20 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 10–11. 21 Šmid, Der Loibelpass, str. 157. 22 Ker se pod imenom Belestis (izpričana je sicer samo v dativu: Belesti) najverjetneje skriva žensko božanstvo, jo avtorica slo- veni kot Belesta. 23 Trije oltarji, ki jih navaja Šmid, so najverjetneje tisti trije, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. (Landesmuseum für Kärnten Rudolfinum), kjer so mu dali inventarno številko 231 (Lapidarium No. 231).24 Nadalje Kragl navaja, da je drug tak kamen vzidan v cerkev sv. Lenarta na koroški (torej avstrij- ski) strani. Iz Kraglovih navedb je mogoče sklepati, da je bilo »takšnih rimskih kamnov« še več, nekatere med njimi so porabili oziroma preuredili v nabiralni- ke za cerkvene darove, kot primer za to navede cerkev sv. Ane v Podljubelju.25 V omenjeni cerkvi še danes obstaja kamnit »nabiralnik« za darove, ki pa žal ne kaže (več) rimskih sledi. Razlogov za to je lahko več: 1. kamen ne izvira iz antičnih časov (pri čemer so se lahko antični kamniti spomeniki izgubili oziroma porabili kot gradbeni material pri novejših gradbenih 24 Podrobnosti o omenjenih votivnih spomenikih so v nadalje- vanju prispevka, ko so obravnavani vsak posebej. 25 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 6–7; Romšak, Sv. Ana pod Lju­ beljem, str. 54–55. Nabiralnik za darove v cerkvi sv. Ane v Podljubelju (foto: Miha Šimac). 341 2020 JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 posegih: cerkvah, župniščih, kapelah in podobno); 2. pri oblikovanju kamna za cerkvene potrebe je mo- goče, da so se latinski napis in drugi posegi antičnega kamnoseka odklesali in s tem izgubili.26 Drugi kamniti spomeniki, ki jih omenjata Šmid in Kragl, so danes sicer poznani s koroške strani (to- rej iz prostora Avstrije), a so jih našli ali ob ljubeljski cesti ali v neposredni bližini samega prelaza. V vseh primerih gre za votivne spomenike, torej oltarje, po- svečene različnima, a ne pogosto čaščenima božan- stvoma. 1. Od leta 1885 poznamo oltar, ki je predvidoma posvečen Kautopatu; našli so ga nekoliko nad cer- kvijo sv. Lenarta (Alt-St. Leonhard: v bližini unter­ halb der Schwarzen Wand – črna peč). Prvi so o njem poročali v MZK: spomenik je našel kmet Kuchar in je o najdbi obvestil Johanna Tschenka, ki je bil leta 1885 učitelj v Loibltalu.27 Danes je oltar shranjen v lapidariju celovškega muzeja prav pod inventarno številko 231, kar pomeni, da gre za kamen, o katerem je poročal že Kragl.28 26 Sicer pa že MZK N.F. XI 1885, str. 77, poroča, da napis na spomeniku ni več berljiv. 27 MZK N.F. XI 1885, str. 76–77, št. 104. 28 V opombi so navedene prva in najpomembnejše objave napisa, vključno z epigrafskimi bazami (velja za vse nave- C(autopati ?) C(aius) Avillius Respectus v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).29 Prevod: Kautopatu (?). Gaj Avilij Respekt je obljubo izpolnil rad in po pravici. Komentar: Drugo vrstico in s tem gentilicij po- svetitelja so v preteklosti prebrali na dva načina, med katerima se je še danes težko argumentirano odločiti. Napisno polje namreč ni več najbolje ohranjeno, tako ni jasno, ali je bilo med črkama G in A ločilno zna- menje. Gentilno ime je tako ali Avilij, pred katerim stoji G za prvo ime Gaj, ali Gavilij. Razprostranje- dene spomenike z napisi): MZK N.F. XI 1885, str. 76, št. 104; CIL III 11539; Egger, Neues aus Kärntens Römerze- it, str. 278; ILLPRON 231; Piccottini, Römersteinsamm- lung 1996 Nr. 15; HD056843; EDCS-14600061; lupa 5761. 29 Zdi se, da ne smemo povsem zanemariti transkripcije ozi- roma razlage napisa, kjer se v prvi vrstici – za črko C – ne bi skrivalo božanstvo, temveč bi bil C okrajšava za prvo ime Gaius, v drugi vrstici pa bi brali gentilicij Gavillij. Ta mo- žnost ni neverjetna predvsem zaradi upodobitve na stranskih ploskvah, kjer je bilo predvsem v antiki mogoče prepozna- ti božanstvo, ki mu je bil spomenik posvečen. Zaradi slabše ohranjenosti je danes to že skoraj nemogoče. Oltar, ki ga je posvetil Gaj Avilij Respekt, in stranska ploskev istega oltarja (Landesmuseum Kärnten, Inv.­Nr. 231, Ubi Erat Lupa Nr. 5761, foto: Ortolf Harl). 342 2020JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 nost teh dveh imen nam ne pomaga pri argumentira- nju ene ali druge možnosti. Obe imeni sta največkrat dokumentirani v Italiji, po nekaj primerov pa so za- beležili v Galijah, Dalmaciji, Noriku itd. Izpričani sta tudi z dvema črkama L.30 Na levi stranski ploskvi je upodobljena sedeča postava z žezlom (morda z baklo) v levi roki, spo- daj desno pa je še en atribut (v spuščeni desnici). V identifikaciji predmeta z baklo lahko iščemo razlog za prepoznavo v črki C (1. vrstica) Kautopata, ene- ga od dveh zvestih spremljevalcev boga Mitre: Kau- ta in Kautopata. Prepoznamo ju namreč po tem, da na osrednjih upodobitvah mitrejev spremljata Mitro, Kautes na levi in Kautopat na desni, prvi z dvignjeno 30 Za Avilius gl. OPEL I, str. 96, in za Gavilius OPEL II, str. 161–162. baklo, drugi s spuščeno, oba pa v tipični vzhodnjaški noši: hlače, frigijska čepica itd. Simbolizirata vzhaja- joče oziroma zahajajoče sonce, nasprotne smeri neba, eden poletni, drugi zimski solsticij, eden setev, drugi žetev, včasih sta upodobljena tudi kot pastirja.31 Če smo C pravilno prepoznali kot začetnico enega od obeh baklonoscev, zvestih Mitrovih spremljevalcev, lahko ta spomenik nakazuje tudi na obstoj mitreja kje v bližini. Samo po sebi to ne bi smelo biti prese- nečenje, saj vemo, da so cesto uporabljali predvsem trgovci, prevozniki in razni popotniki, ki pa so poleg vojakov tako ali tako predstavljali največji del Mitro- vih častilcev. Če pa v Kautu oziroma Kautopatu pre- poznamo pastirja, bi tudi ta razlaga morala vzdržati, 31 Beck, The Religion, passim; Denova, Greek and Roman Reli­ gions, str. 196–197; Clauss, The Roman Cult, str. 95–98, kjer natančno predstavi oba nosilca bakel. Oltar za vzvišeno Belesto (lupa 5629, foto: Ortolf Harl). 343 2020 JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 saj smo na izrazito podeželskem območju (v katero je sicer cesta zarezala), kjer so se s pašništvom go- tovo ukvarjali, s tem pa so poznali tudi pastirje. Ker ohranjenost spomenika ni najboljša, težko delamo dokončne sklepe. 2. O drugem oltarju v CIL preberemo, da so ga našli na meji med Koroško in Kranjsko pri sv. Le- nartu32 na vrhu Ljubelja (in confiniis Carinthiae et Carnioliae. Ad S. Leonardi in summo monte Loibl), kjer so ga v stari cerkvi sv. Lenarta (Kirche Alt-St-Leon- hard) domnevno uporabljali kot nabiralnik za darove (Opferstock). Danes je hranjen v kapelici (prav tako posvečeni sv. Lenartu) ob cesti na Ljubelj (Loibltal). Oltar je nekoliko poškodovan, prav uporaba kot nabi- ralnika za darove je pustila svoje sledi (poglobljen).33 Natančna lokacija najdišča tako ni poznana, gotovo pa ni daleč od samega Ljubelja. Belesti Aug(ustae). T(itus) Tapponius Macrinus et Iulia Sex(ti) f(ilia) Cara cum su(is) v(otum) s(olverunt) l(ibentes) m(erito). Prevod: Vzvišeni Belesti. Tit Taponij Makrin in Julija Kara, Sekstova hči, sta skupaj s svojimi (druži- no) rada in po pravici izpolnila obljubo. Komentar: Ime Tapponius sodi med sporadično dokumentirana imena, poznamo ga namreč le iz Ita- lije in Norika, pa še to gre samo za posamične prime- re.34 Kot sorodni bi najverjetneje lahko obravnavali še imeni Tappo in Tappius, ki ju poleg Italije in No- rika najdemo v provinci Panoniji. Pri imenu Tappo je treba poudariti, da se v Italiji pojavi kar v enajstih primerih, medtem ko je v Noriku in Panoniji le po en primer.35 Ker je ime Tapponius najverjetneje nastalo prav iz imena Tappo, je prav, da mu namenimo nekaj besed. Na prvi pogled se zdi, da bi ga lahko umestili med imena keltskega izvora, a Wolfgang Meid o tem izrazi precej dvoma, saj se ime najpogosteje pojavlja v Italiji, in to zunaj območja, ki bi ga lahko imeli za keltsko. Ne samo geografski, tudi etimološki vidik ne govori v prid keltskemu izvoru imena, pri čemer se Meid sklicuje tudi na starodavno avtoriteto: Alfreda Holderja in njegov Sprachsatz.36 Tap(p)- imena pa spominjajo tudi na Tab- imena, na imeni Tabico ter 32 V tem primeru gre najverjetneje za cerkev »Alt Sankt Leon- hard«, ki dejansko stoji tik pod vrhom prelaza. 33 CIL III 4773; Egger, Neues aus Kärntens Römerzeit, str. 277–278; ILLPRON 446; Šašel Kos, Pre­Roman Divinities, str. 21; De Bernardo Stempel in Hainzmann, Corpus – Pro­ vincia Noricum 2, str. 800–801, št. CF-Nor-101; HD042481; EDCS-14500063; lupa 5629. De Bernardo Stempel in Hainzmann, Corpus – Provincia Noricum, str. 147–150. 34 Prim. OPEL IV, str. 108. 35 OPEL IV, str. 107–108. 36 Holder, Sprachschatz II, str. 1724–1725. Tabius, katerih keltsko poreklo je prav tako dvomlji- vo in sporno.37 V primeru noriških Taponijev pa se vendar zdi smiselno strinjati se z Andreasom Kako- schkejem, ki pravi, da gre za psevdogentilicij, izpeljan iz avtohtonega imena Tappo.38 Taponijevo osebno ime (cognomen) Makrin (Macrinus) sodi med ime- na, ki so povezana s fizičnimi lastnostmi. Pridevniku crassus stoji nasproti pridevnik macer, torej suh oziro- ma mršav.39 Glede na lokacijo najdišč spomenikov z omembo Taponijev ter izbor božanstva, ki so se mu priporočali, se zdi verjetno, da gre dejansko za dru- žino, ki se je ukvarjala s prevozništvom in je kot taka uporabljala prometno pot čez Ljubelj, posledično pa se je posvečala tudi trgovini. 3. Tretji napis, ki ga lahko povežemo z obstojem rimske ceste čez Ljubelj, so našli v kraju Unterloibl, kjer je danes hranjen pri tamkajšnji cerkvi (Heilige Dreifaltigkeit – cerkev posvečena sv. Trojici).40 Na- tančna lokacija postavitve tudi v tem primeru ni zna- na. Je pa tudi drugi (od treh), ki so ga dali postaviti Taponiji. Belesti Aug(ustae) sac(rum). Latinus Tapponi Macrini ser(vus) v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito). Prevod: Posvečeno vzvišeni Belesti. Latin, suženj Taponija Makrina, je rad in po pravici izpolnil oblju- bo. Komentar: Tudi v tem primeru se je na Belesto obrnil predstavnik družine Taponijev; Latin je bil namreč suženj Taponija Makrina. Lahko bi celo predvidevali, da gre v obeh primerih za isto osebo, ki se skriva za imenom Taponij Makrin, ali pa vsaj za bližnjega sorodnika. Na osnovi tega lahko sklepamo, da so bili Taponiji dokaj uveljavljena in premožna družina, ki se je ukvarjala predvsem z eno vejo gospo- darstva, nad katero je bdela prav boginja Belesta, ki pa jo lahko, kot se zdi, povežemo s čaščenjem gorskih prehodov oziroma prelazov (kamor bi Ljubelj lahko uvrstili). Nad tovrstnimi prehodi, ki so bili strateško pomembne prometnice, so namreč bdela božanstva, ki so varovala prehode ter bdela nad nevarnimi od- seki poti – podobno bi lahko zaključili tudi za Bele- sto. Avtohtono boginjo lahko povežemo s keltskim ljudstvom Norikov (Norici), ki je poseljevalo ta del 37 Meid, Personnennamen, str. 291. 38 Kakoschke, Personennamen, str. 188. 39 Kajanto, Cognomina, str. 244. 40 Egger, Neues aus Kärntens Römerzeit, str. 277; ILL­ PRON 654; De Bernardo Stempel in Hainzmann, Corpus – Provincia Noricum 2, str. 802–804, št. CF-Nor-102; lupa 5628; EDCS-14400231; HD057853. 344 2020JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 mejnega predela province Norik. V obeh primerih je njenemu imenu dodan pridevek Augusta,41 kar bi lahko še poudarilo njen pomen, predvsem pa pomen tistega, česar zaščitnica je bila, oziroma tistega, nad čemer je bdela. Ker jo, kot vse kaže, lahko postavi- mo na prelaz Ljubelj (oziroma v njegovo neposredno bližino), pridevek Augusta posredno potencira tudi njegov pomen ter pomen cestne povezave (bližnjice) med noriškim glavnim mestom Virun in skrajnim italskim mestom Emono. Etimološko ime Belestis gotovo spominja na bolj znanega keltskega (predvsem noriškega in tudi akvi- lejskega) boga Belena oziroma Belina. Na ta način bi jo bilo mogoče razumeti kot boginjo z zdravilnimi močmi, ki prinaša luč. Obenem pa bi jo lahko vzpo- rejali z Diano, na kar nakazujejo upodobitve na enem od obeh oltarjev (drevo, panter, nedoločljiva žival …). Glede na lokacijo njenega čaščenja (torej v neposre- dni bližini Ljubelja) pa se zdi, da je bila predvsem zaščitnica popotnikov (trgovcev, prevoznikov), ki so potovali čez razmeroma nevaren prelaz.42 Vsi razpo- 41 Prim. De Bernardo Stempel in Hainzmann, Corpus – Pro­ vincia Noricum 2, št. CF-Nor-101 in CF-Nor 102, kjer av- torja pridevnik augustus dejansko prevajata kot kaiserliche, torej za cesarsko Belesto. Pridevnik augustus je lahko zna- menje, da gre za uradno priznan in municipalno pomem- ben kult, ne glede na to, ali so bila božanstva lokalno zelo omejena (prim. Clauss, Kaiser und Gott, str. 280–289). 42 Šašel Kos, Pre­Roman Divinities, str. 20–22; Šašel Kos, Sacred Places, str. 7. Morda bi lahko primerjavo potegnili z boginjo Adsaluto, ki je bdela nad nevarnim odsekom reke Save in je bila prav tako še kako pomembna za vse, ki so reko uporabljali kot prometno pot (prim. Šašel Kos, ložljivi podatki o Belesti so z letošnjim letom zbrani na enem mestu;43 v glavnem so sicer povzeti zgoraj že navedeni podatki. Tudi na tem mestu jo jezikovno povežemo z Belinom (oziroma Belenom), posledično jo je mogoče razumeti tudi kot boginjo luči, etimolo- ško pa je blizu indogermanskemu pridevniku *belo-, kar pomeni močan. Pri razumevanju Beleste je treba upoštevati še spremljajočo ikonografijo; na nasle- dnjem oltarju sta namreč stranski ploskvi oprem- ljeni z reliefi. Na levi je nepravilno zraščeno drevo, pred katerim je žival, ki teče proti desni, torej proti napisu. Na desni je upodobljena nenavadna rastlina z dvema cvetovoma, pred njo pa žival, ki teče proti levi. Žival na desni stranski ploskvi naj bi bil med- ved, tista na levi pa še najbolj spominja na panterja.44 Upodobitve iz živalskega in rastlinskega sveta nam najverjetneje odstirajo še kakšno dodatno vlogo in funkcijo Beleste, ki pa jo je težko natančno določiti. Gotovo ne zgrešimo, če reliefe razumemo kot indi- katorje okolja, v katerem so nastali, okolja, ki je bilo izvirni habitat domače boginje ter se je v veliki meri prekrivalo z življenjskim prostorom divjih živali in manj znanih rastlin. Belena oziroma Belina praviloma postavljamo v panteon keltskih božanstev ter ga povezujemo s svetlobo in ognjem. Obenem ga enačimo z Apolo- Savus and Adsalluta, str. 104–107). Gl. še geslo Belestis, v Kropej Telban, Supernatural beings, str. 217. 43 De Bernardo Stempel in Hainzmann, Corpus – Provincia No­ ricum, str. 147–150. 44 Prav tam, str. 485. Oltar za vzvišeno Belesto in stranski ploskvi istega oltarja (lupa 5628, foto: Ortolf Harl). 345 2020 JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 nom, predvsem z Apolonom zdravilcem.45 Vsekakor velja za keltsko božanstvo, čeprav ne sodi med naj- pogostejše. Glede na zapis pri Tertulijanu ga lahko opredelimo še natančneje; zapiše namreč, da gre za božanstvo Norikov, in dejansko je največ posvetil Belenu v Noriku poznanih prav z območja Štalen- ske Gore in Viruna, ki so ga poseljevali Noriki. Če potegnemo vzporednico z Belesto, je razlika med njima v tem, da je Belesta izpričana samo na pro- storu pod Ljubeljem in nikjer drugje; Belen pa med drugim velja za pomembno božanstvo v Akvileji, do- kumentiran pa je tudi v Konkordiji (Concordia), Alti- nu (Altinum) in Juliju Karniku (Iulium Carnicum). V Akvileji ga srečamo kot Belena Apolona, ki ga razu- memo kot boga (sončne) svetlobe in zdravilnih moči ter kot branitelja pred napadi sovražnikov. Etimolo- gija njegovega imena Belena po eni strani povezuje s svetlobo, po drugi pa tudi z vodo ter posledično z zdravilnimi učinki.46 Razlago, ki vključuje (sončno) svetlobo, bi lahko dokaj prepričljivo aplicirali tudi na Belesto, ki je očitno domovala na Ljubelju in najver- jetneje tudi varovala prehod. Omenjeni prelaz pa je, sploh če pomislimo na ljubeljsko cesto na avstrijski strani, ki je speljana po bolj temačni dolini, vsekakor bližje luči in svetlobi. Z avstrijskega Koroškega, morda bi celo lahko rekli z vznožja ljubeljske ceste, pa poznamo še en kamniti spomenik z napisom, kjer so omenjeni Tapo- niji. V tem primeru gre za nagrobno ploščo z nagrob- nim napisom. Dokumentirani Tit Taponij Sekund, Titov sin, je očitno opravljal župansko funkcijo (II vir iure dicundo),47 nagrobnik pa je bil postavljen zanj in najverjetneje za njegovo družino, na kar je mogoče sklepati, čeprav se spodnji del spomenika ni ohranil. T(itus) Tapponius / T(iti) f(ilius) / Secundus / II vir i(ure) d(icundo) / v(ivus) f(ecit) sibi et / [­-- Prevod: Tit Taponij Sekund, Titov sin, eden od dveh županov, je za življenja postavil zase in za … Glede na to, da Taponiji v Noriku niso zelo pogo- sto dokumentirani, lahko sklepamo, da so vsi nave- deni Taponiji nekako povezani: sorodstveno, verjetno pa tudi prek dejavnosti, s katero so se ukvarjali. Pred- vsem iz tega zadnjega nagrobnika je mogoče zaklju- čiti, da gre za predstavnike lokalne elite, ki je v glav- nem mestu Virunum opravljala najvišje funkcije.48 45 Glej še Piccottini, Belinus, str. 35–43. Gre za eno novejših razprav o Belinu, ki je vezana prav na obravnavano območje ter na njegove zdravilske moči, ki jih lahko postavimo tudi v kontekst termalnih kompleksov. 46 Več o Belenu (oziroma Belinu) glej pri Šašel Kos, Belin, str. 9–16. Gl. še geslo Belinus, v Kropej Telban, Supernatural be­ ings, str. 217; De Bernardo Stempel in Hainzmann, Corpus – Provincia Noricum, str. 151–156, 486–488. 47 Wedenig, Epigraphische Quellen, str. 265–266, št. V 16. 48 Prav tam. Sklepne misli Odsotnost epigrafskih spomenikov v Tržiču in njegovi okolici, ki bi izvirali iz obdobja, ko so dana- šnji slovenski kraji spadali pod Rimski imperij, je na prvi pogled presenetljiva. Morda postane celo še bolj nenavadna, ko si stanje v antiki na tem delu Gorenj- ske pogledamo podrobneje. Prostor je namreč uprav- no sodil v emonski ager, čezenj pa je vodila uporab- na, a obenem dokaj nevarna in naporna bližnjica do noriškega glavnega mesta na jugu province Norik. Romanizacija z rimsko kulturo, načinom življenja, jezikom in navado postavljanja kamnitih spomeni- kov je gotovo dosegla tudi te kraje. Arheološka najdi- šča v bližini današnjega Tržiča to vsekakor potrjujejo: Ročevnica, Bistrica, Vaško, Kovorske senožeti; tako najdeni predmeti kakor tudi ostanki stavbne kultu- re rimskodobno poselitev postavljajo že v 1. stoletje po Kr. Vsa omenjena najdišča bi tako lahko vsaj po- sredno povezali z rimsko cesto, ki je tekla v bližini Tržiča naprej proti Ljubelju, od koder se je spustila v Norik. Cesta sicer ni zabeležena v nobenem antič- nem pisnem viru, kot največji dokaz za njen obstoj pa so porabili (in jih še vedno) predvsem tri oltarje, ki najverjetneje izvirajo s prelaza Ljubelj, čeprav jih niso odkrili in situ, pač pa pod njim na današnji av- strijski strani. Dva sta posvečena boginji Belesti, ki jo lahko dokaj prepričljivo povežemo prav z varovanjem nevarnega odseka ceste čez prelaz Ljubelj; ker so se ji priporočali tisti, ki so cesto bolj ali manj redno upo- rabljali, lahko njeno vlogo vidimo tudi v tem njenem »protektoratu« nad popotniki, trgovci in prevozniki, ki jim je na nevarni, zlovešči poti prinašala vsaj malo luči, s čimer jo prav tako povezujemo. V pomoč pri tem ji je po imenu soroden Belin (oziroma Belen), za Norik in predvsem Norike značilno avtohtono bo- žanstvo. Kot častilce Beleste srečamo družino Tapo- nijev, ki bi jih lahko uvrstili med lokalno municipalno elito, ne zaradi njihovega čaščenja omenjene boginje, temveč zato, ker je eden od njihovih predstavnikov opravljal funkcijo župana v Virunu. Čaščenje Beleste govori bolj v prid temu, da so se ukvarjali s trgovino in prevozništvom, da so redno uporabljali ljubeljsko cesto in da so s pomočjo svoje dejavnosti do določe- ne mere obogateli, kar jim je najverjetneje omogočilo tudi vstop med municipalno elito, sodelovanje v sve- tu stotih in posledično opravljanje županske službe. V ljudskem izročilu se je za Tržič v antiki (morda v srednjem veku) oziroma naselbino v bližini ohrani- lo ime Forum Lubellinum, katerega imena in obstoja zaenkrat ne moremo z gotovostjo potrditi. Kakor že omenjena arheološka najdišča bi lahko tudi to ljud- sko izročilo povezali z rimsko cesto, ki je tekla tod. Vse dvome o obstoju rimske ceste in ostale infra- strukture, ki gre z njo z roko v roki, pa bi razblinila najdba novega kamnitega spomenika z napisom, ki se je več kot nadejamo v prihodnosti. Trem oltarjem z avstrijske strani bi tako dodali še kakšnega na naši 346 2020JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 strani, noriškim oltarjem bi se pridružil še kak »ital- ski«. Nič manj koristen ne bi bil nagrobnik z napisom ali pa morda mejnik. Na ta način bi bilo mogoče o Tržiču v antiki povedati veliko več. OKRAJŠAVE AV: Arheološki vestnik. ANSl: Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za arheologijo, Državna založba Slovenije, 1975. CIL: Corpus inscriptionum Latinarum. ILLPRON: Hainzmann, Manfred in Schubert, Peter: Inscriptionum lapidariarum Latinarum provin­ ciae Norici usque ad annum MCMLXXXIV repertum indices. Berolini, 1986. MZK: Mitteilungen der K.K. Zentral– Kommissi­ on für Erforschung und Erhaltung Kunst­ und Histori­ schen Denkmale. OPEL: Barnabás, Lőrincz: Onomasticon provinci­ arum Europae Latinarum, Vol. I: Aba – Bysanus, Bu- dapest 20052; II: Cabalicius – Ixus, Wien 1999; III: Labareus – Pythea, Wien 2000; IV: Quadratia­Zures, Wien 2002. SMS: Studia mythologica Slavica. VS: Varstvo spomenikov. VIRI IN LITERATURA ČASOPISI Jutro, 1927. LITERATURA Alföldy, Géza: Noricum. London, Boston: Routledge & K. Paul, 1974. Beck, Roger: The Religion of the Mithras Cult in the Roman Empire. New York: Oxford University Press, 2006. Clauss, Manfred: Kaiser und Gott. Herrscherkult im römischen Reich. Stuttgart, Leipzig: Teubner Ver- lag, 1999. Clauss, Manfred: The Roman Cult of Mithras. The God and His Mysteries. Translated by Richard Gordon. New York: Routledge, 2001. De Bernardo Stempel, Patrizia in Hainzmann, Man- fred: Fontes epigraphici religionum Celticarum an­ tiquarum I. Provincia Noricum. 1. Die Gottheiten in ihren sprachlichen und kultischen Erscheinungs­ formen; 2. Die epigraphischen Testimonien. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wis- senschaften, 2020. Denova, Rebecca I.: Greek and Roman Religions. Seri­ es: Blackwell ancient religions. Hoboken, NJ: John Wiley & Sons, 2019. Egger, Rudolf: Neues aus Kärntens Römerzeit. Ca­ rinthia I, 1948, str. 266–280. Holder, Alfred: Alt­celtischer Sprachschatz, vol. 2: I–T. Leipzig: Teubner, 1904. Horvat, Jana in Sagadin, Milan: Emonsko podeže- lje = Emona’s countryside. Emona MM: [urbani­ zacija prostora – nastanek mesta = urbanisation of space – beginning of a town]. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Mestni mu- zej, Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2017, str. 201–223. Horvat, Jana: Roman sites in the high altitude areas of Slovenia. Le aree montane come frontere: spazi d‘interazione e connettività: atti del convegno inter­ nazionale, Udine, 10–12 dicembre 2009. Roma: Aracne, 2013, str. 141–153. Jerin, Barbara in Modrijan, Zvezda: Vaško nad Brez- jami pri Tržiču. VS 30, 1988, str. 231–232. Kajanto, Iiro: The Latin Cognomina. Helsinki: Socie- tas Scientiarum Fennica, 1965 (Commentationes Humanarum Litterarum, XXXVI 2). Kakoschke, Andreas: Die Personennamen in der römi­ schen Provinz Noricum. Hildesheim, Zürich, New York: Olms-Weidmann, 2012. Koblar, Anton: Cesta čez Ljubelj in ljubeljski pirami- di (Die Strasse über Loibl und die Loibler Pyra- miden). Mittheilungen des Musealvereins für Krain 3, 1893, str. 220–223. Koblar, Anton: Cesta čez Ljubelj in ljubeljski pira- midi. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 3, 1893, str. 218–226. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC, 1998. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936. Kropej Telban, Monika: Supernatural beings from Slovenian myth and folktales. Ljubljana: Založba ZRC: Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, 2012. Meid, Wolfgang: Keltische Personennamen in Panno­ nien. Budapest: Archaeolingua alapítvány, 2005 (Series Minor 20). Piccottini, Gernot in Wedenig, Reinhold: Antike Passübergänge zwischen Noricum und der 10. Italischen Region. Antichità Altoadriatiche 27, 1986, str. 119–142. Piccottini, Gernot: Belinus. Eine antike Quellen- und Heilgottheit in Warmbad Villach? Carin­ thia I 207, 2017, str. 35–43. Romšak, Jože: Sv. Ana pod Ljubeljem. Ob 500­letni­ ci izgradnje cerkve sv. Ane. Podljubelj: Krajevna skupnost, 2019. Sagadin, Milan: Antična stavba pri Bistrici pri Trži- ču. AV 35, 1984, str. 169–184. Sagadin, Milan: Bistrica pri Tržiču. VS 24, 1982, str. 165–168. 347 2020 JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 Sagadin, Milan: Kovorske senožeti, antična naselbi- na, VS 39–41 – poročila (2000–2004), 2006, str. 60. Sagadin, Milan: Poselitvena slika rimskega podeže- lja na Gorenjskem. Kranjski zbornik 17, 1995, str. 13–22. Šašel Kos, Marjeta: Belin. SMS IV, 2001, str. 9–16. Šašel Kos, Marjeta: Between Celeia and Virunum – the Roman Inscriptions from Southern Ca- rinthia. Carinthia Romana und die Römische Welt (ur. Friedrich W. Leitner). Klagenfurt, 2001, str. 193–205. Šašel Kos, Marjeta: Pre­Roman Divinities of the Ea­ stern Alps and Adriatic. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1999 (Situla 38). Šašel Kos, Marjeta: Sacred places and epichoric gods in the southeastern Alpine area – some aspects. Les cultes polythéistes dans l‘Adriatique romaine (ur. Christiane Delplace in Francis Tassaux). Bordea- ux: Ausonius; Paris: Diffusion de Boccard, 2000, str. 27–51. Šašel Kos, Marjeta: Savus and Adsalluta. AV 45, 1994, str. 99–122. Šašel Kos, Marjeta: The boundary stone between Aquileia and Emona. Arheološki vestnik 53, 2002, str. 373–382. Šmid, Walter: Der Loibelpass. Carniola 2, 1909, str. 156–163. Valič, Andrej: Ročevnica v Bistrici pri Tržiču. VS 9, 1962–1964, str. 196. Wedenig, Reinhold: Epigraphische Quellen zur städti­ schen Administration in Noricum. Klagenfurt: Ge- schichtsverein für Kärnten, 1997. Winckler, Katharina: Die Alpen im Frühmittelalter. Die Geschichte eines Raumes in den Jahren 500 bis 800. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2012. ELEKTRONSKI VIRI Arkas: Arheološki kataster Slovenije: http://arkas.zrc-sazu.si/ lupa: ubi erat lupa: http://www.ubi-erat-lupa.org HD: Epigraphische Datenbank Heidelberg http://edh- -www.adw.uni-heidelberg.de/home?&lang=de EDCS: Epigraphik-Datenbank Clauss / Slaby http://oracle- -vm.ku-eichstaett.de:8888/epigr/epigraphik_de Jarc, Tine: Dežela med Jelovico, Sočo in Dravo [Elek­ tronski vir], 2017: http://sms.zrc-sazu.si/Si/izrocilo/Jarc/Dezela_JSD. pdf S U M M A R Y Romans in Tržič and its surroundings At a glimpse, the absence of epigraphic monu- ments from the Roman period in Tržič and its sur- roundings may seem surprising. Perhaps it becomes even more unusual if we take a closer look at the situation in this part of Upper Carniola during An- tiquity. In administrative terms, the area belonged to the ager of Emona and it was traversed by a useful but also quite dangerous and demanding shortcut to the capital of Noricum in the southern part of the Noricum province. By imposing Roman culture, lifestyle, language, and the customary erection of stone monuments romanisation most certainly also reached these places, as is clearly attested by the ar- chaeological sites near the present-day town of Tržič: Ročevnica, Bistrica, Vaško, and Kovorske senožeti. The discovered objects and remnants of the building culture date the Roman settlement as far back as the first century AD. All the above-mentioned archaeo- logical sites could therefore be at least indirectly linked to the Roman road, which ran near Tržič and continued towards the Ljubelj mountain pass, from where it descended into Noricum. Although the road is not documented in any ancient written source, its existence is strongly confirmed by the three altars, which most likely originate in the Ljubelj mountain pass, even though they were not discovered in situ but below Ljubelj, on what is now the Austrian side of the border. Two altars are dedicated to the goddess Belestis, who can quite persuasively also be associ- ated with protecting the dangerous road section over the Ljubelj mountain pass. Worshipped by those who used the road more or less regularly, Belestis can also be viewed as the »protector« of travellers, mer- chants, and transporters for on the dangerous, sinis- ter road she brought them at least a beam of light, which she is also associated with. Assisting her is a deity bearing a similar name, Belinus (or Belenus), an autochthonous deity typical of Noricum and es- pecially of the Norici. Belestis was worshipped by the Tapponii, who may be considered as part of the lo- cal municipal elite, not only due to their veneration of the above-mentioned goddess, but also because one of their representatives held the office of a may- or in Virunum. Based on their worship of Belestis, it is also safe to assume that the family engaged in trade and transport, used the road across the Ljubelj mountain pass regularly, their lucrative activities ena- bled them to become relatively wealthy and to enter the municipal elite, sit on the ordo decurionum, and consequently hold the mayoral office. 348 2020JULIJANA VISOČNIK: RIMLJANI V TRŽIČU IN NJEGOVI OKOLICI, 337–348 In the popular tradition in Roman times (or per- haps the Middle Ages), the name Forum Lubelinum was preserved for Tržič or, rather, a nearby settlement, the name and existence of which are yet to be con- firmed definitively. Just as the above-mentioned ar- chaeological sites, this popular tradition can be linked to the Roman road, which ran through the area. All doubts regarding the existence of the Roman road and pertaining infrastructure would be dispelled by a discovery of a new stone and an inscription-bearing monument, which we hope to achieve in the future. The three altars from the Austrian side of the border could be added one or two on the Slovenian side, and the Norican altars could be added one or two »Italic« ones. Equal advantage would be gained by a discov- ery of an inscription-bearing tombstone or perhaps a boundary stone, which would enable us to say much more about Tržič in Roman times.