Ziga Brdnik
Kje je Vlado?
¡p. Ufr
rai

Tr'^
Poj mi pesem leto 2018
režija Miran Zupanič država Slovenija dolžina 107"
0 Vladu Kreslinu pokazati in povedati nekaj novega je po 40 letih na sceni po pravici povedano težka naloga. Vsi vemo, da je polnil že študentske domove v Rožni dolini, da je z Martini Krpani soustvarjal ročk revolucijo v osemdesetih, da je vodja Beltinške bande in da ima vedno polne koncerte. To je del slovenske pop glasbene folklore. O drugi folklori, prekmurskem glasbenem in ljudskem izročilu, nas najbolje poučujejo prav Kreslinove pesmi. Vsaj mislimo si tako. Neštetokrat slišane iz koncertnih in radijskih zvočnikov, sploh tiste najbolj popularne, poznajo in prepevajo vse generacije - mladi, stari, levi, desni, verni, neverni... Na spletu lahko prebiramo in gledamo nešteto intervjujev z njim in si kadarkoli zavrtimo posnetek z njegovega koncerta, če že ne igra slučajno za ovinkom čez en mesec. Skratka: »Vladek«, dobrovoljni prekmurski trubadur in ljudski godec, je neprestano tukaj, z nami, eden od nas tako rekoč, čeprav je ponavadi tam zgoraj na odru. Takšen je ali pa se kot takšnega predstavlja, ker to v Sloveniji vžge.
»To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi,« se glasi zaključni stavek kratkega opisa dokumentarnega filma o njem Poj mi pesem (2018, Miran Zupanič). Res je. A žal ne kaj dosti več od tega. Atraktivni in inovativni posnetki koncertnih nastopov pred polnimi dvoranami dobrovoljni h oboževalcev so nujen sestavni del dobrega glasbenega dokumentarca. Ti nas dobro uvedejo v zgodbo in občasno presenetijo z odlično fotografijo, večinoma pa se ustalijo na že videnem. Njihovo prepletanje s pogovori in druženji z glavnim akterjem in ljudmi iz njegovega življenja je korektno zastavljeno in zloženo, a velikokrat nerodno in predvsem od predaleč posneto. Kot da si kamera ne upa čisto blizu Kreslina, da bi ujela kak bližnji plan. Ko živčen postopa na odru Cankarjevega doma. Ko se mu obraz, ki je sicer vedno »hladen kot špricer«, skremži od treme. Kako trzne, ko mu poči struna ali ko se zmoti pri besedilu. Kakšna je njegova reakcija, ko mu stoletnica izpove ljubezen. Kako mu zasijejo oči, ko mu tisoč glasov vrne njegovo pesem. Je tega sijaja še kaj ostalo? Kreslin svoje oddela kot profesionalec, tako kot
vedno, na vsakem koncertu, pa naj bo v kleti študentskega doma ali v osrednjem hramu slovenske kulture. In skozi ves film to tudi ostane, ne spusti nas blizu, tudi kamera in njen operater v Kreslinovo stoičnost ne prodreta, ne posežeta, niti ne podrezata. Nikakor ne gre za iskanje rumenih novic, osebnih škandalov, intimnih podrobnosti. Za te lahko obračamo liste na straneh slovenskih tabloidov.
Gre za edinstveno možnost, ki jo ima filmski ali televizijski »bližnji plan«, da nam na velikem platnu ali ekranu poveča obraz, oči, gesto osebe v trenutku padca maske. Za primer bi lahko dali znamenite intervjuje Frost/Nixon, ki so nekaj let nazaj dobili tudi odlično ekranizacijo. Frost, sicer prekaljeni televizijski maček, na koncu, po četrtem intervjuju, ko končno »zlomi« nekdanjega predsednika, odkrije pravo moč ekrana, pred katero se niti nekoč najmočnejši človek na planetu ne more več skriti. Drugi primer, ki je bližje Sloveniji, tipu filma in temi, je eden zaključnih kadrov dokumentarca Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017, Rajko Grlic, Matjaž Ivanišin), Ko vidimo po premieri izžetega Radka Poliča, se nam v dno srca zasmili, tako kot Dušana Jovanoviča nikoli več ne bomo gledali enako po njegovi spokojni cigareti po koncu predstave. Čeprav Poj mi pesem ni nezanimiv dokumentarec, mu manjka prav takšnih trenutkov. Zastavi si cilj, da predstavi mit Vlada Kreslina, a deluje z vsakim kadrom manj prepričljivo, ker se v tem mitu izgubi in se od njega ne zna oddaljiti ter se približati osebi. Ker mu kamera ne diha za ovratnik, ker želi film povedati o njem vse, a se v nič pravzaprav zares ne poglobi, se zdi, da Kreslin prepričljivo odigra svojega »Vladeka« - ki igra kitaro, kdaj vozi tudi avto in ki ga imajo predvsem vsi radi. Tega že dolgo poznamo in nam ga ni treba posebej predstavljati. Tisti Vlado, ki ga ne vidimo na koncertih, televiziji, v Časopisih - in ki je med drugim lahko napisal takšni besedili, kot sta Od višine se zvrti in Ptič, pa se znova izmuzne. £
81