List 8.
Gospodarske stvari.
Denarna stiska v Avstriji.*)
Ne le v življenji posameznih ljudi, ampak tudi v društvenem življenji nastopajo ddbe, ki večkrat za vse življenje ali človeku ali združbi odločujejo osodo.
Tako razsojevalne dobe so jako razne. Iz ozira na narodno gospodarstvo zdi se nam treba, deliti jih na koristne in škodljive, na ogibne in neogibne. Ne hodi nam na misel, iz obeh vrst posamezno omenjati vseh, govoriti pa hočemo o ddbi, ki bi utegnila razsodna biti za Avstrijo, in o njenih nasledkih, ki se nam že kažejo, ter iskati pomočkov, s kterimi bi se Avstriji dalo škodljivi,  a še  ogibni dobi v okom priti.
Vsi, ki opazujejo in presojajo avstrijski blagostan, kakor iz enega grla kriče, daje zanemarjeno kmetijsko gospodarstvo vzrok denarnim našim stiskam. Statistika o izvožnji avstrijskih pridelkov v tuje dežele s svojimi številkami potrjuje te tožbe, ker dokazuje, da Avstrija vsako leto za 47 milijonov goldinarjev več tujega blaga vvaža, kakor v tuje kraje izvaža domačega, da toraj vsako leto 47 milijonov zmanjkuje Avstriji, ki jih plača za tuje blago, ki se v naše cesarstvo prodava; ta primanjkljej se ne poravnd, dokler prav za toliko ne poskoči izvožnja domačih pridelkov, ampak ž njim se tujim deželam plačujejo stari in z nova rastoči dolgovi.
Omenjena številka je vzeta iz lanskega letnika avstrijskih obrtnikov, je tedaj resnična in tedaj resnega premišljevanja vredna. Imenovani letnik pa navaja še dva druga vzroka denarnih avstrijskih stisek; prvi je ta, da ima dunajska banka za četrtino bankovcev manj med svetom, drugi pa ta, da v blagajnici leži veliko denarja, kterega država za-se potrebuje.
Ta „hudobna trojica" je mora, ki v svojih kleščah tišči denarne zadeve, zlasti je pa prvi vzrok vedno krvaveča rana, ki slabi državo in jej proti pogin. Ta rana je glavni vzrok naših denarnih stisek; kdor zaceli to rano, ta reši Avstrijo.
Cem manj je denarja med svetom, tem več kmetijskih pridelkov in obrtnijskih izdelkov dobiš za isti znesek, to je , tem cenejši so kmetijski pridelki in obrtnijski izdelki. Vendar pa kmetovalca bolj kot obrtnika tare nizka cena, in temu sta vzroka dva; prvi so veliki stroški za prevažanje njegovih obsežnih pridelkov, drugi pa ta, da so pridelki tem cenejši, tem več jih deželi ostaja čez lastno potrebo. Obrtnijskih izdelkov poslednji vzrok v tej razmeri ne zadeva, kajti kupujejo jih tudi tuje dežele in to saj nekaj Časa zadržuje  prenaglo   znižanje  njihove  cene.     Vendar   se   pa
*) Iz časnika dunajskega gospodarskega društva.
moti, kdor misli, da imenovana dva vzroka obrtniji kar nič ne znižujeta cene. Stroški za prevažanje obrtnijskih izdelkov so sicer niži, kakor za prevažanje kmetijskih pridelkov, in to zato, ker sta njihov obsežek in njihova teža veliko manjša; a znameniti so vendar le tako, da obrtniku znižujejo ceno. — Ce se obrtnijski izdelki tudi bolj izvažajo v tuje dežele, kakor kmetijski pridelki, vendar ta izvožnja ni tolika, da bi obrtnikom kazala dobiček, k večemu jim le zgubo nekoliko zmanjšuje. Jasno je toraj , da imenovani trije vzroki jako slabijo in tarejo tudi obrtnijstvo.
Obrtnijstvo (rokodelstvo) ima velik upljiv na kmetijstvo, kmetijstvo pa na obrtnijstvo. To se lahko ume iz naslednjega pomisleka. Kadar obrtnik svojih izdelkov ne more v domaČi deželi prodati zavoljo pomanjkanja denarja, ampak jih večidel pošilja tujcem,, tedaj mu izvožnji stroški manjšajo ceno blagd, zato dela za m a j h e n dobiček, če ne cel6 v zgubo. Kaj pa iz tega izhaja? Da mora živeti, mora si pritrgovati na živežu in omejevati svojo obrtnijo. In komu to zlasti škoduje? Prav kmetijskim pridelovalcem; kajti davščine in potrebščine so mu vedno iste, Če ne veče , svojih pridelkov pa ali ne more prodati, ali jih mora prodajati rav po nizki ceni. To pa je vzrok, da tudi on ne upuje obrtnijskega blagd, kterega mu ni neobhodno treba, in tako mora obrtnikom zniževati se zaslužek. Obrtnik in pridelovalec se toraj vzajemno slabita. V tej vojski za denar je pa pridelovalec toliko na boljšem, da mu kmetijstvo, če tudi gre rakovo pot, donaša saj hrano, dokler mu kmetije ne prodadć upniki, kterim mora priti v roke, če stroški njegovi presegajo prejemke njegove.
V kakošni razmeri pa javne davščine stoje z državljanskim premoženjem, vedno ginočim?
Državni stroški se ne znižujejo v razmeri, v kteri gine državljansko premoženje. Kaj izhaja iz tega? To, da se davki ne dajo primerno zniževati, da nas davki čedalje bolj stiskajo in da država čedalje bolj slabi v denarnih zadevah. Da je temu res , jasno je kot beli dan. Dokler se ne znižajo državni stroški, dotle se ne morejo znižati davki, s kterimi se plačujejo stroški. Cem manj premoženja imajo državljani, tem teže plačujejo davke, tem bolj jih toraj tišče. Cem ubožniši so državljani, tem slabejša je država v denarnih zadevah. Ako se torej Avstriji vsako leto za 47 milijonov goldinarjev zniža, davki pa isti ostanejo, očividno je, da ima premoženje, znižano za 47 milijonov, od-rajtovati iste davke, ktere je plačevalo, predno je bilo znižano, ali z drugimi besedami rečeno, od kapitala je treba plačevati više odstotke, to je, više davke. Davki, čeravno v isti številki, so tem viši, čem bolj se je zmanjšalo premoženje, od kterega se plačujejo. In to je, kar čedalje bolj tišči državljane, in slabi državo.  Davki,
60
na ta način povišani, kmetovalcu če dalje bolj branijo kupovati obrtnijsko blago; to je pa vzrok, da obrtnija začne pešati tako, da onemore; onemogla domača obrtnija kapitalov, od kterih so se nekdaj plačevali davki, ne vabi iz tujih dežel in tako vsihajo studenci, iz kterih bi imelo čedalje več davščin teči za čedalje veče državne potrebe. To je pot, ki državo naglo pelje v prepad, v kterem ni več moč spoznati, ali je on, ki je poprej onemogel, druge va-nj potegnil za seboj, ali pa zadnji s svojim padcem prejšnje pred seboj pahnil va-nj.
Podoba, ki se nam v teh premislekih razvija pred očmi, namvpodablja pogrezaj očo se državo. Koga ne straši ta podoba, ki bi utegnila imeti nasledke, kterih še ne slutimo ne!
Opešalo kmetijstvo in onemoglo obrtnijstvo pa nimate samo tega nasledka, da si ljudstvo zmanjšuje svoje potrebščine; ampak one tudi moč narodom slabe; ker pa avstrijski narodi ne žive na kakošnim otoku, ampak sredi med močnejšimi narodi, zato pride čas, ko jim bode tuja moč razsodila osodo. S čem se neki hoče država braniti, ktera nima še toliko obrtnije, da bi si sama pripravila orožje in druge vojskine potrebščine! Kako se more braniti država, če državljani nimajo prihranjenega denarja ali premoženja, da bi si nakupili orožja in plačevali vojsko!
Prepozno smo spoznali, da ima zanemarjeno obrtnijstvo tako nesrečne nasledke^ tega krivi so oni, ki so se predolgo zibali v tolažilni misli, da Avstrija je država poljedelstva.
(Konec prihodnjič.)
Denarna stiska v Avstriji.
(Konec.)
Avstrija je država poljedelstva! Tako pravijo ne-kteri; toda naj nas nikar ne slepi to hvalisanje; kdor to trdi, ta Avstriji smrtno sodbo podpisuje. Poglejmo si lepi ta izrek, ima li zdravo jedro v sebi? Ali morda hoče reči: Avstrijsko polje je tako rodovitno, da s ceno zemeljskih pridelkov, ki so nam odveč in jih prodajamo v tuje dežele, lahko zadostimo vsem svojim potrebam in željam? Da temu ni tako, to kaže izvožnja; kajti le trije odstotki vseh pridelkov se izvažajo v tuje dežele. — Ali nam oni rek hoče povedati, da je poljedelstvo , ki je obrtniji jemalo delavce, na visoko-umetni stopnji? — Tudi to ni res; kajti prav v deželah, kjer je obrtnija živa in na visoki stopnji, tudi polje bolj rodi. Tega se lahko prepriča vsak, ki hoče le količkaj pogledati v statistiko.
Omenjena korist, ki se Avstriji kaže iz poljedelstva, je le dozdevna in samo na videz; deloma še cel6 ni želeti, da bi Avstrija v resnici bila poljedelna država, in to zato ne, ker poljedelski pridelki nikakor niso stanovitni; kajti izvožnja poljedelskih pridelkov le tuje dežele živi in gnoji, slabi pa domače. Le enostranski kmetijski razvitek našega narodnega gospodarstva je Avstriji dal ime, da je poljedelska država.
Avstriji na škodo je zlasti to, da jej vsako leto mnogo denarja zgine v tuje dežele, iz kterih se več ne vrne. So sicer nekteri, ki pravijo, da se ta škoda že kako doma poravna. To misel jim vdihaio razlogi, ki so se rodili le v njihovih možganih; razlogi, o kterih skušnja kaže, da so izmišljeni. Za naš izrek nate dokaz. Ko bi vsak goldinar, ki gre na tuje, ceno primerno po-vikšal vsem doma ostalim goldinarjem, to je, ko bi doma ostali denar bil prav toliko več vreden, kolikor ga je šlo na tuje , ostalo bi doma res vse pri starem, cena ne bi se znižala blagu, v kupčiji ne bi se nič spremenilo, ta škoda bi se res poravnala. Toda kako je to mogoče? Edini pomoček bil bi ta, da se ob istem času tudi vsem delavcem dnina, uradnikom plača, davščine itd. znižajo prav za toliko, kolikor se je cena zvišala denarju; to bi jim ne bilo na nikakoršno škodo; kajti s plačo, v tej primeri znižano, dobili bi toliko blaga, kolikor z višo, ktero so prej imeli. To je edini pogoj, ako hočemo, da se doma poravna škoda, ki nam jo dela denar, potujoč v tuje dežele. — Toda vprašam, je li mogoče, izpeljati in vresničiti ta pogoj? — Nikakor ne. Onih 47 milijonov, ki nam zginejo vsako leto, ne gre zadnji dan leta iz Avstrije, tudi ne en dan v letu, ampak vsaki dan ga leze nekoliko; a prav za toliko pa, kolikor nam denarja vsaki dan uide iz Avstrije, morale bi se vsaki dan znižati vse letnine, plače, davščine itd., ako hočemo, da se doma poravna škoda,
ki nam jo dela denar, v tuje dežele odhajoč. Tako poravnavanje dan za dnevom je pa nemogoče ; to nam mora potrditi vsak, ki ve, kaj je država. Ko bi pa to tudi mogoče bilo, vendar bi nam še ne pomagalo; kajti tuje dežele bi se javalne ozirale na ceno našega denarja, ki jo ima pri nas doma; če se pa ne ozirajo na to ceno, kaj se bode zgodilo? Ce dalje teže in če dalje manj bodemo kupovali istega blaga, ki se dobiva le iz tujih dežel, in to že zato, ker nam onemoglo obrtni] stvo ne more iz tujih dežel privabiti toliko denarja, kolikor ga potrebujemo, da bi si kupovali tuje (koloni-jalno) blago, kolikor ga nam je treba.
Iz tega, kar smo dozdaj govorili, je razvidno, da je premalo denarja med svetom, in to je glavni vzrok denarne avstrijske stiske. Naj nam bode dovoljeno, tudi govoriti o pomočkih, ki nas rešijo iz nje.
Izmed imenovanih treh vzrokov, da nam primanjkuje denarja, je glavni ta, da vsako leto gre več denarja iz Avstrije, kakor ga pride nazaj. Kdor odvrne ta vzrok, ta odvrne tudi druga dva.
Važno je toraj vprašanje, kako bi se dal odvrniti glavni vzrok? Da zacelimo to rano, treba nam je dvojih pomočkov:
Prvi je skrbeti za to, da se čedalje več našega blaga izvaža v tuje dežele; drugi pa ta, da se čedalje manj tujega blaga vvaža v našo državo, le po teh dveh potih se da izvožnja domačega blaga najprej spraviti v enako razmerje z v vožnjo tujega blaga.
Nekteri nasvetujejo sicer drugačen pomoček; ' oni pravijo, da nam mora pomagati le svobodno trštvo, kteremu je glavni namen ta, da si ž njim doma pomnožimo denar. Ce prav je res, da se z denarjem, po kupčiji pomnoženem, tudi obrtnija povzdigne na višo stopnjo, vendar ostane ta pomoček le enostransk, dokler se nam ne posreči, da denarja ne pomnožimo z žlahtnimi rudami, v domačih rudnikih izkopanimi.
Kdo bo hotel trditi, da se državi denar pomnoži le po svobodnem trštvu, to je, s tem, da smemo blago brez vsake ovire kupovati v tujih deželah, v kterih je cenejše ? Da je na pr. Peter, ki kupuje cenejše tuje blago v primeri s Pavlom, ki mora kupovati draže domače blago, toliko na dobičku, kolikor je tuje blago cenejše od domačega, to je jasno; al prav tako jasno je, da je Petrov denar šel iz domače države, Pavlov pa je doma ostal. Kaj se pa iz tega izhaja? To, da je v naši državi toliko manj denarja, kolikor ga je Peter izdal za tuje blago ;j3rav za Petrov denar je tedaj naša država ubožnejŠa. Ze v tem oziru je državi na škodo, da se kupuje tuje blago, če tudi je cenejše? Kaj pa poreko domaČi obrtniki in rokodelci, ako bi veči del državljanov ravnal po Petrovem izgledu in kupoval cenejše tuje obrtnijske izdelke? Ozrimo se na žalostni stan domačih železnikarjev! Kako se spečavajo pa tudi zemeljski pridelki v istih krajih, kjer je obrtnijstvo opešalo ali celo onemoglo ? Kdo nadomesti davke, ki so se plačevali v istih krajih?
Toda pogiedimo glavni razlog, s kterim svojo misel podpirajo oni, ki v nebo povzdigujejo svobodno trštvo. Oni pravijo: To, da so domači izdelki draži od tujih, kaže, daje naše obrtnijstvo protinaravno, torej neumno; torej si bo denar, ki v obrtniji ne donaša primernih ali celo nobenih obresti, iskal poti, po kteri bode dosedanjemu obrtniku obrodil še primeren dobiček.
Ta razlog je sam po sebi resničen. To kaže naslednja prilika: kdor ima denar kje varno naložen brez obresti, gotovo ga bode dolžniku odpovedal, ako isti denar lahko varno izposodi po pet odstotkov. Ali pa ta razlog velja tudi od obrtnijstva? Nikakor ne. Obrtnik ima mnogo ovir,   ki mu branijo,   po  izgledu denarnih
kapitalistov vsaki dan prekladati svoj denar; tu omenjamo najglavniše: obrtnik velik del premoženja ali celo vse premoženje lahko zgubi, predno pride k spoznanju, da je v obrtniji slabo naložen njegov denar; — če pa tudi dosti zgodaj spozna, da mu obrtnija donaša premajhene obresti, ali da mu celo kaže zguba, vendar brez velike zgube ne more ustaviti svoje obrtnije, kajti koliko vrednost imajo potem draga poslopja in drage mašine njegove obrtnije? Kakošna zguba Čaka njegovih rokodelcev, ki morda drugej dolgo časa ne morejo najti dela? To jasno kaže, da ni na vsako stran resničen oni razlag, s kterim se zagovarja neomejeno, prenapeto svobodno trštvo. In prav tej se upiramo.
Ce država domačo obrtnijo podpira v tem, da na eno stran primerno omeji v vozno tujih pridelkov , na drugo stran pa skrbi za njen napredek, kmalu bode domača obrtnija dospela na isto stopnjo, da bodo naši obrtnijski izdelki mogli meriti se s tujimi, če ne na zahodnje kraje, gotovo pa na vzhodne, to je, bode se čedalje več domačega blaga izvažalo iz naše države v tuje dežele.
Strah, da bode omejena svobodna kupčija na škodo njim, ki potrebujejo obrtnijskih izdelkov, ker bodo morali draže plačevati domače blago, je puhel; kajti konkurencija domačih obrtnikov ga bode pregnala, in to tem hitrejše, čem prej se bode povzdignila domača obrtnija in čem več denarja se bode obrnilo na obrtnijstvo.
Od kod pa izhaja to, da ima vendar neomejeno svobodno trštvo toliko zagovornikov, da je skoro nemogoče misliti, da bi ktera druga pot bila prva?
Razlogi, s kterimi se zagovarja svobodno trštvo, so človeku tako rekoč prirojeni, torej zagovornikom ni težko, zbuditi jih njim, ki le po lastnem dobičku hrepene ne vprašaje za občno državno korist. Clovečanski tej misli — lepi sami po sebi — se uklanjajo celo taki, kteri sprevidijo , da jim je hvalisana zlata svoboda na lastno škodo.
Svobodno trštvo se mora previdno vpeljevati, če hočemo, da ne bode narodom na škodo. Tega izreka ne moremo bolje zagovarjati, kakor da navedemo besedo istega moža, kterega zagovorniki svobodnega trštva imenujejo svojega očeta: in ta je Adam Smit, kteri pa govori tako-le: „0 kolišči ne držav, ki hočejo svobodno tržiti med seboj, si moraj o podobne biti." Prav tega Smitovega izreka se držimo tudi mi in vsled njega pravimo: predno se poprimemo svobodnega trštva s ktero državo, poskrbimo za to, da se povzdigne domača obrtnija tako, da se bodejo domači izdelki mogli meriti z izdelki iste države, s ktero hočemo svobodno tržiti. Kdor drugače ravna, ta hvali in po-vzdiga tržno svobodo na grobu svojega pogina.
„Careya pravi: svobodnemu trštvu, ki se o trenutku zdi potrebno, žrtvujemo svobodo prodaje domačih izdelkov — polagama — toda gotovo ginočo.
Avstrija je prav blizo nevarnosti spoznala, da se njena moč mora opirati na delo, to je, na obrtnijstvo; le v pomočkih, s kterimi bi se dalo obrtniji pomagati na noge, še omahuje. Da se to vprašanje prav reši, to je prva zapoved. In po kterem poti se da rešiti to vprašanje? Mi smo tega prepričanja, da je ustavna pot edino prava; le državni zbor mora na svojo vest vzeti in rešiti to prevažno stvar narodnega gospodarstva.
68