Aleš Lokar, TRST OB SPREMEMBAH NA VZHODU 1 TRIESTE Dl FRONTE AI CAMBIAMENTI ALL’EST 8 Uredniški odbor, SLOVO REVIJE MOST 16 Comitato di redazione, COMMIATO DELLA RIVISTA MOST 21 Lev Detela, KAKO SMO GRADILI MOST 25 Taras Kermauner, SPOMINI NA REVIJO MOST 30 Aleš Lokar, MARJANU ROŽANCU V SPOMIN 38 Marjan Rožanc, PROJEKT DOMOVINE 40 Aleš Lokar, GINO BRAZZODURO, ČLOVEK NA MEJI 49 GINO BRAZZODURO, UOMO DI CONFINE 58 Gino Brazzoduro, KULTURA IN DRUŽBA Razmišljanja o tržaškem mikrokozmosu 67 CULTURA E SOCIETÀ Riflessioni sul microcosmo triestino 75 Gino Brazzoduro, UN ROMANZO SCRITTO PER LA NOSTRA LIBERAZIONE 83 Branko Hofman, DALLA NOTTE ALL’ALBA 96 Edvard Kocbek, SIAMO NATI PER I MIRACOLI 101 Vojin Kovac-Chubby, POESIE 113 Lev Detela, NEKAJ RAZSEŽNOSTI BARTOLOVEGA ROMANA »ALAMUT« 122 Jolka Milič, LETTERATURA SLOVENA PER L’INFANZIA 130 Aleš Lokar, NA PRAGU VESOLJA (Ameriški dnevnik) 160 UREDNIŠKI ODBOR: Aleš Lokar, Jolka Milič in Vladimir Vremec (odgovorni urednik). Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Registrirano na sodišču v Trstu s številko 6/64 RCC dne 25. maja 1964. Uredništvo in uprava: 34136 Trst, Cedassamare 6 - Italija. Cena izvodu: 10.000 lir. Tisk: Tiskarna Villaggio del Fanciullo. Dotiskano decembra 1992. COMITATO Dl REDAZIONE: Aleš Lokar, Jolka Milič e Vladimir Vremec (direttore responsabile). L’autore risponde degli scritti firmati. Registrazione al tribunale di Trieste con il numero 6/64 RCC del 25 maggio 1964. Redazione ed amministrazione: 34136 Trieste, Salita Cedassamare, 6 - Italia. Prezzo del fascicolo: 10.000 lire. Stampa: Tipografia Villaggio del Fanciullo. Finito di stampare dicembre 1992. ALEŠ LOKAR TRST OB SPREMEMBAH NA VZHODU* Novi in nepredvideni dogodki so, v zadnjih dveh letih pometli ustaljeni red sveta, predvsem tistega v tržaškem zaledju, v Srednji Evropi in na evropskem Vzhodu. Bil je to, pravi pravcati politični "potres", ki je potekel na dokaj nekrutnačin, če izvzamemo to, kar se trenutno dogaja v bivši Jugoslaviji, kar se mi zdi vsekakor pomembno. Ta sprememba, ki nima mnogo sličnosti v zgodovini, se je sprožila zaradi dveh enostavnih dejstev, ki sem ju na tem mestu v preteklosti večkrat navedel, ne, da bi si lahko predstavljal vse njune pomembne posledice. Po eni plati je bila to nujnost, da napoči svetovni mir, vsled nemožnosti svetovne vojne, spričo obstoja uničevalnih sredstev nepojmljive moči in pa stečaj komunističnih režimov kar se tiče n jihove gospodarske učinkovitosti. Po obdob ju mirovanja za časa Brežnjeva, so voditelji Vzhoda, prvi med njimi Gorbačov, končno razumeli, da je bilo treba v pogojih prisiljenega miru menjati politiko, saj bi se v nasprotnem primeru obubožani narodi Vzhoda dolgoročno srečali z vedno slabšimi okoliščinami v primerjavi z bogatimi narodi Zahoda. To jih je privedlo do sprememb brez odlašanja Razumeli so namreč, da je hitrost pri spreminjanju nujna, ker bi čakanje ne prineslo nobene dodatne prednosti. Po mojem mnenju, je to osnovna razlaga dogodkov, ki so se izvršili s takšno hitrostjo pred našimi očmi v zadnjih mesecih. Spričo teh dogodkov svetovnega obsega, ki se tako od blizu dotikajo našega mesta, kaj je napravil in kaj želi napraviti Trst in njegove uprave? Mislim, dane bi mogli trditi, da so to stvari, ki se Trsta ne tičejo: to so spremembe, ki potekajo streljaj od mestnih obzidji! Še pred letom Tekst je bil pripravljen na podlagi posega za proračun v tržaškem občinskem svetu, ki ga je imel bivši svetovalec SSK Lokar za finančno leto 1990 in je po dveh letih še aktualen dni je svetovalec Liberalne stranke in bivši svetovalec Liste za Trst Hermet na moj poseg, ki je zahteval pažnjo za dogodke na Vzhodu, lahko vzkliknil, daje treba upoštevati tragične dogodke na Trgu Tien An Men v Pekingu Že takrat sem živahno odgovoril na te trditve, ker sem vedel, da ne izhajajo iz duha, ki bi gledal na vzhodne dogodke z realizmom, pač paz omalovaževanjem. To je bilo stališče, ki je gledalo na Vzhod in na vse, kar je z njim povezano, z odporom. Včeraj so se v bližnji Sloveniji odvile prve povojne demokratične volitve in se mirno končale. Menim, da bi si ta trenutek moralo tudi naše mesto postaviti kako vprašanje. Obtoževali so Vzhod, posebej še Jugoslavijo, da ni demokratična, toda danes ko te spremembe potekajo, je čudno, kako malo zadovoljnih obrazovvidimo okoli sebe; nasprotno, zdi se mi, daopažam prej skrb od tistega pomirjenja, ki si ga bi lahko predstavljali po vseh napetostih pretekle hladne vojne. Nekatere osebe se mi zdijo bolj zaskrbljene zdaj, kotv časih železne zavese. Vsekakor, ne moremo se delati, kot da se ni nič zgodilo! Hote ali nehote, bodo te spremembe imele velikanski vpliv na našo bodočnost in morajo torej vplivati tudi na strategije, ki jiii naj Trst začrta, da bo preživel in se po možnosti razvijal Sicer govori o tem tudi župan v svojem posegu in skušajmo torej, spričo krajakjer se nahajamo, analizirati,kaj pravi Mnenja je, da "v vsakem slučaju Trst - kakor že v tolikih ključnih trenutkih v preteklosti - v tem zgodovinskem gibanju danes vstopa v igro in se nahaja sredi nje". Ampak to je le trditev geo-poli-tične narave. Pozneje bolj prepričljivo pravi, da vloge našega mesta ne bomo zopet pridobili avtomatično: nije uresničitve, ki bi bila lahko zagotovljena brez aktivnega angažiranja in zvestega truda vseh". Prizna pa tudi, da je Trst "oviran v svojih zmožnostih zaradi operativnih počasnostim konfliktov, ki so pogostokrat usmerjeni le v obrambo privilegiranih položajev" Nato govori o slovenski manjšini, s tem priznavajoč implicitno, da med obema stvarema, spremebami na Vzhodu in eksisti-ranjem te man jšine v Trstu in v Italiji, obstajajo določene povezave Ali je upravičen optimizem župana v zvezi z vlogo Trsta v odnosu do sprememb na Vzhodu? Alije ta vloga res takšna? Kako bo Trst zaigral svoje karte ? Menini, da lahko najbolj pristranska analiza privede le do sledečega zaključka: v zadnjih 10,15 letih je Trst svojo vlogo v odpiranjih do Vzhoda igral slabo, še celo zelo slabo Namesto da bi podiral zidove in meje jih je še dvigoval, skušajoč se pri tem vse bolj omejevati od vsega, kar se je dogajalo v njegovm zaledju, Zdi se mi, da je tozadevno tipična tako imenovana strategija Trsta mesta znanosti". Verjetno izhaja iz sledečega razmišljanja: meja za hrbtom Trsta je v bistvu nepremična konstanta iz hladne vojne ki ne odpira razvojnih možnosti. Predstavlja tveganje, ki odbija podjetništvo. Pod takšnimi pogoji usmeriti se v znanost nudi določene prednosti: to je načrt, ki nudi prednostomejenih, a gotovih finančnih sredstev pridobljenih iz državnega proračuna. Sprašujem se namreč, če ima danes, ko je meja hladne vojne izginila, ta projekt še isti smisel, ali pa bi ga bilo treba ponovno orisati, da bi bolje služil interesu skupnosti. Menim, da se bodo čez kako leto strinjali, da je s podpisom OsimskegasporazumaTrst imel velikansko priliko, ki bi mu res omogočila, da zavzame vlogo glavne ga igralca v odnosili med VZHODOM in ZAHODOM, vnaprej izvajajoč to, kar se je potem res zgodilo. Če bi imel korajžo sprejeti ta izziv, bi danes Trst bil mesto - vzor, primer za rešitve odnosov in povezav v smeri proti Srednji Evropi in Evropskemu Vzhodu To je bil trenutek, ki ga je zgodovina ponudila našemu mestu: vsa odprtja bi bila iz tega sledila. S tem, da tega ni sprejel in s tem, da se je zaprl sam vase, se je skrčil na stanje, v katerem se nahaja danes, ki ga komaj pokrivajo meglene županove izjave. Kakšna je resničnost Trsta danes? Jasno jih izraža žalostno dejstvo trudnih pogajanj, ki jih Socialisti, Krščanska Demokracija in Lista za Trst vlečejo naprej v nekakšni sramotni poltemi, v zvezi z zakonskim osnutkom Maccanico v škodo zelo majhne in povsem neškodljive slovenske manjšine, kateri skušajo odvzeti še tisto malo, kar ji je ta država, peta svetovna industrijska velesila na svetu, po nepopisnih zavlačevanjih morala obljubiti če ne drugače, zaradi splošne oportunosti. V tem svetu velikih scenografij, ki se tako radikalno spreminjajo in kjer mir, sodelovanje in sožitje ne bodo le izrazi dobre volje , ampak strateške nujnosti kulturnega, gospodarskega in političnega uspeha, je resničnost našega mesta, njegovih prebivalcev in preds- tavnikov žal sledeča: pogajajo se, da bi skušali našim tukajšnjim Sio-vencemu odvzeti še kak zadnji dvojezični napis, odpraviti nevarnost, da bi na kakšnem poštnem okencu kdo rekel po slovensko kakšno uradno besedo, zapreti vse vrzeli, odkoder bi se lahko pojavile prikazni, ki ogrožajo italijanstvo teh ozemelj, ki jih sicer nihče ne ogroža, medtem ko je načela zaščite man jšin določila Ustava, v enem svojih prvih členov. Toda načela so eno, dejstva pa drugo. Namesto, da bi manjšino uporabili kot činitelj in orodje za odpiranje nekaj manj ko do resničnosti, kise spreminja na Vzhodu, ji skušajo odvzeti še zadnje naravne pravice, da bi jo zadušili in odpravili, ker je ne upoštevajo toliko kot činitelj kulturne raznolikosti, inovativnosti, promocije in obogatitve celotne skupnosti, ampak predvsem kot motnjo za meščanski mir Namesto odpiranja proti neskončnim možnostim Vzhoda, imamo zaprtje še proti tistemu malemu vzhodu, kar ga imamo pri nas doma, in kar bi lahko primerno uporabili v novem svetovnem scenariju. Je sicer res, da tudi župan govori o manjšinah kot činiteljem obogatitve, vendar nas ne bo več kar tako zavajal z lepimi besedami. So še drugi stavki v tekstu njegovega posega, ki jih je izrekel za druga ušesa, čeprav ne povsem jasno in z uporabo političnega žargona, ki jih parni razumemo prav dobro. Tam namreč pravi: "v tem smislu moramo imeti zakonski osnutek Maccanico za inteligenten napor, da bi končno vprašanju zaščite dah organsko in uravnoteženo rešitev, čeprav so potrebne še določene poglobitve v zvezi s pravno pravilnostjo inštitucionalne in ozemeljske povezave določitev o uporabi slovenščine ne glede na ob čine (kar je v zvezi z nekaterimi takozvanimi manjšimi občinami tržaške in goriške pokrajine) in nekaterih občinskih rajonskih svetih ( kar je v zvezi s tržaško in goriško občino)". Jasno rečeno, to pomeni, da znotraj tržaške občine, še posebej v rajonskih svetih, tudi v tistih, kjer je manjšina v resnici večina, si ta ista manjšina ne sme pričakovati mnogo (ah morda sploh nič), samo zato, ker so to predeh v tržaški občini Z drugimi besedami: tržaška občina je "off limits" za manjšino, čeprav je to avtohtona etnična skupina, ki v potu svojega obraza živi na njenem ozemlju že tisoč in tristo let ■ To je seveda v nasprotju z voljo krajevnega prebivalstva in predvsem, bolj na splošno, z dejstvom, da tržaška občina in mesto predstavljata naravno gravitacijsko središče prebivalstva, ki živi na občinskem ozemlju in tudi ona sama vsebuje del slovenskega prebivalstva, da ne govorimo o veliki masi ljudi, ki je bila asimilirana v preteklih stoletjih. Zdi se mi, da je v Trstu težko najti kogarkoli, ki ne bi bil slovenskega rodu. Etnično je mesto trdno povezano s kraškimi in istrskimi okoliškimi ozemlji in graditev "zidov" prav gotovo ne pomaga, dabi doseglo emancipirano osvestitev, ki bi mu omogočalo odigrati vlogo prvega igralca na odru nove Evrope Ne smemo se torej čuditi, da se je v kraških področjih že večkrat širilaželja, dabi jih ločili od tržaške občine, ki jo občutijo kot tujka in odtujevalca naroda, živečega na opisanih- področjih. Tudi sam načrt Maccanico, ki ga župan tako hvali (dejal bi da je zadeva simptomatična) je v resnici dokaj reduktiven. Dobro razumemo, da je to tekst, ki so ga takorekoč "iztrgali" s silo iz ust najbolj nazadnjaških sil Furlanije-Julijske Krajine, to je tistih, katerim se mora italijanska večinazahvaliti za najbolj žgoče poraze in izgube ozemelj v preteklosti z vsemi tragedijami ki so temu sledile. Te osebnosti ne sanjajo drugega, zadnjih petdeset let kot to, kako bi izvedle revanš. Vse to se padogajav scenariju, kjer ima na drugi strani meje, v bližnji Sloveniji, ki se je končno usmerila v demokracijo, italijanska manjšina zelo dobro zaščito, kakor lahko opazi na lastne oči kdorkoli obišče tiste kraje (vendar je najti strašno malo predstavnikov večine, ki bi bili pripravljeni to storiti in potrditi) in bo, kakor smo brali v teh dneh, lahko celo štela na zagotovljena mesta v ljubljanskem parlamentu, da bi lahko bolje izražala in branila svoje zahteve. Seveda, nič nimamo * * Leto pozneje so zgoraj navedena djestva bila povsem potrjena s tem, da je bil odobren Statut tržaške občine in da je bilo iz njega brisano vse, kar bi količkaj namigovalo na slovensko manjšino, ki živi na tržaškem ozemlju proti temu, da je tako, zadovoljni smo, da imajo Italijani v Sloveniji dobre pogoje življenja in jih podpiramo pri njihovih zahtevah do tamkajšnjih oblasti Vendar se je v preteklosti mnogo govorilo o recipročnostim danes lahko rečemo, vsaj jaz osebno izjavljam, da nočem več Maccanicovega načrta, pač pa recipročnost med Italijo in Slovenijo* * *. Maccanicov načrt začenja rekoč, da je to: "Zakonski načrt, ki vsebuje ukrepe v koristprebivalstvaslovenskega jezikav pokrajinah Trst in Gorica ter prebivalcem slovanskega izvora v pokrajini Videm" Izhaja torej iz izjave, ki je nezaslišana kulturna neumnost, ki bi se je, država, ki se šteje zapeto gospodarsko silo na svetu, kar je prav gotovo tudi iz kulturnega vidika, ne smela privoščiti v zakonu, ki ga predstavlja njena vlada. Tako pomembna nacija ne sme dajati vtisa, da ne pozna etničnih imen narodnosti, ki živijo na njenem ozemlju. Vsi vemo, da je delitev Sloven cev v Italiji na prave Sloven ce in na skupine slovanskega izvora, samo orodje v rokah nacionalistov Vendar kljub temu menim, da bi sodobna država morala znati premagovati svoje najslabše nagone, če ne drugega pač zato, da si ne bi zapravila sposobnosti izdelovanjazakono v. Osnova prava je namreč resnicam neresničnost, kakor smo jo pravkar opisah, ne more biti drugega kakor izvor krivice in iztirjenj Ce ne drugega bi morah predvidevati, da bi tekst, kakor je opisani, lahko razveljavil nasprotnik, ki bi se mu zahotelo sodno prepiranje in da bi ga lahko celo izničil kar precej enostavno. Dejansko bi se morah zavarovati vsaj pred to možnostjo. Ob prebiranju drugih členov Maccanicovega teksta, zvemo za celo vrsto omejitev in zaprtosti, ki pehajo Slovence daleč proč od tržaškega obzidja in drugih mestobmejnega področja, na podlagi pravega srednjeveškega duha Etimološko bi lahko oblikovah parolo: ki je medtem postala samostojna država omikani Italijani znotraj občinskega zidovja, barbarski tujci v okoliške gozdove* * * *! Vse kaj drugega od svetovnih odprtji! Na koncu posega bi slavnemu občinskemu zboru, ki predstavlja najvišji politični predstavniški izraz naše skupnosti rad dal v premislek sledeče misli: če primerjamo razvojne strategije, ki jih je doslej osvojil Trst in za katere je v precejšnji meri značilna samozadovoljna usmeritev v lastno zaprtost in zavrnitev zunanjih resničnosti, predvsem slovenske, ki pa živi skupaj z večino na občinskem teritoriju že več kot tisoč let, in z dogodki, ki se odvijajo v zunanjem svetu, predvsem v Srednji Evropi, mar ne menijo svetovalci, da bi bilo le treba menjati smer? Ali so še vedno mnenja, da imajo prejšnje strategije še smisel v tem novem in velikem svetovnem pretresu? **** **** tujec, v italijanščini "forestiero", etimološko izhaja iz besede "foresta", gozd. ALEŠ LOKAR TRIESTE DI FRONTE AI CAMBIAMENTI ALL'EST* Avvenimenti nuovi ed imprevisti hanno, nel giro di due anni, letteralmente spazzato l'ordine costituito del mondo e segnatamente di quello che si estende nel hinterland triestino, il Centro Europa e l’Est europeo. E' stato un vero e proprio "cataclisma" politico, che si è svolto con modalità relativamente incruente, se facciamo eccezione per quanto si sta verificando nell'ex-Jugosla-via; un fatto questo che mi sembra di grandissimo rilievo. Questa trasformazione, che, a mio avviso, non ha molte similitudini nella storia, è stata indotta dalla concomitante presenza e presa di coscienza di due semplici fatti a cui in questa sede avevo spesso fatto riferimento in passato, senza però arrivare ad immaginare tutte le loro notevoli conseguenze. E cioè, la necessità di fare la pace, data l'impossibilità di fare la guerra a livello mondiale, in seguito all'esistenza di mezzi distruttivi dalla forza inimmaginabile, ed il fallimento dei regimi comunisti per quanto riguarda la loro efficienza economica. Dopo il periodo di stasi dell'era breèneviana, i dirigenti dell'Est, primo fra tutti Gorbacov, hanno finalmente compreso, che in queste condizioni di pace coatta era necessario cambiare, altrimenti le impoverite nazioni dell'Est avrebbero alla lunga incontrato condizioni e situazioni sempre più svantaggiose, rispetto alle ricche nazioni dell'Ovest, ciò che ha spinto al cambiamento senza indugi. Si è infatti capito che la fretta nel cambiare era necessaria, perché l'attesa non avrebbe comportato alcun ulteriore vantaggio. E' questa, a mio avviso, la spiegazione di fondo degli Il testo è stato tratto dall'intervento sul Bilancio di previsione del comune di Trieste per l'esercizio finanziario 1990, svolto dall’ex cons. Lokar dell’US-SSk, ancora attuale dopo più di 2 anni. avvenimenti che con tanta rapidità si sono succeduti davanti ai nostri occhi negli ultimi mesi. Di fronte a questi cambiamenti di portata mondiale, che toccano così da vicino la nostra città, che cosa ha fatto e che cosa intende fare Trieste e le sue amministrazioni? Non credo che si possa più affermare che si tratti di cose che non la toccano: sono trasformazioni che si verificano ad un tiro di schioppo dalle mura cittadine! Ancora meno di un anno fa il consigliere Hermet del Partito Liberale ed ex-Lpt, ad un mio intervento, che sollecitava attenzione per i fatti dell'Est, aveva potuto esclamare che bisognava stare attenti, come insegnavano i tragici fatti di piazza di Tien An Men a Pechino. Già allora ho reagito vivacemente a queste affermazioni, perché sapevo che esse non erano dovute ad uno spirito che considerasse in modo realistico le trasformazioni dell'Est, quanto piuttosto ad un punto di vista malevolo che considera l'Est e tutto ciò che lo riguarda con non poco fastidio. Ieri, nella vicina Slovenia, si sono svolte le prime elezioni democratiche del dopoguerra e sono passate tranquillamente. Credo che a questo punto anche la nostra città si debba porre dei quesiti. Si accusava l'Est, ed in particolare la Jugosalavia di non essere democratici, ma oggi che finalmente queste trasformazioni sono in atto, stranamente non si vedono in giro molte facce esultanti, anzi mi pare di notare un assillo piuttosto che quel rilassamento, che tutte le tensioni della guerra fredda passata avrebbero fatto supporre. Certe persone mi sembrano più preoccupate adesso, che ai tempi della cortina di ferro. Comunque, non si può continuare a far finta di niente! Volenti o nolenti, questi cambiamenti avranno un' enorme influenza sul nostro futuro e quindi debbono pesare anche sulle strategie che Trieste vuol mettere in campo per sopravvivere ed eventualmente per svilupparsi. A dire il vero, ne parla anche il sindaco nella sua relazione e quindi, data la sede, cerchiamo di analizzare ciò che egli dice. Egli ritiene che "in ogni caso, Trieste-come già in tanti momenti-chiave del passato-in questo movimento della Storia oggi rientra e viene a ritrovarsi al centro del gioco". Ma è solo un'af- fermazione di carattere geopolitico. Più in là egli dice delle cose più convincenti, affermando che il "ruolo della nostra città...non sarà peraltro riconquistato automaticamente: nessuna realizzazione potrà essere infatti assicurata senza un impegno attivo e uno sforzo leale e costante di tutti". Riconoscendo che però Trieste è "frenata nelle sue possibilità da lentezze operative e da conflittualità, spesso finalizzate solo alla difesa di situazioni di privilegio". Indi egli parla della minoranza slovena ammettendo così implicitamente che tra le due cose, i cambiamenti all'Est e resistenza di detta minoranza a Trieste ed in Italia, vi siano dei collegamenti. E' giustificato l'ottimismo del sindaco circa il ruolo di Trieste nei confronti dei cambiamenti all'Est? E' veramente rilevante questo ruolo? Come ha giocato e sta giocando Trieste le sue carte a questo riguardo? Io credo che la più spassionata delle analisi può portare ad una sola conclusione: negli ultimi 10, 15 anni Trieste il suo ruolo nelle aperture all'Est le ha giocato male, anzi malissimo: invece di abbattere i muri e gli steccati li ha sollevati, cercando di isolarsi il più possibile da tutto quanto avveniva in quel suo immediato retroterra. Tipica al riguardo è la strategia di "Trieste città della scienza". A mio avviso, essa esce dalle seguenti considerazioni: il confine alle spalle di Trieste è in fondo una costante immutevole da guerra fredda, che non offre possibilità di sviluppo. Esso rappresenta un rischio che, ad esempio, respinge fimprenditorialità. In queste circostanze, puntare sulla scienza presenta diversi vantaggi: trattasi di un progetto dignitoso che ha il vantaggio dei pochi ma sicuri finanziamenti prelevati dall'erario. Mi chiedo cioè se oggi, dopo che il confine della guerra fredda è saltato, questo progetto ha ancora lo stesso senso, oppure vada ridisegnato per servire l'interesse della comunità. Credo che tra qualche anno tutti converranno che dopo la firma del trattato di Osimo, Trieste ha avuto un'occasione grandissima, che avrebbe veramente consentito di farle assumere il ruolo da primattore nei rapporti EST-OVEST, anticipando ciò che poi è realmente avvenuto. Se avesse avuto l'animo di accettare quella sfida, oggi Trieste sarebbe la città campione, esempio per le soluzioni dei rapporti e dei problemi di apertura verso il Centro Europa e l'Est Europeo. E' stato quello il momento che la storia ha offerto alla nostra città: tutte le aperture sarebbero seguite di conseguenza. Non accettandola, e chiudendosi su se stessa, si è ridotta in questa condizione in cui si trova oggi, a mala pena velata dalle fumose affermazioni del sindaco. Qual è la realtà di Trieste oggi? Essa viene chiaramente espressa dalla triste realtà delle penose trattative che Socialisti, Democrazia Cristiana e Lista per Trieste stanno trascinando innanzi in una sorta di vergognosa penombra circa il testo del progetto della legge Maccanico, ed ai danni della piccolissima ed assolutamente innocua minoranza slovena, alla quale si cerca di portar via anche quel poco che questo stato, la quinta potenza industriale del mondo, dopo inenarrabili tira e molla è stato costretto a promettere, se non altro per ragioni di buon senso e di opportunità. In questo mondo dai grandi scenari, che cambiano così radicalmente ed in cui la pace, la collaborazione e la convivenza non saranno solo espressioni di buona volontà, ma necessità strategiche di successo culturale, economico e politico, la realtà della nostra città, della sua popolazione e dei suoi rappresentanti è purtroppo la seguente: vi sono trattative per cercare di togliere agli sloveni di casa nostra qualche cartello bilingue, eliminare il pericolo di qualche sportello postale in cui qualcuno potrebbe dire qualche parola in sloveno a titolo ufficiale, chiudere tutti i varchi donde si profilassero immaginari pericoli per l'italianità di queste terre, che peraltro nessuno minaccia, mentre i principi di tutela delle minoranze li ha sanciti nella Costituzione, in uno dei suoi primissimi articoli. Ma i principi sono una cosa, i fatti un'altra. Invece di utilizzare la minoranza come elemento e strumento di apertura e di sviluppo nei confronti della realtà in evoluzione all'Est, si cerca di portarle via anche i diritti naturali per soffocarla ed eliminarla, sentendola non tanto come elemento di diversità culturale, di innovazione, di promozione e di arricchimento di tutta la collettività, ma soprattutto come elemento di disturbo e di rottura della buona pace borghese. Invece dell'apertura alle immense possibilità dell'Est, c'è la chiusura ancora verso quel poco di Est che abbiamo a casa nostra, e che potremmo utilizzare proficuamente nel nuovo scenario mondiale. E' ben vero che anche il sindaco parla di minoranza come elemento di arricchimento, ma noi non ci lasciamo più incantare dalle belle parole. Ci sono altre frasi nel testo della sua relazione, dette a beneficio di altre orecchie, anche se in modo ambiguo e con gli intenti del politichese, che però noi oramai comprendiamo benissimo. Infatti sta scritto: "in tal senso la proposta di legge Mac-canico va considerata come uno sforzo intelligente di dare finalmente al problema della tutela di tale minoranza una soluzione organica ed equilibrata, anche se si impongono alcuni approfondimenti sulla correttezza giuridica del riferimento istituzionale e territoriale delle disposizioni sull'uso della lingua slovena indifferentemente ai Comuni (per quanto concerne alcuni comuni cosiddetti minori delle province di Trieste e Gorizia) e ad alcune circoscrizioni comunali (per quanto concerne i Comuni di Trieste e Gorizia)". Per dirla chiaramente, questo significa che all'interno del comune di Trieste, in particolare nelle circoscrizioni, anche in quelle dove la minoranza è in realtà maggioranza, questa stessa minoranza non deve aspettarsi molto (o forse niente), solo perché si tratta di aree del comune di Trieste. In altre parole: il comune di Trieste è "off limits" per la minoranza pur essendo questa un gruppo etnico autoctono che calca il suo territorio con fatica e su-dorè da mille e trecento anni. Ciò naturalmente è in contrasto con la volontà delle popolazioni locali e soprattutto, più in generale, con il fatto che il comune e la città di Trieste rappresentano il naturale centro di gravitazione della popolazione che abita il territorio comunale ed è esso stesso che contiene storicamente una frazione di popolazione slovena, per non parlare della grande massa di persone che è stata Un anno dopo i fatti suelencati sono stati completamente confermati dalla mancata approvazione neilo Statuto del comune di Trieste di qualsiasi riferimento alla minoranza slovena sul suo territorio. assimilata nei secoli scorsi. Credo che a Trieste sia ben difficile trovare chicchessia che non abbia avuto un genitore, un avo o un parente sloveno. Etnicamente la città è saldamente legata ai territori carsici ed istriani circostanti, e la creazione dei "muri" certamente non contribuisce a quella sua emancipata presa di coscienza, che potrebbe consentirle di giocare dei ruoli di primattore sulla scena della nuova Europa. Nessuna meraviglia dunque se nelle circoscrizioni dell'Altipiano è già più volte serpeggiato l'intento di staccarsi dal comune di Trieste, che è sentito come un ente alieno ed alienante rispetto alle vere istanze del popolo che abita quelle (si fa per dire) plaghe. Lo stesso progetto Maccanico, che il sindaco loda tanto (direi che si tratta di un fatto sintomatico), è in realtà piuttosto riduttivo. Si capisce bene che è un testo per così dire "strappato" a viva forza dalle fauci delle forze più retrive che allignano nella realtà del Friuli-Venezia Giulia, quelle alla cui iniziativa la maggioranza italiana deve le più cocenti sconfitte e perdite di territori del passato, con conseguenti tragedie. Questi personaggi non sognano altro, da cinquant'anni a questa parte, che la rivincita. E tutto questo in uno scenario in cui dall'altra parte del confine, nella vicina Slovenia, avviata oramai alla democrazia, la minoranza italiana è supeiprotetta, come lo può riscontrare con i propri occhi chiunque visiti quelle zone (ma vi sono in giro pochissimi rappresentanti della maggioranza disposti a testimoniarlo) e, come abbiamo letto in questi giorni, potrà contare persino su posti garantiti nel parlamento di Lubiana, per poter meglio estrinsecare e difendere le proprie istanze. Naturalmente, noi non siamo contrari a che questo avvenga, noi siamo contenti se gli italiani di Slovenia stanno bene e li appoggiamo nelle loro istanze presso quelle Autorità. Ma si è parlato molto di reciprocità in passato ed oggi ci sembra di poter affermare, ebbene sì, a questo punto io almeno a titolo personale affermo di non volere più il progetto Maccanico, ma la reciprocità tra Italia e Slovenia* ** . Infatti, il progetto Maccanico esordisce affermando testualmente di essere: "Un disegno di legge recante provvedimenti a fa- che intanto è diventata uno stato indipendente. vore delle popolazioni di lingua slovena delle province di Trieste e Gorizia e di quelle di origine slava della provincia di Udine". Esso parte cioè da un'affermazione che è un'enormità culturale, che a mio avviso, un paese che si proclama la quinta potenza economica mondiale e che lo è certamente anche dal punto di vista culturale, non dovrebbe permettersi in una legge proposta dal suo Governo. Una nazione così importante non può fare la figura di ignorare le denominazioni etniche delle popolazioni immediatamente confinanti con essa. Lo sappiamo tutti che la divisione degli sloveni in Italia in sloveni veri e propri e popolazioni di origine slava è strumentale alle richieste dei gruppi nazionalisti, ma nonostante questo, credo che una nazione moderna debba essere in grado di dominare i propri istinti peggiori, al fine di non perdere la capacità di produrre del diritto. Infatti, il fondamento del diritto è la verità, ed una falsità come quella appena esposta, non può essere che fonte di ingiustizia e di storture. Se non altro, bisognerebbe prevedere che una simile dizione potrebbe essere impugnata da un avversario dotato di spirito sufficientemente causidico, e fors'anche resa nulla con una certa facilità. In pratica ritengo che ci si dovrebbe cautelare per lo meno da questa eventualità. Ed infatti, leggendo poi i successivi articoli del testo Mac-canico, si evincono tutta una serie di limitazioni e chiusure che tengono gli sloveni lontani dalle mura di Trieste e delle altre città della zona confinaria, secondo un genuino spirito medievale. Si potrebbe etimologicamente formulare lo slogan: i civili italiani entro le mura comunali, ed i barbari forestieri nella circostante fore-sta ! Altro che aperture mondiali! A conclusione del mio intervento, vorrei proporre all'inclita assemblea comunale, che rappresenta la massima espressione politico rappresentativa della nostra comunità la seguente considerazione: confrontando d'un lato le strategie di sviluppo sin qui perseguite a Trieste, connotate in buona parte da un orientamento di autocompiaciuta chiusura in se stessi, e di rigetto verso 1' esterno, ed in particolare verso la componente slovena, che pure coesiste forestiero infatti deriva da "foresta". con la maggioranza sul territorio comunale da più di mille anni, e gli avvenimenti che si stanno verificando nel mondo esterno, segnatamente nell'Europa centrale, non ritengono i consiglieri che sia il caso di cambiare strada? Ritengono essi che le precedenti strategie abbiano ancora un senso in questo grande e nuovo scenario mondiale? SLOVO REVIJE MOST Revija MOST je nastala leta 1963, v času dialoga med velikimi sistemi, ko so na svetovnem odru nastopale osebnosti kakor papež Janez XXIII, Nikita Hruščov in John Kennedy. Nastala je v Trstu, mestu, ki je v Evropi prvo prišlo do odpiranja med Zahodom in Vzhodom, kot pobuda intelektualcev, ki so želeli v teh procesih sodelovati 'hic etnunc", konkretno v kraju in času, v katerem so živeli To je bila od vsega začetka njena moč, a tudi njena hiba: navdušenci so čutili znake časa, lahko so se prilagodili zahtevam okolja, niso pa znali najti ustrezne podpore, da bi pobudi dali primerno strukturo. Prvo številko MOSTa so uredniki pripravljali koncem leta 1963, objavljena pa je bila v letu 1964. V njej so sodelovali avtorji iz tržaškega zamejstva: Vinko Beličič, Rafko Dolhar, Stanko Janežič, Aleš Lokar in Drago Štoka, iz Koroške Flori Lipuš, iz Dunaja pa Lev Detela, Milena Merlak in Boris Podreka, iz Ljubljane pa Miriam Gregorčič (Marija Kržič). Do številke 9, leta 1966, je revija ostajala navezana v glavnem na zamejstvo in deloma na zdomstvo, Na njenih straneh so se pojavili, znani zamejski pisatelj Alojz Rebula, ki je bil tudi urednik, predkoncilsko inovativni duhovnik nemške občine v Trstu Johannes Dittrich pa še Jože Peterlin, Martin Jevnikar, Bogdan Berdon, Savina Remec, Vladimir Vremec, Primož Možina, Živa Gruden in Vlasta Polojac, Iz zdomstva pa sta v njej sodelovala tudi istrsko avstralski pesnik Humbert Pribac in iz Tokija Vladimir Kos. Pojavila pa so se že tudi nekatera italijanska imena, kakor gradeški pesnik Biagio Marin ter takratni vodilni politik v Trstu, Guido Botteri S številko 9/10 leta 1966, MOST prvič prestopi globoko brezno, ki je takrat zevalo v slovenskem svetu med domovino in zamejstvom. V njej se namreč pojavijo avtorji iz Ljubljane, Dane Zajc, Dominik Smole in Marjan Rožanc, kar je bilo takrat še tabu Rožanc postane od tega trenutka eden glavnih motivatorjev revije in vseslovenskega dialoga nasploh Na drugem mestu se ga spo- minjamo še s posebnim njemu posvečenem zapisom, umrl je namreč leta 1991, Leto 1966 je bil trenutek, ko se je na Slovenskem iztekla epizoda Perspektiv, eno prvih gibanj za demokracijo na Vzhodu, Sodelovanje med bivšimi perspektivaši in Mostom doseže svoj vrhunec s številko 13/14, z objavami Rožančevih esejev "Nič na Slovenskem in "Demon Iva Daneua", ki je morda umetniško-esejistični vrhunec tega obdobja, Kot sodelavci revije se tedaj pojavijo, poleg še drugih avtorjev iz Slovenije, Ingo Paš, Franci Zagoričnik, Braco Rotar, Ivan Mrak, Aleksander Peršolja, Fedor Žigon, Lojze Ude, Danilo Lokar, Pavel Lužan in Pavle Zidar, v Rimu živeči teolog Vladimir Truhlar, iz Združenih Držav pa ekonomist Toussaint Hočevar in geograf Jože Velikonja Iz zamejstva so sodelovali med drugimi tudi Irena Žerjal, Boris Pangerc, Dušan Bufon, Igor Tuta, Drago Legiša, Marij Lavrenčič, Mara Debeljuh, ki je nekaj časa tudi sodelovala v uredništvu.V tej fazi se torej revija razširi na celotni slovenski prostor od domovine do zamejstva in zdomstva, združujoč pod svojo streho inteligenco, ki ji je bila pri srcu modernizacija slovenstva in vključevanje slovenskega duhovnega potenciala v svet Uspeh je revijo spodbudil, da bi podobno funkcijo lahko odigrala tudi v Trstu med tu živečima narodoma. Urednika Vladimir Vremec in Aleš Lokar sta navezala stike in pridobila za sodelovanje Alfreda Vernierja, poznejšega ustanovitelja skupine 85, zgodovinarja Franca Salimbenija in Fulvia Crevatina, Fulvia To-mizzo in predvsem Guida Miglio, enega glavnih intelektualcev med istrskimi begunci. Z njim so uredniki razvili debato o preseganju meje in spodbujanju skupnih elementov v zavesti obmejnega človeka Vzporedno s tem se na straneh MOSTa pojavijo tudi problemi širšega evropskega prostora. V pokoncilskem duhu in torej v duhu zbliževanja med Vzhodom in Zahodom, dialoga med kristjani in marksisti, sodelujejo še Giancarlo Vigorelli iz Rima, Lojze Ambrožič iz Toronta, Jože Goričar, Edvard Ravnikar, Veljko Rus, Lojze Kovačič, Andrej Medved iz Ljubljane, Eros Sequi iz Beograda, Claus Gatterer iz Dunaja, Ludvik Vrtačič iz Švice, Andreas Moritsch in Pavle Zdovc iz Koroške. Številka 39/40 je monografska na temo ki je za narodnostno mešana področjažgoča: "Vodenje na- ravnih parkov". Pri njej sodelujejo Livio Poldini, Stane Peterlin Gottfried Haubenberger, Sergio Bartole Donatello Serrani, Aleš Lokar in Vladimir Vremec. Številka 43/44, leta 1974, je skoraj v celoti posvečena osebnosti Edvarda Kocbeka s prispevki Marjana Rožanca, Tarasa Kermau nerja in Aleša Lokarja. Številka 49/50 pa analizira opus in osebnost tržaškega književnika Vladimirja Bartola s prispevki Matjaža Kmecla, Lina Legiše, Tarasa Kermaunerja, Ivana Mraka, Danila Sedmaka in Vladimirja Vremca, kar prispeva k ponovnemu ovrednotenju tega tržaškega pisca, zlasti v matični domovini. V isti številki, to je bilo leta 1977, se pri reviji pojavi publicist in pesnik Gino Brazzoduro. Tudi njega se na drugem mestu posebej spominjamo, ker je medtem preminil. Brazzoduro je revijo obogatil s poezijo in s številnimi zapisi, recenzijami in eseji, s čimer je prevzel vlogo povezovanja slovenskega in italijanskega kulturnega sveta Preveč jih je, da bi jih tu sedaj lahko vse našteli, ne moremo pa mimo viška tega sodelovanja, ki ga predstavlja številka posvečena dvema emblematičnima avtorjema iz obeh kulturnih prostorov, slovenskega in italijanskega: to sta Srečko Kosovel, rdeči meteor, ki je zasijal in mlad ugasnil na slovenskem kulturnem nebu v dvajsetih letih in Scipio Slataper ničejanska osebnost italijanskega Trsta, ki je prav tako mlad umrl na kraških kamnitih tleh med prvo svetovno vojno. MOST je takrat organiziral simpozij v Tržaškem kulturnem krožku v Verdiju in dosegel uspeh tudi med občinstvom, predvsem italijan skim V zadnjem obdobju se MOSTova vloga vseslovenske revije utrdi, saj pri njej še vedno sodelujejo avtorji iz matične domovine v prvi vrsti Taras Kermauner, ki je na straneh MOSTa obdelal veliko število splošno slovenskih tem, istočasno pa literarno kritično ovrednotil zamejsko kulturo Ob njem pa so v reviji sodelovali še, iz Slovenije, Damjan Prelovšek, Alenka Goljevšček, France Bučar in drugi, iz Amerike Frank Bukvič in Rajko Ložar, iz Trsta pa v smislu graditve obmejnega prostora na osnovi skupne civilizacijske tradicije, med drugimi: Jože Pirjevec, Arnaldo Bressan Claudio Magris, Sergio Brossi, Sergio Coloni, Edoardo Schott De-sico, Valeria Sisto Comar, Giulio Ercolessi, Marko Pozzetto, Pavel Fonda, Marino Vertovec, Ivan Verč in drugi. Posebno mesto v razvoju revije gre pripisati Jolki Milič, pesnici in prevajalki, ki je prevedla veliko število slovenskih pesnikov v italijanščino in italijanskih v slovenščino in s tem izvajala konkretno vlogo povezovanja v skupnem kulturnem prostoru. Cilj, ki si ga je revija zastavila od samega začetka, je bil namreč premoščanje, gradnja mostov, kakor pove že samo njeno ime. Ustanovitelji so izhajali iz izkušnje zevajočih brezen in gluhih ušes, ki so ločevala posameznike in skupine, kar je zaviralo dialog med različnimi stranmi in spodkopavalo temelje demokracije. Osnova demokracije sta namreč prav toleranca in dialog Prvo brezno pred katerim se je znašel MOST, je obstajalo v samem slovenskem svetu: na eni strani je bila tu fronta tako imenovanih rdečih, na drugi pa belih Revija je sicer izhajala iz demokratičnega obeležja, vendar je čutila potrebo, da se ne zadovolji samo s temi stališči, ampak, da skuša zbliževati ene in druge, da bi ovire premostila. Po prvem vrhuncu v slovenskem svetu, se je revija vneto lotila veliko težjega vprašanja, se pravi, premagovanja razlik med Italijani in Slovenci v Trstu. Tu so bila brezna še veliko globlja, saj razlike niso bile le ideološke ali politične, pač pa predvsem etnične, jezikovne in kulturne Ko danes gledamo nazaj, nam je veliko bolj jasno kot tedaj, da je bil ta cilj verjetno nad zmožnostmi revije in da smo se ga lotili dokaj voluntaristično. Most je to nalogo lahko izvajal, kolikor mu je pač uspelo, zlasti po zaslugi Gina Brazzodura, ki je za idejo zbliževanja med narodi v našem mestu predstavljal manjkajoči, italijanski člen, od obeh, ki sta potrebna pri povezovanju. Izkazalo se je, da je kaj takega možno predvsem na kulturnem področju in v glavnem tudi na gospodarskem, kjer se stekajo bolj skupno človeški interesi. Nekateri predstavniki MOSTa pa so v osemdesetih letih dobili priliko, da svoja stališča preizkusijo v Trstu tudi na političnem področju Vendar se je pokazalo, da resnično mesto, kljub svojemu pogostemu slovenskemu izvoru, nima preveč posluha za pozive dialoga, strpnosti in sožitja in se še vedno najraje odziva na nacionalistična gesla. Če so spremembe bile, je šlo za tako majhne premike v tem času, da jih na političnem makro-nivoju ni bilo zaznati. Most je bil poskus, da bi premoščali razlike in fronte in s tem pripravili Trst na spremembe, ki danes dejansko nastajajo pred našimi očmi. Njegova dobra stran je bila verjetno v tem da je intuitvno čutil in trdno verjel, da se bodo stvari spremenile, da nasprotnik ni vrag, ampak vedno samo sogovornik z različnim stališčem in da je potrebno pripravljati pot za spremembe; slaba pa je bila v tem, da je obvisel nekje v zraku ker mu konkretne okoliščine v Trstu niso bile toliko naklonjene, da bi se pravočasno organiziral in utrdil. MOST je skušal na lokalni ravni odtajati okolje hladne vojne, a mu to ni uspelo, saj je bilo treba stvar začeti na veliko višjem nivoju, kakor je potem tudi pokazala zgodovina. Kako bo naprej, ne vemo, vendar se nam zdi pomembno, da spregovorimo o tem, kar je bilo pozitivno in o tem, kar se nam ni posrečilo, saj bomo samo tako pokazali pravo pot tistemu, ki bi začutil potrebo da načeto delo nadaljuje, morda tudi v drugačni, novi in prilikam bolj odgovarjajoči obliki. TIRFniVTSTVn COMMIATO DELLA RIVISTA MOST La rivista MOST è nata nel 1963, al tempo del dialogo tra i grandi sistemi, nel mondo dominato da personalità quali Giovanni XXIII, Nikita Hruščov e John Kennedy. E' sorta a Trieste, città questa che è stata la prima in Europa a dar luogo alle aperture tra Est ed Ovest. Si è trattato di un'iniziativa di intellettuali, che desideravano collaborare in questi processi "hic et nunc", concretamente nel luogo e nel tempo in cui vivevano. Questa era sin dall'inizio la sua forza, ma anche il suo difetto: gli entusiasti sentivano i segni dei tempi, erano in grado di adattarsi alle circostanze del più vasto ambiente che li circondava, ma non sono stati in grado di reperire un adeguato appoggio ai fini di una sua strutturazione. Il primo numero di MOST è stato preparato alla fine del '63 e pubblicato nel '64. Vi collaborarono autori sloveni di qua del confine, Vinko Be-ličič, Rafko Dolhar, Stanko Janežič, Aleš Lokar e Drago Štoka, dalla Carin-zia, Flori Lipuš e da Vienna, Lev Detela, Milena Merlak e Boris Podreka, da Lubiana invece Miriam Gregorčič (Marija Kržič). Fino al numero 9 del '66 la rivista rimase legata soprattutto all'area confinaria ed in parte anche all'emigrazione. Sulle sue pagine comparve il nome del noto scrittore sloveno triestino Alojz Rebula, che è stato anche redattore, quello di Johannes Dittrich, prete della comunità tedesca di Trieste, che fu innovativo ancora prima che si arrivasse al Concilio, come pure Jože Peterlin, Martin Jevnikar, Bogdan Berdon, Savina Remec, Vladimir Vremec, Primož Možina, Živa Gruden e Vlasta Polojac. Dall'emigrazione vi collaborarono anche il poeta istriano residente in Australia, Humbert Pribac e da Tokio, Vladimir Kos. Vi apparvero anche già alcuni nomi italiani, quali il poeta gradese Biagio Marin e Guido Botteri, il preminente uomo politico triestino. Con il numero 9/10 del '66 per la prima volta MOST viène gettato sopra il profondo fosso, che a quei tempi s'apriva nel mondo sloveno, tra la-Slovenia centrale e le zone d'oltreconfine. In esso infatti compaiono gli autori di Lubiana, Dane Zajc, Dominik Smole'e Marjan Rožanc, un'operazione questa che allora era ancora tabù. Rožanc diviene uno dei più importanti elementi di motivazione nel dialogo tra sloveni. Lo ricordiamo altrove con uno scritto a lui dedicato, essendo egli deceduto nel '91. Il '66 fu il momento in cui in Slovenia ebbe termine l'episodio di Perspektive, uno dei primi movimenti per la democrazia all'Est. La collaborazione tra gli ex rappresentanti di Perspektive e di MOST raggiunse il suo apice nel numero 13/14 con la pubblicazione dei saggi di Rožanc "Nič na Slovenskem" (Il nulla in terra slovena) e "Demon Iva Daneua" (Il demone di Ivo Daneu), che rappresenta forse il culmine artistico-saggistico di questo periodo. Sono in quel periodo collaboratori della rivista, autori dalla Slovenia, quali Ingo Paš, Franci Zagoričnik, Braco Rotar, Ivan Mrak, Aleksander Peršolja, Fedor Žigon, Lojze Udè, Danilo Lokar, Pavel Lužan e Pavle Zidar, come pure, da Roma il teologo Vladimir Truhlar e dagli Stati Uniti i professori Toussaint Hočevar e Jože Velikonja, il primo economista ed il secondo geografo. Di qua del confine hanno collaborato tra gli altri anche Irena Žerjal, Boris Pangerc, Dušan Bufon, Igor Tuta, Drago Legiša, Marij Lavrenčič e Mara Debeljuh, la quale per un certo periodo di tempo è stata anche redattrice. In questa fase la rivista si estende a tutto lo spazio sloveno dalle zone centrali, alle aree d'oltreconfine, fino all'emigrazione, raccogliendo sotto il suo tetto l’intellighenzia maggiormente interessata alla modernizzazione della slovenità ed alFinserimento del suo potenziale spirituale nel mondo. Questo successo fu d'incentivo per una funzione similare anche a Trieste tra i popoli che vi convivono. I redattori Vladimir Vremec ed Aleš Lokar instaurano rapporti e motivano alla col-laborazione Alfredo Vernier, il futuro fondatore del gruppo 85, gli storici Franco Salimbeni e Fulvio Creva-tin, Fulvio Tomizza e soprattutto Guido Miglia, uno degli intellettuali più in vista tra gli esuli istriani. Con lui si sviluppa il dibattito sulla possibilità di superamento dei confini e del reperimento di elementi comuni nella coscienza dell'uomo confinario. Ma in parallelo sulle pagine di MOST appaiono anche i problemi del più vasto spazio europeo. Nello spirito postconciliare e quindi nello spirito di avvicinamento tra Est ed Ovest e del dialogo tra cristiani e marxisti, vi collaborano da Roma Giancarlo Vigorelli, da Toronto Lojze Ambrožič, da Lubiana Jože Goričar, Edvard Ravnikar, Veljko Rus, Lojze Kovačič, Andrej Medved, da Belgrado Eros Sequi, da Vienna Claus Gatterer, dalla Svizzera Ludvik Vrtačič e dalla Carinzia Andreas Moritsch e Pavle Zdovc. Il numero 39/40 è monografico su un tema che è importante per le aree mistilingui, "Gestione dei parchi naturali". Vi collaborano Livio Poldini, Stane Peterlin, Gottfried Haubenberger, Sergio Bartole, Donatello Serrani, Aleš Lokar e Vladimir Vremec. Il numero 43/44 del 74 è interamente dedicato alla personalità di Edvard Kocbek, riportando i contributi di Marjan Rožanc, Taras Kermauner ed Aleš Lokar. Il numero 49/50 analizza invece l'opera e la personalità del letterato triestino Vladimir Bartol, con scritti di Matjaž Kmecl, Lino Legiša, Taras Kermauner, Ivan Mrak, Danilo Sedmak e Vladimir Vremec, contribuendo così alla valorizzazione di questo scrittore triestino, soprattutto nella Slovenia centrale. Nello stesso numero, era il 1977, appare nella rivista il pubblicista e scrittore Gino Brazzoduro. Anche a lui dedichiamo uno scritto particolare post mortem. Brazzoduro ha arricchito la rivista con la sua poesia e con innumerevoli scritti, recensioni, saggi, proponendosi così il ruolo di tramite tra i mondi culturali sloveno ed italiano. Gli scritti di Brazzoduro sono troppi per poter essere qui menzionati tutti, ma non possiamo lasciar passare inosservato il culmine di detta collaborazione, il numero dedicato a due autori emblematici dei due ambienti culturali triestini, e cioè, Srečko Kosovel, la meteora rossa, esplosa e deceduta giovane nel cielo culturale sloveno degli anni venti, e Scipio Slataper, la personalità nietzscheiana della Trieste italiana, anch'egli morto giovane sulle pietraie del Carso durante la Prima guerra. MOST organizzò un simposio al CCA del Verdi, raggiungendo successo di pubblico, soprattutto italiano. Nell'ultimo periodo, il ruolo di rivista panslovena di MOST si è andato rafforzando, continuando in esso la collaborazione di autori dalla Slovenia centrale, soprattutto di Taras Kermauner, che ha sviluppato sulle pagine della rivista un gran numero di temi genericamente sloveni, rivalutando dal punto di vista critico-letterario la cultura di qua del confine. Accanto a lui hanno collaborato alla rivista ancora dalla Slovenia, Damjan Prelovšek, Alenka Goljevšček, Francò Bučar ed altri, daH'Ame-rica Frank Biikvič e Rajko Ložar e da Trieste, nel senso della costruzione di uno spazio interconfinario sulla base della comune tradizione di civiltà, tra gli altri, Jože Pirjevec, Arnaldo Bressan, Claudio Magris, Sergio Brossi, Sergio Coloni, Edoardo Schott De-sico, Valeria Sisto Cornar, Giulio Ercolessi, Marko Pozzetto, Pavel Fonda, Marino Vertovec, Ivan Verč ed altri. Un particolare ruolo allo sviluppo della rivista va ascritto a Jolka Milič, poetessa e traduttrice, che ha tradotto un gran numero di poeti sloveni in italiano ed autori italiani in sloveno, concretizzando così il ruolo di collegamento nello spazio culturale comune. L'obiettivo che la rivista si è posto sin dall'inizio è stato quello del superamento, della costruzione di ponti, come appare dal suo stesso nome. I fondatori uscivano dall'esperienza dei baratri aperti e delle orecchie sorde, che separavano i singoli ed i gruppi, ciò che ostacolava il dialogo tra le diverse parti, erodendo le basi della democrazia. La tolleranza ed il dialogo sono infatti la base della democrazia. Il primo baratro di fronte al quale si è trovato MOST era presente nello stesso mondo sloveno: da un lato vi era il fronte dei cosiddetti rossi, dall'altro quello dei bianchi. La rivista usciva da un ambiente democratico, ma sentiva la necessità, di non accontentarsi soltanto di tali punti di vista, cercando di avvicinare gli uni agli altri, al fine del superamento degli ostacoli. Dopo il primo culmine nel mondo sloveno, la rivista ha posto mano con impegno ad un problema assai più arduo, e cioè, quello del superamento delle differenze tra italiani e sloveni a Trieste. Qui i baratri erano assai più profondi, le differenze non erano solo ideologiche o politiche, ma soprattutto etniche, linguis-tiche e culturali. Guardando indietro, appare oggi assai più chiaro, che era questo allora un obiettivo al di sopra delle possibilità della rivista, affrontato anche in modo piuttosto velleitario. MOST ha potuto svolgere questo compito, nella misura in cui l'ha fatto, soprattutto per merito di Gino Brazzoduro, che ha rappresentato nell'idea di avvicinamento tra i popoli nella nostra città, l'anello mancante, quello italiano, dei due che sono necessari per arrivare ad un collegamento. Si è potuto appurare pertanto che ciò era possibile soprattutto nel campo culturale, ed in parte anche in quello economico, ove confluiscono gli interessi umani più comuni. Alcuni rappresentanti di MOST hanno avuto negli anni ottanta la possibilità di provare i loro punti di vista a Trieste anche in campo politico. Ma si è visto che la città reale, nonostante la sua frequente origine slovena, non risponde tanto agli appelli al dialogo, alla tolleranza ed alla convivenza, quanto soprattutto a slogan di carattere nazionalistico. Se ci sono stati dei cambiamenti, essi sono stati così lievi, da non comparire a livello macro-politico. MOST è stato un tentativo di superamento delle differenze e dei fronti, preparando con ciò Trieste ai cambiamenti, che si sono poi manifestati davanti ai nostri occhi. Il suo aspetto positivo è consistito probabilmente nel fatto che sentiva intuitivamente e credeva fermamente che le cose sarebbero cambiate, perchè l'avversario non è il diavolo, ma sempre soltanto un dialogante con un punto di vista diverso, e che i cambiamenti vanno preparati. L'aspetto negativo è invece consistito nel fatto, che esso è rimasto appeso a mezz'aria, non essendo stato favorito dalle concrete circostanze triestine, al fine di una sua organizzazione e rafforzamento nel tempo. MOST ha cercato di sgretolare l'ambiente da guerra fredda a livello locale, senza però riuscirci, la cosa andava infatti affrontata assai più in alto, come è stato poi dimostrato dalla storia. Non ci è dato di conoscere il futuro, ma ci sembra importante enunciare gli aspetti negativi e quelli positivi dell'esperienza di MOST, giacché soltanto in questo modo possiamo fornire il giusto viatico a colui che trovasse necessario continuare l'opera intrapresa, forse anche in forma diversa, nuova e più rispondente alle circostanze LA REDAZIONE LEV DETELA KAKO SMO GRADILI MOST Spomin na nastanek revije Na začetku šesdesetih let je v slovenskem kulturnem življenju začelo prihajati do odločilnih prelomov. Z Danetom Zajcem, Gregorjem Strnišo, Lojzetom Kovačičem ali Rudijem Šeligo je nastopil bistveni preobrat na literarnem področju, ki je od socialnega realizma in intime vodil do univerzalnejših in moderneje oblikovanih književnih smeri , vendar je te nove intencije dogmatični komunistični režim hitro diskvalificiral kot dekadentne in nihilistične kulturne padce. Tudi ljubljanska revija vr- je nakazovala nove možnosti publicističnega in duhovnega razvoja. Takoj po odhodu v zdomstvo sva z ženo začela razmišljati o ustanovitvi posebne literarne revije Ta bi naj tudi v zamejsko in zdomsko življenje, ki se nama je zdelo preveč enostransko usmerjeno in premalo evropsko in pluralistično odprto, vnesla nove razsežnosti. Že leta 1961 sem na Dunaju, kjer sem študiral na univerzi, začel razmišljati o imenu take nove revije in ji za začetek nadel hipotetični naziv s(v novo pojmovano kulturno življenje), kar pa sem zelo hitro ovrgel, te ob prvem obisku na tržaškem, kjer sem se z ženo Marleno Marlek in prvorojenim sinom Gregorjem leta 1963 na pobudo dr. Stanka Janežiča mudil v tedaj še izredno prijazni in idilični vasici Mačkovlje visoko nad tržaškim zalivom, smo s tržaškimi in goriškimi prijatelji začeli zares razmišljati o ustanovitvi slovenske kulturne revije. 0 tem sva tudi z Vladimirjem Vremcem, ki je tista leta dokončaval svoje univerzitetne študije v avstrijskem glavnem mestu, še posebej na veliko razpravljala. To zadevo se že pred uresničitvijo projekta M<»r v tržaški družinski reviji Mi^niim in v zamejskem časopisju nadebudno objavil več zapisov o nujnosti nove revije. Sredi vročega poletja, na Marijin praznik 15. avgusta 1963. smo se kot pravi romarji podali čez kraške gmajne z Opčin peš do cerkvice na Repentabru, da dokončno ustanovimo novo revijo. Bilo nas je kar precejšnje število pobudnikov iz nekomunističnega tabora, Življenski interesi, ljubiteljska nagnjena, želja po kulturnem delovanju, a tudi miti in prividi so nas gnali na to pot. Od Vinka Beličiča, Martina Jevnikarja, pokojenega Franca Jeze, Stanka Janežiča in Vladimirja Vremca do moje žene je segal seznam sodelovalcev. Spominjam se, da je zlasti profesor Jevnikar navedel vrsto skeptičnih pripomb in iz praktičnih razlogov odsvetoval ustanovitev take revije, ki tudi ekonomsko po njegovem mnenju ne bi mogla preživeti. Stanko Janežič je predlagal ime priporočil pa je tudi, da se povežemo s kritično mislečim in krščansko usmerjenim Alešem Lokarjem, ki bo gotovo priskočil k sodelovanju 15 avgusta 1963 je realizacija nove revije /w.*>r prešla v zaključno fazo Na začetku leta 1964 je izšla prva številka. Že na prvi strani je ustanovni uredniški odbor, ki so ga sestavljali Vinko Beličič, Lev Detela, Florjan Lipuš, Aleš Lokar in Drago Štoka, obrazložil namen novega duhovnega podjetja in njegov program Ta je bil zavezan namenu zbliževanja in velikih sintez, ki sicer ne zanikujejo pomena narodnih osnovnic, vendar te na kritičen način soočajo s kontekstom širšega evropskega in svetovnega dogajanja. V uvodni besedi je menil omejeni urednički odbor, da se je nova revija "rodila iz preprišanja, da je potrebna prav danes, ko vsi čutimo, kako se kljub vsemu svet približuje, kako padajo stare pregrade, se iščejo nova pota za sožitje ter je vedno manj možno, da bi se mednarodni spori reševali z vojnami in režimi rušili z revolucijami Revijo bo zasnovala skupina ljudi, ki jih druži spoznanje, da je treba rasti v bodočnost iz pozitivnega v preteklost ter da je bodočnost sveta in tudi Slovencev mogoča samo s prepletanjem in z zdravo tekmo različnih struj, gibanj in generacij v svetu..." m<>je nastal, kot je razvidno iz pričujoče uvodne besede tedanje misli pa žal še vedno zvene v kontekstu stalnih obračunavanj in razmejavanj kar se da idealistično in kot contradictio in adjecto. Revijo smo začeli tiskati z največjim idealizmom. Spominjam se, da sem se prve čase na izrecno željo prezaposelnih Vremca in Lokarja vozil večkrat na leto z vlakom čez Koroško in skozi Kanalsko dolino od Dunaja do Trsta da smo dokončno uredili in korigirali vsako številko posebej. Tisk je prevzel A.Keber, ki je imel svoje podjetje v bližini glavne tržaške železnške postaje v stavbi tik pred hotelom Impero. Zame, mladega avtorja in urednika, je bilo nadvse zanimivo spremljati celotni proces nastajanja revije Vsaka številka je bila v mojih tedanjih očeh svet zase, poseben duhovni organizem s samostalno fiziognomijo. V mali Kebrovi tiskarnici je bil tudi urednik tako rekoč neposredno vključen v delovni proces rojevanja vsake posamezne številke, V tiskarno sem prihajal ponavadi z Opčin, kjer sem stanoval pri gostoljubni Vremčevi družini in bil gost v zelo prijetni domači gostilni Vremčevih pokojnih staršev. Vse naše delo je bilo ljubiteljsko, pretežno idealistično, navdušeno in zapisati moram, da nam je priskočil na pomoč vedno znova tudi kak preprostejši tržaški Slovenec, ki s kulturništvom drugače sploh ni imel opravka, a ga je zanimala in veselila naša pobuda za širjenje slovenske kulture in demokratičnih teženj. Marsikdaj smo se zapletli v pogovor s tiskarjem Kebrom, ki je naše dokaj zahtevne rokopise sam stavil nav današnjem času zastarelih strojih, ki pa so tedaj dobro opravili svojo nalogo. V Kebrovi tiskarni sem tiskal tudi moje in ženine prve knjige. S korekturnimi polami sem se po strmih stopnicah v Kebrovi tiskarni vzpenjal v poseben prostor, kjer sem lahko kar na terenu opravil potrebna dela. 2e prve številke je opremil naš dunajski prijatelj in tedaj študent arhitekture Boris Podreka, ki je bil nekaj časa tudi sourednik <; Posamezni zvezki prvih letnikov /w» >■/>». so bili sicer preprosto, a čedno tiskani in opremljeni. Vsebina je bila dokaj pestra in konstruktivna, vendar za marsikaterega ideološkega nasršenca tedanje dobe tako na levi kot na desni očitno silno vznemirljiva in nevarna, saj si drugače ni mogoče razložiti potuhnjenega vršanja, ki nas je tudi v obliki intrig in prikritih ali odkritih groženj spremljalo z najrazličnejših strani, predvsem pa iz vrst varnostnih organov komunistične Slovenije, ki je ravnokar zatrla revijo Vr, ^p^irrtvr- in ji ni bilo všeč, da bi kjerkoli - in tudi ne v zamejstvu - nastala perspektivna duhovna alternativa, ki bi morda odmevala preko meja, kar je programatično kot pot k demokratičnemu povezovanju različnosti razglašal že sam naslov naše revije - Osnovni revijin program duhovne solidarnosti v večsmerni različnosti so, kot se je kaj kmalu pokazalo, pobudniki in uredniki razumeli na različne načine, v skladu s svojim osebnim razvojem, generacijsko pogojenostjo in nameni lastnega duhovnega delovanja Čeprav se programska zavezanost revije izhodiščem, začrtanim v uvodni besedi prve številke, v globinskem smislu ni bistveno spremenila, temveč je opredelila na poudarjanje določenih, že na začetku prisotnih elementov, pa je v toku nadaljnega razvoja prišlo do izrazitih razmejavanj in razslojevanj, polemik in osebnih nesporazumov med uredniki in sodelovalci, ki so lahko bili osebno bridki ali usodni, velikokrat pa tudi infantilno pretirani V naše urejevanje in delo je vedno znova odmeval čas številnih ideoloških in nacionalnih napetosti. Zelo hitro, kar v drugi številki prvega letnika je izstopil iz uredništva korošec Florjan Lipuš, čeprav je le nekaj pred tem v osebnem pogovoru z mano na Dunaju podprl celotno linijo m«»n» in obljubil, da bo k sodelovanju pritegnil še druge slovenske koroške pisce. Namesto njega sta v revijo vstopila Stanko Janežič in Vladimir Vremec, V tretji številki prvega letnika ni v uredništvu več Vinka Beličiča, ki mu je program nove slovenske generacije postajal vedno bolj tuj Leta 1966 je v uredniški odbor vstopil že omenjeni Boris Podreka Seveda je M,,>t v nekem smislu izzival. Prediral je zaplotništvo, črno-belo ideološkost, tradicionalizem, ki so, če so bili preveč zazrti sami vase, postajali pravi anahronizmi Namesto, da bi rušil z revolucijo, je hotel graditi novo slovensko in človeško kulturo s sintezo med demokratičnimi in krščanskimi principi ter socialnimi programi, kot si jih je lastil tedaj na videz še nepremagljivi in trdni komunizem, oziroma marksizem. Ta pozicija je vsebovala določeno tektonično napetost, a tudi nevarnost, da se M'«t zruši Leta 1966 je prišlo do napetosti in nesporazumov tudi med menoj in ostalimi tedanjimi uredniki revije. Moj pogled na tedanjo slovensko in duhovno situacijo, ki sem ga odel v ironični plašč kritike takrat aktualnih duhovnih vzponov in padcev, je privedel do nesporazumov in razmejavanj z mojo tedanjo intelektualno pozicijo Bil je tudi povod za moj osebno tedaj zelo boleč odhod iz uredništva revije, ke je za nas tedaj že postala nekakšen duhovni dom Podrobnejša analiza strukturnih sprememb tako v vsebini kot v uredniški politiki, ki pa niso bile, kot sem že poudaril, v dejanskem odklonu s programom, objavljenim v prvi številki, bi pokazale, da je do napetosti prihajalo tudi po vstopu (leta 1967) pokojnega Marjana Rožanca in Alojza Rebule v uredništvo in ob izstopu Alojza Rebule (leta 1971) Pozneje se je položaj umiril in konsolidiral, nekateri začetni uredniki so odšli, z začasnim vstopom Mare Poldini Debeljuh in pokojnega Gina Brazzodura pa se je revija tudi odločneje vključila v dialog med dvema kulturama, slovensko in italijansko. Kljub izstopu iz uredniškega odbora sem se kmalu ponovno vključil z različnimi prispevki v oblikovanje revije. Z veseljem sem spremljal njeno duhovno rast Upam si zapisati, da je s kritičnimi in nekonformističnimi prispevki, ki so velikokrat podrezali v sršenje gnezdo te ali one strani, opravil važno nalogo pri osveščanju slovenske in delno tudi tuje javnosti Zato mi je zares žal, da ta pobuda, ki je razmeroma dolgo dobo sooblikovala kulturno podobo Slovencev na Tržaškem in drugod po Italiji in s svojimi najboljšimi dejavniki odmevala daleč v širši slovenski prostor, usiha in grozi, da bo utihnila. Zdi se mi namreč, da se M-,>t ne more in ne sme zrušiti Še vedno je potreben, čeprav je potreben novi čas drugačno konstrukcijo za pot, po kateri je mogoše priti v demokratično, pluralistično, narodno trdno in istočasno primerno osveščeno bodočnost TARAS KERMAUNER SPOMINI NA REVIJO MOST Most, to sta Aleš Lokar in Vladimir Vremec. Res se je od začetka izhajanja Mosta, kmalu bo tega četrt stoletja, izmenjalo v uredništvu kar nekaj drugih imen, a vsi so prišli in šli Noben od drugih urednikov, razen Lokarja in Vremca, ni zapustil za sabo sledov: ne Janežič ne Rebula ne Lev Detela; še največ Rožanc, a bolj kot mentor. 0 uredniškem profilu, načrtih, možnostih, predvsem pa političnih okoliščinah, ki so bile zmerom težavne, smo se precej menili, saj smo se, posebej v 70. letih, precej srečevali, a odločitve o tem, kaj bo izšlo, pa tudi samo sestavljanje številk, delo s tiskarno, pridobivanje financ ipd. je bilo zmerom v rokah obeh glavnih urednikov. Ko sta se utrudila oz, naložila v politiki, Lokar, in v državni upravi, Vremec, preveč dela, je začel Most usihati; to se je začelo dogajati v drugi polovici 80 let. Res pa je tedaj Most že izgubljal svojo posebno in izjemno funkcijo v slovenski revijalistiki. Leta 1982 je začela izhajati Nova revija, ki je prevzela in radikalizirala vrsto stališč oz. vlogo, ki jo je v 70. letih opravljal Most. Prav na začetku 80. let, ko je Most prvič prišel v kon-cepcijsko krizo - družbeno politična atmosfera na Slovenskem se je začela liberalizirati, Most bi moral okrepiti svoje delovanje -, smo imeli pri Vremcu sestanek - nanj so bili povabljeni še nekateri drugi razen obeh Tržačanov in naju z Rožancem, že Krašovcema, se urednika za zamenjavo koncepta - za večjo ambicioznost Mostu, za to, da bi postal osrednja slovenska družbeno, moralno intelektualno in politično kritična revija - nista odločila. Od te odločitve naprej Most ni bil več, kar je bil prej, saj je čas terjal nove naloge in napore v osrednjem slovenskem prostoru; za zgolj zamejski prostor pa je bil Most že od začetka zamišljen prevelikopotezno. V tem prostoru se tudi ni nikdar do kraja ukoreninil. Kajti ni igral igre, ki jo je narekovala ekspozitura slovenske Partije - SKGZ niti ni plesal, kot bi si želela tržaška katoliška desnica v Slovenski skupnosti Lokar in Vremec sta bila sicer tudi politično angažirana, Lokar celo kot mestni tržaški odbornik na listi Slovenske skupnosti. Vendar sta zavzemala izrazito - levo sredinsko - pozicijo, obenem pa bila kot individualni osebi, kot samostojna mi-selca, tuja modelu izvajajočega strankarskega uradnika ali aktivista. Izšla sta iz Kocbekove duhovne šole in iz simpatije do Perspektiv. Ta dvojna dediščina ju je diskvalificirala za vlogo, kakršna je bila zaželena med zamejci Nista bila konvencionalca. Prvič sem ju srečal pri Rožancu, še v starem Rožančevem stanovanju na Bezenškovi ulici v Zeleni jami; bilo je kmalu po likvidaciji Perspektiv. Pokazala sta silno naklonjenost do perspektivovcev, se z nami tako rekoč stoodstotno solidarizirala. Pomagala sta, prav tedaj, 1.1964, da je prišla resnica o dogajanju okrog Perspektiv in sploh o tedanjem pogromu na slovensko kulturo v mednarodno javnost, predvsem v italijansko Menda sta o zadevi tudi sama pisala v nekatere tržaške in italijanske časnike. V Perspektivah sta videla laično varianto Kocbeka, ne sicer krščansko, vendar pa v nemajhni meri personalistično, še bolj pa moralno in družbeno kritično, usmerjeno v sodobno in moderno Evropo. Nista sicer pisatelja; kar mi je bilo še posebej všeč. Vremec arhitekt, strokovnjak za vrtno arhitekturo, tudi za agronomijo; Lokar ekonomist, profesor na različnih italijanskih univerzah, od Urbina do Vidma, kjer poučuje zdaj. Tako meni kot drugim - bivšim - perspekti-vovcem, posebno Rožancu, kulturniki niso bili nikdar pri srcu; zato tudi s tržaškimi pesniki in kulturnimi politiki, Košuto, Kravsom ipd , nisva nikdar navezala tesnejših stikov Obzorje le-teh je bilo omejeno na literatske zadeve, kar je bilo tudi politično ugodno, saj jih ni sililo v spore s slovensko oblastjo. Tako so lahko zasedali odločilne po- ložaje v zamejski politiki, vodeni iz ljubljanskega centra, ki so jim omogočali tudi pimerno materialno eksistenco. Lokar in Vremec pa sta bila ves čas v službah pri italijanski družbi in državi; torej neodvisna od direktiv, ki so prihajale iz bolj ali manj komunistične Ljubljane Prav ta njuna pozicija jima je omogočala, da sta bila neodvisna od ozke ideološke in oblastniške slovenske - tudi tržaške -politike. Hotela sta biti - kar se jima je delno posrečilo -most med slovensko in italijansko kulturo. Prav ta njuna nenacionalistična, nešovinistična, široka drža je bila pri njiju najbolj všeč nama z Rožancem. Midva sva prihajala iz izrazito antinacionalističnih pobud. Perspektive so ostro kritizirale prve pojave slovenskega povojnega nacionalizma; bile so usmerjene internacionalno, čeprav so bile hkrati slovensko trdno zavedne. Enako Lokar in Vremec, Lokar je poročen s pravo - tržaško Italijanko, ki se je naučila perfektno slovensko. Vremec z Dunajčanko, torej z Avstrijko, ki se je prav tako ves čas z nami pogovarjala slovensko. (Značilno za ta srednjeevropski prostor: obe imata tudi slovenske prednike ) Ta model je bil nama z Rožancem pri srcu: biti Slovenec, a ne provincialne, zadrto ozke sorte. Čeprav je treba Pahorju priznati oseben pogum in zgledno politično kritičnost do režima, pa naju je pri njem hudo motil njegov nacionalizem, povezan s filozofijo geta. Lokarjev in Vremcev Most pa Pahorjev Zaliv se nista napadala, le sem in tja sta drug zoper drugega izstrelila kako bodico; nista se ljubila, tudi ne sodelovala Kar je bilo prav. Pahor je gojil svoj nacionalistični antikomunizem, ki je platforma današnje slovenske vlade, oficialne politike, in mu je zato prinesel najvišje slovensko državno odlikovanje pa letošnjo Prešernovo nagrado. Lokar in Vremec za to oblast - za duha KD (krščanske demokracije in današnje slovenske kulture) nista zanimiva; naju je povsem pozabila. Kar kaže na resnične simpatije te oblasti: do internacionalno usmerjenega slovenstva jih zagotovo ne goji. A če Most ni bil tako antikomunistično strupen kot Zaliv, se še ne pravi, da ni bil do slovenske oblasti kritičen. Menda sicer nobena njegova številka ni bila prepovedana, veliko pa je bilo potihem odstranjenih oz. sploh niso prišle čez mejo. ADIT, ki je imel monopol za prodajo tujega tiska v Jugostaviji, je nekatere številke preprosto izbrisal, kot da jih ni bilo. Posebno tedaj, ko je Most objavljal serijo esejev v podporo Kocbeku ob njegovi 70 letnici oz. ob silovitih napadih nanj sredi 70. let (V Trstu, v organizaciji revije - društva - Most nas je nekaj predavalo o Kocbeku, predavanja pa so po tem v reviji izšla.) Most je držal linijo, ki mi je bila blizu: kritična do komunizma, vendar ne strastno sovražna, ne čustveno obarvana z nenehno gonjo zopere komunizem. Dejansko smo pripavljali spravo; ne spravo s komunizmom; ta je bil za nas (pre)minul, le še fizično navzoč. Ampak spravo med ljudmi oz. takšen medsebojni odnos, ki ne bi bil ideološko fanatičen. Današnji vse bolj zagrizeni, ideološko podivjani medstrankarski boji - že več kot prepiri - na Slovenskem izhajajo iz Pahorjevega duha Zaliva, ne iz Mosta. Rožanc se je pred volitvami pred dvema letoma sicer politično in osebno zelo angažiral na strani Pučnika oz. antikomunistične pozicije; vendar sem prepričan, da bi, če bi le ostal zvest duh perspektivovstva in proble-movstva (iz let 67 - 73), danes ne sodeloval v Kul-turkampfu, v slepo besnih spopadih za oblast oz. v obnavljanju antikomunizma, kakršen je značilen za linijo KD in časnika Slovenec. Naj še dodam: seveda je velikanska razlika med Pahorjem, ki je s svojim javnim antikomunizmom veliko tvegal, čeprav je bil kot italijanski državljan eksteritorialen, (ni smel v Jugoslavijo, niso mu - nekaj časa - izdajali knjig), na eni strani in današnjim antikomunizmom ljudi, ki brcajo v truplo, v bivšo oblast in s tem kompenzirajo svojo slabo vest. da so tedaj, ko je bilo važno kritično govoriti, molčali. Slovensko jugoslovanska oblast ni sicer policijsko preganjala sodelavcev Mosta, nekatere je šikanirala, vsekakor pa ni bilo zaželeno biti sodelavec te opozicijske, čeprav ne Pahorjevi enako ozko strastne in predvsem ne v prvi vrsti politične revije. Kdo si je v 70. letih, ki so bila leta obnove policijsko totalitarne države, kaj upal, se vidi po tem, kdo je sodeloval v Mostu; treba je le prelistati imena piscev Nekateri so kaj poslali, a potem prenehali, ker so bili na svojo napako s strani oblasti opozorjeni. Zato Most v Sloveniji ni dobil kakega večjega zaledja. Sam sem ga propagiral pri svojih tedanjih prijateljih, s katerimi smo nato ustanovili Novo revijo; a sem se zanj zavzemal brez posebnega uspeha. Sodelovati v tujini je še do nedavnega pomenilo izpostavljati se hudim nevarnostim ali sumnji, saj je takšno sodelovanje politična policija takoj povezala z bližanjem tujim obveščevalnim službam Tudi zato je politično emigracijo tako proskribirala. Platforma Mostu je bila - poleg perspektive slovenskega duhovnega vključevanja v Evropo, na Zahod (to vključevanje izvaja današnja oblast danes kot retoriko, zunanje politično, ne pa še gospodarsko in predvsem ne duhovno kulturno; v tem območju se je slovenska kultura spet zaprla) - intelektualni esejizem ki naj bi na miren, ne na strankarski način tematiziral bistvena vprašanja slovenstva; seveda tudi zamejstva. Literatura je bila v Mostu redkejša, manj zanimiva, obrobna Nosilni so bili članki, razprave; nekaj časa tudi aktualnosti - v duhu Perspektiv. Posebno Rožanc je objavil v Mostu vrsto svojih najbolj dragocenih, najbolj inovativnih esejev (Zaradi enega od teh je bil konec 60 let, v Ljubljani tudi obsojen pogojno na dve leti zapora. Kar nekaj govori o političnem profilu Mosta.) Lokar pa je pisal predvsem načelne razprave o slovenstvu, a tudi aktualne komentarje na tržaško - slovensko italijansko - politiko Enako Vremec. Most je bil zamišljen kot dvojezična revija: zato "Most", "II ponte" - med slovensko in italijansko kulturo. Dolgo časa se je tega načela držal; vendar ga je kasneje opuščal, saj žal italijanske kulturne sfere ni prodrl. Lokar in Vremec sta v zadnjem času nameravala izvesti ta prodor, v tem sta si za stalnega sodelovalca in celo sourednika pridobila B, »77,,d,,, „ Vendar je bil, danes že pokojni, simpatični Brazzoduro po poklicu inženir, v literaturi in kulturi le ljubitelj. Zelo se je trudil, a kaj več kot ljubiteljska njegova pomoč Mostu ni bila. Kazala je le na iskren namen urednikov, da bi revijo odprla Italijanom, seveda tistim, ki so želeli biti kooperativni, sodelovati s Slovenci na enakopravni ravni; a takšen je Brazzoduro bil Žal je ostalo predvsem pri namenu, pri dobri volji in pri pravi orientaciji Bogve kdaj bo do primernega kulturnega sodelovanja med Italijani in Slovenci zares prišlo. Most je - je bil? je zdaj res dokončano na koncu? - poleg revije tudi društvo Organiziral je različna predavanja; žal nazadnje vse manj, dokler v zadnjem letu ali dveh ni zamrl. Ta predavanja so bila posebej pomembna za to, da smo tisti, ki smo bili v 70,, a tudi še v 80. letih ne le drugorazredne osebe pod slovenskim komunizmom, ampak v Sloveniji nismo mogli priti do javne besede, vsaj tiste ne, ki bi se kritično izrekla o globalnih slovenskih zadevah , v okvirju Mosta našli možnost za izražanje svojih stališč in mnenj. Zase moram prav tu priznati Mostu, tj Lokarju in Vremcu osebno, da sta me v najtežjih trenutkih mojega življenja - 70. leta -, ko je bilo na Slovenskem vse zaprto, lažno, iluzijsko, samoslepilno, vse prepreženo s sladkim in manj sladkim terorjem, vabila ne le k sodelovanju z Mostom, vabilo sem obilo izrabil in skozi desetletje in več objavil skoraj v vsaki številki, ampak sta mi omogočala, da sem tekste, ki jih niti zdaleč ne bi mogel objaviti ali govoriti v Sloveniji, odpredaval v Trstu; seveda napisane kot predavanje nalašč za Most - pa naj sem govoril v Kulturnem domu, v ulici Donizetti pri katoliški izobražencih ali v Slovenskem klubu pri levičarjih, nekajkrat pa tudi drugje po zamejski Primorski, v Nabrežini, v Gorici itn. V glavnem sem predaval vsako leto po dvakrat. Kasneje še posebej vsako leto vsaj po enkrat na vabilo svojega prijatelja - evropskega komunista, poštenjaka - Ravla Kodriča. Tako sem se angažirano vključil v slovensko zamejsko kulturno življenje - tudi s političnimi teksti. Ker sem se z Vremcem in Lokarjem pobliže in prijateljsko povezal, smo se redno tudi dobivali, obiskovali; pri meni v Avberju ali v Drulovki, pri njiju v njunih stanovanjih v Barkovljah, na Opčinah; z ženo sva preživela večkrat po mesec dni v Lokarjevi depandansi na Nevejskem sedlu, pozimi in poleti. Vsa ta srečanja so bila povod za zagreto diskutiranje o bistvenih vprašanjih družbe, slovenstva, a tudi vere Oba prijatelja sta sicer strpna, "liberalna", široka kristjana, a s tem je že rečeno: tudi kristjana. Sam sem se Mostu približal tudi zaradi te njune lastnosti Ves čas, odkar sem ju poznal, sem se bližal krščanstvu - ali vračal vanj. S Kravosom, Košutom in podobnimi se tudi zato nisem mogel spoprijateljiti, ker so bili do krščanstva gluhi; ker so zastopali levičarsko ateistična stališča v pomenu liberalistične konvencije, kakršna je danes na slovenskem, žal, najbolj pogosta: nekak pragmatizem z rahlim alibijem v humanizmu. Lokarjev in Vremcev humanizem pa je bil pristen, pošten, pogumen, prav zato, ker je bil poglobljen; ker je temeljil na razmerju do absolutnega Prav ta njuna lastnost je najprej pritegnila tudi Rožanca; prav z Rožancem sva skupaj iskala - čeprav vsak svojo - pot k Bogu. Srečanja nas štirih in družin - v Drulovki se nas je zbralo včasih skoraj dvajset, ohranil sem o tem dokumentacijo s fotografijami -, so sodila med lepe dogodke mojega življenja. Kajti dela za slovenstvo, za družbo, za druge, za kulturo nisem nikdar razumel le kot svojega poklica, stroke, kot nekaj zunanjega, ampak si ga nisem znal predstavljati, če mi ni obenem pomenilo ponotranjenega razmerja do predmeta s posredovanjem prijateljev, s čustvi, ki sem jih gojil do svojih sodelavcev, z ljubeznijo, ki je človeška in krščanska. Most je pred četrt stoletja zaživel, danes - najbrž - umrl, kot pač živi in umira vse, kar je tosvetnega. A na nagrobnik mu lahko zapišemo, da je opravil svojo -nemajhno, čeprav zaenkrat še povsem nepriznano nalogo na Slovenskem, zgledno, pošteno, profesionalno, Sodelovanje z Mostom, - prijateljevanje z njegovima urednikoma in duhovnima vodjema - Lokarjem in Vremcem -spada med najlepša poglavja mojega življenja. ALEŠ LOKAR MARJANU ROŽANCU V SPOMIN Dragi prijatelj Marjan, ob tem zadnjem slovesu na zemlji, me spomin obhaja na tiste čase, ko sva se pogovarjala o zadnjih stvareh. Življenje in smrt sta največji skrivnosti in njihovemu odkrivanju si posvetil velik del svojega pisateljskega opusa: zakaj živimo, zakaj ljubimo in zakaj moramo potem umreti, to so vprašanja okoli katerih si se vrtel ti, junaki Tvojih romanov in mi vsi ljudje, vsak dan, ki ga moramo živeti Smrt je bila za človeštvo vedno največja uganka dragi mrtvi nas opominjajo, da je nekoč tudi najvrednejšega življenja konec, ker je snov pač končna, vendar nam tudi vedno vzbujajo upanje da ni vsega konec, saj se nam zdi nemogoče, da bi se vredno, plodno in bogato življenje tako popolnoma izničilo, V nas vedno tli upanje na večno življenje, tako je bilo odzačetkazgodovine in tako bo do njenega konca. In Tvoje življenje, dragi prijatelj, je bilo plodno kot malo katero. Imel si talent umetniške ustvarjalnosti, ki si ga znal izkoristiti in oploditi. Pustil si nam in zanamcem svoj opus, ki bo ostal v literarni zgodovini kot pomemben prispevek slovenske rasti in zorenja. Bil si tudi športni navdušenec in družbeni kritik in si poskušal vnesti v slovensko književnost, ki si jo imel za preveč literarno in papirnato, to se pravi odmaknjeno od sodobnega življenjskega utripa, sodobnegazamaha in širine z vsemi svojimi bogatimi protislovji Skupaj smo delali revijo MOST, ki je v določenem trenutku precej doprinesla k odtajan ju vseslovenskih razmerij. V njej so prvič po vojni slovenski ustvarjalci iz domovine objavili v zamejstva.] v mediju, ki ni bil politično nadzorovan . Za svoj nastop si tvegal celo proces, ki se je pa dobro iztekel, kotznak na spremembe, ki so prišle pozneje, ko so časi dozoreli Drugi ki so za to bolj poklicani, naj se razpišejo o tvojem delu v celoti v zamejstvu in domovini. Še enkrat, zadn j ikrat b i se Ti rad zahvalil za vse, kar si napravil dobrega in lepegaza vse nas. Prepričan sem, da bo to in še vse drugo zavedno ostalo in pričalo o Tebi in o nas, Da bo skratka postalo ali ostalo kakor pravi pesnik "več od trpljenja in več od smrti", * * Marjan Rožanc je sodeloval z Mostom dolgo vrsto let. Leta 1964, ko je bilo to še prepovedano, je začel sodelovati s to zamejsko revijo. Stvar je bila po eni plati emblematična, ker je omogočila reviji, da je dejansko začela izvajati svojo funkcijo premoščanja med sprtimi stranmi v slovenskem svetu. To je bil tisti prvi korak, ki je pozneje omogočil dialog v Sloveniji in v zamejstvu, med ideološko ločenima resničnostima slovenske stvarnos ti in torej, končno, demokratizacijo v Sloveniji. Istočasno, je to omogočilo uresničitev in objavo nekaterih, najboljših Rožančevih spisov, med njimi športno-filozofski esej "Demon Iva Daneua", ki je lahko nastal prav v ozračju ponovno pridobljene svobode. Za njegov velik doprinos reviji je prav, da se Marjana prisrčno spominjamo MARJAN ROŽANC PROJEKT DOMOVINE Moja domovina je Paradiž. Tisti Paradiž, iz katerega me je nekoč Bog zaradi moje oholosti prepodil in ki je še danes zastražen pred menoj s kerubini in plameni meča švigajočega. Če si hočem za ta izgubljeni paradiž pridobiti vsaj klavrni nadomestek, vsaj nekaj približno tako avtonomnega in suverenega, se moram seveda Bogu upreti vse drugače, kot sem se mu upiral doslej. Ne morem in ne smem ponavljati napak svojih sonarodnjakov, ki so reševali in rešujejo vprašanje domovine z molitvijo, s pomočjo Boga - v tem boju se moram povezati prav z božjim nasprotnikom, s samim hudičem. So pač stvari, pri katerih mi lahko pomaga samo On. Že nekajkrat v zgodovini bi se slovenske zadeve zasukale bistveno drugače, če bi ga le pravočasno poklicali na pomoč, prav 'tistega, ki z vilami nabada' (Guido Cavalcanti). Po izgubljenih bitkah je seveda lahko vsak general pameten Tragično pa bi bilo, če niti po tolikih izgubljenih bitkah ne bi bilo nobenega pametnega generala, predvsem pa nobenega zanesenega in pogumnega generala - niti Rudolfa Maistra ne, ki je nekoč le spravil skupaj in žrtvoval vsaj četico vojakov. Pa čeprav s temi svojimi vojački ni dosegel veliko, In je vse tisto, kar je bilo potrebno za našo narodno mejo na Koroškem in Štajerskem že veliko pred njim opravil Anton Martin Slomšek, ko je sedež lavantinske škofije preselil v Maribor in napravil konec nemškemu naseljevanju na spodnjem Štajerskem. Vendar vse to govori o bistveno istem. Vprašanje domovine je predvsem vprašanje Velikega duhovna. Potreben nam je voluntarizem, potrebna volja, s kakršno so se formirali tudi drugi evropski narodi, Projekt. Najbrž celo projekt, ki nima tesnejše organske zveze s stvarnostjo in ki ni vskladljiv z dejanskimi možnostmi, Saj potrebujemo predvsem nacionalni subjekt, ki nam je manjkal in ki nam manjka, ne pa kaj drugega. Nacionalni voluntarizem pa je nacionalni voluntarizem. In kadar ni usklajen z realnimi možnostmi - tant pis pour la réalité! Slovenci smo imeli tak projekt čisto na koncu jezika ob koncu prve svetovne vojne - samo izreči nam ga je bilo še treba in zavihati rokave. Seveda tudi tedaj ne brez fantazije in volje, pa čeprav je bilo vse drugo dobro pripravljeno. Tedaj še nismo bili čisto do kraja zdesetkani z ekonomsko emigracijo Tedaj sta bila še živa katoliški univerzalizem in zametek slovenske socialdemokracije, oba vsidrana v evropske duhovne tokove in evropsko kulturno dediščino. Tedaj je še veljal Kozlerjev zemljevid slovenskih ozemlj z Benečijo, Koroško, Trstom in Istro, na katerem etnična čistost ozemlja še ni igrala odločilne vloge. Tedaj smo še imeli goriško metropolijo kot izraz slovenske cerkvene samostojnosti, ki je nismo imeli nikdar več poslej, in tedaj je pod jurisdikcijo slovenskega metropolita sodilo celotno ozemlje Kozlarjeve geografske karte. Tedaj je bilo tržaško pristanišče kot svetovni trgovski emporij še sestavni del slovenskega sveta, v katerem se je slovenski živelj razvijal v moderno industrijsko družbo. Tedaj smo prvič in zadnjič imeli tudi velikega političnega vidca, Henrika Tumo. Tedaj je bila še živa misel o ohranitvi avstroogrske monarhije in o usodi slovenskega naroda znotraj te monarhije, znotraj evropske kulturne identitete. Tedaj je bil skratka najprimernejši trenutek, ko bi morali Slovenci spustiti z verige svojega Hudiča. Zavzeti bi morali vsaj Gorico, naše sveto mesto, brez katerega ni in ne more biti nobenega naroda. Še toliko bolj zato, ker nismo narod, ki bi se lahko poh- valil, da je zgradil egiptovske piramide, Davidov tempelj atensko Akropolo ali rimski Forum in da je sodeloval pri nastanku te ali one svetovne religije, pri judovstvu, pri krščanstvu ali muslimanstvu Tja bi torej morali iti, tam bi morali umreti, natančno tako, kot je življenjska pot vodila junake Pregljevih povesti in kot so počenjali Tolminci in Primorci, ki jim Gorica ni bila samo posvetno središče ampak tudi osebna in kolektivna inačica Imita-tio Christi. To je navsezadnje edino slovensko mesto, ki ni samo pohlep lačnega in pretegnjenega slovenskega kmeta po lagodnejšem življenju. Po mestni kulturi, ampak je že od vsega začetka zares naša. Tam gospoda že od vsega začetka ni samo tuja, ampak tudi naša, slovenska gospoda, tako posvetna kot cerkvena. To ni nikakršen socialni in politični tujek, ampak naša intimna last To je tudi edino mesto, ki je povezano s slovenskim vojaštvom in junaštvom, saj ga obliva Soča, ki 'teče tik grobov, grobov slovenskega domovja1, pa čeprav so junaki padli za Boga, cesarja in domovino. Tam, v Gorici, ni bil samo cilj številnih romarskih poti, številnih Matkov in Matkovih Tin, ampak je tudi Travnik, na katerem so bili obglavljeni in razčetverjeni tolminski puntarji. Ti nemara le simbolizirajo žrtev in dajejo Gorici pečat slovenskega svetega mesta Zdaj seveda je, kar je, Naši fantje niso padli za domovino, padli kot Italijani, ki jim je domovina nazadnje postavila v Oslavju na obronkih Gorice veličastno grobnico. Naši fantje so padli za nič, ker Slovenci pač ne živimo zaresnih življenj in zaresnih smrti. In celo današnja Nova Gorica, kot ugotavlja Andrej Malnič v Problemih, je le groteskna šala. Po političnem in siceršnjem porazu smo pač hoteli iz našega največjega poraza narediti zmago, V resnici pa prav Nova Gorica pomeni dokončno odpoved Gorici. Prvi del njenega imena se spogleduje z nekakšno politično voljo in neuklonlji-vostjo, drugi del pa govori o ujetosti današnjih Slovencev v ideološki in zgodovinski projekt, o katerem pripove- dujem Oba skupaj pa sta le resentiment, ki ne more prikriti resnice in nadomestiti izgubljenega. Največji sovražnik domovine in naroda je zdrava pamet Še večji pa moralistična pamet, ki je vedno le strahopetna laž. In natančno tako je slovensko zaklinjanje, da je bila druga svetovna vojna le umazana intriga imperialistov, v kateri smo Slovenci - hvala bodi Bogu! - ostali neomadeževanih rok. V tem spopadu nismo imeli imperialističnih nagibov in nam je bilo pravzaprav vseeno na kateri strani se bojujemo. Kakšna staho-petost in še toliko večja laž, ker smo se kljub vsemu le bojevali. Samo da nazadnje edini med evropskimi narodi iz same strahopetnosti niso prešteli niti svojih mrtvih. Prva svetovna vojna je bila tudi boj med različnimi narodnimi interesi In v tem spopadu je imel tudi slovenski narod svoj interes in več kot dovolj opravičil za neusmiljeni boj. Če naši fantje niso mogli z navdušenjem straljati za črnožolto monarhijo v začetku vojne in tam daleč, pri Verdunu in v Galiciji bi morali še kako vneto in natančno meriti, ko je stopila v vojno na protiavstrijski strani Italija - vstopila z očitnimi apetiti po slovenski in hrvaški zemlji In ko je bila avstrijska stran poražena, bi morali storiti vse, kar je bilo mogoče, da bi ne bila poražena tako temeljito, z razkosanjem našega narodnega telesa. Če sta v monarhiji vladala fevdalizem in velenemški imperializem, je bil to samo klic za nadaljevanje boja, z zelenim kadrom ali kako drugače -boja proti fevdalizmu in velenemškemu imperializmu, ne pa tudi proti kulturnim in civilizacijskim principom, ko so vladali v tej deželi Skratka: boj in spet boj, boj na življenje in smrt proti vsem narodnim sovragom, ker je bilo vse drugo poraz, saj nas je v Jugoslaviji pričakal prav tak če ne še slabši fevdalizem pričakal velikosrbski nacionalizem, ki nam ni bil nič manj sovražen od nemškega Zveza z Evropo pa je bila pretrgana. Žal je zmagala zdrava in moralistična pamet Ne ljudstvo ne voditeji si sicer niso želeli antan- tine zmage, želeli pa so čim prej mir, mir brez zmagovalca in brez teritorialnih sprememb. Toda kdo je še kdaj videl vojno brez zmagovalca in brez plena, kdo že kdaj dočakal domovino brez bojevito izsukane sablje, brez plemenitih konj in udarne konjenice, brez neokusnega spomenika neznanemu junaku In brez bogato obložene oficirske menze, v kateri nikdar ne zmanjka ne kaviarja ne šampanjca in s katere odpadki se hranijo reveži. Zdaj je nemara že jasno, kakšen katoliški univerzalizem imam v mislih. Prav univerzalizem ozlo-glašenega goriškega škofa Antona Mahniča, kakršnega je poznejši krški formuliral s stavkom, da mu je bližnji nemški kristjan kot slovenski liberalec. In s kakršnim si je nakopal na glavo jezo vseh vrlih Slovencev, ki so mislili in čustvovali plemensko. Kako svetovljanska in kako etično visoka je ta opredelitev! Teh njegovih besed bi se razveselil celo Jezus Kristus, ki je ljubezen do boga predpostavljal ne samo zvestobi rodu, temveč celo ljubezni do matere. In katerega prepričanje je evangelist Luka, ki se je specializiral za to področje z nečistim namenom, da bo Odrešenika odtrgal od Judov, povzel takole: "Če nekdo daje prednost svojemu očetu in materi in ženi, otrokom, bratom in sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec. Moja mati in moji bratje so tisti, ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo." Razlikovanje ljudi po etičnem, ne pa po narodnem! Razlikovanje ljudi po dejanjih, ne pa po krvi! Narodno ni edina in absolutna vrednota, ampak je primaren kulturen človek, ki presega samega sebe v smeri popolnejšega, bolj etičnega bitja, s tem pa tudi v smeri religioznega in kulturnega občestva. Skratka: v smeri vesoljnega človeškega bratstva. Vizija, ki je na pravi pogled nasprotna domoljubju in bojevitosti. Seveda, saj se nasprotja privlačijo in dopolnjujejo, brez protislovja v samem srcu stvari pa še nikdar ni bilo nobenega dinamičnega in obstojnega organizma, tudi narodnega ne Povzeti nase še Evropo povzeti svet in vesolje - to sodi k vsakemu pravemu narodu in k vsaki domovini. Domovine pač ni mogoče prepustiti samo hudičevem krempljem, ampak jo je treba položiti tudi v naročje Boga In kakšna socialdemokratska misel? Nič več kot to, da Slovenci svoje posvetne usode, usode v ekonomskem in političnem smislu, ne moremo vezati samo na pavperizirani in tradicionalistični kmečki sloj - ne samo nanj in na farje, ampak tudi na moderni, prihajajoči sloj, na proletariat. Da zato kljub središčnemu zemljepisnemu položaju ne more biti naša prestolnica provincialna Ljubljana, temveč samo industrijsko razviti in trgovsko razgibani Trst. Da v skladu s tem nima smisla ustanavljati univerze v Ljubljani, temveč v Trstu. In da se moramo upreti predvsem italijanskemu apetitu po našem narodnem ozemlju in izkoristiti italijansko-nemški konflikt za ohranitev celovitega slovenskega etničnega prostora, kar je mogoče samo v obstoječi in ohranjeni avstroogrski monarhiji. Jugoslavijo moramo prečrtati kot kakršnokoli šanso, ker lahko vstopimo vanjo samo z dvema tretjinama svojega ozemlja in dvema tretjinama svojega prebivalstva, kar je premajhna vloga za enakopravnost. Ob božji pomoči torej še lastna ekonomska in politična moč. To je torej moja domovina: zavidanja vreden in kar malce nesramen voluntarističen projekt. Brez zdrave pameti in brez moralizma, pa tudi kar precej izzivalen in kljubovalen, saj v času, o katerem govorim, ni imel prav nikakršnih možnosti, da bi se uresničil Njegova privlačnost je prav v tem, da se tako zviška požvižga na stvarnost. In se kratko malo ne ozira na to, da bi avs-troogrska monarhija kljub vsemu propadla, ker je bilo v njej kar preveč razdiralnih sil poleg nas še Čehi in Poljaki, Madžari in Hrvati Da sta bila na socialnem in ekonomskem področju naša edina subjekta Cerkev in kmet - Cerkev z nekaj nepremičnine okrog farovža in kmet, katerega poglavitni pridobitni dejavnosti sta bili čebelarstvo in sadjarstvo, med in vosek, suhe slive in orehi.. Da je bil naš kmet, naša socialna in kulturna korenina, nenehoma na tem, da kljub Krekovemu zadružništvu svojo beračijo proda in se odpravi s trebuhom za kruhom, v Vestfalijo ali še dlje, v Ameriko, Da je v tem pavperiziranem kmetu živel na Slovenskem samo še liberalni meščan, v glavnem advokat ali sodni skriptor, ki je s sodnimi spisi razkosoval slovensko zemljo še na manjše koščke, torej narodna inteligenca kot parazit na že tako siromašni narodni substanci. Da smo imeli le maloštevilne proletarce, nekakšne izkoreninjence, ki so živeli iz rok v usta in prav v nikomer niso vzbujali zaupanja. Da je našo politiko vodila slovenska ljudska stranka, ki je ni bilo strah samo pridobitnega liberalizma, ampak vsega novega, industrije, proletariata, znanosti, vsega, kar je istitucionalnemu Bogu jemalo primat, njim samim - politikom - pa mirno in udobno življenje Da je v goriški metropoliji sedel na škofovskem stolu metropolit, ki je bil v teh usodih trenutkih bolj dunajski dvorjan kot kaj drugega In da je ljudstvo protestiralo zoper nedeljske pridige v nemškem jeziku v ljubljanski stolnici, z navdušenjem pa pozdravljalo majniško dekie-racijo in škofa Antona Benaventuro Jegliča, ki nas je v imenu manjšega zla popeljal iz Evrope na Balkan. Vsa ta dejstva so v moji domovini docela nepomembna. Nepomembna že zaradi tega, kar se je sramotnega in ponižujočega zgodilo mojemu narodu pozneje in kar se mu dogaja še danes V moji domovini katoliški univerzalizem in Tumova socialna demokracija, zadnja slovenska evropska poganjka, prav gotovo ne bi končala tako žalostno, kot sta končala Da so se ostanki Tumovega socialdemokratizma izrodili v azijatski leninizem In da je razkroj slovenskega katoliškega univerzalizma prišel do tragikomične oblike, ko so se domobranci do kraja odpovedali evangeliju in se v imenu Kristusa Kralja osredotočili na branjenje vaških postojank, pravzaprav cerk- venih zvonikov Ko slovenski katoliki niso umirali niti za narod, temveč za folkloro. Svojo domovino postavljam na samovoljo subjekta. Na tisti subjekt, ki se ga Slovenci že v vsej svoji zgodovini bojimo kot hudič križa, torej na Hudiča samega. In to počenjam nekoliko bolj nesramno in izzivalno, kot je morda potrebno, samo zato, da nikdar več ne bi gradili svoje domovine na strahu. Doslej smo ga - tega Hudiča - sistematično izganjali celo iz umetnosti. Naj so bili liberalci in klerikalci pri oceni posameznih umetniških del Stritarjeve, Gregorčičeve in Cankarjeve poezije, v novejšem času pa Kocbekove, Županove in Kovačičeve proze, še tako različni, v nečem so bili vedno soglasni: vse po vrsti je bil strah golega, resničnega človeka. Enodušno so se zgražali nad Gregorčičevo pesmijo Človeka nikar nad Stritarjevimi Dunajskimi soneti, nad Cankarjevo Erotiko, nad Kovačičevim Zlatim poročnikom, nad Kocbekovim Strahom in pogumom in nad Zupanovim Menuetom za kitaro - nad vsem, kar je govorilo o človekovi razgaljeni, dejanski resničnosti. Še toliko bolj pa jih je bilo strah nacionalnega subjekta, s katerim naj bi se narod podal v konfliktni svet in preizkusil svojo moč. In ko postavljam svojo domovino na subjekt, kaznujem, pravzaprav sramotim bivše in sedanje liberalce, ki so kljub svojemu antiklerikalizmu najbolj strahopetni pred Bogom in se umikajo pred njim v dosojeno. Kaznujem in sramotim klerikalce, ki so izdajali in izdajajo Boga v imenu najmanjšega zla. Skratka vse, ki se niso upali in se ne upajo postaviti Bogu po robu iz obraza v obraz in v imenu njegovega Sina skovati drugačen nesramnejši načrt. Do domovine pač ni mogoče brez pomoči Satana, brez Luciferja, kot so to rajsko kačo imenovali gnostiki. Spričo vsemogočnega, pa tudi ljubosumnega in gospodovalnega Boga - tako prišepetava ta kača vsakomur, ki jo želi slišati - človeku pač ne preostane drugega, kot upor. Res da je to najhujši greh, toda vsi narodi, ki so hoteli postati gospodarji svojega lastnega življenjskega prostora, domovine, so se mu hočeš nočeš uprli. In to svoje uporništvo premeteno povezali z Jezusom Kristusom, ki je namesto božjega despotizma prinesel ljudem spoznanje, svobodo in ljubezen. Bog je pač protičloveška volja in zato sta spričo tega možni samo dve drži: ponižnost ali revolt. In zato ne bi bil pravičen, če v tem kontekstu ne bi izrekel priznanja vsaj naši komunistični Partiji, ki v svoji borbi za oblast nikdar ni izbirala sredstev. POST SCPTPTTTM (oktober 1988): Glejte, to je moja domovina in to je moj narod - literarna fikcija, ki ni čisto do kraja odtrgana od stvarnosti. Obenem pa literarna fikcija, ki je - priznati je treba! - maksimalno suverena Zato taka, kakršna je odgovarja tudi na vprašanje o domovini in njeni suverenosti Ni človek - še zlasti pa ne literat - zaradi naroda in kulture, je pred kratkim zapisal Anton Stres v Družini, temveč sta narod in kultura le izraz in način človekove transcendentne osebnosti. Nekaj podobnega pa je pred leti dejal tudi papež Janez Pavel II Narod in kultura sta samo osnova suverenosti in njen pogoj, suverenost sama pa je takole literarno izživljanje, v katerem sem jaz kot oseba absolutna vrednost in cilj svojega bivanja. Narodna suverenost je pravzaprav le družben, kulturni, pravni in politični izraz te moje samovolje. Res pa je tudi, da je to moje suvereno dejanje opravljeno le ob površnem upoštevanju stvarnosti, ki pa kljub temu je in ostaja taka, kakršna pač je ALEŠ LOKAR GINO BRAZZODURO, ČLOVEK NA MEJI Zapis, ki ga posvečamo vsem ljudem na meji* Večina ljudi ne doživlja mejnih okoliščin v fizičnem pomenu besede, saj jih večina živi znotraj velikih nacionalnih sistemov. Še imam v očeh globoko začudenje, dejal bi skoraj pretres nekih mojih pridobljenih sorodnikov iz Formije v Laciju, ko sem jih peljal na ogled meje priFernetičah nadTrstom. Že to, kako so silili, da bi si jo ogledah, med vsemi znamenitostmi mesta, nato pa njihov izbuljeni pogled ponoči pod rumenkastimi reflektorji, na prizor zapornice, ki se je dvigala in je padala ter na ljudi, ki so ponavljah obred prehajanja meje. "Tam se končuje Italija" so dejah z naglasom, ki je izzvenel nekje med ugotovitvijo, vprašanjem, začudenjem, celo nejevernostjo. Ta zapis je izšel v nekoliko spremenjeni obliki v reviji LA BATTANA iz Reke. Objavljamo ga tudi v tej zadnji številki MOSTa, saj se nam zdi, da odraža pravilno človeško in umsko podobo pesnika in esejista Gina Braz-zodura (Reka 1925 - Piza 1989), sourednika revije MOST in pridnega sodelavca glavnih slovenskih revij (Primorska srečanja, Sodobnost, Naši razgledi, ipd.), in reške La Battane, avtorja štirih pesniških zbirk, poznanega in upoštevanega - kar se ne dogaja pogostokrat - bolj od Slovencev kakor od Italijanov tu in onkraj meje zaradi svojega neutrudnega peresa in zaradi svojih jasnih in umerjenih sodb, ki jih je izrazil v številnih esejih in člankih, ki so vredni, da bi jih čim prej zbrali v zbirki in jih objavili s strani kake jasnovidne tržaške založbe (recimo Lint, ali ZTT ali katerekoli druge). Menimo, prepričani smo celo, da bi se to izplačalo. Ker zaradi različnih razlogov nismo imeli prilike, da se od prijatelja Brazzodura dostojno poslovimo, to napravimo sedaj, z objavo dveh njegovih zapisov Seveda še vedno obžalujemo njegovo prerano smrt. UREDNIŠTVO Zdelo se je, da konec Italije sovpada s koncem sveta, vsaj znanega In res: svet onkraj zapornice jim je bil neznan in to, kar je vsakemu od nas neznano, je kakor da bi bilo neznano nasploh, Izkušnja je vedno samo osebna. Vendar poznamo tudi osebe in Gino je bil med temi, ki doživljajo izkušnje med dvema (ali celo več) svetovi. Reakcije, ki se pojavljajo v takšnih primerih, so različne in odvisijo, po mojem mnenju, od moči, ki jo ima človeška osebnost. Šibkejše osebnosti, tisti, ki se zadovoljujejo z omejenim načinom življenja in tudi ljudje s šibkejšim čustvenim nabojem, se prilepijo na enega od dveh svetov in izključijo ter zavržejo drugega Osebnost trpi, če mora vzpostaviti razmerje z dvema različnima kulturnima svetovoma. Večina ljudi se umakne prestrašena pred možnostjo, da bi se morala navezovati na dva različna kulturna modela, oprime se le enega in odbije drugega. Da bi ga lažje zatajila se postavlja do njega v sovražno držo, ga polni z negativnimi obrisi, ga krivi in zaničuje Kar je zaničevanja vredno, ni treba, da sprejmeš. Prav to je tisto, kar se je masovno" dogajalo na naši vzhodni meji in pri tem sprožalo znane zgodovinske konflikte. Ko govorimo o teh stvareh, ponavadi omenjamo nacionalizem, fašizem, nacionalne konflikte in podobno, da bi za dogodke našli zunanje vzroke Pozabljamo pa, da so vzroki tudi notranje narave, skoraj bi lahko dejali, da so imanentno povezani z osnovami psihologije in našega delovanja kot racionalna bitja. To pa povzroča vedno znova takšne težavne situacije za posameznika in za mase. Konflikt na etnični ali rasni meji je nekaj dokaj navadnega; izreden je posameznik, ki ga zna preseči, ki zmore ustvariti v svojem umu in v svojih čutilih ustrezen način, da bi ga racionalno obvladal. No, Gino je bil takšna osebnost. Seme konflikta je imel v krvi mati mu je bila Vitezova, slovenskega porekla čeprav njeno slovenstvo ni bilo več nekaj dejanskega, ampak le imenskega. "Nomen omen" so trdili klasiki: ime je znamenje in Gino je razumel pomen tega znaka, ki mu je bil postavljen v zibelko. V ameriškem filmu "Roots" - Korenine, glavnega igralca Afričana Kunto Kinte beli gospodarji bičajo do krvi. Kaj hočejo od njega? Enostavno in skoraj banalno stvar: priznati mora, da mu je ime Tobby". Ko, povsem uničen, to tudi prizna, je mučenja takoj konec: s priznanjem je namreč postal suženj to, kar so od njega hoteli Ta epizoda nam daje razmišljati o pomembnosti imen. Vitez pomeni "plemenit", s slovanske strani je torej Gino podedoval plemenitost Drugo Ginovo ime, očetovo, je bilo Brazzoduro, tipično beneško. Njegovi dedje so namreč prišli na Reko iz Benetk in so bili ladjiski gradbeniki. V tem imenu najdemo korena "trd" in "roka", kar kaže na pridnost italskih obrtnikov, ki so nekoč delali brez strojev, "naroke" Njegov oče je bil oficir italijanske vojske in je kot tak sodeloval pri zasedbi Splita med drugo svetovno vojno. Gino se je spominjal potovanj, ki jih je naredil kot mladostnik medReko in Splitom na ladji, ki je povezovala mesti. Spoznal je Ilirijo in se ukvarjal predvsem z glasbo: igral je na klavir in se opajal s simfonijami. Po maturi, sredi vojne, se je Gino vpisal na Normalno šolo v Pizi, da bi študiral fiziko Od takratnega obdobja se je spominjal predvsem na vse težja potovanja med Pizo in Reko. Na koncu so potovanja postala nemogoča in obe mesti sta obstali vsako zase v različnih svetovih. Od reškega in dalmatinskega medvojnega obdobja se je spominjal predvsem pomena odtujitve in nevarnosti, ki je vedno bolj visela na dušah italijanskih prebivalcev tega področja. Italijani so se vse bolj počutili kakor otok sredi tujega morja. Med pripovedovanji se je pogostokrat spominjal pomanjkanja najbolj navadnih odnosov med obema svetovoma, slovanskim in latinskim Slovanska zmaga na koncu vojne je torej prišla do zavesti mnogih Italijanov kot povsem nepredvidena, nova, neznana, čudna, skoraj nesprejemljivazadeva. Nenadoma se je pojavilo nekaj, kar na ravni uradne zavesti ni bivalo. 0 tem niso pisale knjige, otemnibilo govorav šoli, o tem niso nudili nikakršne informacije, o vsem tem se ni vedelo skoraj ničesar. To dejstvo je bilo veliko bolj tuje od zelenih marsovcev, ki naj bi prišli nazemljo, o njih se je namreč govorilo in pisalo, čeprav niso obstajali 0 Slovanih, ki so živeli streljaj od mesta že stoletja in stoletja se pa ni znalo ničesar ah skoraj ničesar, razen na neki zelo nizki ravni informacije, na ravni malih ljudi, ki so hodih kupovat na tržišče sadje in zelenjavo, ah pa na izletih, pohodih po podeželju, ipd Gino je o tem vedel malo več, ker so ga poleti starši pošiljali na letovanje v neko vasico v bližini Postojne, kjer se je igral s krajevnimi otroci in se je bil celo naučil nekoliko slovensko. Nekoč, ko sva govorila o senu, sem rekel, da se ta beseda v slovenščini glasi "seno", nakar mi je odvrnil: "mar ni 's nu'", kar je dejansko narečni izraz. Ta slo-vanskost je torej bila in ni bila prisotna, bila je nekaj čudnega, freudovskega, nerazumljena in pritajena, kakor podvodna ledena gora, ki pa od časa do časa pokuka iz vode Sedaj je pa nenadoma, proti koncu vojne, začela siliti na površje v vseh svojih neznanskih vidikih, in zahtevala zase uradno priznanje, ki so ji ga odrekah med fašističnim dvajsetletjem. Vendar to ni zgodovinska razprava. Nočem sedaj opisovati dogodkov, ki so privedh italijanske skupnosti vzhodnega Jadrana, da so se razbežale in se porazgubile po ozemlju Italije, v grenkobi begunstva. Želim predvsem govoriti o Ginu v njegovi paradigmatični izkušnji "človeka na meji" Njegovi sorodniki so bili del klasične skupine "beguncev", ki so zbežah v Italijo, in kleh tiste (Slovane), ki so bili po njihovem mnenju vzrok in činitelj njihove nesreče. Dejansko in psihološko Ginovo stališče je bilo morda nekoliko drugačno: ni zbežal zadnji trenutek, pač pase je preselil v Italijo že prej, pred potekom vojne, kar ga je morda postavljalo v drugačno situacijo. To je bil morda prvi vzvod, ki mu je omogočal, da je na stvari gledal iz nekoliko razhčne ga vidika Vsekakor pa je osnovno dejstvo bilo povezano z n jegovo inteligenco in rahločutnostjo, ki sta mu pomagah, da je znal ločevati stvari Razumel je, kljub stališču sorodnikov, da ni bilo mogoče zadeve izčrpati v kratkem obdobju ob koncu vojne. Vojne in povojne surovosti se niso mogle prikazati nenadoma v tistem posebnem zgodovinskem trenutku, ampak so se pripravljale že v prejšnjem obdobju, v tistem groznem dvajsetletju, v katerem se je zdelo, da biva ena sama resničnost. Ledena gora se je res prikazala v zadnjem trenutku, ampak njen obseg pod vodo je moral biti prisoten že prej, spričo česar je bilo treba upoštevati tiste stvari, ki so jo tiščale toliko časa na dnu Tudi v zgodovini, kakor v naravi, se ničesar ne ustvari iz nič, stvari se lahko spreminjajo, ne morejo pa nastali iz nič Gino je bil predober "fizik", da bi tega ne vedel. Vendar menim, da takrat, bolj ko da bi te stvari "vedel", jih je Gino intuitivno občutil: končal je študije na Normalki in se zaposlil v železarni v Piombinu. Takrat ni imel možnosti, da bi razmišljal o teh vidikih, poročil se je s toskanskim dekletom; Toskana, ki je osrednje področje Italije, je postala njegova nova domovina in njegovo zanimanje se je moralo osredotočiti na stroko, ki se je je lotil, se pravi na stroko kovinskega tehnologa. Ne vem pravzaprav, koliko let je Gino ostal samo kovinski tehnolog in nič drugega, morda dvajset. Na tem področju je moral doživljati določene uspehe, to izhaja iz dejstva, da je na koncu postal član Študijskega središča podjetja Italsider, to se pravi ustanove, kjer je ta družb a skušala zbrati svoje najboljše možgane, zaposlene z raziskovanjem in razvojem. V tem tehnološkem obdobju je imel tudi možnost opazovati delovne pogoje delavstva v tovarni, ki so bili v šestdesetih letih še posebej trdi. Vendar so dogodki Gina postopoma tudi na tem strokovnem področju porinili proti "meji". Njegova usoda človeka na meji, se je izkazovala tudi na tem področju. Zaradi nekega subtilnega psihološkega razloga, morda tudi zaradi okoliščin v katerih mu je bilo delovati, je tehnologija nehala biti njegovo izključno zanimanje in nekega lepega dne, med letalskim potovanjem iz ene jeklarne v drugo, je začutil potrebo, dasi v svoj najosebnejši zvežčič napiše prvo poezijo Morda mu je bil tehnični svet preveč pust, morda je bila kariera znotraj podjetjazaprtaza čutečo dušo, kakor je bila njegova, ki je v trenutkih počitka pila klasično glasbo in, morda ni znala uporabljati ves cinizem, premetenost in pogostokrat celo brutalnost, ki so potrebne da "se povzpneš visoko ", Dejstvo je, da se je ponovno znašel kakor brodolomec na neznani plaži in na meji: tokrat na meji med podjetjem in poezijo. A znal je uporabiti razum tudi v tem primeru ni se vedel kakor večina kon-vertitov, ki nekritično objamejo novo vero in kategorično odklonijo staro, ko da bi bila prva delo hudiča, druga pa boga Še naprej je branil pomen tehnike, čeprav se je približal poeziji in glasbi. To mu je omogočilo, daje res živel življenje na meji, življenje v ravnovesju med več svetovi, življenje nad globokimi dolinami, vsaka od katerih je imela svoje ljudi, predmete, pravila, razumeval je pomene vsakega od njih ne da bi se poistovetil z enim od n jih. Šlo je za težavno vajo, in težavnost je bila povezana predvsem s tem, da se gmotno ni izplačala, ker je vsak od opisanih svetov sam sebi zadosten in ne razume ter noče gmotno podpirati nekoga, ki se z njim ne poistoveti. Vendar bi rekel, da je bila prav ta težavna vaja tisto, kar mu je vrnilo razloge otroštva, po eni strani italijanstvo na Reki ter "snu", ki mu je ostalo od otroštva in je oblikovno blizu besede sen (sanjati) in morda tudi to, da je bila njegova mati "Vitezova", "plemenita". Med običajnim delovnim ah službenim obiskom v tržaški železarni se je odločil, da obišče Reko. To je storil enkrat, dvakrat in potem se je tja vrnil še z mamo in ženo. Nekateri njegovi sorodniki so medtem izjavljali, da nikoh več ne bodo stopili na tista tla. dokler bodo na n jih gospodarji "onitam". V njem je rasla nujnost po razumevanju, povezovanju, premosčanju meje* *, pravzaprav brezna, ki se je odprlo v naših krajih. Razumel je, daje bila zgodovinska napaka prav v tem, da so poveličali eno resničnost in zbrisali drugo. Seveda, ni bilo sedaj potrebno, da bi uresničili nasprotno gibanje, da bi izbrisali prvo in poveličali drugo, to bibilv bistvu isti greh z nasprotno usmeritvijo. Bilo bi le treba, da se pravilno ovrednoti obe resničnosti: vsaki je treba dati tisto težo, ki jo je vredna. Poln tega duha je nekega dne v Slovenski knjigarni po nak-lučju opazil revijo MOST (II Ponte), katero sem urejal z arhitektom Vladimirjem Vremcem Seveda, ne morem tu sedaj opisati zgodovine MOSTu, Lahko samo rečem, da je takrat revija izšla iz svojega začetnega obdobja premoščanja brezen znotraj slovenskega sveta in si je postavila cilj, da bi podobno nalogo opravila še med slovenskim in italijanskim svetom v Trstu. Brazzoduro se je v to opravilo vrgel z mladostnim in ustvarjalnim žarom. Napolnil nam je številke s članki in eseji v tolikšni meri, daje neki slovenski kritik iz Trsta kislo izjavil, da se je MOST spremenil vBRAZZODUROST. Vendar je bilo v tem komentarju tudi nekaj zavisti Brazzoduro je dal reviji nedvomno močan zagon navzgor. Napaka MOSTu pri premosčanju je bila v tem, da je v njem slovenski del bil vedno močneje zasopan od italijanskega. Bili smo namreč pri starem malo Italijanov je čutilo potrebo, da premosti razliko med obema resničnostima Večina jih je raje ostajala zaprta v znanem okolju. Brazzoduro je videl in razumel stvari, ki jih drugi, z majhnimi izjemami niso videli in niso razumeli Razumel je, daje bilo sveta samozadostnosti konec s koncem fašizmov in, da smo se vsi skupaj usmerili v svet soodvisnosti in sodelovanja Razen tega je tudi razumel, da je po- V slovenščini je to lažje izraziti: "premostiti" je glagol, ki izvira iz besede most: prekoračiti z mostom, po angleško: "to bridge". ceni izvajati sodelovanje na.daljavo, na primer, s Kitajci ali Brazilci, medtem ko je težje začeti pred hišnim pragom, saj je brezno, to, kar me ločuje od bližnjega, ne pa tisto, kar me ločuje od daljnega". Med mano in daljnim je morda na desetine ali na stotine prepadov, ki zahtevajo desetine in stotine mostov. Toda na koncu, to moramo priznati z grenkobo, je nehalo tudi sodelovanje Brazzoduraz MOSTom. Prenehalo je, ker MOST ni bil zmožen, opravljati delo, kot bi si gaželelo uredništvo z Brazzodurom na čelu. MOST je nastal kot inicia-tiva ljubiteljev in idealistov in je takšen tudi ostal. Ni našel podpore in zanimanja družbe v tistih masovnih merah, ki bi bile potrebne za njegovo preživetje. Gradnja mostov se je izkazala za dolgoročno opravilo. Menim, da je sicer premoščanje prava smer gibanja. Sicer pa je to tudi večplastna dejavnost, ki jo lahko razvijamo na različnih področjih: na gospodarskem, na znanstvenem, umetniškem, ipd Naš je bil le eden od možnih doprinosov. Mostje torej vedno visel med obema stvarnostima, ki naj bi ju združeval Ti namreč niso začeli masovno povpraševati po storitvah, ki sta jih MOST in Brazzoduro bila pripravljena nuditi. Sklepamo lahko torej, da je šlo za udejstvovanje, ki ga lahko uvrstimo na raven poizkusa. Ne more zavzeti masovnih oblik, ki bi bile potrebne, da bi se dejavnost lahko strokovno in gospodarsko preživela. V bistvu je Most sodoživel usodo samega Brazzodura, ki je ostal osamljen v svoji skupnosti. Sicer bister, a osamljen človek. Meja je namreč črtabrez širine. Pravo širino najdemo lahko le tokraj in onkraj meje. Meja ima smisel samo kot točka prehajanja, ne pa kot točka, na kateri lahko prebivamo. Meja je svet, na katerem ne moreš živeti, to je obsodba tistih, ki bi radi na njej živeli. Živimo lahko le tostran ali onkraj meje, v tem pomenu ima množični, povprečni človek prav. Zmagal je . Mi se vedno lahko le vračamo k meji, ne moremo pa na njej obstati. Če pa je komu lasten Ginov poetični talent, lahko ob vsakem prehodu meje napiše verze, da bi skušal izraziti to, kar je težko izrazno v mejnih pogojih življenja, Mejne okoliščine se torej ne izražajo kot način bivanja, pač pa kot način nastajanja, premagovanja, prehajanja. Nenehna nujnost, da bi to počeli, vsaj s strani kakega razsvetljenega duha pa je verjetno naša zmaga. aleS lokar GINO BRAZZODURO, UOMO DI CONFINE • • ¡|c Uno scritto dedicato a tutti i confinari ' La maggior parte delle persone non vive la condizione confinaria nel senso fisico del termine, vivendo la grande maggioranza di essi all'interno dei grandi sistemi nazionali. Ho ancora negli occhi la profonda meraviglia, direi quasi lo sgomento, di certi miei parenti acquisiti provenienti da Formia nel Lazio, nel far vedere loro il confine di Fernetti (Fernetiči) sopra Trieste. Intanto già la loro pervicace richiesta di vederlo, tra tutte le cose memorabili che si potevano vedere in città, e poi gli occhi sgranati nello stare lì di notte, sotto le luci giallastre dei riflettori, a guardare la scena della sbarra, che si alzava e si abbassava, e della gente, che affaccendata, attraversava il confine con un rituale ripetitivo. "Lì finisce l'Italia" dissero, con un tono tra la constatazione, la domanda, la meraviglia, persino l'inverosimile. Sembrava che il termine estremo dell'Italia coincidesse con i confini ultimi del mondo, o perlomeno di quello conosciuto. E infatti si trattava proprio di questo: il mondo oltre la sbarra era per loro un mondo sconosciuto, e ciò che per ognuno di noi è sconosciuto, e come se Il presente scritto è stato pubblicato in forma leggermente modificata sulla rivista LA BATTANA di Fiume. Lo pubblichiamo anche su questo ultimo numero di MOST, perché ci sembra che fornisca un'immagine adeguata della figura umana ed intellettuale del poeta e saggista Gino Brazzoduro (FIUME 1925 - PISA 1989), coredattore della rivista MOST e assiduo collaboratore delle principali riviste slovene (Primorska srečanja, Sodobnost, Naši razgledi, ecc.), e de La Battana di Fiume, autore di quattro raccolte di poesia, conosciuto e stimato - cosa insolita - più dagli sloveni che dagli italiani al di qua e al di là del confine per la sua penna instancabile e i suoi sereni e misurati giudizi, espressi nei suoi numerosi saggi e articoli, degni di essere quanto prima raccolti in volume e pubblicati da qualche casa editrice triestina (per esempio la Lint, l’Editoriale Stampa Triestina o altre). Non avendo avuto occasimo per varie ragioni di congedarci dall'amico Brazzoduro in modo adeguato, lo facciamo ora, pubblicando inoltre due suoi scritti e rimpiangendo ancora e sempre la sua prematura scomparsa. LA REDAZIONE fosse sconosciuto per tutti. L'esperienza è sempre solo un'esperienza personale. Ma ci sono invece delle persone, e Gino era una di queste, che vivono esperienze tra due (o più) mondi. Le reazioni che in questi casi si rendono manifeste sono molteplici e dipendono, a mio avviso, dalla forza della personalità su cui si basa il carattere dell'individuo. Le personalità più deboli, e coloro che si accontentano di vivere in modo più superficiale e anche con una carica sentimentale di minor portata, tendono a segregarsi in uno dei due mondi, ripudiando e scartando l’altro. L'individuo soffre, se deve far riferimento a due mondi culturali diversi. La stragrande maggioranza delle persone, di fronte all'ipotesi di riferirsi a due diversi modelli culturali, si ritrae spaurita e si abbarbica ad uno dei due, rifiutando l'altro. Per poter negare l'altro con maggiore leggerezza, lo osteggia, lo carica di connotati negativi, lo colpevolizza, lo dileggia. E' quanto accade a livello di massa sul nostro confine orientale, causando i conflitti storici che tutti conosciamo. Generalmente, quando si trattano questi argomenti, si parla di nazionalismo, di fascismo, di conflitti nazionali ecc., facendo riferimento, per tutto ciò che è avvenuto, a cause esterne. Si dimentica però che esistono delle cause intrinseche, potrei quasi dire, immanenti, legate agli aspetti di base della psicologia umana e del nostro funzionare come esseri raziocinanti, aspetti, che causano sempre di nuovo queste situazioni di conflittualità per i singoli e per le masse. Oserei quasi dire che il conflitto sul confine etnico, o razziale che dir si voglia, è un fatto che rientra nella normalità ed è invece eccezionale quell'individuo che riesce a superare tale disagio, creando nel suo pensiero e nella sua sensibilità un modo adeguato per trattarlo e per razionalizzarlo. Ebbene, Gino rappresentava indubbiamente un'eccezione di questo tipo. Egli il seme dello scontro-incontro l'aveva nel sangue: sua madre era una Vitez, di origine slovena, anche se la sua slo-venità non era più percepibile come dato di fatto, ma soltanto come nome. "Nomen ornen", dicevano gli antichi: anche il nome è un segno e Gino aveva colto il significato di questo segno che gli era stato posto nella culla. Nel film americano "Roots" - Radici, l'attore principale, l'africano Kunta Kinte viene fustigato a sangue dai suoi padroni bianchi. Che cosa vogliono da lui? Una cosa semplice e quasi banale: che ammetta di chiamarsi "Tobby". Quando, completamente distrutto, egli lo ammette, il flagello smette di colpo: infatti, con l'ammissione è diventato uno schiavo, ciò che volevano diventasse. E' un episodio che dovrebbe farci riflettere sul significato intimo dei nomi. Ma "Vitez" significa cavaliere, nobile e quindi dalla parte slava Gino aveva ricevuto con il nome in eredità un afflato di nobiltà. L'altro nome di Gino, quello di suo padre, era Brazzoduro, un nome tipicamente veneziano. Infatti, i suoi avi erano venuti a Fiume da Venezia, ed erano carpentieri navali. In questo nome invece, a mio avviso, risuona l'afflato del tradizionale "duro" lavoro degli artigiani di origine italica, un tempo svolto senza le macchine, e cioè a "braccia". Suo padre fu ufficiale dell'esercito italiano e partecipò all'occupazione di Spalato durante la seconda guerra mondiale. Gino ricordava i viaggi che aveva fatto da adolescente tra Fiume e Spalato su una nave che collegava le due città. Così conobbe l'Il-liria. In quel periodo egli era attratto specialmente dalla musica: suonava il piano e s'inebriava di sinfonie. Dopo gli esami di maturità, in pieno periodo bellico, Gino s'iscrisse alla Normale di Pisa dove studiò fisica. Di quel periodo egli ricordava soprattutto i viaggi sempre più difficoltosi tra Pisa e Fiume. Alla fine, i viaggi diventarono impossibili, e le due città finirono in due mondi diversi. Del periodo fiumano e dalmata durante la guerra, egli ricordava principalmente quel senso di alienazione e di pericolo, che sempre di più gravava sugli animi degli abitanti italiani della zona, che si sentivano sempre più un'isola in mezzo ad un mare straniero. Molto spesso egli narrava anche della totale mancanza dei più normali rapporti tra i due mondi, quello slavo e quello latino. La vittoria degli slavi alla fine del conflitto s'impose pertanto alla coscienza di tanti italiani come una cosa assolutamente imprevista, nuova, sconosciuta, strana, inaccettabile. Improvvisamente si era manifestato qualcosa che non esisteva a livello di coscienza ufficiale. Non ne trattavano i libri, non se ne parlava a scuola, non ne veniva fornita nessuna informazione, non se ne sapeva letteralmente nulla. Una cosa assai più aliena dei verdi marziani che sarebbero dovuti giungere sulla terra, dei quali è stato detto e scritto moltissimo, anche se sono inesistenti. Degli slavi, che vivevano ad un tiro di schioppo dalla città da secoli e secoli, e che quindi esistevano, invece non si sapeva niente o quasi, se non ad un profilo bassissimo di informazione, a livello cioè di piccola gente, che andava a fare le compere al mercato di frutta e verdure, oppure nel corso di scampagnate, gite, ecc. Gino, in particolare, ne sapeva qualcosa di più, poiché d'estate i suoi lo mandavano in villeggiatura in un paesino nei pressi di Postumia, dove giocava con i bambini locali, ed aveva imparato anche un po' di sloveno. Ad esempio una volta, parlando di fieno, gli dissi che in lingua slovena tale vocabolo suonava "seno" (pron.: seno) ed egli mi rispose: "ma come, non si dice s'nu", che è effettivamente l'espressione dialettale della zona. Si trattava dunque di una slavità che c'era e non c'era, che era una cosa strana, freudiana, disconosciuta e sottaciuta come un iceberg sottomarino, di cui però di tanto in tanto si avvertiva la presenza. Ed ora, improvvisamente verso la fine della guerra, cominciava ad emergere in tutti i suoi aspetti sconosciuti e minacciosi, chiedendo a gran voce quel riconoscimento ufficiale, che le era stato negato durante il ventennio fascista. Ma questo non è un trattato di storia. Non voglio qui discutere dei successivi avvenimenti che portarono le comunità italiane dell'Adriatico orientale a rifugiarsi in Italia ed a disperdersi sul suo territorio, nell'amara vicenda dell'esodo. Voglio parlare soprattutto di Gino, nella sua paradigmatica esperienza di "uomo di confine". I parenti di Gino appartennero al classico gruppo di "esuli" che si rifugiò in Italia, maledicendo coloro (gli slavi) che dal loro punto di vista erano stati gli artefici e la causa delle loro sfortune. La situazione fattuale e psicologica di Gino era forse differente: egli non fuggì all'ultimo momento, ma si trasferì in Italia un po' prima, già nel corso del conflitto, cosa che forse lo poneva in una posizione diversa. Forse questo era già un primo appiglio che gli consentiva di spaziare da un'ottica un po' diversa. Ma indubbiamente, il fatto fondamentale era rappresentato dalla sua intelligenza e sensibilità di fondo che gli consentivano di distinguere e separare le cose. Egli si rendeva conto, nonostante il punto di vista dei suoi parenti, che la vicenda non poteva esaurirsi in quel breve periodo di fine guerra. Quelle crudezze non potevano essere apparse così all'improvviso, in quel particolare momento storico, ma dovevano essere state preparate già nel periodo precedente, in quel terribile ventennio in cui sembrava che una sola realtà esistesse. L'iceberg era sì apparso in quel momento, ma la sua mole sott'acqua doveva essere stata presente già prima e bisognava tenere conto di chi e di che cosa lo aveva costretto per tanto tempo a stare sul fondo. Anche nella storia, come nella natura, nulla si crea e nulla si distrugge, le cose esistenti possono cambiare aspetto, ma non possono sorgere dal nulla. Gino era un "fisico" troppo bravo per non saperlo. Credo però che allora Gino queste cose più che "saperle" le intuisse: aveva terminato gli studi alla Normale, e si era impiegato all'acciaieria di Piombino. A quei tempi egli non aveva la possibilità di meditare su questi problemi, si era sposato con una ragazza toscana; la Toscana, che è pur sempre il centro dell'Italia, era diventata la sua nuova patria, ed il suo interesse si dovette concentrare sul mestiere che aveva intrapreso, quello di tecnico metallurgico. Non so esattamente per quanti anni Gino fu soltanto tecnico metallurgico e null'altro, forse una ventina. Nel suo settore stava facendo una discreta carriera, lo si può desumere dal fatto che alla fine egli si trovò ad operare nell'Ufficio Studi dell'Italsider dove indubbiamente la società cercava di concentrare il migliore trust di cervelli che si occupavano di ricerca e sviluppo. Durante la sua fase tecnologica egli ebbe anche modo di osservare le condizioni in cui si trovavano gli operai della fabbrica che erano particolarmente difficili prima degli anni sessanta. Un po' alla volta però Gino anche in questo settore professionale fu sospinto verso il "confine". Il suo destino di uomo di confine si stava manifestando anche in questo campo. Per una qualche sottile ragione psicologica, io credo anche per le circostanze in cui si trovava ad operare, la tecnologia cessò di occuparlo in modo esclusivo ed un bel giorno, durante un trasferimento aereo da un'acciaieria all'altra, egli sentì la necessità impellente di annotare su un personalissimo block-notes una prima poesia. Forse il mondo tecnico era per lui troppo arido, la carriera aziendale probabilmente era preclusa ad un animo sensibile come il suo, che nei momenti d'ozio s'imbeveva di musica classica e che forse non era in grado di usare tutto quel cinismo, tutta la scaltrezza e talvolta anche la brutalità necessarie per "arrivare in alto". Fatto sta, che egli si trovò di nuovo, come il naufrago su una spiaggia sconosciuta, a cavallo di un confine: quello tra il mondo aziendale e poesia. Anche qui però egli ebbe l'intelligenza di non fare come la maggior parte dei convertiti: abbracciare in modo acritico il nuovo e rifiutare categoricamente il vecchio, quasi che il primo fosse opera del demonio ed il secondo di Dio. Egli continuò sempre a difendere le ragioni della tecnica, pur abbracciando quelle della poesia e della musica. Ciò gli permise di condurre una vera esistenza di confine, un'esistenza cioè in bilico tra più mondi, al di sopra di profonde vallate, ognuna abitata dalla sua gente, con i suoi oggetti, le sue regole, comprendendo le ragioni di ognuna, coi suoi pregi e difetti, ma non identificandosi mai con nessuna di esse. Si trattava di un difficile esercizio, le cui difficoltà consistevano soprattutto nel fatto di esperienze che non pagano, perché i vari mondi sono autosufficienti e né comprendono né intendono minimamente remunerare chi non vuole far parte di essi. Ma credo che sia stato proprio questo arduo esercizio a fargli recuperare le ragioni della sua infanzia, l'italianità di Fiume da un lato ed il "s'nù" che aveva imparato a conoscere da bambino e che morfologicamente assomiglia anche alla parola sogno (sen), nonché il fatto che sua madre fosse una "Vitez", con un pizzico di nobiltà. In una delle solite visite aziendali all’acciaieria di Trieste egli decise di visitare Fiume. Lo fece una volta, dlie volte, poi ci ritornò anche con la mamma e con la moglie. Mentre mi disse che alcuni suoi parenti avevano dichiarato di non volerci mai più mettere piede fino a quando ci sarebbero stati "quelli là". Nel suo intimo cresceva invece l'esigenza di comprendere, di collegare, di superare con un ponte il confine , anzi il baratro, che si era creato nelle nostre terre. Egli comprendeva che l'errore storico era stato proprio quello di aver ingigantito una realtà, cancellando l'altra. Naturalmente, non si trattava ora di porre in atto una tendenza opposta, cancellando la prima ed ingrandendo la seconda, sarebbe stato, in fondo, lo stesso peccato, soltanto commesso nel senso inverso. Ciò che invece si doveva fare, consisteva nel rivalutare in modo equilibrato entrambe le realtà; dare ad ognuna di esse il peso che si meritava. Animato da questo spirito un giorno, nella Libreria slovena di Trieste, scoprì per puro caso la rivista MOST (Il Ponte) redatta da me e dall'architetto Vladimir Vremec. Naturalmente, non penso di fare la storia nemmeno di MOST. Posso dire soltanto che a quei tempi la rivista era uscita dalla sua fase iniziale, che consisteva nel superamento dei baratri esistenti nell'ambito sloveno, e si stava cimentando con lo stesso obiettivo tra i mondi sloveno e italiano a Trieste. Brazzoduro vi si gettò con impeto giovanile e creativo. Riempì i numeri della nostra rivista di articoli e di saggi, tanto che un critico sloveno a Trieste si espresse acidamente, dicendo che MOST si era trasformata in BRAZZODUROST. Ma credo che sia stata un'affermazione dettata anche da una buona dose d'invidia. Indubbiamente Brazzoduro fece fare alla rivista un grosso salto di qualità. Il difetto di MOST nel suo voler fungere da ponte, consisteva nella preponderanza della componente slovena rispetto a quella italiana. Eravamo infatti alle solite: pochi italiani sentivano la necessità di superare lo stacco tra le due realtà. La maggioranza preferiva rimanere chiusa nell'ambiente da essa conosciuto. Brazzoduro vedeva e capiva cose che gli altri, tranne alcune eccezioni, In lingua slovena è più facile dirlo: "premostiti" è il verbo che deriva da most-ponte: superare con un ponte, in inglese: "to bridge". non vedevano e non capivano. Egli capiva che il mondo dell'autosufficienza era finito con la fine dei fascismi, e che tutti insieme ci stavamo incamminando verso un mondo di interdipendenza e di cooperazione. Ed inoltre egli comprendeva che è piuttosto facile e gratuito fare la cooperazione a distanza, ad esempio, con dei cinesi o dei brasiliani, mentre è più difficile iniziare davanti all'uscio di casa, poiché c'è un baratro che divide, è proprio il baratro che ci separa dal nostro vicino o prossimo e non da chi ci è lontano. Tra noi e ciò che ci è lontano ci sono decine e forse centinaia di baratri, che richiedono decine e centinaia di ponti. Alla fine però, siamo costretti ad ammetterlo con rammarico, è fallita anche la collaborazione di Brazzoduro con MOST. E' fallita perché MOST non è stato in grado di svolgere l'attività richiesta da Brazzoduro. MOST è sorto come un'iniziativa di idealisti dilettanti, e tale è rimasta. Non è mai stato oggetto di sostegno e d'interesse delle istituzioni e del pubblico nella misura necessaria. Io ritengo che il far ponti era e rimane tuttora un lavoro a lungo termine. Intraprendendolo si va nella direzione giusta, si tratta inoltre di un'attività multidimensionale, che può essere applicata a settori diversi, quello economico, quello scientifico, quello dell'arte ecc. Il nostro è stato uno dei possibili contributi. Pertanto, il ponte è rimasto sempre in bilico tra le due realtà che voleva congiungere. Esse non hanno finora dimostrato alcun interesse o quasi per il servizio che MOST e Brazzoduro erano pronti ad offrire. Dobbiamo così concludere che si è trattato di un esperimento da attuare a livello esemplare, ma che non ha assunto le dimensioni di massa, quelle che ne consentirebbero la sopravvivenza a un livello professionale ed economico. In fondo, Most ha condiviso il destino dello stesso Brazzoduro, che è rimasto un isolato nella sua comunità. Uomo intelligente sì, ma isolato: il confine è in fondo una linea priva di spessore. Le densità continuano ad esistere solo al di qua ed al di là del confine. Il confine ha un senso solo come punto di passaggio, non come punto di esistenza. Il confine è un mondo invivibile, questa è la condanna di coloro che cercano di sopravvivervi. Possiamo vivere solo al di qua o al di là del confine, in ciò l'uomo di massa, l'uomo medio ha ragione. Egli ha vinto. Noi possiamo soltanto sempre ritornare al confine, ma senza potervi rimanere. E se una persona possiede poi il talento poetico di Gino, può ogni volta che ci passa, scrivere dei versi che cercano di esprimere rinesprimibile della condizione confinaria. Ma forse ogni uomo nella sua isolata eccezionalità è un uomo di confine. La condizione di confine non si manifesta quindi come un modo di esistere, ma come un modo del solo divenire, del superare, dell'andare oltre. E l'incessante necessità di farlo, almeno da parte di qualche spirito illuminato, è forse la nostra vittoria. GINO BRAZZODURO KULTURA IN DRUŽBA Razmišljanja o tržaškem mikrokozmosu Še naprej se sprašujemo - in si delamo skrbi - za stanje državljanskega zdravja v tem mestu Vtis imamo o nasedli ladji, ki stoji na sipini in jo nesložna posadka ne zna več usposobiti za plovbo. Kakor je že znano, se nočemo tu ukvarjati s strategijami in še toliko manj s političnimi taktikami, skušamo pa se dvigniti iz osnovnih političnih okoliščin - to se pravi, da izhajamo iz stanja polis' - proti dejansko bolj kulturnim domnevam, ki jih lahko opažamo 'nad' to situacijo. To je dejansko težava saj se ponovno potrjuje nekakšna zmeda med ljudmi, ki ima osnovne razsežnosti: približno tretjina volilcev, se zdi, kakor da bi bila združena v neke vrste negativnem' izrazu in odnosu na neko perspektivo tukajšnje resničnosti (uveljavitev, ali vsaj neke vrste uveljavitev Osimskih dogovorov); po drugi plati pa se le s težavami nakazuje 'pozitivna' držav razmerju do te resničnosti Človek dobi vtis, ko da gre za epidemsko zmedenost, ki je zaustavila zavesti in so kakor hipnotizirane. Zakaj? Kateri činitelji so lahko delovali -gotovo ne v kratkem času - ki so stvari dali kroničen značaj ? Določimo nekaj misli 1 - Ne moremo misliti na kulturo kot na nekaj ločenega in takega, kar se lahko loči od družbe: še manj se nam to zdi možno v sodobnih družbah, takoimenovanih množičnih, ki označujejo našo dobo. Ali je najti še koga, ki mu je žal za preteklost, ko sta kultura in upravljanje javne stvari imeli elitni značaj? Da, gotovo, še predobro nam je znano. A te ljudi bi radi povprašali, kje so bile, kaj so delale in kako so živele zaničevane množice v tistih srečnih časih. Radi pa bi se vprašali tudi, kam je privedlo tisto razsvetljeno vodstvo 'kompetentnih' oligarhij, če se še danes ne moremo rešiti določenih vprašanj,,. Zavedamo se, prav gotovo, o nepopolnostih in tudi hudih nepriklad-nostih mehanizmov, ki vodijo javno življenje, občutimo njih pomanjkljivosti in nezadovoljnosti: toda to slabo funkcioniranje ali ne odvisi tudi od posameznikov, od nezadovoljive volje in možnosti sodelovanja, da bi uveljavili svojo demokratično suverenost? Ne da se zanikati 'krize' formalnih institucij, a mi bomo raje razumeli to krizo kot buren vrtinec problemov rasti in razvoja, pogostokrat kot dramatično nujnost po spremembah in preoblikovanju, ki so jih prevečkrat ignorirali in ne reševali. To se pravi, to ni kriza, ki bi jo bilo treba razumeti v regresivnem smislu. Danes bi bili vsi morali dobro razumeti, da samo širjenje prave, avtentično žive in svobodne kulture lahko reši družbo - in torej tudi politično' merilo življenja - in da samo trdna in prepričana družbena partecipacija -bolje bi lahko rekli: komunitarna zavest družbe - lahko zagotavlja najvišjo dobrino kulture Kultura in družba se zrcalita druga v drugi: gotovo, prek zapletenih in protislovnih odnošajev, V bistvu pa prek neskončnega števila potočkov kultura določa družbo, prepaja vsako njeno strukturo, življenjski stil tudi to kar ponavadi označujemo kot 'tekoče mišljenje navadnega človeka, to se pravi 'suverenega kolektiva javnosti. Od teoretskih oblikovanj, ki jih izdelujejo tisti ki 'se s tem delom poklicno ukvarjajo' - intelektualci, specialisti, tehniki, ipd. - nevidna snov-energija se ' pretaka po vejah" in se spreminja v dejansko, operativno resničnost; nasproten pretok se dviga iz navadne resničnosti, iz razširitve vsakdanjega življenja proti doktorjem’, vpliva na njih usmerjenost, teorično razmišljanje, spodbuja njih kritičnost, postavlja vprašanja. Ta stalna cirkulacija napaja celotno družbeno telo in predstavlja tisto, kar označujemo kot 'kulturno življenje' ali tudi 'duh časa': skupino vrednot, prepričanj, drž in vedenj. Družba bo toliko bolj zdrava, kolikor intenzivnejša in živa bo ta cirkulacija, kolikor bolj bo dialektično razčlenjen odnos, ki nastane med praktičnim1 življenjem na operativni ravni in učeni teoretični obdelavi na kulturni ravni Prav to bogastvo in množičnost odnošajev in dinamik komunikacije je tisto, kar neko kulturo spreminja v relativno in nudi družbeni resničnosti potrebno plastičnost, 2 - Predvsem kultura bi morala imeti med svojimi važnimi nalogami to, da pripravlja spremembo, da zaznava svarilne znake o nujnosti spremembe: ponujati alternative, svetovati fleksibilne variante, naravnavati preizkušanje, potem ko smo pripravili potrebno znanje in kritični instrumentarij. Vsled tega, kultura pobira in se odpira tudi razumu in izkušnjam drugih družb in kultur v stalnem in pazljivem soočanju, v čuječem zaznavanju fenomenologije resničnega Potrebno se je tudi globoko zazreti v čas: v preteklost, v stalnem in aktualnem kritičnem premišljevanju o svoji zgodovini in prihodnosti, ter izdelati pripravne razvojne modele, ki jih je treba stalno preverjati in kritično pregledovati z laičnim pomanjkanjem predsodkov, Takšna kultura bo morala biti tudi primerno uravnovešena med posameznimi strokami, med posebnimi komponentami, morala bo v največji meri omogočati medstrokovne stike: to bo razločevalno znamenje pravega sodobnega humanizma, ki je zaskrbljen nad tem, da bo stalno določal človeško podobo skozi ponovno sestavo njegovih množičnih potreb, njegovih zmožnosti in teženj ter omogočal razrešitev njegovih protislovij. Ta vrsta kulture bo znala 'nihati' med resničnim in idealnim, med operativnostjo in teorijo, ter se bo znala izogibati tako abstraktizmov ter neobčutljivosti sofizmov, kakor tudi neumnosti in vulgarnosti površnega empirizma brez načel. Kultura razuma in napredka. Skoraj obotavljajoče in z odporom še pišemo napredek": nimamo v mislih, se- veda, banalnega mita o 'prekrasni in napredni prihodnosti" po vzorcu devetnajstega stoletja, to je, iluzije - ki je še nismo premagali - neopozitivističnega izvora o 'linearnem' napredku, nekako neizogibnem in samo po sebi umeven, V mislih imamo bolj napor, trud, in celo napake originalnega iskanja napredovanja človeških okoliščin, dela, ki se sprašuje o sebi in o svoji prihodnosti. Kar se tiče razuma pa imamo v mislih kritičen, problematičen razum, odprt in dojemljiv za združevanje različnih ved, ki vplivajo druga na drugo. Posebno pa se nam zdi pomembno, da prikličemo v um neodjenljivo nujnost o uravnovešeni življenjski izmenjavi med filozofskim in znanstvenim znanjem, med človeškimi in naravnimi znanostmi, kakor tudi med znanostmi in tehnologijo. Imamo opravka z neko diafragmo, z ločitvijo med temi znanji, kar je star greh - med tistimi z najslabšimi posledicami - italijanske kulture. A ne le italijanske: prav iz sveta nemške in severnoevropske kulture so prišle v prejšnjem stoletju nevarne protiracionalistične težnje in nasveti Pravilno in legitimno kritiko o neki zavajajoči in 'triumfalistični' - v bistvu pa hudo posplošujoči - uporabi pameti so obrnili in prevrgli v upor in zanikanje, v zaničevanje razuma, 'tout-court 3 - Dobro, a v Trstu, kaj najdemo? Nima smisla, da bi si prikrivali s kakšnim enodušnim odobravanjem je sprejet občutek o trdovratnem zanikanju resničnosti: po drugi plati pa imamo vtis, da se le s težavo uveljavlja konkretno načrtovanje, operativno za prihodnost mesta, sad originalne obdelave, ki naj bi potekalo iz poglobljenega vrednotenja dejstev in zavestnega inventarja dobrin in možnosti, ki jih imamo na razpolago. Gojili so iluzijo, da za razvoj družbe ni potrebno v-za razvoj katerekoli skupnosti, velike ali male. Tu bomo dali širši pomen besedi proizvodnja, ki je sad ustvarjalnih zmožnosti človeka: snovne dobrine, servisi, ideje; te zadnje so premisa prvih, ustvarjalna pokli- canost človeka se razvija z enakovrednim dostojanstvom na vseh področjih, kajti človeški um se izraža v vsaki disciplini, v vsakem delovanju, moralnem, kakor tudi materialnem, v globokem smiselnem medsebojnem povezovanju premis in pogojev. V Trstu je mnogo govora o 'poklicanosti' mesta v terciarnih' dejavnostih, pri tem pa se načelno izključujejo ter zavračajo s predsodkom vse druge oblike dejavnosti, takoimenovane 'primarne Takšna usmerjenost kaže na globoko nezaupanje, istočasno pa izraža pomanjkanje pobud za ustvarjalnost, ker je vse daljnega izvora Drža ostavke, ki se izraža v zahtevi po nekakšni pravici do pomoči, ne razumevajoč, da to - če dopustimo, da je sploh možno! - privede usodno do stanja podvrže-nosti in nespremenljivega propada. Človek dobi skoraj vtis, da se vtihotaplja, morda nezavedno, v občo miselnost otročij mit o 'mestu iz igrač1, sanje o lahko dosegljivi Indiji Koromandiji brez prevelikih tveganj, brez truda, sanje ki se zibajo ob omamnih zvokih donavske glasbe... V tem srečnem privilegiranem utrjenem mestu vdihavamo nejasno in tolažilno ozračje bidermeier ; na najvišjem stolpu obzidja pa stoji na veliko napisan moto:'viva la, e po' bon..." (skoraj neprevedljiv izraz iz tržaške ljudske pesmi, čigar pomen bi morda lahko poslovenili kot: "kaj me briga ves svet, samo, da me pustijo pri miru ", ali kaj podobnega). V resnici pa so stvari preveč resne, da bi jih lahko odpravili z lahkotnim odrezavim stavkom. Veter razdraženega in radikalnega partikularizma piha po vsakem klancu; izgleda kakor, da bi občinski avtonomizem oviral krajanom razumevanje resničnosti, ki se oblikuje pred obzidjem. Neponovljiva 'enkratnost' mesta je kakor pregrada, ki onemogoča razumevanje sveta, nastajanje, ki se pretaka onkraj jarka Ostajajo jetniki prastarih mitov, ki jih podoživljajo nekritično in jih pri tem bodri nemočna in prazna nostalgičnost, ki je vrh tega tudi površna in v bistvu kvarna. Prisotni smo stalnemu revivalu' zlatega obdobja, ki pa je bilo že davno pretopljeno v "kičasto" in malovredno le pozlačeno blago, pri tem pa ljubkujejo - in dajajo razumeti s spretno prikritimi mislimi, da je to možno - dvoumne in dvomljive sanje, fantome preteklosti. Gotovo, vsaka človeška zavest -posamezna in kolektivna - je Janusova podoba z dvojnim obrazom: z enim se ozira v preteklost, z drugim pa v prihodnost: toda tu, se zdi, kakor da manjka v prihodnost obrnjen obraz, potapljamo se le v preteklost - zavetišče, preteklost - beg pred nujnim in neizbežnim angažmajem do sedanjosti in do prihodnosti, ki trka na vrata in ne čaka. Glede tega se nam zdi primeren citat očeta Arrupeja: "Prihodnost nas premetava in spodnaša. Bolj ko, da mi hodimo proti prihodnosti, je prihodnost, ki nam prihaja naproti in pritiska na nas ter nam ne daje časa, da bi se ovedeli, da je že v nas in okoli nas" Treba se je poglobiti v to dramatično razmišljanje generalnega voditelja Jezuitov, tako polnem tesnobe in skrbi v odnosu do dimenzije časa, ki grozeče visi nad nami, nas izziva kot dolžnost na vsakem koraku. Je pa to tudi poziv na smisel odgovornosti ki ga mora občutiti vsak človek, če naj se ogreje za ta izziv, zase in za vse. Ali ni morda svobodno načrtovanje naše usode najvišja in najplemenitejša ustvarjalna dolžnost človeka? 4 - Vprašujemo se, ali je mogoče, da se tolikšen del prebivalcev tega mesta - prav gotovo ne vsi, kakšna sreča! -malodane prestrašeno umika, pred to prednostno odgovornostjo ter zaleze vase in se zaprede v mrežo predsodkov in idolov, ne da bi kdorkoli imel zmožnost odpreti ljudem oči, zdramiti otrple zavesti, stimulirati in poživljati zanos do načrtnega in ustvarjalnega angažmaja. Če smo prišli do tako razširjenega kulta teh ma-linkovanj - neke vrste perverznega mamila - v množičnih razsežnostih, se moramo vprašati: kje neki je bila tržaška kultura, kaj je delala, ko so znaki bolezni postajali vedno jasnejši? Ali je možno, da ni nihče zmogel iskrene, odgovorne, stroge besede? In če je kdo to poskušal, zakaj ga niso poslušali? Katere sile so dvignile brezobličen hrup, da so se prave besede v njem porazgubile? Tako so nesrečni miti nadaljevali, zavajali so duše in jih odvračali od resničnih nalog, vnemali so jih za izogibanje odgovornosti, ter sejali lahke in sleparske iluzije. Priče smo bili pravemu begu pred lastnimi neodtujljivimi odgovornostmi - začenši s preteklimi dogodki - s starim trikom, da so poskušali naložiti le 7., činiteljem in vzrokom izvor vsega zla, jedro vsakega vprašanja, da bi prišli do zaključka, da na kraju samem ni kaj storiti, ni nikakršnega cilja, za katerega bi se splačalo se boriti, nobenega programa, s katerim bi se spoprijeli. Zasejali so fatalizem nemoči in odpravili odgovornost. Vzemimo emblematični primer Osima: hoteli so ignorirati - morda pa so se le delali nevedne - da je več vrst industrializacije, in sicer: industrijska tehnologija in znanost ne onesnažujeta sami od sebe. To je odvisno od uu<"yhrr in ki ga demokratična in odgovorna družba lahko izvaja. Prav znanost in tehnologija danes omogočata - če in kadar h,,rr- da odpravimo onesnaževanje, kakor na široko dokazujejo po vsem svetu, od Pittsburga do Londona ali do Porurja; pa tudi v Italiji, tam, kjer so znali in hoteli izvajati takšen nadzor. Industrializacija ne pomeni nujno jeklenih hudournikov in strupenih oblakov. So tudi napredne industrije, z visoko tehnološko vsebino in visokim donosom, ki niso skoraj nič ali prav malo onesnažujoče. Raje pa so sejali brezzvezno paniko in ekološki terorizem' ter molčali - zaradi nevednosti ali zlonamernosti - o resničnosti, seveda, vsled manj plemenitih namenov od tistih, ki so jih izražali z narejenim zgraženjem in neodgovornim alarmizmom. Ali je bolje potemtakem, da imamo stojnice? To je lep primer lažnive kulture, oziroma bodimo dobrohotni, nepopolne kulture, 'razpolovljene', lažno 'humanistične' To je kultura literatov1, kultura, ki ne čuti dolžnosti, da bi obračunala z znanostjo, s tehnologijo, ki je resnično v službi človeka; morda je preveč zaposlena s tem, da razglablja in razpravlja o bivanjski krizi in obupu pa o zatonu razuma, ipd 5 - Že zopet imamo pred sabo vez med kulturo in družbo, odkoder smo izšli. Kaj naj torej storimo? Kam naj se obrnemo? Mislimo, da je dozorel čas, ko bo treba resno in z intelektualno poštenostjo načeti vozel vprašanj, ki bodo skoraj zadušila to mesto. Stimulirati bo treba še številne in neresignirane žive energije, ki so se pripravljene boriti za splošen prerod v imenu kulture, da bi prebudile otrple zavesti. Dati občutiti provokativno ost kritičnega razuma, nemirni ugriz odgovornosti. Treba je izbrati med lažnivo kulturo, ki je po svojem bistvu sokriva in popustljiva, lena in zadovoljna s povprečnostjo, ter med kulturo, ki naj bo vredna tega imena, vredna najboljših tradicij, ki so osvetljevale preteklost. Kultura, ki bi znala razkrinkati obrabljene igre bedne trike spletkarjev in zlaganega blišča pisunov ter prikazala brez dvoumja nesramežljivo goloto 'kralja'. Obnoviti okus in ponos ustvarjalne originalnosti, ovrednoti ponovno sliko, ki jo nudi homo faber’ na vseh področjih Demistificirati lažnive malike in mite, ki so privedli do vsesplošnega pootročenja. Ni prepozno, da se lotimo tega opravila s strani vseh kulturnih in civilnih komponent tega mesta, vsaka z značajem, tradicijami, osebnostjo, ki je njej lastna Mi z naše strani smo - kakor smo zmeraj bili - odprti in pripravljeni na dialog, na primerjanje in na srečanje. Kajpak z vsemi tistimi, ki so za to, s tistimi, ki znajo gledati naprej. GINO BRAZZODURO CULTURA E SOCIETÀ' Riflessioni sul microcosmo triestino Continuiamo a interrogarci - ed a preoccuparci - sullo stato di salute civica di questa città. Ci appare l'immagine di una nave incagliata, immobile sul basso fondale, che un equipaggio diviso non sembra in grado di rimettere in assetto di navigazione. Al solito, non intendiamo qui occuparci di strategie e ancor meno di tattiche politiche, ma ci sforziamo di risalire dal quadro politico di fondo - cioè a dire partendo dallo stato della 'polis' - ai presupposti più propriamente culturali che si possono intravedere 'a monte' della situazione. Una situazione che ci sembra grave per la riconferma di una sorta di smarrimento della gente, diffuso su scala di massa: circa un terzo degli elettori appare accomunato da una sorta di pronunciamento 'in negativo' nei confronti di una certa prospettiva della realtà locale (l'applicazione, o almeno una certa applicazione degli accordi di Osimo); d'altra parte stenta a delinearsi un atteggiamento 'in positivo' nei confronti di tale realtà. Si ha l'impressione come di un smarrimento epidemico che abbia bloccato le coscienze, quasi ipnotizzandole. Perchè? Quali possono essere i fattori che hanno agito - certamente non da breve tempo - rendendo per così dire cronica la situazione? Vediamo di fissare qualche considerazione. 1 - Non riusciamo a pensare la cultura come qualcosa di separato e di separabile dalla realtà globale di una società; meno che mai questo ci sembra possibile nelle moderne società così dette di massa che contraddistinguono la nostra epoca. C'è ancora qualcuno che rimpiange il passato quando la cultura ed il governo della cosa pubblica avevano carattere elitario? Sì, certamente, lo sappiamo anche troppo bene. Vorremmo chiedere a costoro dov'erano, cosa facevano e come vivevano le disprezzate 'masse' in quei tempi felici. E vorremmo soprattutto chiedere dove ha portato queirilluminata guida di 'competenti' oligarchie se oggi ancora ci dibattiamo in certi problemi... Siamo ben consci, certo, delle imperfezioni e delle inadeguatezze anche gravi dei meccanismi che regolano la vita pubblica, ne avvertiamo le manchevolezze e le insufficienze: ma dopotutto queste disfunzioni non dipendono forse anche dai singoli, dalla insufficiente volontà e capacità di partecipazione, di far pesare le propria sovranità democratica? E' innegabile una 'crisi' delle istituzioni formali, ma noi preferiamo leggere questa crisi piuttosto come dovuta all'ingorgo turbolento dei problemi di sviluppo e di crescita, all'urgenza spesso drammatica di esigenze di trasformazione e di cambiamento troppo spesso ignorate e disattese. Non, dunque, una crisi da leggere in senso regressivo. Oggi tutti dovrebbero aver ben compreso che solo la diffusione di una vera, autenticamente viva e libera cultura può salvare la società - e quindi anche la dimensione 'politica' della vita - e che solo un salda e convinta partecipazione sociale - vorremmo dire meglio: una coscienza comunitaria della società - può garantire il bene supremo della cultura. Cultura e società si rispecchiano una nell'altra: certo, attraverso rapporti anche complessi e contradditori. In definitiva per infiniti rivoli la cultura finisce per caratterizzare la società, ne permea ogni struttura, lo stile di vita, anche quella che si definisce comunemente la 'mentalità corrente' dell'uomo della strada, cioè il 'sovrano' collettivo della cosa pubblica. Dalle formulazioni teoriche elaborate dagli 'addetti ai lavori’ - gli intellettuali, gli specialisti, i tecnici, ecc. - un fluido impercettibile "scende per li rami" e diventa realtà effettuale, operativa: ed un flusso inverso della realtà comune, dal dispiegamento della vita quotidiana risale ai 'dottori' e ne influenza gli orientamenti, la speculazione teorica, ne stimola ricerca critica, pone domande. Questa circolazione continua irrora tutto il corpo sociale e rappresenta quella che si dice 'vita culturale' o anche 'spirito del tempo': insieme di valori, di convinzioni, di atteggiamenti e di comportamenti. Una società sarà tanto pili sana, quanto più intensa e vivace risulterà questa circolazione, quanto più dialetticamente articolato sarà il rapporto che si instaura fra vita 'pratica' a livello operativo ed elaborazione 'colta' e teorica a livello culturale. E' questa ric- chezza e molteplicità di rapporti e di dinamiche di comunicazione che rende reattiva una cultura e conferisce alla realtà sociale la necessaria plasticità. 2 - La cultura, soprattutto, dovrebbe avere fra i suoi compiti più importanti quello di preparare il cambiamento, di avvertire i segni premonitori delle esigenze di trasformazione: proporre alternative, suggerire varianti flessibili, preordinare sperimentazioni dopo aver apprestato le conoscenze e gli strumenti critici necessari. Per questo una cultura attinge e si apre anche alla ragione ed alle esperienze di altre società e di altre culture in un confronto continuo ed attento, con vigile percezione delle fenomenologie del reale. Occorre anche scrutare in profondità nel tempo: verso il passato in una continua, aggiornata riflessione critica della propria storia e verso il futuro formulando plausibili modelli di sviluppo da sottoporre a continuo aggiornamento e revisione critica con spregiudicatezza laica. Una cultura siffatta dovrà anche essere ragionevolmente bilanciata fra i diversi saperi, fra le diverse componenti specialisti-che e favorire al massimo incontri interdisciplinari: sarà questo il segno distintivo di un vero umanesimo moderno, preoccupato di ridefinire costantemente un'immagine dell'uomo attraverso la ricomposizione dei suoi molteplici bisogni, delle sue capacità ed aspirazioni, favorendo lo scioglimento delle sue contraddizioni. Questo tipo di cultura sarà in grado di 'fare la spola' fra reale e ideale, fra operatività e teoria evitando le astrattezze e l'insensibilità dei sofismi quanto l'insipienza e la volgarità di un piatto empirismo senza principi. Una cultura della ragione e del progresso. Scriviamo quasi con riluttanza "progresso": non ci riferiamo, naturalmente, al mito banale di "magnifiche sorti e progressive" di stampo ottocentesco, un'illusione - non ancora debellata - di ascendenza neopositivista di progresso 'lineare', quasi inevitabile e scontato. Pensiamo piuttosto allo sforzo, alla fatica, agli errori anche, di una ricerca originale di avanzamento della condizione umana che interroga se stessa e il proprio futuro. E per ragione intendiamo una ragione critica, problematica, aperta a recepire le convergenze fra i diversi saperi interagenti. In particolare ci sembra dover richiamare l'imprescindibile necessità di un equilibrato scambio vitale fra sapere filosofico e sapere scientifico, fra scienze umane e scienze naturali, ed anche fra scienza e tecnologia. Esiste un diaframma, una separatezza fra questi saperi che è vizio antico - e fra i più gravidi di malsane conseguenze - della cultura italiana. Ma non solo italiana: proprio dal mondo della cultura tedesca e nord-europea sono venute nel secolo scorso pericolose tendenze e suggestioni antirazionaliste. Una giusta e più che legittima critica ad un certo uso distorto e 'trionfalistico' - in definitiva totalizzante - della ragione, è stata distorta e stravolta in ribellione e rifiutò, in disprezzo della ragione 'tout-court'. 3 - Bene, a Trieste che cosa troviamo? E' inutile nascondersi la fortuna che sta incontrando un sentimento di caparbio rifiuto della realtà; d'altra parte si ha l'impressione che stenti a prender corpo una progettazione concreta, operativa del futuro della città, frutto di una elaborazione originale che parta da una valutazione approfondita dei dati di fatto e da un coscienzioso inventario delle risorse e delle capacità disponibili. E' stata coltivata l'illusione che per lo sviluppo di una società, di una comunità qualsiasi, grande o piccola, non sia necessario produrre. Diamo qui un significato più ampio al termine produzione, frutto delle capacità creative dell'uomo: beni materiali, servizi, idee; quest'ultime essendo la premessa dei primi, l'attitudine creativa dell'uomo esplicandosi con pari dignità in tutti i campi, l'ingegno dell'uomo manifestandosi in ogni disciplina, in ogni attività, morale non meno che materiale, in un nesso profondo, di presupposti e di condizionamenti reciproci. A Trieste si sente molto parlare di 'vocazione' ad attività 'terziarie', quasi escludendo per principio, rinunciandovi pregiudizialmente, altre forme di attività così dette 'primarie'. Questo atteggiamento denota una profonda sfiducia e nello stesso tempo denuncia un'assenza di stimoli alla creatività, che viene da lontano. Un atteggiamento dimissionario che si traduce nella rivendicazione di una sorta di diritto all'assistenza, non comprendendo che ciò -ammesso che sia possibile! - porta fatalmente ad una condizione di subalternità e di decadenza irreversibile. Si ha quasi l'impressione che si insinui, magari inconsapevolmente, nella mentalità comune un fanciullesco mito da 'città dei balocchi', il sogno di una facile Bengodi senza troppi rischi né fatica, un sogno cullato da deliziose musiche danubiane... In questa felice cittadella privilegiata si respira una vaga e consolante aria 'biedermeier'; sul più alto torrione campeggia il motto "viva là, e po' bon"... In realta le cose sono troppo serie per permettersi di liquidarle con qualche facile battuta. Un vento di esasperato e radicale particolarismo soffia per ogni contrada; un autonomismo municipalistico sembra ostacolare la comprensione della realtà quale si disegna fuori delle mura. La 'singolarità' irripetibile della città diviene schermo che impedisce di intendere il mondo, il divenire che scorre al di là del fossato. Si resta prigionieri di miti antichi vissuti acriticamente e incoraggiati da un nostalgismo impotente e velleitario quanto superficiale e sostanzialmente corruttore. Si assiste al perenne 'revival' dell'età aurea rifusa in paccottiglia 'kitsch' di similoro: accarezzando - e lasciando intendere con abili sottintesi come possibili - ambigui ed equivoci sogni, fantasmi del passato. Certo, ogni coscienza umana - individuale e collettiva - è un'immagine di Giano, con una faccia rivolta al passato e l'altra al futuro: ma qui sembra assente la faccia rivolta al futuro e ci si immerge nel passato - rifugio, passato -evasione dall'impegno stringente e ineludibile del presente e del futuro che batte alle porte e non aspetta. Ci sembra appropriata in proposito una citazione di padre Arrupe: "Il futuro ci travolge. Più che andare noi verso il futuro, è il futuro che ci viene addosso e ci schiaccia, senza darci il tempo di comprendere che già lo abbiamo intorno e dentro noi." C'è da meditare su questa drammatica riflessione del Superiore generale dei Gesuiti, così piena di angoscia e di preoccupazione di fronte alla dimensione tempo che ci sovrasta minacciosa, sfida incombente ad ogni passo, ad ogni istante. Ed anche richiamo al senso di responsabilità che ogni uomo deve sentire per impegnarsi in questa sfida, per se stesso e per tutti. Non dobbiamo forse considerare la libera progettazione del nostro destino come la più alta e nobile funzione creativa dell'uomo? é 4 - Ci chiediamo se è possibile che tanta parte - certo, per fortuna, non tutta - di questa città si ritragga come impaurita di fronte a questa responsabilità primaria e se ne stia rannicchiata, impaniata in una rete di pregiudizi e di idoli, senza che nessuno abbia la capacità di aprire gli occhi alla gente, di scuotere le coscienze intorpidite, di stimolare e rianimare l'orgoglio di un impegno progettuale e creativo? Se al culto così diffuso di queste idolatrie - quasi una droga perversa - si è arrivati ormai su una scala di massa, c'è proprio da chiedersi: ma la cultura triestina dove stava, cosa faceva mentre ben chiari erano i segni dell'infiltrarsi del male? Possibile che nessuno abbia levato una parola franca, autorevole, severa? E se qualcuno l'ha tentato, come mai non è stato ascoltato? Quali forze hanno sollevato informi clamori perché le parole giuste ne rimanessero soccombenti? Perché infausti miti continuassero a confondere gli animi distogliendoli dai compiti reali, incoraggiandoli a scansare le responsabilità, seminando facili illusioni ed inganni? Si è assistito ad una vera fuga dalle proprie inalienabili responsabilità - a partire dagli eventi passati - col vecchio trucco di cercare e addebitare sempre a fattori e cause esterne l'origine di tutti i mali, la radice di ogni problema, sicché si pervenisse alla conclusione che in loco non c'era niente da fare, non esistesse alcun obbiettivo per cui battersi, nessun programma in cui impegnarsi. E' stato seminato il fatalismo dell'impotenza e della deresponsabilizzazione. Prendiamo il caso emblematico di Osimo: si è voluto ignorare - o forse si è finto di ignorare - che c'è industrializzazione e industrializzazione, che non è di per sé la scienza e la tecnologia industriale ad essere inquinante, ma bensì l'uso che se ne fa ed il controllo che una società democratica e responsabile è in grado di esercitare. Proprio la scienza e la tecnologia oggi consentono - se e quando si vuole - di eliminare l'inquinamento, come ampiamente dimostrano in tutto il mondo, da Pittsburgh a Londra, alla Ruhr; ed anche in Italia là dove il controllo lo si sa e lo si vuole esercitare davvero. Industrializzazione non significa necessariamente torrenti di acciaio e nubi tossiche. Ci sono industrie avanzate, ad alto contenuto tecnologico e ad elevata redditività, per nulla o pochissimo inquinanti. Ma si è preferito seminare inconsultamente panico e 'terrorismo ecologico' tacendo - per ignoranza o malafede - la realtà, ovviamente per meno nobili fini di quelli che venivano dichiarati con finta indignazione e con irresponsabile allarmismo. Allora meglio le bancarelle? Ecco un bell'esempio di falsa cultura o, ad essere benevoli, di cultura incompleta, 'dimezzata', falsamente 'umanistica'. Una cultura da 'letterati' che non si sente in dovere di fare i conti con la scienza, la tecnologia, veramente al servizio dell'uomo; forse troppo occupata a discettare sulla crisi e sulla disperazione esistenziale, sul tramonto della ragione, ecc. 5 - Ecco così riproporsi il nesso fra cultura e società dal quale eravamo partiti. Che fare, dunque? In che direzione muoversi? Crediamo sia tempo di affrontare seriamente e con onestà intellettuale il nodo di problemi che rischia di strozzare questa città. Stimolare le non poche energie vive e non rassegnate, disposte a battersi per una rinascita generale nel nome della cultura per scuotere le coscienze intorpidite. Far sentire il pungolo provocante della ragione critica, il morso inquietante della responsabilità. Si tratta di scegliere fra una falsa cultura, sostanzialmente complice e connivente, pigra e soddisfatta della mediocrità ed una cultura degna di questo nome, degna delle migliori tradizioni che hanno illuminato il passato. Una cultura che sappia smascherare i giochi consunti, i miserabili trucchi degli intriganti ed il falso lustro dei gazzettieri, additando senza equivoci le impudiche nudità del 're'. Ripristinare il gusto e l'orgoglio per l'originalità creativa, rivalutare l'immagine di un 'homo faber' in tutti i campi. Demistificare i falsi idoli ed i miti che hanno portato all'imbambolamento generale. Non è troppo tardi per accingersi ad un tale lavoro da parte di tutte le componenti culturali e civili di questa città, ciascuna coi caratteri, le tradizioni, la personalità che le è propria. Noi per parte nostra siamo - come sempre siamo stati - aperti e disponibili al dialogo, al confronto, all'incontro. Con chi ci sta, con chi sa guardare avanti. GINO BRAZZODURO UN ROMANZO SCRITTO PER LA NOSTRA LIBERAZIONE* Questo libro si offre al lettore come un grande, vigoroso affresco tols-tojano. Vi si respira infatti il gran vento della storia che determina con la sua immanenza i destini dei singoli, anche quando essi non ne percepiscono l'azione; ma ci rivela anche il contrario: l'oscura, impercettibile influenza molecolare di ogni singolo sulla 'grande' storia collettiva. Nei Paesi dell'Europa orientale l'esperienza storica in questo secolo è stata un fenomeno che li ha segnati in profondità, spesso nel segno della tragedia. Forse il così detto 'occidente' non ne è del tutto consapevole: distratto dalla compiaciuta contemplazione delle proprie fortune, soddisfatto dalla propria opulenza, orgoglioso delle proprie conquiste, non è molto disposto a prestare la dovuta attenzione ai fatti che hanno così duramente segnato la storia dei Paesi dell'est europeo, diciamo almeno a partire dal 1918 in qua. Forse questa disattenzione nasconde anche qualche complesso di colpa se pensiamo anche solo al tradimento consumato negli anni '30 con tutto ciò che ne conseguì... Su un oscuro lembo di terra slovena e sulle vicende di un pugno di suoi abitanti questo libro getta un intenso fascio di luce. E subito, come sotto una lente a forte ingrandimento, quei fatti ordinari di cronaca - addirittura un 'giallo' - e quelle drammatiche vicissitudini personali rivelano le tracce della nostra storia contemporanea. Vi leggiamo il riflesso immediato della 'grande' storia, allo stesso modo come potremmo rintracciare nelle vicende di un gruppo di terremotati superstiti la reale consistenza e la sinistra efficacia di un'immensa forza tellurica che avesse sconvolto una regione. E' questa la grande esperienza dei popoli dell'est europeo. Un'esperienza che hanno attraversato anche per noi, distratti, superficiali e un poco sussiegosi abitanti di un Occidente sempre più alienato. NOČ DO JUTRA (DALLA NOTTE ALL'ALBA) di Branko Hofman: struttura e significati di un romanzo scritto per la nostra liberazione. Il meccanismo sapientemente costruito e giudiziosamente lubrificato di questo romanzo 'poliziesco' è in realtà solo la struttura portante, l'occasione -o il pretesto - per occuparsi di un altro 'caso', per il quale - contemporaneamente - si sta chiarendo la verità. Ed è questo secondo caso il tema centrale affrontato in queste pagine: la crisi universale di questo nostro secolo tormentato e smarrito, la crisi dei sistemi che hanno tentato di incarnare nella realtà il sogno del socialismo. La tessitura e la qualità della fattura di queste pagine - diciamolo subito - rivelano un Branko Hofman non solo vero, grande scrittore, ma soprattutto un Hofman uomo integro che rivela nella salda e sempre perfettamente controllata forma epica della sua scrittura una altrettanto salda coscienza morale ed una viva sensibilità, una penetrante comprensione per i fatti umani. La sua profonda dimestichezza con l'essenza della cultura europea si rivela in queste pagine senza che per questo rimanga in ombra la propria slovenità, senza mortificare l'appartenenza ad una tradizione autentica (notiamo solo en passant le riconoscibili tracce di un Kosovel, soprattutto nelle tematiche del le-game/distacco dalla terra, e quelle di un Kocbek, ad es. nell'espressione ricorrente del "cerchio magico"). Ma esponiamo brevemente l'essenziale della trama poliziesca. La vicenda si svolge, come dice il titolo, durante una notte d'inizio estate negli anni '60, in una remota frazione di campagna della Štajerska (Stiria). Nel fienile di una casa di contadini viene trovato il corpo impiccato di Minka, una ragazza diciannovenne che vive colà con i genitori. Accanto alla casa c'è un'osteria tenuta da Jože - un ex partigiano deluso e scoraggiato - insieme alla moglie Marija. Con loro vive il fratello di lui, Peter, ex partigiano ormai alla deriva, distrutto dall'atroce esperienza di otto anni di deportazione nell'isola di Goli in seguito all'accusa - ingiusta - di tradimento piovutagli addosso nel '48 dopo la rottura fra la Jugoslavia e il Kominform e la conseguente drammatica denuncia dello stalinismo. Poche ore dopo il ritrovamento del cadavere arrivano le autorità giudiziarie e di polizia per le indagini. L'ispettore Vajda, uomo equilibrato e capace, onesto, avvia subito le indagini e gli interrogatori dei genitori della ragazza: la madre, fanatica bigotta e sessuofobica, il padre un brav'uomo dominato dalla moglie, troppo arrendevole. Arriva anche il giudice istruttore. Kovač, che ai tempi del '48 era stato perfido aguzzino e inquisitore nei processi montati a puro scopo repressivo e intimidatorio contro gli stalinisti veri o presunti. Sotto le sue grinfie è passato anche Peter: i due si riconoscono subito durante rinterrogatorio di Jože quale testimone del ritrovamento del cadavere. Dopo un'allusiva e sottile schermaglia verbale, ad un certo punto la tensione accumulata dei ricordi finisce con l'esplodere in una colluttazione che, simbolicamente, salda il conto rimasto in sospeso. Intanto Vajda riflette sulle testimonianze e sui reperti pervenendo alla soluzione del caso, poi suffragata dai risultati degli esami e dei rilievi scientifici di laboratorio: non di omicidio e di stupro si tratta - come l'infelice Minka aveva voluto si credesse - ma di suicidio. Il gesto disperato molto verosimilmente è stato scatenato dall'atmosfera repressiva che la soffocava in casa. Ma nessuno sarà mai in grado di penetrare il segreto e di individuare la causa. Vajda si prospetta alcune possibili ipotesi. Al mattino gli inquirenti se ne vanno. Peter ha, a suo modo, anche lui risolto il proprio caso che lo teneva come in ostaggio, rinserrato in un guscio di inerzia e apatia, isolato fra quei monti nonostante il suo passato di intellettuale. Egli decide di accompagnare il fratello che si reca in città per le solite incombenze della vita quotidiana: anche per lui, raggiunta la chiarezza interiore, si prospetta la riconciliazione con la vita e con se stesso innanzitutto. Il lettore si chiederà legittimamente se per caso ci sia una qualche correlazione proprio fra quel particolare caso poliziesco che fa da supporto al romanzo, e il nucleo narrativo costituito dalla drammatica esperienza di Peter e dal suo scontro con Kovač. Crediamo che proprio quel tipo di suicidio e quella simulazione di stupro non siano stati scelti a caso dall'autore, bensì costituiscono una sorta di contrappunto perfettamente funzionale. Se prima avevamo parlato di un grande affresco, ora ci sentiamo legittimati ad azzardare un altro paragone: con la partitura sinfonica, imperniata suU'antagonismo-intreccio di due temi costellati da episodi melodici minori. In questo sottile gioco di rimandi e connessioni, anche di metafore, fra i due grandi temi sta - non da ultimo - il pregio formale dell'opera. Una forma che aderisce e si adegua perfettamente al contenuto, che ne esalta l'evidenza con una forte capacità di rappresentazione. Vediamo, allora, chi è Kovač. E' il rappresentante e l'agente di un sistema di falsi valori, per il quale "ogni tentennamento equivale a tradimento: chi nutrisse dubbi era già dalla parte del nemico, e per i nemici non c'è pietà." Un sistema che "nei dilemmi umani vedeva insidie politiche". E Kovač nella sua disamina interiore ha certo buone carte per giustificarsi: non ha certo inventato lui il male, antico quanto Caino. Quelle carte sono già state giocate in passato dalle Inquisizioni di tutti i tempi e di tutti i luoghi, giustificate sempre da ragioni estreme di emergenza, in nome di tutti i poteri, di tutte le ideologie, magari al grido fatidico di 'Dio lo vuole'. Perchè gli innumerevoli Kovač, alla fin fine, non sono altro che il prodotto di una perversa e diabolica struttura logica binaria che stritola l'uomo nella morsa atroce del dilemma secco, senza alternative, ineludibile. Il dogma è l'inevitabile punto d'arrivo e "la violenza nella sua essenza altro non è che l'aspetto fisico del dogma." Il dogma può anche imporre tesi o soluzioni giuste - come senza dubbio giusta era la ribellione antistalinista della Jugoslavia, merito certo non inferiore a quello delle grandi pagine scritte della Resistenza partigiana durante la guerra. Ma il punto è un altro: la verità ha valore solo se è autodeterminazione, scelta magari sofferta ma consapevole come quando "uscendo dal bruco, svolazza una variopinta farfalla", per metamorfosi naturale, spontanea, non imposta. Peter resiste alle ragioni di Kovač unicamente per elementare autodifesa della propria dignità umana, senza approfondire la tesi dell'inquisitore. Il problema pregiudiziale per lui era solo resistere ostinatamente per affermare se stesso, la propria identità, resistere nel rifiuto di firmare la confessione, resistere alla violenza della tortura, dell'isolamento, della decostruzione della sua umanità, e neppure cadere nella trappola allettante e insidosa della proposta di recitare il ruolo del "figliol prodigo": il partito saprebbe generosamente assolvere e perdonare... Ci sono pagine che andrebbero citate interamente. P.es. il ricordo lasciato in Peter dal suo soggiorno di studio a Parigi. In quella città ha sperimentato che "non funziona la forza della coesione sociale, ma la coesione della tolleranza. Tu in una folla di Tu." E' là che si è persuaso "che nessuna idea è una forza esclusiva di redenzione o di dannazione, ma solo uno dei possibili punti di vista sulle cose...Lo scetticismo è un valore intellettuale, non volubilità." Parigi - continua a ricordare Peter - "ha spogliato i miei ideali delle loro uniformi di gala, ricoprendoli di semplice umanità." Quell'ambiente culturale gli "ha inculcato lo scetticismo per tutte le verità redentrici...ha insegnato a pestare i piedi agli evangelizzatori che predicano come valga la pena di svalutare se stessi nel nome di interessi comuni." E andrebbe citata per intero la pagina in cui leggiamo le riflessioni di Vajda dopo l'interrogatorio della madre di Minka; la vecchia gli aveva rivelato tutta Farida, legnosa durezza del suo animo; l'ispettore ha davanti a sé questa donna inaccessibile, chiusa nel proprio ossessivo e meschino fanatismo religioso, si era attribuita la missione redentrice della salvezza delle anime dei figli, delle quali "deve rispondere davanti a Dio". Ma Tonček, che avrebbe dovuto essere avviato al seminario, si ribella e va in città dove perde la fede e rompe ogni rapportio con la madre; Minka, avviata a fare la commessa in città, viene richiamata e trattenuta a casa col proposito magari di fame una suora. Dall'interrogatorio emerge anche la sessuofobia maniacale di questa donna, il rapporto amoroso privato di qualsiasi valenza gioiosa, giustificato unicamente dalla procreazione e per compiacere il marito, "per amor di pace e perchè non si peccasse altrove". Nella sua angusta ed assurda rigidità morale la città è già peccato, perdizione: "in città la vita è più facile" e, si sa, "le vie facili non portano alla redenzione." La redenzione, dunque, necessaria e imposta - non l'amore, la comprensione umana, la dolcezza. Ma ecco alcune frasi del monologo interiore dell'ispettore. "...il dubbio su ciò che appare definitivo è il motore fondamentale della storia...la cellula primaria della personalità umana." E ciò vale per tutti i grandi spiriti della storia, dell'arte, della scienza, della religione. "Nessuno di loro è grande per i meriti che l'umanità gli attribuisce, ma per...il coraggio di essersi ribellato a tutto ciò che valeva fino a quel momento e per aver deciso di cercare la propria verità." Se qualcuno di essi va criticato, non è certo per eventuali errori commessi, ma per aver ceduto alla vanità "di sollevare le proprie convinzioni al di sopra di ogni altra", attribuendogli un'esclusiva e definitiva efficacia redentrice. "Tutte le catastrofi belliche e naturali insieme, non hanno provocato nella storia neppure la metà del male che ha causato un solo dogma." Perciò "ogni autorità che non coltiva e non incoraggia l'eresia dello spirito, è soprattutto una delle molte forme di dittatura." Riportate così, staccate dalla fitta trama del contesto, queste possono sembrare astratte dichiarazioni di principio di un brillante spirito illuministico. Ma il lettore le incontra là, in una casa di campagna, in un'osteria, nel contesto vivo della calda vita fra passioni e sentimenti, virtù e difetti di uomini veri che vivono e soffrono divisi fra male e bene come fra Scilla e Ca-riddi. Ecco, forse ora disponiamo degli elementi sufficienti per comprendere il nesso fra la struttura del 'poliziesco' e l'elemento, 'storicopolitico', meglio ancora antropologico o anche, più semplicemente, umano. In un certo senso la madre di Minka sta al suicidio della figlia inibita e compressa, come la società autoritaria e repressiva di matrice staliniana sta all’impaccio, all'afasia, all'atrofia spirituale di Kovač. A riprova, del grigio passato delfinquisitore emergono brandelli di memorie che testimoniano il suo fallimento come uomo: la mediocre avventura con Tatjana, l'ottusa insensibilità che rivela nel rapporto con Lili, un quasi stupro, goffo e maldestro atto più frutto del bisogno di autoaffermazione che non di autentica esuberanza sessuale o di ricerca di piacere. Si merita il duro disprezzo della ragazza offesa: "C’è in te qualcosa di sporco. Di terribile." Altra cosa, però, è il rapporto n’on banale di Vajda che incontra Ana, problematica figura di donna affascinante, intellettuale, ambigua, che lui sa rispettare. Non si possono non citare le stupende pagine in cui viene reso il rapporto di Vajda con la propria madre: mentre procede aH'interrogatorio della madre di Minka, l'ispettore idealmente confronta quelle aride, impietose e ingenerose risposte con quelle che invece avrebbe potuto pronunciare sua madre, così piena di dolcezza, di comprensione, di amore. Le due strutture, dunque, interagiscono e noi possiamo allineare figure emblematiche in rapporti antitetici fra loro. In positivo mettiamo il felice rapporto fra la madre di Vajda e il figlio, e fra questi e le donne come simbolo della vita. E persino con la stessa madre di Minka, verso la quale, in fondo, cerca per quanto possibile di trovare le ragioni di un'umana comprensione e di solidarietà, riconoscendo in lei una spaventosa carenza di affetto e di calore che l'ha fatalmente inaridita ed isolata, senza che neppure la sua totale dedizione alla fede religiosa sia riuscita a remunerarla. Ancora dal lato positivo possiamo mettere, pur con i suoi limiti e difetti Jože ed anche Marija, oltre a Peter naturalmente. In negativo collochiamo il rapporto fra la madre di Minka e la figlia e, consequenzialmente, il fallito rapporto di questa con se stessa e con la vita, fallimento approdato all'autodistruzione. Ma soprattutto sul piatto negativo della bilancia dobbiamo mettere la società-madre autoritaria e repressiva che ha generato i suoi Kovač incapaci di un rapporto autentico e vivo con la realtà umana. Ci sembra che così l'equazione quadri e risalti con evidenza l'intreccio fra le trame dei due soggetti principali del romanzo, il 'poliziesco' e l'umano-politico. Ma in queste pagine vivono anche altre tematiche. Ne ricorderemo solo alcune particolarmente significative, che appaiono come fili preziosi inseriti nel tessuto dell'opera. Prendiamo, ad es. le origini sociali dei personaggi, la loro recente promozione alla vita urbana, il distacco da una plurisecolare tradizione contadina. (Notiamo in proposito anche le splendide descrizioni degli ambienti contadini, gli interni delle case, i campi, gli attrezzi sulle aie, gli animali, ecc.). Anche qui scopriamo ancora un volta un nesso con le due tematiche fonda-mentali del libro. Di fronte alla rigida chiusura regressiva della madre di Minka, troviamo l'atteggiamento di Vajda che ricorda le proprie difficili origini terragne, il padre che aveva perso la terra ed aveva anche conosciuto la prigione. Ed è forse il ricordo del momento del proprio distacco da quel mondo ("Commiato da ogni cosa. In silenzio a tavola. Ma le cose non ti lasciavano. Ti seguirono, scaldandoti, ringiovanendo il ricordo. A lungo.": sembra una prosa di Kosovel), a fargli immaginare la partenza di Tonček ribelle che si sottrae alla soffocante tutela materna e scende in città per costruirsi una propria vita: "lo accompagnava l'odore del fieno....sentiva i passi che attraversavano la sua anima, il ruscello era freddo, il suo ricordo lo avrebbe dissetato per lungo tempo..." Quella discesa liberatoria verso l'ignoto futuro in città non è affatto mitizzata, ma viene affrontata come un passaggio necessario perchè si compia un processo di crescita, di libera determinazione della propria responsabilità di fronte alla vita, perchè quel braco diventi farfalla. Liberamente. Anche Peter ha attraversato questa fase prima che la sua vita venisse stritolata dalla macchina infernale che presumeva di educarlo alla verità decisa in alto per la sua redenzione. In alcune pagine fra le più belle, assistiamo al processo della maturazione consapevole di Peter, al configurarsi delle sue prime scelte; e tutto questo si intreccia con la prima vera esperienza amorosa, irresistibile nella sua poesia e nella sua delusione. E' un passaggio molto delicato che prende l'avvio da una "sensibilità cosmica", quando la coscienza è ancora indifferenziata, ancora priva della cognizione del tempo, ed egli vive come "una sorta di embrione nell'utero dell'aspettazione." Da questa specie di previta in cui ancora percepisce l’unità mitologica fra io e non-io, passa all'acquisizione della dimensione del tempo, della fugacità di ogni possesso, della differenza fra sé e gli altri 'io' e sperimenta la scissione e la separazione. E' allora che scopre l'insufficienza del rapporto amoroso e dell'estasi erotica: "troppo poco... irrilevante... unilaterale e ripetitivo." E’ "l'uscita dal paradiso terrestre". Quel ciclo chiuso a due stava diventando "autodistruttivo" e si manifesta l'esigenza di uscire da quel sacco amniotico protettivo per entrare nel mondo, affrontare la realtà e lottare per il cambiamento: solo allora a Peter "crebbero le ali". Anche l'esperienza partigiana era stata una occasione di crescita in quanto frutto di libera scelta: dopo l'incendio della casa e l'entrata nella macchia fra i combattenti si era aperta un'esperienza nuova, era stato come "uscire da te stesso, mantenendo nel contempo il tuo io." Peter riflette senza retorica sulla vita di quei quattro anni di guerra partigiana: lì si realizzava quasi spontaneamente l'equilibrio fra le diversità individuali e la coscienza collettiva, senza mortificazione o repressione della personalità; forse era proprio questo giusto equilibrio raggiunto spontaneamente senza costrizione, a dare una sensazione di felicità interiore anche in mezzo ai disagi ed al continuo rischio della vita. Anche per Jože, sia pure ad un livello di minore consapevolezza intellettuale, l'esperienza di vita partigiana rimane un dato positivo: egli non ostenta, di fronte ai discorsi retorici e convenzionali di Kovač, baldanza o vittimismo, né rivendica meriti speciali per la scelta fatta e per la partecipazione alla lotta che per lui era stata semplicemente un fatto naturale, spontaneo, non ideologico. Ed è proprio Kovač ad accusare "i giovani d'oggi" di non saper essere all'altezza di così luminosi esempi, di così sublimi ideali, di non saper lottare per nobili cause come seppero fare i padri. Anzi, essi rifiutano quei modelli che gli vengono proposti. Già, "e chi ha educato questa gioventù?" Chiede provocatoriamente Jože. Perchè questi giovani oggi sono proprio così? Le facili e troppo semplicistiche ragioni moralistiche di Kovač non spiegano nulla: quelle frasi altisonanti e boriose sono ben presto diventate per Jože un "vestito troppo stretto" che lui ha preferito buttare restando nudo. Ed è lui, Jože, a condurre adesso la requisitoria. I giovani non sono per nulla peggiori rispetto al comportamento dei padri quando avevano la loro età. Il fatto è che essi rifiutano radicalmente un sistema rigido di valori preconfezionato, calato dall'alto e che gli viene presentato come l'unico valido, ma che non tiene in alcun conto l’esperienza autentica e le esigenze particolari dei giovani stessi. Dunque, ancora una volta ci troviamo di fronte al problema della libera crescita, della responsabile autodeterminazione. Non solo, ma i giovani ben presto scoprono l'incoerenza e l'ipocrisia che non riscono a mascherare la corruzione, la meschinità e le inadempienze degli adulti nei confronti di quegli stessi valori proclamati e sbandierati con enfasi sospetta. E' da qui che nasce quel sentimento di delusione, di disincanto, di rabbiosa dissacrazione anche, che sfocia nell'incredulità, nell'atteggiamento derisorio, nella ribellione e perfino nell'autodistruzione nichilistica. Il rifiuto dell'esistenza diventa spesso indiscriminato e anche ingiusto, assurdo: ma è frutto di frustrazione, disperazione, insicurezza. La causa sta dunque neH'autoritarismo e nel paternalismo degli adulti, nella mancanza di libertà di scelta e quindi di tirocinio alla responsabilità morale. Eppure nell'immediato dopoguerra si era respirato davvero a pieni polmoni un’aria diversa: ci sono alcuni richiami a quella sorta di 'stato nascente', forse irripetibile, il cui ricordo riaffiora nella memoria di diversi personaggi del romanzo. Per tutti scegliamo questa citazione: "quei giorni di maggio dopo la guerra, quando un'ondata di libertà portava la gente a regalarsi a vicenda l'anima come l'ostia benedetta” (ecco qui un'altra eco di Kocbek). Allora "tutti odoravano di foresta. Erano come il buon dio prima della creazione; a mani vuote, ma pieni di volontà creativa. E facevano miracoli, come il buon dio." (anche qui, sembra di leggere Kocbek). Allora, ancora e purtroppo solo per poco, "la carta e la demagogia non aveva offuscato la vista" alla gente. Non a Jurič, per es., che proprio per questa sua qualità, per la stima e la benevolenza acquistata presso la gente anche con la sua competenza, venne "liquidato" dal gruppo di Kovač. Quante energie e potenzialità andarono così sacrificate, sprecate? Ed anche il rapporto tra Peter e Kovač è, in fondo, la storia di una crescita che alla fine si compie dopo quegli anni segnati dalla violenza, dall'arbitrio, dalla segregazione. La destalinizzazione era stata affrontata con gli strumenti tipici dello stalinismo, "in modo alquanto generico, senza profonde giustificazioni, senza spiegare e chiarire i dettagli". Un discorsetto sbrigativo e superficiale avrebbe dovuto convincere quegli uomini che improvvisamente si trovarono "sulle macerie del passato". Nemmeno l'ombra di un dibattito, nessuna discussione che aiutasse a capire le cause profonde, le vere radici di qu- anto stava accadendo all'interno e sul piano internazionale. Così i sentimenti di quegli uomini - tutti ex combattenti - trascendono la ragione; su tutto, il tormento di un pensiero cocente per quanti erano pure "caduti eroicamente, negli occhi ¡'immagine luminosa di ciò che oggi è stato insozzato." Con questo umanissimo e più che comprensibile stato d'animo nessuno pensa di dover fare i conti. Peter si oppone al suo inquisitore non per una sua pervicace fede stalinista, ma unicamente per difendere la propria dignità uomana, contro la pretesa di fargli cambiare idea come se si trattasse di cambiare il programma da inserire in un computer, togliendoli di colpo il passato, tagliandogli le radici con la violenza. Perchè non importava il libero, consapevole sviluppo di un processo logico, ma si esigeva solo obbedienza. Così fra Peter e Kovač si scatena un duello mortale, quasi una questione personale di prestigio che sembra non riguardare il tema dello stalinismo. Peter resiste a tutte le prove e non firma la confessione. Passa otto anni alla deportazione nell'isola, anzi quattro bienni, dato che dopo due anni veniva rilasciato formalmente e subito riportato sull'isola appena sbarcato sulla terra ferma secondo una maligna ed ipocrita procedura. Quella lunga notte, buia come un interminabile tunnel di incubi, ha fine con l'alba, quando il caso Minka è ormai risolto: una coincidenza che conferma la stretta connessione fra il caso 'poliziesco' e la tematica ispirata alla libertà umana: finalmente la metamorfosi del "bruco" Peter in libera "farfalla" può dirsi compiuta perchè la sua liberazione ha seguito un itinerario tutto interiore. E quando Peter decide di scendere in città con il fratello, per lui si ripete davvero il distacco dell'adolescente dalle origini, quando dice: "Prima o poi devo anch'io volare dal nido." Andrebbero anche ricordate le tante figure, come si dice, 'di contorno', che si muovono e vivono accanto ai protagonisti, o da questi evocate nei loro ricordi: uomini e donne, fugaci presenze di poche righe o di poche pagine che non si dimenticano però facilmente per la nitida precisione con cui sono descritte o appena abbozzate con mano sicura e con fine intuizione psicologica, sempre inserite nella struttura narrativa in una precisa collocazione funzionale. Vogliamo qui almeno ricordare i compagni di prigionia e di internamento di Peter, ciascuno col suo dramma, come dannati - e pure innocenti - in quella bolgia dantesca. Fa ancora tremare di rabbia la descrizione minuziosa di quell'inferno: gli interrogatori, la tortura, il soggiorno nell'isola dove i prigionieri devono portare pesanti massi di pietra dalla cava su fino in cima alla collina per poi doverli riportare giù: una crudele ed insensata fatica di Sisifo: "Peggio della pietra sulle spalle brucianti, era la consapevolezza della totale inutilità di quel lavoro: un lavoro privo di ogni senso, che li uccideva più nell'anima che nel corpo." Abbiamo già accennato ad alcune figure di donne: ma ne incontriamo tante, madri anziane e giovani amiche o mogli. In esse si palesa uno spiccato carattere simbolico, da un lato come metafore della società generatrice di individui e dall'altro come pietra di paragone sulla quale si misura l'atteggiamento degli uomini, figli di quella società, nei confronti della realtà umana, della vita. Donne, dunque, come principio generatore e come espressione della scienza di vivere. Ci rendiamo ben conto dell'insufficienza di questa breve recensione che vuole anche azzardare almeno a grandi linee una analisi strutturale dell'opera. Anche, ma soprattutto, perchè sentiamo che il vero discorso da fare è in realtà un altro, non "letterario". Oltre, ben oltre il caso del '48 jugoslavo - qui pur rappresentato in maniera così magistrale nel drammatico corpo a corpo dei due protagonisti-antagonisti - il vero soggetto "invisibile", per così dire, di queste pagine sembra essere in realtà la crisi universale di questo nostro secolo ustionato dal male: la crisi dei sistemi che per vie diverse hanno tentato di attuare nella realtà umana l'idea generosa del socialismo. La sconfitta è bruciante e sarebbe però superficiale e stolto rallegrarsene o 'chiamarsi fuori', scaricando meschinamente e ingenerosamente tutto il peso di tante tragedie sulle spalle di questo o quel paese, di questo o quel tentativo di variante ideologica. Perchè in realtà di sconfitta dell'uomo come tale si tratta. La prima guerra mondiale era stata l'inedita dimostrazione delle terribili capacità (auto)distruttive non solo degli eserciti, ma delle tecnologie. Le grandi masse, oltre che falcidiate nelle trincee, ne uscirono atterrite e sconvolte da quanto avevano visto e patito, e forse anche da quanto avevano magari oscuramente intuito per il futuro. C'era stata la frustrazione del misero fallimento della Seconda Intemazionale che nel '14 si era dissolta senza aver saputo impedire - o almeno tentare di impedire - l'insensata lotta fratricida (quella, che papa Benedetto XV in pieno 1917 non esiterà a definire "inutile strage"). Comprensibile, quindi, lo stato d'animo dominante dopo il '18, il bisogno di utopia, la spasmodica attesa di un lavacro rigeneratore, la sete quasi messianica di un imminente avvento delfUomo Nuovo...Tutta la poesia di Kosovel è testimoninanza di questo stato d'animo. E quale fu la risposta data a questa domanda? Il fascismo, anzi, i fascismi che proliferarono dovunque in Europa, magari più o meno camuffati. Ancora tradimenti, opportunismi, complicità e violenze, terrore...Come mai prima nella storia, il male era apparso così potente - grazie anche ai nuovi mezzi disponibili per la comunicazione deformata in propaganda -, come mai così minaccioso, trionfante e sicuro dell'imminente successo finale: il Nuovo Ordine più che annunciato era oramai in fase di edificazione. A tanta strapotenza cosa si poteva pensare di contrapporre se non una forza d'acciaio altrettanto potente? Quel mito sinistro e perverso - ecco l'inedita esperienza sconcertante - aveva guadagnato, complice anche una crisi economica planetaria, il consenso attivo o almeno una non ostile e benevola attesa passiva presso larghe masse impoverite e deluse dalla crisi generale. Cosa contrapporre a quel mito se non un altro mito, altri simboli carismatici e prestigiosi? La bandiera rossa contro i gagliardetti neri, falce e martello contro fascio e svastica. E il sangue delle schiere sempre più folte di testimoni martirizzati nelle galere e sui patiboli dell'Europa dell'Ordine. Tutta l'Europa un unico carcere per chi aspirasse alla libertà, alla giustizia, a un qualsiasi ideale umano. E lontano, là sulle torri del Cremlino, sulla mitica Piazza Rossa, il sorriso rassicurante di quell'uomo dal nome d'acciaio: laggiù si stava tentando un esperimento temerario, ancora mai intrapreso. Là si costruiva e si resiteva per l'umanità intera. Il riscatto sarebbe stato una volta per sempre, definitivo...Quel nome divenne così un simbolo che fu anche arma d'incalcolabile efficacia. Era l'ultima speranza. E che altro c'era in quell’abisso di nome Europa? Ed è ben vero che con quel nome sulle labbra si affrontarono spavaldamente galera, torture e patiboli. Un nome... I tanti Peter che dopo la guerra - e quella guerra totale di idee e di principi, prima che di uomini e di nazioni - si sentono da un giorno all'altro rivelare la mostruosa verità che stava celata dietro quel nome dissacrato, come potevano credere? Come potevano immaginare che l'uomo potesse ospitare baratri di abiezione, di viltà, di cinismo così profondi? Allora, cosa restava? In che cosa, in chi si poteva ancora credere? Dove trovare ancora il punto archimedeo su cui puntare la leva per sollevare il mondo? Il nemico - ecco la vera, sconvolgente esperienza rivoluzionaria - stava dunque ben dentro l’uomo stesso, non era qualcosa di esterno. Questo è il fatto nuovo sperimentalmente dimostrato per la prima volta nella storia di questo nostro secolo. In due secoli si erano combattuti tanti nemici esterni: re, nobili, clero, borghesi, stati, infine ecco, anche proletari...E quel nemico continua a sopravvivere: dove? Dove cercarlo, dove snidarlo, dunque, se non proprio ben dentro nell'uomo? Ma come si può accettare questa verità così inquietante dalla sera alla mattina? La vera tragedia consiste nel fatto che, paradossalmente, in un certo senso almeno, avevano ragione sia Peter, la vittima, sia Kovač sguinzagliato dal potere venutosi a trovare improvvisamente con l'acqua alla gola e che in quel frangente andava piuttosto per le spicce senza troppi riguardi, senza disdegnare di adottare gli stessi metodi e strumenti da sempre impiegati dalle Sante Inquisizioni per 'redimere' l'uomo. Il capitolo 12° è in gran parte dedicato ad una specie di autoriflessione di Kovač sul proprio operato, e si giustifica con le ragioni di tutti i Kovač del mondo, da sempre. Il suo agire non era forse giu- stificato dalla nobile causa del "progresso sociale in patria e nel mondo"? Non era stata la svolta del '48 "una mina nella fortezza della politica dei blocchi"? addirittura "un taglio cesareo nell'adipe della burocrazia di Baffone. Un'avventura per il mondo"? E "giuridicamente": non è risaputo forse che per la tutela degli interesi sociali vale il motto "qui bene amat, bene castigat"? E del resto, dal punto di vista biologico, "la natura provvede alla conservazione della specie, ma non a quella dell'individuo." E infine anche "moralmente": non è risaputo forse che "prima che ti riesca di convertire il diavolo col vangelo, sarai tu ad indiavolarti"? Dopotutto "fummo costretti al male per evitare un male maggiore...La vittoria sul male non passa attraverso il paradiso, ma attraverso l’inferno." E prosegue la sua autodifesa: "Io sono l’unico responsabile per alcuni millenni di storia mondiale..."e cita un elenco di violenze e d’infamie, dalla preistoria alla bomba di Hiroshima. E allora, in quel tragico '48, non c'era tempo, si trattava di difendere la rivoluzione. Non ci poteva essere spazio per i dubbi. Niente riguardi, per nessuno, niente psicologia freudiana. "Tutti sono sospetti. Tutti quelli che potrebbero essere colpevoli sono colpevoli. Non si scelgono i mezzi. E' lecito ciò che è efficace." Il perverso meccanismo si mette in moto come una macchina ciecamente trascinata dalla sua logica. L'individuo si ritrova isolato, emarginato, senza la solidarietà dei suoi stessi compagni di lotta, e arriva a rimpiangere "coloro che sono caduti davanti alle trincee nemiche poiché hanno perso solo la vita, mentre tu hai perso ciò per cui eri disposto a morire cento volte." Il vero scandalo sta nel fatto che l'autodifesa di Kovač è fondata su secoli, millenni di storia costruita sulla logica binaria dell'aut-aut, e fino a che non muterà questa logica c'è sempre da temere che per difendere una 'santa causa' rispuntino dei Kovač convinti di fare il loro dovere, convinti di essere necessari. Sembra quasi una maledizione scritta nei programmi genetici del nostro DNA, nella fatale 'elica' che ci portiamo dentro...Scritta in tutta la nostra logica e condensata in quel ’bit’ 0-1 che abbiamo noi travasato nei computer. Forse la radice del male sta in quella proposizione che stabilisce: tertium non datur. E' allora inevitabile che prima o poi scatti un meccanismo inarrestabile, come la precipitazione di una soluzione chimica che abbia raggiunto la saturazione, o come la configurazione di uno stato di catastrofe di Thom. D'improvviso appare un bivio senza alternative: quale strada prendere? spariscono dialogo, tolleranza, ermeneutica, dialettica...Non si percepisce più che "ogni affermazione contiene già un'obiezione". La spirale s'avvolge su se stessa: con chi stai? Chi dubita sta già con l'altra parte. Col 'nemico' del gruppo. Le prove? Non occorre neppure mentire troppo scopertamente: Kovač non mente, solo prende le parole di Peter 'oggettivamente', le isola con cura dal contesto, dalle circostanze emotive, dagli stati d'animo, desemantizzandole. Ed ecco la 'prova', fissa, inattaccabile. Vera e falsa allo stesso tempo. E come in un gorgo sempre più veloce, aguzzini e oppressi sono risucchiati e travolti, annientati entrambi nella loro umanità, vittime speculari di quella logica. Come farsene una ragione? Proprio noi, che siamo usciti segnati per sempre dal buio di queirinvisibile carcere che custodisce i "migliori anni della nostra vita"; noi che dentro quel buio ci aggiravamo smarriti ancora bambini e poi adolescenti e giovani; noi da quel buio nutriti. Per quel buio ci sono ancora oggi in Europa carni e coscienze straziate che nascondono piaghe vive, cicatrici sfiguranti e mutilazioni visibili dovute a quell'orrenda cesoia del 'sino'. E la perfida astuzia hegeliana della storia può anche sogghignare con sarcasmo: sì, perchè dopotutto dobbiamo anche a lui, al suo nome esecrato, se siamo oggi qui, liberi di maledirlo...Come farsene una-ragione? Vera liberazione sarà solo il giorno in cui la logica cavernicola dell'aut-aut sarà rimpiazzata da quella davvero rivoluzionaria dell'et-et. La storia ci ha insegnato ad abundantiam, ormai, che non basta decapitare di volta in volta una testa dell'Idra, sia essa Hitler, Stalin o chi altro mai. Non potremo vivere tranquilli fino a che l'Idra stessa non sarà estirpata dal profondo dell'uomo e ad opera dell'uomo stesso. Ma forse quel giorno l'Uomo sarà diventato Dio... E intanto che ciascuno faccia la sua parte - come Hofman. Che ciascuno sappia da quale parte stare. Gino B razzoduro ^ Pisa, novembre '87. * * - Besedilo v slovenščini je bilo objavljeno v ljubljanski reviji Sodobnost, v prevodu Diomire Fabjan Bajc. BRANKO HOFMAN DALLA NOTTE ALL'ALBA* Era da poco passata la mezzanotte: guidava velocemente, la strada era sgombra, nei tratti rettilinei raggiungeva i centoquaranta, la luna e il vecchio Chevalier diffondevano luminosità sul mare, sugli scogli, sui colli istriani, su di lui: "Cest si bon". Nel suo stato d'animo vacanziero nidificava il gabbiano che nel pomeriggio, goffamente, spezzandogli un'ala, i pescatori avevano estratto dalla rete: ora suonava il sassofono... E s'annidava in lui pure il sentimento (trepidante, come l'aria riscaldata sopra l'acqua) che tutto fosse lontano, serio solo per metà, avvolto nei colori dell'arcobaleno, che scivolasse sulle verdi onde, spezzando in due la croce della quotidianità: una metà era rimasta nel labirinto del tribunale, l'altra (nella persona della moglie e del figlio) in viaggio turistico nel Mediterraneo, in quel momento probabilmente in un punto delle acque territoriali dell'Algeria. E lui era qua (perdiana, già da dieci giorni) solo, solo, con tutte le indulgenze della tranquillità, immerso nell'ozio sino al collo - dolce far niente. Una curva stretta (i freni, lo stridio delle gomme: oplà, troppo folle, troppo giovanile, Kovač) e il cambio di velocità: la strada aveva inarcato il dorso. Poi la vide: stava all'incrocio, sotto il lampione stradale, agitava incertamente il braccio sollevato a metà, e gli parve minuta e inerme nel cuore della notte, in mezzo alla solitudine. Fermò. "Per dove?" Accorgendosi che era solo nell'auto, essa fu colta dall'indecisione, disse, oh, la scusasse, probabilmente non andava nella sua * * Branko Hofman: Noč do jutra - Slovenska Matica - Ljubljana 1981, 1984 (Cap. 12, pagg. 162-166) direzione, grazie comunque, non avrebbe voluto disturbarlo, aveva perso l'autobus, era tardi. "E' tardi," disse lui "veramente tardi, probabilmente troppo tardi per l'autobus." Era evidente che stava ponderando se fidarsi o no di lui. Abbassò il volume della radio: "Primo: non sono italiano. Secondo: non ho fermato per cercare avventure. Terzo: vado a Rovinj. Come ha deciso?" Si sedette accanto a lui, trepidando silenziosa, lo sguardo fisso dinanzi a sé. Quindi gli chiese se poteva accendersi una sigaretta. Egli le offrì le sue. "Grazie, ho le mie." Ma ne prese comunque. "E' in vacanza?" "Sì e no." La guardò di lato: capelli lunghi, blue-jeans stinti, camicetta colorata: mazzolino ventenne di nastri giovanili. Disse: "Risposta molto precisa." Lei sorrise: "Impiegata stagionale presso un'agenzia turistica: la mattina in ufficio, il pomeriggio al bagno, o viceversa. Come lo chiamerebbe lei?" "Bella vita. E fuori dalla stagione turistica?" "Studentessa." "Accademia drammatica?" "Uffa, troppo romantico! Inglese e italiano." "Benissimo." Sentì quindi la necessità di spiegargli perchè era incappata nella situazione di trovarsi in strada a quell'ora. Aveva fatto visita a una collega a Portorož. Chiacchierando, aveva perso l'autobus davanti al naso. Era completamente disperata. Una coppia olandese l'aveva portata sino all'incrocio. Alcuni italiani avevano fermato, di quelli, sa. Non aveva rischiato. Fermò in piazza, presso l'ufficio turistico. Disse di abitare alcune vie più in là, non era possibile andarci in automobile, disse di essergli riconoscente perchè l'aveva portata fin lì, che sul crocevia ora avrebbe avuto una gran paura, che non riusciva ad immaginare cosa avrebbe fatto, disse di avere imparato la lezione, la prossima volta avrebbe preferito andare alla fermata dell'autobus con un quarto d'ora di anticipo piuttosto che un minuto troppo tardi, e infine: buona notte. Egli parcheggiò l'automobile davanti all'albergo, ma non aveva ancora voglia di trascinarsi nella sua tana. Sentiva l'orchestra del night che si trovava qualche via più in là, a vendere sentimentalismo mediterraneo, ma ci rimase solo per una mezz'ora, tanto da berci qualcosa, poi, apertosi un varco tra i ballerini, imboccò fuori la via che portava al porto, poiché voleva fare ancora una breve passeggiata. Mentre si fermava davanti alle vetrine illuminate, lo raggiunse la giovinezza di Lili e la sua grazia riservata. Fu colto dal senso, malinconico per la tensione, di dover trovare nel cerchio freddo della sua memoria qualcosa di cui non era neppure persuaso di aver mai posseduto. La corsa notturna comunque non gli aveva inciso le sue iniziali nel cuore. Giunse più tardi, quando rincontro si spostò nel diagramma del tempo passato, più tardi, quando guardava la sua giovinezza come a una occasione perduta che gli avrebbe potuto (ma non gli aveva, non gli aveva) appendere all'albero maestro deserto di sentimenti almeno una piccola vela di pura gioia (simbolicamente, per le giornate di bonaccia). Sopravvenne più tardi. Dopo i primi incontri casuali. Per strada, al bagno, al concerto serale: un'orchestra in piena regola e il bel canto delle lunghe chiome. Sopraggiunse più tardi, dopo tutto ciò: era stato lui a cercarla e ballavano sulla terrazza dell'albergo. Dopo che si sorprese a trotterellarle dietro comprensivo, abbandonando il suo cantuccio ritirato, seguendola nel suo anelito al Lido, alla Scala, aH'Hermitage, all'Acropoli, a Guernica, alla cultura Inca, alla muraglia cinese e, naturalmente, oh, a Parigi, dopo che lei ebbe riso della sua cravatta. Dopo che l'ebbe presa in giro per le lucertole. Dopo che l'ebbe congedato sulla soglia di casa. Sopraggiunse sull'altipiano istriano, lontano dal mare, in solitudine, dopo un'intera giornata trascorsa a bighellonare, mentre oziavano in una sorta di fatale abbandono (tale espressione metafisica era la più adeguata). Quel silenzio confidenziale e il suo sguardo che riposava sulle nubi, lo indussero a pronunciare parole d'amore. Lei trasalì, appoggiandogli il palmo della mano sulla bocca e dicendogli di non rovinar tutto. Ma lui non cedette. Chino sopra di lei, vi riversava una cascata di parole ardenti mentre lei lo sfuggiva, turandosi le orecchie e trasformandosi in torre di difesa dell'era antica. Ma in lui già andava scalpitando l'orda turca, sempre più vicina, selvaggia, inarrestabile: la prese con la forza, in una sorta di ossessione masturbativa che escludeva la sua partecipazione e che non offrì neppure a lui il piacere fisico, non nutrendosi alle sorgenti della sensualità, ma traendo origine nel suo spirito inibito, bramoso di autoaffermazione. Nella bassa marea che seguì, comprese a poco a poco che Lili stava piangendo a bocca stretta, in silenzio, che le ciglia imperlate di lacrime cercavano di evitare la realtà, che le mani le giacevano come se non fossero sue. La sua memoria smarrita che stava ritornando gli portò un pugno di sentimento, quindi si sforzò di reinstaurare con lei e con il mondo il rapporto di prima. Ma tutto cominciò a poco a poco a dargli ai nervi: il silenzio di lei, quelle labbra serrate, le lacrime, il giovane corpo nudo che in certo qual modo rinunciava a se stesso. Il loro soffice, caldo, romantico materasso s'era lacerato, vi spuntavano le dure molle d'acciaio. Sulla via del ritorno guidò lentamente, fu per tutto il tempo pieno di riguardi rivolgendosi a lei, scusandosi, assicurandole che gli dispiaceva di averla offesa (e gli dispiaceva sul serio). Lili taceva, ma non passivamente, gli pareva: si era abbracciata le ginocchia e stava ripiegata su se stessa, simile a un minuscolo marmocchio che batte i denti, spaventato a morte. Quando furono in città, insistè perché gli dicesse almeno se si sarebbero rivisti l'indomani. "Né domani né dopodomani, mai più,"disse con voce smorta. "Cerca di dimenticare, non succederà mai più, sul serio, lo prometto." Lo fissò a lungo, in silenzio, come assente, poi mormorò: "Non capisci niente. Non si tratta di ciò che è successo né del modo in cui è successo...Ma a te l'azione sembra scontata." Egli obbiettò. Lei guardava oltre a lui, attraverso la piazza in cerca della parola giusta: "C'è in te qualcosa...non so io stessa cosa...qualcosa di sporco...Di terribile. Non voglio vederti mai più." Non si videro mai più. Traduzione di Diomira Fabjan Bajc EDVARD KOCBEK SIAMO NATI PER I MIRACOLI LA VICINA Riaprendo gli occhi dopo la siesta sull'erba, abbiamo visto nel cielo una mongolfiera. Il frutto giallo si dirigeva verso il sud. La nostra vicina sulla soglia di casa era in preda a crescente stupore. In seguito molte cose strane si sono staccate dalla terra per involarsi nell'aria, nella storia e nella leggenda. Anche la vicina è salita su un aereo ed è partita oltre oceano. Ai figli portava una zolla di terra e ai nipotini le noci per il dolce natalizio. Sull'Atlantico i frutti rallegrandosi di questa nuova maturità ruzzolarono a terra. I passeggeri premurosi -di Caracas e Kandahar, di Solothum e Gerusalemme, di Amsterdam e Oregon e di altre città sconosciute -accorsero a raccoglierle. Tre di loro rimasero in ginocchio davanti alla contadina, un negro dai capelli grigi, un affascinante giovane di Parigi e l'hostess fiorentina: tre noci erano dorate. La poesia non può più andare oltre, ha raggiunto il limite del mondo ammutolendo sopra le voragini. Il primo pilota ha ripiegato la carta geografica sulle ginocchia, si vola verso l'indicibile. (Zbrane pesmi I, str. 194/5) GREMBIULE DI RAGAZZA Quando si fermò in cima alla collina volgendosi al mio caldo vento, ebbe paura e lasciò cadere il grembiule, era pieno di vecchie case e di alberi che rotolarono lungo la china per ricomporsi in un paese indescrivibile, entrai nella dimora più vicina sfondando il muro dell'inaudita memoria, aromi e profumi m'inebriarono, un incantesimo mi avvinse ottenebrandomi per mezza eternità, mi ridestai molto tardi e mi appoggiai al vento ancora caldo, pian piano le riempii il grembiule di case, cortili, recinti, stalle, di fieno e chiar di luna, di sospiri e risa, il campanile glielo adagiai con precauzione perché le campane non squillassero troppo. (Zbrane pesmi II, str.27) FINE DEL GIOCO Per molto tempo svolgevo un doppio lavoro, di notte ero mugnaio e di giorno spazzacamino. Servivo fedelmente entrambi i padroni, ascoltavo il fruscio del perpetuo e guardavo il fumo dell'effimero. I neri mi ritenevano bianco, i bianchi mi vedevano nero. Dopo incanalai l'acqua e il fumo in un medesimo letto. Lo stesso principio nella stessa fine. Imparai a sognare di giorno e a sbrigare le faccende nel sonno. Così non sono più conteso da due lavori ingrati ma fuso in un unico dolore, pronto a tutti gli eventi. Adesso sono giorno e notte assieme, acqua e fuoco, farina e cenere. Non pratico più il contrabbando e ho smesso di predire il futuro. Quasi nudo come un bambino attendo sulla riva dove le balene si espongono alla morte. Ascolto una voce remota, ancestrale: sei solo ciò che non sei, uomo, e hai tutto quello che non possiedi. (Zbrane pesmi II, str.55) IL MIO NOME DI BATTAGLIA1 E' inutile, Pavle, per te non c'è pallottola, per te non c'è albero e nessuna macina, sei condannato a vivere, temi te stesso, Pavle. E' proprio inutile, ti hanno rotto una caviglia e colmato gli occhi di carboni ardenti, ti hanno confuso la lingua lasciandoti nella botte di Diogene, temi te stesso, Pavle. E' inutile ormai, per te non c'è neanche un cavallo nero e nemmeno un cammello bianco e neppure un'aquila nel cielo rosso, sei condannato a questa terra sciagurata, temi te stesso, Pavle. Da nessuna parte il muro del pianto e le grandi porte di Kiev, un gatto forestiero beve il latte materno 1- Durante la seconda guerra mondiale II poeta Edvard Kocbek fu partigiano e membro di spicco della Resistenza slovena. Pavle era il suo nome di battaglia. Dopo la guerra e quasi fino alla morte, a causa della sua integrità morale, diventò un personaggio ingombrante, spesso perseguitato dal potere e costretto al silenzio. e l'amico Amleto mette su pancia, sei condannato a fronteggiare un mostro, sii soddisfatto di te stesso, Pavle. (Zbrane pesmi II, str.63) INGHIOTTENDO LA SALIVA Non puoi impazzire in compagnia di forsennati, non puoi pregare in mezzo ai bigotti e non puoi essere notte nel buio universale, non devi reprimere la materia, in sé racchiude la misura. Anche se si sa ben poco riguardo ai piccioni viaggiatori ed alle straordinarie api o a proposito di ciò che si cela nel vuoto e d'altro che occupa il pieno, e nemmeno sul conto del cane, impazzito alla vista dell'arcobaleno. Su, non fissarmi con tanta paura, non mascherare il tremore e non inghiottire la saliva. (Zbrane pesmi II, str.93) ISTRUZIONI PER L’USO Chi cerca trova più del cercato, alle cose piace unirsi l'una all'altra, il grillo domestico è in rapporto col cuculo, il grattacielo con le vertigini e il vuoto con il vuoto. Presto sarà troppo tardi. Chi chiacchiera e non agisce rimarrà a bocca asciutta, muto. Chi guarda indietro impietrirà. I latrati del cane annunciano il terremoto. Chi è portato al sospetto cade in trappola da solo. Chi si aggrappa al potere afferra il segnale d'allarme sul treno. Molte cose sono giustamente sbagliate, leggete attentamente le istruzioni per l'uso. (Zbrane pesmi II, str.94) TRA LA SORBONA E IL PANTHEON Proprio qua, in questo punto e su questo muro la mano benedetta della gioventù, smaniosa di futuro, ha scritto con un pennarello o un gessetto la frase memorabile: "L'immaginazione al potere". La pioggia e il sole hanno stinto il colore, ma non è possibile distruggere né dimenticare il senso del messaggio. Istintivamente ho congiunto le mani quasi volessi invocare il genio della storia e scongiurarlo a venire in mio soccorso. In me e nella mia storia sento battere l'ora decisiva. Parimenti scandisce:"La fantasia è la vera fede e l'unica speranza." (Zbrane pesmi II, str.220) ANTICA PARABOLA Il nipotino siede su uno sgabello e mi chiede perché il soffitto non ci crolla addosso. Chiudo gli occhi e cerco di trovare una risposta, ma intanto divento sempre più estraneo a me stesso, i venti si incrociano sopra di noi e dalla finestra penetra il profumo di eliotropio.2 Il nipotino estende la sua domanda e dice: E perché il cielo non crolla mai? Una volta, a quest'ora giocavamo a nascondino e quatti quatti negli angoli adombrati di sera ascoltavamo i nostri cuori in tumulto. Ora sono diverso, come se ogni giorno si insediasse in me un vecchio ^ - Nel testo originale dattiloscritto invece del profumo o odore di eliotropio ("disi po heliotropu") dalla finestra penetra profumo di elicottero ("in skozi okno disi po helikopterju"). Per taluni si tratta di un errore commesso durante la copiatura o di una comune svista, per altri invece di una audace metafora surrealista, con sottintesi politici. Io ovviamente appartengo al primo gruppo. centenne che mi induce a tradire me stesso. Le cose più belle svaniscono come incenso, nella nostalgia si accumulano sempre più solitudini. Il nipotino però continua a chiedermi, dimmi, nonno, perché non sei ancora morto. Io invece solo adesso ho lasciato le Isole infernali3 per raggiungere in una silenziosa barca a remi la bonaccia serale del golfo di Hvar. Se sopravvivo a questa sera, morirò altrimenti da come immaginavo. (Zbrane pesmi II, str.231) INTERROGATIVI Come stai e con chi e a che scopo. E perché mai esisti e quando e dove sei. Ma soprattutto come e chi sei e che cambiamenti hai subito, sei forse superficiale o interiore, sei inventato o ripetuto, inalterabile o inesauribilmente diverso, aspetti ancora o sei senza memoria, sei integro o sei rimasto diviso in due, e chi sono i tuoi amici, ci correte dietro o davanti o siete irrimediabilmente perduti, insomma, quali sono le vostre misure, sono sconosciute o illustri, e come sono i vostri punti cardinali, specialmente quello di sinistra, è valido - Vicino all'isola di Hvar esistono veramente degli isolotti chiamati in croato Pakleni otoci - Isole infernali. Ma il poeta evidentemente ne fa uso puramente simbolico. o ha cambiato nome oppure è illegale, e che cosa vi illumina dal lato del sole e cosa preferisci pensare e che lingua parlate tra voi e soffri quando ami qualcosa. Dimmi ancora questo, come siamo nel tuo ricordo e che ne è di tutto quello che vorrebbe tornare indietro e non può farlo perché è irremeabile, e alla fine, perché pensiamo tanto a voi e perché il passato ci inquieta tanto? (Na vratih zvecer - At thè door at evening, str. 102) QUALCUNO CHIAMA Qualcuno chiama aiuto. Ora lo sento da una parte dei monti, ora dal profondo di una miniera, ora dalla stratosfera, ora dalla civetta del vicino, ora dal ventre di una donna o dalla bestiale storia. Mi sono abituato al grido di soccorso, in tutti i viali suonano i clacson come dei saluti telefonici. Ma di tanto in tanto da lontananze mostruose giunge un lungo grido innocente, rimbalzando fino alle stelle cade nella notte umana e mi fa scordare tutto il resto, l'urlo dei terribili mastodonti della futura umanità. (Kamen skala, 1991) DESIDERO TALVOLTA Desidero talvolta che ci colpisca qualche malattia comica e ci butti a terra e noi a rotolarci dalle risa, non dalle sofferenze, ci accadrebbe come nelle vecchie recite giapponesi, solo qua e là un sospiro o un po' d'affanno, da qualche parte nello sfondo invece urlerebbero danzando esseri sconosciuti di pianeti lontani, ci darebbero pillole per una vita sana, il noioso e dilettantesco affrancamento dell'uomo è la fine della libertà. I sottomessi non capiscono mai il linguaggio e il comportamento dei loro veri padroni. (Kamen skala, 1991) COS'E' Cos'è la mia poesia, domandi. La poesia è il più efficace mezzo per vincere il male. Un ricco sacrificio per necessità gratuite. Offerta di piccole cose in cambio di una grande. Espressione di selvaggia e assieme tenera violenza. Non è sfruttamento della forza del vento, ma il mistico respiro della mia morte che vive ancora e non è ancora avvenuta. E' l'occultamento di qualcosa non ancora scoperto e della scoperta di cose recondite e incompiute. So di essere contemporaneamente vivo e morto, ma non ho bisogno di nessun inganno, solo dell'equilibrio della paura che l'innocenza e la grazia creano. (Kamen skala, 1991) SULLA PORTA DI SERA Una madre alla figlia di sera mentre sta uscendo tutta bella e pulita una madre alla figlia sulla porta per fermarla una madre alla figlia sulla porta di sera per fermarla e svelarle l'antico messaggio una madre alla figlia sulla porta di sera l'antico messaggio oggi denigrato e ha già un nodo alla gola e non riesce a proferir sillaba non è in grado di dire una sola frase di salvezza come nessuna madre l'ha saputo mai fare nessuna madre alla figlia sulla porta di sera alla figlia e ai suoi nati perché la figlia tornerà tornerà trasformata tornerà con il suo frutto anche lei in futuro si sentirà stringere la gola e pure sua figlia e la figlia della figlia sulla porta di sera (Zbrane pesmi II, str.195) CANTO NEGRO Alle mie spalle nella ressa qualcuno mi chiese con accento lubianese: Scende per caso? A una curva, oltre la spalla adocchiai i denti bianchi di un negro di Gana. Ora mi è chiaro perché Prešeren in piazza* è sempre più scuro, in me la parola fece un salto di gioia pentecostale e cominciò a lievitare nel fertile humus nero. Mi voltai nella ressa e gridai: No, non scendo, non scenderò mai, non scenderà nessuno, continueremo il nostro viaggio, andremo oltremare in Africa a consolare la bella Vida" (Zbrane pesmi II, str. 196) Traduzione di Jolka Milič ' N.d.t.: Il poeta intende la statua del maggiore poeta sloveno France Prešeren (1800- 1849) a Lubiana. La bella Vida, secondo la leggenda, variata in numerosissime ballate slovene, era una giovane sposa fuggita con un moro in terra di Spagna, abbandonando il vecchio marito infermo e il figlioletto in fasce che morì dopo la sua partenza. Per questo la bella Vida si struggeva di rimpianto e nostalgia, diventando un simbolo. VOJIN KOVAČ- CHUBBY POESIE DETESTO la gente senza spina dorsale l'atlante geografico le offerte matrimoniali i film western i capelli sporchi le porte aperte voi il vostro atteggiamento nei nostri confronti le vostre calvizie il vostro primitivismo le vostre prediche i vostri idoli il vostro tenore di vita la vostra morale la vostra educazione i vostri problemi le vostre puttane i vostri balli il sugo di pomodoro e il trio slak 1966 AMO thè beatles thè beatles thè beatles thè beatles thè beatles thè beatles thè beatles thè beatles thè beatles antoine dylan donavan provose e eduard 1966 INTRODUZIONE A UN DRAMMA NON SCRITTO (1967) vorrei pisciare sulla signora che ogni mattina si prende cura dei canarini vorrei rubare una sedia al vicino perché non mi piace il barocco vorrei che i sassi scagliassero la gente vorrei incontrare un uomo rabbioso che morde i cani vorrei che un cavallo mi galoppasse in groppa vorrei che il gatto divorasse tutti i provvedimenti di derattizzazione vorrei restituire l'alloro che ho rubato a preseren1 protesto 1 - France Preseren, il maggiore poeta sloveno perché l'inchiostro si asciuga troppo presto protesto perché le autorità non hanno proibito di abbaiare nel centro della città protesto perché nei giornali ci sono scarse notizie di omicidii protesto perché le prostitute non sono protette protesto perché i chiodi si curvano troppo in fretta protesto perché le autorità non hanno ordinato alle rane di avere quattro cosce protesto perché le arance hanno bucce troppo grosse esigo fimmediata sospensione della nuvolosità esigo il prolungamento della gravidanza a dodici mesi esigo che i pesci si riproducano subito nel fiume ljubljanica2 per favore spegnete la luce invito allo sciopero della fame tutti quelli che sono contro il peggioramento del tempo invito allo sciopero della fame tutti quelli che hanno i cani in fregola invito allo sciopero della fame tutti quelli a cui il vento scompiglia i capelli invito allo sciopero della fame tutti quelli che camminano per vie grigie 2 - Ljubljanica, fiume che attraversa Lubiana invito allo sciopero della fame tutti quelli a cui l'erba cresce troppo lentamente invito allo sciopero della fame tutti quelli le cui margherite sono troppo piccole invito allo sciopero della fame tutti quelli che vanno a pisciare sotto "tromostovje CANTO PRIMA DELLA MORTE ogni giorno giri per i campi e guardi ma d'improvviso non vedi più assolutamente nulla e sai che la fine s'avvicina I. ti ferma per strada dicendoti tesorino sei solo vieni con me che ti consolo e vai e ti sdrai sul letto della puttana e su di te il mondo turbina dopo si adagia al tuo fianco e cerchi di possederla e ti affanni ti affanni 3 - Tromostovje, il triplice ponte di Lubiana ma non ci nesci e poi all'improvviso ti rendi conto -questa sgualdrina è la morte e dopo ti sforzi nuovamente di possederla ma non ci riesci non ci riesci mai e poi dopo dice su tesoruccio lascia che ti aiuti e ti aiuta e si dà da fare e ti dai da fare e non ci riesce e non ci riesci e dopo abbandoni la presa e lei continua ad affannarsi ma non ci riesce e infine è lei a possederti II. Te ne stai in piedi e la gente ti circonda scruti i loro volti che si dissolvono nel nulla e il nulla ti guarda fisso e trapana il tuo cervello dopo si mette a piovere e posi la ghirlanda che bel funerale pensi e te ne vai III. lo incontri per strada e ti dice ciao ma tu neanche gli rispondi per me sei morto pensi non esisti più e tranquillamente prosegui il cammino CANTO FUNEBRE ho paura pensi ho paura dici e poi muori fissi lo specchio e non vedi nulla ma dopo consideri accidenti è mai possibile che piova proprio oggi e ti affacci alla finestra e fuori vedi un passerotto che vola e lo invidi ma non per molto subito dopo alzi le ali e spicchi il volo II. ti fa schifo tutto e alla fine cominci a odiare il mondo puzza pensi questo mondo puzza e poi ti tuffi e prendi il largo e nuoti nuoti a lungo e come una vecchia barca presto ti areni e intorno a te vedi i visi rigati di lacrime dei parenti e dopo tutto si ripete e riprendi a nuotare adesso però si fa sul serio pensi rabbrividendo e i parenti scoppiano in pianto CANTO DOPO LA MORTE padre nostro che sei nei cieli sia santificato il tuo nome venga il tuo regno e sia fatta la tua volontà così in cielo come in terra I. cupo risuonare di scarpe e uniforme oscillare della bara e dopo ti buttano nella fossa e i conoscenti ascoltano le orazioni i parenti piangono colmano la fossa e davanti a te si apre l'eternità IL adesso sono morto pensi non esisto più ed hai ragione (1969)* Notica o avtorju Pred leti umrli avantgardistični pesnik Vojin Kovač - Chubby (1948-1985, Chubby je njegovo umetniško ime!) je vse svoje delo objavil v letih 1967-68 v študentskem listu Tribuna in v reviji Problemi. Pri koprski založbi Lipa je leta 1987 izšel suhcen izbor njegovih pesmi in vizualij z naslovom CHUBBY WAS HERE. Nota biografica Il poeta d'avanguardia scomparso anni fa Vojin Kovač - Chubby (1948-1985, Chubby è il suo nome d'arte!) pubblicò tutte le sue opere negli anni 1967-68 a Lubiana nel giornale studentesco Tribuna e nella rivista Problemi. Nel 1987 è uscita una sua mingherlina raccolta di poesie e visualizzazioni intitolata CHUBBY WAS HERE, edita dalla casa editrice Lipa di Capodistria. iVco-ot . o M.L LEV DETELA NEKAJ RAZSEŽNOSTI BARTOLOVEGA ROMANA "ALAMUT" O pomembnem dokumentu slovenske literature * Vladimir Bartol je velika in žlahtna osebnost slovenske literature. Njegova ključna dela, roman "Alamut", zbirka krajše proze "Al Araf", spisi v reviji 'Modra ptica", so bila v navzkrižju z osnovno usmerjenostjo slovenskega pisanja, z literarno tradicijo, ki je težila k narodno vzpodbudnemu slovstvu s "pozitivnimi ", katoliško ali pa socialno začrtanimi opisi literarnih junakov v morda slabi družbi, a z vizijo zmage dobrega nad slabim V Trstu leta 1903 rojeni avtor je zavestno doživel razpad avstro-ogrske monarhije Ko je v gimnazijskih letih s svojim bratrancem stal na gričih nad morjem med Trstom in Gorico, je videl, kako se je nad Sočo nevarno pobliskavala avstrijsko-italijanska morija prve svetovne vojne Demonija vojne, ujeta v spominu kot preblisk nevarnega ognja in zloveščega groma, je v avtorjevi podzavesti ob stalnem soočanju s propadanjem Evrope v času zmagujočih predvojnih totalitarizmov zorela v literarno vizijo, ki je prekinila tradicijo slovenskega lepega in dobrega pisanja". "Alamut" je literarni dokument, ki v ospredje postavlja takoimenovano problematiko etike političnega življenja Freudove psihoanalitične študije tudi temnih strani človeške duše so se v tem vseskozi posebnem, a tudi eksemplaričnem romanu slovenske literature na samosvoj način ujele z opisom obla-stništva, ki da ga je s pomočjo razuma mogoče preusmeriti v vladavino tako enkratne vrste, da lahko obvelja kot sinonim za afirmacijo človekovih pravic v državi in družbi. Toda niti francoska - Povzetek nemškega referata v okviru prireditve "Literatura v marcu' 18.marca 1990 v dunajskem kulturnem središču Kunstlerhaus) revolucija, katere poglavitni akterji so prav s pomočjo zmagujočega razuma skušali odpraviti temo nevednosti iz javnih iz zasebnih zablod, ni znala uresničiti tega tako visokoletečega cilja, temveč se je slej ko prej, tako kot pravzaprav vse revolucije preje ali pozneje, ujela v lastne pasti. Morda ni nezanimivo, da je roman "Alamut", ki je pravzaprav pronicljiv dokument o manjšini, sekti in obrobju, ki sili v ospredje, napisal avtor s slovenskega roba ob Tržaškem zalivu, avtor iz slovenskega tržaškega predmestja, ki ga je italijansko mesto in Središče potiskalo v marginalno "provincialnost" . Oblast in zloraba oblasti je ena ključnih tem 20. stoletja. Tudi Bartol se ji ni izognil Na primeru svojevrstne verske sekte iz 11 stoletja, mohamedanskih šiitskih izmailcev, je zgradil tekst, ki ga lahko pojmujemo kot podobo perverzije oblasti a tudi religioznosti tudi v naši bližnji preteklosti Glavna oseba dela je vodja izmailcev Hasan Ibn Saba (Hasan ibn al-Sabah), ki se je po zgodovinsko izpričanih virih okrog leta 1090 polastil mogočne trdnjave (-ponosnega "orlovskega gnezda"=" Alamut"-) v tri tisoč metrov visokem govorju Severnega Irana Od tu je zasledoval nasprotnike svoje vere, ki se je razumela kot legitimna nasledstvena podaljšana roka Alahovega glavnega preroka Mohameda. Po neki legendi je bil mladostni prijatelj znanega, posvetnim stvarem življenja predanega perzijskega pesnika Omarja Hajama ter poznejšega velikega vezirja Nizama al Mulka. Ta je na inteligenten način služil dvema seldžuškima sultanoma, Alpu Arslahu-šahu(Levu) in njegovemu sinu Malik-šahu, kije bil eden najpomembnejših vladarjev zgodnjega srednjega veka na sploh. Veliki vezir Nizam al Mulk je v svoji znameniti knjigi "Sijarsat- name" (Knjiga o umetnosti vladanja) natačneje spregovoril tudi o svojem domnevnem mladostnem prijatelju Ibn Sabi, ki je pozneje postal njegov morilec. Zapisal je, da so "izmailci nevarna tajna verska bratovščina z večstopenjskim ritualom. Vodja ločine se razglaša ne le za naslednika Mohameda, temveč tudi za Odrešenika, Mahdija. Ne priznava legitimnih Mohamedovih na- slednikov in Alahovih namestnikov na zemlji, bagdadskih kalifov temveč želi sam stopiti na njihovo mesto." 0 gradu in trdnjavi Alamut je poročal tudi Marco Polo pri opisovanju svojega znamenitega potovanja na Kitajsko v treh posebnih poglavjih. Pri Alamutu se je mudil v letu 1271, torej več kot 150 let po dogodkih, ki jih opisuje v svojem romanu tudi Vladimir Bartol. Vsekakor se je slovenski pisatelj iz Trsta v svojem spretno zgrajenem romanu iz 21. poglavij dodobra oprl tudi na poročilo beneškega Italijana Tudi Bartol namreč na podlagi Polove knjige poroča o voditelju izmailcev, ki so ga križarji imenovali "starec z gore' Ameriški zgodovinar Will Durant zadevno pristavlja v obširni "Kulturni zgodovini človeštva", da po smrti Hasana Ibn Sabe sekta izmailcev ni propadla Polastila se je še drugih gradov, terorizirala "uradno oblast" in kovala atentate in zarote. Kot posebna tajna bratovščina za intrige in umore je bila na tako slabem (in tako "dobrem") glasu, da so se je v boju za oblast posluževali tudi "krščanski" križarji. Tako je angleški kralj Rihard Levjesrčni podkupil člane izmailcev, da so ubili Konrada Montferratskega. Kljub preganjanju sultanov in drugih oblastnikov so se izmailci ohranili do danes. Postopoma so se umirili in omilili danes žive predvsem v Indiji, a tudi v Iranu in Afriki. Njihov vrhovni vodja je Aga-Kan, ki mu mora vsak izmailec poslati desetino svojega lastnega zaslužka ali dohodka. Zanimivo je, da so izmailci vsaj na robu omenjeni tudi v romanu "Satanski stihi" Salmana Rushdieja, ki je med islamskimi fundamentalisti dvignil toliko prahu V četrtem poglavju "ajša" je namreč danes smrtno ogroženi indijsko-britanski pisatelj pri svojem postmodernem kritično-liberalnem soočenju s problemom islama v sodobni družbi napisal tudi sledeče: "Imam se je že večkrat razjezil ob misli na pokojnega Aga-Kana, zaradi nekega članka v časniku, v katerem je omenjeno, da so vrhovnega vodjo izmailcev opazovali, ko je pil žlahten šampanjec, a 11 vr-t,- ti,Ir /r .i P n r „,,,¡111 ,i>t,il, >t- 'P' ••■••••••» v v,,n,, Hudič, grmi imam. Odpadnik, sramotilec Boga, slepar, ko pride Prihodnost, bodo taki elementi prejeli zasluženo kazen, ve povedati svojim ljudem. Prišel bo Dan Vode, in kri bo tekla kot Vino,,.." Bartolov "Alamut" je kljub določenim šibkostim, ki jih je nakazala literarna kritika, pomemben dokument slovenske literature na primeru neke problematične verske ločine s težnjo po oblastniškem manipuliranju z ljudmi ne odkriva le devalvacije teleološke vizije o človeku in družbi, temveč deformacije oblasti nasploh. Vrnimo se k vsebini "Alamuta", ki je v skopih obrisih nakazana že v potopisu Marca Pola, a tudi v učbeniku vladanja velikega vezirja Nizama al Mulka Bartol povzema verjetno po Marcu Polu, da je iz-mailski vladika Ibn Saba za svojim trdnjavskim gradom orientalsko razkošne vrtove nekdanjih kraljev uporabil v posebne namene, da bi s prevaro zdresiral svoje vernike v slepo pokorščino do absolutne vladarjeve avtoritete. Da bi lahko uresničil svoje politične načrte o eliminiranju sovražnikov, si je na vojaški način vzgojil izbrane mladeniče v ubijalne robote, v morilske stroje, oziroma v svoja "živa bodala Ti vladiki slepo predani bojevniki - fedaiji - nekakšni prototipi poznejšega osmanskega janičarstva, a tudi različnih terorističnih zarotniških skupin (ki jih je med drugim v "Besih" mojstrsko razgalil F Dostojevski)- skušajo premagati vse "človeške" slabosti, da bi lahko postali nečloveško bojno orodje. Svoje izbrane pošilja Ibn Saba v vrtove, ki jih je na poseben način "prepariral" s hašišem, ki jih omami v prevaro o raju. Vrtovi imajo pri tem funkcijo sleparske inscenacije, ki sugerira, da vodja izmailcev dejansko drži v rokah "ključ od raja". Ko se mladeniči prebude iz lepih sanj, se v vrtovih znajdejo med dekleti, na poseben način vzgojenimi za prevaro, ki jih sredi umetelno okrašenega drevja in ob kitajsko pisanih lampijončkih pričakajo s petjem in plesom med vrči prepovedanega vina, ki pa ga bodo po Mohamedovih besedah, kot je nakazano tudi v dvainpetdeseti suri Korana, potem ko se bo stresel svet in nevredne pahnil v pekel, zaslužni srečni nesmrtniki smeli uživati ob zvokih čudovite glasbe, pri potokih, po katerih se cedita med in mleko, ter sredi žvrgolenja ptičev in nežnosti lepih deklet Tudi glavni junak iz "Alamuta", mladi fedai Ibn Tahir, je deležen "rajskih užitkov." Ko ga omami kroglica hašiša ga evnuhi prenesejo v "rajski vrt". Tu uživa srečo med dekleti in drugimi čudovitostmi. Opijejo gaz vinom Prevare ne spregleda Ko ob koncu spet použije hašiš, zaspi Prenesejo ga v prostor, kjer ga je na začetku izmailski vladika zaslepil z besedami o svojem verskem poslanstvu in moči, ki že na zemlji odpira zaslužnim izbrancem vrata v raj. Kdor bo njegovim ukazom brezpogojno sledil bo po izvršenem dejanju (umoru nasprotnikov) takoj in zdaj za vedno prišel v raj. Tudi glavni junak Ibn Tahir (Tahirjev sin) postane izmailsko "živo bodalo". Imenovali so jih "hašašijun", saj so bili preparirani z mamilom, da so lahko slepo sledili ukazom svojega vodje. Iz tega izraza je nastala romansko-angleška beseda "assas-sin, assassino" za morilca, oziroma političnega atentatorja Ala-mut je postal središče politično utemeljenih napadov in zarot proti etabliranim predstavnikom tedanje oblasti Medtem ko sultanovi vojaki neuspešno oblegajo Ala-mut, umori Ibn Tahir v vojaškem taboru pri Nehavendu velikega vezirja Nizama al Mulka, ker je ta pozabil na prisego zvestobe vodji izmailcev, ki jo je bil podal v mladosti. Skoraj istočasno ubije drugo "živo bodalo", fidai Džafar, novembra 1092 v Bagdadu z zastrupljenim rezilom sultana Malika. Samo hrepenenje ljudi, človeške sanje in čustva se upirajo brutalnosti intelekta, kot ga pooseblja izmailski vodja Hasan Ibn Saba Tiste fedaije, ki spregledajo prevaro, brez pomisleka eliminira. Celo svojega nesposobnega, upirajočega se vulgarnega sina da na krut način umoriti Ljubezen je v tem kontekstu le napaka v ubijalnem mehanizmu sveta Bartolov roman je moški, izredno moški. Dve deklici iz harema v vrtu, ki sta se v ljubezni do bojevniških mladeničev spremenili in etično osvestili, odideta zaradi brezizhodnosti položaja v prostovoljno smrt Edino bistri fedai Ibn Tahir, ki mu je umirajoči veliki vezir odprl oči in ga poslal nazaj v Alamut, bi lahko uničil izmailskega verskega nasilneža in sleparja vendar ga karizmatična osebnost Ibn Sabe hipnotizira v svoj prid. Vodja izmailcev razodene mladeniču svoje zarotniške načrte, ki jih Ibn Tahir zdaj tudi razumsko akceptira Vodja ga pošlje v svet, istočasno pa ga že izbere za svojega naslednika, Bartolov "Alamut" je meta-podoba konkretnega fašistoidnega časa. Zanimivo je, da ga je avtor sprva hotel posvetiti "Benitu Mussoliniju, zločinskemu inspiratorju umora jugoslovanskega kralja Aleksandra", vendar mu je založba ob prvi izdaji v letu 1938 to odsvetovala. Vodilni duhovi 20. stoletja ex negativo Hitler, Mussolini in Stalin stojijo podobno kot Bartolov izmailski vodja Ibn Saba na strašnem zidu Spoznanja "Al araf", ki loči po mohamedanskem prepričanju pekel od raja Hasan zahteva od svojih podložnikov brezpogojno vero v "legende", v katere sam ne veruje, ker dvomi v sposobnost ljudi, da bi spoznali resnico, se avtonomno približali božjemu ustroju bivanja, oziroma se zadovoljili z odgovorom ateistov, da je treba živeti konkretno življenje, ki ti je na razpolago v skladu s konkretno družbo, v kateri se nahajaš. Hasanov cinični vrhovni izrek "Nič ni resnično, vse je dovoljeno" je kruto rezilo tudi naše bližnje polpreteklosti, v kateri je Hitler razglašal, da bo "izradiral" vse uporne nepo-slušneže V resnici izmailski vladika ne veruje niti v Boga in niti v Človeka, temveč le v lastno moč in zarote in strup "živih bodal". Bolj kot na Hitlerja in Mussolinija pa spominja na morilsko sfingo 20. stoletja, na "tovariša" Josifa Džugašvilija Stalina in njegove naklepe iz temnih Berijevih kabinetov, medtem ko navzven velja kazati nasmeh toleranco in potrebo po spoštovanju narodov in ljudi Bartol, ki je v knjigi krajših spisov o nenavadnih ljudeh ki s tem, da žive "nevarno", premagujejo smrt, razkril tudi ničejanske posebnosti 20, stoletja, je v "Alamutu" na dognan način razgalil cinizem in brutalnost "nadčloveka", ki z duhovno-političnim in telesnim nasiljem sebi v prid izsiljuje družbo in njene osebke. V svetu "Alamuta" ljubezen in toleranca ne pomenita nič, temveč sta napaki v ustroju družbe, ki ju mora oblastnik kot kruti kirurg v kakem hitlerjanskem taborišču smrti s skalpelom brezdušno izrezati iz telesa. Nasilje nad človeško dušo in voljo je v Bartolovem eksemplaričnem romanu obdano s telesnim nasiljem nad podložnim moškim in nad podložno žensko, zastrupljanje duha je dialektično povezano s trpinčenjem mesa žrtev K obema glavnima pošastnostima pričujočega romana, pošastnosti nihilističnega cinizma in pošastnosti brutalnega duhovnega in telesnega izkoriščanja človeka, se pridružuje še tretja pošastnost, pošast absurda "Nič ni resnično, vse je dovoljeno" Ce sta dva pomembna srbohrvaška romanopisca tega stoletja Nobelov nagrajenec Ivo Andric v ' Mostu na Drini" in Meša Selimovič v "Dervišu in smrti doumela vzhodnjaški pandemonij fatalistične senzualno brezpogojne ujetosti v usodo tudi konkretno kot odgovor na izziv zahodne racionalistične civilizacije, kaže Bartol v "Alamutu" na dejstvo, da je pandemonij bivanja kljub različnim mentalitetam in tradicijam takorekoč povsod, kjer ni nič resnično in je vse dovoljeno. Z lapidarnim, suhim jezikom, ob katerega so se nekateri spotaknili, je slovenski pisatelj obkrožil zgodovinski čas, ki je (p)ostal tudi naš čas, Z jezikom, ki ni daleč od dikcije drugega velikega slovenskega znanilca topoumne brezizhodnosti, mojstra drame brez dogodka "Dogodek v mestu Gogi" Slavka Gruma, je Bartol obkrožil tisto, kar je z motom iz Defoejeve "Zgodovine hudiča" nakazal v "Satanskih stihih tudi Salman Rushdie. Bartolov "strašni sanjač iz pekla" Hasan Ibn Saba ni le dvojnik Rushdijevega hudobca, temveč tudi slovenskega demona iz Mencingerjevega "Abadona", tega " zlega duha laži in prevar licemerstva in krivice,. ", ki je v romanu, ki je izhajal leta 1893 v pomembni slovenski literarni reviji Ljubljanski Zvon, predstavljen kot "vodilni genij naše dobe". Bartolov roman, ki je že izšel v francoskem španskem, češkem, italijanskem in srbohrvaškem prevodu, bi zaslužil tudi čimprejšnjo predstavitev na nemškem jezikovnem prostoru, saj je v marsičem nastal iz neke posebne dialektične duhovne zmesi, ki slovenskega duha bistri ob soočanju z nemškim svetom in Evropo. To kar je vzklilo ob bliskavici prve svetovne vojne iz nekaj pedi avtorjevih domačih kraških tal ob pogledu na prostranost morja v Sredozemlje, je zagotovo nadregionalno pomembno delo o svetu brez ljubezni in tolerance. Od leta 1909 uspešno delamo za vašo rast. V osemdesetih letih smo z vami zrasli tudi mi. Lavoriamo dal 1909 per la vostra crescita. In ottant’anni siamo cresciuti insieme a voi. POSOJILNICA OPČINE CASSA RURALE OPICINA Via/Ul. Ricreatorio 2 - Opióina/Opcine Piazza/Trg della Libertà 5 - Trieste/Trst Tel. 040/21491 LETTERATURA SLOVENA PER L'INFANZIA A CURA DI JOLKA MILlC Gitica Jakopin AJATAJ Dietro tre verdi stagni, in una vasta foresta vive il gigante Ajataj. Ajataj ha una chioma fluente come tutti gli uomini acquatici e una folta barba grigia che tocca terra. Il suo viso è pieno di piccole rughe. Gli si sono formate perché è un tipo gioviale che ride volentieri. Sorride agli uccelli e alle formiche, agli scoiattoli e alle farfalle, alle fate e agli gnomi. Inoltre ai bambini e talvolta anche agli adulti. Ajataj ha un letto di soffice muschio e non ha bisogno di una casa. Sopra il suo letto si intrecciano i rami con larghe foglie e lo riparano dal vento e dalla pioggia. Per tavolo ha scelto un ceppo liscio e rotondo. Gli scoiattoli glielo puliscono ogni giorno con la coda, le farfalle lo ricoprono con le loro ali di seta. Ajataj dorme di giorno. Riposa all'ombra di una vecchia quercia. Con essa ha stretto amicizia da lungo tempo. Tutti gli animali selvatici del luogo sono invece la sua famiglia. Gli insetti gli ronzano intorno come dei piccoli elicotteri. I battiti dei picchi sui tronchi echeggiano cupamente. Le gazze quasi sempre litigano svolazzando rabbiose di ramo in ramo. La ghiandaia siede ogni mattina su un cespuglio e nella scuola degli uccelli insegna ai passeri, ammaestra le cinciallegre, gli stomi e i fringuelli. Anche lo scoiattolo, smanioso di imparare, ogni tanto scende in aula lungo un fusto scivoloso e persino la vecchia volpe sorniona tende un orecchio. Ma il nostro gigante continua a dormire saporitamente. Qualche volta russa nel sonno e sotto gli alberi pare il sospiro di una montagna. Ma quando arriva la notte in punta di piedi, all'improvviso tutto si rianima. Le civette, stridendo da ogni dove, si augurano il buon giorno e dai rifugi del bosco sbuca l'armata di Ajataj, gli allegri folletti Dormi-dormi. Si chiamano a colpi di fischietto e corrono sotto la vecchia quercia. Quando sono tutti riuniti siedono intorno al ceppo e Ajataj comincia a parlare: "Tutti qui? Stanotte ci sarà un gran daffare, perché fa molto caldo. I bambini stenteranno di addormentarsi. Andiamo?" "Andiamo!" rispondono in coro i folletti e si alzano. Ajataj tira verso di sé una grande gerla e i folletti uno dopo l'altro, salendo prima sul ceppo, vi saltano dentro. Quando è piena il gigante se la carica sulle spalle e riprende la strada di ogni notte. Passando oltre i tre verdi stagni, arriva su una radura dove il tasso dormiglione gli fa un cenno di saluto, le lepri invece si affacciano solo alla soglia e si voltano sonnacchiose dall'altra parte. Ajataj le saluta e scende sul sentiero che biancheggia tra i campi. Sotto la scura montagna serpeggia un fiume limpido. I prati tacciono sotto il chiaro di luna. Quando Ajataj scorge davanti a sé i bianchi muri e i tetti lucenti della città si ferma. Posa la gerla sul marciapiede. I folletti saltano fuori. Nel frattempo hanno fatto un sonnellino e adesso si stiracchiano tutti contenti. "Su, svelti, filate!" dice Ajataj. "E badate di non spaventare i lattanti che dormono sodo già da un pezzo." I folletti pullulano per le vie come formiche. Silenziosi come topolini entrano di soppiatto in tutte le case. Danno una occhiata ad ogni lettino dove i bambini già dormono, e regalano loro dei bei sogni. Ma in vari luoghi i marmocchi vegliano ancora. Sdraiati sul dorso si divertono un mondo a scalciare e a buttare le coperte per terra. Oppure si tirano i cuscini e saltano vispi come capretti. In queste case i folletti sostano di più. Fanno un cerchio, si prendono per mano e si mettono a cantare: "Ajataj, Ajataj, ogni gioco dura poco. Se dormire non vorrai, alla scuola tarderai. Chiudi gli occhi e fa la nanna cocco bello della mamma. Ajataj, Ajataj, ogni gioco dura poco."^ 1 - 1 - Volendo, si potrebbe anche italianizzare il nome del gigante Ajataj in Ninna-ò, visto che il gigante prodiga il sonno ai bimbi conciliandolo come una ninna nanna (AJAtuTAJa significa in sloveno ninna nanna.) In questo caso, la Anche in queste case si fa presto silenzio. I bambini respirano profondamente. Le palpebre diventano così pesanti che tra qualche istante gli occhi già socchiusi si chiuderanno definitivamente. Nella ragnatela sotto il soffitto si è intrappolata una mosca e cerca invano di liberarsi. Il ragno invece continua a tessere la sua tela e tesse, tesse senza posa... I folletti chiudono silenziosamente le porte alle loro spalle. Ballando e cantando a lungo, vanno di casa in casa, finché non si addormenta tutta la città. Solo allora ritornano da Ajataj. Cadono stanchi morti nella sua cesta e lui li riporta indietro attraverso i prati sotto la scura montagna, per il bianco sentiero, oltre la radura e i tre verdi stagni. Laggiù, nella vasta foresta, li scarica. I folletti si separano andandosene ognuno per conto proprio ed anche Ajataj si distende sul suo soffice muschio. Gli uccelli tra i rami si stanno svegliando, gli alberi scuotono le fronde intorpidite, la rugiada imperla le foglie. L'alba pian piano risplende sulla città, sulla campagna e sul bosco immenso. Titolo del testo originale "AJATAJ" Mladinska knjiga 1984. prima e l'ultima strofa della filastrocca dovrebbero essere sostituite dai seguenti versi: Ninna-ò, ninna-ò, ogni gioco dura un po'. ALLE DICIANNOVE DI MATTINA Miro è un ragazzetto moderno. Con una mamma ed un papà moderni, vive in un appartamento moderno, naturalmente, in una città altrettanto moderna. Miro non riesce a immaginare che l'elettricità sia giunta nella sua città solo novantanni fa. Adesso vi si trovano studi televisivi e radiofonici, cinematografi e teatri, case editrici e sedi giornalistiche, istituti di ricerca e centri di elettronica, telegrafi, telefoni, insomma tantissime società che ogni minuto ricevono e trasmettono migliaia di dati e di informazioni. Il papà dice che la vita si è automatizzata e che siamo schiavi della tecnica. La mamma replica che la gente, a furia di studiare, è diventata completamente idiota. Queste cose Miro non le capisce del tutto, ma quando non ha voglia di andare all'asilo dice alla mamma che ha paura di diventare troppo furbo. Un'altra cosa non entra nella testolina di Miro: visto che tutto è automatizzato, come mai la gente ha così poco tempo per giocare al pallone, a nascondino, e per raccontare le favole? "Sapresti spiegarmi," chiese Miro un mattino al padre, "perché guardi sempre l'orologio quando ti faccio una domanda e dici di non aver tempo?" "Non ho tempo," gli rispose il paparino. "Odio il tempo", stabilì testardamente Miro. Il papà smise di annodarsi nervosamente la cravatta e lo guardò con tenerezza: "Sai, il tempo ci domina, ho fretta di andare in ufficio, manca solo un quarto alle otto." "Se manca un quarto alle otto," disse Miro," significa che hai ancora tre quarti d'ora a disposizione, prima di dover filare in ufficio. E' un bel po' di tempo." "No, no," sorrise il papà, "quando manca un quarto alle otto, vuol dire che sono le sette e tre quarti, ossia è pochissimo tempo." "Queste cose io proprio non le capisco e non le capirò mai,"ribattè Miro. "Certo che le capirai", disse il papà. "Te le spiegherò stasera." "Alle sette?" chiese Miro. "Beh, diciamo alle diciannove," gli rispose il papà. "Le sette di mattina sono di sera le diciannove." Quando il papà se ne andò, la mamma condusse Miro all'asilo e cercò, strada facendo, di spiegargli perché il telegiornale cominciava alle venti e non alle otto. "Cosa succederebbe," chiese Miro, "se cominciasse alle otto?" "Allora andrebbe tutto alla rovescia," gli rispose la mamma. Ed infatti dopo andò tutto alla rovescia. Innanzi tutto nella testolina di Miro, e di sera quando andò a dormire, nei suoi sogni. Alle diciannove, il papà non rientrò e quindi non trovò il tempo di spiegargli come era complicata tutta questa storia. Alle ventiquattro, cioè a mezzanotte, Miro sognò che nella sua città moderna e automatizzata qualcuno aveva commesso uno sbaglio. All'alba, nel centro per la regolamentazione elettronica del tempo, una pulitrice aveva sbadatamente interrotto il commutatore principale. Il tecnico di turno, dopo aver schiacciato un pisolino, si era svegliato di soprassalto e aveva guardato l'orologio digitale constatando che erano le sette. Poiché faceva ancora buio, aveva pensato che fuori fosse sera e che l'orologio avrebbe dovuto segnare le diciannove. Aveva ordinato al cervellone di fissare l'ora esatta sul suo orologio. Dopo un istante, in tutte le case, le scuole e le fabbriche, erano le sette di sera, invece delle sette di mattina. Gli operai che stavano per mettere in moto i macchinari, si erano sentiti prendere da una grande stanchezza e filarono a casa per cenare. I bambini, che si stavano affollando davanti alla scuola, avevano visto che lì non c'era nessuno e, di corsa, tornarono a casa, per non perdere il cartone animato alla TV. Gli annunciatori televisivi, già pronti per leggere i notiziari del mattino, e per riposare poi un pochino durante la trasmissione di agricoltura già registrata, si misero a cercare febbrilmente gli spezzoni dei film della settimana, i quiz e le interviste. Il redattore del programma radiofonico, mentre telefonava all'ufficio, dalla rabbia stava per divorare il filo del telefono. A casa, proprio quando si infilava il pigiama, gli avevano telefonato dalla Radio avvertendolo che tra un paio di minuti, in mattinata avrebbe avuto inizio una riunione straordinaria del governo. Alle otto i rivenditori di generi alimentari in giro per la città a far consegne si erano accorti esterrefatti di aver fatto nientemeno che dodici ore di straordinario. Basta per oggi, esclamarono, chiudendo gli sportelli dei camion. Allo stesso tempo si potevano vedere per le vie molti frettolosi violinisti, ballerini e attori, ancora in costume, e qualche fornaio con le borse sotto gli occhi per la stanchezza. Gli artisti correvano ai concerti e alle recite con sensibile ritardo, senza sapere il perché. I panettieri che avevano appena smesso il lavoro notturno, si erano resi conto all'improvviso che si era fatta nuovamente sera e se n'erano tornati al lavoro, completamente distrutti dalla fatica. Alle dieci del mattino le vie erano deserte. Solo qualche guardia notturna pedalava in bici verso il posto di lavoro, anche se le pareva eccessivo il chiarore, data la stagione in corso. I beoni ritardatari, bussavano invano alle porte delle osterie e dei buffet chiusi. La gente chiudeva le imposte e nonostante le severe norme di economia energetica, aveva acceso le luci in pieno giorno. Tutta la città era in procinto di andare a dormire, gli aerei che sorvolavano il territorio nazionale e i treni internazionali alle stazioni di frontiera si erano accorti, per la prima volta nella storia del traffico, di essere arrivati a destinazione con dodici ore di anticipo. Alle quattro, quattro e mezzo pomeridiane, erano cominciati ad arrivare nelle fabbriche i primi operai, alquanto sorpresi a causa degli autobus vuoti. Il caos era totale, così totale da svegliare Miro. Nella sua stanzetta però c’era un gran silenzio e buio pesto. "Mamma, papà, vi siete dimenticati di venire a prendermi all'asilo", strillò Miro. Dalla stanza accanto si sentirono dei brontolamenti assonnati. "Sei impazzito a svegliarci nel cuore della notte?" borbottò il papà che era rincasato alle ore piccole, facendo tardi in un convegno. Al lettino di Miro si avvicinò pian piano la mamma, gli accarezzò i capelli e gli domandò: "Cosa hai sognato? Hai combinato di nuovo qualche pasticcio? Questo succede perché papà non ha mai abbastanza tempo per spiegarti le cose per filo e per segno.” Per un po’ Miro rimase zitto, poi bisbigliò: "Sai, mamma, stavolta è andato tutto liscio. Come in un film." E si mise a ridere. "Vuoi saperne di più?" "Dimmi." "Adesso mi è tutto chiaro riguardo al tempo. Ti spiegherò domattina alle diciannove come stanno queste cose." Titolo del testo originale "Ob devetnajstih zjutraj", Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985. CHI PRENDE IN GIRO LA MAMMA Chi si lava senz'acqua e si pettina senza pettine? Niko. Chi butta qua e là i giocattoli e si ficca le dita nel naso? Niko. Chi non ce la fa a inghiottire un cucchiaio di minestra ed è capace di mettersi in bocca tre tavolette di cioccolato? Niko. E chi è Niko? Un ragazzo eccezionale: Quando corre per le scale tutta la casa sussulta e gli inquilini credono che ci sia il terremoto. Quando gioca al pallone abbassano le tapparelle per salvare i vetri. Quando fischia si tappano le orecchie con l'ovatta per timore di assordarsi. Quando si piazza davanti al televisore corrono al telefono per avvertire lo zoo che dalla camera di Niko si sentono i ruggiti delle tigri. Inoltre il ragazzo mastica il chewing-gum a quattro palmenti, fa scoppiare i palloncini e sputacchia dal balcone. Fa i dispetti alle ragazzine, parla a bocca piena e ne combina tante che la sua mammina non immagina nemmeno. Ma soprattutto Niko è così ingegnoso da far venire il capogiro a chi l'ascolta. Sa ogni cosa e s'intende di tutto. Se per caso non sa qualche cosuccia se la inventa e così sa sempre qualcosa che gli altri non sanno. Per lo più è la mamma a non sapere. Perciò Niko la erudisce: "Secondo me bisogna mantenere le promesse." "Davvero?" si meraviglia la mamma. "Verissimo," risponde Niko dirigendosi verso la porta. "Dove vai?" Gli chiede la mamma. "In cortile." "Ma guarda! E senza chiedere il permesso?" "Mi avevi promesso di poter andarci dopo aver messo a posto i giocattoli." Niko fa il broncio perché a suo giudizio non bisogna dimenticare cose così importanti. "Li hai messi davvero a posto?" Niko le assicura che tutto è okay. La mamma però non capisce l'inglese e quindi le deve ripetere che i giocattoli sono tutti in ordine. "Vado proprio a dare un'occhiata," dice la mamma e si avvia verso la stanza di Niko. Sulla soglia si ferma di botto. Guarda in giro e non riesce a staccare gli occhi da ciò che vede: Cinque automobiline sparpagliate per la camera e la sesta giace capovolta sotto il letto. I dadi sono disseminati sotto l'armadio e il tavolo, dappertutto. L'orsacchiotto senza un orecchio prende il sole sul davanzale. La giraffa ha una sciarpa al collo, le sue gambe però sporgono da sotto la coperta di Niko. Il vigile è appeso al lampadario e osserva col cannocchiale l'orizzonte. Il brigante Bibi guarda feroce dal comodino e tre gattini bianchi sbirciano intorno sul calorifero. Per terra in un angolo c'è un libriccino illustrato malconcio sul quale galleggia la nave di Niko. La mamma lo guarda come se tutto quello che vede fosse il colmo del disordine, un vero caos, e Niko si rende subito conto di quale piega prenderanno le cose ma non ha nessuna voglia di parlare e lascia che sia la mamma ad attaccare il discorso: "E' così che hai messo a posto i giocattoli? Ma bene, benissimo!" Niko sospetta che la mamma pensi diversamente da come parla e per ciò per prudenza non apre bocca. La mamma passeggia per la stanza e inciampa nei dadi: "E' questo il posto dei dadi?" "No," risponde Niko,"ma questi non sono i dadi bensì le rovine di un grattacielo distrutto dal terremoto." "Potresti mettere a posto anche le rovine," dice la mamma. "Non posso farlo, finché non arrivano le squadre di soccorso." "E dove sono?” s'incuriosisce la mamma. "Stanno arrivando con queste vetture," la mette al corrente Niko, mostrandole col dito le automobiline sparse il giro. "E l'orsacchiotto alla finestra?" "Gli ho detto che andavo a giocare al pallone e, accidenti, è salito sul davanzale per fare il tifo per me." "Anche la giraffa si è infilata da sola sotto la tua coperta?" "No, la giraffa no!" ammette Niko."L'ho messa io perché ha una forte angina. E' venuta dal sole africano che è molto più caldo del nostro ed ha preso freddo." "E cosa fa il brigante Bibi nel comodino?" continua a tempestarlo di domande la mamma. "Non è nel comodino, ma in prigione. Non toccarlo!" "E' pericoloso?" "Con un morso può staccarti un dito. Non vedi i suoi occhi torvi?" "E quanto tempo rimarrà in prigione?" Niko fa le spallucc e come per dire: "non sono io a decidere, ma il vigile sul lampadario,"che però non si pronuncia finché non cattura anche i corsari che navigano col tesoro a bordo del vascello verso l'isola del libretto illustrato. "E i gattini sul calorifero?" "Sono Bim, Barn, Bum." "Bene," ribatte la mamma,"dimmi cosa stanno facendo Bum, Bim, Barn?” "Non sono Bum, Bim, Barn, ma Bim, Barn, Bum. Per carità, non scambiarli, altrimenti succede una baraonda." "Che baraonda?" Niko spiega alla mamma che i mici sono dei gran furbastri, non c'è da fidarsi di loro. Non perdono nessuna occasione per combinare qualche disastro. Basta che Niko guardi irato Bum, ecco che Bum giura di essere Bim e d'un tratto ci sono due gatti Bim e nessun Bum. Se invece loda Barn, vogliono essere Barn tutti e tre. Insomma, tutto va a catafascio. E addio ordine. "A te l'ordine sta molto a cuore?" gli chiede la mamma. "Sì, molto. Voglio averlo, punto e basta," dice Niko, perché così parla il papà, quando cerca gli occhiali che ha dimenticato in ufficio, però è colpa della mamma se non li trova a casa. "Anch'io pretendo l'ordine!" replica la mamma. "Perciò metti prima a posto la camera, se vuoi andare in cortile." "Perché devo farlo?" "Perché è la tua camera." "L'ho ceduta ai giocattoli, appartiene a loro. I giocattoli quindi sono responsabili dell'ordine, perciò rivolgiti a loro, me cancella pure dall'elenco." Niko si ribella disperatamente, gli sembra addirittura incredibile che la mamma si ostini a non capire verità così elementari. "Esigo da te di riordinare la stanza, e perciò non m'interessano i tuoi patti con i giocattoli," lo rimbecca la mamma. "Ma non vedi che è a posto?" insiste testardo. "Ti sembra?" La mamma lo guarda in un modo che solo lei conosce. "Non si può fare di più, meglio di così è impossibile. Inoltre, al giocattoli non rinfacci mai il disordine. Io invece non sento altro che rimproveri. Non è giusto." "Credi che i giocattoli mi ubbidirebbero se pretendessi da loro di tornare dritti dritti al loro posto negli scaffali?" Niko increspa la fronte e alla fine sbotta: "Anche se ti ubbidissero, te ne vorrebbero." "Perché?" "Perché interromperesti tutte le straordinarie avventure che stanno felicemente vivendo. Li priveresti della gioia e senza gioia non c'è vita. I giocattoli non se lo meritano proprio." "E questa dove l'hai pescata?" "Non l'ho pescata da nessuna parte. So che è così." "Oh, le tue solite vanterie!" sospira la mamma, poi si mette a pensare e, alquanto perplessa, non sa che partito prendere. Per Niko è un buon segno, anzi, è venuto il tempo, a suo parere, di non dover risparmiare le parole: "Lascia in pace la stanza. Se ai giocattoli piace così, deve piacere pure a noi. Su, mammina, andiamo, spicciamoci," la sollecita. La mamma finalmente sorride e gli dà una tiratina ai capelli: "Sei proprio bravo a prendermi in giro, mio piccolo zazzerone! A furia di frequentarti imparerò ancora moltissime cose." "Senza dubbio," giubila Niko, compiaciuto. Poi pian piano chiudono la porta per non disturbare i giocattoli mentre giocano. Niko è contento che tutto sia finito in questo modo, anche se non capisce perché la mamma sopporti con tanta indulgenza le sue burle. Senza spazientirsi perfino o provare imbarazzo. Al contrario: sorride dolcemente e cammina ancora più disinvolta. Da Niko, naturalmente, imparerà ancora tanto, ma proprio tanto. Nessuno ne dubita. Titolo del testo originale "Kdo mamici soli pamet" Mladinska knjiga 1985. Marjeta Novak Oltre la ringhiera del balcone sbuca la testa rotonda di Lentigginino. Il bambino, in punta di piedi, è già grandicello. Ieri la mamma l’ha portato a una mostra canina e, da allora, non si dà pace. Alla mostra gli è venuto un terribile desiderio, così espresso: "Vorrei avere un cane!" Sembra un desiderio comunissimo, ma non è così. Ogni desiderio deve trovare l'orecchio giusto per poter realizzarsi, ma per il desiderio di Lentigginino di orecchi giusti non ne esistevano proprio. Al contrario nelle sue orecchie entrano già i profondi sospiri del padre: "Ma non vedi che da noi non c'è spazio?" E gli strilli indignati della mamma: "Che altro ti verrà in mente?" Mentre Lentigginino meditava tristemente, perfino le sue efelidi diventarono livide. "Bau, bau, bau," sentì allora abbaiare sotto il balcone. Lentigginino stentava a crederci, sotto c'era un'enorme bestiaccia simpatica e accattivante, aveva una coda lunghissima. Arrivava certamente fino in fondo alla via e perfino dietro l'angolo. Mamma mia, che spavento per tutti! Lentigginino però non si perse d'animo, anzi, armandosi di coraggio filò come una freccia giù per le scale. Giunto in strada, dovette camminare cinque minuti da una zampa all'altra e altri cinque in senso inverso. "Cosa stai curiosando, pulce canina?" abbaiò a piena gola il cane pieghevole Elastico. "Bau, op là!" e subito si restrinse diventando un normale cane di piccola taglia. A Lentigginino non incuteva più paura. "Assomiglia a una vecchia e buona fisarmonica", pensò tra sé. "Bau, op là, allungati. Bau, op là, acciambellati", saltellava Elastico. Teneva la testa in su e la coda in giù, tutto come si deve. Solo il corpo era ad un tratto cortissimo. "Posso diventare più piccolo del più piccolo orsacchiotto di pezza", si vantava Elastico. "Sono un cane moderno per un appartamento moderno. Mi arrotolo e, op là, puoi nascondermi nella scatola dei giocattoli. Domenica hai gente in visita e, op là, mi stiro e allungo per tutto il corridoio, così gli ospiti vedono che bel cane sono. Pratico, no? "Sei davvero un portento!" bisbigliò Lentigginino con ammirazione. "Le giraffe avevano il collo pieghevole molto prima dei cani a fisarmonica", spiegò modestamente Elastico. "Ma purtroppo un giorno il collo si guastò e da allora nessuno è più capace di piegarlo per quanti sforzi faccia". Elastico sembrava molto saggio ma anche un po' triste. "Che preoccupazione ti sta rodendo?" gli chiese Lentigginino gentil- mente. "Mi sento terribilmente solo. Sono l'unico cane pieghevole al mondo mugolò malinconicamente e questa volta arrotolò in fretta solo la coda. "Mi piacerebbe trovare qualcuno per andare a spasso di notte, qualcuno che sappia cacciare le ombre variopinte e per giunta acciuffare la stella cometa per la coda." Lentigginino posò il dito sulla sua più grande efelide e si mise a pensare, a pensare. "Ecco," disse dopo qualche minuto,"credo che Micetta sarebbe il tipo ideale per vagabondaggi di questo genere." "E che razza di gatta è Micetta" si interessò Elastico. "Ha il coraggio dei cani in genere e la cortesia dei gatti in particolare." "Bau-miao", si sentì allora miagolare sul tetto vicino. "Cosa sono queste smancerie?" si stupì Elastico. "Ecco che arriva la nostra Micetta," disse compiaciuto Lentigginino. "La gatta più istruita del luogo, puoi convincerti da solo che cocuzza ha. Parla tutte le lingue canine e feline, e quando le vien voglia di qualche coscia di merlo sa anche fischiare. Eh, sì, Micetta è in gamba!" "Bau, ap - cì!" starnutì Elastico. Questo gli succedeva sempre quando qualcosa di bello stuzzicava i suoi occhi. Ma non si lasciò adescare dal tenero e scintillante sguardo di Micetta. Neanche per sogno. Si arrotolò ancora più stretto per contemplarla con tutto comodo da lontano. "Miao, miao", Micetta si tirò il pelo più lungo dei suoi baffi d'argento e cominciò a suonare su di esso in modo struggente. Sapeva anche tutte le vecchie melodie canine ed Elastico finì per trovarsi a proprio agio, come in famiglia, dimenticò perfino di ripiegare il suo grande cuore canino sentendosi irresistibilmente attratto lassù, verso il comignolo di Micetta. Lentigginino fu preso da spavento temendo per lui. Lo afferrò subito per la coda, ma era troppo tardi. Elastico cominciò ad allungarsi a non finire, finché non raggiunse il tetto. Micetta aveva una bella pelliccia grigia, però agli occhi lucenti di Elastico pareva tutta d'argento. Accettò anche il suo regalo. Un regalo? Sì. Il gustoso osso pieghevole di un prosciutto cotto in casa. Era stata Micetta a prepararlo alla canina. Elastico non aveva altra scelta. Vuoi non vuoi, lui stesso e spontaneamente ammise alla fine a Lentigginino: "Sì, Micetta è proprio in gamba!" Insomma si degnò di stringere amicizia con lei e non è il caso di commiserarlo per questo o di tenergli il muso. Da allora in poi, tutte le notti erano piene di latrati e di miagolii, finché...finché...un bel giorno non nacquero - piegati alla perfezione - dei piccolissimi micicani. Proprio sei. Per precisare: tanti quanti erano i bambini del caseggiato. Lentigginino naturalmente decise di tenersi Elastico, preferendolo a tutti. Fino a quando i micicani erano piccoli si piegavano a fatica, dopo però se la cavarono discretamente. Avreste dovuto vederli! Erano vari e multiformi, con la nobile testa canina e il soffice corpo felino, con una foltissima coda canina e tenere zampette di gatto. Tip - tap, tip - tap, a passettini felpati i micicani giravano e se la spassavano con i bambini davanti al caseggiato, lasciandosi accarezzare da chiunque. "Bau, miao, bau, miao", dicevano di tanto in tanto, a seconda dell'umore. Gironzolavano a testa alta con spavalderia. Perfino il ringhioso cagnaccio di un vicino non interessava più nessuno. "Uffa! come mi annoio," sbadigliò mettendo in mostra le zanne. "Suvvia, mettiti a baumiagolare un pochino con noi," gli proposero magnanimi i micicani. Avreste dovuto vedere con quanta pazienza imparava a baumiagolare il feroce bestione. Non ringhiava più con tanta arroganza. Ripeteva umilmente -da principio pareva che prendesse in giro se stesso: "Biau, biau, mau, mau"...Alla fine però riuscì a spuntarla. "Bau, miao, bau, miao", echeggiava da una casa all'altra. Solo ogni tanto si sentiva: "Biau, mau, biau, mau", quando insomma il cane del vicino sbagliava e faceva una stecca. "Cagnone stupido e presuntuoso", lo motteggiavano i micicani, ma con simpatia, senza guardarlo in cagnesco. '1 Itili" /1t*l tritìi m Iglll-silr K li?rum IZ^' IVI Infltii^IZsi IZi'ltgH I I"hllyiiisi I c).\ 4 Lojze Kovačič Ivan aveva cinque anni. Era il bambino più forte di tutti, non solo in casa o all’asilo, ma in tutto il mondo. Nessuno riusciva a batterlo. Tutti lo temevano e se la davano a gambe soltanto a vederlo. Una volta volle dimostrare la sua forza al mondo intero. Si piazzò in mezzo alla strada per impedire il passaggio alla gente, ai cavalli e agli autobus. Tutti quanti si fermarono implorando e nitrendo: "Per carità, Ivan, lasciaci passare!" Se qualche autobus osava avvicinarsi troppo, Ivan lo respingeva con un dito solo. E l’autobus si metteva a correre in retromarcia, fermandosi appena fuori città, in mezzo alle ortiche e ai denti di leone. Una folla crescente di persone, cavalli e vetture gli si parava davanti. E nessuno sapeva come allontanare dalla strada quel bambino così forte. Nessuna preghiera giovava, perché Ivan, facendo di no con la sua testolina tonda e spettinata, diceva: "Non vado via e non permetto a nessuno di proseguire il cammino." Allora arrivarono i vigili per scacciarlo. Ivan afferrò il primo di loro e lo scagliò sul filo del telegrafo. E così fece col secondo e il terzo, finché non finirono appollaiati tutti quanti sui cavi del telegrafo come rondini in autunno. Allora la gente pensò che forse i soldati avrebbero potuto mettergli paura. Ma non appena i militari giunsero sul posto a passo di marcia, Ivan strappò il fucile al primo, al secondo, al terzo e all'ultimo, scaraventandoli uno sopra l'altro in mezzo alla strada. Ben presto si formò un monticello di fucili sul quale Ivan si arrampicò. Improvvisamente sopraggiunsero ronzanti gli aeroplani per toglierlo di lì, giacché nessuno osava salire fino a lui. Ma Ivan afferrò gli aerei per le ali, buttandoli con tanta energia verso la montagna, sì da farli volare come foglietti di carta al vento. Ormai la gente non sapeva più cosa fare per sconfiggere Ivan e toglierselo di torno. Quindi un vecchio cavallo saggio dalla criniera grigia e dalla grande esperienza pensò: "Andiamo dal suo papà." E andarono dal padre di Ivan. Suonarono il campanello, e quando il paparino si affacciò alla porta, gli raccontarono tutto per filo e per segno, e cioè che Ivan se ne stava in mezzo alla strada, terrorizzando i passanti, i cavalli e gli autobus, e impediva il traffico e nessuno riusciva a vincerlo. "Aspettatemi davanti al negozio!" disse il papà, "In pochi istanti me lo riporto a casa." Prese i soldi, entrò nel negozio e appena ne uscì si diresse col vecchio cavallo e la gente verso l'alto mucchio di fucili in mezzo alla strada, e si mise a chiamare: "Ivan, vieni giù!" "Non scendo!" urlò Ivan. "Io sono il bambino più forte del mondo e nessuno può battermi!" Allora il papà tirò fuori dalla tasca un sacchetto di caramelle e glielo mostrò. "Ecco, se vieni giù, ti do le caramelle!" Alla vista delle caramelle, Ivan spalancò gli occhi e, in quattro e quattr'otto, scese a terra. Prese il sacchetto e cominciò a riempirsi la bocca di caramelle. Subito i soldati raccolsero i fucili e se ne tornarono lesti lesti in caserma. I vigili, servendosi di una scala, scesero dai fili telegrafici, e i cavalli -tra cui il vecchio cavallo saggio- gli autobus e la gente poterono finalmente seguitare indistrurbati la loro strada, come sempre. E così, le piccole caramelle rosse vinsero Ivan. Come mai che prima a nessuno fosse venuta in mente una idea tanto geniale? I Itti In fini tratti tu Iglnyi Ir* /V si \ in » >C i i f- / tisi ICnjlgyi. I fu hi fyi nyi / V// Kajetan Kovič IL GATTO MURI Suona suona la sveglietta: Muri, il gatto senza fretta apre gli occhi e guarda intorno per vedere il nuovo giorno. Ecco, subito si spiccia a pulirsi la pelliccia e rassetta il suo lettino, le lenzuola ed il piumino. Esce e va nella locanda dove sta gatta Fernanda. Là lo aspetta un tavolino riservato allo spuntino: dolce latte spumeggiante, pane morbido e fragrante. Mentre mangia, il bel gattino legge i fogli del mattino, legge tutto senza posa, punti, virgole e ogni cosa. Alla fine paga il conto, ad uscire adesso è pronto: la "Gattopoli" lo attende con le strade sue stupende. A Gattopoli, tranne i gatti e gli articoli per gatti, non c'è proprio niente, neanche un cane. Se per caso passa di lì qualche cucciolo sprovveduto, deve portare la museruola. Dato che i cani detestano questi arnesi, evitano la città. Per questo, lungo il Corso gli unici passanti sono i gatti di ambo i sessi. Si dirigono a frotte verso piazza Gattapelata dal baffutissimo gatto Marco per rifornirsi di pesce fresco. In mezzo alla piazza c'è il Municipio. Vi esercita le sue alte funzioni il sindaco Micione, soprannominato Micio il Grande. Quando appare sul balcone, tutti i gatti in piazza lo salutano in coro. Micione, d'altra parte, allieta sempre i suoi concittadini con qualche piacevole notizia. Talvolta li avverte: "Domenica pomeriggio, nel parco Miagolì-Miagolà, si farà il gioco della tombola. Il primo premio sarà per tutti - psst, gatta ci cova - una grande sorpresa." Oppure annuncia: "Oggi alle tre, in viale dei Gattici, avrà luogo la gara motociclistica dei sorci. Il pubblico è pregato di non divorare i concorrenti." E così i giorni a Gattopoli trascorrono allegramente secondo i gusti di questi felini. Il gatto Muri vive in via degli Orticelli, all'estrema periferia della vivace città, in una vecchia bicocca. Momentaneamente non è in casa, perché si sta avviando per il Corso verso piazza Gattapelata. Prima aveva pensato di comperarsi del pesce, ma strada facendo aveva abbandonato questo progetto decidendo di mangiare all'osteria AL GATTO NERO. Anzi, per non annoiarsi da solo, gli era balenata la felice idea di invitare a pranzo la sua amica del cuore, la micetta Federica. La gattina però abita dall'altro capo della città, Muri quindi deve telefonarle. C'è una micia dormigliona, va dal letto alla poltrona, questa gatta assai carina sembra quasi parigina. La sua casa quieta e ombrosa molto spesso è silenziosa ma il telefono squillando si fa udir di quando in quando. Federica si ridesta e risponde lesta lesta... "Qui ti parla il gatto Piero, tu stai bene per davvero?" e la gatta allora dice: "Io mi sento un po' infelice." Suona ancora l'apparecchio, parla Miki nell'orecchio, Federica non dà udienza e con lui non ha pazienza, vuole starsene tranquilla ma di nuovo il fono squilla, è Peppino, il parrucchiere per le gatte del quartiere. E poi dopo il gatto Ciombe scapestrato e tira bombe. Indi il vecchio Rigoletto, un po' gobbo poveretto... Quando arriva mezzodì, chiama Muri lì per lì e con grande decisione sa invitarla a colazione. Federica un po' confusa è felice e fa le fusa. Avendo ancora un'oretta a sua disposizione, Muri andò a passeggiare per il Corso. Andava da un marciapiede all'altro guardando di tanto in tanto le vetrine. Nella pasticceria LINGUE DI GATTO vide una serie di torte a quattro piani, ma non appartenendo alla schiera dei gattini golosi, tirò innanzi senza battere ciglio. Nella calzoleria IL GATTO CON GLI STIVALI in una vetrinetta, tra l'altro, era esposto un paio di stivaletti modernissimi. Pensò di provarseli, ma non trovò il suo numero. Nell'oreficeria LACRIME DI GATTA scorse una incantevole collana di perle vere. Era così bella e così salata che ogni gatta si disfava in pianto davanti alla vetrina. Poi Muri si fermò davanti alla libreria dov'era messo ben bene in mostra un grosso libro illustrato di raffinata CUCINA GATTESCA. L’aveva scritto Dino, il capocuoco dell'osteria AL GATTO NERO. Al solo pensiero dell'imminente pranzetto, venne a Muri l'acquolina in bocca e si leccò i baffi prima del tempo. In quello stesso istante le guardie Zampetta e Musino, sul marciapiedi di fronte, portavano in gattabuia il gagliardo Ciombe. L'avevano colto in flagrante, con quattro petardi e due castagnole addosso, mentre voleva scassinare la banca. Muri proseguì il suo cammino e, attraverso la finestra del salone GATTIN SBARBATO, adocchiò il sindaco Micione. L'impareggiabile acconciatore Peppino il bullo gli stava arroncigliando i mustacchi e inanellando la coda. Infine, passo a passo, arrivò fino a un enorme edificio con la scritta: SCUOLA PER GATTONZOLI. Sul portone stava all'entrata il bidello Ma-ramao, all'interno invece gli scolari cantavano con foga la loro filastrocca preferita: Quattro topi ed una gatta, e una capra un poco matta - e anche sorda un pochettino -stan giocando a rimpiattino. "Capra sorda, correrai ma beccarci non potrai." Mentre va la gatta a spasso i topastri fanno chiasso, ma la capra bicornuta e mattoide, all'insaputa dei festanti è sul balcone a dar fiato al suo trombone. Qua purtroppo quatta quatta c'è la coda della gatta e un topino saputello sulla torre del castello. Ma la capra che non sente non capisce un accidente. Beve latte ed acquavite, organizza viaggi e gite. Le caprette, i topi e i mici vanno in cerca di amici, al di là dell'equatore troveranno anche l'amore. Federica, nel frattempo, si vestì in fretta e prese l'autobus diretto in città. C'erano pochi passeggeri. Oltre a lei, c'era formai pensionato barbiere Figaro, la studentessa di musica Pika con la sua fisarmonica ed infine la cuoca Maia e la cameriera Mara che lavoravano nelle ore pomeridiane a\\ALBERGO GATTINARA. E, ovviamente, c'erano sull'autobus il conducente Tobia e il bigliettaio Silvestro. Mentre attraversavano il largo Micini, sopra il tetto dell'autobus lampeggiò e seguì un tonfo. "Dio mio!" esclamò la studentessa Pika fuori di sé. "E' stato certamente un disco volante." Il conducente fermò l'autobus e scese in strada a vedere. Subito si rese conto che sul tetto non era precipitato nessun UFO ma il gatto volante Felix. Mentre si arrampicava su per un albero, aveva messo sbadatamente un piede in fallo piombando come un bolide sulla vettura. Tobia, rabbioso come un cane, chiamò immediatamente la polizia stradale. Il gatto Felix fu portato senza in- dugi alla stazione di polizia per aver disturbato il traffico e per caccia illecita agli uccelli. Dovette pagare una multa di cinque dugatti. L'autobus intanto continuò il suo percorso e si fermò in piazza Gattapelata. Là Muri aspettava Federica e insieme, a braccetto, entrarono nell'osteria. Si accomodarono ad un tavolo riparato dal sole in un angolino accogliente del giardino. Il cameriere venne di corsa con la lista delle vivande. Il menù delle delizie, per i gatti le primizie: Tutto panna è il brodo bianco, si tramuta il pane stanco in crostini appetitosi dai profumi deliziosi. Poi ci sono la polenta e la pizza succulenta, il ragù con la cipolla, trote fresche e carne frolla. Pei gattini golosetti ci son gran manicaretti, per i gatti più affamati le frattaglie e gli insaccati. Capo cuoco è il gatto Dino che lavora allo spiedino, cuoce, frigge e fa bollire cibi ghiotti a non finire. Muri siede con l'amica, la gattina Federica, e si sfiorano i ginocchi e si abbuffano di gnocchi, di vitello fatto arrrosto e non badano al suo costo. Sono sazi e innamorati, sono gatti fortunati, ma ahimè il tempo vola tra un bacio e una parola. Dopo il pranzo, Federica andò a trovare l’amica Teodora. Suo marito, il gatto Jumbo, era in viaggio per affari in Tigrania, e così le due amiche potevano chiacchierare indisturbate della moda, dei bambini e delle conoscenti comuni. Teodora aveva due figlioletti, Teo e Dora. Il maschietto frequentava la terza elementare e la femminuccia la prima. Tutti e due se la cavavano benissimo a scuola. Erano l'orgoglio di Teodora. All'arrivo di Federica avevano appena finito di fare i compiti ed erano andati a giocare. Teo faceva le capriole e Dora cercava di acchiapparsi la coda. Dopo, i due gattini giocarono a carte e poi a nascondino. Dora si rannicchiò in un armadio e Teo riuscì a trovarla in un istante. La facilità del gioco lo infastidiva e sbuffava annoiato, ma non troppo. Teodora suggerì ai due di recitare per la zia Rica qualche poesiola. Dora accettò con entusiasmo la proposta, fece subito un inchino e declamò prontamente: "Fa' la pappa, bel micino, crescerai se sei piccino." Federica la applaudì clamorosamente. Teo invece cercò di farla franca dicendo di non sapere nessuna poesia. Dopo lunghe esortazioni da parte di Teodora, riuscì a ricordarsene una. Recitò con enfasi: "Il vicino alleva gli orsi, noi le pulci che dan morsi." Federica rise di cuore, al contrario di Teodora che gettò un gridolino di disgusto:"Mamma mia, chi ti ha insegnato questi versi impertinenti?" "Il bidello Maramao", spiattellò Dora. "Spiona!" le rinfacciò Teo facendo le boccacce. "Smettetela!" si spazientì Teodora."Adesso mangerete alla svelta e andrete difilato e senza far storie a dormire." I due gattini ubbidirono. Dopo aver bevuto il latte, s'infilarono nel letto. Il lettino di Dora era rosa, quello di Teo invece celeste. Teodora e Federica cantarono ai frugolini la ninna nanna GATTI GATTI. Gatti bianchi, gatti rossi, gatti neri dentro i fossi, viene l'ora di dormire perché il sole va a morire. Gatte scure, gatte chiare, questa è l'ora di sognare. Ogni sogno è una scodella dove nuota una sardella, ogni sogno sa di miele, ha il profumo delle mele. Gatti, gatti, vien la notte, uno ad uno già vi inghiotte. Ha il sapore della panna questa dolce ninnananna, sembra proprio un'altalena questa breve cantilena. Mentre Federica era da Teodora, Muri sedeva con l'amico Miao allo stadio. Era il giorno di una grande partita. In campo c'erano le squadre GAT-TONE e GATTINO. I Gattoni erano della città vicina, i Gattini invece giocavano in casa. Gli spettatori naturalmente tifavano per i Gattini. Anzi, si sgolavano: "Viva i Gattini! Che schifo i Gattoni!" Nonostante questo, i Gattoni avevano avuto la meglio durante l'intero primo tempo. Solo al secondo tempo avevano subito la prima rete. Il pubblico delirava per la propria squadra, e i più scalmanati si erano messi a scandire: "Noi tifosi abbiam gridato: rete! rete! a perdifiato." Dopo ci fu una gran mischia davanti alla porta dei Gattini e più d'uno era rimasto per terra lungo disteso e ammaccato. L'arbitro Matteo Rigattieri assegnò ai fallosi un calcio di rigore. I tifosi si misero a fischiare. Il più accanito di tutti era il grande e grosso Ciombe. Poco mancava che non saltasse in campo. Ululava come un ossesso:"L'arbitro Matteo è un babbeo!" Ciombe veramente avrebbe dovuto marcire in gattabuia, ma poiché le guardie Zampetta e Musino avevano voluto vedere la partita a tutti i costi, l'avevano portato con sé. Dopo, nello stadio si fece un gran silenzio. Il centravanti dei Gattoni sferrò un colpo magistrale che il portiere dei Gattini parò con altrettanta maestria, anzi, riuscì a bloccare il pallone a un pelo dalla porta. Tutto lo stadio esplose dalla gioia; Miao abbracciò Muri promettendogli un boccale di latte frappò a fine partita. Subito i Gattini tornarono alla carica e segnarono ben presto altre tre reti. Vinsero per quattro a zero. Gli spettatori sventolavano le bandiere, la banda municipale intonò la marcia dei calciatori e i più focosi si misero a cantare e a sfottere: "Questo gatto centro-avanti ne fa quattro in pochi istanti!" Anche Miao si unì per un po' al coro, ma a furia di spolmonarsi gli venne una sete da morire e con Muri andò a bersi il progettato frappé. E così la giornata di Muri a Gattopoli sta lentamente finendo. I suoi amici lo hanno lasciato, andando ognuno per la sua strada. Federica guarda Tom e Jerry alla televisione, il bidello Maramao racconta ai suoi micetti favole di gattopardi, gattimammoni e gattemorte. Miao è andato in piena notte a pesca di gattucci. Le guardie Zampetta e Musino invece giocano con Ciombe a rubamazzo e a su le mani! Insomma, tutti si divertono un mondo. Muri si incammina verso il vicolo degli Orticelli chiedendosi meditabondo cosa scriverà stasera nel libro che stava compilando di sera in sera già da qualche annetto. Muri, bisogna dirlo, è uno scrittore e tempo fa il sindaco gli aveva affidato l'ingrato compito di eternare tutti gli eventi degni di memoria accaduti a Gattopoli. Sotto il raggio della luna già le case ad una ad una si addormentano beate lungo strade abbandonate. Solo Muri è ancora desto, scrive scrive, lesto lesto il suo LIBRO DI FELINO, lo compone per benino. E non c'è nulla di meglio del caffè per stare sveglio. Muri scrive, Muri beve, la fatica si fa lieve. Mezzanotte è già battuta quando l'opera è compiuta. Ora il gatto gran scrivano può buttarsi sul divano e in men che non si dica sta sognando Federica. I ttnhi rlt-l ,,, IVI A Oh K Mllh’l IVI InrilTitlCn ICfì I Ijs'si. /0/5 / lnhlfn fin MEDICINA PER BIMBI INDOCILI NON SI SA La penna stilografica rinfacciò alla matita automatica a sei colori: "Sei troppo volubile. Non ci si può fidare di te. Cambi colore secondo le occasioni." OGNI COSA A TEMPO DEBITO "Senza di me, tutto il traffico certamente finirebbe con l'arrestarsi", disse il semaforo facendo l'occhietto al lampione stradale. In quell' istante arrivò un vigile, mise fuori funzione il semaforo e si piazzò in mezzo alla strada. Del semaforo nessuno più nemmeno si accorse. STORIELLA NOIOSA La noia sonnecchiava sul divano. "Vieni con noi," le disse l'allegria. "Andiamo a ballare." "Ci andrei, ma devo riposare ancora un pochino sul fianco sinistro," rispose la noia voltandole le spalle. "Vieni con noi," la invitò il gioco. "Ci divertiremo." "Oh, un pisolino supina non l'ho schiacciato ancora," borbottò la noia. "Faremo delle belle corse, unisciti al nostro gruppo", la chiamò il movimento. "Neanche per sogno, bocconi non ho dormito ancora," sbuffò la noia. Di sera, volgendo lo sguardo verso il soffitto, disse: "E' terribile come passa presto il tempo. Non riesco a combinare proprio niente." CHI HA RAGIONE La vetrina era piena di maschere. C'era un viavai di gente e tutti incollavano i nasi sui vetri. "Oh, oh, che maschere buffe," rideva la gente. "Oh, oh, che gente buffa," ridevano le maschere. CURIOSITÀ' "Mi scusi," disse la D salutando gentilmente la I, "che dieta osserva per essere così straordinariamente snella?" SAGGEZZA SPICCIOLA "Pian pianino comincerò a dubitare di tutti questi discorsi sulla libertà," finì per spazientirsi la matita. "Io scrivo di continuo sotto pressione." PUNTI DI VISTA "Uh, non vorrei essere al tuo posto per niente al mondo," disse l'inizio del film chiaccherando con la fine. "Al tuo arrivo tutto è già bell'è finito da un pezzo." "Infatti," replicò senza scomporsi la fine del film. "Però alla mia apparizione si alzano tutti quanti." CHE RAZZA DI OCCUPAZIONE "E' una cosa tremenda!" esclamò la gomma. "Tutta la vita non faccio altro che imbattermi in errori!" GLI INCERTI DEL MESTIERE "Ogni cavallo di questo mondo può finire sotto di me!" si vantava la sella. "Già, già, ma appunto per questa ragione tu servi ogni sedere che ti monta addosso," soggiunse il frustino. FORSE LA PROSSIMA VOLTA? L'occasione mancata arrivò di corsa alla stazione delle autocorriere. "Uff,"ansimava,"mi piacerebbe tanto sedere sul sedile davanti, accanto al conducente." "Niente di più facile," le disse l'orario. "Il posto era libero. Però la corriera è già partita." PESSIMO COLLABORATORE "Tu non avrai mai amici," disse la squadra al compasso, "durante il lavoro pungi continuamente." TRISTE SORTE "Taluni se la passano malissimo al mondo”, piagnucolò lo zerbino. "Durante la settimana tutti si puliscono le scarpe su di me, ma giunto il sabato la padrona me le dà di santa ragione col battipanni, invece di essermi grata per averle trattenuto tutta la sporcizia davanti alla porta." MISURA DELLE FORZE "Io sono il più forte," disse l'argano. "Sollevo intere pareti per edifici." "Io sono ancora più forte," obiettò il camion. "Trasporto due gru contemporaneamente." "Non so cosa pensare a questo riguardo," mormorò il guasto meccanico. Però se mi salta il ticchio, posso mandarvi a carte quarantotto." PERICOLOSE FANFARONATE Il bottone di una camicia da uomo e quello della cabina di pilotaggio di un aereo finirono per incontrarsi. "Basta solo che qualcuno mi schiacci e già l'aereo comincia a decollare o ad atterrare", si gloriava il bottone della cabina. "Tu sei certamente il bottone più importante al mondo," disse rispettosamente il bottone della camicia. "Non scordatevi di me," s'introdusse il bottone dell'ascensore e tutti e tre rimasero inaspettatamente bloccati tra due piani. CONVERSAZIONE FUMOSA Il fumo del comignolo di una casa, il fumo di un tubo di scappamento e il fumo di una sigaretta giocavano all'uomo nero e conversavano fra loro. "Io sono il più importante, perché raggiungo altezze vertiginose," disse il fumo del camino. "Io sono il più importante, perché esalo dall'automobile," disse il fumo del tubo. "E io che penetro nei polmoni umani?" vociferò il fumo della sigaretta. "Accidenti che aria infetta!" disse l’uomo nero svignandosela dalla carta nel bosco. LIBERTA’ E PRIGIONIA "Penso che si dovrebbe abolire le parentesi," esclamò il punto esclamativo."Non è assolutamente ammissibile che ancora ai giorni nostri le parole vengano rinchiuse." OGNUNO HA QUALCHE COSA "La mia vita è stupenda," si vantò il callo. "Giro sempre con scarpe nuove ai piedi." "Anch'io non posso lamentarmi,” disse la T maiuscola, "dovunque io vada, ho un tetto." MISERA RICOMPENSA "La vita è piena di ingiustizie," singhiozzava lo spazzolino da denti, "giorno e notte cerco di fare solo del bene alla gente, questi ingrati invece mi mostrano i denti." PIACERE E DOVERE "Mi piacerebbe proprio vedere quei bambini che preferiscono te a me," si pavoneggiava la caramella. "Tutti i bambini che ti vogliono bene, prima o poi vengono da me," le rispose il trapano dentistico. ACQUA LIMPIDA E ACQUA TORBIDA "Sfacciato," montò su tutte le furie il lago, prendendosela con il ruscello che gli saltellava vivacemente addosso. "Turbi solo la pace e dondoli le barche sul mio specchio!" Il ruscello allora cambiò letto scorrendo a rispettosa distanza dal lago. L'acqua del lago diventava sempre più scura. Le barche arricciarono i nasi:"Che schifo! In acque così sporche non navigheremo." E se ne andarono altrove. CHE COSA E' PIU’ IMPORTANTE La locomotiva fischiò: "Io sono il pezzo più importante del treno. Senza di me non può neanche muoversi!" "Ma va là," disse il vagone, "il treno è importante per merito nostro che trasportiamo buone mercanzie!" E dagli tutti e due a litigare e a rimbeccarsi. "Smettetela una buona volta,"uscì dai gangheri lo scambio, "soltanto assieme valete qualcosa, ognuno per sé non contate niente!" OGNI GIORNO "Oggigiorno con maniere graffiami e incisive non si fa strada," brontolò l’unghia, accorciata poc'anzi con un colpo secco di forbici. DUE TOMI SCONTENTI Sul tavolo del maestro s'incontrarono la cartella delle circolari e il libro di lettura per la seconda classe elementare. "E1 orribile," disse la cartella. "Non ne posso più. In un anno scolastico devo frequentare tutte le classi senza eccezione." "Ma dai, non esagerare," protestò il libro di lettura. "Comunque te la cavi meglio di me. Io piuttosto dovrò ripetere la seconda per tutta la vita." LA RUOTA ANTERIORE E QUELLA POSTERIORE La ruota anteriore dell'automobile girava guardando indietro la ruota posteriore: "Ah, ah! Gira un po' più in fretta, su, acchiappami, se ci riesci!" La ruota posteriore girava e ansimava rimanendo però sempre indietro. La ruota anteriore cicalava spensieratamente: "Io sono la più brava, sempre la prima dappertutto." Ma un bel giorno sulla strada venne a trovarsi un chiodo. La ruota anteriore gli passò sopra e si sgonfiò completamente. L'autista la staccò fissando al suo posto la ruota di scorta. La ruota posteriore girava e ansimava, poi strizzò l'occhio alla sua vicina: "A volte è perfino utile starsene didietro!" MEDICINA PER BIMBI INDOCILI Nella sala del concerto, prima delle prove, succedeva un pandemonio. La gran-cassa strepitava, la tromba strombettava, i violini stridevano, tutti gli strumenti accennavano per conto proprio brani vari di musica. "Fate silenzio!" sbraitava il podio, ma nessuno gli dava ascolto: ogni strumento musicale si stava accordando con la propria melodia. Allora la bacchetta del direttore d'orchestra diede qualche colpetto al pulpito: "Toc, toc, toc!" E subito regnò il silenzio. "Che vergogna!" sussurrò il leggìo. "Con le buone non si ottiene niente da voi. Solo la bacchetta vi tiene a freno!" PUNTO DI VISTA "Beh, almeno una volta mi piacerebbe condurre in qualche altra direzione," si lamentò la svolta destra. "Niente di più facile," interloquì bruscamente la pietra miliare," volgi lo sguardo sul cammino percorso." VANTERIE INUTILI Nell'armadio scolastico da una scatola sbucò un gessetto, si stiracchiò e disse: "Oh, come sono felice." "E perché mai?" gli chiese il grande compasso. "Perché appartengo a una famiglia dotta. In tutte le scuole del mondo scriviamo ogni genere di saggezze che i bambini dopo devono imparare,” rispose il gessetto, dandosi delle arie. "E non romperci le scatole con la tua saggezza!" sbottò la spugna. "Tanto sparisce subito. Basta che io la sfiori." "Perché non dite piuttosto che tutti e due non servite a nulla, finché il maestro non vi prende in mano? chiese il compasso. MALATTIE PROFESSIONALI Il lavello, quando gli chiesero come stesse di salute e di valute, emise un gemito: "Male, male. Ho sempre l'acqua alla gola!" CHE TEMPI! "Il mondo sta diventando sempre più triste," sospirò una vecchia barzelletta, "è da un pezzo che non vedo più una faccia ridente da nessuna parte!" SPIEGAZIONE INTERESSANTE "Ecco cosa succede a chi vuol prendere le curve troppo in fretta!" Così la M maiuscola ammonì le piccole m, mentre passavano davanti alla W. VITA GRAMA "Nessuno al mondo mi ama," sospirava il pallone, "non appena corro verso qualcuno, mi piglia a calci." DOVE SI STA MEGLIO Il cappello si guardava intorno con aria d'importanza. "Accipicchia, com'è bello quassù,' disse. "Tutti mi stanno sotto." Poi un bel giorno cominciò a soffiare un vento contrario, al quale non era avvezzo. Una raffica lo portò via e finì miseramente nella polvere. "Checché se ne dica, coi piedi per terra si sta molto meglio," abbozzò un sor-risetto malizioso la scarpa. "Inoltre, è impossibile cadere più in basso." IL VERO ARTISTA "Io sono un vero artista," sosteneva il lapis, "in ogni opera che intraprendo, ci metto una parte di me stesso." LAVORO INGRATO "E' estremamente pericoloso diffondere notizie," disse il manifesto. "Non appena esco, mi mettono subito al muro." SERIO AVVERTIMENTO "Non frequentarlo assolutamente quello là," suggerì il tetto alla giovane antenna, mentre discorrevano del fulmine. "Chiunque sia venuto in contatto con lui, si è scottato." CONSIDERAZIONE OVVIA "La vecchiaia è proprio una rogna,” andava rimuginando la buca nella strada. Più invecchio e ingrandisco, più tutti mi scansano!" STRANEZZA "E' davvero strano," ragionava l'ombra. "Quando fa buio e quando piove sono dappertutto, ma nessuno si accorge di me. Tutti mi cercano solamente quando brilla il sole e non sono un granché. NIENTE DI STRANO "Niente di eccezionale se è caduto," disse la sedia alla vista di un bel pezzo d'uomo sbronzo. "In fondo, il poverino ha solo due gambe!'" OSPITE MALINCONICO "Non ho nessunissima voglia di prender parte a quel thè," mugolò il limone, "perché tutti incominciano subito a torcere la bocca e a fare smorfie acide." CHE FARE? L'imbarazzo si lambiccava il cervello come procurarsi del cibo e riempirsi la pancia. La vergogna, passando di là, gli sedette accanto e si mise a riflettere dove scovare qualcosa da mettere sotto i denti. Ai due si unì anche l'esitazione. "Non so, non so proprio," disse l'imbarazzo. "Ehm, ehm," soggiunse la vergogna. "Ebbene, sì, veramente," fece eco l'esitazione. "Chi non adopera la lingua, non mangia pane." / Itnl'i tir! tritìi ti¥ tglnxlr /fi fu v f/.i Vii pur IVI lyt fl 1 n > kyr /,' > ' I t ±zì * l JS / 2 2- Tutte le favole sono state tradotte da Jolka Milič, tranne U (rami Muri di Kajetan Kovič, tradotto a quattro mani, dalle Milič e da Valeria Sisto Cornar. 1 - Vse zgodbe je prevedla Jolka Milič, razen Kovičevega Murku Muriju., ki ga je prepesnila štiriročno z Valerijo Sisto Cornar. NA PRAGU VESOLJA (AMERIŠKI DNEVNIK) ALEŠ LOKAR (Nadaljevanje) 19.8.84. Včerajšnji dan smo izkoristili za dva izleta: naprej smo šli obiskat J.jevo teto, ki živi v soseski za ostarele nedaleč od Filadelfije, nato pa smo si ogledali botanično razstavo in park v Longwoodu Dan je bil prelep, najhujša vročina je nekoliko popustila, zjutraj in zvečer je bilo čutiti bližino hladnejših letnih časov. J.jeva teta je sedaj štiriindevetdeset let stara dama, ki je za svoja leta kar neverjetno čila. Za bivanje v tej soseski se je odločila pred kakimi desetimi leti, ko je bila še živa tudi njena sestra, J.jeva mama. Prodala je svojo hišo in kupila delež v soseski za petnajst tisoč dolarjev. Sosesko sestavlja niz vrstnih hiš, ki se vije po blago nagnjenem pobočju, razprostirajoč se okoli središčne stavbe, kjer je velika jedilnica, razne delavnice, telovadnice, bazeni in tudi bolnišnica. Vsaka hiša ima dnevno sobo, splanico, kuhinjo, kopalnico in morda še dodatno sobo ali prostor. Zunaj se vrsti na eni strani lesen hodnik s streho, po katerem lahko ostareli dosežejo vse ostale stavbe v naselju ob vsakem vremenu, na drugi strani pa vrtiček na robu velikega travnika, ki se v svojem opojnem zelenju preliva daleč naokoli po pobočju do temne gozdne stene v ozadju. Hiše so lesene, a to nas ne sme čuditi, ker je v Ameriki večina hiš lesenih. Večina prebivalcev te dežele prebiva v lesenih hišah. Teta nas je najprej povabila v svoj domek, kjer se nismo mogli načuditi okusni opremi, potem pa na kosilo v centralno obednico. Hrana sicer ni bila po našem okusu, kakor se to ponavadi dogaja v tej deželi, stregla pa so mlada, brhka in prijazna dekleta, kar je seveda pripomoglo k dobremu počutju Po obedu smo si ogledali delavnice, kjer ostareli izvajajo razna rokodelska dela. ali pa se učijo kake obrti: telovadnice, kjer skrbijo za svoje telesno stanje, in končno še bolnišnico, kamor peljejo bolne in neokretne. Pokukal sem v eno izmed sob, kjer je ležala koščena starka s smrtnimi znaki okoli oči in se začudil nad opremo v sobi. Da", mi je dejal J , "ko omagajo, jim položijo v sobo kose domače opreme, da se ne počutijo osamljeni ali pozabljeni1. Mislil sem si: v starih časih je ob umirajočem stala vsa družina, toda tudi kos domače opreme je bolje kot nič, če sin ali hči ne najde poti do umirajoče matere Tudi to je znak pietete. Naselje je organizirala verska ločina kvekerjev, ki je v ameriški javnosti zelo prisotna s takšnimi in podobnimi dobrodelnimi ustanovami. Kot vedno v tej deželi, je pa zamisel tudi precej originalno ekonomsko obarvana. Pri njih mora tudi takšna dobrodelna ustanova imeti zdravo gospodarsko osnovo. V tem primeru ta nastane tako, da ostarela oseba kupi hišico v naselju po normalni kupoprodajni ceni, a ko umre, je hiša ponovno last ustanove. Ker je srednja umrljivost pri ostarelih, kot je naravno, dokaj visoka, je splošni prihodek podjetja tako visok, da z njim lahko krijejo še druge stroške, npr. zdravniško oskrbo tistih, ki omagajo. Tako nastane originalna oblika skupne pomoči nazdravi gospodarski podlagi. Vse deluje brez kakršnekoli državne podpore. Zamisel, funkcionalnost in gospodarnost celotnega kompleksa so se mi zdele zelo dobre in praktične, kakor mnogokaj drugega v tej deželi, ki si je izvolila gospodarnost za svoje osnovno vodilo. Seveda, pristop v sistem imajo le tisti ljudje, ki so si do starosti prislužili tudi skromno premoženje, kar pa je tu osnovna predpostavka za normalno delovnega človeka. Tu nikakor ne mislijo, da bi morala za vse skrbeti država in s tem nudila potuho splošni nedelavnosti in lenobi. Za vsakega posameznika je življenje resna zadeva Pri nas bi zahtevali, da podobna ustanova deloma ali v celoti sloni na ramenih javnih ' budžetov', le redkim bi padlo na misel uresničiti kaj takega v obliki podjetja. Tu pa je to zdravo in gospodarno podjetje. To se kaže s tem, da je tik prejšnjega nastalo že novo, podobno podjetje in da so tu že načrti za tretje in četrto. Povpraševanje rodi ponudbo. V manjšem kraju pa takšna podjetja tudi zaposlujejo precej delovne sile - predvsem mlada dekleta, študentke iz tukajšnjih šol, ki imajo tako možnost dodatnega dohodka. To je ideja v Schumpeterjevem pomenu besede, inovativna zamisel, ki v sebi vsebuje 'ekonomijo' in zna torej s svojo realizacijo ustvarjati vrednost. Takšna ideja zahteva pri svoji realizaciji le menažerja, organizatorja, ki jo je sposoben pravilno izpeljati in izvesti do potankosti. Strokovnjaki pravijo, da postaja gospodarstvo sodobnih razvitih družb vse bolj "terciarno', namesto proizvodov proizvaja servise, usluge. To, kar smo videli tu, je tipičen primer tega pojava, J.jeva teta pravi, da je navdušena nad življenjem v tej skupnosti, kjer ne živi sama, ampak v povezavi z drugimi sebi podobnimi in ima istočasno tudi tisti mir, ki ga ostareli potrebuje. Da bi nam pokazala svojo čilost, se preobleče v kopalno obleko in gre z našimi otroci v bazen plavat. Pri štiriindevetdesetih letih! Z J.jem se sprehodiva po okolici: prek neizmernih travnikov jo ubereva v gozd, ki nas po prašni poti sprejme s svojo tihoto. 2e zopet se okoli nas vrste na vse strani nebotična debla, ki segajo navzgor kakor ogromni stebri in podpirajo svod zelenih krošenj. Popoldan si ogledamo še longtvoodsko botanično razstavo in rastlinjake. Okoli svoje vile jo je dal zgraditi bogataš Du Pont, ki je pred več kot sto leti začel s tovarno smodnika v Wilmingtonu blizu Filadelfije. Amerikanci so potrebovali obilo smodnika, in podjetje se je sčasoma spremenilo v največji svetovni kemični koncern, kateremu so pomagale do uspeha številne vojne v tem in prejšnjem stoletju. Zanimiv pa je filantropski čut teh bogatašev. Po smrti je vilo in prekrasne vrtove pustil ameriškemu ljudstvu v last, upravo in ogled. Nasadi so res čudoviti, da bi jih bilo težko opisati. Najbolj so mi bili všeč hibridni lokvanji, ki so jih razvili tukajšnji strokovnjaki. To so vodne rastline z okroglimi listi velikanskih razsežnosti, ki kot zeleni splavi s premerom kakega metra plavajo po vodni površini ribnika, nanizani v krogu okoli osrednjega cveta, ki cvete baje le ponoči, nikoli podnevi. Pri tem je cvet prve noči bel, poznejši pa so rumeni, rožasti in še drugih barv. Končno sem obhodil še razstavo za vrtičkarje, ki me je kot člana tozadevne druščine posebej navdušila. Razstavljenih je bil vseh vrst solat, ohrovta, karfijole, kumaric, najrazličnejših domačih in eksotičnih vrst, da ne bi nikoli verjel, da jih toliko sploh je in da jih je mogoče pridelovati. Jutri odpotujemo proti Floridi, 24.8.84. 20. avgusta sem šel navsezgodaj v AVISov urad na filadelfijski postaji 30th Street Station po avtomobil, za katerega sem se bil zmenil z gospodično po telefonu. Gospodična s skrbno negovanim in napudranim obrazom, milo mijavkajočim glasom ter nervozo v očeh, mi ob pultu po bliskovito uredi vsakršno formalnost, mi pomoli neko polo, da jo podpišem in že mi tišči v roke ključ avtomobila, pripovedujoč mi, kje ga bom našel, to se pravi, kar za vogalom. 2e zopet se čudim nad ekspeditivnostjo ameriškega poslovnega življenja, pomembno je le bistvo; ko je v hipu to urejeno, drugih formalnosti ni, kakor le ta, da sedeš v vozilo in se odpelješ. Pri nas bi takšna procedura trajala najmanj pol ure, če ne več. Seveda, pri tem ni časa za kakršnekoli človeške od- nose. Čas je denar. Pomanjkanje tega kompenzira gospodična z izredno gojeno zunanjostjo in obleko. Vzrok, da je temu tako, je konkurenca: na postaji je še kak ducat podobnih agencij, od katerih bi vsaka rada sklenila posel z odjemalcem. Če nisem zadovoljen z eno, se lahko obrnem do druge. Konkurenca se pozna tudi pri cenah: na vsakem področju trgovanja, tudi pri izposojevanju avtomobilov lahko najdeš najrazličnejše cene, tudi neverjetno nizke. Vsakdo se trudi, da bi našel v gubah kateregakoli poslovanja načine in možnosti še ekonomičnejšega poslovanja. Splošen rezultat tega je, da si v Ameriki lahko najameš avto veliko ceneje kot pri nas, kjer je tržišče oligo-polistično in si ga ponudniki vnaprej razdelijo Avtomobil, ki ga dobim, je skoraj nov, srednje velik dodge z avtomatičnimi prestavami, zavoro in hladilno napravo. Vožnja z njim je kaj enostavna, ker je brez sklopke, paziti pa je treba, da ne zamenjaš zavore s sklopko. V tem primeru se namreč vozilo sunkoma zaustavi sredi največje hitrosti s posledicami za potnike, ki si jih lahko vsakdo predstavlja. V troje, žena, hčerka in jaz začnemo dolgo potovanje proti Floridi. Najprej se usmerimo v notranjost proti mestu Harrisburg, ki je pravzaprav glavno mesto Pensilvanije. Avtocesta je še starega tipa, kakršne imamo v Evropi z železnima guard-rayloma po sredi, ki delita cestna pasova med seboj. Pokrajina proti notranjosti Pensilvanije je lepa, zeleno gričevnata. Ko si jo takole med vožnjo ogledujem, se mi spomin ' ustavi na nekem komentarju prijatelja J.ja, ki je bil nekoč z neko delegacijo v Sveti deželi in so mu Židje razkazovali njene prelesti v obliki kraških in puščavskih goličav. On pa je pri sebi komentiral: "Ste kdaj videli Pensilvanijo?" Domovina je vsakomur, večkrat celo nekritično, najljubša. Počez ležeče doline so lepo, skrbno obdelane s polji in pašniki, med katerimi se v soncu bleščijo aluminijaste kupole žitnih silosov, ki so podobne tisočerim raketam, pripravljenim za odlet v vesolje. Prečkamo tudi več širokih blatnih veletokov z indijanskimi imeni: Delaware, Susquehanna in druge. Pred Harrisburgom ugledam na vzpetini nad cesto velik napis JEDNOTA ESTATES', Jednotina posestva, kar očividno kaže na posestva, ki jih ima v tem kraju slovenska narodno podporna JEDNOTA, podporno društvo, ki so si ga v prejšnjem stoletju omislili naši izseljenci, da bi si pomagali ob pričetku trdega ameriškega življenja. Znak slovenstva me v tem kraju, kjer je sicer o Slovencih videti in slišati malo ali nič, razveseli. Koga ne bi? Sicer naj povem, da sem s skrbnim opazovanjem videl in zaznal še kak drug znak o naši eksistenci: vsaj dva ameriška nosilca zlate medalje na letošnji olimpiadi v Los Angelesu sta bila verjetno Slovenca, neki Blatnick, ki je zmagal v rokoborbi in neki Vidmar, ki je odnesel zlato odličje v telovadbi. Morda pa je Slovenka tudi astronavtka Judy Resnik, ki je pred kratkim poletela v vesolje. Sicer vse to vemo le mi, ker pobliže poznamo ta imena. Amerikanci in drugi tujci pa ne vedo o vsem tem, -da nekje bivajo v potu svojega obraza Slovenci,- nič. Toda naš "record", kot se tu pravi, naši dosežki, sploh niso tako skromni, če upoštevamo, koliko nas je. Le neznani smo. Zato sedaj bolje razumem tistega Eddyja Gobca, ki se s svojim inštitutom v Ohiju trudi, da bi nas populariziral. Toda majhna verjetnost je, da bi s takšnim abstraktnim početjem v tem uspel. Afirmacijo lahko dosežemo le kot narod in v centru s kakim posebnim dejanjem, ne pa tako obrobno, sredi drugih narodov. Od Harrisburga se smer potovanja obrne proti jugozahodu po avtocesti I 81, 'Interstate 81", ki vodi v smeri proti Mehiškemu zalivu, kamor smo tudi namenjeni Pokrajina je, kot rečeno, gričevnata, na desni se pojavi kakih 300 metrov visoka, enakomerna in neskončno dolga gozdnata vzpetina Apalačijskih gora. Ko se vzpetine pojavijo tudi na levi strani avtoceste, zavijemo z nje, ker bi si radi ogledali narodni park Shenandoah" Ob vhodu nam povedo, da v parku samem ni mogoče prenočevati, ker da je vse zasedeno. Zato zapeljemo v mestece Fort-Royal, ki leži ob vznožju shenandoahskih gora in tam prenočimo v motelu. Motel ima bazen in hčerka se zabava s tem, da skače v vodo in plava, midva z ženo pa se sončiva do zahoda. Večer izkoristimo, da si ogledamo to ameriško provincialno gnezdece. Za naše evropske ustaljene pojme so zanimive že razsežnosti: ena hiša je tu, druga je oddaljena več sto metrov, vmes travniki ali gozd, široki ravni asfaltni trakovi z mežikajočimi semaforji, po katerih neslišno drsijo limuzine. Povsod obširna parkirišča, na katerih si vozniki skrbno in potratno s prostorom izbirajo mesta. Povečerjamo v enem od tistih lokalov, kjer ti hrano zavijejo v škrniclje, ki si jih potem sam nosiš na mizo, odviješ in loviš po njih kose praženega krompirja s prsti. Ko si pojedel, vse skupaj stisneš v papirnato žogo in vržeš v obsežen koš za odpadke. Vse je opravljeno hitro, vse je praktično, z edino izjemo, da temnopolta dekleta, ki strežejo pri pultu so tako počasna, tako slaba v seštevanju in ozko specializirana le na tiste tri štiri obroke, ki jih podjetje nudi, da se vse ustavi za pol ure, če se računalnik ustavi ali pa če si zaželiš kaj drugačnega. Vse je v naprej načrtovano, če pa se pojavi variacija, ustroj kratkomalo odpove; Drugo jutro plačamo vstopnino in stopimo z avtomobilom v park, ki se ves blešči, kakor posut z dragulji jutranje rose, Shenandoah je gorska veriga, ki poteka proti jugovzhodu v dolžini kakih sto šestdeset kilometrov. Cesta je v glavnem speljana po grebenu, ali pa ob njem, in sicer tako, da enkrat lahko gledaš desno dolino, drugič levo. Dejal bi, da je to nekakšno naše Pohorje, tudi po višini, le da je sestav gozda bolj južen (prevladujejo listavci) in daje vse daljše in večje. Cesta se vije od ene razgledne točke do druge, v gozdu se tu pa tam pokaže jelenjad, ki me privabi, dajo filmam. Gozd je čudovit, pokrajinsko pa ni nič kaj posebnega. Pri nas imamo lepših krajev na stotine. S prijateljem J.jem sem vzklikal sam pri sebi: 'Ali ste kdaj videli naš Kras?" Le eno mesto pritegne s temnim praskalovjem, ki pada v gozdnato globino, z obširnim obzorjem in široko kupolo najvišjega vrha v parku. Po cesti švigajo motorizirani turisti, na določenih krajih pašo večja parkirišča, hoteli, obednice in trgovine s spominki. Tu je ljudi seveda največ in "biznis” cvete. Vse je zelo čisto, urejeno, pokošeno in pometeno; po grebenu pa je dolga pešpot, nekakšna transverzala, kjer opaziš veliko število mladih z nahrbtniki. Takšna hoja se mi zdi mikavnejša od vožnje z avtomobilom. Toda za ljudi, ki nimajo mnogo časa na razpolago, je pač skromnejša vožnja z avtomobilom tudi vabljiva. Tudi ta park je urejen gospodarno in koristno, zato se podjetje širi. Ima dovolj dohodkov, da si lahko plačuje drago vzdrževanje. Kjer pa mora za vse skrbeti država, ki ponavadi nima dovolj denarja, je vse bolj približno in nedokončano. Pozneje se iz parka zopet vrnemo v dolino na magistralo in nadaljujemo svojo dolgo pot proti toplim vodovjem Mehiškega zaliva. Potujemo po zvezni državi Virginiji, ki mestoma močno spominja na južnovzhodno Slovenijo, Dolenjsko ali Štajersko okoli Rogaške Slatine, Le da se po "tej" Dolenjski voziš ure in ure. Poljedeljstva je videti bolj malo, v glavnem je tu le živinoreja in pa, kotže običajno, gozdovi in gozdovi. Vtis imam, da so praktični Amerikanci opustili pravo poljedeljstvo povsod tam, kjer niso stoodstotno najboljši pogoji zanj. to se pravi v velikih alu-vionalnih dolinah in ravninah, kjer se plast najboljše zemlje razporostira desetine ali stotine metrov v globino. Kjerkoli ni takšnih idealnih pogojev, se, spričo sodobnih sredstev kmetijske mehanizacije, možnosti pognojitve in druge kemične obdelave zemlje kmetijstvo ne splača več in ga opuščajo. V gričevnatih predelih, razen če ni kakih posebnih vremenskih razmer, ki bi omogočale specialne kulture, kakor je vrtnarstvo ali sadjarstvo, postajajo posestva gospodarsko marginalna in jih spreminjajo v živinorejske obrate ali pa še bolj enostavno v gozd. Le še nekaj med dvema in tremi odstotki ameriškega prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom in ta malenkostni odstotek pridela dovolj zase, za vseh preostalih sedem ali osemindevetdeset odstotkov prebivalstva in še za izvoz ostane toliko, da ne vejo, kam bi s takšnim obiljem. Od časa do časa pošljejo preobilico v tretji svet, kjer je pač pravkar pritisnila lakota, ali pa presežek prodajo Rusom, ki se nikakor ne morejo otresti kriz v svojem kmetijstvu. Togost nepreverjenega marksističnega umskega modela! Znan je tisti vic, ki ga menda pripovedujejo v sami Rusiji. Uporabljajoč leninsko metodo, je njihov vodja pred tem, da se polasti še zadnje kapitalistične države. A prav ob tej zadnji se obotavlja, češ: "Pustimo jo, drugače ne bomo imeli kje kupovati hrane!" Zvečer vstopimo v državo Tennessee. Ustavimo se nekaj milj pred mestom Knoxville, središčem vzhodnega Tennesseeja, ker smo ob avtocesti ugledali na reklami nakazan izhod za park "Great Smoky Mountains", Velike Dimne gore, ki me mika. Prespimo v motelu z bazenom, hčerka gre vsa navdušena plavat in skakat, jaz pa gledam po televiziji republikansko konvencijo v Dallasu, kjer se namenjajo, da bi Ronalda Reagana ponovno izvolili za predsedniškega kandidata. Zjutraj, po že običajnem obilnem angleškem zajtrku z ocvrtimi jajci, odrinemo proti vzhodu v kraljestvo Dimnih gora. Kakšne neki so te gore z indijanskim imenom? Najprej se vozimo skozi kraj, ki ga označujejo za vrata parka, kjer se ob cesti vrste najrazličnejša zabavišča. Posebno dosti je živo zeleno pobarvanih drčalnic, kjer se lahko z višine spustiš v vodo. Pri nas bi od takšnih naprav bila dovolj ena, tu pa jih je na desetine, vsaka je drugačna, vsaka daljša in lepša, kakor vabijo reklame. Vse so prazne. Ura je sicer še zgodnja, vendar se čudim, da lahko kaj takega sploh koga privablja. Vendar že njihovo število kaže, da je odjemalcev za to vrsto zabave najbrž dovolj, drugače jih ne bi zgradili toliko. Nato se peljemo skozi ozko deber, kakršne so tudi pri nas v Alpah in končno dospemo v mestece Gatlingburg, ki je nekakšna Kranjska Gora ali Cortina Dimnih gora. Za razliko od naših krajev pa je seveda tu trgovski čut veliko bolj razvit in razvpit. Najprej se vozimo, potem se sprehodimo ob nič kolikem številu motelov, hotelov, zabavišč, prodajaln, saloonov vseh vrst in viž, ki s svojo vsiljivostjo naravnost oblegajo to gorsko dolinico in njene obiskovalce. Nekaj žičnic in sedežnic izginja v bujno gozdnata pobočja proti vrhovom prekritim z meglo. Saj so to Dimne gore: ime je indijansko in prihaja od tega, ker je to hribovje zelo pogosto zavito v megleno zaveso. Pozimi je baje višje zgoraj smuka. Težko je dobiti parkirišče, ker so vsa zasebna, končno pa ga le staknemo na dvorišču neke zelo lepo urejene ustanove, ki ima nekaj "opraviti" s Kristusom, "Christus Gardens" ali kaj podobnega. Cele gruče ljudi silijo vanjo proti plačilu precej visoke vstopnine. Tudi Kristusa Amerikanci s profitom prodajajo" potrošnikom. Vsaka človeška želja se tu spremeni v gospodarsko povpraševanje. Park Dimnih gora je baje znan zaradi medvedov, ki naj bi jih bilo tu vse polno in ki se prav po domače bližajo ljudem in parkiriščem. Vendar nimamo sreče: vozimo se v nepretrgani koloni skozi meglo do nekega prelaza, od tod še naprej na vrh "Clingman s Doma" najvišjega hriba na tem področju. Zadnji del poti je treba prehoditi peš, čisto na vrhu pa je polžasta pot na cementnih stebrih, ki vodi na razgledni stolp Vendar se mi skrivnost Dimnih gora ne razkrije: med množico turistov stojim na stolpu in prebiram napise o raznih vrhovih, ki naj bi jih bilo videti od tod. A v resnici ni videti ničesar zaradi megle, ki jo veter kakor vlažne cunje podi okoli naših obrazov ter v zgrbančene kanadske smreke, ki poraščajo vrh. V koloni se zopet vračamo v dolino, tokrat na nasprotno stran, v deželo Cherokeejev, ki živijo v državi Severna Karolina (North Cardinal. O medvedih ne duha ne sluha! Na cestišču najdem le povoženega rakuna s črno masko na očeh in progastim repom, ob cesti pa iz nekega kanala pomoli glavico bober, ki jo pa takoj, brž ko se ga lotim filmati, spet popiha v svoje skrivališče. Preveč je ljudi, da bi si divjad upala na piano. In še splošen vtis: že zopet, za naš okus in znanje, vajeno na alpske vršace, kaj skromne gore, ki si komaj zaslužijo to ime. Če ni ravno medveda pri roki, ki je seveda v Evropi redkost, ni opaziti ničesar drugega res zanimivega. Tudi flora postaja sčasoma nekoliko enolična. Vtis imam, da je tudi rastlinskih vrst manj kot pri nas, čeprav si seveda brez kakega strokovnega mnenja tega ne bi upal naravnost trditi. Gozdovi, gozdovi na vse strani, kar pa postaja že enolično. Morda Amerike ne moreš prav razumeti, če ne upoštevaš te njene bazilarne enoličnosti. Iz enoličnosti se nujno pojavi drugačen duh, kakor iz kraja, kjer je za vsakim vogalom kaj drugega, kot pri nas. Morda bi se dalo izreči tudi sledečo misel: naš svet je bolj radoživ, ker ljudje v njem raje živijo, v njihovem pa ravno nasprotno. Zato tako radi delajo, ker jim okolje ne nudi prav dosti. Vendar moram resnici na ljubo še dodati, da sem tudi v parku Shenadoah proti vrhu videval številne mlade z nahrbtniki, ki so koračili po goščavi. Z Dimnih gora se torej pripeljemo v deželo Cherokee (izg. Čiroki), ki je prava domovina istoimenskega indijanskega plemena. Pravim prava, ker so jih pozneje izgnali še nekam na Zahod, kjer je tudi najti Cherokeeje. Njihov rezervat pa je tu. Zanimivo je, da stoji na meji rezervata tabla, ki razmejuje državo Južno Karolino od samega rezervata. Ko to vidim, se mi v hipu poblisne! Sedaj na mah razumem bistvo sporov med belimi in rdečimi Amerikanci in pa to zakaj dajejo rezervati še danes Amerikancem toliko opravka. Razmejitev kaže na enakovredni status med zvezno državo in samim rezervatom. Pravno je torej rezervat indijanska državica v malem, enakopravna z belimi državami, ki sestavljajo mogočno federacijo, samo tako si je moč razložiti razmejitev med državo in rezervatom Drugače bi rezervat stal mnmii države. Kakor se v teoriji lahko vsaka zvezna država odcepi od federacije, tako bi se lahko morda tudi rezervati: če pomislimo, ima stvar kar precejšnje implikacije, ki bi jih lahko kdo razvil Zato Amerikanci o tej zadevi bolj neradi govore. Le žalostno stanje sedanjega indijanskega prebivalstva onemogoča, da se to ne dogaja. Nemarnost se kaže na vsakem koraku Indijanci imajo sicer svoje zidane stavbe, s čim si služijo kruh, pa postane tudi kmalu jasno. Nekaj jih sedi ob vhodu velike lesene prodajalne spominkov na koleh, ob postavljenem šotoru s perjanico na glavi, da se lahko z njimi fotografiraš. To posebno radi počenjajo seveda otroci. Na prsih imajo ti indijanci kar enostavno napis: napitnina je zaželena Da imajo to opravilo prav resno za svoje delo, opazim po tem, da se držijo urnika. Ob enih zamenja, prejšnjega, izpostavljenega indijanca novi s popoldanskim turnusom. Ob izmenjavi si sporočita novosti, kakor delavke v tovarni ob koncu izmene. Vse daje kaj žalosten vtis neznanske ciganščine ter razmetanosti. Prirejeno je za turizem najnižje vrste, barakasto zabavišče iz lepenke. Nad vsem veje duh obupa in nepristnosti, te ti Cherokeeji s perjanicami so nepristni, saj je znano, da so perjanice nosili le prerijski indijanci in še to ob posebnih priložnostih Cherokeeji pa so bili gozdni prebivalci, ki bi se v gošči s perjanicami ne mogli premikati, zapletali bi se v veje in grmovje. Žalostno stanje tega kraja kaže na krizo sožitja med belo in rdečo civilizacijo. Tragedija je globlja, kakor si lahko površno mislimo. Baje so za in-dijance prav osnovne vrednote, na katerih sloni bela civilizacija, brezpredmetne in neprivlačne, zato ne store ničesar, da bi se ji približali Edino razveseljivo je, da s kopico otrok skrbe za svoj biološki obstanek: morda se bodo v številu našle variante takšnih, ki se bodo znali bolje prilagoditi. Vendar je znano, da je prav med mladimi indijanci, posebno v doraščajočih letih, nadpovprečen odstotek samomorov, kar kaže na to razmerje osnovnega obupa in brezpredmetnosti obstoječega sveta. Črnci so se znali že bolj dejavno vključiti v belo civilizacijo in jo s svojo umetnostjo (glasbo, plesi) celo oploditi, indijanci pa se ji izmikajo. Morda bo v prihodnosti uspelo novim civilizato-ričnim oblikam tudi indijance pritegniti nase. Zdi se mi, da bi morale te oblike biti bliže naravi, morda je nastajanje naravnih parkov že takšen pojav v pravo smer. V Gatlingburgu sem našel brošuro, v kateri predstavljajo nekega Cherokeeja, ki je sedaj zaposlen v upravi parka Dimnih gora kot vodič za turiste. Razen tega pa ima tudi nalogo, da zabava otroke obiskovalcev s pripovedovanjem starih indijanskih pripovedk. Zapomnim si dve. Prva govori o tem, kdo so pravzaprav medvedi: medvedi niso nič drugega kakor člani družine Cherokeejev, ki so bili tako zelo leni, da se jim ni ljubilo prav nič delati, zato so odhlačali v gozd, kjer se dajo dobiti razne dobrote kar brez dela: sadje, ki raste na drevesih, jagode med travo, sladki med, ki ga čebele zbirajo v votlih javorjevih deblih. Druga pa govori o izvoru rimske ceste na nočnem svodu: nastala je tako, daje nek velikanski pes kradel ponoči moko v mlinu, ki so ga imeli Cherokeeji. Ti so ga zalezovali in nazadnje spodili na nebo: rimska cesta je sled njegovih tac po črnem baržunastem nebu. Kakšna poezija! Iz tega lahko sklepamo, kaj bi lahko indijanci poetičnega doprinesli ameriški civilizaciji, če bi se lahko vključili vanjo, namesto sedanjega žalostnega stanja. Hitro zapustimo neurejeno področje in nadaljujemo pot proti zahodu, da bi v krogu okoli Dimnih gora zopet ujeli meddržavno cesto številka enainosemdeset. Vozimo se po ozkih debreh z visokimi, na gosto poraslimi zelenimi stenami zaščitenega parka Nantahela. Po dnu teče istoimenska reka, ki tudi po lepoti barve spominja nekoliko na našo Sočo, le da je daljša in večja. Po vodi se v gumijastih okroglih čolnih vozijo cele družine: očetje, matere in rumenolasi otroci, ki si s hitrimi udarci vesel skušajo pomagati preko brzic Mularija vrešči, zabava je tu, biznis pa tudi. Ob cesti se vrste poslopja, v katerih posojajo gumijaste obroče in čolne za "drafting", kakor praktični Američani poimenujejo novi posel. Ob toku navzgor prihajajo limuzine in mali tovornjaki, polni gumijastih čolnov, ki so se bili prej spustili ob toku navzdol. Vsakdo, ki se tu ustavi, si lahko za nekaj dolarjev privošči užitek in srhljivo dogodivščino v penečem se valovju, "white water drafting", kakor pravijo s slikovito prispodobo. Še pozneje se vozimo mimo obširnega umetnega jezera s številnimi otočki in strmimi golimi bregovi. Vročina nas zvabi v vodo, s hčerko zaplavava, da si odpočijeva od napetosti vožnje. Pot nas pelje še naprej mimo mesta Chattanooge, preko kalnega veletoka Tennesseeja proti Alabami. Zvečer se zopet v nedogled vozimo po gričevnati in gozdnati pokrajini do mesta Birmingham v severni Alabami: tu se odločimo, da bomo prespali. Sprožim vprašanje, ki mi že nekaj časa roji po glavi: kako so se po tem ogromnem kontinentu ljudje pomikali, ko so še hodili peš ali na konjih. Imeli so sicer veletoke, to razumem. A del poti je bilo treba vendar prehoditi po suhem. Recimo, kako so hodili poslanci v Washington konec osemnajstega stoletja, ko so ustanavljali državo? Kako so potovali predsedniški kandidati na volilna zborovanja? To sicer prikazujejo nešteti filmi, toda če teh razdalj ne doživiš, si ne moreš predstavljati, kako je vse to daleč: še danes z modernimi sredstvi je utrudljivo, kaj pa tedaj? In Evropa? Kakšna se Amerikancem dozdeva Evropa? Kakor kraljestvo iz škatlice: vsakih nekaj milj se spremeni pokrajina, narečje, jezik, država, valuta, arhitektura, kultura. Verjetno se jim zdi vse nekoliko neresno, medtem ko se mi s svojimi lokalnimi patriotizmi in nacionalizmi prav resno prepiramo med seboj. Pogostokrat celo smrtno resno. Kako se je recimo zdelo kakemu Wilsonu, ki so ga poklicali po prvi svetovni vojni v Versailles, da razmeji ta pritlikavi, krpasti in zaplatasti mikrosvet med seboj? Zato ni čudno, da je prišlo do krivičnih rešitev, ki so potem pripeljale do druge svetovne vojne. Toda če Evropejci ne znamo reševati svojih problemov sami, bo nujno prišel kdo od zunaj in jih reševal za nas. To je gotovo. Nekdo, ki prihaja iz ene tistih dežel, kjer je vse enako: od jutranjega zajtrka, ko lahko izbiraš le med enim, dvema ali tremi mešanimi ali kuhanimi jajci, pa do hamburgerjev, jezika, enolične pokrajine in človeških struktur. Zvečer v motelu zopet gledam na zaslonu prizore iz Dallaške republikanske konvencije. Zanimivo prepletanje stališč, ki si jih izpisujem brez kakega posebnega komentarja: -"Smo za krepitev naše obrambe, a proti vojni. Le močni lahko ohrani mir šibki ga prav gotovo ne bomo ' Goldwater, židovski bogataš iz Arizone in bivši predsedniški kandidat, ki je bolj napadalen od ostalih članov, izjavi celo, da so vse ameriške vojne tega stoletja pričeli demokratski predsedniki: Wilson, Roosevelt, Truman, Kennedy in Johnson. Kar naj bi potrdilo tezo. -"Smo za izboljšanje stanja manjšin, proti diskriminaciji, antisemitizmu in Ku-klux-klanu". In res je, da so najhujši rasisti, kakor je bil svoj čas južnjaški guverner Wallace, in pa tudi črnci v isti, demokratski stranki. Zopet eno od protislovij te ogromne dežele. - Smo proti višanju davkov in za zmanjševanje državnih izdatkov" Kako se da eno doseči z drugim, je že zopet ovito v skrivnost A Reagan trdi, da je njegova gospodarska politika nekaj povsem novega in da zato uspeva tam, kjer bi po starih teorijah ne bilo možno žeti uspehov. -“Smo za ponovno uvajanje molitve v cerkvi in proti dovoljevanju splava".Dejansko, komentatorji med konvencijo intervjujajo nekega starega črnca, ki se je prelevil v republikanca in ga vprašajo, kaj da dela tukaj, češ, znano je, da so črnci po veliki večini demokrati. Njegov od- govor je kratek in jedrnat: 'Reagan je za Boga in tudi jaz sem za Boga, zato sem tu". Mislim si: katoliški politiki, kakor sta Kennedy ali Ferrarova, ki so demokrati, se bodo kaj kmalu znašli v precepu Reagan s svojo navidezno dobrodušnostjo v resnici ni od muh. Prefinjeno jih je izigral. 26. 8. 1984. Sedim na snežno beli peščini severozahodne Floride in poslušam donenje morja, katerega brezčasni spev odmeva od vsepovsod Gostje smo prijatelja T ja, ki ima tu počitniško hišico. Dan ali dva smo bili tu sami, T.jeva žena nam je pustila v lesni duplinici skrit ključ, da smo lahko vstopili v poslopje. Pozneje pa sta se nam pridružila še T. in žena. Med našim prihodom v te kraje je lilo kot iz škafa, kar se je potem v presledkih ponavljalo še nekaj dni. Še danes ponoči je enkrat silovito zalilo pokrajino. Pripravljaše jesenski čas hurikanov. Vendar slabo vreme tu ne traja dolgo: v pol ure. ali kvečjemu uri se zopet zjasni Tedaj sonce zapeče silovito, veliko bolj kot pri nas, ki živimo v severnejših legah. Opoldan je tu sonce skoro v zenitu in silovito žge z neba majhna, okrogla, a neusmiljeno žareča točka. Po takšnem opisu bi vsakdo dejal: torej tropska klima, kakor smo se učili v šoli. A ni prav dobesedno tako. Zime so tu pogostokrat precej mrzle, kljub temu da je kraj na enaki zemljepisni širini kot Kairo v Egiptu. Recimo, prejšnjo zimo so oleandri in majhne palme, kakršne uspevajo tudi pri nas ob Jadranu, zmrznile in se posušile, kar se pri nas, mnogo, mnogo severneje zelo poredkoma zgodi. Amerika je namreč celina, ki leži kakor ogromna dlan, odprta vse do severnega tečaja. Gorske verige, kolikor jih je, leže vzdolž celine in ne počez, kakor pri nas Alpe, in torej ne predstavljajo znatnejše ovire za mrzle zračne gmote, ki se pozimi vale proti jugu in pri tem dosegajoč veliko južnejše predele kakor na našem koncu sveta. Klimatske razmere so torej tu bolj kontinentalne in rastlinstvo sploh ni tako "južnjaško", kakor bi človek pričakoval, upoštevajoč zemljepisno širino, Glavna drevesa niso kake palme ali podobne eksotične rastline, ampak navadni bori, ki so sicer nekoliko drugačne vrste od naših, a ne bistveno različni. Recimo, to sploh niso mediteranske pinje, ampak pravi bori, podobni tistim, ki jih vidimo na našem Krasu. Večji so in veliko več kot pri nas je zimzelenih hrastov, takoimenovanih Tive oaks", živih dreves (ker pozimi ne izgubijo listov) in ki so podobni našemu ceru, dosegajo pa zaradi velike vlage ogromne dimenzije. Najlepše pa je morje: takšnega ribjega bogastva, kakor je tu povsem običajno, pri nas ne najdemo nikjer več. Z gumijastim čolničem odrinem nekoliko na odprto: zdi se, da vodna gladina naravnost vre od življenja. Opažam velike ribje jate, ki se pomikajo pod gladino pod pritiskom naravnih zasledovalcev in sovražnikov. Od časa do časa kak primerek pljusne iz vode Med njimi so tudi ribe iz vrste, ki imajo široke, krilom podobne plavuti. Poženejo se iz mokrih globočin in njih temna mesnata krila, ki skušajo v zraku zaplavati in zamahovati se v svetlobi zableščijo kot živo srebrne kapljice, preden težka žival zopet čofne v svoje brezdanje domovanje, ki ga prekriva nemirno, temno bleščeče se valovje. Od časa do časa, v zeleno modri globočini zaslutiš temno senco, ki se prevaža pod mojim krhkim čolničem: morski pes, manta ali morski hudič? Z udarcem repa bi ga brž prevrnila in po meni bi bilo. Strah me strese in urno jo mahnem proti peščini. Biološko življenje je tu še nedotaknjeno. Poznaše, da gaje človek začel izkoriščati šele pred kakim stoletjem, čeprav se Amerikanci pritožujejo, da je tudi tu že vse pokvarjeno. A vse je relativno....kaj pa naj rečemo tedaj mi? Vrnem se k T.jevi hišici, saj sem bil obljubil, da pripravim žar, da bomo pekli. V vrtu pri sosedovih opazim dva možaka, ki držita za rep precejšnje, meter ali dva dolge ribe in jih čistita z nožem. Radovedno se približam in ju vprašam, kje sta jih dobila. Odvrneta mi, da sta šla zjutraj na organiziran ribolov. Po dvajset, tudi trideset ljudi sedi na motorni jahti, na stolih, ki so podobni onim, ki jih imajo pri nas brivci. Sediš torej na teh stolih, jahta odrine za kaki dve uri na odprto morje, v roke ti dajo ribiško palico s trnkom in treba je le znati povleči. 'Glej dosežka", mi pokažeta velike primerke plena. Doma sta iz Memphisa, Tennessee, in sta sploh prvič bila na takšnem ribolovu, ki stane trideset dolarjev. Približa se tudi žena, prav prikupna mlada Amerikanka z lepima nogama. Ko se zasmehlja, pa je katastrofa: v zobeh ima kompliciran kovinski strojček, da se zdi kot bitje iz vesolja. Mož nadaljuje s čiščenjem: pri tem se vede tako, kakor je v Ameriki običajno: iz velikih rib reže zgolj filete, vse ostalo, več kot polovico ribe pa menda namenja za smeti. Nekoliko si pomišljam, a končno moja evropska in slovenska prirojena skromnost vendarle udari iz mene v obliki vprašanja: "Kaj pa boste z vsem ostalim?" In blagohotni prebivalec te bogate dežele mi podari več kakor deset kilogramov prvovrstnega belega ribjega mesa in še nekaj manjših ribjih primerkov, takih, ki tehtajo med pol kile in kilo in ki se mu jih sploh ne ljubi očistiti. Drugega dne vse to spečem na žaru Vsi so zadovoljni s pripravljeno hrano. A je je toliko, da jo na koncu še mi vržemo več kot polovico v smeti. T.jeva fanta pa raje jesta v-naprej konfekcionirane hamburgerje. To sta prava Američana, ki raje imata industrijsko pripravljeno od naravno pridobljene in pripravljene hrane Tudi to je Amerika: izobilje nekaterih stvari, ki so pri nas redke dobrine. Kakšna razlika med našim Jadranom, kjer. predvsem na italijanski strani, ribiči preorjejo celo dno s svojimi mrežami, da bi ulovili kako ribico, in tem naravnim bogastvom! Edino okus je pri njih vprašanje. Pri nas stari mornarji, ko govore o tujih morjih in njihovem ribjem bogastvu reko: "Že, že, toda okus naših domačih rib je pa le najboljši!" Morda bi se s takšno oceno strinjal, čeprav moram reči, da te floridske ribe nikakor niso brez okusa. So pa še drugi činitelji, ki jih je treba upoštevati. Znano je, da moraš ribo na žaru posoliti, drugače je meso, posebno v sredini, plehko. Tukajšnja sol pa je nekam neslana, ker ji menda iz zdravstvenih razlogov primešavajo precejšnjo količino jodove soli, ki bolj greni, kakor da bi solila. Rezultat je ta, da soljenje ne zaleže tako kot pri nas: morda bi bilo treba uporabiti več soli, a tedaj bi prišel do izraza grenak okus Ali se dobi nejodirana sol, pa ne vem. Skratka, tudi glede takšnih malenkosti so tu razmere drugačne; zaradi tega ni moč stoodstotno prenesti naših navad V tujini se pač moraš prilagoditi tujim razmeram. To je načelo, ki se ga mora držati vsakdo, ki potuje po svetu, drugače je bolje, da ostane doma. Še druga plat Amerike: isto plažo sem bil videl prvič pred več kakor desetimi leti. Takrat je bila še dokaj prvobitna tudi iz krajinskega vidika: snežno bela plaža iz kremenčevega peska, ki se v vodi, usipajoč na dno leskeče kot draguljčki, se je raztezala v nedogled od vzhoda proti zahodu. Pred leti je stala za plažo visoka duna porastla z zanimivim rastlinjem: prav lepi so bili (npr.), šopi menovani "seaoat", morski oves, ki nosi na visokih travnatih steblih velik cizeliran ploščat klas. Na vrhu dune so bile le tu pa tam po vsej tej ogromni širjavi posejane stavbe, bodisi privatne hiše, bodisi kak motel ali hotel. Zadaj asfaltni trak, za njim pa koj gozd, ki se je začel z nizkim zimzelenim in trnjevim rastlinstvom zaradi slanega vpliva morja, se postopoma višal in se v ozadju končaval s pravim gozdom borov in zimzelenih hrastov, ki so se razprostirali v notranjost. Kak kilometer v ozadju je bilo še nekakšno notranje morje ali laguna, kakršne imamo pri Gradežu ali Benetkah T jeva hišica je stala ob robu visokega gozda, obkrožena s srednje velikimi drevesi, kjer je zjutraj in zvečer rojilo prvobitno življenje: okoli stavbe so se spreletali živo rdeči kardinali, modri ščinkavci, iz grmovja so kukali zajci, opažal si divje prašiče, jelene in drugo divjad. V pesku je bilo videti čudno prekinjene sledove nevarnih klopotač in podobno. Bilo je res čudovito naravno okolje. Po desetih letih pa so se tudi tu stvari precej korenito spremenile: ob plaži se druga za drugo vrstijo stavbe tako na gosto, da se težko prerineš do morja. Stavbe pa so vseh vrst, v takšnem kaosu, da ga ni para: tu so nebotični kondominiji iz železobetona, kakršne vidimo tudi pri nas, le, da so tu še veliko veliko večji. V Ameriki velja pravilo: če že moraš napraviti kupčijo, potem naj bo to res velika in dobra kupčija Postavljajo pa tudi lesene bajte tako nemarnega videza, kakršnih pri nas ne bi postavljali niti največji reveži. Če si takšno stavbo natančneje ogledaš, se moraš čuditi, kako to delajo! Najprej postavijo ogrodje iz lesenih tramičev. Od daleč se zdi, kakor da bi gradili hišice iz vžigalic. Na ogrodje zabijejo deske, oziroma po potrebi furnir, s čimer nastanejo notranje in zunanje stene. To počenjajo kar s čisto navadnimi žeblji. Zunanje deske ponavadi niso niti polirane, ampak so kar v grobem stanju, kakor prihajajo izpod rezila žage. Če se jim zdi, vse skupaj malo prebarvajo, za lepši videz, in stvar je nared. Ko so potresencem v Furlaniji nudili za prvo pomoč dosti lepše lesene stavbe od teh, so potresenci vzrojili, da takšnih barak nočejo. Imeli so zidane hiše in država naj jim ponovno zgradi zidane hiše. Tu pa hodijo premožni Američani na počitnice v dosti grše barake. Toda zaradi tega, pa hiša ni neudobna. Ravno nasprotno: od znotraj grobo stavbo prelepijo s tapisoni, prostori so zelo obširni in udobni, po njih razporedijo krasne naslanjače, v okna vdelajo zračno hlajenje, postavijo velike televizijske ekrane, frižiderje, avtomatske kuhinje, zmrzovalne skrinje, pralne stroje in kar je še temu takega, tako da se pravzaprav v takšni "baraki’ krasno živi. V bistvu je to sad ameriških zahtev po praktičnosti, udobju in popolni prilagoditvi zakonu ponudbe in povpraševanja. Stavbe, kakršne so pri nas, bi bile tu nadpovprečno drage in bi lahko bile na razpolago le za omejeno število prebivalstva. Za tistega, ki nima kaj vem kakšnega dohodka, a si kljub temu želi imeti lastno hišico ob morju, se pač zgradi nekaj cenejšega. Treba je najti način, da si vsakdo lahko privošči srednji standard. In dejansko: če si ogledaš cenik različnih možnosti nepremičninskega nakupa, dobiš paleto vrednosti, ki bi pri nas bila pravzaprav nemogoča: od super dragih več nadstropnih kondominijev iz stekla in cementa, sredi čudovito urejenega umetno-naravnega okolja, podobno, kakor je videti v hol-lywoodskih filmih, do cenenih lesenih hiš, kakršno sem opisal. To pa ni še "dno" cenovne lestvice. Spodaj so še takoimenovani "trailerji" in "mobile homes", premične hiše, ki ti jo po naročilu v nekaj urah pripeljejo in jo v kratkem postavijo, V Ameriki prodajajo take "hiše" v vsakem kraju: ob cestah vsepovsod videvaš takoimenovane "mobile home parks", razstave premičnih hiš. Mnogo jih je videti tudi po cestah samih, kako jih s tovornjaki razvažajo po vsem ogromnem kontinentu. Zadnja moda na tem področju je ta, da kupiš dve polovici premične hiše, ki ju potem sestavijo na kraju, kjer naj poslopje stoji. Na avtocesti je tedaj videti po dva tovornjaka, prvi vozi desni, drugi pa levi del hiše z dvema različno usmerjenima strešnima deloma, s čipkastimi zavesami na oknih in plastičnimi stebriči ob vhodu. Opreme ni treba kupovati, ker je že vse v hiši. Najcenejši "mobile-home" stane od pet do osemtisoč dolarjev odvisno je pač od velikosti, opremljenosti in drugih pritiklin. Prideš v kraj, ki ti je ob morju všeč, na robu gozda ali pa v puščavi, kupiš košček zemljišča in si ga naročiš. Postavitev je kaj enostavna: na zemljišče vdelajo štiri pravokotne kamne in hišo z žerjavom polože nanje, priključiš elektriko, vodo in cev za odpadne vode (mnoge "mobile-homes" imajo celo pripravico za predelavo odpadnih voda, kakor letala) in domek je nared ter se vanj lahko vseliš in, v njem lahko srečno živiš kakor Sneguljčica in princ. Ko se premisliš ali pa se naveličaš, ga prodaš ali pa naložiš zopet na kamion in z n jim odpotuješ stran, v južne ali pa severne kraje, kakor te je volja. Kakor ptica selivka ali pa polžek s svojo hišico.Vse je zelo enostavno! Človek je vendar svobodno bitje! Ko se voziš po teh ameriških širjavah, zelo pogostoma ob robu gozdov, travnikov in drugih naravnih leg, zelo pogostoma lahko opaziš skupine premičnih hiš. Pogostokrat v njih stanujejo starejši ljudje, penzionisti. Nekateri svoje hiše prevažajo sem ter tja po kontinentu. Poleti gredo na sever ali v planine, pozimi pa na jug, soncu naproti. Florida je polna naselij premičnih hiš, kdor pa ima raje suho podnebje gre v Kalifornijo in v zahodne puščave. Amerika ima za takšno početje tudi kaj posrečeno zemljepisno lego, kakor če bi Evropejci lahko prosto in po celini potovali iz Helsinkov v egiptovski Luksor. Le oglejte si to na karti. Razdalje so seveda neskončne. Toda Amerikanci imajo s potovanji potrpljenje. Posebno upokojenci, ki so svoje delo investirali v kake ugodne industrijske delnice. Nič koliko jih počasi polzi v vsakem trenutku v različne smeri po teh širjavah s hitrostjo 55 milj (okoli 90 kilometrov) na uro, kar je tu stroga hitrostna meja. Le ogromni tovornjaki vihrajo mimo tebe veliko hitreje, kakor da bi zanje hitrostna omejitev ne veljala. Tovornjaki in njihovi šoferji morajo delati, služiti, oni še nimajo kupčka delnic za "retirement (penzijo). Posebna prednost je seveda še v tem, da so ta prostranstva v kulturnem pogledu enotna: povsod govore isti, vsem razumljiv jezik, povsod so enake navade, povsod enaki zajtrki z jajci, povsod enaki hamburgerji in pravila Če so kje kake manjše razlike so le za popestrilo. V glavnem so razlike le v naravi in še te se pojavljajo polagoma in postopoma, ko potuješ po teh prostranstvih Pozi- tivna plat vsega tega je svobodnost, negativna pa čut vkoreninjenosti ljudi, kakor je značilen za Evropo in celo še posebej za nas Slovence. Naši trdno in skrbno zidani domovi z globokimi temelji ali pa njihove površno postavljene lesene barake in premične hiše sta v mojih očeh osnovna simbola dveh svetov: starega, majhnega in vkoreninjenega, ki so ga njegovi najbolj nemirni člani zapustili za novega, velikega in izkoreninjenega ter svobodnega do plehkosti in nepomembnosti. Naš je tako pomemben, da vemo zanj samo mi, ker je skrit v naši najintimnejši globini, njihov je tako nepomemben, da o njem stalno vsi govore. Lahko ga le gledamo in se mu čudimo Kako je do tega prišlo? Proces si lahko predstavljamo: najprej je bil tu kulturni šok, ki je zajel priseljence ob priselitvi, ko so se morali prilagajati nepoznanemu človeškemu, kulturnemu in naravnemu okolju. Treba je tudi upoštevati dejstvo, da je v Ameriki že samo rastlinstvo le navidez enako našemu, v resnici je vsaka vrsta bolj ali manj drugačna od naše. Iz Amerike sem prinesel semena rastlin in jih dal v zemljo: le malo katero je sploh vzklilo Potem je priseljence zajela še sodobna tehnološka in gospodarska revolucija, ki je njihovemu nemirnemu duhu prilila še olja na ogenj. Začeli so se premikati sem ter tja in iskali srečo z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi, a še do danes se niso ustavili, da bi jim lahko zrastle korenine. Prav nasprotno: vedno hitreje se premikajo, ustvarjajoč pri tem novo stanje, nov svet, novo kulturo, za katero ni še niti pravega imena, saj je ne poznamo. Lahko si jo le ogledujemo in se ji čudimo. Stojim ob temnem, hrapavem asflatnem traku, ki teče za belim pasom plaže in si ogledujem urbanistični kaos, ki je tu nastal: kot sem že povedal, je dostop do plaže skorajda nemogoč, ker se leseni kondominiji tiščijo drug drugega, da med stavbami že ni več vrzeli. V daljavi se pne v nebo kondominiji iz stekla in betona, ki ga obkroža umetno urejeno in posejano okolje z jezerci, otočki hribčki, do tal "ostrižene" angleške travice in šopi palm, ki so jih prav estetsko razmestili tu pa tam. Pred mano, na drugi strani ceste, stoji premična hiša, ki si jo je postavil neki revež iz Alabame, sam živi v njej in hodi okoli v raztrganih oblekah in neobrit ter se pomika med koli različnih višin, ki jih je dal zabiti v pesek okoli hiše, menda zato, da hiše ne bi odnesel hurikan Pred hišo je dal postaviti še grob luknjičav pod. Okoli hiše je vse razmetano in nepospravljeno. Nad cesto se v daljavo v obe smeri vrsti množica najrazličnejših reklamnih napisov in slik Ta kaos je simbol nekega tipičnega ameriškega stališča: principa individualne, predvsem podjetniške svobode. Toda tudi ta svoboda ima v resnici svoje meje. Že res, da je svoboda gospodarstvu potrebna in da jo je treba uvajati tam, kjer je ni, ali pa je je premalo, kakor v vzhodnih deželah, ki trpijo zaradi druge vrste ekstremizma, vendar pa imamo tu pred sabo drug ekstrem. Amerikanci mislijo, da so vse dobrine in gospodarski činitelji prisotni v neskončni meri in da jih je moč črpati v nedogled. To je sicer za Ameriko le delno res, saj so tu za naše pojme neskončne površine zemlje, velikanske količine kapitala, kakor je videti v nebotičnikih okoli Wall Streeta, in neskončne množice ljudi, ki še sedaj trumoma zakonito in ne- zakonito derejo v to deželo z vseh koncev in krajev, danes predvsem iz tretjega sveta. Res pa je le približno: nekatere dobrine so tudi v Ameriki omejene in je treba z njimi preudarno in načrtno ravnati. Zdi se mi, da je to predvsem obala, Ta sicer prelep obmorski kraj kar kliče po nečem, kar bi bilo v Evropi samo po sebi umevno. In sicer kliče po urbanističnem načrtu, ki bi bil tudi po svoje zelo enostaven: prepovedati bi bilo treba gradnje tik ob morju, obmorsko cesto odpraviti in premestiti nekam bolj v nostranjost, saj je vseeno če tovornjaki brzijo tik ob obali ali pa nekje bolj v notranjosti. Seveda, morska obala je prvovrsten gospodarski resurz, toda sedaj, ko se bliža prenasičenosti, je tudi te dobrine konec, tako da se pravzaprav splača z njim nekoliko bolj "gospodarno1' ravnati. Vsaka prepoved se Amerikancem zdi omejitev njihove svobode, ki jo jemljejo nekoliko preveč ideološko. Stvari je treba jemati v poštev predvsem razumno. Stari so rekali: "est modus in rebus", vsako stvar je treba tretirati na svoj način. Mi bi lahko rekli: posploševanja so nevarna. Nevarno je tisto posploševanje, ki pravi, da je treba vse načrtovati, in obratno, nevarno je tudi posploševanje, ki trdi, da se ne sme ničesar načrtovati. Prostorsko načrtovanje uporabljajo tudi take kapitalistične" dežele, kakršna je Švica. Tudi povsem po kapitalistično je cena merilo omejenosti neke dobrine. Zaradi tega se po mojem mnenju tudi v kapitalizmu sčasoma stvari ugodno uredijo: parcele ob obali postanejo tako drage, da si jih lahko privoščijo le najbogatejši ali pa javna uprava. Če je javna oblast-uprava demokratično izvoljena, kar je tu vsekakor pravilo, bo morala upoštevati tudi želje svojih revnejših volivcev in zanje rezervirati del ali celoto omejene dobrine. Nevarnost pa nastane na začetku, ob priseljevanju, ko imajo ljudje vtis neomejenosti dobrin. Če takrat ni ureditve, tedaj nastane takšen kaos, kakor ga vidimo tu in ki seveda dobrino povsem uniči: potem je naknadno težko reševati vprašanja. No, resnici na ljubo moram še pripomniti tole: ker bodo v kratkem tu volitve, lepijo kandidati za županstvo volilne listke po kolih in zidovih. Na enem berem med programskimi točkami predlog urbanističnega načrta za obalo. Dejstva so torej dejstva in stopajo pred oči praktičnih Amerikancev. Le žal za škodo, ki je medtem nastala. 31 8. 84 Glavne točke, doživetja in razmišljanja s potovanja v New Orleans: skušali smo oditi zgodaj zjutraj, da bi dospeli tja do dvanajste, kakor smo se bili domenili s prijatelji A.. Vendar ni šlo tako gladko: nekaj smo zamudli ob odhodu zaradi prtljage, ker sva se z ženo razhajala, ali naj vzamemo s sabo vse, kar imamo, ali ne, ker smo se mislili vrniti na Florido. Prevladal sem po starem načelu: "philosophus omnia sua secum portat", nekaj smo se zapleli po poti, ker smo v Pensacoli spregledali pravi uvoz na avtocesto in se začeli loviti po stranskih poteh. K sreči se iz Floride do New Orleansa pridobi uro na času, tako da nam je bilo to v pomoč. Potovali smo v glavnem po avtocesti I 10 sredi živo zelenih borovih gozdov. Od časa do časa smo prečkali široko rjavo reko, ki se je leno vila po pokrajini med dvema zelenima rastlinskima stenama. Vtis imaš, kakor da je na teh rekah stanje še čisto takšno, kakršnega so našli prvi beli možje, ki so prijadrali po toku navzgor, indijanci pa s kanuji priveslali iz svojih taborišč v gozdovih, da bi si izmenjavali krzna, nože, okraske in hrano. Amerika, novi svet, kot slika in simbol tistega novega sveta, prvobitnega, naravnega, enostavnega, skrivnostnega, otroškega, ki bo za vedno ostal v ancestralnem spominu človeštva, izgubljeni raj, ki gaje potem človek izgubil zaradi rovarjenja in spletkarjenja razumarsko ne-potešenega demona, ki se je naselil vanj. Svet, ki ga je človek iskal, ga še vedno išče in ga bo iskal za zmeraj V New Orleansu takoj zapeljemo na univerzitetni campus, kjer se podamo v A.jev urad. Prijatelj A, nas sprejme prijazno, kot običajno, nas popelje na kosilo, pozneje pa na svoj dom. Stari campus, kjer sem svojčas preživel toliko lepih uric, me kot zmeraj prijetno preseneti: moč organizacije in strukture ameriških univerz! Ogromen travnik ob jezeru, po njem razpršena poslopja fakultet, univerzitetnega centra, telovadnic, najrazličnejših lokalov, ogromna knjižnica, študentski domovi...vse funkcionalno in urejeno. Množica študentov obeh spolov in vseh barv, ki roji med poslopji, po travnikih in hodnikih, čakajoč na učne ure in predmete. Smo na začetku akademskega leta: na travnikih se še ni začelo treniranje in igranje najrazličnejših športov, ameriškega nogometa, golfa, teka, evropskega nogometa, v telovadnici pa košarke in odbojke, A čez mesec dni se bo tu odvijalo tudi po deset tekem hkrati. Takrat izbirajo najpripravnejšo mladino za univerzitetna moštva. Univerza naj ne bo slavna le po predmetih in učiteljih, ampak tudi po športu. To privablja študente, kar ima, seveda, pozitiven učinek na univerzitetne finance, ki niso odvisne le od državnih proračunov, kot pri nas, ampak naj bi se oslanjale predvsem na lastne sile, se pravi, v glavnem na vpisnine Popoldne smo prosti in gremo v središče, "downtown", kakor pravijo tu. Zena, ki tega ni vajena, se čudi nad mešanico bleščeče novega, velikanskega in pa starega, propadajočega in zanikrnega, kar je tipično za tukajšnja mesta. Ko človek to vidi, vedno znova strmi in se sprašuje, kaj je temu vzrok in pri tem pozablja na mešanico ljudi najrazličnejših porekel, ki sestavljajo to deželo. Ni treba posebej dodati, da v najzanikr-nejših predelih v glavnem prebivajo temnopolti prebivlaci. Najprej sedimo z A. v "Café du Monde", stari francoski kavarni s stoli deloma na prostem, in pijemo ječmenovo kavo z mlekom (café au lait) ter jemo "do nuts". neke vrste krofov ali fancljev z luknjo v sredini, ki jih potrosijo z ogromno količino sladkornega prahu in ki se nam potem sesiplje po oblekah, da jih moramo, ko vstanemo s sedežev, otepati in čistiti Stara francoska kavarna je menda edini javni lokal v celi vesoljni Ameriki s stoli in mizami na prostem. Običajni lokali so tu namreč neprodušno zaprti in zatemnjeni, in ljudje v njih sedijo z lučjo ob belem dnevu. Različnost kultur: francoska, bolj mediteranska, je poznala lokale na prostem in jih uvajala tudi po kolonijah, anglosaška pa je prinesla sem zatemnjene beznice angleškega tipa, ki sedaj na splošno prevladujejo. Café du Monde je poln gostov ob vseh urah dneva in noči, tako da se človek sprašuje, spričo znane angleške pragmatičnosti in smisla za gospodarnost, kako da se navada ne razširi in da ne začenjajo odpirati še drugih podobnih lokalov. Dejstvo je, da jih ne in da prevladuje anglosaški način. Lokali so večinoma zaprti, okna majhna in s težkimi zavesami, ljudje pa sede v njih ob brljivkah. Podobno se vedejo tudi pri sebi doma: velika večina jih sedi pred televizorjem s prižgano lučjo in klimatsko napravo, ki iz hiš puha v okolje vroč zrak, odcejajoč debele kaplje kondenzirane vode. Ljudje, predvsem belci višjih slojev, se vedejo kot da bi tukajšnje narave ne ljubili posebno; zdi se, kakor da bi se hoteli pred njo zabarikadirati, ji uiti. Morda zaradi tega, ker nekje globoko v podzavesti še vedno čutijo, da to ni njihova prava domovina, da so pravzaprav prišleki, ki ne spadajo v to okolje. Drugače se vedejo temnopolti prebivalci: ti so bolj naravni, domači, nimaš vtisa, da se skušajo ograjevati od tukajšnjega okolja. Na um mi pride evangeljski rek: 'Blaženi ponižni, ker bodo zemljo posedovali ". Kar se belih tiče, pa ima človek vtis, da si morajo stalno ustvarjati neko umetno okolje, v katerem bi živeli. Morda pa je to prvi korak do nastanka vesoljskega človeka. Zunanje vesolje bo za človeka totalno sovražno okolje, kdor bo vanj vstopil nezaščiten, bo umrl. V njem bodo naši zanamci morali živeti v umetnih prostorih, ki bodo napolnjeni z umetnim ozračjem in uživati bodo morali umetno hrano. To ameriško življenje je morda že korak v to smer. Belci se bodo v svoji naduti razumskosti odselili med zvezde in planete, zamorci pa bodo posedovali Ameriko. Amen. Zvečer gremo najprej v restavracijo na ostrige, potem pa v francosko četrt, ki je v tem mestu glavna turistična atrakcija. Za Amerikance je ta francoska četrt nekaj izrednega, za nas, bi rekel, nekoliko manj. Radi jo primerjajo s starimi evropskimi naselji zgodovinske in umetniške slave, čeprav nikoli ne izustijo kakega točnejšega imena. Stari New Orleans v resnici tega ne zasluži. Bolj daje vtis kakega kolonialnega mesta, Bombaya, Kalkute ali Timbuktuja z vegastimi balkoni, ki jih drže pokonci železni okrašeni stebriči, leseni okviri in stene. V resnici je francoska četrt precej dolgočasna turistična atrakcija, po kateri Zijajo skupine rejenih in denarnih turistov, ki jih le stežkazvabljajo v pol prazne lokale z atrakcijami Le na enem pločniku je dolga vrsta, ki čaka na vstop. To je vhod takoimenovane "Preservation hall", dvorane, ki sicer nima s preservativi nikakršne zveze, marveč se v njej igra najpristnejši jazz" na svetu. Tudi mi se postavimo v vrsto, plačamo vsak po dva dolarja, da nas čez čas izpuste v zanikrno sobo z lesenimi stenami. To je Preservation hali", hala, v kakršnih so črnci spočenjali svoj jazz. Ljudje sede na klopeh, po tleh, slone pokonci ob stenah. Po daljšem čakanju se prikažejo artisti, pet črnih s trobili in en beli pianist. Ko začno igrati, tesnobnost in črnina dvorane kar nekam odlebde v ozadje. V ospredju ostanejo le še njihovi piskajoči, poskočni toni in udarci. Začne se neznansko veselo in poskakujoče zamorsko slavje. Iz svojih godal izvijejo totalno veselje in srečo tonov. Mi pa pozabimo na utrujenost in tegobe. Totalno upanje naroda, ki se je nahajal v totalni zavrženosti. Takrat ko si nič, si vse. 2e prej, sem v star ameriški dnevnik zapisal hipotezo ali bolje scenarij, kako je nastal jazz: temnopolti sužnji so v ropotarnici belega gospodarja iztaknili zavržene inštrumente: godala, tolkala, trobila in klavir. Ne da bi se česa posebej izučili samo na podlagi svojih naravnih talentov, so začeli z njimi piskati in tolči, se loviti v taktu in poskočnosti. To je jazz. Pozneje so se iz svojega suženjskega življenja še pogostokrat zatekli v ropotarnico, kamor sedaj v vrsti vstopamo za dva dolarja na osebo. Turisti celega sveta se vrstimo kakor ob jaslicah. Kakor tam, se je namreč tudi tu se je rodila božja iskra v največji bedi in zavrženosti. Druga plat te ameriške zgodbe; prehrana. Začenjam s starim vprašanjem: jemo, da živimo, ali živimo, da jemo? Je že res, da nam hrana služi v glavnem za preživetje, toda, če jo pri tem lahko izboljšamo, da je zraven tudi okusna, toliko bolje! To je nekako naše evropsko pravilo. A v tej deželi je drugače. Se se spominjam, kako so ženske pri nas doma zgodaj zjutraj začele skrbeti za pravilno pripravljeno hrano. Eno izmed glavnih vprašanj je bilo, če je prav osoljeno; Sem mar pozabila soliti? Sem solila preveč, premalo?" To, tako nedolžno vprašanje pa skriva v sebi dolgo in zapleteno zgodovino. Spominjajmo se, kako je Krpan na svoji kobilici kontrabantil sol v notranjost Kranjske, proti koncu srednjega veka pa so italijanska mesta bogato živela na račun prekupčevanja s poprom. Tu si tega vprašanja sploh ne postavljajo tako bistveno: za zajtrk nam kot poslastico servirajo nesoljen krop, jajca in klobase. V solato izpuščajo sladkaste in neslane zabele. Piščance cvrejo z likviricijo, čudni okusi in kombinacije se kar vrstijo od najdražje restavracije pa do bencinske črpalke, kjer lahko popiješ kavo iz plastičnega kozarca, ki je tako strašansko vroča, da moraš čakati kake pol ure, da tekočino sploh lahko použiješ. Coca-colo ali oranžado pa si natočiš tako, da najprej spustiš v kozarec zmlet led do roba, potem kaneš vanj po fenični kislini dišeč koncentrat. Zdi se mi, da se Amerikanci tudi glede hrane podzavestno pripravljajo na vesolje. Tam bodo naši zanamci prejemali bele tablete brez okusa in vonja, ki bodo vsebovale vse prehrambene principe in morda tudi nekatere zdravilne in farmacevtske snovi. Edini kraj, kjer pripravljajo skoraj normalno hrano je črnska restavracija "Chez Hélène", kamor nas z neko bojaznijo povabi prijatelj L. Tu je hrana skoraj tako okusna, kakor smo jo vajeni v starem svetu Ob tem pojavu si vsak ustvari svojo teorijo. Žena pravi; "Seveda, saj so jim prej kuhali črni sužnji. Beli gospodarji se te umetnosti niso nikoli naučili. Ko so se zamorci po osvoboditvi razšli, so se bele gospodinje znašle pred ogromnimi štedilniki, kjer jih je popadla prava panika, ker niso znale ocvreti niti jajca. Črni pa so svoje kuharske skrivnosti odnesli s sabo v svobodo. Sedaj jim pa prav pridejo pri vodenju restavracij ", Odvrnem: "Toda na severu sploh niso imeli sužnjev in hrana ni tam nič boljša". Opazujem odjemalce v črnski restavraciji: ob nekaterih mizah so skupaj le črnci, ob drugih, kakor pri naši, le belci, ob eni pa sedi lepa bela gospa iz boljše družbe z dvema črnima starejšima gospodoma, ki dajeta izbran vtis. Svet se spreminja! Še pred kakimi desetimi leti, ko sem bil prvič v tem kraju, bi bilo kaj takšnega nemogoče, danes pa nekaj običajnega. Povedo mi, da imajo v New Orleansu črnskega župana, in sicer že drugič zapored. Izkazal se je za tako sposobnega, da so ga ponovno izvolili. Nastaja črnska elita. Integracija se približuje. Prijatelj L. mi pravi: Odločili smo se, da se ne bomo pobivali med seboj". Sredi integracije bomo s staro miselnostjo. Otok bomo, ki se upira splošnemu toku! Kakor piše v evangeliju: device so spale, ko je prišelženin. Glede njihove prehrane pa bi se dalo seveda našteti še druge vzroke: tukajšnje prebivalstvo je mešanica prišlekov iz vseh koncev sveta, vsak je prišel s svojim okusom, načinom, tradicijo, V veliki večini primerov so to bili nižji sloji, ki so prišli v Ameriko s trebuhom za kruhom in doma niso poznali najbolj rafiniranih oblik in specialitet niti iz svoje domače prehrane. Osnovni kulturni ton deželi (kuhinja je važen del kulture) so dali Anglosasi in drugi severnjaki iz krajev kjer že tudi v Evropi kuharska umetnost ni bogvekako čislana. Končno pa je sodobna modernizacija kuhinjskih in gospodinjskih opravil privedla do miselnosti, da je treba tudi jedila pripravljati industrijsko in ne rokodelsko. Industrija pa je nasprotje umetnosti. Umetnost ne bi smela štediti s časom, za industrijo pa je čas osnovna postavka. Vse to ima za posledico resničnost, o kateri lahko trdimo, da ljudje jedo pač v glavnem le zato, da se preživljajo in ne obratno, kakor je pogostokrat navada pri nas. Nič čudnega torej, da so se Amerikanci spričo tega tako masovno vrgli na hamburgerje in podobne hitre nadomestke, saj v bistvu v primerjavi s tem, kar je najti po restavracijah ali doma, niso prav nič nesprejemljivejši. Radoveden sem, če bodo hamburgerji tako uspešni tudi pri nas. Dvomim Drugega jutra se s T.jevo ženo F. peljemo v neworleansko predmestje iskat trgovino s semeni. Pred leti sem bil iz te dežele rekordov prinesel razna semena vrtnin, ki so neverjetno obrodila, sicer ne vem, če po zaslugi ameriških semen ali pa bolj zaradi posebno ugodne letine. Dejstvo je, da je zrastlo prav po amerikansko! Zato je bila doma nastala apodiktična zahteva: "Ko greš v Ameriko, prinesi semena!" Peljemo se po široki in dolgi dvopasovnici po neskončnem predmestju reklamni napisi vseh vrst, oblik, barv, velikosti in viž kar mrgole v našem razgledišču vzdolž ceste. Nekateri so za evropske pojme ogromni, posajeni na daleč v nebo štrleče železne drogove. Ob cesti se vrstijo hiše in trgovine vseh slogov, barv, zanikrnosti in kiča. Povečini so to pritlične lesene stavbe, a kakor otok sredi morja se občasno pojavi tudi večje poslopje iz betona, z jeklenim ogrodjem, zastekleno. Tu pa tam vihra ogromna zastava z belo rdečimi črtami "stars and stripes". Ne-skončen semenj slabega okusa, provizoričnosti, ropotije. F. pravi: "Glejte tipično ameriško stavbo!" Pogledam: pisana fasada, živo rdeča streha iz plastičnih strešnikov, veliki, aluminijasti okviri, jonski snežno beli stebriči iz umetne mase: vse le za fasado, pripeto na dejansko poslopje, ki se zadaj širi zbito iz grobih desk in navadnih "cvekov". Hitro postavljeno, da stane čim manj. Na stavbi brni hladilna naprava. Zunaj je peklensko vroče, znotraj pa preklemano hladno, umetna svetloba, uslužbenci uglajeni, a neprijazni, prodajajo semena. Ta so odlična, kakor sem že omenil, super, solatne glave zrastejo skoraj kot volovske. To je Amerika: neraz-družljiva mešanica nekakovostne provizoričnosti in kakovosti. Malo za zgled, čim več za bistvo. Tudi zaslužek je kvaliteta. Kosimo v bližnjem mallu . Mali je pravzaprav otok: znotraj je okolje uglajeno in urejeno kot v Parizu. To ni le trgovina, ampak cela trgovska četrt. Neke vrste sodobna varianta zamisli o bazarju. Ozračje je tu prijetno hladno, trgovine zijajo na stežaj odprte s svojimi izložbami, na križiščih stoje vodnjaki z vodnimi curki, klopi eksotično zelenje. Ljudje se lagodno sprehajajo, počivajo, jedo, si ogledujejo razstavljene predmete in kupujejo. Kupujejo, če potrebujejo ali ne. Kupovanje je samo sebi namen, sprostitev za ženske nervoze. Trgovina sama ustvarja potrebe. Trgovina ne služi le izmenjavi, ampak primarno ustvarjanju potreb. Ni le servis, ampak center gospodarske dejavnosti, skoro tako kot proizvodnja Ponudba in povpraševanje sta resni zadevi: če iščeš najdeš skoro vsako stvar, po vsakršni ceni. Mnogim gospodinjam je to všeč: cela jutra izgubljajo po mallih in marketih, da iščejo najcenejše blago, da izmenjujejo kupone, ki so jih izrezale iz časopisov, z možnostjo popusta. Stvari se dajo dobiti po neverjetnih cenah, veliko nižjih od naših, kljub nebotični ceni dolarja, izbira je velikanska, kakovost pa pogostokrat boljša. Tudi to kaže na neverjetno moč tukajšnjega gospodarstva. Mali potrebujejo, da se rešijo ostrih razmer, ki vladajo v okolju, bodisi naravnem, recimo poletne vročine ali vlage, ki sta pogostokrat res neznosni, ali pa družbenih, kakor ljudi sumljivih porekel, raznih barv, neurejenosti, tudi na pol divjosti. Blizu Café du Monda ob Misisipiju je na panoju o zgodovini New Orleansa razstavljena kopija stare risbe, ki kaže, kako je nastal ta kraj ob koncu sedemnajstega stoletja (takrat je pri nas že stalo skoraj vse, kar pomembnega stoji še danes!): mornarji so se, ko so pluli po reki navzgor, ustavili ob prvem koščku trdne zemlje, ki so ga našli med temi močvirji Tu so postavili štiri lesene barake iz hlodov za skladišča, kjer so hranili pod streho blago, ki so si ga izmenjavali z indijanci, v glavnem krzna in zlato. Poveljnik pa si je postavil kočo v trsni goščavi. Ostal je tu več let in se je morda bal, da ga sovražniki ali pa prijatelji ne bi presenetili med spanjem. To je bilo le pred kakimi tristo leti. Popoldne si z A.jevimi ogledamo svetovno razstavo, ki je letos v New Orleansu. Ogromna zadeva, ki so jo uredili med starimi pristaniškimi skladišči. V dopoldnevu nam uspe videti le del. Najlepši je čudovit dokumentarni film o vodnih bogastvih Amerike v treh dimenzijah: voda in njeno bogastvo je osnovna tema razstave. Ribe plavajo v dosegu roke in zdi se ti, date bo kateravgriznilav nos, če ne paziš. Ko zapelje po jezeru motorni čoln nas gledalce v dvorani obrizgne, pozneje pa se vsi skupaj preveznemo čez ogromen slap v zevajočo globino in peneče se valovje. Nato si ogledamo predstavo s skakalci v vodo in plavajočimi vodnimi deklicami, ki nam na koncu uprizorijo predstavo o spečem bogu dežja, ki ga lepa deklica s svojim plesom prebudi iz dolgega spanja, da bi priklical strele, oblake in dež žejnemu plemenu tihomorskih divjakov. Za večerjo nam v meksikanski restavraciji postrežejo s pikantnimi "tortillami' iz koruznega zdroba. Ob desetih moramo razstavo že zapustiti, ker jo zapirajo Ljudstva ni toliko, kolikor bi ga človek pričakoval na takšni razstavi, kar potrdi drugega dne časopisna vest. Prijatelju izrazim mnenje, da je morda formula takšnih in podobnih svetovnih razstav preživeta. Prva takšna svetovna razstava je bila konec prejšnjega stoletja v Parizu, in takrat je bil to pomemben dogodek. Tedaj je še veljal enciklopedični duh, ki je mislil, da je moč celotno znanje združiti na enem kraju, ali knjigi (enciklopediji). Danes je to spričo naraščajoče specializacije le še komaj mogoče. Kadar pa to poskušaš, postane vse tako nepregledno, da je skoro neužitno. Tega so se sicer organizatorji zavedali; zato so izbrali med različnimi možnimi, temo vode, a to je bila bolj pretveza kot dejanska potreba, duh takšnih razstav je še vedno enciklopedičen Razen tega pa je človek vajen, da mu televizija takšne in podobne slike 'prinese" že na dom pred naslanjač, zakaj bi se torej potil po ogromnem razstavnem prostoru. Človek rad išče sintezo, enoten zaključek. Kaj bo odnesel iz takšne skupaj prinesene in raznolike razstave? Na koncu mu ostaja le raztresenost, te pa je v sodobnem življenju že itak dovolj, da je ni treba še posebej iskati in zanjo celo drago plačevati. Skratka: celotna zadeva ni zabavna kljub temu, seveda, da so posamezni eksponati lahko izredno zanimivi. Po obisku v New Orleansu se zopet vrnemo na Florido. Spotoma se ustavimo v kraju Biloxi, kjer so nam povedali za dalmatinsko restavracijo. Govorim z gospodarjem, osemdesetletnim Baričevičem. doma iz Molata pri Zadru, ki se je odselil v Ameriko iz tržaškega pristanišča še za časa stare Avstrije. Za silo govori še po naše. Manjkajo mu izrazi: ne ve več, kako se reče "island", čeprav se je rodil na otoku: V vseh teh letih je bil enkrat v Splitu, še za stare Jugoslavije, a vse je tako daleč, v megli, majhno. On in njegovi so tu, Amerikanci. V Filadelfiji sem govoril z nekim Italijanom, ki ima bar in je prišel sem pred kakimi dvajsetimi leti, privabili so ga sorodniki, ki so se širokoustili o velikih zaslužkih. Sicer je Sicilijanec, a je kot policaj živel v Bocnu. "Zakaj sem se pustil pregovoriti", mi pravi, "tisto je bilo življenje, mirno, nezahtevno, z zadoščenjem. Zakaj sem prišel sem? Tu je življenje trdo, brez usmiljenja, treba je delati tudi šestnajst ur na dan". Toda kapital raste. Upa, da bo za starost poskrbljen. Posebej pa upa. da bodo njegovi sinovi imeli boljše življenje. Poslal jih bo v boljšo šolo, da postanejo uspešni. Zanje bo prihodnost v novem svetu odprta. 1.9.84. Zopet smo na Floridi gostje T.jeve weekend-hišice. Sedim pred njo, medtem ko drugi še spijo. Sonce se je pravkar dvignilo nad nizko, trnjevo, zimzeleno grmičevje. Neznani ptiči se spreletavajo po njem in se oglašajo v eksotičnih, ne preveč prijetnih tonih. Se vedno se mi misel plete okoli prehranjevanja v tej deželi: zdi se mi, da se da na podlagi tega dejstva ugotoviti kaj pomembnega. Prehrana je vendar osnova življenja. Začenjam z ugotovitvijo, ki sem jo bil že izrekel, da je prehrana kakega naroda del njegove kulture. 0 tem so, recimo, najgloblje prepričani Italijani in Francozi, ki s svojimi specialitetami, posebno regionalnimi, uganjajo ne le kulturo, ampak že kar kult. Najbistvenejši in najbogatejši izraz kulture kakega naroda je umetnost, ko se narodov genij najbolj izraža, a tudi kuhanje je umetnost, saj rabimo izraz "kuharska umetnost". Vsaka umetnost pa zahteva zase čas, zorenje, polnost časa. Le v teku časovnih obdobij se iz premis, ki jih daje časovno, naravno, ljudsko okolje, kulturno izročilo ter zunanji vplivi, izcimijo tisti originalni elementi, ki postanejo za določeno kuharsko umetnost značilni. Slovenska kuhinja je, recimo, regionalna kuharska umetnost, ki stoji nekje med Avstrijo, Balkanom in Italijo, in se opira na lokalne dobrine, ki na slovenskem najbolje uspevajo, kakor je npr. krompir. Na hitro se teh stvari ne da doseči. Vsaka umetnost je namreč nekje "na sredi", medtem ko nas hitrica vodi v razne skrajnosti. To pa je tipično za ameriško kuhinjo: na eni strani ti postrežejo z neslanim kropom, kar je 'preveč enostavno", ko bi radi prešli na višjo raven, pa se ne znajo ustaviti nekje na sredi, ampak začnejo preveč komplicirati", tudi zaradi tega ker jemljejo v povprečju za model francosko kuhinjo, ki teži za komplikacijo. V neki restavraciji smo jedli jastoge, ki so bili tako umetno pripravljeni, da sploh niso več imeli svojega naravnega okusa. Jastog je tudi pri nas poslastica, ki jo uporabljajo najboljši šefi, a pripravijo jo tako, da z raznimi dodatki -ki pa jih ne sme biti preveč-osnovni okus še okrepijo, dokler ne dozori do svojega najvišjega izraza. Kuharska umetnost je verjetno najsk-romnejša od muz, a je odnos, ki vlada do nje v tej deželi mogoče paradigmatičen. Smisel za mero, je v tej brezmejnosti morda najtežje dosegljiva kakovost. Pomagajo si.š smislom za demokracijo, ki omogoča,,vsem različnim igralcem v družbi, dg/se oglasijo in prihajajo do izraza.'A smo še vedno v okviru premis sinteze, ne pav okviru sinteze same. Amerikanci so nestrpni, a z golo voljo, nekaterih stvari ne moreš doseči. Določene stvari morajo kratkomalo dozoreti. 2.9.84. Včerajšnji dan je potekal v precej počivalniškem vzdušju. Bila je nedelja. Po zajtrku smo se potopili v tukajšnje toplo morje, ki je zjutraj ležalo mirno kot ogledalo in čisto kot oko, kar je tu redkost. Hčerka je nesla nazaj na plažo dva snežnobela rakca, ki ju je bila ponoči vlovilaz lučjo in ju spustila na srebrno peščino. Živalci sta noč preživeli v lončku in sta izgledali nekam zbegani. Na pesku se nista več znali prav skriti, kot njuni sovrstniki, zato je potem izjavila, da se jima je verjetno ponoči v lončku "zmešalo ". Strinjal sem se, da to verjetno ni tako težko pri tako enostavnih možgančkih, če jih prisilimo v nenaravno zaprtost tujega okolja. Pozneje smo se podali k maši, ki naj bi bila v cerkvi, kakih sedem milj daleč ob cesti na robu borovega gozda. Cerkev je lesena baraka, kakor večina tukajšnjih poslopij, in ima seveda šumečo klimatsko napravo, brez katere se tu ne bi dalo vzdržati Božja služba ni kaj posebno impresivna, čeprav je v cerkvi precej ljudi obeh spolov in tudi mladine. Pri obhajilu v obeh oblikah sem opazil, da sodelujejo skoro vsi. A pridiga se mi ni zdela navdušujoča. Nekateri tukajšnji govorniki med svojim govorom ne razpirajo dovolj ustnic, zaradi tega ne razumeš polovice besed, in vse bolj spominja na nekakšno momljanje. Pri nas, posebej še pri Italijanih je vse bolj deklamatorično in retorično, tukaj pa prav nasprotno. Maša ima bolj značaj tedenskega prijateljskega srečanja med enakimi, od katerih mora pač eden nekaj povedati, in le zaradi rimske trdovratnosti je to prav duhovnik, ki pa skuša med pridigo tudi kaj poduhovičiti, da se vsa dvorana zasmeje, vse pa se konča bolj v duhu prijateljskega trepljanja po ramenih kot vzvišenega obreda. Prijatelj T. trdi, da po službi božji pred cerkvijo pogostokrat servirajo kavo, katere vonj se ob zadnjih točkah obreda razširi v poslopje med vernike. Dejstvo je tudi, da je v Ameriki, kot na vseh področjih, mnogo konkurence: različnih ločin in cerkva je ob cestah nič koliko, te skrbijo za parkirišča prav tako skrbno kot supermarketi. Število pa daje slutiti, da je dejavnost donosna tudi z gospodarskega vidika. Verniki prispevajo mnogo, vsak za svojo vero, tudi zato, ker so oproščeni davkov na cerkvene in dobrodelne dajatve. Med mašo skoraj nihče ne da manj kot dolar, večina pa celo dva, tri ali deset dolarjev. Cerkve se morajo seveda tudi čimbolj prilagoditi ponudbi. T.jeva žena pripoveduje, da se je neka njena znanka 'prepisala" iz ene vere v drugo, ker ima ta bolj prikladno parkirišče. Kljub ležernosti in naključnosti primera, ki bi se ga morda ne splačalo jemati resno, pa se mi po globljem premisleku vidi kar precej paradigmatičen za ameriške razmere: oblika vere je relativna, eno lahko zamenjaš z drugo zaradi parkirišča, neka vera pa je potrebna. V Ameriki se mnogo razpravlja o verskih vprašanjih in na jugu leži takoi-menovani Bible belt- svetopisemski pas", kjer ti iz avtomobilskega oddajnika ves čas donijo le pridige, klici k spreobrnitvi in verske pesmi. Verski duh v prosvetljensko liberalni kulturi, a brez tistega žalostnega pojava, ki ga pogstokrat opažamo pri nas, da hodijo v cerkev le stare ženske. Tu so cerkve kar še precej polne mladih in starih, žensk in moških, črncev in belcev. Cerkev je relativna, ne pa nepomembna ustanova. Od maše se odpeljemo na staro plantation" -veleposestvo Point Washington, kjer stoji še lepa južnjaška hiša iz prejšnjega stoletja. Sredi čudovite rasti velikanskih "živih hrastov, ki raztezajo svoje veje v neverjetno širjavo in živo-zelenih travnikov, stoji bela, lesena hiša, ki jo obkroža pokrit hodnik, katerega streho nosijo beli stebriči. Je to tipična zgodovinska južnjaška stavba, kakršne poznamo iz filma "V vrtincu" (Gone with the wind). Prvi gospodar jo je bil postavil v začetku prejšnjega stoletja med neskončnimi gozdovi, notranjo laguno in rekami, ki so služile za prevoz. Tu je nastala lesna industrija, ki je izkoriščala bogate sestave belega bora, ki so ga izvažali v glavnem v Evropo. Od tod je namreč po morski poti bliže v Evropo kot pa v New York. Pozneje je posestvo bilo zapuščeno in je propadalo, kupila pa ga je bogata gospa iz New Yorka, po rodu Avstrijka, ki je hišo uredila, nekaj časa v njej živela, gostila slavne ljudi, končno pa jo podarila državi Floridi, da je stavbo preuredila v muzej. Ogledujemo si lepo pohištvo, ki ga je zadnja lastnica nabrala po Evropi. Vodička, ki nam vse to razlaga, stavbo in njeno zgodovino neprestano primerja z Evropo, kar je seveda po moje nesmisel, ker so tu razmere naravnost kričeče različne. V meni se prebudi oporečniški de-monček, zato jo podrezam: "2e res pravim, 'le, daste pozabili povedati, da v Evropi ni nikjer najti takšne patricijske hiše, ki bi bila v celoti iz lesa. Kaj takšnega v osrčju Evrope sploh ni najti, morda na Finskem, v Rusiji ali kaki drugi marginalni pokrajini Vodička ostane za hip brez besede, opažam, kako je osupla. Vse so ji razložili in jo naučili, o vseh mogočih slogih: napoleonskem, liberty, neoklasicizmu v Franciji, Italiji, Španiji in kaj vem kaj še, le tega enostavnega in bistvenega dejstva ne, ki se meni zdi tako osnovno za razumevanje situacije. "Kaj pav Angliji?", se skuša reševati s krajem, ki je v Evropi Američanom najbolj domač. Zdi se ji namreč nemogoče, dav Angliji ne bi bilo povsem enakih razmer kot pri njih. Tam seveda še nikoli ni bila 'Tudi ne", pravim, 'saj tam sploh ni gozdov, odkoder bi črpali les . To pa še vem iz časov, ko sem kot mlad fant pomagal očetu pri lesnem trgovanju, daje morala Anglija skoraj ves les, ki ga je potrebovala uvažati, v glavnem iz Skandinavije. Les je tam drag in se gotovo ne splača graditi lesenih hiš. Vodička se obrne in me začne ignorirati Tipična človeška reakcija: če te kdo spravi v zadrego, je najbolje, da se delaš, kot da ga ni. Obraz ji je pri tem na pol jezen in na pol žalosten. Zdaj sem jaz jezen sam nase. Prekršil sem bonton: kaj mi je padlo v glavo spravljati v zadrego prijazno gospo? Tudi žena me zaradi tega pokara. Sprehodimo se po čudoviti travi med gigantskimi živimi hrasti, od katerih visijo sive brade španskega mahu, do zaliva, ki se odpira v notranjo laguno. Iz rjave vode še štrlijo koli, ki so služili za oporo pomolom, kjer so pretovarjali čoke in deske lesne industrije. Od tod so proizvode pošiljali v Pensacolo, kjer je stalo oceansko pristanišče za ta del sveta in odkoder, kakor trdijo, si prišel prej v Evropo kakor pav New York. Po kosilu se gremo zopet kopat: s prijateljem T.jem zelo dolgo plavava v topli modro-zeleni morski vodi ob neskončni beli peščini, ki se razteza v nedogled proti vzhodu. Pozneje se še sprehodiva ob njej do večnadstropnih kondominijev, ki smo jih ves čas gledali od daleč. Pozanimam se za cene stanovanj, ki so za naše pojme precej visoke: dvestotisoč dolarjev. Trdijo pa, da tu kupujejo stanovanja tudi mnogi Evropejci. Treba je upoštevati vse okolnosti: okolje, ki ga urejajo ob stavbah je izredno gojeno: umetna jezerca z otočki in šopi tropskega rastja, valoviti travniki za golf, urejen gozd in vrtni ter cvetlični nasadi, več bazenov, notranje poti, ki se vijejo med jezerci in hribčki, ob notranji laguni pa stanovanjske hiše z neposredno možnostjo priveza jaht in motornih čolnov, igrišča za tenis in kar še takega spada zraven v okolje, kakršnega nam kažejo filmi iz Hollywooda. Stanovanja v nebotičnem kondominiju pa imajo vsa klimatsko napravo, kurjavo, razgled na ne- skončno svetlo morsko plan ter dejstvo, da tu kopalna sezona traja od marca do novembra. Če vse to upoštevaš, potem verjetno cena ni pretirana, odvisno pač od tega, kaj človek pričakuje od svojih počitnic. 7.9.84. Zadnje dni smo se toliko vozili, da nisem utegnil napisati kaj daljšega. Iz bele, plave in zelene zahodne Floride smo zjutraj krenili proti vzhodu. Dolgo smo potovali proti vzhodu sredi neskončnih borovih gozdov, dokler nismo dospeli do kraja Wakulla springs, našega prvega cilja. Wakulla sem bil svojčas že obiskal s sinom, sedaj sem pripeljal še ženo in hčerko. Kraj je prelesten: sredi globokega subtropskega gozda vre iz podzemlja izvir bistre in hladne vode. V bistvu je to kraški izvir, podoben naši Timavi, ki privre na dan nedaleč od morja po dolgem in skritem podzemskem toku. Na površini je videti kot kar precejšnje jezero sredi pragozda, ki se nadalje prevesi v dokajšen tok proti morju. Jezero kar mrgoli od ribjega, ptičjega in drugega življenja. Na mestu, kjer voda privre na dan, je izredno globoka: brezno se izgublja v temno podzemsko brezdanjost med belimi apnenčastimi stenami. Takoj nato se tok poplitvi in zaraste z ogromnimi algami, lokvanji, ločjem, trsjem in travo. V tem okolju se sprehajajo dolgonogi pisani močvirski ptiči, stikajoč s svojim šiljastim kljunom po dnu, prevažajo se rdeče in rumenokljune črne račke, negibno leže debla in debelca manjših in večjih aligatorjev, čakajoč, da šavsnejo po plenu, ki bi se nič hudega sluteč približal njihovim gobcem, na vejah močvirskih cipres, okrašenih z dolgimi sivimi bradami španskega mahu preže ujede. Od časa do časa se nad tokom in nad vejevjem spreleti kot zrakoplov velik divji puran. Ta del močvirja si je moč ogledati s čolnom iz programa 'jungle cruise", križarjenje po džungli; brezno, kjer je studenec pa s čolnom, ki ima zasteklenelo dno, skozi katerega opazuješ globinsko življenje v vodi. Okoli bele stene se prevažajo jate ogromnih rib različnih vrst, ki izmenoma izginjajo in se prikazujejo v brezdanji temini, pobliskavajo se proti nam s srebrnimi trebuhi, kakor jate reporterjev s fleši. Na enem bregu je pod pragozdnimi drevesi travnik, kjer poležavajo največji aligatorji: mamica aligatorka je kot debelo bruno dolga kake tri, štiri metre, medtem ko njena številna zalega leži in sloni, oprta na štore in korenine dreves, otrpla po nočnem gomazenju. Na nasprotnem bregu pa je hotel s parkom, plažo in kopališčem, katerega atrakcija je. razen tod redke studenčnice, še srh nad plavanjem v isti vodi z aligatorji. Tokrat je vreme neugodno: iz severozahoda se vale temni grozeči oblaki, ki občasno zalijejo pokrajino s plohami in nalivi. Nekaj časa sedimo v hotelski hali in si ogledujemo prizor skozi velika zasteklenela vrata. Le pozno popoldne, skoraj ob mraku, mi uspe, da se spustim v hladno studenčnico, kjer zaplavam med dolgimi mesnatimi algami, ki se mi ovijajo okoli nog kakor mrzle lovke, in ogromnimi črnimi ribami, ki me radovedno opazujejo iz varnostne razdalje. Po nekaj zamahih rok pridem do velikega splava, na katerem sedi velik kormoran in razteza ter stresa svoje črne jadraste peruti. Splezam na splav in se mu približam. Odleti šele ko ga imam skoraj v dosegu roke. Divji svet, ki se je navadil na sožitje s človekom. Aligatorji so pa tako lene živali, da jih sploh ni blizu. V gostem tropskem dežju dospemo v Tallahassee, prestolnico Floride, med pisanimi odsevi mestnih luči prvega večera. 10.10.84. Danes smo že pred vrati Washingtona, ameriške prestolnice, in še mi ni uspelo zabeležiti vsega, kar smo doživeli na Floridi in pozneje na poti sem Za zdaj le nekaj "flashow" iz ameriškega življenja: -Z ženo sva opazila nadpovprečno število izredno tolstih žensk med dvajsetim in tridesetim letom. Posebno veliko jih je bilo videti v zabavišču Disney World, ki smo ga obiskali v središču Floride. Stvar je nekoliko nenavadna: pri nas bi rekel - čeprav nimam kakih statistik pri roki - da je takšen pojav mnogo bolj redek Kaj pa vse shujševalne kure, ki jih reklama stalno ponuja? Dejstvo je, da si tu skoraj za vsakim vogalom ali lokalu opazil mlajše dekle ali mamico, ki se je prizibala naproti upehana in oznojena, kakor barka. Naj dodam, da jih je bilo pred petimi ali desetimi leti, ko sem se že mudil v teh krajih, veliko man j. Morda pa je zadeva v zvezi s kontracepcijskimi tabletami. Če jih jemljejo baje zelo mlada dekleta, se rado zgodi, da jim to porine iz ravnotežja hormonski sistem in poslednja posledica tega bi lahko bila takšna tolščina. Napake iz mladosti, ki se maščujejo. Nekje sem bral, da imajo v Ameriki spolne odnose že zelo mlada dekleta Da ne bi bilo posledic, ki si jih mladostniki ne morejo privoščiti, jemljejo tablete. Narava pa se maščuje: namesto nabreklega trebuha se pojavi tolšča, porazdeljena po vsem telesu, ki jo je potem težko odpraviti Zakaj pa jih pri nas ni toliko, mi ni jasno: ne verjamem, da so naša dekleta krepostnejša, morda jemljejo manj tablet, morda so jih začele jemati kasneje in se bo podoben pojav šele prikazal; morda so naše tablete boljše od njihovih, ker so jih razvili kasneje. Je tudi nekaj takšnih primerov v primerjavi med Evropo in Ameriko. Naša barvna televizija je npr. veliko boljša od njihove enostavno zato, ker so naš sistem razvili kasneje tudi na podlagi njihovih izkušenj. Novator zmeraj več tvega. Možno pa je, da ta njihova ženska tolšča nima nobene zveze s tabletami, pač pa z načinom prehrane. Že prej sem se nekajkrat zafilozofiral o ameriškem odnosu do jedače. Naj mi bo dovoljenih še nekaj ugotovitev: ob avtocestnih postajališčih stojijo na ogromnih jeklenih drogih velikanski napisi: "gas, food, lodging, beverages ’, kar bi se pri nas dejalo: gorivo, prehrana, prenočišče, pijače. Kje bi, recimo, v Italiji kdo na tak način označil tisto na pol sakralno opravilo, kot so obedi in večerje. V tej deželi pa spada jedača v isto kategorijo kot gorivo. plin in podobni osnovni energetski 'inputi" različnih živih in mehanskih sistemov. Sistemska nujnost pač, ki sprošča povpraševanje, podobno kakor avtomobil, peč, banka ali kaj podobnega. Če je pri nas mnogokrat res, da nekateri ljudje žive, da jedo, je tu prav obratno res, da velika večina je, da živi. Bistven in osnovni kopernikanski preobrat. Evropa, vsaj južno od Alp, misli predvsem na to, kako bi uživala to. kar je ustvarjeno, ali kar je ustvarila, tu pa so predvsem usmerjeni na realizacijo, pri čemer nimajo časa ustavljati se in uživati, treba je le hiteti do nadaljnje nove meje (new frontier). Tu ni lenih ljudi, ki bi uživali življenje, so le brezposelni, ki še nimajo dela. Samo delo ustvarja vrednote, ki imajo vse enako merilo: dolarski znesek. Po mojem mnenju, Amerikanci psihološko še vedno izhajajo iz velike konkviste, ki jim je omogočila, da so se razpotegnili čez ogromni kontinent. Pomislimo le na razliko med njimi in njihovimi južnimi sosedi, ki so začeli isti posel stoletje ali dve prej. Prvi so postali svetovna sila, drugi pa so ostali globoko v ozadju, ker so bili usmerjeni bolj po mediteransko, po naše. Vse je povezano: prehrana je malenkosten a kričeč primer, ki nam pove, zakaj je Amerika za naš način življenja po eni strani tako težko prebavljiva -in to dobesedno in povsem resno- po drugi pa tudi velika in močna, da se je že začela širiti med ozvezdja, kakor je simbolično prikazano na njihovi lepi zastavi, ki jo tu kažejo na vse pretege in ob vsaki okoliščini, 11.9.84. Nadaljujem s pripovedovanjem o potovanju po Floridi. V Tallahasseeju, prestolnici te južne države, smo bili gostje gospe P. in njenega moža. Oba sta slavista in poučujeta na tukajšnji univerzi. Imata čudovit dom sredi še čudovitejšega gozda živih hrastov in južnih borov, od katerih visijo,dolge sive cunje sivo-bradega španskega mahu. Pravijo, da je ta rastlina dobila ime po tem, ker so jo med konkvisto bradati španski vojščaki izkoriščali za kritje pri zalezovanju domačih deklet Med obema vrstama brad, rastlinsko in človeško, je bilo težko ločevati. Za hišo imata zakonca P. čudovit bazen sredi zelene trate, v katerem naši otroci radi plavajo. Že sin je bil na enem od prejšnjih potovanj v Tallahassee raznesel sloves o tem bazenu v naši družini in sedaj ga preizkušata še žena in hčerka. Gospa P. me po telefonu poveže s svojo tu živečo znanko, ki je baje iz Trsta, Slovenka in uči italijanščino na tukajšnji univerzi. Lepo se pomenkujeva po telefonu in končno se izkaže, da je bil njen brat dober znanec mojih staršev. Spomin me poveže na mlada leta. Kako je svet majhen! Zvečer kramljamo z gospo P. o vseh mogočih rečeh, predvsem pa o razlikah med obema svetovoma, Evropo in Ameriko. Politično gospa P. nima preveč v čislih predsednika Reagana in njegove politike, bolj so ji pri srcu demokrati, češ, da so bolj ljudski. Naslednje jutro odpotujemo v Orlando, ki stoji nekako v središču floridskega polotoka, kjer stoji sloviti Disney World, ki si ga mislimo ogledati predvsem zaradi hčerke. 0 vožnji sami ne bi vedel povedati kaj posebnega kot to, da je bila precej enolična, med običajnimi neskončnimi zelenimi gozdovi. Na to smo se sedaj že navadili. Le pred Orlandom samim me nekaj žalostno preseneti. Sredi Floride se običajni borov in hrastov gozd konča in na njegovo mesto stopijo citrusovi nasadi, ki se širijo v nedogled po rahlo valoviti pokrajini. Nekoč sem bil tu jeseni. Bilo je čudovito: drevesa so se kar šibila pod težo rumenih in rdečih sadežev: pomaranč, limonov, grenivk, mandarinov in podobnih dobrot. Ustavil sem avto, skočil čez plot in si jih nabral kak ducat: potem so dehteli z zadnjega sedeža s svojim opojnim južnjaškim vonjem. Sedaj pa, kjer naj bi se začeli nasadi, se prejšnji zelen gozd res konča, namesto njega pa nastopi gola, rjava, oguljena pokrajina, kakor jo videvamo pri nas sredi najhujše zime, tu pa smo še sredi poletja in nalivov. Ogromni nasadi se raztezajo po valujočem se ozemlju v nedogled na vse strani, mrtvi, uničeni, v zrak molijo svoje suhe, koščene veje, kakor nema prošnja usmiljenja proti nebesom. Trideset, štirideset let stara drevesa, v polnosti svojega proizvodnega ciklusa, vse uničeno. Neprecenljiva škoda. Ustavimo se pod nekim stolpom, ki se imenuje Citrus Tower', citrusov stolp, kjer sem se nekoč že ustavil, ker so tu prodajali po smešno nizki ceni, sredi produkcijskega področja, velikanske količine pomaranč, limonov, mandarinov, grenivk. Prodajne police so tokrat žalostno prazne. Prodajalka me seznani z nesrečo: na božični večer je nenadoma pritisnil mraz. Če sem prav razumel, je bilo kakih deset, petnajst pod ničlo, in to le kakih pet do šest ur Bilo je dovolj, da je uničilo nasade, ki jih je mraz posebno na zahodni strani hribov, odkoder je bril mrzel veter, dobesedno izsušil. Čudno, da se to lahko zgodi tako južno. Orlando leži veliko južneje od naše Sicilije, na višini kakega srednjega Egipta. Pri nas nisem nikoli slišal, da bi se takšna katastrofa zgodila na Siciliji. Tu pa od časa do časa polarni hlad prodre skoraj do tropskih krajev. Tudi to je Amerika s svojimi skrajnostmi: ogromna planjava se razteza od subtropskih krajev do severnega tečaja brez naravnih ovir, razen nekaj nizkih gorskih verig, ki pa ne leže počez kot pri nas Alpe in druga gorstva, kar bi zajezilo mrzle zračne tokove, ampak od severa proti jugu, tako da jih seveda še bolj usmerjajo v ti dve smeri. Nekoliko drugače je na zahodu, ob Pacifiku. Tu so klimatske razmere bolj podobne našim, sredozemskim in evropskim. Zato pa se tudi ljudje kaj radi selijo v tiste, z vremenom bolj blagoslovljene predele, Disney World je verjetno največje zabavišče na svetu in ima dve središči: Magic Kingdom, začarano kraljestvo, bi rekli po naše, ki je bolj tradicionalno pravljičnega značaja. Vanj prideš z ladjo, ki prekrižari precej obširno jezero. Ob izkrcanju stopiš v pravo pravcato ameriško mestece iz konca prejšnjega stoletja. Po njegovih ulicah prideš do prekrasnega srednjeveškega gradu in od tod naprej do raznih objektov, kjer turista čakajo razne zabave, npr. grad strahov, potovanje z vlakom po gorah in rudnikih Divjega zahoda, križarjenje po džungli, ogled srednjeameriškega mesta, ki ga pravkar napadjo pirati, sprevod Miki miške in Donald račke, ipd. Epcot Center pa je zasnovan bolj na znanosti in znanstveni fantastiki. Ima pa tudi mednarodno sekcijo s paviljoni, ki so jih uredile tuje države. Tu vidimo razstavo o današnji in bodoči uporabi in proizvodnji energije, razvoj transportnih sredstev od avtomobila do vesoljskih ladij, razvoj človeškega izumiteljstva, prikaz razvoja celotne človeške civilizacije od kamene dobe do danes, in podobno. Zopet so me najbolj navdušili tridimenzionalni filmi: to je res očarljivo! Razni predmeti ali stvari priplavajo proti tebi, kakor da bi stopali s ploščatega ekrana in se materializirali. Nekateri so tako blizu, da ljudje, posebno otroci, segajo po njih. V resnici je. seveda, vse le vizualna iluzija: čim odstaviš posebna očala iz lepenke, ki ti jih dajo ob vstopu, se slika na ekranu skrmeži v konfuzijo. Po tehnologiji se namenimo, da bi si ogledali tudi paviljone mednarodnega dela. V bistvu si tu posamezne države delajo turistično propagando, ko prikazujejo svoje najslikovitejše značilnosti. Krasen je že meksikanski paviljon: navzven je videti kot kakšen azteški tempelj, znotraj pa najprej stopiš na trg mehiškega mesteca ob prvem mraku, ko prebivalstvo po dnevni vročini vzroji po uličicah, ženske odpirajo okna po dnevni sopari, in se razgledujejo po množici na trgu, razni prodajalci kriče ponujajo svojo kramo, turisti posedajo pred kavarnami, srkajoč osvežujoče pijače in sladolede, vsi pa skušajo čim bolje sodelovati na splošnem socialnem dogodku, kakor se odvija vsakega dne z večernim sprehodom po mestnih uličicah in trgu. Amerikanci se nadvse očarani pomešajo v to toplo zmedo, ki je doma ne poznajo. Prikaz jim izredno prija, zato množično rojijo po trgu, si ogledujejo trgovine in razstave, kjer je naprodaj vsakršno blago, predvsem seveda izdelki mehiških obrtnikov. Ob našem vstopu na trg je bila na enem koncu tudi predstava, oziroma koncert mehiških narodnih pesmi. Z zanosom in značilnim visokim jodlanjem je tenor na dolgo in bravurozno povlekel svojo vižo in žel aplavz ob spremljavi nižjih glasov in tamburic. V ozadju je v mraku kraljeval krvavordeč vulkan kakor krvoločno azteško božanstvo in grozeče opominjal na prisotnost divjih naravnih sil, ki jih v svojih nedrih skriva ta mila dežela, in pa na tisto daljno in skrivnostno preteklost, ki jo naše zgodovinopisje sicer skuša racionalizirati, a je v resnici najbrž bila le dolga in strahotna mora za tedaj živeče prebivalstvo V neki zgodovinski knjigi sem bral podatek, da so Azteki svojim bogovom v blaznem strahu za jutrišnji dan žrtvovali tudi do dvajsettisoč ljudi na leto, in sicer tako, da so jim živim iztrgali srce, trupla pa pojedli na kultnih pojedinah, pri katerih bila glavna pijača čokolada (po azteško: čokolatl). Najprijaznejša milina, pomešana z grozljivo krutostjo in tragiko, dramatičen kontrast! Morda bo kak razumarski super-intelektualec dejal, da je vse to, kar tu vidimo kakor na razglednicah, banalno in površno. Čeprav deloma soglašam, saj imam tudi sam takšne intelektualne popadke, pa bi vendarle dejal, da je treba upoštevati namen, kateremu služi takšna razstava: povprečnemu, množičnemu turizmu, ki si v kratkem času želi ustvariti čim točnejšo predstavo, Če stvar gledamo s tega vidika, potem moramo reči, da je mehiška razstava kakor tudi vse drugo v Disney Worldu, na presenetljivo visoki ravni in da se splača si jo ogledati. Dejansko se ljudje tarejo po njenih prostorih. Po mehiškem si ogledamo še kitajski paviljon, ki je prav tako zelo posrečen. Tu je glavna atrakcija 360 stopinjski film, to se pravi film, ki ga projektirajo na steni, ki stoji povsod okoli tebe in te popelje na potovanje po Kitajski. V bližnjih trgovinah pa prodajajo izdelke slovite kitajske obrti in umetnosti. Potovanje s 360 stopinjskim filmom je čudovito, saj se ti zdi, da se premikaš zdaj v letalu zdaj v avtobusu ali ladji sredi kitajske pokrajine in kulture. Ko se obračaš okrog sebe, lahko opazuješ podrobnosti, ki ostajajo za tabo ali okoli tebe. Italijanski paviljon je lep na razdaljo, z zvonikom svetega Marka, ki ga je videti že ves čas preko velikega jezera okoli katerega so razporejeni paviljoni, kakor če bi prišel v Benetke z ladjo, pod zvonikom pa stoji renesančni trg s florentinskimi palačami. Za zabavo Italijani ne nudijo kaj posebnega. Mlad fant in dekle v renesančnih nošah skušata na trgu uprizoriti prosto burko, ki bi nekako zajela tudi gledalce. Nekateri Američani se pri tem zabavajo, meni pa se stvar zdi le nekoliko preveč burkaško neslana. Morda zato, ker naše sodržavljane bolje poznam. V notranjosti pa je paviljon le ena sama velika restavracija, kjer lahko ješ špagete in druge italijanske specialitete, Tu tudi povečerjamo. Špageti sicer niso najboljši. Amerikanci pa se z njimi bašejo kot za stavo z največjim navdušenjem. Nekdo, ki sedi pred mojim nosom poje v četrt ure najmanj kilogram suhega kruha. A to je kruh, in ne tista plastična masa, ki jo je običajno dobiti naprodaj v ameriških supermarketih. To, kar vidim tule, še enkrat potrdi moja prepričanja in ugibanja o ameriški prehrani. V največje presenečenje pa nam je, da je vodja restavracije Tržačan izRocola, ki prisede k naši mizi in se pozanima, kako je v Trstu, ki ga ne vidi že več let. Zdi se mi, da ima domotožje po rodnem mestu, čeprav trdi, da živi v Ameriki veliko bolje, posebno z gospodarskega vidika in da mu sin študira na najboljši univerzi. Pravi, da dobiva pisma iz Trsta, v katerih mu pišejo o krizi v našem mestu. Vsak išče potrdilo za svoje ravnanje. Morda nam zavida, da se bomo lahko vrnili domov. Pove še to, da smo mi prvi Tržačani, ki jih je srečal v tem od turizma oblitem kraju. Razen italijanskega so tu še paviljoni in razstave drugih držav: Francije, Kanade, Anglije, Japonske in drugih, ki pa si jih nimamo časa ogledati. Nekatere države, npr. Izrael, pa imajo ob jezeru z velikimi napisi napovedana gradbišča. Tu se zbirajo množice turistov s celega sveta in tu se dela turistični marketing s paviljoni, ki sintetično predstavljajo značilnosti vsake dežele Saj, ves ta Disney World ni nič drugega kakor velikanski zabavni park, vendar verjetno najlepši na svetu, kjer so uporabili sredstva, denarna in tehnična v neomejenih količinah. Poudariti je trebaše enkrat, da je vsaka stvar preudarjena in proučena do potankosti, da bi dala ob tako kratkem obisku čim popolnejšo in čim natančnejšo podobo. Rezultat je tu: to se vidi že na ogromnih parkiriščih, ki obkrožajo obe kraljestvi pravljično in tehnološko, ter na vrste in gruče hotelov, motelov in prebivališč, ki stoje ob glavnih vpadnicah. Dejal bi, da ustvarja to umetno zabavišče turistične tokove za več kot pol floridskega turizma, ki je, kakor je znano, eden najmočnejših na svetu. To so razumele tudi tiste države, ki so se odločile, da se predstavijo v tem kraju Ob tem velja seveda kritična ugotovitev, da jugoslovanske in slovenske oblasti za kaj takega nimajo posluha. Prav lahko bi tu, recimo, našli dalmatinski trg s pristaniščem, s šegavimi prebivalci, ki bi lahko plesali narodne plese, in pa kakšne Julijce z Bledom v ozadju. Prav tako bi lahko bila tu restavracija s čevapčiči in trgovine z narodnim blagom ali naivci. Tržačan, ki vodi italijansko restavracijo, mi je dejal: "še pojma nimate, kakšen kolosalen biznis je to". Ker se ne zna predstaviti na pravih mestih, mora jugoslovanski turizem konkurirati le s cenami: v neznan in nezanimiv kraj gredo ljudje le, če je cenejše kot drugod. Za isto ali višjo ceno pa bi jugoslovanski in slovenski turizem takoj usahnila, kakor kaže zgodovina tega turizma v zadnjih letih. Če ne znaš prodajati, moraš razprodajati, to je stara resnica, ki ji še marksizem ne more do živega. 12.9.84. Po ogledu obeh kraljestev, tehnološkega in bajeslovnega, smo spet odpotovali proti severu, 0 tem potovanju ne bi vedel povedati kaj posebnega: to je bila dolga pot, dolga vožnja skozi že običajno pokrajino ameriških gozdov, prekinjeno le s prenočevanji po motelih,natakanjem bencina in nujnim zahtevam prebavil in drugih fizioloških potreb. Pokrajina je bila ves čas enolična, le da so sprva prevladovale v gozdovih palme, pozneje močvirnate ciprese, živi hrasti in južni bor, nazadnje pa javorji in hrasti severnejših leg. 0 prehrani na ameriških avtocestah sem se že izrekel, o prenočiščih v motelih pa bi lahko še dodal, da imajo izredno udobne velike sobe, televizijo in plavalne bazene, ki so v veliko zabavo posebno otrok A tudi jaz sem jih rad izkoristil, posebno zjutraj pred odhodom, da sem se malo razgibal pred dolgournim sedenjem za volanom. Zopet smo v Filadelfiji pri D.jevih in čakamo na odhod v Evropo: včeraj sem po telefonu že potrdili naš listek za četrtek, trinajstega. Gospodična mi je zagotovila, da poletimo naravnost v Ljubljano, kar sem zahteval spričo dejstva, da je bilo že od vsega začetka tako domenjeno in da nas na ljubljanskem letališču čaka avto, ki nas bo, tako vsaj upamo, v čim krajšem času popeljal domov. Še nekaj flešov iz ameriškega življenja: -Opazil sem, da so tu skoraj vsa okna zamrežena. Nasploh so okna običajno drugačna kot pri nas: ne odpirajo se navzven, temveč tako, da so razdeljena na dva dela, spodnjega in gornjega. Spodnji del je premičen in ga lahko porineš navzgor, tako da se celotna okenska odprtina lahko odpre največ le za polovico. Mislim predvsem na stara, tradicionalna lesena okna na hišah, ki so razen tega še, kakor se meni zdi, manjša od naših. Verjetno bo ob tem kdo dejal: ampak kaj tale tu te stvari pripoveduje! Saj to nima nobenega pomena! Ne vem, če je res tako, bistvo neke kulture morda prej ujameš ob takšnih ' malenkostih", kot pa na ne vem kakšnem velikem objektu ali dejanju. Na takšnih stvareh se kaže tisti nezavedni del kulture, tisti nehoteni, iz česar lahko na marsikaj sklepaš. No, kakorkoli že, vse to daje nekakšen vtis, kakor da Amerikanci preveč ne ljubijo odprtosti" in "neposrednosti" z zunaj ležečo naravo. Prijatelja sem vprašal, zakaj so okna zamrežena. Odgovor: "Zato ker živi zunaj zelo škodljiva in nevarna mrčes in golazen". Po tem odgovoru sem ga nejeverno pogledal, saj sem sedel in se sprehajal "zunaj" po več ur na dan, in ničesar takšnega nisem nikoli opazil. Spričo mojega nekoliko ironičnega pogleda, takoj doda:"Sem že videl, kako je to pri vas. V okolici Benetk sem poznal nekoga, ki je razkuževal bivališča ljudi z DDTjem in podobnimi sredstvi proti žuželkam in razni golazni. Kako morete živeti v tistih nemogočih razmerah?" Spričo reakcije sem naprej molčal, mislil pa sem si: kje neki je pri nas po hišah toliko mrčesa in golazni! Morda je temu bilo tako tam po vojni na kakšni zanikrni kmetiji, ki je imela zraven poslopja gnojišče. Toda danes ne vidim nujnosti, da bi ljudje živeli za zamreženimi okni. Tudi če ti v poletni noči prileti kakšna vešča okrog luči, to ni tako hudo. Toda tudi ta panika pred nekaterimi sicer nekoliko neprijetnimi, a v bistvu malenkostnimi pojavi, je tipična za tukajšnji način življenja. Ne vem, kako bi se izrazil: naša modrost se ne sklada z njihovo. Po naše je normalno, daje človek zakoreninjen v svojo zemljo in okolje, da pozna njegove nevarnosti in koristi, da zna pojave postaviti na pravo mesto na le- stvici vrednot'in da daje prednost bistvenejšim in pušča nekoliko vnemar dnevne muhavosti. Mnenja smo pač, da ni zaradi muhe ali ose še nihče umrl, da pa moramo prej ali slej itak vsi umreti in se torej zaradi manjših stvari ne splača preveč izgubljati živcev. Amerikanci se pa branijo muh, kakor če bi mogle uničiti ne le njihova telesna življenja, ampak da bi predstavljale večno obsodbo. Z drugega vidika je pa tako, da jih ne smemo preveč obsojati. Vse kaže, da je razlika med nami in njimi le v tem, da so kakih dvajset ali petdeset let pred nami. Mar se tudi pri nas ne razpase vsakršna ameriška muhavost? 13.9.84. Sedimo na letališču in čakamo na odlet. Pred veliko stekleno steno se letala v newyorškem popoldanskem soncu prevažajo po stezi kakor velike mehanske race z otrplimi in razprtimi perutmi. Druga nenadoma dvigujejo navzgor svoje jajčaste gobce z žalostnimi zapotegnjenimi očmi. Vendar, ko lahkotno dvigajo v zrak (skozi stekleno steno ni slišati trušča!) svojo strahovito kovinsko težo, se mi zdi, da jim oči nenadoma zaškilijo v nebo kot pevcem na koru ob petju nabožnih pesmi. Samo v tistem trenutku so namreč jekleni ptiči srečni: ko se lahko vdano in verno podajajo navzgor v nebesne sinjine. Njim ne pristaja te-gobnazemlja, ampak angelske višave, kjer se njihove jeklene tone razpuhtijo med cefrajočimi se oblaki in jih oblije jeklena sivina brezbrežja Čez soparno newyorško nebo potuje temen oblak kakor huda slutnja. Ali je to predstraža hurikana Diane, ki so ga signalizirali na obrežjih Severne Karoline? Grožnja nad kontinentom. Ali mu bomo ušli? Ali se bo naše letalo povzpelo, preden nas dohiti? Drhtimo v negotovi slutnji. Ljudje se zbirajo in razhajajo, gospa se sklanja pod stol, kamor ji je iz rešetke ušla tolsta mačka.1 Selimo se", kakor je bil dejal v pesmi Kocbek. Kmalu se bomo morali vsi izseliti v neznan kontinent. Dvignem se, da se pridružim svojcem. V slutnji nevarnosti ni nihče rad sam. Okoli sebe zaslišim znane zvoke iz domačih krajev: goriško italijanščino, koroško nemščino, hrvaščino, med prevladujočo razpotegnjeno amerikanščino. Domov gremo. 15.9 84. Sedim doma v sobi in se počasi med gorami po pošti dospelega papirja privajam domači vsakdanjosti. Počasi premagujemo šok časovnih pasov Polet je potekal v redu, čeprav je izguba šestih časovnih enot v dnevu, ki jih ima le dvanajst, kar precej neprijetna zadeva. Vzleteli smo z dveurno zamudo ob pol devetih zvečer po nev^orškem času, ker smo se dolgo obirali po letališču. V zraku pa nas je zora dohitela že po kakih petih urah letenja, ko smo dosegli Irsko, to se pravi, ob pol enih ponoči po newyorškem času. Sonce se je nadpovprečno hitro dvignilo nad Belgijo in Nemčijo. Veličastno so nam potem v dolgi, poševni verigi prijadrale nasproti Alpe, ki smo jih dosegli že v polni luči dneva. Leteli smo točno čez Veliki Klek (Grossglockner), da sem z letala lepo razločil škrbino med Velikim in Malim, preko katere sva se v navezi pred leti mučila s prijateljem P. Spominjam se tudi, da so takrat okoli vrha in nad njim ves čas letala različna letala kakor muhe okoli kravjeka! Na obzorju proti zahodu sem razpoznal Ortlerjevo skupino, na katere vrh me prav tako veže spomin. Vse to sem razlagal nemškemu inženirju iz Orlanda, Floride, ki je z ameriško ženo potoval na črnomorske počitnice. Vprašal sem ga, če prebiva v premični hiši, kakor toliko Floridčanov. Užaljeno mi je pomolil pred nos barvno sliko bogate vile s parkom ter dodal, da je uslužbenec pri koncernu Martin-Marietta. To je tisto podjetje, ki izdeluje rakete Pershing, orožje, ki se ga baje Rusi najbolj boje. 'Ob Črnem morju ", sem ga podražil, "vas bodo Rusi prav gotovo spraševali o skrivnostih tega orožja". "Pa jim ne bom nič povedal", se je odrezal, meni pa se je vseeno čudno zdelo, da takle možakar potuje v Rusijo na počitnice, in to celo takole prosto pripoveduje neznanim ljudem v jugoslovanskem letalu. Bogve, če je res, sem si mislil; ali pa tudi je, pri teh Amerikancih nikoli ne veš. Tedaj me je pritegnil pogled na domače Karnijske Alpe, Ojstrnik, Trbiž z Zahodnimi Julijci, globok poševen izsek Jezerske doline in Nevejskega sedla, na vrhu katerega se je bleščala majhna ravna črta strehe našega kondominija. Takoj nato pa zgr-bančeno, sivo čelo očaka Triglava z lesketajočim belim draguljem v sredi. Zatem pa zamolkla slutnja blejskega jezera in že sem se začel čuditi: bili smo namreč visoko, previsoko. Letalo se ni spuščalo, kljub temu, da smo bili že pred ljubljanskim letališčem. Tedaj se oglasi napovedovalčev glas, ki nam pove, da je Brnik zaprt zaradi megle, mi pada letimo naprej v Beograd. Ah, ta večna ljubljanska megla, si mislim in si začenjam predstavljati sitnosti, ki jih bomo imeli, ko bomo morali neprespani z ogromnimi kovčki in hčerko kolovratiti po jugoslovanski prestolnici in čakati, da nas kdo potegne nazaj v slovensko. Pilot pa pravi; 1 Začenjamo spust za Beograd". S takšnimi turobnimi mislimi v glavi gledam skozi okence in zagledam pod sabo Zagreb, ki leži daleč pod nami. ujet med gozdnate strmine Medvednice in savske vijuge, letalo pa začenja obračati proti zahodu, 2e se prikaže na obzorju dolga, temna velebitska veriga, jaz pa si mislim: kakšen čuden spust v Beograd je to, saj je pod nami Zagreb, če gre tako naprej pa pridemo na Reko, Kaj pa če niso na letalu ugrabitelji, ki silijo pilota nekam v neznano? Toda še preden se me prav poloti strah, se že oglasi pomirjujoči napovedovalčev glas, rekoč, da so medtem ljubljansko letališče odprli in mi se vračamo, Te naše dežele so tako majhne, da so komaj kaj večje od letalskih vzletnih stez. Mislim si pa: o ti balkanska logika! Prav močno se mi dozdeva, kakor če bi se pilotu mudilo v Beograd, a ga je nekdo višji prisilil naknadno pristati v Ljubljani, verjetno zato, ker je bilo ogromno potnikov za Ljubljano, Ženi rečem: 'Danes imamo srečo '. Res jo imamo, pristanek pod Grintavci je brezhiben, na ljubljanskem letališču ni o megli ne duha ne sluha, še bolj pa smo veseli, ko nam pozneje, po letaliških izhodnih formalnostih avto vžge kot za stavo po mesec dolgem čakanju na brniškem parkirišču na prostem, mi se pa odpeljemo v slovensko prestolnico, kjer nas na zelenjavnem trgu za stolnico zopet ovije človeška domačnost in toplina. Dom je pa le dom, si mislimo, medtem ko si začenjamo odmišljati ameriške posebnosti, S trga se vračamo s polnimi vrečami vsemogočih dobrot. Pokosimo v gostilni ob magistratu in jo mahnemo domov. Žena in hčerka v avtu zaspita, jaz pa se nečloveško trudim, da bi mi ostale oči odprte, dane bi zavozil v jarek Ko zapeljemo v barkovljansko dolino, nas pozdravita dve hčerkini sošolki, ki sta pravkar namenjeni na plažo k Sireni. Hlastno jo sprašujeta, če je v Ameriki videla 'statua della libertà ", v "slovenščini ", ki jo uporabljajo ti naši predmestni otroci. Kmalu smo doma, jaz pa se kot rečeno, zarijem v goro papirja, ki na mizi čaka, da ga prebrkljam Po večerji grem spat, saj se mi oči kar same zapirajo, a sredi noči sem spet stoodstono buden, tedaj, ko so onkraj oceana najbolj živahne dnevne ure. Prilagajanje bo spet zahtevalo nekaj časa. Čudim se, kako vzdržijo letalski piloti in stevardi, ki stalno križarijo preko časovnih pasov, da se jim ne zmeša. Jaz nisem zrel za vesolje. POSOJILNICA OPČINE CASSA RURALE OPICINA Via/Ul. Ricreatorio 2 - Opicina/Opčine Piazza/Trg della Libertà 5 - Trieste/Trst vse bančne usluge in storitve: - menjalnica - poslovanje s tujino - devizni računi - vezane kreditne vloge na kratkoročno in srednjeročno dobo - vnovčenje penzij - varnostne skrinjice Tel. 040/ 21491 umik ponedeljek - petek: 08.20 - 13.00 14.20 -15.40 ob nedeljah: 10.00 -12.00