■■ Slovenski pisatelji, Josip Jurčič. V. JOSIPA JURČIČA ZBRANI SPISI UREDIL DR. IVAN PRIJATELJ V LJUBLJANI 1927 IZDALA IN ZALOŽILA „TISKOVNA ZADRUGA" (ODGOVOREN FRAN ŠARABON) JURČIČEVIH ZBRANIH SPISOV V. ZVEZEK LIPE. PIPA TOBAKA. MOČ IN PRAVICA. ZUPANOVANJE V GLOBOKEM DOLU. V VOJNI KRAJINI. TELEČJA PEČENKA. IVAN ERAZEM TATTENBACH. BELA RUTA, BEL DENAR. NA KOLPSKEM USTJU. DOKTOR ZOBER. V LJUBLJANI 1927 IZDALA IN ZALOŽILA »TISKOVNA ZADRUGA" (ODGOVOREN FRAN ŠARABON) 4215: v Natisnila „Narodna tiskarna" v Ljubljani. (Odgovoren Fr. Jezeršek,) Urednikov uvod. Življenje svoje je bil Jurčič v obdobju (1869 — 1875), v katerem je poteklo izpod njegovega peresa leposlovje, zbrano v pričujočem zvezku, tesno zvezal z žur-nalistiko kot svojim krušnim poklicem. V začetku julija 1868 je bil vstopil v uredništvo novoustanovljenega mariborskega »Slovenskega naroda" prvotno samo za »nekaj časa" (Leveč Jerici dne 25. jun. 1868), „za 3 ali 4 mesece" (dr. J. Vošnjak Jurčiču dne 17. jun. 1868 kot odgovor na pisateljevo ponudbo), a je ostal pri listu potem nepretrgano skoraj dve leti. O Veliki noči 1870, ko „mla-doslovenski" politični organ ni bil v posebno sijajnih gmotnih razmerah in so njega izdajatelji poleg glavnega urednika Tomšiča najbrž težko plačevali drugega urednika Jurčiča, pa se je ta nenadoma preselil na Dunaj, kjer je od Novega leta izdajal Stritar prvi letnik svojega »Zvona", pri katerem je že od 1. febr. dalje sodeloval tudi Jurčič, ves hvaležen, da je Stritar pošiljal svoj list zastonj vsem onim naročnikom, ki so bili v prejšnjem letu plačali naročnino za njegov ponesrečeni mariborski »Glasnik". Jurčič se ni bil napotil na Dunaj zategadelj, da bi tam nadaljeval svoje študije, ampak se je začasno preselil v cesarsko prestolico z namenom, da si s pomočjo neke majhne dediščine pomaga na boljše v žur-nalističnem poklicu, v katerega se je bil v Mariboru že vživel. Na Veliki ponedeljek 1«70 piše Leveč z Dunaja svoji nevesti o Jurčičevem prihodu tjakaj naslednje: »Jurčič je podedoval po neki teti nekaj stotakov. Jaz ? 1 Urednikov uvod. mu jih prav privoščim! Zdaj pride na Dunaj." Mladi novinar je bil odšel iz Maribora najbrž proti volji doktorja Dominkuša, solastnika „Naroda", po vsej verjetnosti z namero, da dobi službo v uredništvu federalističnega nemško-konservativnega dnevnika „Vaterlanda". Sredi maja 1870 ga v svojem pismu v tem oziru vprašuje Tomšič: „Kaj je s Vaterlandom, piši mi vendar kaj tudi o tem!" In v začetku junija 1870 ga isti kolega in prijatelj še enkrat prosi za informacijo v tem pogledu: „Kako je s Teboj, ali si dobil kaj časnikarske hrane, ali imaš kaj upanja - piši mi vendar tudi o tem! Tudi Domin-kuševi se zanimajo zate, sem Te popolnem izgovoril." Ker se nam Jurčičevi dopisi Tomšiču niso ohranili, nam ni znano, zakaj naš pisatelj ni mogel dobiti službe pri dunajskem nemškem dnevniku. Zato pa je Jurčič vso drugo polovico 1. 1870. razen pri Stritarjevem „Zvonu", kateremu je bil vse prvo leto vnet sotrudnik, marljivo sodeloval zlasti pri Tomšičevem „Narodu", kateremu je pošiljal politične dopise z Dunaja (šifra ,~u—"), pa tudi feljtone („0 pokorščini", „Pisma z Dunaja"). Tomšič mu je v podlistku vrhutega natisnil 13 poalavij njegovega, precej svobodnega prevoda Puškinove novele „Dubrov-ski", naznanivši mu, da namerava ta njegov prevod ponatisniti v posebni knjigi, ako ga prelagatelj dovrši, česar pa Jurčič pozneje ni storil. Pač pa je Tomšiču pomagal do konca leta tudi z uvodnimi članki. Najpomembnejša politična članka — ne samo za nadaljnji potek Jurčičevega življenja, marveč tudi za razvoj slovenske in slovanske državne misli na našem jugu — sta bila ona dva, ki ju je priobčil Jurčič v „Narodu" z dne 15. in 22. okt. 1870 pod naslovom »Slovenci in Hrvatje" ob priliki, ko se je bil pod vtiskom kolosalnih nemških zmag nad Francozi in v strahu pred srednjeevropsko nemško poplavo politični organ hrvaške narodne opozicije „Zatočnik", izhajajoč po zatrtem „Pozoru" v II Urednikov uvod. vojaškem Sisku, po daljšem času zopet enkrat spomnil Slovencev in dne 8. okt. 1870 nasvetoval, naj se skliče sabor celokupne Hrvaške, pristavljajoč: „Okoli take Hrvaške se bodo zbrali Istra, Kranjska in slovenski Štajer, da se ohranijo svoji narodnosti in monarhiji." Hrvaški člankar je bil mnenja, da bi mogli Hrvatom in Slovencem pri taki združitvi pomagati Madžari, specielno vplivni grof Andrassv. Jurčič, ki je v letih svojih akademskih študij na Dunaju, v dobi tamkajšnjega hrvaško - slovenskega dijaškega društva »Juga" (prim. mojo razpravo v „Ljub. zvonu" 1924) mnogo disputiral s pravaško orientiranimi hrvaškimi kolegi, proglašajoeimi Slovence za »planinske Hrvate", ki naj kot hrvaški priveski na vrat na nos opuste pisanje v svojem jeziku v korist hrvaščini, kar je dalo povod posledici, da so se takrat slovenski „omla-dinci" odločili namesto za južnoslovansko rajši za Ce-lestinovo rusko orientacijo, isti Jurčič je sedaj pod vtiskom preteče nemške nevarnosti na naslednji način ponudil bratsko roko Hrvatom: Pred dualizmom smo živeli Slovenci s svojimi južnimi brati v nekoliko ožjem stiku. Ko pa je med nami in njimi vstala Beustova stena, smo postali mi „cis" oni „trans", drug za drugega pa „aus-land". Nekaj so v tem zagrešili naši poslanci, ki so leta 1867. glasovali za dualizem. Potem, ko je na Hrvaškem zavladal Rauch, se je hrvaško novinarstvo še manj brigalo za nas. „In vendar mislimo, da kot prednja straža jugoslovanstva proti šireči se germanski ra§i nismo brez vse važnosti, kajti ako pademo mi, imajo Hrvati soseda, kterega jim mi, ki njega in njegovo orožje poznamo, ne želimo." Dolgi molk o Slovencih je sedaj pretrgal „Za-točnik" s svojim apelom na Andrassvja in pozivom na Slovence, da se „kot posebna dežela" priključijo k zedi-njeni Hrvaški. Jurčič izjavlja, da s > Slovenci „precej in brez pomisleka pripravljeni udati se tistemu, ki nas ill Urednikov uvod. z edin i, na jugoslovanstvo nasloni in ponemčevanjareši". To priliko porablja Jurčič v ta namen, da razvije svoio organsko teorijo južnoslovanske združitve, na naslednji realistični način kritikujoč dotedanje zedinjevalne, zgolj okrog jezika vrteče se poizkuse: „Misel tega zedinjenja ni nova. Že ob času absolutizma se je rodila, a hodila je okolo v napačni obleki, slabo razumljena. Kakor je bila vsa ,slovanska vzajemnost' jako čudna seatimentalno-gramatikalno - meglena podoba za pesnike, ne pa za po-litikarje, tako je tudi jugoslovanska vzajemnost, naše edinstvo s Hrvati, dolgo bilo v neplodni, nerazumljeni, nepraktični obliki, jelo širiti se. Hotelo se je od nas, da svoj jezik zavržemo in pišemo takoj hrvatskosrbski. Ta uk je imel že mnogo učencev pri nas, zlasti med našimi starejšimi domoljubi. Mlajši možje [Jurčičeva generacija, naši „omladincia] so dobro spoznali, da bi bil to nenaraven skok, ki bi se bridko maščeval, spoznali, da mo-r a mo in mor e mo samo s čisto domačim svojim narečjem mnogo na nemštvo že na pol izgubljenega terana nazaj pridobiti. Izkušnja je učila, da je to prava pot bila. Ko bi bili mi one narodnjake med nami slušali, ki so nam sosebno za časa cvetenja znanega ,ilirizma' priporočali hrvatski pisati, bili bi pač pomnožili za nekoliko hrvatsko inteligencijo, ali prosti narod, naša glavna moč, bi bil v politični omiki zaostal in nikakor ne tam, kjer je zdaj ... To vse naj pomislijo oni Hrvati, ki nam še dan denes zamerijo, da se .literarno' nismo še zedinili in se še ne mislimo." Na ta izvajanja Jurčiča, realista in resničnega demokrata, temelječega zares v ljudstvu, izobraženem na najprirodnejši način v svojem domačem jeziku, je odgovoril voditelj hrvaške narodne opozicije dr. Matija Mra-zovičv „Zatočniku" 1870, štev. 242 zelo simatično, češ: „Ume se po sebi, da mi pod zvezo med hrvatskimi in slovenskimi deželami mislimo edino na politično zvezo. IV Urednikov uvod. Mi nimamo nobenega posla z onimi našimi rojaki, ki šiloma tirjajo, da so Slovenci — planinski Hrvati ... Mi nimamo nobenega posla niti z onimi naših rojakov, ki slovenskim bratom usiljujejo gramatiko in slovar (hrvatski). Kogar 401etna skušnja ni mogla podučiti, da so prepiri zarad jezika in imena med brati poleg neznatne koristi jako mnogo škodovali . . . brate razdvojili v politiki, tej najprvi in najglavnejši potrebi, ta se nikdar več ne more spametovati in se ne bode." Ta Mrazovičev odgovor je naše prve „omladince" z Jurčičem vred poklical iz daljnje Rusije na naš bližnji slovanski jug. Kamen, ki u.a je bil sprožil „Zatočnik" in ga je nato krepko porinil v omenjenih dveh člankih Jurčič, se je začel valiti v smer političnega in državnega, ne pa več »sentimentalno-gramatikalno-meglenega" južnega Slovanstva. Iz Tomšičevega pisma s konca oktobra 1870 je Jurčič zvedel, da je hrvaška narodna opozicija sklenila »storiti važen korak dalje na potu približevanja". Tomšič je Jurčiču v tem pismu sporočil, da mu piše dr. Mrazovič v tem pogledu naslednje: „. . . sestanimo se, upoznajmo se, razgovorimo se. Iz razgovora može biti dogovora. Mi smo u vojnički Sisak urekli sastanak na 7.a studenoga t. g. Tu če se sastati njekoliko pouzda-nih rodoljubah iz Vojničke krajine, iz Dalmacije i Sla-vonie pa Hrvatske. Dogovorite se najprije Vi medju sobom, izaberite jeduoga ili dva pouzdanika i posaljite in na naš sastanak i dogovor s nami." — Izmed Slovencev so se siškega južnoslovanskega sestanka dne 8. novembra 1870 udeležili: Tomšič, Trstenjak, dr. Razlag in dr. Poklukar. Hrvatje so se na tem sestanku pokazali nasproti Slovencem zelo tolerantne, o čemer je sredi nov. 1870 sporočil Tomšič Jurčiču kot sprožitelju teh južnoslovanskih razpravljanj, „da ga obdrži v kurentnem glfde Hrvatske": »Hrvatje so se streznovali. Ni jih več poznati. Vse svoje slabosti sami priznavajo, kakor tudi V Urednikov uvod. naše prednosti. Za zedinjenje s Slovenijo so vneti. Dogovorili smo se, da se ima Slovenijo konfederirati s tro-jedno kraljevino ... Z Ogersko se sklene realna unija, Slovenija je čisto avtonomna in ravnopravna." Ker slovenski udeležniki niso imeli zadostnih pooblastil od slovenskih političnih voditeljev, so vzeli siške sklepe ad referendum. Obenem se je v Sisku sklenil znani veliki južnoslovanski kongres, ki se je nato vršil 1. dec. 1870 v Ljubljani. Ideje južnoslovanskega političnega združenja, kakor sta jih bila izoblikovala oba ta dva shoda, je imel nalogo propagirati v nemščini pisani novi politični list „Sudslavische Zeitung", ki so ga za prihodnje leto snovali v Sisku pod uredništvom Pravsa opozicionalni hrvaški politiki: Miškatovič, Mrazovič in Vončina. V zmislu ravnopravnega upoštevanja Slovencev so se po pričevanju drja. Josipa Vošnjaka („Slovan", 1911, str. 317) obrnili na Tomšiča v Mariboru, „da li 26. febr. 1876, štev 24) ga je obširneje ocenil in ga s svojega ozkosrčnega mladinsko-vzgojnega ter verskega stališča odklonil, pišoč o njem naslednje: „Veseli nas živahneje gibanje, ki se kaže poslednji čas na beletrističnem polji, kajti dobro čutimo živo potrebo . . . branja željnemu občinstvu slovenskemu, posebno učeči se mladini, podajati v roke domače čitanke, ki bi bile vse po tem, vedriti um, blažiti srce ter vcepljati vanj iskreno ljubav do domovine, do maternega jezika in sploh do vsega, kar je istinito blago in has-novito, lepo in krasno. Ozir tega nam zgoraj omenjeni roman iz g. Jurčič-evega vseskozi okretnega peresa ni sa-vsem po godu .. . Doktor Zober, ki je, kakor uže naslov znači, glavna oseba, vam je bizaren, teman značaj. Razpal se svetom, ker mu je prihuljen prijatelj . . . nevesto in novce odnesel ... postane črn pesimist; zlovoljen in če-merikav, jezen na-se in na svojo osodo, mu preseda življenje in svet, le dvojni čut mu tli v srcu, kakor živ ogel, črt in osveta . . . Poleg tega kolne in rentači, preti in grozi, kakor huda ura ... za cerkev se ne zmeni, duhovnov se ogiblje, svetim podobam ne skaže spoštovanja . . . Kje je v takem značaju najti sledi krščanskih nazorov in verskih nagibov? . . . Razen tega nam niso po volji nekatere epizode, n. pr. o onih sitnih mrčesih, ki inženirja Lisca preganjajo, o kopanju dekličev, splaše-nih po dr. Zobru, o vkradenem (skrivnem) prihodu starega doktorja v graščino ter sledeči bakanaliji [!] itd., nekoma iz estetičnega, nekoma iz moralnega ozira. Sploh se nam vidi vse dejanje preveč realistično in gmotno, torej premalo idealno in vzorno narisano ... Da pa nam ne bode kdo očital, da smo strastni in pristranski, pripozoamo XXVI Urednikov uvod. očitno, da ima roman tudi marsikaj dobrega, da konec mnogo sprijazni, da je tvarina dobro umišljena in raz-snovana, vendar pa ne najdemo pravega jedra, nauka ali vodila za življenje, kojega imamo iz vsake povesti posneti." — Kdo je bil ta „x", ki je bil podpisan pod to kritiko in kateremu se niti sanjalo ni, da se je s tem romanom slovenska literatura skromno uvrstila ob svetovne literature, v tedanjem času s takšno vnemo obrav-navajoče »problematične nature", mi ni znano. — Kot zanimivo čtivo in kot roman dobro očrtanih značajev je »Doktorja Zobra" užival pisatelj Janez Jesenko, ki se je Jurčiču v svojem pismu z dne 22. jan. 1876 na naslednji način zahvalil: »Slava! S ,Slovensko knjižnico' ste res pravo zadel, le obžalovati moram Vas, če imate do sedaj še morebiti premalo naročnikov. Jaz uže leta in leta nisem čital nobenega romana, a Vašega ,Doktor Zobra' sem prav pozobal; citati sem ga jel prvo popoldne in tako me je zanimal, da ga nisem položil prej iz rok, dokler nisem prečital vsega. To so vam značaji! pravi živi značaji, naj se uže gleda na zlobne ali pa dobre! Pri tej priliki sem pa znova obžaloval, da Vam Vaše vsakdanje trudapolno delo mori naravne moči ter Vas odvrača od obilnejšega delovanja na lepoznanskem polji." To je bilo edino priznanje, ki ga je bil deležen pisatelj, kateri je v tistih za Slovence težkih časih ne-utrudljivo snoval in ustvarjal nova literarna dela . . . XXVII Lipe. Povest. I. Ko je bil Lipe Rodovščak dvaindvajset let star, je bil lep človek in vesel. Zaljubljen je bil in sicer, kakor je navada, od dne do dne bolj. Zakaj ne? Saj je bil mlad in srečo si je želel neizmerno veliko, kakor vsi mladi ljudje, katerim nebesa godejo, se jim svet smehlja in jim je srce odprto za vse, kar dobro de ali boli. Volje, brez pomude naložiti si na vrat mnogo-iskano breme zakona, mu ni, za Boga ne, manjkalo. Ali bil je tu še težak kamen na cesti. Njegov oče, stari bogatin Rodovščak, je visel komaj na lasu na življenje pripet, ali gospodarstva ni hotel prepustiti sinu Lipetu. In tudi po drugih straneh je bil svoje vrste mož. Porojen iz graščinske rodovine je bil dobil kot mlajši sin nekaj od očeta in si kupil posestvo Rodovje. Tu se je bil vdal popolnoma kmetiji in gospodarstvu in se kmalu tako pokmetil, da ga ni bilo šteti ne med gospodo, ne med vaščane. Njegovim bratom je bilo prodano dedno posestvo in služili so po božjem svetu cesarja, dokler niso pomrli; — stari Rodovščak pa je kot pokmecen grajski sin bogatel in ni bil ne 3 i* Lipe. ptič ne miš, samo osoren in siten je bil vsemu svetu. Celo vlade ni spoštoval, temveč zabavljal je vsem gosposkam in vsem davkom. Kmetje okrog so ga imeli za to v čislih, vendar so ga hudobniki tudi vlekli črez zobe, ker ni nobenemu ničesar posodil brez gotove intabulacije in ker je bil ž njimi, kakor z vsakim, malobeseden. Svojega sina Filipa, katerega je imenoval po brdavško-kmetiško zmerom le Lipeta, je bil dal v šolo, da bi vedel toliko kakor on, to je, da bi spisal vse račune in bral in umel vse dopise s sodišča. In Lipe je res hodil do osemnajstega leta v glavnem mestu v šolo. Učitelji so ga strašno hvalili, vse je očeta pregovarjalo, naj ga da študirati, ker ima velike talente. Ali starec Rodovščak ni odgovarjal nobenemu. Iz tobakire si je v nos namašil tobaka, pa jezno je gledal. Proč je bilo! Lipe je moral šolo pustiti, k očetu sesti na voz — in domov! Pol pota sta tedaj molčala, na drugi polovici pota pa je bogatin Rodovščak udaril po konju in vprašal: „Kaj pa bi rad ti še študiral?" Lipe ni vedel kaj povedati, temveč je rekel samo, da mu na kmetih ne ugaja, da bi bil rajši v mestu, da bi delal rajši z glavo, kakor pa kmetaril in gospodaril. — Stari Rodovščak pa udari zopet po konju in pravi: „Osle! Za papir je čas minil in za sabljo. Njiva bo odzdaj veljala pa vol." i Lipe. Lipe tega ni razumel tačas. Ali kmalu je izprevidel, da mora pri starcu, kateri je imel samo njega, prav res ostati. Pošiljal ga je zdaj h koscem gledat, zdaj v gozd; zdaj ga je opominjal, naj se dela vadi, zdaj pa, naj v mlinu pazi, če ni goljufije. Lipe je bil srednje postave, tenkega života pa mehkega srca. Zaradi poslednje lastnosti so ga radi imeli hlapci in ljudje sploh, dasi se ne more reči, da bi bili tako hitro delali, če je bil on pri njih, kakor če je bil oče. Starec je to opazil in zelo zmerjal sina. Lipe je imel nadalje še eno lastnost: bral je veliko. Pa ne davkar-skih bukvic, pratike ali hišnih računov, temveč druge knjige: pesmi, povesti, romane in kar je imel enakega in skrivaj mogel dobiti in kupiti od izobraženih ter polizobraženih ljudi v soseščini. Ker je starec to zasledil, se je hudoval tudi na to, in Lipe je preslišal mnogo ostrih besed. Ali očeta je imel rad, saj je še druge ljudi rad imel, vse brez razločka, ki so bili prijazni ž njim. Ni čuda menda potemtakem, da mu stari Rodovščak ni hotel prepustiti gospodarstva, ker se mu ni še videl zrel mladi Lipe. Tem manj pa je čudno, če se pomisli, da Rodovščak od kraja do konca, ne kratko ne malo ni bil zadovoljen z nevesto, katero si je bil izbral Lipe pozneje po svojem prihodu v domačo hišo. 5 Lipe. „Kaj hudiča bi se tak mladikovec o babi menil!" je rohnel starec, ko je najprvo cul o sinovi zvezi. II. Že Bog je dejal, da človeku ni dobro, ako je sam; menda bi bila tudi naša povest slaba, če govorimo samo o Lipetu. Torej je treba povedati nekoliko o njegovi deklici in kako jo je spoznal in začel rad imeti. Komaj dobro četrt ure od Rodovja je farni trg. Ves trg nam nič mar, samo ena majhna pa lepa hišica blizu cerkve je bila za Lipeta, torej je tudi za nas zanimljiva. Tam je namreč stanovala priletna gospa Krizanova s svojo hčerjo. Bila je vdova nekakšnega uradnika, imela je majhno penzijo in imetja le toliko, da si je bila kupila to hišico z majhnim vrtom. Imeli sta s hčerjo majhno prodajalnico različnega blaga, kakršno rabijo in kupujejo kmetiške gospodinje. Hči je bila v prejšnjih, boljših časih v mestu vzgojena, pa jako lepa deklica, kakšno leto mlajša od Rodovščakovega Lipeta. Žal, da moram bravcu povedati, da ni imela nobenega interesantnega ali celo poetičnega imena: reklo se ji je prosto Marija ali kakor jo je klicala po tuji šegi njena mati: Mari. In v to Mari se je bil Lipe zaljubil z vsem srcem in z vso dušo. 6 Lipe. Nekega dne je bila namreč po več deževnih dnevih zalila travnike po vodenj. V takih časih se prikažejo divje race, in lovci, opravičeni in neopravičeni ali tihotapski, radi puško jemljo s stene ter preže in lazijo ves božji dan ob vodah, da bi si z umorom pridobili malo trdo-mesne pečenke. Tako je bil tudi Lipe oprtil puško, obul visoke črevlje in šel na račjo lov. Sicer ni bil poseben lovec, ali kakor je dejal sam: nikoli ni imel sreče. Da, njegov oče, sitni stari Rodovščak, mu je rekel ravno ta dan pred odhodom: „Kaj boš! Tiste race, kar jih boš ustrelil ti, bom snedel jaz kosmate." A kakor se dan ne sme hvaliti pred večerom, tako se menda tudi ne sme grajati. Lipe res ni ustrelil nobene race, ker je vsaka sfrfrala iz tolmuna, preden se je on priplazil za streljaj blizu. Pa veste, da je na Gospodovo besedo sv. Peter lovil ljudi, ko je bil pustil ribe? Lipetu se je zgodilo enako. Ko preko travnika korači že proti domu, zagleda še precej daleč pred seboj, tam, kjer je steza držala proti trgu, dve ženski postavi. Stali sta. Pa to nista bili navadni kmetiški ženski, obleka jima je bila mestna. Gotovo sta iz trga. Pa kaj tu delata, kaj stojita? — Kmalu bo mrak. Tako si je mislil Lipe in šel prav počasi bližje, ker je bil nekoliko boječe nature. Obe sta se obrnili proti njemu in ga čakali. 7 Lipe. Takoj je videl ves položaj. Preko steze je bil namreč plitev jarek, seženj na široko je tekla po njem voda, ki ga je bila zalila od severa naraščajoča šele to popoldne. Gospoji nista mogli črez vodo, dasi je bila komaj za poldrugo ped visoka. Bravec že ugane, da mlajša izmed njiju ni nobena druga, kakor ona Mari, katero smo izdali že prej. Starejša, rdeča, suha ženska oseba je bila njena teta. Obiskali sta bili neko bližnjo družino. Opoldne je bila pot lepa, zdaj zagrajena. Lipe je poznal po obrazu, iz cerkve, obe. Govoril pa ni še nikoli z nobeno, ker prvič še ni bil dolgo doma, drugič sploh ni bilo prilike te družbe iskati, tudi ko bi bil imel voljo. Ni se utegnil čuditi, kako je to, da deklica njega pozna, ker ga je ogovorila takoj po domače: »gospod Filip!" in prosila za svet, kaj storiti. Stara, rdeča teta je javkala po nemško in laško, in Lipe je precej uvidel, da ji ni noben nasvet všeč. Nazaj iti in voza iskati, to je bilo pre-utrudljivo, in potem bo noč, in — o dio mio: — nikoli več, kadar še pride na kmete, ne bo hodila peš obiskavat. Da bi se bila sezula, kakor je svetovala mlajša, oh, v mrzlo in globoko vodo stopiti, prehladiti se, umreti! Lipe odkraja sam ni vedel sveta. Tudi se menda ni posebno podvizal. Deklica, ki je govorila ž njim tako, kakor bi bil njen brat, je 8 Lipe. bila lepa in kako prijeten glas je imela! Ni bilo treba, da je bil človek dober in postrežen, za njo bi bil vsak rad delal most. To je torej tem rajši storil. Na drugi strani so bili ob njivah debeli neotesani drogovi. On v svojih črevljih je lehko prišel črez, in iz treh drogov je bila brv gotova. A drogovi so bili okrogli, in suha teta se je zbala, ko je nastavila nogo. Koliko se je Lipe trudil trditi, da se ji ne bo nič zgodilo, da jo bo držal! Nič ni pomagalo. Zdajci se pa Lipe ohrabri in brez vprašanja jo pograbi in prenese v treh korakih. Deklica pa je hotela prehoditi po narejeni brvi. Menda se je Lipetu hitro izpremenilo prepričanje, ker zdaj je on trdil, da se okrogli drog lehko zasuče pod nogami. Morala je verjeti. In kako ljubo je zardela, ko jo je prijel črez pas in vzdignil! In kako kratka je bila pot preko vodnega jarka! In kako ga je po vseh udih sladko, neznansko izpreletelo, ko jo je držal nase, ko ... . Vse to je pravzaprav vedel dobro šele potlej, ko se je bil poslovil in je korakal počasi, počasi domov, pozabil račjo lov in ves svet. A pozabil ni bil lepih, krasnih oči, s katerimi ga je pogledala zahvaljujoč se. In mislil je toliko, in — nič. Ko je prenašal ono staro teto, se ga je oklenila okoli vratu. Zakaj pa ona ne? 9 Lipe. Ko bi držala steza črez vse dolge travnike, in ko bi prišla črez vse travnike povodenj, in ko bi jo mogel nesti črez vse travnike! Do konca sveta najrajši! Tako si je Lipe zvečer mislil in zaspal šele črez dolgo časa. Sanjalo se mu je o velikih vodah, o nji pa ne. Drugo jutro se je jezil, da se mu ni sanjalo o nji; zakaj samo o vodi, o nji pa ne? III. Tako se je naredilo, da je imel Lipe odslej različne potrebe: zdaj to, zdaj ono malo ali veliko stvar kupiti pri štacunarici vdovi Križa-novi. Kadar je našel mlado Man v prodajalnici, se je mudil vselej dlje, kakor bi bilo treba pridnemu mlademu človeku, ki ve, da je čas denar. Posebno vesel je bil, kadar je dobil deklico samo. Govorila sta tako navadne reči, ali njemu se je zdelo zlato in srebro, kar je prišlo iž njenih lepih ust. A nekaj, kar bi bil rad povedal, ni šlo. Dolgo, dolgo ni mogel spraviti iz grla. Sitno, ker kdo mu je porok, da bi se mu ne smejala ? In tega bi od nje ne prenesel, rajši bi se bil jokal, kakor dečaj, ki so mu vzeli jabolko. Predpust je bil prišel, in predpustom je povsod kak ples. Tudi v našem trgu je višji svet z uradništvom in z drugimi izobraženimi ljudmi napravljal vsaj po eno tako veselico. 10 Lipe. Že tri tedne prej zve Lipe, da pojde na ples tudi ona, pa da pojde tja tudi učitelj, gospod Gonoba. Vse ljudi je Lipe rad imel, samo grdega tridesetletnega učitelja Gonobe ni lehko videl. Ta je namreč tičal vedno pri vdovi Križanovi, bil je tam kakor domač, prosto govoril s teto in hčerjo, in Lipe je čul celo strašno neprijetno vest, da se hoče Gonoba ženiti in da si je izbral Marico. Istina, da je bilo tolažljivo, kar so nekateri govorili, da ga namreč dekle posebno ne mara, dasi tega ne kaže. Ker bo učitelj na plesu, mora iti tudi Lipe. Ali plesati ne zna več, kakor kar se je navadil skakaje v šoli za klopmi s tovariši med uro. Prilike ni bilo učiti se. Kako si je pomagati iz nesreče, to je bilo Lipetu veliko vprašanje teden dni. Pomagati se je moralo. Zato Lipe naprosi za svet domačega velikega hlapca, s katerim sta bila prijatelja, kolikor je bilo med njima baš mogoče. Veliki hlapec Andrejko je bil najboljši ple-savec med kmetiškimi tovariši, pa bil je tudi hudobnih muh poln. Lipetu se je zasmejal, da ga je v rdečico spravil, ter rekel: „ Veste kaj, jaz sem se sam naučil plesati, še ko sem bil bosopet pastir. Na pod sem se zaprl, vzel brezovo metlo, pa sva se vrtila, jaz in metla, da sva bila oba vrtoglava." 11 Lipe. Taka ponudba je bila Lipetu preveč. Obetal je hlapcu zaušnico ter je bil jezen. Andrejko je bil prezvit, da bi bil hotel nepremišljeno zapraviti njegovo prijaznost, torej se je delal resnega ter se ponudil Lipetu, da ga nauči hitro dveh plesov, skrivaj, da ne bo nihče vedel. In res sta se zaprla več večerov v sobo nad Rodovscakovim mlinom, in ko je tisti večer prišel, je plesal Lipe prvič javno in vprvič s svojo —. no, da! — s svojo Marico, ki je bila danes tako ljubezniva, da z učiteljem ni skoraj ničesar govorila, ž njim pa mnogo. Pripovedujemo o tem plesu le zato, ker je bil važen v Lipetovem življenju. Ko se je od nje ločil namreč, stisne ji skrivaj pisemce v ročico. In kako ljubo ga je pogledala v tistem hipu, kako hitro je skrila pisemce! V tem pismu pa je bil Lipe napisal, da jo od prvega pogleda neizrečeno ljubi, da umrje, če------------ A kaj bi našteval! Ve se, kaj tak srčno dober človek, kakor je bil Lipe, spiše s srčno svojo krvjo, kadar mu vprvič privre čisto in pravo čuvstvo ljubezni. Ako katera lepih bravk tega še ne ve, ji želimo, da zve kmalu. Odgovor, ki ga je Lipe dobil na svoje pismo, je bil takšen, da se je najprej v svojo sobo zaprl, da bi ga nihče ne videl v njegovi 12 Lipe. neizmerni sreči; potem pa je bežal zopet vun, od hiše proč, da ni oče pol dne znal, kje tiči. Srečni Lipe! IV. Mirna, tiha, upanja polna ljubezen se tiho razvija. Kvečjemu opazijo prozaične kramarske duše tega suhega sveta, da je med tema ali tema dvema „znanje", in delajo dovtipe in suhe opombe ter preudarjajo in ugibljejo največ ne-dobrodušno, kakov bo pač konec. Kar pa se tiče ljubezni same, zve kvečjemu kakov dober prijatelj, kako je in kaj (saj: česar je polno srce, usta rada govore), in dober prijatelj nese to z nedovoljeno postrežnostjo drugim dobrim prijateljem. Lipe ni imel nobenega dobrega prijatelja. Kje bi ga bil dobil okrog Rodovja? O prvih poljubih, o sladkih besedah, govorjenih na samem, o sreči sedanji in prihodnji; o vsem tem ni mogel praviti nikomur. Le s svojo domišljijo, s svojim srcem je govoril, pa ž njo, kadar jo je mogel obiskati na večer. Dolgo je celo mislil, da nihče drugi ne ve ničesar, razen njega in nje in pa njene matere, kateri ni skrivala ona, torej tudi on ni mogel. Ali bil je tu učitelj, ta Gonoba. Ni nehal zahajati k vdovi Križanovi. Lipe je vedel od svoje Marice, da ena učitelja ne mara; kolikokrat 13 Lipe. mu je morala to zatrditi in potrditi. Lipe je verjel, bil je prijazen ž njim in dober, ali vendar ga ni mogel videti. Ni vedel zakaj. Pač! To mu ni bilo po volji, da je imel gospod Gonoba toliko z materjo govoriti. In gotovo je bil Gonoba kriv, gotovo je on mater naščuval, da je nekoč Lipeta, ko sta bila sama, tako-le začela izpovedovati: „Gospod Filip, vi ste še mladi. Jaz poznam svet. Ne bodite hudi, če vam ne zaupam prav. Dobro premislite. Saj vam menda ni treba praviti, kakšen namen ima in mora imeti ljubezen. Ko bi se pa vaš oče ne dal pogovoriti? Ali, ko bi se vi premislili in mojo hčer popustili? Veste, kaj ste ji dolžni pred svojo vestjo, pred Bogom in pred ljudmi? Jaz se le bojim . . . ." Lipe je prisezal, obetal, zagotavljal. Mati Križanova mu je včasih verjela, včasih ne. E, pač dobro je dela materinemu srcu misel, da bo njena hči kdaj bogata gospodinja! Ali žena je vedela, kako omahljiv je ves svet, lehko pozabi obljube, zataji srce in hodi za denarjem. Zato je rada videla, da je učitelj še in še zahajal v hišo. Mislila si je, morebiti bo še dober, zato mu ni jemala vsega upanja, temveč modro popravljala, kar je kazila hčerka. Gonoba pa je bil hvaležen. Pridno ji je našteval vse napake Lipetove, vedno ji bil na ušesih. Tako je Lipeta vedno opominjala, vedno dvomila. Lipe pa, ki je moral wčakati", je bil dostikrat žalosten. 14 Lipe. Ko je zvedel pozneje njegov oče o stvari in hudoval se in klel, je imel Lipe vzrokov precej, misliti, da je opravil učitelj Gonoba ljubeznivi posel, da je starec bas vedel. Zvedela je tudi vdova Križanova, kako nelepo je krstil starec njo in njeno hčer: kako je prepovedal sinu kratko in malo zahajati okoli takih beračij. Gospa Križanova je bila občutljiva. Lipeta je takoj prvi večer, ko je spet prišel, oštevala in mu mrzlo povedala, da je bolje, ako ga ni blizu. „Mi smo pošteni, nikomur se ne silimo, pa tudi nečemo, da bi se zarad nas oče in sin pulila. Moja hči se bo možila. Vam pa dobodi oče pozlačeno nevesto. Ne hodite več k nam. Ne motite mojega dekleta in samega sebe, take reči niso za kratek čas." Kako je bilo Lipetu hudo! Zdelo se mu je, da žena prav govori. Upanja ni bilo, ker Ro-dovščak se je rotil, da zapiše rajši vse imetje državi, kakor da bi ga delila z Lipetom hči pisarjeva. Že je imel Lipe misel deklici reči: „Moži se, bodi srečna, slušaj mater, pa pusti mene moji nesreči!" Ali lažje je misliti kakor storiti. Ko sta se sešla z Marico, je začela ona jokati, in še njemu so prišle solze, in konec je bil ta, da je rekel: „tebe ali pa nobene" — in ona — ravno tako! Matere pa so dobre vse, z vsemi se da pogovoriti. Gonoba še ni bil ženin, pa obupal 15 Lipe. ni. Lipe pa je, bolj skrivaj kakor prej, obiskoval svojo izvoljenko ter se čutil zdaj srečnega, zdaj neizrečeno nesrečnega, kakor so že taki ljudje. Tako je bila stvar, katero smo povzeli od-kraja. V. Zopet je prišla pomlad v deželo, mlada, lepa, zelena, poezije polna. Kar se je zaveda in ne, vse se je veseli, kar raste in ima upanje na božji zemlji! Lep dan je bil. Po senožeti so cvele prve rože med mlado travo, po rebri sta hlapca počasno rezala brazdo. Ob robovju bližnjega loga se je veselila Rodovščakova živina po dolgi zimi prostega zraka; za njo je stal stari pastir in brez misli podpiral suho brado ob palico. Doli po loki je tropa žensk razgrabljala kupe, katere je naril jesenski krt, da bo gladko tekla kosa o Kresu. In nad vsem, kar blizu in daleč po ravnem in strmem delavno gomazf, se razpenja prijazno nebo, blagoslov obeta gorko solnce. Lep dan je, lep je svet, ali za Lipeta Rodov-ščaka bi bil lehko lepši, lehko. Veseli ga zelena loka, veseli pisano brdo in prijetna pomladnja sapa, vendar otožen sedi na kupcu obrezanega lesa tik loga ter strmi v dol, v nasprotne hribe. Obraz mu je izpremenjen, oči so vdrte, in osehlo lice nima barve prave 16 Lipe. zdravosti. Pred nekaterimi dnevi šele je vstal po dolgi bolezni, in zdaj je namenjen v trg — k nji. Dolgo je ni videl, tudi ne mogel videti. Danes je bil oče z doma, na konjskem semnju, več ur hoda daleč. Gnalo ga je tja, pa vendar je sedel tu na rebri, blizu pasoče se črede svojega očeta, blizu delavcev. Bilo je črez poldne, še prezgodaj za v trg; tega in onega ni hotel srečati pri belem poldnevu; tudi se je tu črez dolgo na solncu sedelo tako lepo, in premišljal je: kako lep je svet in kako šele bo! Zakašljal je. K omenjeni misli je v hipu prišla še druga, in ni je hotel, ne mogel misliti. Lice mu je zardelo, bolj kakor prej ga je zapeklo v prsih. Podpre glavo in čuti, da se mu je približal stari pastir, ki mu je delal piščalke, ko se je še hoditi učil. Stari, suhljati možiček molče gleda sedečega. „Ni dobro, ni dobro," pravi. — Lipe povzdigne glavo in videč starca vpraša: „Kaj ni dobro? " ,,Bolni ste, bolni. In zdaj spomladi tista huda zimska sokrvca, ki dela, da sneg škriplje in da iz zemlje kipi. Če zdrav človek spomladi na zemljo leže, se mu zaje v grlo; nikar pa govoriti o bolnem človeku. Ta sokrvca-------—" „Saj jaz nisem bolan!" reče Lipe. „Kajpak, kajpak. Le ljudi poslušaj (pravi starec, ki je Lipeta včasih tikal, včasih vikal). Kjer pelinov 17 2 Lipe. grm divji raste, tja pojdi, tam poklekni pa vrhove pogrizi, ki so v enem letu zrastli in snej. To ti bo pomagalo. Tudi kadar pojdeš mimo mravljišča, kjer so tisti veliki mravljinci, vzemi jih eno pest, preteri jih in duhaj tisto. Kadar bodo tavžentrože rastle, jih boš pil kuhane. Sladke koreninice so dobre. Potlej pa poznam jaz neko zobčasto zel, ki na grobeh raste, tista ..." „Strašno apoteko imaš!" „Apotejko? I varuj me Bog doktorjev. Jaz sem star, poslušal sem dosti in slišal, kaj so izkušali ljudje, ki niso mladi umirali. Vi imate tak suh kašelj, kakor tisti mlinar pri nas, ki je lani umrl." Lipe hitro vstane in odhaja ob hosti. Umrl!? Ta beseda Lipeta pretresne. On bi umrl, zdaj v mladosti! Vse, kar je za njim, je bila puščava brez trnja in napotja, pa tudi brez veselega cvetja. Kaj je ljubezen dobre matere, zvestega brata in rahločuteče sestre, tega vedeti mu usoda ni dala. Oče? Dober je bil, skrbljiv zanj; hi vendar je Lipe čutil, dasi ni premišljal, da bi tudi ta utegnil biti drugačen! Umreti ? Vse želje, ki so se komaj razvile v mladem srcu, bi imele poginiti neizpolnjene, nezado-voljene. Malo se mu je potrebno zdelo doseči, da bi bil srečen. In to je bil že ugledal pred seboj. „Tam za goro je svetlo!" In dasi mu pot 18 Lipe. do tja ni bila povsem gladka, je imel živo upanje in zaupanje. To bi presekala, vzela bi ves lep užitek, ki mu ga je življenje začelo obetati — prozaična bolezen in smrt? Obraz Lipetov zardi in potne kaplje mu stopijo na čelo, ko mu je mora takih misli legla na dušo. Tesno mu je bilo v prsih, noge so se mu zdele strašno težke — strašna, ne-izprosljiva smrt se mu je zdela gotova. VI. Med potjo pa so mu prišle zopet druge, manj žalostne misli. Saj je bil namenjen tja, kamor ga je vleklo srce. Mislil je, kako ga bo ljubica ljubo sprejela, kako bo vesela, da ga črez dolgo časa zopet vidi — in proč so bila bridka čuvstva in morilne skrbi, katerih je bil kriv nemodri govor starega pastirja in sitni kašelj. V prodajalnici gospe Križanove je sedela starka sama, ko je Lipe stopil noter. Ni bila navada, da bi bil hodil o tem času; zato je ^dova čudeč se vstala, odložila delo, in Lipe je moral dvakrat vprašati, kje je Marica. Moral pa je še prej slišati od starke, kako slab je videti v lice, kako je shujšal, da ni še zdrav itd. — preden je zvedel, da hčere ni doma, da najbrž danes ne pride. Kako bi človek ne bil ne voljen, ako se mu prijetno pričakovanje tako nanagloma skadi 19 Lipe. v nič! Kam je šla? Na neko veselico k sorodnikom. Pa je vedela, da je bil on bolan! To nevoljo je Lipe tudi izrekel, morda ostreje, nego je mislil ali hotel. Morda zato ostreje, ker ni bil še prav zdrav, in bolni ljudje so baje hudih muh. A gospa Križanova tega ni hotela umeti niti premisliti. „To je pa vendar preveč, mladi gospod" (sicer je rekla: gospod Filip), „da hočete zahtevati, naj bi moja hči na uro stregla, kdaj pridete in če pridete. Tega ne bi pustila jaz, ko bi tudi ona hotela. Saj sem vam že povedala, kaj bi najrajša videla, ker se bojim, da ne bo nič iz vsega." Lipe se popravlja, sedeč na stolu, ter jezen nasloni glavo nazaj. „Mati" — reče — „vi ste malo sitni. Kaj mi zmerom to pripovedujete? Jaz vas ne morem siliti, da bi mi verjeli; vendar ona mi verjame, to vem." To je bilo Križanovi materi nekoliko preveč. Ona je bila mirna žena, previdna in z vsem svetom se je lehko sporazumevala. In zdaj ji ta mladenec očita sitnost! Imela je že ostro besedo na jeziku, pa izgovoriti je ni hotela še. Tako sta molčala oba, in obema je bilo neprijetno. „Mati" — izpregovori on — „samo tega vas prosim, zmerom ji ne odgovarjajte. Pa učitelju vendar kar naravnost povedite. Mene to tako strašno peče —" ■20 Lipe. Kašelj mu ustavi govorico. Žena ga pogleda z očesom, ki je obenem naznanjalo materinsko skrb zanj in čudno sumnjo zaradi njegovega bledega lica. Njeno oko je torej hotelo reči: Ubožec, s teboj ne bo nič; ti ne boš dolgo živel! „Njo tudi boli" — nadaljuje Lipe — „ako ji zmerom same dvome sadite v srce. Dvakrat se je že jokala, ko sva bila sama, pa mi ni mogla povedati, zakaj. Čemu ji pomalem zopet jemljete upanje, ki ji ga dajem jaz? Jaz vam prisezam ..." „Nič, nič ne prisezajte. Kar je božja volja, ne prenaredi nobena prisega. Tega pa ne trpim, ne zamerite, da bi mi vi nauke dajali, ali da me dolžite, kakor bi svojemu otroku težila srce. Jaz poznam svoje materinske dolžnosti, in če moja hči zdaj, ko je mlada in zdrava (beseda je bila zategnjena, da je Lipe razumel, kam meri), nima samega veselja, ne škodi toliko, kakor ako bi kdaj sama zapuščena bila na svetu in prilika izgubljena .... saj veste, kaj vam hočem povedati. — Vi pa, gospod Filip, skrbite, da vas enake stvari ne bodo težile, da si zagotovite zopet ljubo zdravje; zdite se mi jako slabi, in zelo trdni niste bili nikoli." A, tako! Odtod prihaja nanagloma ta mrz-lota! Tako si je mislil Lipe, in bridko čuvstvo mu je leglo okoli srca. Stara je že tudi obsodila moje življenje, zato me odmeta! In ona, deklica, 21 Lipe. morda — tudi! Morda je zaradi tega danes — ni doma? Starka je govorila zopet o lehkih stvareh ter navadnih. Lipe je tiho sedel, poslušal, a ne slišal, naposled počasi vzel klobuk, niti se redno ne poslovil in šel. Med potjo je mislil danes prvič, da je morebiti vendar res: prave ljubezni, ljubezni do — smrti ni. To je včasih slišal, ljudi je poznal, ki so enako govorili, ki so se posmehovali in zaničljivo vihali nosove, čuvši o ljubezni. Ali on je v srcu čutil, da ljubezen je, da je resnica, da je neizmerna. Čutil pa je to on sam; kako bi drugim ljudem videl v srca? Kako nji? Morda se ona samo dela tako; morda je vse hinavstvo; morda misli kakor mati: možitev, drugo je v drugi vrsti. Koliko majhnih dokazov je imel zoper to, a ta hip je vse pozabil, in domislil se je te in te stvari, ki ga je v drugem mnenju potrjevala. In dasi dokazov ni bilo, je verjel popolnoma, da se je nalašč odtegnila danes, ker je „lehko" vedela, da pride. Hoče ga zapuščati. Tako je mislil in vse je gorelo v njem. Voziček je pridrdral nasproti po cesti. Četvero ljudi je sedelo na njem: Mari s svojo prijateljico, zdravnik in učitelj Gonoba, ki je bil obenem za voznika. Vsi so ga — glasno pozdravili, ona je zardela, se nasmejala, voziček pa je drdral mimo. Ozre se za vozom. Njena Lipe. prijateljica mu je migala z belo ruto, a Mari se ni ozrla. To vendar glasno govori. In vsem, ki so bili na vozu, je bilo njegovo razmerje s Krizanovo Marijo znano. Zakaj torej ni rekla za trenotje ustaviti? Da, kako bi bil Lipe mogel vedeti, da se ni ozrla samo iz jeze do učitelja, tega vsiljenca? Dejala je učitelju njena prijateljica (to je bilo seve po njeni prošnji na uho izrečeno), že preden so Lipeta srečali, naj konja podrži. Ali Gonoba je bas tačas trenil z vajeti po konjskem hrbtu, voz je zdirjal mimo. Zato se ni ozrla — in — morda tudi zategadelj ne, ker se ji Lipe ni prav nič nasmejal, nego se tako grdo držal, da Bog pomagaj, tako, kakor njegovemu čednemu obrazu ni bilo lepo. Tega obojega Lipe ni mogel vedeti. Ali že otroci iščejo „zakaj!" in ne samo filozofi in matematiki. Razloček med otroki in filozofi ter med kakovim zaljubljencem in povrhu še potrtim Lipetom bi bil ta, da so oni srečni, kadar mislijo, da je razlog najden, a mlado-srčen človek ni takšen. Človek je bašti bolj k hudemu nego k dobremu nagnjen, rajši veruje slabo nego dobro. Kakor ji je Lipe prej pripovedoval in popolnoma verjel svojim besedam, da je njena ljubezen njegovo življenje, tako je bil ta večer v svoji spalnici z neznano žalostjo hitro gotov s to sodbo: 23 L i p e. „Ljubezen ni nič; ni je — in potemtakem tudi življenje ni dosti prida." Pozno ponoči se je stari oče Rodovščak pripeljal s konjskega semnja in, luč videč v sinovi izbi, ga je prišel še zmerjat, zakaj ne spi. — Kako bi spal? In Mari? Domov je prišla nevoljna. Mati o Lipetu ni govorila kaj prijazno. Svoje navadne nauke je dajala. Deklica, ko je bila sama, si je pomagala po žensko — jokala je. Ona ga je ljubila. Kaj bi bila storila uboga deklica, da je vedela, kako zdaj on misli! VII. Sčasoma je bilo Lipetovo telesno zdravje tako, da ni vedel, ali je bolan ali zdrav; danes je čutil bolečine, jutri je zopet hodil okoli, in zdelo se mu je nemogoče, da bi še dolgo ne živel. Ljudje, ki so mu od vseh strani hoteli izkazovati svoje sočutje, so mu bili prava preglavica, kakor muhe okoli ušes. Včasih bi bil vse z vragom zapodil. Ta, ki ga je videl, je majal z glavo, in govoril; „E, kako si zelen v lice!" Dragi, ki je z očetom kupčeval, je dejal lehkomiselno, kakor bi se menilo o hromavem konju: „Mladi gospod! Vi ne boste po Rodovju gospodarili, slab videz imate." Zdravnik iz okraja je strašno zdravil zapisaval in včasih govoril o 24 Lipe. nevarnosti. A ljudje, ki so si polni protislovja, so rekali: „Zdravnik ne ve ničesar; zaradi njega more še devetdeset let živeti; vsaka stara baba več ve." Posebno stari Rodovščak je pognal ali sirovo zavrnil vsakega, kdor mu je govoril o sinovem nezdravju. Vendar je starega moža jako skrbelo; včasih se mu je to videlo, a včasih je znal skriti. Lipe sam že ni mislil mnogo o tem. Imel je druge srčne skrbi, ki so ga morile in ki so gotovo mnogo pomogle, da vsa zdravila niso pregnala bledosti ž njegovega lica. Bilo mu je skoraj na neko tolažbo, da je začel o svojem življenju obupavati in da je tudi spregledaval, da sreča njegovega življenja, kakršno si je mislil v ljubezni, ugaša. Ona mu je pisala kmalu po onem dnevu, ko jo je bil obiskal, a ne našel doma. Pismo, katero je bil prinesel majhen dečak, je bilo uborno kratko. Vprašala je, kako je ž njegovim zdravjem, zakaj ne pride. Lipetu se je zdel list tako mrzel, tako vsakdanji, da takega še nikoli ni pisala! Kaka dva stavka proti koncu (ki sta bila čisto nedolžna), sta se mu videla naravnost razžaljiva. Takoj zvečer po prejetju sede in napiše odgovor. Dolg je bil. Ko ga prebira, da bi vgozdil tu pa tam katero izpuščeno besedico ali posadil kako piko na mesto, kamor gre, zapazi, da je list preoster, prepoln očitanja. 25 Lipe. Raztrga pismo. Drugo sestavljaje ima namen, mirno ji razlagati, kako se je izpremenila, itd. Ali naposled vidi, da so pac druge besede in drugi stavki, a iste misli. Nič! Dobro je tako, vdati se mora, opravičiti se mora. — Drugo jutro je bilo pismo odposlano. Njen odgovor je bil kratek. Rekla je, da teh očitanj ni zaslužila, da se ji zde čudna. Prosila ga je, naj vendar pride, da se razgovorita. To Lipetu zopet ni bilo pogodi. Saj bi lehko vedela, da ne more iti od doma, kadar bi hotel, posebno zdaj ne. A zdaj tudi hotel ni. Pač ga je posamezne večere obhajala izkušnjava in ga je hrepenenje, »nezvesto" videti, gnalo na kratko pot proti trgu. Ali vselej je zmagala v njem upornost, ali pa je k njemu prišel in ga s tem zadržal stari oče, ki se je tem skrbneje bavil s sinom, čimbolj se je bal za njegovo zdravje. Tako je rastel pismeni razpor, posebno ker si tudi deklica ni vedela razlagati Lipetovega vedenja in je začela dvomiti o njem. Saj sta dvom in nevera neizprosna preganjalska sprem-ljevavca ljubezni. VtII. Iz dozdaj pripovedovanega je menda bravcu razvidno, da Lipe ni bil tistega značaja, ki ga žene vsajena strast s slepo odločnostjo doseči namen, ali kateremu bežeče upanje povišuje 26 Lipe. delavnost in strupi ouvstvo do brezobzirnosti. Veroval je to, kar se mu je utrdilo v fantaziji. Kmalu je začel iskati, in našel je razloge, da se mu deklica odmiče, kakor je mislil. Njena mati zanjo govori prav. Sebično in nelepo bi bilo, da bi jo hotel vezati nase, na svoje — negotovo življenje. Ako jo ljubi, mora ji želeti sreče, sreče tudi brez sebe. Ta misel je bila odkraja grenka. Zdelo se mu je nemogoče, da bi jo izgovoril; v tistem hipu, ko bi jo bil izrekel, prosil bi bil lastne besede, da se mu povrne. A sčasoma se mu je ukrepila in bila mu celo ugodna, ker se je navadil misliti, da je to blago dejanje, ako nji stori dobro. Iz misli je bil sklep, ko se je Lipe sešel s svojim tekmecem učiteljem. Gonoba mu je od veselja stiskal roko, ko je cul, da mu Lipe „ne misli dalje biti napoti". Lipe je zdaj imel drugo, nekoliko dobrodejno čuvstvo, da je namreč s svojo odpovedjo osrečil človeka. In odpoved, koliko je vredna? Koliko junaštva je v nji? Saj mu pravijo vsi ljudje in sam čuti, da nosi smrtno bolezen v prsih. Odpovedati se bo treba vsemu svetu, ne samo nji. Njegov oče ga je že prej silil, poslušati svet zdravnikov, in iti v daljnjo kopel. Zdaj je Lipe sam začel siliti, hotel je ili precej. Zdelo se mu je, da doma ne more ostati. Oče je bil 27 Lipe. zadovoljen, dan odhoda je bil odločen. Stari Rodovščak sam ga je hotel ^spremiti do glavnega mesta. Rad bi se bil Lipe še poslovil od deklice. Ali bal se je, videti jo. Bal se je za svoj dobri sklep. Poročil je torej zopet s pismom, naj bo zveze konec, naj posluša mater, naj bo srečna ter naj se včasih spomni tudi njega, ki ga ne bo videla več. Poletnega jutra je Lipe s svojim očetom sedel na voz, da bi ga odpeljal iz ljubega roj-stvenega kraja, iz kraja prvih mladostnih lepih sanj — morda za vselej. Oče in sin sta molčala, ko je voz drdral proti trgu. Lipe je potegnil plašč črez obraz, ko se je bližal znani hišici. Se je bil čas izpregovoriti ž njo vsaj zadnjo besedo, en pogled, in potem . . . „Oče, ustavimo!" zakliče Lipe. „Kaj ti je?" vpraša starec. Lipetu je dušilo sapo; odgovoriti ni mogel! Tik mimo njenega okna je dričal voz, cesta je malo visela, hlapec je pognal konje in voz je zavil okoli ogla s hitrim dirjanjem. A tam za okencem so se v tem hipu zmračile oči mlade deklice. Marica je nema zdrsnila od okna na stol, srce ji je otrpnilo, nobene solze ni bilo v njeno oko ob pogrebu vsega lepega upanja! Lipe. IX. Devet let pozneje je bila v mlinu na Ro-dovju velika skrb. Mlinar in mlinarica sta sedela vsak na eni vreči in mislila, kaj bo zdaj zanaprej. Zunaj je bila noč in zima. Mlinska kolesa in sita so ropotala tako neusmiljeno, da sta si morala zakonska človeka glasno vpiti, da sta se razumela. Tako je ves pogovor bil prepiru enak, četudi se oba stara že kmalu nista tako dobro razumela, kakor nocoj, ko ju je družila ena ter ista skrb. Imela sta namreč mlin v zakupu za dober dobiček, odkar je bil umrl stari Rodovščak. Stari Rodovščak pa ni bil umrl doma, temveč tam v nekem južnem mestu, tam daleč, kjer se je bil sin Lipe bogato oženil. Na svatovanje je bil šel, a ne vrnil se. In mladega gospoda tudi ni bilo več na Rodovje, nego oskrbnik bližnje erarne graščine je oskrboval in zakupnino pobiral od Rodovja. Za danes pa je bil mladi gospod črez dolgo časa zopet napovedan, da pride domov. Ali ostane za vedno ali ne, tega gospod oskrbnik ni bil povedal, in ta negotovost je mlinarja in mlinarico najbolj težila. Zakaj če ostane v tem kraju, se gotovo zvrže po očetu in najeti mlin pojde zopet v prvo roko in ž njim dobiček. V mlinu na Rodovju utihne pogovor, ko začne na dvorišču stari pes trgati verigo in 20 Lipe. srdito lajati. Voz je bil tu, ki je pripeljal gospodarja s tujega. Mož in žena tečeta s sve-tilnico vun. Pozdraviti se je moral, dasi sta želela, naj bi ostal v daljnji deželi. Gospod, katerega jima je oskrbnik pokazal za gospodarja, in kateremu sta ponižno hotela poljubiti roko, ni bil podoben Lipetu, kakor sta ga poznala nekdaj. Postava je bila širša, obraz zarjavel in porastel. Govoriti ni hotel ž njima, samo nekatere stvari je vprašal, o katerih je odgovarjal oskrbnik. Slaba znamenja. Po večerji je bil oskrbnik odšel. Novi gospodar na Rodovju menda ni mislil iti spat, zakaj videlo se je zdaj to zdaj ono okno razsvetljeno. Lipe je imel dovolj misliti. V očetovo hišo, katero je bil zapustil v mladosti, se je vrnil zdaj kot mož. Oče več ne gospoduje tu; sam je, izpremenjeno je vse ter najbolj on sam. Menil je nekdaj odhajajoč, da se vrne skoro ali nikoli. Vrnil se je na telesu zdrav. A na duhu? — Oh, ta se je tudi predrugačil. Izkušnje raznovrstne so ga imele v uku, življenje, kakršno je, se mu je bilo razgrnilo, in videl je, da od njega ni dobil tega, česar je pričakoval in česar si je želel. Imel je lepo imovino, lepo ženo. Ta je zdaj mrtva in ž njo mrtva njena duša. Pred oči mu stopi spomin rajne lepe žene, v daljnjem pokopane. Toda nobene solze mu ni bilo v oko, in nje spomin je izpodrinila hitro povzeta druga 30 Lipe. misel. Naj v miru počiva ona, ki mu je ovrgla vero, da v lepem telesu biva lepa duša, da lepa beseda kaže lepo srce. Sam! Iz svojega zakona ni Filip Rodovščak imel nič otrok. Drugič ženiti se so ga pač pridobljeni znanci silili. Toda on že ni upal ne ljudem niti sreči. In zdaj je bil tukaj. Čemu? Obdelovati zemljo, iž nje dobivati ter množiti svoje imetje! Ubijati se in truditi, veselje imeti nad rastjo ter nevoljo nad sušo in točo in živinsko kugo! Čemu? Da nekdaj, kadar se postara, tuji ljudje, ljudje s samo sebičnostjo v srcu, stopijo pred njegovo posteljo, čakajoč poslednjega izdiha, da pobero, kar je pridobil, od črevljev izpod postelje do tolarja v omari? Kako lepo življenje in lepo srečo si je bilo naslikalo mlado srce, ko je še oče živel in je on odrastel pohajal okrog doma, pol neveden In nedolžen, poln upanja in zadovoljnosti! Ali ni moglo biti drugače? Da. Pa vendar ne. On ni bil kriv, da se je odtrgal od rojstvenega kraja, od kraja svojega mladostnega upanja. Moralo je tako priti. A lepa je bila mladost in lepa je bila — deklica, za katero je gorelo srce. Kako je ž njo? Kje je? Živi li še, srečna, ali morebiti je tudi njeno srce ogrenilo življenje? Pozno je bilo že ponoči, ko je mlinar moral teči še enkrat v staro klet. „Bog! Kako žejen 31 Lipe. je prišel gospod. Menda tam, kjer je bil, nimajo vina," je mislil, postavljajoč steklenico na mizo. Gospod izpregovori zdaj najprej ž njim, mu veli sesti in ga izprašuje o tem in onem človeku po okolici. Mlinar je štel vse po redu, kdo je še živ, kdo je umrl, kdo obogatel, kdo prišel na nič. In videč, da se gospod še spominja nekdanjih znancev, pride do poguma, primakne svoj stol bližje in takoj založi zase dobro besedo, pripovedujoč, kako je gospoda poznal, ko je še nosil hlače in suknjo sceloma narejene, kako se je on v tem mlinu izučil in kako je že tako privajen hiše, da bi mu bilo težko pri srcu, ako bi moral iti proč. Gospod ga skratka umiri, da mu ne bo treba odhajati, in vpraša dalje, kaj je z učiteljem Gonobo. „Umrl" — odgovori mlinar. „Njegova žena je zdaj sirota. Dvoje otrok, malo kruha." Filip je mislil, da ve dovolj. Njegova žena! Ta je mogla biti samo ona, deklica njegove mladosti. Ali mlinarja ni mogel dalje izpra-ševati. Odpravi ga. V sobici, kjer je spal nekdaj kot mladenič, najde vse, kakor je bil pustil. Se nekaj pisem je ležalo v predalu male omare. Bilo je tudi pismo, katero je nekdaj on sam pisal, a ne odposlal. Ko je čital sam svoje misli, pisane pred leti, se je zdel sam sebi tuj, in otožen nasmeh mu zaigra okrog usten. Bila so tudi še nekatera 32 Lipe. pisma od nje. Čita nekatere vrste, a skoro odloži. Pisala je nekdaj, tu stoji še zdaj: „Ti me umoriš, ako me pozabiš, življenje je samo s teboj življenje, drugi človek v mojem srcu in na moji strani je nemogoč." Kako dolgo je bilo to? Tak je svet, in taki smo mi! Lažemo svojemu srcu in verujemo sami sebi. X. Župnik v trgu je bil star in pameten mož. Poznal je vse ljudi svoje fare in na Rodovju je bil nekdaj pogostoma v hiši. Nekaj tednov po prihodu Filipovem se je na vabilo oglasil zopet. Videti je hotel nekdanjega svojega učenca, ker čudil se je, kako je mogoče, da bi se bil iz veselega Lipeta naredil preresen samotarski mož, ki se jako malo bavi z ljudmi. Govorila sta mnogo o rajnem očetu, in Lipe je zvedel mnogo-kaj, česar oče mlademu sinu ni povedal. Vendar samo o tem ni hotel govoriti. Hitro se je bil samotnega Rodovja naveličal in namerjaval je zopet oditi iz dežele. Prej je vendar hotel z župnikovo pomočjo storiti dobro delo, ali kakor je menil, izpolniti nekoliko poslednje dolžnosti. Hvaležen je bil deklici za tista — morebiti edina — srečna trenotja, kar jih je imel v mladosti v njeni ljubezni. In zdaj je slišal, da je vdova in v stiski. On je imel dovolj. Župnik je čul 33 3 Lipe. strmeč njegovo ponudbo in rekel: „Učiteljeva vdova je res sirota, a ne mnogo prida ženska. Če hočete darovati, storite kaj za otroke. Ženska je kriva, da je učitelj Gonoba izgubil imetek in umrl." Zdaj je Filip strmel. Kako bi to bilo mogoče! Župnik, star mož, pa bi legal? Nekaj hipov je Rodovščak nem sedel, že je roko iztegnil po novcih na mizi ležečih. V njeno poštenje, njeno dobroto je veroval tudi v spominu nanjo iz daljave. Videti je ni hotel, a skrivaj pomagati. In vredna ni? „Kdaj je umrla njena mati?" vpraša. „Se živi, ali ste jo poznali? To je čudno, ker ni iz tega kraja. In očeta ima tudi še." „Očeta? To ni mogoče! Ali — morda se motim, se ni li učitelj Gonoba ženil pri hčeri Križanove vdove?" „A, ne! Kdo vam je to pravil? To je poštena in spoštovanja vredna deklica. Le škoda za njo, da ni postala dobra gospodinja in dobra mati. Sama živi. Mati ji je umrla. Ona je nekaj podedovala po sorodnikih. Imela je pred leti več snubačev, vzela ni nobenega. Čudna ženska. Ona dela mnogo za ubožce, in bas otrokom, za katere ste vi po zmoti, kakor se mi zdaj zdi, mislili skrbeti, tem je ona dobra botra." Torej je bilo vse drugače, nego je mislil Lipe. Župnik je ugibal ž njegovega obraza, 34 Lipe. kolikor ga ni zakrival, ali bi izgovoril ali ne, kar mu je bilo na jeziku. Mož je bil navajen, govoriti naravnost, vendar se tu ni upal. Vpraša nekaj strahoma samo to: „Vi ste jo nekdaj poznali?" „Poznal!" potegne Lipe z dlanjo počasi črez obraz. „Lepa deklica je bila." Vendar o tem razgovor ni hotel napredovati. Lipe je utihnil in župniku je bilo odhajati. XI. V loncih so rasle cvetlice na obeh oknih male sobe. Za njih rast samo je imela Mari skrbeti in je skrbela. Sicer ni bilo nič živega, nič rastočega na svetu, na kar bi še bilo navezano njeno srce. Vse, kar je bilo nekdaj zasadilo svoje korenine v nje srce, je bilo mrtvo: samo cvetlice so jo ljubile, ker so rastle veselo ter lepo dišale. Da, mati je bila mrtva in na njen grob je kanila že mnogotera solza, zakaj ona in ona sama jo je ljubila. Ali on, čigar je nekdaj bilo srce? Videla ga je, že večkrat, v nedeljo v cerkvi. Spoznala ga takoj ni; ljudje so rekli, da je on. Ljudje so rekli, da se je oziral po nji; govorili so še več in pripovedali o njem posebno radi nji. Ona je govorila, da ji to ni nič mar, in 35 3* Lipe. prav mrzlo se je držala. Saj so bile sanje, in pozabljene! A zakaj se ne more čisto iz spomina izbrisati, kar se hoče, kar bi se izbrisalo rado! Zakaj se vrača po dolgem, dolgem času zopet spomin, ki je neprijeten, četudi se tiče prijetnejših stvari? Tako si je mislila, sloneč na poličici pri oknu. Zunaj je tonilo solnce v zahod in poslednji odsev je razsvetljeval njeno obličje. Bilo je izpremenjeno: leta so bila nalahko, a neutajno zapustila nekoliko sledu, in to kar je pretrpela duša, je bilo pregnalo cvet prvega razvoja. Ker se je bilo srce utešilo, ko je menilo, da je od sveta prejelo vse, kar mu je previdnost odmerila, je mislila deklica, da je njeno srce postarno in postarna ona sama. A bil je baš ta duševni mir, ki se je razlival po njenem obrazu ter ji dajal neko drugo mladost nego je ona, katero ji je jemal čas. Zdajci skozi okno vidi bližati se moža. Filip je; naravnost gre proti njeni hiši. Ona vstane, kri ji stopa v glavo. Kaj hoče tu, zdaj, on! Govoriti ž njim! Kako? — Strežajki veli reči, da je ni doma. A pol ure pozneje pride kesanje, da si je pomagala z lažjo. Zakaj bi se ogibala mirno z oči v oči vprašati ga, kaj hoče — ona, ki si nima ničesar očitati, a njemu, ki ni — ne, tudi on ne more biti hudoben človek! Odpuščeno 36 Lipe. mu je bilo že davno. Morebiti je bila kriva ženska radovednost, kaj bi on rad? Morebiti je bilo krivo še kaj drugega, da je bil sklep drugič storjen: ne ogibati se ga, če pride. In prišel je. Stara dekla, ki je že dolgo služila pri Kri-žanovi Mariji, se je sešla drugo nedeljo s starcem, ki je bil na Rodovju pastir, a je zdaj v vasi osebenkoval. Ker sta bila oba gluha, sta vpila oba. Ona je hotela, da bi se pastir Peter čudil, a Peter je dejal, da se treba ni. Starka je namreč pripovedovala, kako je novi gospod iz Rodovja prišel „k nam", kako je ona skozi ključalnico videla, da sta dolgo govorila gospod in njena gospodična, da jo je naposled za roko prijel in da je od veselja jokala. Od zdaj pa je vedno pri nji. In zagotovo je slišati, da bo skoro oklic. 37 Pipa tobaka. Pavlu Slamniku, graščinskemu oskrbniku na Koprivnjaku, so začeli že v njegovem štiridesetem letu izpadati lasje. Ne zaradi tega, ker bi bil v mladosti preneizmerno užival življenje. Moj Bog! Gospod Slamnik ni ničesar užil, kar bi dejal, da je greh. Preveč je bil Boga in sveta boječ. Tudi zaradi velike učenosti ne, zakaj po četrti latinski šoli je bil prinesel študent Slamnik strašno trojko v izpričevalu svojemu rajnemu očetu domov. To je bilo krivo, da ni potem zopet šel v šolo, nego bil nekje za pisarja in pozneje za oskrbnika na graščini. Lasje so izpadali s Slamnikove glave iz lastnega nagiba. Da bi to ustavil, se je strigel na gladko in zaradi tega je imel glavo, kakor bi bil človek majhno luno posušil. A posebno neprijetnega lica ni bil. V istem štiridesetem letu je gospod Slamnik začel opazovati, da perica njegove srajce slabo pere; da se pri suknji zmerom odtrga kak gumb, ki bi ga dobro bilo prišiti, ko bi ga kdo prišiti imel; da je hrana pri bližnjem krčmarju, kjer je moral kositi in večerjati, zares predrago plačana. In več enakih tožb je našel. 41 Pipa tobaka. Ko bi se oženil, bi bilo vse drugače. Gumbi bi bili prisiti, perilo v redu, je mislil Pavel Slamnik, in mislil je še druge reči, ki bi tudi bile, a katerih ni da bi baš naglas pripovedoval. Pavel ni imel navade mnogo govoriti. Ali mislil je mnogo in vse do zadnje črte. Tega se je bil naučil pri številkah, katere mu je bilo pisati v knjigo dan na dan in iz katerih je bilo treba iskati natančnih rezultatov, da je gospodar našel vse v redu in bil ž njim zadovoljen. Torej je Pavel tudi ženitev preštudiral do dna. Najprej je v poštev vzel svojo mesečno plačo in je računal, kako in s koliko bi dva izhajala, to se ve, pošteno in precej dobro. Potlej je številil, koliko bi žena prigospodinjila, kar je zdaj gotovih stroškov. Račun je na vse kraje in po vseh preudarkih kazal vrlo dobro. Samo ena stvar mu je hodila v križ — in pobožni Pavel je sam pred seboj notri do kratko postriženih las zardel pri tej misli — v križ mu je hodilo, kako bo potlej, ako Bogu v glavo pade, da ne bosta samo dva, nego sčasoma trije, štirje (več ne!) v Slamnikovi družini. Ni znano, kako je Pavel ta pomiselk premagal, a premagal ga je gotovo, zakaj preden je minilo šest tednov, že je rojila po njegovi glavi samo misel, kako pač dobiti ženo. To je bila težava. Slamnik je povsod, kjer so ga poznali, veljal za človeka, ki ne mara 42 P i p a tobaka. videti ženskega rodu. Še njegov gospodar gra-ščak, ki je bil oženjen in starejši od njega, je bil na slabem glasu, da poleti rad z mladimi delavkami na polju govoriči in se šali. On pa z nobeno ni govoril, razen kar je bilo potrebno, in še to tem osorneje, čim mlajša ženska je bila. Dostikrat je videl, da so se mu smejale. Jezilo ga je to pač, ali kadil je svojo pipo, katero je zmerom imel v ustih, in je modro šel. V družbe pa zahajal ni. Razen tega pa tudi izbire v okraju ni bilo velike. Takih deklet, ki so znale brati in pisati in še malo več, in baš take se je zdelo njemu treba, ni bilo mnogo. Lepe in bogate se Slamnik ni upal dobiti. Njegova letna plača je bila že še dobršna. Ali Pavel ni bil ničemuren, da ne bi vedel, da njegovo lice, njegova redkolasa glava in njegovih štirideset — niso posebno vabljive stvari. Vsemu temu vprek se je stvar vendar razvila. Neki z otroki bogato oblagoslovljen dav-karski uradnik je imel sedemindvajsetletno hčer, o kateri se je govorilo, da je v svojem cvetju imela več častivcev, a snubača nobenega, ker je bil oče ubog. Na to je Pavel Slamnik obrnil oči. Več kratov je šel tja, a svojega namena ni mogel povedati, ni šlo z jezika. Naposled je davkarja povabil na lov, in ta, vedoč, da se po graščinskem lovu prigrizuje dobra slanina in 43 Pipa tobaka. dobra klobasa pri poštenem vincu, je sprejel povabilo z veseljem. V hosti je skrbel gospod Slamnik, da sta na enem mestu dobila čakališče, in tam je davkarju počasi razložil svojo željo. Ubožnemu državnemu služabniku so se od veselja zasvetile oči, segel je Pavlu v roko, zagotavljal, da ni nikakega zadržka in vedel mnogo legati, kako njegova hči Doroteja s spoštovanjem in posebno rada govori o gospodu Slamniku. Gospod oskrbnik sicer ni bil duševen velikan, ne poseben poznavatelj sveta in ljudi, a tega vendar ni veroval, da bi se bila prej zanimala zanj. Ni bilo vzroka niti prilike. Vendar nemogoče se mu ni zdelo, in bodisi, kakor je, vesel je bil. Vesel, ker je srečno svojo željo spravil od srca, vesel, ker mu je oče takoj obljubil in še tako srčno brez okolišev. Ko je prihodnjič zopet prišel v davkarjevo hišo, se je poznalo, da Doroteja že zna njegovo prošnjo, in še več, da je zadovoljna. To je oskrbnik Slamnik takoj videl ž njenega pre-prijaznega lica. Odvalil se mu je drugi kamen od srca, ker mu ni bilo treba ljubezni razkladati, česar se je najbolj bal; zdelo se mu je, da bi bil smešen, in pravzaprav si ni mogel izmisliti, kako se enaka stvar prične. Tako se je naredilo vse samo ob sebi v pogovoru. Doroteja je znala biti ljubezniva. Saj je bila že sedemindvajset let stara, lepota je minevala, čas se je bližal, 44 Pipa tobaka. ko se začenja strašna ženska usoda starega devištva. Zdaj je veljalo z vso ljubeznivostjo prepresti in privezati zadnjega rešitelja iz neljubega samskega stanu. Pavel je bil ves navdušen, kar se je njemu dalo navdušenemu biti. Ni mislil, da je še kje kakšna bolj dobra, bolj ljuba ženska stvarca od Doroteje. Precej jeseni je bila poroka, in gospod Slamnik je imel ženo. Prvi čas je bil gospod Pavel v zakonu ves v nebesih. Kako bi ne bil, saj je bilo zdajci vse v redu po stanovanju, v omarah in po vseh kotih! In Doroteja je znala kuhati, da se je samo jedlo. In kako varčna je bila! Da, varčna! In tu je vir Pavlove usode. Zakaj za nekoliko časa se mu je začelo dozdevati, da kadar od kosila vstane, bi ne bilo težko in neprijetno, še obsedeti. Ker se je svoje Doroteje malo bal, ji je potožil občutke svoje nezadovoljne notranjosti prav nalahko in pohlevno v obliki krotkega vprašanja. Ona je naredila resen obraz, rekla, da on o gospodinjstvu ničesar ne ume, da je njegova plača majhna in da je treba skrbeti za starost. To vse je bilo za Pavla menda prepričevalno, ker je molčal. Za tri mesece pa je prišel veliki udarec. Ljuba Doroteja je namreč nanagloma iznašla, da vse njegove suknje od pražnje do delavniške 45 P i p . od I. jan. do 1. marca l!>72, podpisana šele na koncu s šifro „J". Leveč jo je ponatisnil v V. zvezku svoje izdaje Jurčičevih zbranih spisov in je v ta namen, da dokaže Jurčičevo avtorstvo te novele, postavil od svoje strani na čelo njene ponovne objave naslednji: „Pripomenek. ,Jurčič je bil tudi sotrudnik moje ,Zore', dasi njegovo ime ni nikjer imenovano. Povest ,V vojni krajini' je njegova. Ta povest mi je bila nekega dne poslana iz Siska na Hrvaškem brez vsakega podpisa. A dobro sem poznal rokopis Jurčičev, ki je takrat (leta 1871.) bival v Sisku, kjer je uredoval ,Siidslaviscke Correspodeuz [pravilno: Zeitung]'. Le vprašajte ga, in gotovo Vam sam potrdi, da je res, kar Vam pripovedujem.' Tako mi je piavil prečastiti gospod Davorin Trstenjak na Ponikvi 1. Ih79. Zapisal sem si njegove besede v svoj dnevnik ter o prvi priliki sklenil vprašati Jurčiča samega, kar sem pa pozneje popolnoma pozabil storiti. Vendar brez vsega pomisleka uvrščujem povest ,V vojni krajini' med Jurčičeve spise; zakaj izrecilu takega moža, kakor je prečasiti gospod Davorin Trstenjak ne more nihče oporekati; vrhutega sem v junaku Jurčičeve povesti, v ,doktorju Janku V.' spoznal dragega, tudi meni znanega prijatelja Jurčičevega [Unterluggau-erja]. In kdor je leta 186?. in 18t>8. zahajal z Jurčičem v Kornhoferjevo kavarno pred Elizabetnim mostom na Dunaju, brez dvojbe v Jurčičevem vojaškem doktorju z menoj vred spozna simpatičnega jožefinca, ki je s svojim korenitim znanjem, s svojim plemenitim mišljenjem in s 450 Urednikove opombe. svojo duhovito konverzacijo tolikrat razveseljeval in navduševal tedanjo malo prijateljsko družbo našo." Levcu se v dokaz Jurčičevega avtorstva te novele ni bilo treba sklicevati na Trstenjakovo poznejše pričevanje, povrhu še netočno v nekaterih podatkih. Saj je imel Lovec v času, ko je izdajal Jurčičeve „Zbrane spise", v rokah Trstenjakova pisma Jurčiču, iz katerih bi bil lehko navedel naslednja mesta, nesporno dokazujoča, da je bil pisec pričujoče novele vprav Jurčič. Dne h. jan. 1872, še pred izidom prve štev. „Zore", piše Trstenjak kot iz Maribora odsoten glavni urednik lista v Mariboru bivajočemu tehničnemu uredniku „Zore", Jurčiču: „Slišim, da ste ves preplašeni zarad Ulagove pohvale [v ,Slov. gospodarju'], iu si ne npate v vašo povest ljubezni vplesti, ki je uovelli tako potrebna, ko mast klobasi, ne bojte se, takošni tudi imajo sami svoje veselje nad ljubečim svetom, samih ascetičnih meditacij njim nemoremo dati, če jim nebo všedše naj ne berejo našega lista". In dne 19. febr. 1872 zopet piše Trstenjak Jurčiču: „Ne vem, jeli bi Vam, ali pa g. Rapocu [upravitelju mariborske tiskarne ,F. Skaza in drugi'] levite bral, da se je list [,Zora'] zopet zakesnil. Ker ni nadaljevanja Vaše povesti v 4. številki, se mi dozdeva, da ste tudi [Vi] nekaj zakrivili." — Iz navedenega zadnjega mesta se tudi razvidi, da je Jurčič novelo ,V vojni krajini", ta edini svoj prispevek za „Zoro", po svoji navadi najbrž sproti pisal in je ni bil poslal v prvi polovici I. 1871. iz Siska „brez vsakega podpisa"; saj je celo izšla z Jurčičevo šifro. Trstenjakov podatek se je torej zopet — kakor že tolikokrat izkazal kot netočen. C. k. avstr. Vojna krajina, v kateri se godi dejanje te Jurčičeve novele, se je imenovalo obmejno ozemlje na južnovzhodni in južni strani bivše avstrijske monarhije. Ta obmejni pokrajinski pas, ki so ga ustanovili v obrambo zoper pogoste napade bosanskih Turkov 451 29* Urednikove opombe. že v XIV. stol. Habšburžani, je segel od hrvaškega Pri-morja preko južne Hrvaške in Slavonije, Srema, Banata tja do vzhodnega Erdelja. Upravljana je bila vojna krajina od dob Marije Terezije pa do 1. 1848. direktno z Dunaja po dvornem vojnem svetu na vojaški način in z nemškim uradnim jezikom. Od 1. 1848. dalje pa do prvih 70-ih let prejšnjega stol. je bila njena uprava v rokah dunajskega vojnega ministrstva. Zemlja v tem obrambnem pasu je bila last države in je bila izrc cena zgolj v obdelovanje prebivavcem, ki so bili vojaški zavezanci do konca svojega življenja za slučaj vojne, dočim so v mirnem času oskrbovali samo stražniške kordone v stražnicah, malih trdnjavicah. Graničarsko prebivavstvo, povečini srbske in hrvaške narodnosti, je živelo v starodavnih južuoslovanskili zadrugah Moški so bili nekoliko izobraženi v krajevnih takoimenovanih »matematičnih šolah", neke vrste realkah z nemškim učnim jezikom. Ko je bila turška nevarnost že davno minila, je moderna državna uprava povzročila, da se je začela Vojna krajina med 1, ls72. — 1873. razvojačevati in se spajati s Hrvaško in Ogrsko, proces, ki je bil zaključen šele 1. 18-<1. s popolno ukinitvijo Vojne krajine. Jurčič, ki je bival vso prvo polovico 1. 187!. kot urednik „Siidslavische Zeitung" v vojnem Sisku, je razmere v Vojni krajini poznal iz samovidstva in je napisal poleg pričujoče novele, katere snov je zajeta iz nravov krajišnikov, tudi več političnih člankov v »Narod", tako n. pr. takoj po svojem vstopu v uredništvo lista uvodnik »Provincializiranje vojaške granice", podpisan ž njegovo šifro ,J". (Slov. narod z dne 22. junija 1871, štev. 71.) „Telečja pečenka". — Ta „obraz iz našega mestnega življenja" je pisatelj prvič tiskal v mariborskem „Slov. narodu" od dne 11. — 25. apr. 1872, štev. 41 — 47 kot podlistek in ga ponatisnil nato v I. zv. .Listkov" (Maribor 1872), str. 45 —66. 452 Urednikove opombe. „Ivan Erazem Tattenbach" — je izhajal najprej kot podlistek v »Slovenskem narodu" od dne 1. januarja do 16. marca 1873 (štev. 1 — 63) z daljšimi presledki, podpisan šele na koncu s pisateljevim priimkom. Nato je Jurčič ta svoj »izvirni historični roman" ponatisnil v II. zvezku svoje zbirke „Listki", kateri je izšel dne 31. marca 1873. O postanku Jurčičevega „Tattenbacha" nam je zabeležil najprej dr. Jos. Vošnjak ob tridesetletnici pisateljeve smrti nekaj svojih spominov, v katerih prvem pripoveduje, kako ga je Jurčič spomladi 1872 obiskal v njegovem vinogradu v Visovljah nad Slov. Bistrico, kjer sta skupaj uživala „lep večer" (prim. str. 173) ob poslušanju narodnih pesmi, ki so jih jima pele tamkajšnje kmetiške deklice. V drugi svoji reminiscenci pripoveduje dr. Jos. Vošnjak, kako sta z Jurčičem naslednje jutro zajtrkovala pred zidanico in občudovala pokrajino od župne cerkve sv. Benčesln pa tja do Konjic in še dalje: — »Kje so pa Konjice?" je vprašal Jurčič. ,Konjice se ne vidijo, so skrite za bregom, pač pa razvaline starega gradu, ki je stal više na bregu . . ." »Tu so bili lastniki Tattenbachi. Ali sem ti že pravil, da mislim spisati povest ali roman o tistem Erazmu Tattenbachu, ki se je uprl cesarju Leopoldu II. in bil kot zarotnik obglavljen? To ti je zanimiva oseba. V Mariboru sem v roke dobil razpravo prof. Puffa, v kateri opisuje naklepe tega Tatten-bacha in njegov tragičen konec. Posebno to me je zanimalo, da je Tattenbach mislil združiti vse slovenske dežele, to seveda ne z narodnega stališča, ker v tistem času ni bilo o narodnosti ne duha ne sluha ... v svojem romanu [bom] ovekovečil to hišo. Tu-sem bo sklical Tattenbach shod svojih privržencev. (Prim. str. 165.) »Po preselitvi v Ljubljano," se glasi nadalje sporočilo Vošnjakovo, »se je Jurčič lotil tistega romana in ga objavljal v listku ,Slov. Naroda'. Prva poglavja je že imel 453 Urednikove opombe. gotova, nadaljna pa je spisoval sproti za prihodnji dan. Ko sem popoldne prišel v uredništvo, sem ga našel pri spisovanju romana, na mizi pa je ležala tista Puffova knjižica, katero je včasi prelistal. Proti koncu ga delo že nič ni kaj veselilo in radostno je vzkliknil nekega dne, ko sem vstopil: ,Konec!'" (Slovan, 1911, str. 31)9 — 312). V beležnici, ki jo je Jurčič uporabljal 1. 1872., se nahaja več zapiskov s svinčnikom, do neke mere pojasnjujoči«, kako je pisatelj zbiral gradivo za to politično-literarno delo. Na obisk v Visovljah se nanaša naslednja zabeležba v notesu o neki sliki, ki jo je pisatelj videl najbrž v tamkajšnji župni cerkvi: „Venčesl — Dolg bled obraz, top izraz. Kraljeva obleka, v desni scepter, v levi plav globus. Izmed kolen meč gleda. Na glavi ruilečo kapo, češko, spodaj z zlatom obrobljeno." — V isto beležnico si je pisatelj notiral še dva izpiska, kažoča, da je Jurčič poleg Puffa čital še druge zgodovinarje zrinjsko-irankopanske zarote. Da je čital veliko delo: ^Historia Leopoldi magni Romanorum imperatoris, 1719", ki ga je v latinskem jeziku spisal jezuit Franc Wagner, priča zapisek, ki si ga je zabeležil Jurčič v ta svoj notes tako-le: ,Nec se intra Ungariani furor tenuit; Germano quoque sanguini labes eadem iniusta. Erat inter illustres Stvriae Proceres, Erasmus Tiittenbaehius Comes; nobili-tate opibus nulli secundus; praeter amplos in Stvria fundos, Ravensteinium Comitatum, in Franconiae Circulo, et in sacratione Stvrorum." To mesto, nekoliko površno izpisano iz Wagnerja (pars I. liber 3. pag. 235), je avtor potem v še bolj okrajšam obliki porabil za motto prvega poglavja (str. 151). Iz nekega sodobnega zgodovinarja ogrsko-hrvaške zarote (Kronesa?; si je pisatelj zabeležil v isto beležnico naslednje podatke: „2. decembra 1671 piše Leopold cesar: So erinnere ich auch dafi ich endlich auch in Erblanden der Justiz ihren Lauf habe milssen 454 Urednikove opombe. lassen, vveilen denn der Tattenbach auch mit Zrin interessirt ge\vest und das crimen Iaesae begangen hat, also \vird er gestern zu Gratz noch sein durch das Sch\vert gerichtet worden, ioh hahe es nicht gerne (gethan) allein ne Hungari possent čredi Germanis omnia condoDari, illos solum plecti' u. damit auch die Erbland ein Exempel haben, habe ich es miissen geschehen lassen. Golt sei seiner Seel gnadig." Na naslednjih dveh straneh beležnice se črtajo še te-le Jurčičeve notice: ,L. 1666 je Magjar \'itnyedy Leopolda atentiral. Papež sam prosil. 2(i. marca 167u svojemu poslancu na španskem dvoru grofu Poltingu da je Zrini s Turki vezal se u. sich durch sie pro principe Croaliae et aliarum par-tium declariren lassen. Obeta, da jim bo na prste potolkel, da bodo glave preč letele — kroatische Sehelmen-stiicke Zerin." (Prim. str. 255 — 256.) »Zrini se je hotel pogoditi. Vicekapitan v Kaproncza naj bode Kranjec, tak ki mu more on vojake zaupali — on neče višji za-povednik biti, a če pod tacim zapovednikom biti, ki ni sovražnik naroda. Zagovarjal se, da so slobode zemlje vzete, goldene bulle je pripuščala rebelio." (Prim. sir. 251.) Kakor je že opozoril dr. Jos. Vošnjak in pozneje dr. Janko Lokar (Slovan, 1912, str. 107 — 108', je črpal Jurčič za svojega „Tattenbacha" največ zgodovinskih podatkov in deloma tudi opor za pripovedno fabulo iz Puffove razprave, ki je pod naslovom: „Beitrage zur Keuntnifi des Versclnvorungs-Processes der Grafen Tattenbach, Zriny, Frangipani u. s. w. in .lahre 1670" izšla v lil. letniku Puffovega „Marburger Taschenbuch fiir Geschichte, Landes- und Sagenkunde der Steiermark". G raz, 1851, str. 168 — 204. Zgodovinski podalki, ki jih je Jurčič naravnost posnel iz navedene Puffove razprave, so zlasti naslednji (v oklepajih odgovarjajoča mesta pri Jurčiču): „Jenen, 455 Urednikove opombe. welche da meinen, Tatienbach sei durch neinen Ehrgeiz allein in die Verseh\vorung verstrickt vvorden, diene zur Eufklarung, dafi der gemeine Preis seiner Leistung, die festen Pliitze der Steiermark zu uberliefern — kein ge-ringerer als Steiemiarks Herzogshut oder wem'gstens die gesammte Grafschaft Cilli gewesen (str. 166— 167) . . . Einstimmig berichten uns die Anualen . . . dafi eine Scbaar mifivergniigtei' Edelleute, scheinbar aufgebracht tiber des Kaisers Friedeussehlufi mit den Tiirken nacb Montecu-culi's Sieg bei St. Gotthard 1664 sich im Geheimen ver-band, Ungarn und seine Nebenlander dem Hause Habs-burg zu eotreifien ... An der Spitze stan i . . . Franz Graf Wesseleni, als Palatin der erste Reichsbeamte Ungarns . . . vor dem Ausbruche der Verschvvorung plotzlich . . . gestoiben, wie man nicht ohne gegrundeten Verdacbt glaubt, an Gift — als Opfer von Familieuin-triguen . . . Niclas Zriny ... als Dichter bekanut durch seine .Sirene des adriatischen Meeres'. . . Auch er fand vor dem Ausbruche der Verschworung ein tragisches Ende, indem er auf der Jagd von einem Eber zerrissen wurde (155 . . . Der junge Filrst Franz von Rakotzy war mehr Figurant . . . Mehr hervorragend ist Christof Graf von Frangipani ... er gewann zum Theil die Uskoken, und rustete Schiffe aus, um den Tiirken in der gemein-samen Unternehmung zur See die Hand ge^en Oester-reich zu bielen . . Zu jener Zeit, also 1667, trat Tatten-bach in den Buud der V'erschworneu. Er wurde dafiir durch Zriny und Graf Locatolli zu Lepšina, dem Schlosse des Letzteren, bei einer .lagdpartie gewonnen ... In einem schriftlich abgesehiossenen Bilndnisse, der Liga, versprach er Bauern und Bergleute von seinen Giitern als Hilfscorps den \:erschwornen zur Verfiigung zu stellen (str. 155—161) . . . Hans Erasmus Graf von Tat-tenbach, geboren am 3. Februar 1631 . . . \var ein Mann von grofier Eitelkeit. . . iiufierst gennfi- und lebenssiich- 456 Urednikove opombe. tig . . . Den Gegensatz zu ihm bildete die stolze unter-nehmende Ana Katbarina Griifin Zriny ... AIs ein schoner und edler Charakter . . . erscheint Tattenbachs Gattin Aona Theresia Grafiu von Forgacz ... sie wird uns als eine sanfte, stattliche, bobe, bleiche, abgeharmte, geist-reiche Frau geschildert. . . ungliicklich neben ibrem aus-gelassenen Gatten, der zwei Jahre nacb seiner Vermiih-luDg bei der Erbhuldigung Leopold I. in Graz 1660, die geistreiche, aber iiberspannte Griifin Zriny, geborne Frangipani kennen und lieben lernte und ebenso gliihend von ihr geliebt wurde . . . Der Bruder der Griifin Zriny, Christof Graf Frangipani von Tersaz, machte sich bei derselben Erbhuldigung in Graz 1660 als neunzehn-jiihriger Jiingling durch seine wilde, feurige Beredtsam-keit . . . auffallend (str. 159; tu je Jurčič po pomoti 29 letnega Tattenbach;i zamenjal z devetnajstletnim Franko-pauom) . . . Graf Tattenbacb . . . besafi das sogenannte Freihaus (spiiter Lanthierische) in Marburg (sir. 222) . . . in Graz mir eine gemiethete Wohnung im Lugeck (stran 226) . . . Tattenbacb batte . . . die Herschaft Freistein bei Pulsgau gekauft, dort am Dreikonigstage ein Fest ge-geben, und iiber sich und seine Zukunft einen so prah-lerischen Unsinn geredet, dafi nacb seiner Verbaftung die als Zeugen jenes Gespraehes berufeneu Herren Wolf-Christofer, Christian von Fiihrent)erg und Signnmd Fried-rich von Grottenau in i hren Aussagen ihn formJieb der Narrbeit besehuldiglen . . . Tattenbacb . . . \vurde bereits vom thatkriiftigen Major Georg Freiherrn von Losenstein . . . der bei ihm im hoheren Auftrage auf Besuck war, scharf beobachtet. in Kranichsfeld, das ganz vom Wasser umgeben (str. 246j . . . hatte Tattenbach noch eine Zu-sammenkunft mit dem Stallmeister Rudolfi ganz allein (str. 217 222) . . . Rudolfi war ein Italiener, grofi und stattlich, teiu gebildet, verschmitzt . . . ungevolmlich sinnlich, was ihn allein zur Sympathie tur den sonst von 457 Urednikove opombe. ihm verachteten Tattenbach bestimmte. Zriny, dessen rechte Hand er war, wurde ganz von ilnn beherrscht (str. 220) . . . von Čakaturn aus pliinderten und ver-brannten die Reiter des Zriny Allerheiligen und Klein-sonntag . . . Am 7. Miirz fielen Zriny's Reiter abernials in das Vierlel Cilli ein und brannten St. Florian bei Schiltern und andere Orte nieder (str. 224). . . Unter dem Seheine, aus den untersteirischen Giitern seitie SchStze vor dem herumstreifeoden Gesindel in Sieherheit zu bringen, wollte Tattenbach eine Reihe gedeckter Last-wagen nach Graz schaffen, schon friiher aber eine Schaar Bosnier in semena Wohnhause am Lugeck verbergen. In den Lastwiigen sollen Bosnier versteckt, durch das vor-bereitete Brechen eines Rades beim eisernen Tbore in Graz eine ZOgerung veranlafit, wahrend derselben die Thoiwache durch die Bosnier niedergehaueu, diese in die Stadt eingedrungen mit ihren Genossen vereinigt, und der i^ehlofiberg durch den geheiiuen Gang von der Burg aus iiberrumpelt \verden. Bei der Riickreise nach Graz wies Tattenbach in seinem Hause zu Marburg noch dem dortigen Rathsbiirger Hans Bernliard Paumgartner das Bruchstiick eines Briefes von Frangipani, das mit den Worten anfing: ,Care frater, significo tibi quod Turcae jam sunt in procinctu progresstts facture' (stran 222 - 227) . . . Es war Freitag am 21. Miirz 1(570 . . . als [Tattenbach] vor der Rathsstube war;ete, traten ihm der Stadtrichter und der Obristlieutenant .lohann Thonias Sayer, richtiger Sahier, von der Windiniihlen von Jaqtl.es Gerhard Dragonern mit Bewaffneten entgegen. Als der Obristlieulenant die verhiingnifivollen Worte gesprochen : ,Herr Johann Erasmus Graf zu Reinstein und Tattenbach ich verhafte Euch wegen Hochverralhs; gebt Euer Schwertab!' zitterte Tattenbach so, dafi er kaum die Klinge abgiirteu konnte . . . ?wei Unteroffiziere mufiten Tattenbach stiitzen, als er durch den geheimen Gang 458 Urednikove opombe. auf den Schlofiberg gebracht und dem Gefiingnifiauf-seher, Wachtmeister Georg Vambrecht iibergebeu wurde, der ihm eine \vohlverschlossene Stube arnviefi (str. 240 -244) . . . Am thgtigsten zur Einziehung des Tatten-bacb'scben Vermogens . . . bennhm sich unstreitig der den beideu Comniissaren Caspar von Kellersperg und Franz Adam Graf Dietrichstein beigegebene Obrist-lieutenant Sabier von der Windmiihkn . . . Noch am 22. Miirz 1670 HeB Tattenbacb . . 3 Wiigen mit auserle-senen Sebiitzen nacb Gonobitz fiihren. Aber schon am 25. erschienen die Commissare unter Sabiers Bedeckung und nahmen den Pflegern Simon Juda Stupan zu Gonobitz, Christof Jamnik zu Stattenberg . . . Rudolf Augustin Sehmidt zu Kranichsfeld und Juri Gurnigg in Landsberg die Scbliissel ab (str. 246 - 247) . . . Der Prasident des Processes, der den Grafen Tattenbacb gemacht wurde . . . war Graf Breuner . . . Georg Sigmund Graf Herberstein, Kanzler Freiherr vou Jochlingen; als Rathe treffen wir die Grafen Stuben1 erg, Stiirgkh, Dietrichstein, Auersberg, die Freiherrn Tiirndl, Jauerburg . . . Argento, Hirschfeld, Markovič, Calanci . . . Prentegg umi Kellersberg . . . Als Anklager auf Hocbverrath stand ihm der Kammerproku-rator Dr. Megerle, einer der tiichtigsten Juristen seiner Zeit, gegeiiiiber . . . zu Vertheidigern und Anwiilteu halte er die Docktoien Johann Pfeilfer, Mathias Patricius uud Julius Tenlius (str. 248) . . . General Spankau schlofi den Zriny in Czakaturn ein . . . bei Nacht und Nebel fliichte-ten Zriuy und Frangipani aus Czakaturn, Spankau rtickte fast ohne Widerstand ein . . . Zriny uud Frangipani eilten zu ihrem Gastfreuude, dem Grafen Nagy Ferencz, der sie zwar gtitig aufnahm, bei nahercr Sachkenntnifi sie aber am 18. April Fiilh gefaogeu nach \Viener-Neustadt ab-lieferte . . . Die verhore leileten der Hofkanzler Paul Hacher, Freiheir von Hochengran und Christof Abele von Lilienbeig . . . Als Beisitzer erscheinen Gottlieb Graf 459 Urednikove opombe. von Windischgraz, Hanns Freiherr von Herwarth, der Feldraarschall-Lieutenant Caspar Zdenko - Capliers . . . Rakotzv . . . floh zu seiner Mutter nach Tokay und erhielt auf ihre Fttrbitte Verzeihung (str. 252 — 256) . . . Tat-tenbachs Unverstand gab ihm ein, sich niirrisch zu stel-len . . . Dr. Eisenschmidt, der ihn behandelte, und spiiter, als er sich mit allem Eifer den Pestkranken zuwendete, nahe der Lechkirche . . . mit seinem eigenen Degen erstochen gefunden wurde, brachte seine verstellte Narr-heit dadurch an den Tag, dafi er rasch in seine Zelle trat und ihm meldete, Frau Grltiin von Zriny sei eben gefangen auf den Schlofiberg gebracht worden. Tatten-bach gab augenblicklich seine Rolle . . . auf und iiberliefi sich dem bittersten Schmerze (str. 258) ... Er benahm sich verzweife]t, als ihm am 26. November 1671 das Urtheil verkiindet wurde, welches auf Verlust des Adels und der Giiter fiir ihn und seine Nachkommen, Abhauen der rechleii Hand, Hinrichtung durch das Schwert mit drei SLieichen lautete. Jetzt erst richtete er ein de-mtithiges Schreiben an den Kaiser (str. 2 9) . . . Als er seia Todesurteil . . . vernommeu, verlangte und erhielt er noch eine Unterredung mit Griifin Zriny, welche bereits als Staatsgefangene auf dem Grazer Schlofiberg safi. Hier, einige Tage vor seiner Hinrichtung, tauschten sie die Rollen, die Grafin wurde schwach und trostlos, Tatten-bach aber ging gefafit .=einem Lose entgegeu (str. 259 — 260) . . . Am 30. November iand der herzzerreifiende Ab-schied zwischen ihm und seinem Sohne statt (str. 261) . . . Am 1. December blieben alle Stadtlhore um eine Stuude liiuger geschlossen, die ganze Garnison zu Fufi und zu Pft-rde, nebst der Stadtguardia marschirte auf. Das Schaffot war im Hofe des Rathhauses aufgeschlagen. Tat-tenbach betrat es ruhig und ergeben, Friih um 8 Uhr am Arme des Jesuiten Pater Seitz . . . Mit Dank vernahm er die Gnade, dafi ihm das Abhauen der rechten Hand 460 Urednikove opombe. erlassen sei. Kniend, nicht sitzend, wie es ihm eriaubt worden, empfing er die drei Todesstreiche. Als sein Kopi fiel, wurden alle Glocken der Stadt geliiutet. Sein Leich-nam wurde Abends in aller Stille in den Friedhoi der Dominikaner zu St. Andrii in der Murvorstadt uberfiihrt, und hier an der Nordseite der Kirche, auflen beim z\veitea Fenster bestattet (str. 261 — 262) . . . Grafin Zriny be-schlofi ihr trilbes Leben ziemlich spitt im Kloster der Karmeliterinneu zu Graz . . . [Tattenbachs] sehr zvvei-deutiger Diener Balthasar Riebl wurde zum Pranger, fiinf Jahren Gefiingnifi und Verbannung aus den deutschen Erbliindern verurtheilt . . . [Tattenbachs einziger Sohn Anton] studirte unter der Vormundschaft der Regierung in Graz . . . im Herbste 1847 bei einem Besuche des Stiftes Rei.j niichst Graz wurde ich aufmerksam gemacht auf ein Mefikleid zu Seelenmessen aus demselben schwar-zen Tuche, auf welchem Erasmus Graf Tattenbach in Graz enthauptet wurde. Sein Sohn Anton, heifit es, der in den Cisterzienser-Orden zu Rein trat, soli es geschenkt haben (str. 263) . . . Charakterisch fiir den Geist jener Zeit ist ein strenger Auftrag, jene Erzzauberin bei Tur-nisch am Pettauerfeld aufzusuchen, welche den Tattenbach von seiner schweren Krankheit heilte und ihm dann bofihalte RathschlJige ertheilte; dem Paul Achaz, Bannrichter Itn Viertel Cilli wurde insbesondere einge-sclnirft, sie auf das Strengste zu inquiriren" (str. 263 — 264). Iz Puffove razpravice pa ni črpal Jurčič samo navedenih zgodovinskih podatkov, marveč je našel v nji tudi mnogo opor za pripovedno zgodbo in za črtanje osobja, nastopajočega v tej zgodbi. Iz Puffa je vzel naš pisa elj predvsem erotični motiv za razmerje med Rib-ljem in Marjanico, za ljubavni dogodek med to „prosto deklico" in Tattenbachom ter za maščevalni čin Ribljev zoper grofa. V Puffovi razpravi se o tej stvari čita naslednje: „Tattenbach war so leichtsinnig, dafi er den 461 Urednikove opombe. Originalaufsatz der Liga seinem Kammerdiener, Hans Bnlthasar Riebl, dem Vertrautea seiner erolischen Strei-che . . . zur Verwahrmw tibergab . . Tattenbachs bekann-ter unstater und unkluger Sinu beschleunigte die Katastrofe. Er liefi seinen Lieblingsdiener Riebl . . . mit dem er sich einer profanen Liebe \vegen libenvorfen liatte, unter dem Vorvvande, Riebl habe ihn bei der Ver-vvaltung der Forste, durch unbefugtes Aushauen von Wiildern, Begiinstigung der Wilddiebe, eigeniiuichtigen Wildfrevel und Holzverkauf, arg betrogen, festnehmen und einkerkern (str. 212'. Bei reiflicher Uberlegung fand er es fiir gut, dahin zu wirken, dafi sein nur zu ver-trauter Dieuer durch seinen Einflufi ohne Anklage und Verhor freigelassen, aber auch von der bittersten Rache erfiillt \vurde" (str. 228.. Tudi o ljubezni med grofico Zrinjsko in Tattenbachom piše Puff razen na že navedenem mestu še enkrat: ... . . Anna Katbarina Griifin Zrinv, mit welcher Tattenbach ein ziemlich ernsthaftes Verhaltnifi unterhie t, und eben in der tollen Energie dieser Dame den Muth fiir sein noch tolleres Unter-nehmen fand . . . was sich bald darauf bei eintm Besuche der unternehnienden Dame in Kranichsfeld bestatigte" (str. 201 — 204'. — Poleg že navedenih omenja Huff skoraj vse osebe, nastopajoče v Jurčičevem „Tatten-bachu'*: „Zriny . . . einen Beweis seines Vertrauens zu geben, nahrh er dessen schlauen Haushofmeister Wuko-watsky [tako je prvotno tudi Jurčič pisal ime tega moža], einen durchtriebenen Menschen, urspriinglich Hnuptmann der croatischen Schtitzen, der bereiis z\veimal von Zriny mit geheimen Auftriigen nach Constantinopel geschickt worden war, als Sekretar in seine Dienste istr. 160, 178, 201) . . . Riebl copirte fein und nur allzu getreu die Liga und iibergab das Original dem Jakob Codrus, Stadt-schreiber zu Marburg, der nicht siiumte, es dem Landes-profoCen Georg Franz von der Will einzuhandigen (stran 462 Urednikove opombe. 235 — 239). Letzterer schickte es am 10 Marž 1670 an den Minister Fiirst Lobkovvitz (str. 245), der aber bereits durch den Dolmetsch der Pforte, Herrn Panagiotti (stran 219) theihveise in geuauer Kenntnifi der Unitriebe der Versch\vorenen \var. Tattenbach's Ausserungen iiber einen neuen Umschwung der Dinge waren in Unter-steier so offen und unvorsichtig, dafi sich der Cillier Baunrichter Paul Achaz verpflichtet ftihlte ... in Graz die Anzeige zu machen (str. 215) .. . Tattenbach wurde wenig beunruhigt durch die offenen Bemerkungeu Rudolfih fLir seine Sicherheit bedacht zu sein (stran 220 — 222 . . . Aufier dem Graf Zrinvschen Stallmeister Rudolfi finden wir als weniger bekannte Personen in der Ver-schworung . . . Juri Gurnigg [Puff ga pozneje imenuje „Pfleger in Landsberg" = Podčetrtek] . . . den Hauptmann Caldi (str. 178), und theihveise als Mihvisser Kari Gra-fen von Thurn, Landeshauptmaun von Gorz, der nach achtzehnjahriger Haft im Marž 1689 auf dem Schlofiberge zu Graz starb" (str. 218). Tudi Regino Purgstallovo (str. 213) je vzel Jurčič iz Puffa, kateri piše o nji: „Die tiefe Seelenkriinkung der edlen Anna Theresia spricht sich am warmsten in ihrem Briehvechsel mit ihrer \viirdigen Freundin Regina von Purgstall, gebornen Galler, auf Riegersburg, Gattin des Landrathes Ernst Freiherrn, spateren Graf en von Purgstall aus." Razen Puffa je uporabljal Jurčič za to povest po vsej verjetnosti še kakšne druge zgodovinske spise in članke; zlasti nekateri specialno hrvaški podatki kažejo, da so bili Jurčiču znani prigodni sestavki, ki sta jih ob priliki praznovanja 200 letnice zrinjsko - frankopanske zarote objavila Zahar in Smičiklas v „Viencu" z dne 29. apr. 1871, štev. 17, torej v času, ko je Jurčič bival v Sisku. Na to je slovenske literarne zgodovinarje prvi opozoril dr. G. Čremošnik (»Ljub. zvon", 1915, str. 185 — 188), kateri je obenem izkušal dokazati, da je naš 463 Urednikove opombe. pisatelj čital tudi nemški roman Franca Izidorja Proschka, naslovljen „Erasmus Tattenbach", porabivši iž njega „najbolj dramatična poglavja, ki so mu ostala v spominu, ter jih predelal precej po svoje". A podobnosti, ki jih dr. Čremošnik navaja iz Proschkove povesti, so tako neznatne in takega značaja, da so pravzaprav popolnoma slučajne Dr. Čremošnik je izhajal od predpostavke, da je Proschkova povest izšla 1. 1870., v resnici pa je izšla šele 1. 1873., torej v času, ko je imel Jurčič svoj »historični roman" že gotov; saj se je dne 16. marca 1873 v „Narodu" že zaključil. Brez kritike je to po moji sodbi napačno mnenje drja. Čremošnika akceptiral dr. Ivan Grafenauer v svoji izdaji Jurčičevih „Spisov", zv. VIII., str. 201—204. — A tudi v Zaharjevem in Smičiklasovem prigodnem članku ni mogel najti Jurčič vseh onih zgodovinskih podrobnosti, ki jih navaja tekom pripovedovanja. Zato mislim, da je nekatere detajle povzel tudi iz prigodnih sestavkov, ki so jih ob priliki 200letnice prinesli hrvaški politični listi v času, ko je pisatelj bival v Sisku. Sceno pri čarovnici na Ptujskem polju, ki jo dr. Čremošnik smatra za posebno podobnost iz Proschka, (kar pa faktično ni, ker je pri našem pisatelju domače realistična, pri Nemcu pa kinematografsko teatralična), to sceno si je Jurčič zamislil že ob početku, ko je začel snovati svojega ,Tattenbacha". Ta čarovnica se je spo-čela v pisateljevi domišljiji obenem s »prosto deklico" Marjanico, katere Proschko niti vporabil ni v svoji povesti. V Jurčičevi beležnici iz 1. 1872. se namreč čita naslednja zabeležba: „V vincariji copernica. Ne upajo si jo spoditi. Blizu viničarjeva hči." Dve strani dalje si zabeležuje pisatelj v isti beležnici s svinčnikom par prizorov svoje povesti v naslednji obliki: „Erazm Ta-tenbach. I. Kmetska koča. V njej stara žena in mlada deklica. Po noči pride Ribelj ki dekle ljubi. Pripoveduje 464 Urednikove opombe. kedaj jo bo vzel. Pri tej priliki razklada vso zgodovino zarote od Lepšine do 1669 — On ima original pisma liga — ukradeno. Kaže ga skrivnostno. Po sceni z grofico: Tatenbah bil omahljiv. Govor ženin imel ipak vpliv nanj, ne mogel spati. Drugo jutro gre v Maribor. Tam Rudolfi, ali Wukowatzkimu ukaže pismo pisati [Zrinjske-muj. Ta na coprnico misli." V isti beležnici si je Jurčič za sceno, opisano pozneje v šestnajstem poglavju (str. 235 — 240), skiciral naslednji popis: „Mestni pisar Koder. Do vrata zapet, knofe čiste. Debel, rudeč, očale srebrne, je tako, da strašno hitro miga, celo lice dela, usta dobodo postavo podkve. Dolgo žveči. — Potem zobe trebi, a nihče ne ve, da jih ima. Potem pije, prvič malo požre, pocmaka, da bi vzil božji dar, pa ne veliko spil. Drugič že več, in še bolj samodopadno in slastno z ustmi miga, tretjič si pa ko-rajžo vzame in celo kupo izpije. Oddahne se. Potem nato-či zopet, a s.irao pol. Vidi da v flaši malo, v žepu malo. Dobro pitje. Da ne bo tako brž ven, natoči vode, nerada teče, ali dokler barva vina ne mini, naprej. Polno. Po-kusi, še gre za vino. Pipo prižge, vleče. Lica se udirajo v brezzoba usta. Pipo z roko povzdigne, lagano puši, pa gleda po stenah, po ,misera plebs'. Kadi tako, da vselej pipo potegne iz ust, kadar enkrat puhne, tako se tobak špara. — Plešast, pa ostanke las navzgor in naprej gladi. Obraz rudeč, nos rejen, vinski, navzdol visi, male brke pod njim, glava mu je naprej viseča kot ovčja. Usta ima široka. Je, ko mu pride dekla povedat, da nekdo čaka. Pri jedi mir, če nij župan. Jutri naj pride. Ko Ribelj pove, na rit sede. —" Razen navedenih zapiskov, si je Jurčič v to beležnico zabeležil še Jenkove verze, ki jih je uporabil za motto četrtega poglavja (str. 168) in pa ljudski pregovor: „Zgodaj moraš vstati, ako hočeš lisico zalotiti", ki ga je potem vpletel v dialog med Caldijem in Bukovačkim (str. 179). 465 Urednikove opombe. Jurčič je začel pisati »Tattenbacha** v jeseni I. 1872. v času, ko se je s »Slovenskim narodom*' preselil iz Maribora v Ljubljano. Namenil je bil to s politično idejo prepojeno povest za podlistek »Naroda", ko se ta list izpremeni v dnevnik, kar se je res zgodilo z Novim letom 1873. Prva številka dnevnika je dne Ljan. 1873 tudi v resnici izšla z začetkom tega »izvirnega historičnega romana" v feljtonu. V početku novembra 1872 je imel pisatelj „Tattenbacha" že v delu, ker je sporočil dne 19. nov. 1872 drju. Jos. Vošnjaku, da ima pri uredništvu »Naroda", preseljenega v Ljubljano, premalo pomagačev. »Zato moj ,Tatenbah' ne gre prav korenito naprej. Malo imam časa. Spisal sem ga dozdaj trinajst pol. Če je božja volja, ga bom vendar izdelal do novega leta. Le glejte, da tudi vi izdelate [roman ,Naprej', ki ga je bil Vošnjak Jurčiču za list obljubil, a ga pozneje ni napisal]. To me je prav veselilo, da ste začeli. Pa tudi za Narodov listek mora namenjeno biti. Midva morava za Narod skrbeti, drugi naj za ,Zoro' itd." O spisovanju »Tattenbacha" je Jurčič večkrat pisal tudi svoji takratni izvoljenki gospodični Marički Sehwentnerjevi, učiteljici v Ptuju, in sicer v pismih, ki nam do danes niso znana in najbrž niti ne ohranjena. Pač pa se nahajajo v Jurčičevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu nekateri dopisi, ki jih je pisala ta dama Jurčiču. Dne 27. novembra 1872 piše gospodična Schwent-nerjeva Jurčiču: »Na Tvoje novo delo se veselim — jaz bom že tudi čutila če si pisaje kaj na me mislil. Le pridno piši . . ." Dne 15. dec. 1872 ga vprašuje v pismu iz Maribora: »Kaj dela Tvoje novo delo, boš končal do novega leta*? Daj!" In še enkrat, dne 16. dec. 1872, mu sporoča naslednje: »Če si bil sam za vse delo pri N. [arodu] si gotovo opustil, za oni čas nadaljevati Tvoje novo delo — to mi je žal — piši mi o temu, če Ti je ljubo. Tisti grad T.[urniš] pri Ptuju je zdaj neki čisto 466 Urednikove opombe. zapuščen — jaz sem bila v misli da Ti meniš Ptujsko graščino potem sem pa slišala od otrok o gradu Turniš. Tje nisem prišla, dasi sem želela to se pozneje zgodi enkrat, po leti, če Bog da . . ." Koncem decembra 1872 je moral imeti Jurčič dobršen del „Tattenbacha" že gotov v rokopisu, ker je dne 28. dec. 1872 sporočil »Narodovim" čitateljem obenem z naznanilom, da list postane z Novim letom dnevnik, naslednje : ,,Na dober ,Listek', kateri bode imel reden prostor v našem dnevniku, hočemo posebno pozornost obračati. Za ta predel sta že skoro dovršena dva iz-virno-slovenska romana od dveh znanih slovenskih pisateljev: ,Ivan Erazem Tatenbah', historičen roman iz domače zgodovine in ,Naprej', izviren roman iz denasnjega družabnega in političnega življenja Slovencev. S prvim začnemo že z novim letom, — ker je že skoro dokončan." — Seveda to reklamsko naznanilo še ni dokaz, da bi bil Jurčič takrat že res dovedel rokopis malone do konca. Morebiti je imel v rokopisu gotovi kakšni dve tretjini. Zadnjo tretjino pa je pisal najbrž sproti tako, kakor o tem poroča dr. Vošnjak v navedenem spominskem članku. Ker zrinjsko-frankopanska zarota ne tvori samo zgolj ozadja Jurčičevega „Tattenbacha", marveč je njena državnopravna ideja (kakor jo je v zmislu hrvaške tradicije pojmoval naš pisatelj) Jurčiču pri spisovanju tega leposlovnega dela v prvi vrsti vodila pero, zategadelj in pa zato, ker v Jurčičevem času ta zarota še ni bila zadostno preiskana, smatram za potrebno, da tu v opombah skiciram obkratkem glavne dogodke tega po-kreta po izsledkih novejših zgodovinarjev, zlasti po razpravi drja. Ferda Šišiča, naslovljeni: „Posljednji Zrinski i Frankopani na braniku domovine", ki je izšla v slavnostnem zborniku Matice hrvaške: „Posljednji Zrinski i Frankopani", str. 11 — 124. 467 30* Urednikove opombe. Ta zarota je bil en slučaj že od XV. stoletja v vsej Evropi akutne borbe med vladarji in visokim plemstvom. Habsburžani, ki so bili v protireformaciji oslabili moč stanov v avstrijskih alpskih deželah, uničili v belogorski bitki (1620) stanovsko ustavo Češke in Moravske, so iz-kušali zlasti pod Leopoldom I. (1658 - 1705) tudi Ogrsko in Hrvaško, deželi dotlej precej samostojni in zvezani z Avstrijo samo po vladarjevi osebi, pretvoriti iz volilnih kraljestev v navadni avstrijski dedni provinci. Neposredni povod za zaroto pa je dal poniževalni mir, ki ga je dne 10. avg. 1664, deset dni po sijajni Montecuccolijevi premagi Turkov pri Št. Gothardu (Monoštru), sklenil s Turčijo v Vasvaru cesar Leopold na podlagi načela „sta-tus quo ante". Ogrski in hrvaški velikaši so upali, da bo ta mir osvobodil še one njihove pokrajine, ki jih je žulil turški jarem, a sedaj so morali še dalje trpeti neprestane turške roparske izpade celo v nepodjarmljene svoje zemlje. Dunajski dvorni uradi so tudi sicer žalili oligarhično občutljivost ogrskih in hrvaških velmož. Iz-vzeli so najprej Vojno krajino izpod palatinske in banske oblasti in nameščali v nji nemške častnike in vojake, ki so pri svoji mali plači domačinom kradli imetje in kot razvratna soldateska ogrožali čednostno življenje njihovega ženstva. Stanovskih deželnih zborov dunajska vlada v teh svojih pokrajinah sploh ni sklicevala, da se izogne pritožbam ogrskih in hrvaških velikašev. Vse to je povzročilo, da so se hrvaški plemiči pod skupnim pritiskom z Dunaja tako zbližali z ogrskimi, da so začeli mnogi izmed njih smatrati Ogrsko za prvo, Hrvaško šele za drugo domovino svojo — na škodo hrvaškega državnega prava. Vasvarski mir je bil posebno razočaral Nikolo Zrinj-skega, od 1. 1647. hrvaškega bana, in pa njegovega brata Petra Zrinjskega, od 1. 16"8. velikega kapetana ogulin-skega, senjskega in primorskega, zavoljo tega, ker sta se vprav onadva najbolj junaško borila zoper Turke v 468 Urednikove opombe. pravkar dokončanih turških vojnah, pa nista bila z ogrskimi plemiči vred niti pritegnjena k sodelovanju pri sklepanju miru, v katerem so zmagoviti Avstrijci napravili premaganim Turkom celo to koncesijo, da se ne bo vec pozidala po Petru Zrinjskem zgrajena, v zadnji vojni po Turkih razdejana trdnjava Novi Zrinj iZrini-varoš), ležeča ob izlivu Mure v Dravo, nasproti turški Kaniži. Ogrski in hrvaški velikaši tega miru niso pri-poznali, zahtevajoč, da naj se borba za osvoboditev pod turškim jarmom ječečih ogrskih in hrvaških zemelj nadaljuje. Vedeli so, da ta mir ni pogodu tudi francoskemu kralju Ludoviku XIV., boječemu se, da dobi Leopold I. sedaj po miru s Turki proste roke na zapadu, v njihovi interesni sferi v Španiji in na Nizozemskem. Istotako jim je bilo znano, da s tem mirom niso zadovoljni Benečani, ki so se že več let vojskovali s Turki za Kandijo in po pravici pričakovali, da bo sedaj z Avstrijo spravljena porta vso svojo vojno silo uporabila proti njim. Na Ogrskem in Hrvaškem nastala mržnja zoper Nemce ni ostala neznana dunajski dvorni vladi, katera pa je mislila, da bo tej mržnji najbolje kos z najostrejšim absolutizmom. Ta postopek dunajske vlade je privedel ogrske in hrvaške velikaše na misel zarotniške borbe zoper Habsburžane in Nemce sploh. Že za časa zadnje turške vojne je bil ban Nikola Zrinjski v kontaktu s francoskimi udeležniki te vojne, izmed katerih mu je markiz Guitrv dal misel, da naj bi si Madžari in Hrvatje izbrali za svojega kralja Ludovika XIV. in za njegovega namestnika Nikolo Zrinjskega. Petar Zrinjski je poslal v sporazumu z bratom Nikolo že dne 12. maja 1664 francoskemu kralju pismo, v katerem mu je ponuail svojo in bratovo službo v svrho tajne zveze. Po št.-gothardski zmagi je Ludovik počastil bana s pozdravnim pismom in denarnim darom, „da še nadalje vrši usluge krščanstvu". V septembru 1664 je poslal Petar svojo visokoumno 469 Urednikove opombe. ženo Katarino, rojeno Frankopanko, v Benetke z namenom, da stopi v dotiko s francoskim poslanikom v Benetkah, bezierskim škofom Petrom de Bonzy. Preko tega poslanika je Katarina naznanila Ludoviku XIV., da sta brata Zrinjska pri volji, dvigniti upor na Ogrskem in Hrvaškem, ako ju on sprejme pod svoje pokroviteljstvo. Francoski kralj je sicer sprejel ponudbo Zrinjskih, svetujoč jima istočasno skrajno previdnost. Njegov poslanik de Bonzy je še nadalje v isti meri in istem zmislu vzdrževal stike z bratoma Zrinjskima, a ni hotel privoliti v nikako konkretnejše dejanje niti potem, ko mu je Katarina javila, da bi se upornikom pridružila tudi severna Ogrska pod vodstvom njenega bodočega zeta Rakoczvja. Vidi se, da je ostal Ludovik XIV. še nekaj časa rajši v dobrem razmerju z Leopoldom, nego da bi sprejel dvomljive usluge poedinih nezadovoljnih ogrskih in hrvaških velikašev. Ko je de Bonzy odšel za poslanika v Varšavo, je okrepil kontakt z nezadovoljniki francoski dunajski poslanik, lokavi chevalier de Gremon-ville, ki je sicer zagotavljal Leopoldove ministre, da želi Francoska živeti v miru s Habsburžani, držeč obenem v rezervi ogrske in hrvaške zarotnike za slučaj, ako bi Francoska začela vojno zoper Belgijo, pripadajočo španskim Habsburžanom, od katerih je po smrti Filipa IV. od 1. 1665. dalje sedel na španskem prestolu slabotni otrok Karel 11. Ban Nikola se je bil tesno zvezal z nekaterimi ogrskimi, z vasvarskim mirom in absolutističnimi praktikami dvora nezadovoljnimi mogotci: z ostrogonskim nadškofom Lippavem (ki pa je umrl že 3. jan. 1666), z ogrskim palatinom Wesselenyjem, z državnim sodnikom Nadasdyjem in fanatičnim šopronjskim odvetnikom (sicer protestantom, a ne pastorjem, kakor piše Jurčič) Vit-nyedyjem, kateri vsi so zahtevali, da skliče dunajska vlada skupni deželni zbor v Požun, da opraviči vasvarski mir in odstrani nemške čete z Ogrskega. Da pomiri ne- 470 Urednikove opombe. zadovoljne velikaše, je dunajska vlada res sklicala na dan 25. nov. 1664 na Dunaj konferenco. Ban Nikola Zrinjski se je namerava! obenem z ogrskimi svojimi nezadovoljniki te konference udeležiti, dasi ga je k njemu v Čakovec došli Vitnyedy svaril, češ, da so na dvoru nekaj zvedeli o tem, kako sta se on in njegov brat Petar dogovarjala v Benetkah z de Bonzvjem. A ban mu je odgovoril, da kljub temu pojde na Dunaj, rekoč: .,Ako se pošteno in nedolžno borim za resnico in narod, nisem še ničesar zagrešil; saj nisem edini, ki tega sramotnega miru s Turčinom ne odobravam." A preden je mogel ban to svojo namero izvršiti, je nenadoma umrl dne 18. novembra 1664 na lovu blizu Čakovca smrtno razmesarjen od obstreljenega merjasca. Z dunajske konference so odšli ogrski plemiči skrajno ogorčeni s protestom zoper kršenje ogrske ustave. Petar Zrinjski je prišel šele začetkom januarja lt-65 na Dunaj, kjer je protestiral zoper vasvarski mir in stopil v dotiko z Gremonvilleom, ponovno ponudivši Ludoviku XIV. krono sv. Štefana. Istočasno se je na dvoru potezal za karlovški generalat in za bansko dostojanstvo, izpraznjeno po smrti brata Nikole. Prvega mu dvor ni hotel dati, pač pa ga je dne 21. jan. 1665 imenoval za hrvaškega bana. Tudi kot ban Petar Zrinjski ni priznal vas-varskega miru in je doma pripravljal vojsko zoper Turke. Vzdrževal je še dalje stike z Gremonvilleom, h kateremu je v juniju 1665. poslal ženo Katarino s sporočilom, da ban komaj čaka zapovedi Ludovika XIV. Francoski poslanik je banici odgovarjal jako rezervirano. Da obdrži bana pri dobri volji, mu je izposloval od svoje vlade 4000 tolarjev stalne letne podpore. Dne 5. apr. 1666, dober mesec dni po poroki svoje hčere Jelene z R;ik6czyjeni, je podpisal ban s palatinom Wesselenyjem zarotno pogodbo, v kateri sta se oba velikaša zavezala, ia se hočeta do zadnje kaplje krvi vzajemno podpirati ter odvračati 471 Urednikove opombe. pogubo „od kraljevine Ogrske, premile domovine uaše, in nji pridruženih pokrajin". Na banovo željo je Vit-nyedy formuliral Gremonvilleu želje zarotnikov, glede katerih se v tej spomenici ugotavlja, da so pripravljeni postaviti na noge 30.000 vojakov, katere naj plača Francoska in jim prideli svoje višje častnike in artileriste. Tu se omenja že tudi potreba, pritegniti v pomoč Poljsko, kjer je nameraval kralj Jan Kazimir odstopiti v korist francoskega kandidata Julija Henrika Condeea. Wesseleny in Niidasdy sta se v zmislu starih tradicij madžarske opozicije bolj nego za francosko pomoč ogrevala za naslonitev na Turčijo kot mnogo bolj bližnjo zaveznico. V ta namen, da se pridobe Turki v pomoč, so sklenili ogrski nezadovoljniki, ki so se odslej imenovali „inte-resate", poslati od erdeljskega kneza Mihaela Apafyja izbranega poslanca Ladislava Balldja, kateri je koncem 1. 1666. odpotoval na Turško z instrukcijarai, da se Madžari žele pokoriti sultanu in mu po možnosti plačevati začasni letni davek v znesku 50 — 100X00 tolarjev, da jih ščiti, a se v njihove notranje zadeve ne meša in jim dovoli svobodno voliti kralja. Ballč se je začetkom 1. 1667. vrnil iz Turčije brez uspeha. Dvorni sodnik Nadasdy je, slučajno navzoč pri neki tajni seji na Dunaju, celo zvedel, da je glavni tolmač na porti, Grk Atanazij Pana-jotti, ki je bil avstrijski plačanec, izdal vso vsebino Ballojevih ponudb avstrijskemu rezidentu v Carigradu, Ivanu Casanovi, in ta dunajski dvorni vladi. Petar Zrinjski spočetka ni bil za zvezo s Turki, s katerimi je nadaljeval spopade na meji, in je palatina nagovarjal, naj ostanejo ^interesati" v zvezi rajši s Francozi. V času, ko je Vitnyedy poizkušal uresničiti svoj fantastični, v ostalem neuspeli načrt, da cesarja Leopolda pred njegovo svatbo s špansko princeso Margareto (5. decembra 1666) ujame v semeriuškem Schottwienu s pomočjo Zrinjskega huzarjev, ki mu jih pa ban ni poslal, 472 Urednikove opombe. v tem času (začetkom sept. 1666) je Petar Zrinjski v posebnem pismu na Gremonvillea jasno formuliral svoje zahteve: Ludovik XIV. naj mu da denar za vzdrževanje vojske in nabavo pušk, pošlje naj na Hrvaško 2000 svojih vojakov z višjimi častniki, artileristi in topovi ter naj se pismeno zaveže, da bo pustil nedotaknjeno vso ustavo z vsemi svoboščinami in privilegiji. Zase je zahteval vsa posestva, ki so bila kdaj v lasti njegove družine. Kot nekaj novega je ban zahteval, da Ludovik XIV. garantira zanj in za njegove potomce upravo nad Kranjsko. Francoski kralj je pristal na vse banove zahteve, samo vojaško pomoč mu je odrekel. Dne 19. dec. 1666 so podpisali Wesseleny, Nadasdv in Petar Zrinjski, prišedši na Dunaj na cesarjevo svatbo, novo tajno zvezo, v kateri so se obvezali, da „hočejo, karkoli morejo v korist obstanka in nnpredka svojega naroda in Ogrske s svojo pametjo najti in storiti, vse marljivo izvršiti in se obrniti, ako bo treba, za pomoč tudi na druge". Dne 28. dec. 1666 so to pismeno prisego še ponovili na tajnem sestanku v Požunu. Ko so se madžarski velikaši dogovarjali o nameri, da pošljejo Balloja vnovič k velikemu vizirju Koproliju, je palatin Wesse-lenv dne 27. marca 1667 umrl, nakar je med „interesati" zavzel njegovo voditeljsko mesto Nadasdv, ki pa je v upanju, da doseže palatinat, igral dvolično vlogo, namigujoč cesarju Leopoldu o tem, kako se severnoogrske županije bavijo s prevratnimi nakanami in si dopisujejo s Turki. Gremonville mu po pravici ni mnogo zaupal. A Francozi so tudi hrvaškega bana izkušali ohraniti zgolj z denarnimi obljubami, dočim so mu njegove zahteve glede pošiljatve voiske odklanjali kljub temu, da je bil Ludovik XIV. 1. 1667. začel vojno s španskimi Habsburžani v ta namen, da si osvoji njihovo Belgijo. V tem času je dobil Petar Zrinjski na svojo stran Ivana Erazma Tattenbacha, bogatega in vplivnega 473 Urednikove opombe. nemškega plemiča, člana namestniškega sveta in deželnega upravitelja na Štajerskem. Ta mladi 36-letni mož, ki je bil sicer bolj znan po svojem razuzdanem življenju nego po hrabrosti srca in bistrosti uma, se je kot posestnik številnih južnoštajerskih graščin večkrat shajal z Zrinjskim. Tako sta se tudi koncem avgusta 1667 sestala na Lapščini, pri lastniku te graščine, štajerskem baronu Locatelliju. Ob tej priliki je ban v razgovoru o Leopoldovih aspiracijah na španski prestol zaslutil, da bi bil Tattenbach dostopen za njegove načrte, nakar ga je povabil k sebi v Čakovec. Tattenbach se je povabilu odzval in se pri pogostih pomeckih ob vinu sprijateljil z banom. Zrinjski mu je poslal v dar lovske pse, Štajerec pa njemu lepega konja. Ban mu je obrazložil nezadovoljstvo Ogrov in Hrvatov z Dunajem, namignil na prijateljstvo in obljubljeno pokroviteljstvo Francozov in mu končno razkiil tajno zvezo z Ogri, povabivši k zaroti tudi njega, češ, da mu bo v veliko korist. Tattenbach se je dal pregovoriti uglednemu banu, kateremu je dne 9. sept. 1667 podpisal zarotniško pismo (ligo), s katero se je obvezal, da bo zvest banov pristaš, da ne bo tajnosti nikomur izdal, da bo stal na strani zarotnikov kot vnet pomagač njihove akcije. Tattenbacha so skoro nato začele mučiti sumnje; rad bi bil zvedel, na koga se zanašajo zarotniki, ali jih ne bo nenadoma od strani napadel Turek, kaj bo napravila Hrvaška, kaj Slavonija, Koroška, Kranjska in Benešk«, odkod imajo pričakovati orožja in smodnika, veščih častuikov, dovolj hrane in — denarja. Ban je štajerskega grofa miril, naj ga to ne skrbi: denarja bo dovolj in tudi vsega drugega, saj niso sami, marveč imajo mnogo zaveznikov. V letih 1668. in 1669. so ogrski „interesati" ponovno iskali zveze s Turki in so poslali k porti še dva odposlanca, Petra lnczedvja ter Davida Rosznyaya — istotako brez uspeha. V tem času se je Petar Zrinjski mnogo 474 Urednikove opombe. trudil, da dobi podporo za svoje zaiotniške naklepe od Poljakov, ki so si bili takrat izbrali za svojega kralja Mihaela Wisniowieckega (1669 —16741, kateri ni bil ne francoski ne avstrijski kandidat, pa se je ženil z Leopoldovo sestro Leonoro. Ban je izkušal s pomočjo dunajskega danskega poslanika preprečiti to ženitev, ki bi bila Poljake zbližala s Habsburžani. V to svrho se je poslužil pomoči brati svoje žene, Frana Krsta Frankopana, s katerim se je 1. 1663. skupno boril zoper Turke, pozneje pa nekaj razprl zaradi družinskih razmer. Ta banov svak je bil nasprotnik vasvarskega miru in je bil dcber po-znavatelj Italije, po kateri je mnogo potoval ter se tam tudi oženil z nečakinjo kardinala Barberinija, Julijo de Naro. Obvladoval je izvrstno italijanščino in je v tem jeziku zložil celo nekaj lirskih pesmi. Še več pesmi („Gartlic") pa je zapel v svoji materinščini in preložil v kajkavsko-čakovsko narečje tudi del Moliereovega „Ge-orges Dandina". Na banovo prošnjo je Frankopan prevedel v italijanščino neko njegovo hrvaško pismo na poljskega kralja. V tem pismu ban odvrača Wišniowieckega od ženitve s habsburško princeso in mu predlaga, naj se Poljska združi z Ogrsko, naj poljski kralj namesti na svojem dvoru kakega Ogra, ki bo reševal ogrske posle. To banovo pismo je odnesel na Poljsko italijanski domi-nikanec Francesco Maria Bargiglia. A skoro nato je ban spoznal, da se