DUHOVNO ŽIVLJENJE LA VIDA ESPIRITUAL THE SPIRITUAL LIFE NUMERO 114 BUENOS AIRES FEBRUAR 19 3 7 Če Ti v naši današnji številki ni kaj všeč, ali če z našim Duhovnim življenjem tudi sicer nisi zadovoljen, Te prosimo, da nam sporočiš svoje cenjeno mnenje, katero bomo upoštevali, če bo le kako mogoče. Če se Ti zdijo nasprotno dobre misli, ki jih razvijajo v našem listu razni naši sodelavci, Te prosimo, da nam ravno tako sporočiš. In svetuj nam, kako bi napravili to našo revijo še boljšo, še privlačnejšo in še polnejšo. Taka je namreč naša želja. Omeni Duhovno življenje svojim prijateljem in znancem in jim revijo priporoči, če se Ti zdi priporočila vredna, preskrbi nam novih prijateljev in naročnikov, ker bo revija toliko boljša, čim več bomo imeli prijateljev, sodelavcev in naročnikov. Naroči revija svojim v starem kraju. Za majhno žrtev jim boš napravil veliko veselja. Skrbno hrani vse številko Duhovnega življenja, ker imajo njihovi članki in razprave stalno vrednost. Današnje številke imamo še nekaj izvodov v zalogi in jih pošiljamo za trideset centavov kamorkoli v Ameriko, Severno in Južno, v Evropo pa za štirideset centavov. Vsaka slovenska dekle bi jc bila vesela. Pa še marsikdo drugi. Napravi jim to veselje kar Te stanc samo trideset centavov, pošlji nam čiinprej znesek v znamkah, seveda s točnim naslovom kam naj list pošljemo. List izdajamo v razmeroma zelo visoki nakladi in bomo vedno ohranili tako nizko naročnino, da jo bo zmgel vsak naš izseljence in izseljenka. V številne bolnice v Argentini in drugod pošiljamo po nekaj izvodov brezplačno. Naše cenjene prijatelje, ki simpatiziro z našo akcijo, in ki jim jc mogoče, vljudno prosimo, naj nas tudi tako podprejo, da prispevajo v naš tiskovni sklad. Pomagajte nam delati dobro! Uredništvo in uprava CASEROS 2780 Buenos Aires FOTO SAVA BAN MARTIN 608 Hrižlbče Tucsman Pome v ne moreš. Vsaj verno svo'o sliko lahko pošlješ. Oglasi se pri nas! — Fotografi‘o vsako velikosti. Povečave. — Razvijanje. Hitro in točno. Po slovensko. y GO *3 ö< K! -3 Sl 33 r 1 P Ignacij (Ogujeslav), škof, mučenec. 2 T Svečnica. Darovanje Gospodovo * 3 S Blfcž, škof, mučenec; Oskar, škof. 4 č Andrej K., škof; .Tanez Brit., muč. 5 P * Agata, devica, muč.; Albuin, škof. 6 S Doroteja, devica, muč.: Tit, škof. 7 N Tretja predpustna ne- ti e 1 j a. evangelij: Jezus ozdravi slepca (I,k 18, 31-41), evangeljska misel; čista vera. odpne duši oči. da vid.1 skrivnosti božjega kraljestva. Slovenska božja s 1 u ž>-b a: maša ob 1'2 11 h na Saavedri in večernice ob lj2 5 h na Paternalu. 8 P Janez Malajski, sp.; Juvencij, škof. 9 T Pust. Apolonija, d., m.; Ciril Aleks. IG S ** Pepelnica. Sholastika, d.; Sotčrn 11 č Luršlca Mati božja. Adolf, škof. 12 P ** Obletnica kronanja pap. Pija XI. Katarina R., dev.; Greg'cvij II.. n. Prva postna nedelja, evangelij: Jezus trikrat skušan (Mt 4, 1-11), evangelijska misel: Nad vsakogar morrfjc priti skušnjave, zmagal pa jih ne boš drugače, kakor z božjim orožjem — Slovenska božja služba: maša na Avellanedi, večernice na Paternalu. Favstin, mučenec; Jordan, nnozn. Julijana, muč.; Onozini, škof, muč. Kvatre. Frančišek Klc; Grog. X. Simeon, škof, m.; Flnvijan, škof. Kvatre. Konrad, pušč.; Julijan. Kvatre. Sadot, škof, in tovariši. Druga postna nedelja, evangelij: Jezus se na gori izpremei-ni (Mt 17, 1-9), evangelijska misel: Ne v hrupu sveta, ampak v samoti sc nam razodeva Bog. —Slo v o u ska božja služba: maša ob 10 h na Paternalu, večernico ob 4 h na Avellanedi. 22 P Sv. Petra stol v Ant.; Marjeta K. 23 T Peter Dam., c. uč.; Romana, dev. 24 S * Matija (Bogdan), ap.; Sergij, muč. 25 č Valburga, dev.; Feliks III., p. 26 P Matilda, d.; Viktor (Zmagoslav) 27 S Gabrifl od žal. M. b.; Baldoinir. 28 N Tretja postna nedelja, evangelij; Jezus izžene hudiča (Lk 11, 14-28), evangeljska misel: Kdor ni s Kristusom, je zoper njega. — Slovenska božja služba: v Berisso poleg La Plate ob 11 h maša in ob 4 h večernice. Februar 19 3 7 * vzdržnost mesnih jedi, ** strog post. Veljavno samo za lat. Ameriko in Španijo. Opazovavec novim letom sta sc združila oba buonosajreška slovenska tednika Novi list in Slovenski tednik v eno samo tedensko glasilo z imenom Slovenski list. To združitev po zdravljamo tudi mi in želimo Slovenskemu listu obilo uspehov. Naslov- uredništva in uprave je: Calle Cesar Diaz 1657. Naročnina letno $ 6.—, za inozemstvo dva dolarja in pol. JVEPO uspelo božičnico je priredil v svojih prostorih Tabor in posebno razveselil številno izseljensko dcco, ki je bila bogato obdarovana. J^A Silvestrovo je priredila Prosveta domačo zabavo z burko Dva gluha. SILVESTROVALI so tudi v Taboru in v domu Gospodarskega podpornega društva Villa Deveto. Ljudski oder je silvestroval v dvorani Italia Unida. JJOŽICNE oziroma novoletne prireditve v manjšem obsegu so imelo našo kolonije v Rosario in Cordobi, pa tudi drugod. JylTTDSKI ider je ponovil meseca decembra ljudsko igro Voda. OTROŠKO prireditev je imelo G. ** P. D. Villa Deveto dne 24. januarja . OKÜPEN piknik sta priredila Ta-” bor in Prosveta v San Isidro. Udeležilo sc ga je blizu 200 naših ljudi. a^OSPOD minister dr, Izidor Cankar je sklical sestanek za organiziranje jugoslovanskih šol meti iz scljcnci v Buenos Airesu in J. A-mcrilti. Povabilu so se odzvale vse jugoslovanske organizacije. Na sestanku dne 30. januarja so izvolili začasen odbor, ki naj sestavi pravila in vse pripravi za širšo organizacijo, katere skrb bodo naše šole in šolski tečaji povsod po Argentini, kjer je naseljenih več naših ljudi. Tega pripravljalnega dela sc udeležujejo vsa jugoslovanska, hrvaška, srbska, slovenska društva, iz vzemši Domobran in Ljudski oder. ^jJOSPOD David Doktorič se je začasno preselil v Montevideo (Uruguay), kjer se prav dobro počuti. Stanuje v predmestnem župnišču callc Jose Ellauri 408. želimo, da sc mu čim prej posreči dobiti za Montevideo posebnega, stalnega jugoslovanskega izseljenskega duhovnika, sam pa se vrne zopet v Buenos Aires, kjer ga pogrešamo. HBRAV za Božič je izšel dvajseti " i„ zadnji zvezek Cankarjevih zbranih spisov, ld jih 30 uredil, iz vzemši zadnjega, pisateljev bratranec in naš današnji opolnomoeeni minister in poslanik dr. Izidov Can kar. Vsak zvezek vsebuje poleg prvotnega pristnega pisateljevega be -sedila izčrpen urednikov uvod in obilico književno - zgodovinskih o pomb, ki nam pomagajo boljše razumevati našega velikega pisatelja in njegovo delo in kažejo, kako tes no da je bil povezan z življenjem in usodo slovenskega ljudstva, iz katerega jc izšel in za katerega je živel, šele danes moremo prav pregledati ogromno Cankarjevo literarno delo. V marsičem bomo mogli razumeti velikega pisatelja samo na poellagi teh dragocenih uvodov in opomb. Teli dvajset dr belili in elegantnih knjig dela čast pisatelju uredniku, založnici in malemu slovenskemu narodu, o čig'ar notranj: moči in duhovnem poletu je prav teli dvajset zvezkov kar najbolj zgovorna priča. slovenski domovini izhaja danes 5 dnevnikov (Slovi nee Slovenski dom, Jutrov Slovenski na rod in Jutrov večernik; Marušičev Blas naroda je tekom leta prenehal izhajati). Poleg dnevnikov iz laja domovina 86 tednikov, 15 štirinajst dnevnikov, 117 mesečnikov in nekaj ’evij, ki izhajajo manj kakor vsak mesec. Zlasti nekatere mesečne revijo imajo visoko znanstveno, ali umetniško vrednost in deiajo čas* razrtu roma malemu slovenskemu narodu in njegovemu duhovnemu stremljenju. Ravno tako dnevno ča sopisjo, posebno oba največja Irt vodilna dnevnika Slovenec in Jutro, ki sta- sicer po obliki kapitalih in tehniki manjša in morata biti, kar je razumljivo, veliko skromni jša ka kor veliko tukajšnje dnevno časopisje, po vsebini pa sta brez dvoma bogatejša. ^TELJSKA Mohorjeva družba bo izdala prihodnje leto šest knjig, ki bodo veljale z vezanim molitvenikom vred samo štiri pese. Kdor bi želel imeti molitvenik nevezan, plača celo samo tri peso 'in pol. Naročniki, katerim bo treba poslati knjige po pošti (priporoči no), naj prileže še 50 cfs. za poštnine. Naročnino sprejema do dne 20. februarja poverjenik Franc Lakner bančni uradnik, Wampe 2215j2, ali pa: Banco Gormanico, L. N. Alem 150. Kar najbolj priporočamo. ILUSTRIRAN tednik brez imena je izšel v Ljubljani. Za najboljši naslov razpisuje nagrado Din 500.— Izhajal bo kot priloga nedeljskega Slovenca, ki velja s to prilogo vred letno Din 3 64.-- ali $ 18.— Dnevni Slovenec velja za inozemstvo Din 480.— ali $ 37.50. J^TRŠČENI so bili v Buenos Airesu: Irma Otilija Škabar, A5H-da Elvira Jager, Helena Miliolj, A-leksij Trebče. Mladim novim krš-eencem želimo vso srečo na poti skozi življenje! pOROčILI so se v Buenos Airesu: Romana Koradin in Liberal Tavčar, Kristina Trček in Tomaž Trček, Pavla Nemanič in Stanko Božok. Bilo srečno! fjJENERALNI konzulat misli jugoslovanska vlada v najkrajšem času obnoviti v Sno Paulo (Brazilija). Je ros potreben, saj nimamo v Brasilu nobenega diplomatskega zastopstva, čeprav je ta država velika kakor vsa Evropa z Rusijo vred m živi v njej blizu 30.000 naših ljudi. QD prevrata do konca leta 1936 je bilo v naši domovini Jugoslaviji zgrajenih in izročenih pro- metu 1.475.7 km. novih železniških prog. V same železniške progo jc bilo investiranih okoli tisoč pet sto milijonov dinarjev. Mnoge dalj še proge so trenutno v gradnji. JUGOSLOVANSKI izseljenci v Severni Ameriki so uredili v mes-tnpm parku Clevelanda, ameriške Ljubljano posob n Jugoslovanski kulturni vrt, za katerega je mestna uprava brezplačno odstopila prostor. Poleg' srbskih in hrvaških kulturnih delavcev, škofov Strosmaye-rja in vladike Petroviča, so postavili v Jugoslovanski kulturni vrt tudi kipe ameriškega slov* nskega misijonarja škofa Friderika Baraga, pisatelja Ivana Cankarja in pesnika Simona Gregorčiča. Sedaj se bližajo koncu zaključna dela te naše največje kulturne ustanovo v Z< dinjenih državah, ki je povzročila toliko skrbi in toliko hude krvi. JM'AS rojak Frank Laušc jo bil z ogromno večino izvoljen za sodnika vrhovnega ameriškega sodišča v Clevelandu. Oustitamo! JjJLOVENSKI mestni svetnik v Clevelandu Anton Vehovec v veliki mori odloča o usodi tega a-merišk' ga velemesta, ameriške Lju bljane. V mestnem svetu imajo namreč republikanci 15 sedežev, de mokrati 11 in demokratski disidenti, ki jih vodi gospod Vehovec, 3 sed že. Kor jo nasprotje med demokrati in republikanci nepremostljivo, jo Vehovčeva skupinica kakor jeziček na tehtnici. J^AŠLI so za 21.650.— dolarjev bankovcev, ki so ravno tisti, s katerimi je plačal znani letalec Lindbergh odkupnino za svoj' ga si na, ki pa so ga kmalu na to našli mrtvega. Skupna odkupnina je zna šala 50.000.— dolarjev, od katerih so jih dobili H.600.— pri Brunu Hauptmanu, ki je bil mod tem obsojen zaradi umora Lindberghovega otroka in usmrčen na električnem stolu. Mnogi sedaj dvomijo v Hauptmanovo krivdo in bodo baje proces obnovili. jjjLOVENSKI izseljenci v Merle-bachu na Francoskem so priredili razstavo slovenskih knjig, ki jo sijajno uspela. Zaradi okusnih vezav iu ilustracij so pokupili rano go knjig celo Francozi, ki nc razumejo našega jezika. Ali bi v Buenos Airesu taka razstava ne bila mogoča? Koristna bi bila vsekakor. Kdo se bo okorajžil? '^7 Ljubljani je v francoskem in nemškem jeziku izšla prva številka lista Bcguuni Christi, glasila Mednarodne katoliške propagande, katere ustanovitelj je naš sodelavec g. Janez Evangelist Kalan, taj nik pa znani holandski pesnik dr. Feliks Butten, ki se je seveda vsaj začasno naselil v Ljubljani. JZsLE so štiri lepe nove slovensko igre: Gregorinov Kralj z neba (sedem znamenj v času rojstva Kristusa Kralja), Delakovi Bo kovnjači (romantična odrska zgodba v sedmih slikah), Kmetov Jurij Kozjak (narodna igra v dveh delih in des tih slikah), in Jalenova Lesena p e, norčava burka v treh dejanih, kakor jo je krstil pisatelj sam. Med našimi buonosajrtškilili igralci je izmed naštetih pisateljev pač najbolj znan Jalen, čigar Dom, Srenjo, Brate so igrali z velikim uspehom, in ravno tako dobro poznamo tudi njegovo povest. Ovčar Marko, radi bi pa videli tudi njegovo vs svotsko dramo Grobovi, ka kor tudi njegovo najnovejše odrsko delo Leseno peč. Bavno tako opozarjamo na Kurdovega Jurija Kozjaka. Naš sodelavec gospod pro fesor Kuret je, kakor znano, začetnik novega, mnogo obetajočega ljudskega igranja in ima brezdvom-no velikih zaslug za slovenski oder, vendar njegove zadnjo igro ni sprejela vsa kritika s tako pohvalo, ka kor njegove druge odrski prireditve. Naročajmo in igrajmo I j^A praznik nedolžnih otročičev— dne 27. decembra— so bili povabljeni v Beograd, na kraljevski dvor, po trije najboljši in najrevnejši učenci iz vsake banovine, predstavljeni mlademu kralju in kraljici-materi, in bogato postreženi in obdarovani. |JNE 24. januarja jo bila v Beogradu podpisana prijateljska pogodba med Bolgarijo in kraljevino Jugoslavijo. Za pogodbo, ki pomeni v marsičem prelom dosedanje politike med obema državama, velja tako med Bolgari kakor mrd Jugoslovani veliko navdušenje. Pač pa se čuti vznemirjenje v romunskem dnevnem časopisju. Radi Dobruelže. ki jo zahtevajo Bolgari zase. ■pROSVETNO društvo Slovencev v Beogradu se giblje zelo živahno. Posebno je znan njegov me šani pevski zbor, ki šteje 30 članov in poje vsako prvo nedeljo v mesecu tudi pri slovenski božji službi v Kronski ulici. Dramski odsek, ki ga vodi dr. Karol Faganel, prireja pogoste igre. Največjo paž njo posveča Prosvetno društvo prosvetnim večerom na katerih se vrstijo deklamacije, petje, kratki odr ski prizori, zlasti pa predavanja, zn katera imajo beograjski Slov. nci seveda veliko izbranih moči na raz polago. Druga važna društvena na loga jo pomoč številnim slovenskim služkinjam, ki tvorijo v društvu po soben odsek imenovan Slomškova družina, ki so je vsaj finančno tako močno razvil, da lastüje v ulici Vojvodo Milenka svoj poseben dekliški dom, ki g‘a upravljajo mariborske Šolske sestre in da pravza-mav samo društvo gostuje v prostorih svojega služkinjskegn odseka. V domu imajo tudi slovensko menzo v kateri ima vsak, kdor hoče, po zmerni coni na razpolago dobro domačo hrano. Tretja važna društvena naloga je knjižnica, ki se jo v kratkem času izredno lepo razvila. g* O Dolenjske m slišimo, da nabirajo delavce za Francijo, katerim obetajo bajnih zaslužkov za lahko delo. Ker velikih zaslužkov za lahko delo danes tudi v Franciji ni in ker se vrši nabiranje skrivno in v izredno velikem obsegu, mislimo, da so našo oblasti med tem zadevo že tako temeljito preiskale kakor zasluži. ^gADNJO izseljensko nedeljo se po vsej Jugoslaviji praznovali zelo slovesno. Po vseh šolah so se mo rala vršiti predavanja o nas izseljencih, po cerkvah so o nas pridigali in za nas molili. Nekaj posebnega so bili ustmeni pozdravi posameznim izseljencem potom ljubljanske radio postaje. Svojci, ki niso mogli priti na izseljenski vo-č( r sami v Ljubljano pred mikrofon, so proti malenkostni odškodnini (manj kakor en peso) posneli svoje pozdrave na gramofonske plošče in po posredovanju gramofonske plošče “osebno” pozdravili svojce na tujem, škoda, da smo mi tako daleč, da nas niti ljubljanski radio ne doseže. ■^/Eč kakor pet milijard ali pot tisoč milijonov dinarjev (natan čno 5.181.300.000.—) imajo naloženih inozemci v jugoslovanska industrijska podjetja in sicer po vrstnem redu največ Francozi, Angleži, Švicarji, Soveroameričani, ('e hi, Italijani, Avstrijci, Belgijci, Ma džari, Švedi, Holandci in Nemci. ^JOSPOD izseljenski komisar v Buenos Aires dr. Kosta Velja-novič opozarja izseljence, naj v njihovem lastnem interesu ne pošiljajo nikdar denarja v običajnih pismih, kar je zakonito prepovedano, pa tudi nevarno. Brezvestni pismonoše in poštni uradniki jih fies-to odpirajo in denar iz njih plenijo. Svojci ne dobe potem ne pisma ne denarja. Bodimo previdni. OBČNEGA zbora Rafaelove družbe v Mariboru se je udeležil tudi znani dolgoletni predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Tominšek. Mislil je, da bo našel velik krog izseljenskih prijateljev, pa je naštel osem moških in trojo zrna— Drugače pa jo občni zbor lepo uspel. Po Tominškov! izjavi so se razgovarjali kot bratje in sestre. Za. presednika so izvolili bivšega izseljenskega duhovnika v Holandiji, duhovnega svetnika Draga Oberžana, za podpredsednika pa našega sodelavca Ivana škafarja. Upamo in želimo, da ho razvila ta nova družbica živahno delo v korist po vsem svetu razkropljenih slovenskih izseljenec v. JWA.JMLAJSI slovenski župan je najbržo mladi posestniški sin Janko Jerala, župan v Vodicah na Gorenjska-,!, star komaj 27 let. Pri zadnjih občinskih volitvah je bil nosilec liste, ki je dobila 337 glasov in 17 odbornikov, združena o-pozicija pa 84 glasov in enega odbornika. Mlademu županu častitamo! sodelavec g. Leon Lah jo z odličnim uspehom končal ko-mercijalni tečaj na višji državni ve čemi šoli v Buenos Airesu, častita-mo! Naj žive posriemovavci! JUGOSLAVIJA je štela koncem leta 1935 vsega skupaj 8.73S zadrug in sicer 4.567 kreditnih (do namili, zlasti hranilnic in posojilnic), 1.901 nabavnih (konsumov). 108 zdravstvenih, 197 mlekarskih in sirarskili, 102 vinarske, 117 ži-tarskih, 29 oljarskih, 38 sadjarskih, 405 živinorejskih, 112 ribniških, 418 agrarnih zadrug. Te zadruge so združene v razne zadružne zveze, ki tvorijo spet skupno Glavno Zadružno zvezo, katere predsednik jo notranji minister dr. Anton Korošec. Najmočnejša zveza slovenskih zadrug je Zadružna zveza v Ljubljani, ki je štela koncem leta 1935 (hiti zadrug - članic s 143.244 člani. Strahovita gospodar ska kriza je najbolj prizadela ravno zadruge. Leta 1935 slovenske zadruge ne samo niso napravile nobenega dobička marveč so končale z majhno izgubo. Leta 1930, pred kri zo, je znašal nasprotno letni čist' dobiček skupno nad 5 milijonov dinarjev. Bavno tako je stalno in naravnost katastrofalno pada! denarni promet zadrug, ki se jc znižal od dobrih petih milijard in pol leta 1930 na pičli dve milijardi in pil leta 1935. Upamo, da se bo v rovih razmerah spet dvignilo tud' sin vensko zadružništvo. «ELEKTRIFIKACIJA Slovenije pod vodstvom Kranjskih deželnih elektrarn naglo napreduje. Lan- sko leto so posvetli zlasti elektrifikaciji Dolenjsko, ki je biia v tem pogledu res preveč zanemarjena. Napelajli so električno moč in luč v 26 novih občin in so investirali samo za napeljavo žice 6.500.000.— Din. Na Gorenjskem danes žc sko-ro več no dobite vasi brez elektrike, pa tudi po Dolenjskem in Štajerskem jih je vedno manj. WTRBAN Pakiž iz Dolenje vasi pri Ribnici je v gostilni resno trdil in razlagal, da je polovica ribniških občinskih odbornikov neumnih. Občinski odbor je za to obrekovanje in kruto žalitev hitro zvedel, pretresal zadevo na svoji prvi sledeči seji in sklenil, da ho zahteval zadoščenja. Spretni Urban sc jc zbal in jc dat že prihodnjo nrde-ljo oklicati, pred cerkvijo, da polovica ribniških občinskih odbornikov ni neumnih. JUGOSLOVANI, ki so se izselili iz domovine po 1. decembru 1918, ostanejo državljani kraljevine Jugoslavije z vsemi pravicami in dolžnosti tudi čc so si pridobili državljanstvo kake druge države, razen co so prosili za izbris iz državljanstva in jim je bil izbris dovoljen. Za morebitni izbris je treba prositi pri pristojnem poslanstvu ali konzulatu. Važno je pripomniti, da smatra jugoslovanski zakon tudi v tujini roj ne sinove naših državljanov za jugoslovanske državljane, čeprav določa drugače zakon države v kateri so sc rodili. Tudi v tujini rojeni sinovi jugoslovanskih državljanov so dolžni -'.užili na pri mer vojaški rok in morejo imeti ob svojem morebitnem povratku v do movino znatne sitnosti, če niso pri pristojne m poslanstvu pravočasno uredili svojih osebnih zadev. ^/ELIKA javna gradbena dela. iz eno milijardnega posojila so se začela no vsej kraljevini Jugoslaviji. Samo za nove cesto na Slovenskem bodo porabili 28 milijonov dinarjev, za kat' re so že za katero so načrti že izdelani in dela že oddana, bodo porabili 28 milijonov dinarjev. Poleg tega delajo načrta "a moderne nove ceste iz betona in drobnih kock v skupni dolžini £04 kilometre. Ker je treba prišteti k tem državnim investicijam se dela iz banovinskega in občinskih proračunov, računajo, da bo letos konec brezposelnosti v Sloveniji. MESTO socialne referentke so u-stanovili pri ljubljanski mestni policiji in je bilo podeljene jurist i-nji g. Danici M' likarjevi. Pod njeno nadzorstvo spada mladina, ki sc potepa po mostu, berači, zahaja v slabo družbo in jo izpostavljena vsa-koršni nevarnosti. Gospodična bo posredovala, da bo sprejeta taka mladina v razne dobrodelno zavode. Pri njej iščejo nasvetov nezakonske matere katerim očetje nočejo plačevati oskrbnin, alimentacij, nadalje družinske matere kate-lim zapravljajo možje premoženje ves svoj zaslužek, one pa nimajo s čim bi skrbelo za družino, nadzorstvo nad ženskami slabega obnašanja, beračicami, dclc.mržkinjami itd. JjjKLICAN jc sestanek za slovensko šolo v Villa Deveto in sicer v soboto dno 14. februarja ob 7 h zvečer v prostorih GPD, g&STANEK slovenskih staršev iz Floride, Saavedre, Villa Mnr-telli v nednljo 15. februarja ob G zvečer na Saavedri. 1XTEKAJ nad 33 milijonov dinarjev (33.119.673 din) so lansko ic-to pokadili v Ljubljani. Daleč največ so izdali ljubljančani za cigarete slabših vrst, zlasti cigaret i-menovanih Drava. Zanimivo je, da izumirajo viržinkarji, dočim so vikarji in nosljarji žs skoraj izumrli, vendar so pnčikali skupno šo 1.306 kg klobas za žvečenje in ponoslja-h 842 kg tobaka za šnofanje. Vsa Slovenija sodijo da je izdala lansko leto za tobak svojih sto petdeset milijonov dinarjev! svetovno razstavo v Paris bodo šli naši slavni dolenjski Iii-benčani kazat in učit kako se izdeluje suha roba. To povabilo je dobila njihova zadruga v kateri so učlanjeni izdelovalci in prodajalci sulic robo in ki je imela te dni svo.j občni zbor, na katerem je spet izvolila za svojega predsednika g. župnika Skuija. Občnega zbora se je u dtležilo 250 članov, kar jc lepo znamenje ribniško zavednosti. DUENOSAJREtiKI velemestni pro met je zahteval tekom m,, seča januarija 1937 22 smrtnih žrtev in 547 ranjencev, torej za spoznanje več kakor drugo mesece v letu. jgjE pred sto let! ni imel slovenski jezik v javnem življenju ir. po avstrijskih državnih uradih, talco-rckoč nobene veljave. Stolico za slovenski jezik so ustanovili šele leta 1812 na vseučilišču v Gradcu, vendar ni bil pouk za nikogar obvezen. Leta 1827 je izšel cesarski ukaz, ki je zahteval znanje slovenščine od uradnikov, ki so prišli v neposreden stik z ljudstvom, dočim je bilo notranjo uradovanje državnih uradov prav za prav tja do konca vojske nemško. Lota 1845 so slovenski rodoljubi z velikim veseljem sprejeli vest, da je učenje slovenščine zapovedano vsem mladim duhovnikom, še ob konen vojske jo bila škofijska gimnazija v St. Vidu nad Ljubljano edina popolna slovenska srednja šola na sve tu. — • Kadar naredim kakšno neumnost, se nasmejem prav od srca. . . Ja, prijatelj, potem se pa smeješ kar naprej... Gostilniški gost: Natakar! Ta porcij i je vendar sramotno majhna! Natakar: To se vam zdi, gospod. Povečali smo namr- e obednico in samo zato se vam zdi sedaj porcija majhna. Se mi zdi, da si nekam pobit, prijatelj. Kaj pa ti pravzaprav jo? — Kaj bi ne bil pobit, ko pa se ne moreni več spomniti ali mi je rekla žena naj spijem dva vrčka piva in se vrnem ob desetih domov, ali pa da naj spijem deset vrčkov ir se vrnem ob dveh. — če me no maraš, se bom vrgla pod prrvi vlak. Kar povej! — No bodi no sitna Čakaj, da malo pomislim . Saj imamo vsake pol ure po en vlak... O C*j ^ O C, Venček n a glavi se bliska ti iz kitice rožic zelenih, SLOVENSKO DEKLE! Lilija, vrtnica, mila ti šmarnica licice krasi, SLOVENSKO DEKLE! Zala ko rožica, srca pobožnega, bistre glave je SLOVENSKO DEKLE! Kakor v i j o 1 c e cvet, razveseljuje svet, m o d r o, p o n i ž n o SLOVENSKO DEKLE! Lepo ko angeli v cvet u n e d o 1 ž n o - ti sladko prepeva SLOVENSKO DEKLE! Dokler človeški rod biva, po zemlji hod’, bode slovelo SLOVENSKO DEKLE! Slovenska narodna pesem Janez Evangelist Kalan, Ljubija n x Kako je s Teboj, tlekle? Dokler ste mlade, ste seveda cvetoče, če ste le zdrave. Iir marsikatera se rada pogleda v ogledalce, pa si misli zadovoljno: nisem napačno dekle! Gotovo je tudi telesna lepota dar božji, katerega smeš biti vesela. Veste pa, da čednost ne cvete na iicih, na koži, marveč nekje drugod. Glavna stvar pri človeku ni vnanjost. To je Iv lupina človekova. Jedro je, kakor povsod, tako še prav posebno pri človeku, znotraj. jedro človeka je srce ali duša. Vprašanje je torej, če je tudi ta cvetoča in lepo dišeča... Kakšne ste torej, slovenske dekleta? Ni dvoma: mnogo krasnih rožic, pridnih deklet,, raste in razveseljuje božje oko po slovenskih gorah in poljanah. Neštete tisoče jih je, kakor spomladi cvetja po travniku. Hrv te dobre-sh.-venske dekleta so veselje in čast naše domovine. Ali so pa take vse?... Cvetice so različne lepote: zelo lepe in manj lepe, nazadnje pa tudi take, ki niso kaj lepe. Tako je tudi z ljudmi in nič drugače ni z dekleti. Vse vrste jih imamo: dobre in manj- dobre. l'o vrtovih pa rastejo včasih cela zeli, ki niso nič razveseljive : osat, koprive, trnje.. . Pa ne da hi bila ti kopriva- — kaj?... O, menda vendar ne! Srce. Tam notri sredi tvojega telesa je neka posodica). V tisti posodi vedno vre... Zmiraj sc nekaj kuha v rji, večkrat v njej kipi, včasih tudi prekipi . Kakšna posodica ho neki te? Saj ves. kaj mislim. Ta posodica je tvoje — srce. Srce neprestano deluje: kri srka vase in jo zopet oddaja na prej. Če hi srce za malo časa zastalo, nastopi smrt. Kdor je v. SLOVENKA V NARODNI NOSI srce zadet, je zgubljen. Iz tega sc vidi, da ima srce v človeškem telesu in človekovem; življenju silno veliko vlogo. Srce velja za sedež občutkov. Veselje in žalost, strah in up, hrepenenje in bojazen, ljubezen in sovraštvo, taki in podobni' občutki napolnjujejo srce. Zato pravimo: veselo srce, žalostno srce, lahko srce, težko srce, gorko srce, goreče srce, ljubeče srce, — pa tudi trdo. mrzlo, sovražno srce. Kakšno je pa tvoje srce? Ali kje je? Za kaj živi, za kaj gori, pc čem hrepeni, kaj ga veseli? Nekje je zapisano: “Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce”. Kar človek ceni in ljubi, na to misli, po tem hrepeni', okoli tega se rade sučejo njegove misli in želje, za to bije njegovo srce. Kje je pa tvoj zaklad? Kaj te veseli?... Povej mi, kaj te veseli,, in povem ti, kakšna si! Če se ne motim, te poznam; zdi se mi, da sem te že velikokrat videl. Veseli te tvoje delo, s katerim imaš opraviti. In potrebno je, da te tvoje stanovsko opravilo veseli, če ga hočeš dobro opravljati. Veselijo te kravice v hlevu, če imaš morda ž njimi opravka, še bolj pa telički. Veseli te šivanka ali kuhalnica, če je orodje tvojega poklica. Veselijo te cvetice, ki jih imiaš v lončkih ali na vrtu. Veselijo te dobre knjige in časniki, ki jih imaš na mizi. Veseli te tvoje ročno delo ali tvoje risbe, če znaš kaj lepega narediti. Veseli tc tvoj klavir, tvoje citre ali ne vem kakšen instrument, ki ga igraš, če ga znaš. Veseli te druščina tvojih tovarišic, dobrih deklet, s katerimi sc pametno pogovorite-in morebiti tudi posmejete. Veseli lepo petje iu krasno zvone-nje. Ko pri trkava k velikemu prazniku, k lepi služili božji, se tvoje srce raduje in poskakuje, ali ne? Veseli te božja služba sploh, cerkev in vse, kar je v nji, posebno Jezus v tabernaklju in Marija v tronu. Ali se motim?... Morebiti tc pa veseli vse kaj drugega?... Aha, tc že poznam, bolj si na hopsasa! Najprej te veseli lepa obleka. Lepa si rada, da imaš veselje sama nad seboj. Pa tudi drugi radi pogledajo za teboj, in ti sc jim rada pokažeš. Morebiti te tudi malo pete srbijo, ali pa še močno; rada se zavrtiš, da vse leti okoli tebe. Ples te mika! Muzika, ki jo slišiš iz gostilne, te vabi in vleče, ne moreš se zdržati in strpeti, da bi ne bila tudi zraven. Rada pogledaš po fantih in srečna si, če te kdo sladko nagovori. Rada si v fantovski druščini, morebiti imaš tudi svojega izvoljenega, — pravzaprav si ti njegova “izvoljenka”. In rada se večkrat vidita in skupaj prideta; morebiti ponoči Sveta Utora pri Gorici na okno potrka in ti mu odpreš... Morebiti hodi že dolgo časa — že leta in leta... Kaj se med vama godi, o tem govoriti ne maram... Kaj te torej veseli? Z drugo besedo: Kakšna si? Jezus govori v evangeliju o dekletih, devicah, in jih loči na dva dela. Deset je bilo vseh: pet pametnih, pet nespametnih. Tudi slovenske dekleta moramo razdeliti na pametne in naspali etne. Med katerimi si ti?... Kako dolgo ? Ali se kdaj vprašaš, kako dolgo boš hodila po poti življenja ? Ali kdaj to pot v duhu premeriš, ali sploh kdaj misliš na konec, ko sc ti bo pot iztekla?... Če si še mlada, če imaš šele !•> ali 18 let. ali tudi nekaj več, si s tem vprašanjem gotovo ne beliš glave. E, mlad Človek ne misli na konec življenja! Tak misli samo na življenje: mlad sem, živeti hočem in gledati hočem, da mi bo na svetu kolikor mogoče lepo in prijetno! Povej mi, ali ni res tako? Ti samo misliš, kaj boš oblekla in kam boš šla, kaj le tukaj in tam čaka prijetnega ; premišljuješ tudi, kako bo, ko boš velika itd., itd. Take misli ti gredo po glavi. Kako starost boš dočakala, kdaj bo smrt prišla, kdaj, kje in kakšen bo konec tvojega življenja, na to pa malo ali nič ne misliš. Kdo bo pa mislil na konec, ko smo šele na začetku! Kje je še starost in kje smrt!... Veseli bodimo in nikar si življenja ne grenimo! Tako si mislijo mladi ljudje. Medtem pa ko tako mislijo, se morebiti- že skrivaj približuje bela žena s koso v roki in položi mladega, pred kratkim veselega človeka, fantiča ali dekliča, na bolniško posteljo, od tam pa na pare... s par pa jo nesejo v grob. kakor poje znana pesem o rožmarinu: Že zvonovi mil pojo, mene pa k pogreb’ neso; a- grobu počivala bom, xcč sestric imela bom; tam kosti že čakajo, na trobento angelsko... Mladi ljudje vidijo preti seboj le življenje, snujejo lepe načrte za prihednjost, bleda smrt pa sv malo meni za načrte, pride nepričakovano od strani in prestriže vse zasnovane niti lepemu življenju. Koliko mladih ljudi, deklet kakor fantov utrga smrt kakor lepo, dišečo, cvetočo cvetico in jo brez usmiljenja x'rže v grob! Sredi iz življenja in x*eselja jih ugrabi in prestavi na drugi svet. Na vse drugo so prej mislili kakor na smrt, — pa je prišla in ni nič vprašala, če jim je všeč ali ne, kar pocefrala jih je s seboj... In če bi ti, deklica moja, morala kmalu, recimo drugo leto ali čez. dve leti, zemljo in življenje zapustiti — le resno, globoko se zamisli v to! — kaj boš potem mislila, kaj rekla?... Gotovo boš rekla: O, hvala Bogu, da sem bila zmerom najbolj moderno oblečena, da sem nosila lepe prstane, debele uhane, da sem bila moderno sfrizirana, da sem nosila gole roke in prsi. da sem ra- da zaljubljene pesmi pela, pridno na ples hodila; hvala Bogu, da sem se na svetu dobro naplesala, fante rada imela: o, kako sem srečna, da so me fantje radi imeli, da so se mi sladkali, da smo se šalili in smejali, cukali in krohotali!... Hvala Bogu, kako mi zdaj vse to prav pride!... Kaj praviš na to?! Začudeno gledaš... Misliš si: Kje je mogoče, da bi kaj takega kaka dekle na smrtni postelji govorila?! Zares, kar svet stoji, še nobena ni tako govorila; pač pa sc vsaka, ki je take reči v svojem življenju ljubila, le z bridkostjo v srcu spominja na to in si misli: Oh, kaj imam zdaj od tega! Lepo obleko moram odložiti, n občnega veselja rimam več nad njo. Dokler sem zdrava bila, lepe gvante sem nosila, zdaj pa tam leže, zdaj pa tam troh n e, zdaj ne maram več za nje. In ples, oh ples, kaj imam od tebe! Zaplesala bom s smrtjo in odnesla me bo na drugi svet. In fantje, oj, fantje, kje ste, kaj mi morete pomagati ? Ne poznate me več. In če bi me še tako rada imeli, kaj imam jaz od vas? Da, da, tako nekako si bo vsaka taka mislila na smrtni postelji. Kaj pa je to: 16, IS, ‘JO ali 25 let, kako hitro je vse to minulo! Komaj sem se na svetu dobro zasukala, pa me že zapušča • — In morebiti bo premišljevala še dalje in sama pri sebi go- vorila: Ah, zakaj nisem drugače živela! O, Bog mi daj še zdravje, zanaprej bom pa vse drugače... A bolezen gloda dalje na korenini življenja, telesne moči pojemajo in nekega dne mlado dekle, pred kratkim polno posvetnega veselja, zatisne oči za vselej za ta svet. Dobri sklepi, da bo zanaprej vse drugače, so bili že prepozni... Toda, draga deklica, nikar mi ne bodi žalostna in ne povešaj glavice, če ti govorim takele resne reči! Nočem te strašiti in ti življenja greniti. Mogoče pa ne boš umrla tako mlada. Večina deklet vendar preživi mladost. Morda jo tudi ti srečno prevoziš in boš živela dalj časa. Morda dosežeš celo visoko starost. —- No, pa mi povej, kako stara pa misliš postati, kaka leta na imaš dočakati?... Recimo, da boš imela 77 let. Takrat boš gotovo že za “ta staro”. V kakem kotičku boš sedela, malo še sem pa tja hodila, otroke varovala in' kaj lahkega podelala, veliko pa ne bo več s teboj. l‘a recimo, da noš dosegla i'8 let. Takrat boš pa še bolj skupaj zlezla. Do cerkve najbrž ne boš mogla ali boš le počasi prilezla, sključena, ob palici. Pri peči boš čepela, kašljala in si grela svoje mrzle ude. Morebiti te bodo že težko gledali in čakali, kdaj se te znebijo... Toda koliko vas pa bo starih 88 let? Morebiti ena izmed sto, katere tole berete. 88 let, — jako, jako negotova številka! Še manj kot negotova! Morebiti jih pa še 80 ne bo, in tudi 70 ne, ali tudi 60 in 50 ne. Kakor iistje jeseni z drevja, tako odpadajo ljudje z drevesa življenja; eden malo preje, drugi pozneje, — a kmalu bo konec vseh... O dekleta, ki ste še mlade in se življenja veselite, ve še ne veste, kako bo življenje kratko in kako kratko vsako veselje na svetu! Dokler ste še mlade, gledate samo prihodnjost in si mislite. Oh, kje je še starost in kje smrt, kdo bo na to mislil! —■ Malo počakajte, kmalu boste drugače mislile! T.c-!eta teko, pravijo ljudje. Le vprašajte starejše ljudi, vsak vam bo rekel: Čim starejši je človek, tem hitreje mu čas beži! Naenkrat pride starost, človek sam ne ve, kdaj. Če tudi visoko prileze, do 80 let, pa se nazaj ozre, reče: O, kako hitro so potekla! Tako se mi zdi — je rekla neka 80 let stara žena na smrtni postelji — kakor bi bila šla enkrat gor in dol po vasi, pa jo bilo v^ega_ konec!... Ste jo slišale?! In podobno boš mislila tud ti, — če boš ta leta učakala... Eno je gotovo. Danes 80 let ne bo ne tebe, ne tvojih tovarišic in tudi ne tovarišev, s katerimi sc morda sedaj zabavaš. V se to bo pod zemljo:... Vesela bi bila rada? Ja, če bomo pa le na oni svet mislile, potem bo naše življenje zelo dolgočasno in žalostno. Ali naj bomo vedno prav zamišljene, ali naj se držimo kakor “mile jere” in svoje glavice po- Sao Paulo z močno slovenske in še veliko močnejšo jugoslovansko kolonijo vešamo kakor rožice, ki pogrešajo vode? Ali ne smemo biti vesele, ko smo mlade? Ali nam hočeš ti, dolgočasni pridigar, vse veselje mladosti zabraniti in zagreniti? O ne! Tega, dekleta, pa ne! Tako me ne smete razumeti. Veselja pa ne zagreniti, ne mpak nasprotno: Veselje zagotoviti in ohraniti! Ve ne veste, mlada dekleta, koliko sem jaz že slišal starejših žensk, ki so zdihovale: “O, ko bi mogla začeti še enkrat živeti, ko bi mogla še enkrat mlada biti! Zdaj bi hotela vse drugače živeti. Ali mlad človek nima pa ''Hi” uba moja, to e prepozno spoznanje, kesanje in vzc.auv;-nie o" rožce cvele prav ljubo, vse je veselo blo. — Zdaj pa ni več tako... Dokler je človek nedolžen, je zanj vse veselo. Ves svet se mu smehlja, ptički veselo pojo, rožce mu ljubko cvcto, sol ličece se mu smeje gorko. človeku pa, ki je nedolžnost zgubil, sc vse to — zagreni. Nič več ga ne veseli. Ne poje zastonj spet druga pesem slovenskim dekletom, ki so hotele, pa niso znale biti vesele: Ko tičica sem pevala, sem sladke sanje sanjala. Oh, zdaj pa nikdar, nikdar več, veselje preč je, preč! Ročice moje miljene so zale vence spletale. Oh, zdaj pa nikdar, nikdar več, veselje preč je, preč! Cvetela sem ko rožica, nebeškim žarkom miljena. Oh, zdaj pa nikdar, nikdar več, veselje preč j c, preč! K A LAX, KAKO .i K s TKIHU. 1) K K Lh ’ 19 Očesci lesketali sta kot zvezdi dve, kot soinca dva. ()h, zdaj pa nikdar, nikdar več, veselje preč je, preč! Dekle slovensko, jaz ti želim, da hi ti ne bilo treba peti: Ob, zdaj pa nikdar, nikdar več! Zato ti rečem: Ne daj se premamiti od svetnega grešnega veselja, ki traja le kratek, kratek čas! Grešno veselje ni pravo veselje, to ie le nekaka omama, ki človeku za nekaj trenutkov glavo omoti; ko sc pa strežne, ga glava boli, vest peče in srce teži. l"o je le kapljica, sicer nekoliko sladka, a — strupena. Saj veš, da je tudi strup sladak. Na sladak strup levijo živali, muhe, podgane, in druge, da jih polovijo. .V živahen neumna nima pameti. Njej ni zameriti, če se da od sladkosti premotiti. Človek ima pa pamet, da mora znati presoditi, kaj mu je v zdravje, kaj v bolezen; kaj v škodo, kaj v korist; kaj v življenje, kaj v smrt. Zato, če hočeš sebi dobro, zapomni si trdno• grešno veselje je samo sladak strup, ki zamori dušo, ubije srečo, časno in večno. V posvetnosti, grešnosti, razuzdanosti ni resničnega veselja, ni trajne sreče. V grehu je ie nesreča, sramota, kes, kazen, pokora! Prava sveča, čisto in trajno veselje je le v lepem, nedolžnem življenju. Kaj pa ženin ? Saj ne boste zamerile, ljube dekleta, če malo razodenemo vaše skrivnosti, saj jih pozna cel svet. Ženin — v tej besedi je za marsikatero povedano vse. To je njeno koprncnjc, njeno upanje, njena sreča. Pa nikar ne mislite, da hočem- to dekliške lastnost zasmehovati ali celo zaničevati! Ne. To je ženska narava. In to naravo je ustvaril Bog. Ženska je po svoji naravi šibkejša od moškega. Marsikatera se sama ne more preživeti. Zato čuti potrebo, da se nasloni na moškega, da jo bo podpiral. To je popolnoma razumljivo. Ko se dekle začne bližati dvajsetemu letu ali malo pozneje, navadno pa že preje, začenja misliti: Kaj bo z menoj? Zmi-roin ne bomo mogli vsi skupaj v domači 'nisi ostati. Starši, sc starajo, enkrat bodo umrli; tudi mi se staramo, za vse bo hiša postala premajhna... Tudi tičji mladiči, ko toliko odrastejo, se “speljejo". Kam se hočem “speljati” jaz?., če hodi v višjo šolo, ji je poklic že naprej določen in ji ni treba več toliko misliti', kam. A če ne hodi, potem za vsako pride nehote vprašanje: Kami?... Doma ? Ali bo mogoče ? Po svetu? Kam po svetu?... To je vprašanje naj večje važnosti; vprašanje, od katerega je za marsikatero odvisna časna in celo večna sreča. In to vprašanje hoče na vsak način rešeno biti: tako ali tako, nekam se je treba odločiti. Če se torej ob takem premišljevanju približa dekletu mladenič in pravi: Ti, ali hočeš biti moja? Pridi, pri meni boš imela dom in pri meni oporo, zavetje, — ljubezen... Dom, zavetje! lo so prijetne besede. S tem sem teh skrbi, kam, rešena. Hvala Bogu, če dobim dom! Bom vendar imela nekaj svojega. Mi ne bo treba begati po svetu; ne bo treba šele gledati, kje hi dobila kak kotiček, kamor bi se stisnila. To so misli, ki dekletu ob taki priliki bliskoma sinejo skoz glav >. In ljubezen! Pravi, da me, ima rad, da me ljubi. Kateri človek ne čuti potrebe po ljubezni? Ne želi biti ljubljen? Imeti vsaj enega človeka, kateremu lahko svoje srce popolnoma odkrije, mu vse zaupa in potoži, pri katerem najde razumevanje in sočutje? Oh, če ona dobi takega, potem je — srečna! Samica Dekle, ki bi se rada omožila, pa ženina dobiti ne moreš... Nič ne bodi žalostna! Ali če tudi malo si, pa se lahko potolažiš! Ena sreča, če ga dobiš, — morebiti deset sreč, če ga ne! Od zunaj se ti pač zakonski stan zdi lep: če bi ga pa od znotraj pogledala, hočem reči: sama poskusila, bi pa morebiti malo drugače mislila. Koliko je zakonskih žena, ki bi desetkrat, stokrat rade nazaj vzele, kar so naredile, zakonski jarm snele, ko bi sc Naša današnja številka Duhovnega življenja je posvečena predvsem u-iaproKtim in nešolanim slovenskim dekletom, zlasti izseljenkam . Veliko tisoč slovenskih deklet pa obiskuje tudi višje in najvišje šole, ali že delujejo v najrazličnejših poklicih ki zahtevajo višjo izobrazbo, bodisi kot vzgojiteljice, uradnice ali umetnice. Med njimi jih je mnogo, ki zaslužijo vse naše priznanje in spoštovanje in so odlične članice naše slovensko narodne skupnosti. Naj bo njihovemu spominu posvečena naša onstranska slika odlične umetnieo-harfistinje. jgH MM mdimm m Eh '< F dalo, in ncomožcne ostale! Zakonski stan ima seveda svoje prijetnosti, a ima tudi svoje gren kosti. In večkrat je gre n k os ti več kakor sladkosti. In kako hi bilo s teboj, ne veš. Če je mož neroden, pijanec, surove/, ali sitnež, če so otroci nepokorni, pokvarjeni, kaka pokora za ženo, za mater! Kakor duše v vicah trpijo žene, ki imajo im že-pijance; samo eno tolažbi imajo, da jih ho-smrt tešila teli vic. In kake bridkosti nekaterim napravljajo otroci ! Tudi telesnih težav je v zakonu dosti in marsikatera žena mitre še mlada. Vidiš, vse to bo tebi uri branj eno, imela boš morebiti malo trši boj za kruh, a veliko manj težav in bvidlv sti.. ivar~ potolaži se, — pa zapoj še ti i isto: jaz pa svoj ledik stan z mi raj Šterna m, Mati ! Kako velika beseda!... Kaj je mati za posameznega človeka ! In kaj za ves človeški rod!... Za malega otroka je mati vse. Od nje ima telesno in duševno življenje. Kar mu ena da, to ima. Zato je za vsakega človeka prevažno, kako mater ima. Mati je korenina. Kakršna korenina, take mladike. Mati je- drevo. Kakršno drevo, tak sad. Dobro drevo ne more roditi slabega sadu, slabo drevo ne dobrega. Ali se berejo fige s trnja,, ali’ grozdje z osata? Te besede našega Zveličarja po vsej pravici lahko obračamo na matere. Če je mati trn ali osat, — kako morejo otroci biti žlahtno grozdje ali sladke smokve?... I hogi ljudje, ki imajo slabe matere! Kar mati pokvari ali zanemari, tega zanjo» nihče ne popravi. Koliko pa sreča, če ima človek dobro matci ! Nikoli ne morebiti Bogu za to dosti hvaležen. Ali se nimamo — poleg Boga — zahvaliti predvsem svojim materam za vse, kar imamo dobregač -Svetniki v nebesih gotovo vso večnost pojo hvalo svojim materam; kajti da so to, kar so, je prva zasluga njih mater. Morebiti je kaka izjema. Splošno pa so svetniki imeli vzorne matere. Mati svetnika — kolika zasluga in kolika čast! Poklic matere je torej neizmerno imeniten. Dajte nam do— 1'i'ih mater in bom spreobrnil svet, je po pravici vzklikni! menda pape>: Pij IX. Dajte nam dobrih mater, kliče sveta Cerkev, .in bom imela tudi jaz dobre otroke. Dajte nam dobrih mater, kliče tudi mati Slovenija, in rod slovenski bo dober! Ce torej čutiš veselje ali poklic za zakonski stan, in če so okoliščine take, da z njih lahko sklepaš, da ti je Bog namenil ta stan, to se pravi: če ti jc na ponudbo dober ženiti, s katerim upaš biti srečna, potem lahko rečeš: da! Ravno dobre dekleta naj bi ‘se močile, kajti posvetnih, površnih, zanikrnih mater je že zdaj veliko preveč. Zato pa je toliko slabih ljudi ria svetu. Seveda niso vsega krive matere, svet je hudoben sam na sebi, a tudi matere imajo pri tem mnogo, mnogo krivde. Veliko ljudi je slabih, — zakaj pa niso vsi slabi:'! Najbolj zato, ker so imeli dobre matere. Tako dobre, da so jih z mladega tako vzgojile, tako dobro poučile, v dobrem tako utrdile, da jim vsa hudobija sveta ni mogla do živega. Če bi same posvetne dekleta v zakon stopale, kaj imamo od njih pričakovati? Samo slabega zaroda. Kajti kdor sam ni dober, kako je od njega pričakovati kaj dobrega? Česar mati sama nima, tega otrokom dati ne more. Če ona ni dobrega duha, kje naj ga otroci vzamejo? Dobrih ljudi, kakršnih svet tako zelo potrebuje, je pričakovati samo od dobrih mater. Iz lega vidite, kako imeniten, važen, prevažen je poklic matere. Ves človeški rod je v rokah mater. Mati je orodje božje, po katerem ima dobivati zemlja dobre ljudi, nebesa pa svoje izvoljence . Za zakonski stan pa jc treba treba seveda dveh. Žene in moža, Mati sama ne more otrok na noge spraviti, žena sama ne more biti srečna, če nima dobrega moža. Zato je za dekleta, ki hoče poslati žena, neizmerne važnosti, kakšnega si izbere zakonskega druga. Ženina, da! A kakšnega in kako ga dobiti, te- je vprašanje, okoli katerega se vse suče. In na to 'vprašanje moramo malo odgovoriti. Kako ga dobiti? Najprej ne smeš misliti, da ga moraš dobiti za vsako ceno! Tista, ki tako misli, ga išče po vseh potih: če ga ne more dobiti po pravi, ga lovi po krivili. Ih če na vsak način misli, da ga mora dobiti, pogostokrat dobi takega, da sc jv lahko reče: Zdaj pa imaš moža, da s’ ga žalostna! Takega je dobila tista Rotija, o kateri sem slišal, kako so ji branili njenega Franceta, češ, saj ga vidiš, kakšen je. Ona pa! O, saj je rekel, da se bo poboljšal. Čez tri tedne jo je pa že podil s polenom okoli hiše. Pa takih Roti j je še več. Marsikatera bi lahko zapela tisto znano: Lani sem sc omoživa, letos me že griva, moža imam tak hudega, je hujši kot kopriva. Jutri bo v Celovcu smenj, tja gor ga bom peljala, al’ ga bom zatavšala, al’ ga bom predala. Ne morem ga zatavšati, pa tudi ne predati, moram tega burki ježa nazaj domu cefrati. Vi se smejete. Pesem, je res smešna, a tudi silno — resna. Ko ga enkrat imaš, se ga več ne znebiš, — dokler vaju smrt ne loči. Za celo življenje se zvezati z enim človekom tako tesno, da je življenje enega popolnoma navezano na drugega, sreča enega odvisna od drugega, — to je tako važen korak, da ga ne gre delati tjavendan, ampak le z zrelim premislekom. “Drum prüfe, wer sich ewig bindet’", kliče nemški pesnik Šilcr: Zato preudari, kdor se večno vežeš! Za vsak stan, če ga hoče človek prav peljati in biti srečen v njem, je treba poklica od Boga. Tudi za zakonski. Napačno je misliti, da je za zakonski stan dober vsak in vsaka. Za marsikoga Ti bilo stokrat bolje, da bi bil ostal sam. Kako se pa pozna poklic? Po tem, če so razmere take, da iz Veličastna cerkev, bazilika, ki jo ravnokar dovršujejo v mestecu Lisieux na Francoskem. Pravijo, da bo ena najlepših, če no najlepša cerkev na svetu. Posvečena, pa bo —- neverjetno — mladi mu francoskemu dekletu, gospodični Tereziji Martin, poznejši redovni sestri karmeličanki Tereziji Deteta Jezusa, ki je pred 30 leti — leta 1898 ■— v istem mestu umrla, za svoji živih dni velikemu svolu neznana, ne bogata, ne učena, no posebno zdrava, saj jo umrla ko še ni dopolnila 25 let, danes pa je po vsem svetu slavno njeno ime, tako da gre v sto tisoče število njenih občudovavesv, ki vsako leto- prihajajo tudi iz daljnih :n najoddaljenejših prekomorskih krajev v skrito severofran-eoskomesteee Lisieux, da obiščejo njen grob in počastijo njen spomin. Mnogi milijoni knjig v vseh jezikih sveta hvalijo njeno preprosto življenje, katero bi mogel vsak posnemati, in so mu čudijo. Po vsem širnem krščanski m svetu danes menda ni cerkve brez njenegh kipa ali xrsaj slike, in malo krščanskih hiš brez njene podobe. Po vseh deželah sveta ji postavljajo kap'le, oltarje in cerkve. Tudi v beli Ljubljani se dviga iz temeljev sijajna cerkev v čast temu preprostemu francoskemu dekletu. Na te teči naj pomisli in to Življenje naj preštudira kdor jo mnenja, da se danes na svetu no gode več Čudeži', Kako da ne, ko jo velik čudež že samo to življenje in njegova hvala, ki mu žc toliko let neprenehoma sledi, tako velik čudež, da ga morajo priznati vsi, ki hočejo gledati s svojimi očmi, poslušat: s svojimi ušesi in sklepati s svojini "srcem in razumom ? Kako da ne, ko pa hranijo samo v mestu Lisieux zapisnike o mnogih deset tisočih čudežev, ki jili je izvolil Gospod Bog same-na priprošnjo sveto Ter zije Deteta Jezusa razgrniti pred nas, ljudi trdega srca za spoznavanje in priznavanje vsega kar jo božjega. njih lahko sklepaš, da je božja volja, da stopiš v zakonski stan. Čc po poštenem potu lahko dobiš dobrega človeka, s katerim smeš upati, da boš lahko krščansko in srečno živela, se smeš zanesti, da je božja volja, da ga vzameš. “Te bom vzel’’ To so tiste limanice, na katere zapeljivci lovijo neumna dekleta. Ne verjemi nikomur, ki ti obeta zakon brez vednosti staršev! Ne V' temi nikomur, ki ti obeta zakon čez mnogo let! Takim ni za z ..k . ampak >.. nekaj drugega. Sladkač, ki ima med na jeziku, ima navadne vi:v •>" srcu. -— Ali poznaš tole pesmico: Ptičica zaprta bla v hišici zeleni, semtcrtje .je letala, ■v sil: bla nobeni. Pela jo: luštno je tulca jle. K a j Jastreb vgleila tieico, in na okno sede; pravi: oj sirotica, glodaj niis sosede! Proste smo, letamo, koder emo. pa 1 j u b e z lvomaj tičea izleti, jastreb žo_ jo davi. Ko jo trga in mori, smeje se in pravi: Tičiva, kaj si pa z kletke ušla! en? Kako ali se fant in dekle, ki se mislita vzeti, ne smeta prej poznati ? Ali jc vsaka ljubezen grešna ? Ljubiti če sc ne smeta?! Ne le smeta, ampak morata'se! Ljubezen ju mora zvezati. Tako zvezo, ki naj tako tesno drži , groba, mora sklenit: le ljubezen. Gorje, če se ne ljubita! Če ga nimaš rada, potem ga tudi ne jemlji, ker ne boš srečna pri njem! Vsaka ljubezen naj bi bila grešna? Kako neki? Ljubezen je vendar čednost, krščanska čednost, in sicer prva med vsemi čednostmi . Ali menite, da se Jožef in Marija nista ljubila? Pa še kako! Jožef bi bil pripravljen za Marijo, če bi bilo treba, dati življenje. In to je prava ljubezen! Marija mu je to ljubezen gotovo v polni meri vračala. Enako so se ljubili vsi drugi pobožni in sveti zakonski ljudje. O sv. Elizabeti beremo, kako je ljubila svojega soproga in kako s krvavečim srcem se je od njega ločila. ko je šel ha vojsko. Ljubiti se torej ženin in nevesta smeta. Toda — toda to, kar se pogostokrat ponuja in prodaja pod imenom “ljubezni”, to ni ljubezen, ampak le meseno poželenje, strast. Fant ljubi le dekletovo kožo in njeno meso, — ne pa njenega srca ali duše. Ima jo samo zato rad, da nad njo ustreza svojemu poželenju. Zato jo pogdstoki at, ko je to poželenje, nasitil, noče več poznati in jo pusti/ da sirota sama zdihuje, joka in svoje breme nosi. Ali je to ljubezen? In še hujše! Kolikokrat slišimo in beremo, da kak razbrzdanec svojo “ljubico” ustreli, zabode, ali v vodo pahne. To jc ljubezen, kaj ne?! Krvoločnost, zverinstvo, ne pa ljubezen! Ali zdaj razumete, da to, kar se pogostokrat odeva s plaščem ljubezni, je vse kaj drugega kakor resnična ljubezen. Oj, dekle, vedi dobro, fant, ki zahteva od tebe kaj grešnega, pa če govori še tako sladko, se smehlja še tako ljubko, ni tvoj prijatelj, ampak sovražnik. Sovražnik tak. da nobenega večjega nimaš. Ropar, morilec! Oropati te hoče najdražjega, kar imaš: tvoje nedolžnosti. Umoriti hoče tvojo dušo, da, zmožen jc umoriti cehi tvoje telo. Beži pred njim ali pa mu pokaži zobe in ga zapodi kakor samega vraga! Kokoš ali kaka druga ptica je tudi krotka živalca, a če se kdo loti njenih mladičev, se zakadi vanj v svetem srdu. Saj je lepo. če ste dekleta krotke a kadar je čas, takrat pa tudi dekle pokaži, da si junakinja in da ne daš pometati s seboj! Komana Koradin in Liberal Tavčar v spremstvu prijateljev, na njun porotni dan. Ljubezen, resnična ljubezen, jc pa nekaj plemenitega, čistega, svetega. Ona ne gleda na to, da bi svoje poželjenje nasitila, ampak ljubezen gleda na blagor bližnjega. Ne telesa, ampak srca sc morajo ljubiti. Taka ljubezen tudi v nesreči ne odpove, ampak takrat sc še posebno pokaže. Taka ljubezen traja tudi šc takrat, ko se lice naguba in telo postara. Taka ljubezen ne le ni greh, ampak čednost. In taka ljubezen naj vlada med ženinom in nevesto in naj ju za vedno združi! če se ti torej približa mladenič, ki prav i, da te ima rad in da bi te rad zasnubil, poglej ga dobro od nog do glave, poglej v oči in srce, — da ga ne boš šele potem spoznavala, ko bi se rada od njega ločila, pa bo prepozno! In če misliš, da je dober, da bi se dalo ž njim lepo živeti, lahko rečeš: zakaj ne Znanje. Ali sme torej dekle imeti kaj znanja s fantom, katerega misli vzetir Toliko ga mora imeti, da ga dobro pozna. Silno neprevidno je v naglici sklepati zakon s človekom, ki si ga šele pred par tedni spoznala in ga ne poznaš veliko več kakor po vnanjem. Fantje in dekleta, ki prebivajo blizu skupaj, ti se pa navadno že dokaj dobro poznajo in ne potrebujejo še prav dolgega spoznavanja. Da pri izbiri ženina moraš tudi goreče moliti za pravo razsvetljenje, sem povedal že spredaj, a poudarjam tukaj še enkrat, ker sem prepričan, da mnoge dekleta ravno pri tem na molitev nič ne mislijo, ampak menijo, da pri taki stvari luči božje ne potrebujejo, da bodo že same pravo zadele. Zato se pa tudi večkrat prav hudo opečejo. V e s e 1 i c e . Da bi bili ljudje veseli, zato napravljajo vse polno veselic. Vsako nedeljo popoldne je kak dirindaj, ljudje lete na vse strani na veselice. Včasih ne vedo, kam bi šli, ker jih je toliko. Po mestih že celo, a vedno bolj tudi po deželi. Ali pa niste še slišali reči: Dandanes je vse polno veselic, a malo veselja? Sloveči nemški škof Keppler je spisal celo knjigo z naslovom: “Več veselja!” Tudi on trdi, da je veselic preveč, a veselja premalo. Kako pa to? Ali razumtete?... Kakor kaže, sta veselica in veselje dve reči. Ni vsaka veselica veselje, naprotno pa je marsikako veselje tudi brez veselice. Veselice se često končajo z mačkom, — ne v Žaklju, pač pa v glavi. In ne samo v glavi, tudi po glavi jo marsikdoi na veselici dobi. Kolikokrat se na veselici skregajo, skavsaio, zravsajo, stepejo, celo streljajo ali zabodejo se! Neka ženska v Ljubljani je svojega moža, ko sta prišla po noči ali proti jutru domu z veselice — razume se, s plesa — ustrelila, in so njega peljali v m rt- vašnico, njo pa v ječo. Koliko let je sedela, ali če še sedi, ne veni. Najbrž še. Več let sedeti v ječi — to je prava veselica! O, in take zgodbe se slišijo vedno! Veselica traja navadno samo pav ur, žalost nad “veselico” pa traja lahko več let. Zares žalostna taka veselica! Če je “veselica" žalostna, pa veselica ni! Neprestana veselica Ti bi bila torej rada vesela. Kako pa bodi vesela, da boš res vesela? Prvo in glavno pravilo je: Tako bodi vesela, da veselja potem ne boš žalostna! Kdaj ga pa ne boš-žalostna? Če se veseliš nedolžno, pošteno. X esel hoče biti vsak. Zdaj pa je vse na tem ležeče, kako. Koliko mladih ljudi sc ponesreči, polomi, potolče, pobije, pogu-b', ker iščejo veselja tam, kjer pravega veselja ni, ker iščejo veselja — grehu 1 Zato sem že spredaj zapisal, pa ti še enkrat zapišem, da ne boš pozabila: V grehu, v posvetnosti, v razuzdanosti ni resničnega veselja, ne trajne sreče. Greh se človeku le sladka, da ga potem prav grdo golima. Hlini se človeku, prilizuje, dela prijatelja, — pa je hinavec, slepar, zavraten sovražnik. Najprej te boža, da te potem prav grdo ugrizne, morda celo zadavi. Ali more človek, ki je z Bogom skregan, biti zadovoljen sam s seboj? Sebe vesel?... “Grešniki nimajo miru”, pravi sveto pismo. Če pa miru nimajo, nimajo veselja. Ne smete misliti, da je za veselje treba vselej prav velikih priprav, veliko hruma in šuma. Ni samo tam veselje, kjer skačejo, plešejo, rajajo, vriskajo, vpijejo, razgrajajo. Včasih ob posebnih prilikah sme biti veselje že tudi glasno in šumno, toda tudi tiho veselje je nekaj vredno, morebiti še več kakor hrupno. Če hočeš biti res vesela, je prvi pogoj, da lepo živiš. Brez tega ni veselja. Lepo življenje pa je tiha, a neprenehana veselica. To si zapomnite! Seveda, če si ljubljenka božja, s tem sicer še ni rečeno, da bos hodila na zemlji po samih rožicah. Nobena človeška pot skozi življenje ni brez trnju, tudi tvoja ne oo. Ali1 tudi po tem trnju boš veliko lažje stopala, kakor tisti, ki nimajo v veri nobene opo- Zapomni si torej in ne pozabi nikoli: Lepo življenje — ne-prenehana veselica! Peter Golobič, Jesenice na Gorenjskem: MOJ CILJ Varno >koz življenje plavaj čolnič moj! Če morja valovi, če besni vetrovi jadra trgajo, nič se jih ne boj! Kadar v pristanišče prideš čolnič moj, takrat šele vtihnil bo sovražni boj. Mirno skoz življenje plavaj čolnič moj v večno pristanišče, kjer je Stvarnik tvoj. Naše slike (od zgoraj navzdol) Prva: Gospod Janez in njegovo sestre žanjejo oves. — Druga: Smrečice sadimo v Opatovi gori. — Tretja: Normica je prišla k krstu (glej stran 70). Normica je licerka našega g. upravnika Go-miščka. Na sliki vidimo tudi g kaplana Hladnika. — četrta: Novoporočenca in naša sodelavca Justina Jeram in Anton Podlogar s svojimi prijatelji.— Peta in šesta: Idile iz romanja v Lujan. Buenos Aires DEKLICA NA OKNU Na visokem oknu deklica sloni, in au tihem briše solzne si oči. Luno gloda, ki hiti preko neba. v svojih mislih v rojstni hiši jo, doma. Kolikrat doma tako slonela ja, v noč in luno in zvezde strmela je Bdeč, cvetoč, vesel, je veder bil obraz, venomer je pela pesmice na glas. Kakor sužnja bedna tuja zdaj živi, lo spomin jo kratko kdaj razveseli. Lic cvetočih s časom se izgublja kras, zvonki v grlu je zamrl dekliški glas. Vklenjena v zidovje črno jo mladost, a j, minila ljuba zlata jo prostost Eno upanje lahno tolaži jo: dolgo več tako no ho, no ho, ne bo. Naše sirke (od zgoraj navzdol) Prva in druga: Slovenske narodne noše. — Tretja: Kranjska gora o Božiču — četrta. Zagrebške Slovenke so šle na izlet na Slijeme, v njihovi družbi sta zdravnik dr. Klemenc in duhovnik za Slovence v Zagrebu pater Janez. — Peta, Motiv iz Šmarne gore. — šesta: Prizor iz otroške predstave, ki so jo med kratkim priredile Zagrebške usmiljenke na Dock - Sudu (Buenos Aires). Anton Oblak, št. Lovrenc o, b Temenici Slovensho dehle v starten hvttju Pred kratkim sem bral, da je mati zastrupila svoj ega odraslega, sedem in dvajsetletnega sina. Zasledoval sem poročilo in ugotovil, da se je resnično tako zgodilo. še preje sem bral v Argentinskih filmih, ki jih je svojčas redno vsak teden prinašalo Duhovno življenje, kako je argentinska mati na samo poročno noč zastrupila nevesto, svojo kčerko, kako strahotno da je njen strup učinkoval in kako da so na naj večjem buenosajreš-kem pokopališču, morda naj večjem pokopališču sveta, postavili marmornat spomenik nevestini nedolžnosti in okrutnosti njene matere. Še marsikaj mi je znanega o hudobiji mater. In vendar — katera sodba bi bila bolj krivična, kakor če bi' kdo prišel in dejal: Glejte, take so matere! Ravno tako napačno pa bi sklepal, kdor bo sodil slovensko ljudstvo po nesrečnežih, ki jih je morda pijane srečal po cestah in gostilnah. Ali po zločincih, ki jih je morala prijeti oblast in zapreti v ječe, da pred njihovo hudobijo varuje poštene in mirne ljudi. In ravno tako napačno bi sklepal končno kdor bi hotel slovenska dekleta na splošno soditi po odnarodehh izgubljenkah, ki se ne menijo za svojo čast, ne za dobro ime svojih družin, ne za svojo bodočnost, marveč bedasto živijo tja v en dan, kakor veše blodijo sem in tja in se prodajajo vsakomur kdor še mara zanje. Ne in stokrat ne! Naše matere so vse drugačne, o slovenskem ljudstvu imam vse drugačno mnenje in slovenska dekleta, ki mislim, da jih precej dobro poznam, jaz visoko cenim. Trije: vogli naše narodne hiše so naše matere. Čeprav je že tildi v njih nekaj gnilega, se mi vendar zdi, da so še trdni in zanesljivi. Na splošno lahko rečem, da imamo Slovenci dobre, poštene, zlate žene in matere. Možje so vsekako bili in so še vodniki našega naroda, k; gospodarijo in urejujejo javno življenje. Toda matere so srca naših hiš, ogenj, ki sveti, greje in razveseljuje. Ki razganja temo vsake vrste. Dokler bo tako veselo plamtel ta ogenj, se nam za našo bodočnost ni bati. Toda naše matere umirajo. Kar naprej nam jih nosijo iz naših domov. In tiste, ki smo jim rekli doslej dekleta, zavzemajo njihova mesta. X tiasa moderna slovenska dekleta pa mnogi izkušeni možje nimajo več pravega zaupanja. Po mojem nimajo prav. Poznajo namreč le bolj razne lahkožive gospodične in mladenke, ki jih pogosto .srečavajo po cestah in javnih lokalih in prireditvah vsake vrste, našminkane in napudrane in predrzne in zahtevne kakor skratka pravimo, čez vse moderne. Ne poznajo pa pravih slovenskih deklet, močnih, zdravih, veselih, sramežljivih, ki delajo, trpijo, molijo, ljubijo, sc žrtvujejo in za velike posvetne družbe običajno ne marajo. Ta slovenska dekleta so res prava slovenska dekleta. Življenja pot Za vsakega pametnega človeka je velevažno vprašanje: Čemu sem na svetu? Česa hoče življenje od mene? Kam me pelje moja življenska pot? Kaj moram narediti in kako živeti, da bom ravnal in živel pravilno in pošteno? Tudi slovensko dekle se mora po pameti kdaj vprašati: Kam me kliče Bog? Od odgovora na to vprašanje je v veliki meri odvisna vzgoja, priprava na življenje, časna sreča in večkrat tudi večna. Odpira pa sc našim dekletom pot v zakonski stan ali pot večje popolnosti in višje izobrazbe, dočim bodo morda dostikrat ravno najboljše ostale tete in bodo lahko prav na ta način naredile največ dobrega. Mati Mati ohranja in daje življenje. Ne same telesnega. Od sonca prihaja na zemljo luč in toplota. V moči sončnih žarkov narava raste in cvete in rodi. Od materinega srca pa izhaja prava sreča domačega življenja za vso njeno družino. Uboga družina brez matere! Bog je hotel ohraniti človeški rod in pravo krščansko življenje po materah. Želja po zakonu je torej nekaj naravnega. Prihaja naravnost od nebeškoga Očeta, ki daje veselje do zakonskega stanu in nagnenje do osebe s katero hoče krščansko dekle skleniti krščanski zakon. Vedno bo velika večina deklet našla svoj živi jenski cilj v zakonu, postale bodo žene in matere. Bog je dal ženi tako srce, da pogosto in razmeroma lahko pozabi nase in se za druge daruje. Take so naše slovenske žene. Take so bile naše matere. Naša slovenska kmečka žena dela od zore do mraka, marsikdaj še pozno v noč. Kljub temu težkemu delu in mnogim skrbem in vsakovrstnim težavam so naši kmečki zakoni na splošno bolj srečni in zadovoljni, kakor drugod. Slo— venske matere veliko delajo in nič manj ne molijo. Niso samo matere svojih otrok temveč tudi vseh revežev in bolnikov in k a koršnckoli pomoči potrebnih. Imajo pač srce, ki se zna darovati za druge. O, tudi vsaka slovenska kmečka žena ne najde moža. kakor si ga je želela ali kakor ga je pričakovala. Če je prišla do tega spoznanja sc vendar oklene s posebno močjo Boga in svojih otrok in je običajno toliko boljša mati, čim bolj se je žrtvovala za druge in pozabila sama na sebe. Izkušnja uči, da postajaj.) redno le iz dobrih in čistih deklet tudi dobre matere. Če pa postane dekle preveč posvetno, se začne prekomerno lišpati, išče preveč zabavi in druščine, pa rada že pred zakonom nedolžnost izgubi. Naj tudi gre pred altar s poročnim vencem na glavi, najlepšega bisera, slovenskega dekleta, ki naj bo podlaga sreče za novo diužino, ni prinesla v hišo. Lahkomiselna dekle bo običajno slaba in površna gospodinja. Sam sem že večkrat slišal od kmečkih mater, da to ali ono dekle ni za našo hišo, preveč se lišpa in koko v gostilno gre, jo vidim, pri nas pa je treba delati. Kar čudno je, kako se nekako sam od sebe razvija v hiši, kjer je veliko dela in obilo molitve, preprost in ponižen otrok, deklica, v popolno dekle, ki je ponos in veselje svojih staršev, vdana, poštena in pobožna. Ko sc taka mladika presadi v drugo hišo, vnovič zacvete sladka lepota in občudovanja vredna ljubezen in moč slovenske matere. Še en drug pojav sem že večkrat opazoval. Gotovo je največja nesreča za hišo in družino, če je gospodar, hišni oče in zakonski mož vdan pijači. Toda, če je njegova žena, hišna mati in gospodinja, res prava slovenska mati stare sorte — tri vogle podpira in, če tudi težko, vzdrži stavbo in .družinsko src-čo. Morda živi družina v revščini! zaradi očetove potrate. Za malco ni vedno kruha. Obleke za skrajno silo. Toda otroci so zdravi, dobro zašiti, vajeni dela. Svojo trpečo mater ljubi -jo čez vse. S posebno ljubeznijo sc je oklepajo. Z majhnim so zadovoljni. Ko je domače delo opravljeno, gredo pomagat drugim, da si za obleko zaslužijo Običajno se taki otroci v življenju najboljše uveljavijo. Take uboge matere niso rešile sanjo- svojih domov, niso samo vzorno vzgojile otrok, ki so 1v.li ljubeče vzgoje najbolj potrebni, marveč so tudi živi vzgledi za cele okolice. Višja izobrazba Slovenski narod ima neko posebno veselje do branja. Torej tudi željo po višji izobrazbi. Seveda mislim, da so že splošno in za vedno minili časi, ko so oni mislili, da so izobraženi, ki so prebrali nekaj umazanih romanov’ in sc nosili po najnovejšem kroju in so jih morda tudi’ drugi za izobražene smatrali. Danes ima veljavo le resnična in temeljita izobrazba, ki si je ni mogoče pridobiti v nekaterih tednih ali dneh. In tako je tudi prav. Vendar zlasti z žensko izobrazbo marsikaj še danes ni v redu. Še danes dajo namreč starši svoja dekleta dostikrat zato v šolo, da bi bile pri lahkem. Da jim ne bo treba na polju težko delati in živine opravljati. Tudi marsikatera študirajoča dekleta so se oprijela le miselnosti. Z njimi ne bo nikdar in v nobenem stanu kaj posebnega. Res je, da človek toliko več velja, čim več zna. Ampak to velja povsod. Tudi za kmeta. Saj bi moral ravno kmečki človek znati vse. Tudi matere in gospodinje. Seveda bi moralo biti tudi učenje tako urejeno, da nas naredi še bolj delavne. Saj delo ni samo častno, ni samo človeška dolžnost, marveč tudi naše veselje. Človek, ki dela je na neki način podoben Bogu, ki tudi vedno dela in ohranjuje svoje stvarstvo. Delo da človeku neko notranje veselje in prijetno zavest, da je izpolnil svojo dolžnost. Kdor ne dela, pravi sveto pismo, naj tudi ne je. In star slovenski pregovor uči, da je lenoba vseh grdob grdoba in še starejši latinski pove skoro isto, da je lenoba mati vseh hudobij. Iz brezdelja izvirajo skoro vse strasti, ki uničujejo našo pravo srečo in sc tudi samo v brezdelju ugodno počutijo, rastejo in napredujejo. Izobrazba je dobra. Toda če ima slabe posledice, bi bilo boljše, da ostane daleč proč od nas. Posebno preprost in viden dokaz, da nam izobrazba žal ni vedno v kerist, imate pri tako pogostih naših podeželskih igrah. O njih moram povdariti, da so že mnogo koristile naši splošni slovenski ljudski prosveti in bodo še. Vsega priporočila so vredne. Posebno nova igralska smer, ki hoče vsa živeti iz naroda in za narod. Ampak kako mnoge naše igralke postanejo tudi nadute, ošabne, napihnjene, prevzetne, zasmehujejo svoje tovarišice, ki za igranje nimajo veselja in ne sposobnosti, hočejo se samo kazati, ugajati in ne marajo več za ponižno delo. Moja dolgoletna izkušnja mi pove, da so najboljše igralke dostikrat najslabše in najmanj vstrajne delavke. Za vaje je vsa navdušena, ko pa je treba na polje, h praktičnemu delu, jo pa brž glava boli. Tukaj moram omeniti razne naše podeželske tečaje. Metliške nedeljsko izletnice pri počitku in malci Da, tečaji! Tečaji, ki so prišli marsikje že na slab glas. Saj vsakovrstnih tečajev za dekleta po naših župnijah zaduja desetletja ni manjkalo. Toda splošno opažajo, da se rado tuidi dekle, ki je samo par tednov obiskovalo tak tečaj, smatra za nekaj višjega in misli, da ne sme več h kravam in prešičem. Ampak torte delati in piškote ne pomaga veliko, marveč, lahko še škodi, ker množi zapravljivost in potratnost. Če bi naučili taki tečaji kuhati res okusno in preprosto domačo hrano, kakor jo lahko pogosto postaviš na mizo, ali napraviti tečno kosilo za večjo družbo, potem bi že naredili nekaj koristnega. Ravno tako, če so jih nau- •čili skrbeti za zdravje, prve pomoči v sili bodisi za ljudi, bodisi za živali, pranja in likanja in vsega česar bodo pač potrebovala v gospod j instvu. Podrobnosti, ki spadajo na univerze pa so seveda za preprosta dekleta brez pomena. Po dosedanjih izkušnjah bodo dekleta, ki so se temeljito izobrazila in za vsako delo rada primejo kadar je treba, povsod lahko dobile službo. Kmet bo lahke» in rad plačeval za tako izobrazbo, ki mu bo večala dohodke. Toda naj še enkrat ponovim, da z našo današnjo dekliško izobrazbo nekaj ni v redu. Posebno ne z izobrazbo kmečkih deklet. Dekle nališpana po obrazu, v obleki in laseh kakor kaka bledolična mestna gospodična, doma pa vse v- neredu, da je morda njena lastna soba kakor hlev. Zelo slabo znamenje za marsikatere naše kmečke hiše je pregovor da njihovo dekle prašiča otlvaga, da je bolj rejena, kakor prašič. Punca rejena, pravijo, prašič pa suh. Bogu posvečena Kakor roža po soncu tako žensko srce hrepeni po Bogu. Ko je prišel na svet božji Sin Jezus Kristus, vemo, da so nekatere svete žene s posebno vnemo hodile za njim, mu stregle, ga poslušale, zanj skrbele in mu ostale zveste tudi takrat, ko so ga vsi drugi zapustili, ko so se ustrašili in zbežali sami apostoli. Tud: strahot križa se niso ustrašile, ostale so ves čas pod križem Kristusovim, da bodo Križanemu vsaj v majhno tolažbo, če mu že pomagati ne morejo. Od tistih časov je nepregledna množica deklet kar najbolj zvesto sledila ne samo strogim Kristusovim zapovedim, marveč tudi samo njegovim nasvetom, takoimenovanim evangeljskim svetom. Ustanovile so si raznih samostanov, da bi v njih ločeno od posvetnih ljudi živele čim bolj sveto, čim bolj zvesto slediie Jezusovemu vzgledu in se mu čim bolj popolno darovale. Darovale mu vse, kar jim je dragega, kar jim je najdražjega, svoje devištvo, ne samo vsega svojega premoženja, marveč tudi misel nanje, ne samo svojo prosto voljo, saj se pri vstopu v samostan slovesno zavežejo, da za naprej ne bodo ravnale tako, kakor bi se njim prav zdelo, marveč kakor »-e bo zdelo prav predstojnici, ki si jo bodo bodisi same izvolile bodisi jim jo bo določila samostanska oblast. Splošno mislijo, da je ta žrtev v 'samostanu najtežja . Kdo naj bi popisal sedaj vse različne, skoro neštete ženske samostane po svetu? Kdo naj bi naštel gore dobrih del, ki jih vršijo slabotne ženske ? Saj si brez njih skoro ne moremo misliti Cerkve božje kakor je urejena danes. Kaj bi bilo z misijonstvom brez redovnih sestra ?. Nimam pri rokah statistike, vendar mislim, da bo okrog 10.000 samo redovnic, ki po misijonskih deželah žive čim bolj preprosto in vsakovrstnih žrtev polno življenje in se kakor najboljše vedo- in znajo žrtvujejo samo za Kristusa. Naravna dobrota ženske duše, ki jo je oplemenitila in po-žlahtiia krščanska vera, nam daje zlate slovenske matere. Neiz-slcdna ljubezen do Boga, ki prav zaradi Boga ljubi vsakega človeka in mu želi dobro, pa je gonilna sila vseh Bogu posvečenih oseh, ki zaradi Boga ne samo želijo ampak tudi delajo ali vsaj hočejo delati dobro vsem ljudem, celo tistim, k" so jim sovražni in jim škodujejo, zato da bi na tako nevsiljiv način, s svojo ljubeznijo in dobroto, morda tudi nje pridobili za ljubezen do Boga. Tako je pobožno, zvesto, vdano redovno življenje zlasti danes najučinkovitejša propaganda za katoliško vero, in preprosta, mlada, slabotna francoska redovnica Terezija Deteta Jezusa ne velja zastonj za največjo misijonarko novejših časov, čeprav zaradi slabotnega zdravja nikdar v misijonih bita r.i. O ljubezni pravi sv. pismo, da je iznajdljiva. In res bi bilo težko popisati na kako različne načine da hočejo te izvoljene ženske duše zavoljo Boga delati dobro ljudem. Kljub svoji slabotni ženski naravi so prave pijonirke praktičnega napredka v korist ljudem. Prve bolnice so bile njihova zamisel in ustanova. Ravno tako prve ljudske šole. Sele ko so bile premagane pive in največje ovire in težave, so polagoma prepustile svojer mesta drugim, posvetnim ljudem. Ju še danes se pomtjajn najraje tja, kjer je potreba največja, človeško trpljenje, bodisi telesno bodisi duhovno najtežje, kjer je delo najneprijetnije in najbolj nehvaležno, v leprozerije in druge bolnice nalezljivih bolezni, kaznilnice, po-boljševalnicc, .hiralnice starih betežnih in sitnih ljudi, v misijo- ne, med tuje narode, kjer jih čaka pomanjkanje vsake vrste, trpljenje zaničevanje, morda celo nevarnost za življenje. In ko bodo nevarnosti minile tudi tam, se bodo redovnice umaknile in drugim prepustile vsaj kolikor toliko že obdelano polje. In sedaj pomislite prav na izseljence. Samo med slovenskimi izseljenci v Severni. Ameriki deluje danes 143 slovenskih re-dovnic-učiteljic, kakor sem bral v neki statistiki, ki poučujejo v l(i raznih šolah 7.004 naše dece, kakor pove ista statistika. Mnogo slovenskih redovnic-učiteljic poučuje po hrvaških izseljenskih šolah. Čeprav to ameriško slovensko šolstvo ni tako kakor bi si želeli morda sami izseljenci ali mi doma, bi bilo vendar brez naših redovnic povsem nemogoče, ker bi ga nihče ne mogel vzdrževati in plačevati, dočim žive redovnice skoro od ničesar. Kako krivico jim delajo torej tisti, ki govore o njihovem brezdelju, potratnosti in lazkošju! V. Južni Ameriki slišim, da bo danes vseh naših sestra okrog šestdeset. V,sled posebnih južnoameriških razmer doslej niso mogle otvoriti domačih šol, kakor hi jih rade in tudi sicer ne še veliko pomagati slovenskim izseljencem, zaradi česar so pravzaprav prišle v Južno Ameriko. Vendar upam!, da se bodo tudi te razmere v kratkem izpremenile. Poleg šol bi bil zaradi velikega števila slovenskih deklet v samem mestu Buenos Aires, nujno potreben slovenski dekliški dom, kakor jih vodijo na primer mariborske šolske sestre v mestih Kairo in Aleksandrija. Naše izseljence v Južni Ameriki, pa tudi einige, bo r.ajbrže posebno zanimalo, da vodijo naše slovenske šolske sestic iz Maribora prav med njimi v Južni Ameriki čisto samostojno že devetero raznih ustanov, večinoma šol, med katerimi naj posebno omenim dve misijonski šoli za še ne civilizirane Indijance, domačine. Eno v Čaku, v argentinski pokrajini Formosa in v naselbini La-ishi, kjer deluje petero slovenskih sestra, ki vodijo osnovno solo za deklice iz indijanskega rodu Tobo. Ta kraj je danes že precej civiliziran ki obiskuje šolo tudi nekaj belih deklic, ker obstoji misijon že 50 let. Naše redovnice so prve, ki so prišle v te kraje, in še vedno tudi edine. Ampak ko bo kraj popolnoma civiliziran, je zelo verjetno, da se bodo umaknile drugam, na težje in nevarnejše mesto, ki bo zahtevalo večjih žrtev. Misijonsko polje v najbolj iristnem pomenu besede pa obdelujejo naše slovenske redovnice v naselbini San Jose Estcros v paraguayskem čaku, ob reki Pilcomavo, koder so sc še nedavno tako ljuto borili med seboj Bolivijci in Paraguavci. Ker so se izselili iz teh krajev vsi prejšnji redki bolivijski naseljenci, ni' po teli krajih za enkrat še nobenih belcev. Izmed mnogih tisočev Indijancev rodu čulupi, ki živi tod, jih je krščenih šele par odraslih. Njihov jezik, ki se ga je treba kajpada naučiti, je zelo težak in znanstveno šc povsem nepreiskan, tako da bo treba slovnico šele sestaviti. Po teli krajih se je naselilo za enkrat šestero slovenskih sestra. Več naših sester salezijank pa misijonar! med raznimi divjimi rodovi po braziijskih pragozdovih. Podrobneje in zelo trezno so pisale o redovniškem poklicu številke 48, 49 in 98 Duhovnega življenja. Tam izraženim mislim naj dodam jaz samo še to, da mora biti redovniško življenje redno srečno in zadovoljno, čeprav je polno dela in tako pre- prosto, da bi posvetni ljudje gotovo tožili o pomanjkanju. Redovnica. se je pač odpovedala mnogim, skoro vsem sicer dovoljenim nasladam življenja. Ničesar več nima svojega. Celo ne-več svojih osebnih posvetnih želja. Čista kakor angel se je vsa izročila Bogu in posvetila temu, česar misli, da Bog želi in pričakuje od nje. Od Boga pa so se navzela ta dekleta tudi božje ljubezni in njegovega ognja za vsako dobro stvar, ki zagori povsod kamor pridejo. Ker vedo, da so prijateljice božje, je njihovo življenje polno duhovne radosti in zadovoljnosti. Saj Bog skrbi za tiste, ki so se njemu izročili. Redovnice pa po svojih najboljših močeh skrbijo za tiste, ki jim je Jezus sam klical “Blagor”, za sirote in onemogle hiralce, za vsakovrstne bolnike, za nesrečne in zašle in zapuščene in žalostne, za nevedne in neuke, za nekrš-Čcne pogane in — za grešnike. Kje si morete torej misliti lepšega, bolj koristnega in bolj bogoljubnega življenja. Ker je skoro nepregledna vrsta redov in samostanov, ki so. ustanovljeni za najrazličnejše namene in razmere, se obrni na najbližnjega duhovnika ali na uredništvo kakega resnega katoliškega lista po nasvet, če hočeš v samostan. Če si za samostan, si izberi če le mogoče kaka slovensko redovno družino, saj jih imate danes že tudi v Ameriki dovolj. Če nimaš redovnega poklica pa seveda v samostan nikar ne sili. Teta Preprosta je vzgoja naših deklet. Domača hiša jo je vzgojila, morda nevede in nehote, in ji vtisnila pečat za vse življenje. Mati jo pestuje, ljubkuje, uči in kaznuje od prvih dni življenja. Z materjo hodi na delo. Ob njej kleči in moli vsak večer mali dekliček. Ljubezen do Jezusa in Marije se preliva iz matere na otroka. Od zgodnje mladosti trdo dela, pomanjkanje trpi, pa je vendar v hiši tiha zadovoljnost doma. Na božjo pot k Mariji jo je mati prvič nesla. Potem je hodila z njo vsako leto. Po kolenih sta drsali okrog Marijinega altarja. Ko je dorasla, je staršem glavna pomoč. Sinovi imajo dostikrat svojo voljo In svoja pota, hči pa ostaja doma in prijemlje za vsako delo. Ali poznate skrivnost dobrega gospodarstva? Pri vsakem delu mora biti zra- ven kdo, ki vse vidi, vse razume, ki ima ljubezen do doma in do dela, in priganja z besedo in zgledom. Potem ima vsako delo dvojen uspeh. Posebno če je treba delati s tujimi ljudmi. Kar čudi se človek, kako morejo živeti ta naša dekleta' brez počitka. Takoj za materjo vstane in šele z njo gre spat. Čez dan je vedno pri delu. Ob nedeljah ostaja po cele ure v cerkvi. K maši, zakramentom in drugim cerkvenim pobožnostim gre, če le more. In koliko tudi doma molijo ta dekleta! Skoro se zdi, da Bog zaradi njihove molitve zadržuje nad nami šibo svoje jeze. Oče, mati, brat, vsi ji zaupajo. Saj je njihova. Ivo kupujejo •obleke rado zmanjka ravno za njeno. Celo potrebnega. Svoj kruh deli z reveži. Bolniki imajo v njej svojo mater, čeprav je še tako mlada. Oče bi dal rajši svojo desno roko kakor hčer od hiše. Zato ji brani v zakon. Ne pove ji tega z besedo, ampak dekle razume tudi marsikaj drugega. Ona molči in dela naprej, čeprav bi lahko dobila ženina. Med tem je sin doraste! in prevzel posestvo. Oče ji je nekaj izgovoril. Toda naš kmet ve, da bo sin težko dihal, zato ga ne sme preveč obremeniti. Zase že še skrbi. Hči bo pa pri hiši. Ne dela, ne jela ji ne bo manjkalo, ji dopoveduje. Saj tudi sin Ve, koliko je za hišo trpela. Pri mladih bo delala, od njihove mize bo živela, otrok pa tako ne bo imela. Domača hiša ji je slabo plačala njeno trpljenje. Ona pa na to komaj misli. Kakor doslej, dela tudi naprej. Gospodinjstvo in čast prepusti novi gospodinji. Ko pridejo otroci, so v glavnem njena skrb. Vse jim da, kakor mati. Svojih osebnih potreb skoro ne pozna. Dokler more delati še nekako gre. Ko začne pešati jo navadno najbolj zaničujejo otroci, ki ne vedo, koliko je trpela zanje in za hišo. Če nima svojega premoženja, preživi svoja zadnja leta navadno v revščini in pomanjkanju. Te stare tete so navadno najlepši cvetovi, pravi angeli varuhi naših vasi. Takih tet naša domača vas potrebuje. To so najboljša opora družinam, matere bolnikom in vsem zapuščenim in najbolj zanesljiva pomoč dušnim pastirjem za vsako težko delo. Bog pa nas varuj tistih tet, ki jih ni drugega kot nerganje! Po svetu Ena veja naših deklet je zašla v mesta m na tuje. Posebno-iz nekaterih delov naše domovine. Res jih veliko zaide v sovražnih nevarnostih mestnega življenja, ko se nakopičijo varljive zapeljivosti čez vse mere, in ni več ljubeče domače hiše in varujoče okolice, v kateri je dober ostati dosti lahko. Spomin na ddm, molitev in lastna moč jih vendar tudi na tujem mnogo dobrih ohrani. Morale so od doma, ker je bila kmetija premajhna za toliko ust. Že doma so skrbele, da dobe službo v dobri hiši. Dostikrat so ostale desetletja pri enem gospodarju, kjer so nadaljevale življenje kakoršno so začele doma, molile, delale in ljubile otroke, ki so jim bili dostikrat izročeni v varstvo in skrb. Večkrat so bile edine v hiši, ki so se še spomnile Boga, ki so ga. prav zaradi tega vzljubile še toliko bolj. In tudi gosposkih otrok so potem molitve učile. Z ljubeznijo in molitvijo je prišla tudi vera v srca teh bogatih otrok m se v njih razrasla in lepo zacve-la. Marsikateri otroci bogatih mestnih družin še danes vsaj tako cenijo te svoje med tem ostarele vzgojiteljice, kakor svoje lastne starše, in sicer čim starejši postajajo, tem bolj. Ta dekleta so ostajala navadno blizu domov. Še naprej so-živela s svojim narodom. Vsako leto so prihajala na obiske domov. Zlasti neizkušena mladina jih je zavidala m spoštovala. Na starrst pa so se običajni' sploh preselile v svoje rojstno selo. Pravijo, da še ptica hrepeni po mestu v katerem se je zlegla. Vračale so se s prihranki. Večinoma pol spoštljivo, včasih pa tudi nekoliko omalovažujoče ali celo zaničljivo smo jim rekli "mestne”. Najele so si priprosto kmečko sobico, same so si gospodinjile in živele še dokaj udobno. Pridno so hodile v cerkev in pač čakale smrti. Mestno življenje jih ni odtujilo in ne pokvarilo, ostale so dobre in verne. Marsikatere so umirale tudi po mestnih ubožnicah in hiralnicah, koder je življenje malce ponižujoče vendar brez vsakdanjih krušnih skrbi in vsaj kolikor toliko dostojno. Zadnja leta je presegel odtok naših slovenskih deklet na tuje že vse meje. In v domovino pišejo sama slaba poročila. Ta naša kri se izgublja v tujini versko, narodno in dostikrat tudi so- Kože miših deklet na. tujem cialno, to se pravi versko življenje zanemarijo, jezik naših očetov izgine vsaj z njihovimi otroci, če ne že z njimi, pa tudi bogastva premnoge niso našle in ne udobnega življenja, zaradi katerega so šle predvsem po svetu. Človek se potem začudeno sprašuje : po kaj pa so potem pravzaprav na tuje šle? O, kdor je kaj bolj od blizu zasledoval življenje izseljencev, razume tiste državnike, ki so skoro popolnoma prepovedali izseljevanje v tuje dežele, kjer nimajo izseljenci vsaj kot narodna skupnost nikdar nikjer nobene bodočnosti', pa so seveda svojim ljudem na drug način preskrbeli dostojnega življenja, tistim, ki so z e na tujem pa so poslali zagovornikov in varuhov, ca čim dalje obvarujejo vsaj to, kar se še obvarovati da. Če moraš na tuje Zlasti če moraš čez morje in v kraje, ki niso naši, torej iz države in iz Slovenije, koder vladajo druge šege in običaji, mor- da druga vera, vedi da se podajaš v veliko nevarnost. Ostani potem vsaj v pismenih zvezah z domačimi. S tovarišicami. Vzemi s seboj ali si naroči domačih knjig in časopisov. Okleni se dobrega domačega lista, ki izhaja morda tam kje blizu, kjer živiš. Včlani se v dobra, krščanska slovenska društva, ki so na tujem važnejša kakor so doma. Poizvedi, kje živi slovenski dohovnik in kod imate morda tudi na tujem redno domačo slovensko božjo službo. Če le mogoče, ostani blizu tam, kjer je naseljenih skupaj več Slovencev. Izkušnja uči, da mora biti posebno trden v veri, kdor naj ostane tudi na tujem dober. Zato skrbi za življenje svoje duše kdor moraš na tuje! Kaj Ti pomaga, če bi si na tujem mnogo pridobil, cele ulice hiš in cele dežele polja, zraven bi pa svojo dušo pogubil. Moli, veliko moli. Poj! Tako lepe so mnoge naše slovenske narodne pesmi, posvetne in nabožne. Skupaj pridite in skupaj si na tujem zapojte. Drugi, ki poznajo razmere na tujem bolj od blizu' in bolj podrobno, so že večkrat razpravljaj! in še bodo, kako bi ohranili našo kri na tujem dobro, zvesto narodu svojih očetov in veri svojih dedov. Mnogo lepih misli je povedal prvi slovenski izseljenski kongres v Ljubljani. Mnogo misli na izseljence in ob raznih prilikah govori o njih in sc zavzema zanje na vse načine “oče slovenskih izseljencev” P. Kazimir Zakrajšek Veliko lepih nasvetov, ki upam, da ne bodo ostali zapisani samo na papirju, so zbrala razna naša izseljenska društva v Argentini in jih v posebni spomenici poslala prvemu slovenskemu izseljenskemu kongresu v Ljubljani in jo objavila tudi v Duhovnem življenju. Skupno in resno delo bo našlo morda kaj novih in uspešnejših načinov kako bi si ohranili tudi ta del slovenskega naroda. Jaz sam zase sem .vedno žalosten kadar se zamislim v probleme naših tako številnih izseljencev. Njihova bodočnost mi ne daje .nobenih upov. Za narod so izgubljeni v doglednem času gotovo. Premnogi tudi za vero. To sc mi zdi naravna rešitev slovenskega zseljenskega vprašanja. Saj mi kar iz glave ne more pretresljivi pozdrav gospoda izseljenskega učitelja, Jankoviča na prvem slovenskem izseljenskem kongresu v Ljubljani, ki je v imenu naših izseljencev na Francoskem pozdravljal domovino: “Morituri vos salutant, tisti, ki versko in narodno umirajo vas še enkrat pozdravljajo prodno bodo umrli!” Zato, dekle, ne hodi vendar z doma, če res ni neobhodno potrebno. Če pa res že moraš iti, vse naredi, da ostaneš tudi na tujem verna Slovenka! Naš dom Niso sicer take vse slovenske kmečke hiše, vendar lahko rečem, da je takle slovenske kmečke hiše tip: preprosta stavba z nizkimi okni iz katerih se smejejo rože, najraje nagelj in rožen-kravt in fuksije in rožmarin, in greda blizu hiše, posejana morda spomladi z zeljnimi sadikami, čez poletje pa s čim lepšim cvetjem. Znotraj je hiša sicer spet priprosta, zelo priprosta, vendar čista, umita, urejena. Zunanje stene prebelijo vsako leto, najraje spomladi za veliko noč. Te hiše niso v glavnem delo gospodarjev in zidarjev, marveč so sad majhnega, malo vidnega, pa trudapolnega, potrpežljivega in vse hvale vrednega in hvaležnega dela naših gospodinj, zlasti deklet. Hiša je najboljša hvala, pa tudi glasna graja slovenskega dekleta. Če stopite v lepo urejeno slovensko kmečko hišo, boste povsod brez izjeme našli v glavnem prostoru, v hiši, kakor na kratko pravimo, postavljen cel altarček. Na najbolj odličnem mestu križ. Po stenah boste videli največ božjih podob v najrazličnejših zamislih in izvršitvah, zlasti Jezusovih in podob njegove matere Marije. Slovenske hiše brez razpela, brez oltarčka, brez svetih podob si kar misliti ne morem. Po naših slovenskih kmečkih hišah se moli. Saj se še spominjate kakšne svoje poti na večer skozi vas, kako je iz vseh hiš odmevala molitev rožnega venca. Morda molitev ni bila vedno tako zbrana kakor bi hotel človek, ki ne pozna razmer, a resna in pobožna je vedno bila. Ljudje smo pač ljudje, utrujenost se nam kmalu pozna in dela je po kmetih vedno dovolj. Nedelja na kmetih O poeziji nedelje na kmetih sploh ne smem začeti, da sc ne zagovorim. O potili v okrašeno cerkev. Naše cerkve običajno sicer niso Bog ve kako ponosne, bogate aii starodavne stavbe, ampak prijetno urejene so kar vse. To so skupni domovi mnogih vasi. In ubrano zvonenje naših zvonov! Petje po naših cerkvah morda tehnično ni vedno na višku1, ampak iz srca prihaja, ljudem sc zdi imenitno, ker boljšega ne poznajo, in resnično dviga ljudske duše do Boga. Čez včasih nekoliko ostre pridige domačih župnikov ljudje radi zabavljajo, pa njihove nauke le izpolnjujejo, se o njih razgovarjajo, otroci jih morajo ponavljati, ko sc od maše vračajo. Če je mati po naravi dobra in mehka, ni vedno tisti najboljši oče, ki je samo dober in mehak in tudi tak župnik bi morda ne bil najboljši ali celo gotovo ne. l.judje to čutijo in vedo, čeprav včasih drugače govore. Kar je vsekakor znamenje, da jih zanima, kar jim gospod župnik govori in da na njegove besede nekaj dado. Zabavljajo proti njegovim naukom, ki nazadnje niti niso njegovi, marveč božji in nauki Cerkve, ki je poslala župnika na prižnico, ker >e upirajo naši izprijeni naravi, ki jih ‘prejema le nerada, kar nekako stokajoč in ječe. Sprejemajo pa njegova navodila, ker mora videti tudi sami goli in čisti ra-ium, da so koristna, umestna in pametna, da gospod župnik svojim vernikom dobro hoče in da zaslužijo zate» njegove besede .vsega prevdarka. Razgovarjanje o župnikovih pridigah in naukih jd torej zelo koristno, čeprav mu morda ljudje na videz nočejo vedno pritrditi kar na prvi hip. Popoldne je treba seveda h krščanskemu nauku. Ure molitve se kar vrstijo. Posebno veselje imajo z njimi ravno dekleta. Lepa so ta nedeljska pota v cerkev, h božji službi, če le mogoče h zakramentom, da bo čista tudi duša, kakor je po dolgem in težkem, dostikrat umazanem delni čisto, spočito in lepo oblečeno, pač nedeljsko opravljeno, telo. Obilne miolitve, redne božje službe,, pogosti verski razgovori, nabožne slike po najodličnejših stenah naših hiš, da se človek vsak čas spominja dobrih in bogoljubnih del tistih katere slike predstavljajo, bele cerkvice po vseh gričih in idilična verska znamenja ob potih niso samo posledica verskega čuvstvovanja našega ljudstva, marveč tudi izraz odločnega verskega prepričanja in hotenja naših ljudi. Trma in s v o j e g la v n o s t To je ena izmed najbolj nevarnih strasti, ki more prevzeti kako dekle. Tudi ena izmed najbolj nespametnih. Starši imajo namreč neprimerno več življenskih izkušenj kakor tako preprosto mlado dekle. In nihče ne želi dekletu tako iskreno vsega najboljšega kakor ravno njeni starši, Dekle pa sc začne svojeglavo oklepati lastne volje, lastnega spoznanja. Včasih sc začne trma že v otroku. Če je ne znajo ali ne morejo odpraviti starši zgodaj, se bo razvila, ukoreninila in jo bo odpraviti vedno težje, dokler ne bo prepozno. Po naravi ima ženska srce, ki se rado daruje in oklene močnejšega. Za njeno dušo je to Bog in volja staršev. Dekle, ki je začela kljubovati staršem, bo kmalu zašla tud! na druga slaDa pota. Najprej bo začela opuščati krščanski nauk in uro, torej dve stvari, ki nista prav zapovedani, ki pa obetata dekletu veliko dobrega, in mnogo slabega, če se za to lepo navado ne zmeni. Kmalu bo najbrže zašla v razne posvetne razvade in strasti. In iz napačne poti se bo potem težko rešila. Saj ie znano, da se ženska, ki se je udala strastem, globlje pogrezne vanje, kakor moški, in da se težje reši iz njih. Pijanec se včasih izprtobrne, pravijo, pijanka nikdar. Tudi v sovraštvu in pohoti se izgubljajo globlje in bolj kakor moški. Sodniki imajo mnogo več opravka z moškimi ko z ženskimi. Ampak kadar se ženska izgubi, pravijo, zaide sedemkrat bolj globoko kakor tneški. Jezičnost Na človeka, ki zna molčati, se lahko zaneseš. Ena izmed najneprijetnejših ženskih lastnosti pa je prav ta, da molčati ne zna. Splošno se pritožujejo, da ženske veliko govore in sicer čim več, tem manj pametno. Da so jezične in strupene. Znano je, da naredi ženski jezik veliko hudega. Naj bi se žene in dekleta tega zavedala. Če bi preveč mislil na te reči, bi moral najbrže preklicati marsikaj, kar sem-Lepega povedal o ženah in dekletih. Saj se po besedah izlivajo naše misli. Kakoršne besede, tako je srce. Umazano branje Misel o mislih in besedah mi je zbudila drugo, o tisku današnjih dni, ki je zavzel doslej povsem neslutene mere. Ničvredne misli se namreč dostikrat ne izlijejo samo v besede, ampak premnogokrat tudi v črnilo, običajno in tiskarsko. Kakor je vabljiva slaba misel in beseda, tako je vabljiv slab list in knjiga. Morda še bolj. Dočiml namreč diži posebno dekle na zunanjost in na videz, je prav lahko brati slabo knjigo na skrivaj, tako da te nihče ne vidi in o tebi nič slabega ne sluti, med tem ko se mudiš morda v resnici v najbolj umazanih mislih. To dobro vedo brezvestni pisci, založniki, tiskarji in uredniki, in zaradi umazanega dobička take reči pišejo, tiskajo, ponatiskujejo, priporočajo in hvalijo in vsakomur ponujajo. Našemu narodu so jih začeli vsiljevati šele zadnji' čas. Veste kdo in od kodt Zlasti Židje iz. Zagreba. 'Joda: kakor- ne moreš govoriti z nespodobnim in umazanim človekom, če hočeš ostati dobra in čista, tako tudi ne moreš brati knjig te vrste in, ne časnikov, saj ni čitanje nič drugega kakor neke vrste pogovor s tistim, ki jo je napisal in potom knjige in lista, tiskane besede pač, izliva v Tvojo dušo svoje misli, želje, svoja navdušenja za slabo in sovraštvo do dobrega. Kdor tako čitanje ljubi ne bo šele postal slab, kakor običajno pravijo, marveč je že hudoben, ker bi ga sicer te vrste pogovor ne veselil in bi ga opustil. Seveda bo v hudobiji tudi napredoval. Zato je take vrste branje greh. Pa tudi za to, ker s kupovanjem take vrste misli in prizadevanja podpiraš in razširjaš, torej na neki način tudi druge v slabo zapeljuješ. Nečim črnost Slovensko dekle se oblači čedno. Katera je vnanje zanemarjena, bo težko notranje in resnično dobra. Njena obleka ni samo snažna marveč naj bo tudi krojena okusno. Ampak čedna, primerna, okusna obleka in nečimernost sta dve stvari, ki sta si zelo daleč vsaksebi. Samo ob sebi umevno je, da se bo tudi pošteno slovensko dekle oblačila in če hočete naravnost krasila primerno razmeram v katerih živi. V mestu so obleke drugačne kakor na deželi in po raznih deželah so spet različne, zelo različne med seboj. Celo Gorenjci se nosijo včasih malo drugače kakor Dolenjci ali Št a- jerci, Prekmurci ali Belokranjci'. Nič napačnega ni, če se začne tudi dekle, ki je prišlo v velika tuja mesta nositi drugače kakor se je oblačila na, kmetih doma. To je nujno in prav. Nečimerna pa naj vendarle nikjer in nikdar ne bo. Pod nečimerno obleko razum,emo namreč bolj ali manj nesramno obleko, kakor jo omenja sveto pismo v knjigi pregovorov, ko govori o mladeniču in nadaljuje: “In glej, naproti mu pride Dekle v senci ogromne kakteje, kakoršne rastejo po severnih argentinskih provincah ženska v nesramni obleki, vajena duše zapeljevati...” Pa tudi dekle, ki z vsemi žilicami srca visi na obleki, ki misli samo na to, kako se bo naiišpala in ugajala sebi in drugim, imenujemo ne-čimerno. Dekle in gospodarstvo Najbolj rodovitne kraje v Južni Franciji zasedajo danes tujci. Tudi nekaj Slovencev je že med njimi. Domače prebivavstvo je začelo izgubljati ljubezen do rodne grude in se seliti v mesta. V zakonih so se branili otrok. Dekleta so živela slabo. Cerkve so se praznile. Raspaslo se je veseljačenje in vsake vrste uživanje In prvotni rod je danes skoro že izumrl. Podobno se godi danes v Slavoniji. Naša slovenska zemlja ni tako bogata kakor južnofrancoska ali slavonska, vendar bi mogla preživeti še precej več prebivav-stva kakor ga preživlja danes. Bilo bi treba samo bolj pravilno, boli napredno obdelovati zemljo, ki je naša last. More pa tudi osiroteti. Ravno zato, ker je ubožnejša, lažje kakor francoska ali slavonska. In tukaj sc mi zdi, da imajo dekleta važno gospodarsko nalogo, ki je naš članek ne sme prezreti. Naše žene in dekleta so se sijajno izkazale med vojsko. Ko so bili poklicani skoro vsi odrasli moški k vojakom, sipo mislili, da bo ostalo polje neobdelano. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Poprijele so žene in skoro ravno tako obdelale zemljo, kakor je bila obdelovana poprej, v času miru. Mnoge so se naučile kositi in orati. Boljše kakor kdaj poprej in pravočasno je bilo vse zorano, pokošeno in spravljeno. Delale so vse dni in še po noči. Brez posebnega jadikovanja. Vsepovsod si slišal dekliško petje in še celo vriskanje. Tudi starčki so spet poprijeli za delo. In spet jim ni škodilo, marveč še koristilo in življenje podaljšale. Kdor je med vojsko opazoval gospodarjenje po naših vaseh, je prišel do presenetljivega zaključka, da so žene in vdove boljše gospodarile, kakor poprej moški. To pa opazujem jaz tudi sicer. Naše gospodinje so na splošno dovzetnejše za gospodarski napredek, kakor moški. Ako je treba nabaviti modernejši, novejši stroj ali orodje, ki lajša delo in veča pridelke in dobiček, takoj slišiš 'od mož, gospodarjev “Ja, kje bomo pa vzeli?”. Ko sem čim bolj poljudno in natančno razložil možem v Št. Lovrencu korist in potrebo gnojnih jam, kakor sem jih opazoval po Moravskem in Švici, so vsi potrdili, da bi bila ta stvar prav dobra, ampak “Kje bomo pa vzeli?”. In v vsej okolici se ni mogel okoraj-žiti niti eden, da bi' začel s tako koristno in dobičkanosno stvarjo. Morala je priti ženska, gospodinja, sedaj že pokojna vdova Gorenjčeva Ana, ki se je dala pregovoriti in naredila prvo gnojno jamo daleč na okrog. Posmehovali so sc ji, ko je vozila gnojnico po njivah in travnikih. Ali ko so videli uspehe, so začele rasti gnojne jame kakor gobe po dežju. Danes jo ima skoro vsako kmečko gospodarstvo. Ista Ana je poizkusila s plemenskimi svinjami. Še pred tridesetimi leti je bila po teh krajih domača reja plemenskih prešičev tako rekoč neznana. Mladiče so hodili kupovat drugam, največ v Novo mesto, in vsako leto dajali zanje lepe denarje, ki bi jih sami tako krvavo potrebovali. Ana je kupila v ljubljanskem Marijanišču prvi dve plemenski svinjici. zavali je imela rada in dobro jih je redila. Zato je tudi uspela. Ko je bil let prebit, se je začela prešičjcreja v St. Lovrencu in okolici na debelo. Lahko rečem, da danes v Sloveniji ni lepših plemenskih živali, kakor so po teh krajih, ki slovi tudi' zaradi znanega velikega zadružnega prašičjega pitališča. Seveda mora skrbeti posamezen gospodar predvsem za svoje lastno gospodarstvo. 'J'o je njegova prva naloga. Če bo uspel bo njegov vzgled že sam od sebe koristil okolici. Tako poznam v istem Št. Lovrencu gospodinjo, kateri je izročil oče raje svoje gospodarstvo kakor kateremu svojih sinov. Bilo je zavoženo. Hlevi prazni, njive zanemarjene. Nihče ni upal več psoditi revežu. Toda mlada ženska sc je lotila gospodarstva z močno voljo in veščo glavo, čeprav ni bila šolana. Najbolj in najprej se je zavzela za krave in prešiče. S prvimi dohodki je kupila umetnih gnojil in krmil. Danes je v hlevu trikrat toliko živine kakor je je bilo, bo je prevzela gospodarstvo. Dolg je plačan. Dobro zagnojeno polje daje vse drugačne pridelke. Gospodarska poslopja so popravljena. Hiša je najlepša v vasi. Njeno domačo žival je veselje pogledati. Prešiči so imeli letos v devetem mesecu po ISO kil. Vse to je doseglo izboljšanje gospodarstva, ki ga v teh naglo napredujočih časih ne moremo voditi samo po načinih in načelih, ki so bili pred 50 leti morda šc dobri in hvalevredni, ker so bili takratnemu časovnemu napredku primerni, danes pa so jih naprednejše dežele okrog nas že zdavnaj opustile in se oprijele boljših, plodonosnejših. V istem St. Lovrencu sem osnoval mlekarno. Dal sem izučiti tri fante. Pa ni šlo. Ko so dobili denar, so se prevzeli' in začeli delati površno. Sedaj pa mi preproste dekle že dvajset let vzgledno vodi mlekarno. Natančna je kakor ura. Nanjo se morem vselej popolnoma zanesti. Seveda je treba pošteno delo tudi pošteno plačati, ampak tako plačilo je dobro naloženo. Vesten in dobro plačan delavec bo opravil svoje delo, čeprav se mora včasih potruditi čez mero. Tudi če kako noč ne spi. Posebno zadružno in gospodarsko delo rabi vestnih, natančnih in zanesljivih ljudi, ki skrbijo za zadrugo kakor za svoje lastno imetje. Kjer ni talcih ljudi, je boljše opustiti misel na zadrugo, zakaj velika nesreča in bridko razočaranje sta čisto gotova. Leta 1899 so prišli k meni možje iz Srednje vasi v Bohinju češ. ‘ Pomagajte nam. Reveži smo. Preveč nas derejo. Zadrugo napravimo”. Osnovali smo jo. S tlako smo postavili lepo zadružno hišo. Možje so zastavili svoje premoženje, tako da smo imeli precej kredita. Toda kljub začetnemu navdušenju ni hotelo biti pravega reda v gospodarstvu. Sam nisem mogel biti vedno zraven, na druge pa sem videl, da se ne morem zanesti. Bal sem se. Več kakor bal, ker je začela zadruga naglo propadati in je postajala izguba vedno večja. Končno sem dobil dekle, ki je i-rnela doma šc preveč opravkov, pa se je žrtvovala za dobro stvar. Cele noči je delala, vse je pregledala, pretehtala, uredila. Tudi svoje zdravje je dala za druge. Ampak zadruga je bila rešena. Danes je ena najlepših v Sloveniji. Ljudje pa šc vedeli niso, komi) se imajo zahvaliti za rešitev. Sklep Od naših deklet je v veliki meri odvisna bodočnost našega naroda. Kakoršna dekleta, take matere, take gospodinje. In ker je zasidran slovenski narod v kmečki hiši, je v posebno meri od kmečkih deklet odvisna njegova bodočnost. Mi imamo zlasti po kmetih, še veliko poštenih deklet. Ali gorje ljudstvu čigar dekleta so se izmaličila! L J U B K A Š 0 R L 1 ČEMI TRN Sam med grmovjem črni je trn vcvctčl. La lino do njega je veter pomladni zavel. Beli cvetovi — zvezde srebrne v noče h - — sladko dehtijo v tihih pomladnih dneh. Ko da med trnjem ogenjčki so zagoreli; dnevi pomladni so me v srce zaskeleli... PRED ZNAMENJEM Pred znamenjem v polju malo dekletce kleči. V bledo podobo Matere svete vdano upira oči. Kaj ti je neki, bedno dekletce, trdo življenje že dalo? Težo njegovo Materi v polju rado v noročje bi zakopalo? MELANHOLIJA V zvezdnato noč pohitela, polje zeleno objela bi rada nocoj.... V cvetju pomladnem vtonila, žalost vso polju razkrila bi rada nocoj... MARIJA VODOPIVČEVA, Rosario de Santa Fe Slovensko dekle v Argentini Gospod Oblak iz St. Lovrenca na Dolenjskem je v svoji razpravi, ki jo prinaša današnja številka našega lista, naravnost mojstrsko orisal okolico v kateri je živelo, zraslo in se se ustalilo in usidralo slovensko kmečko dekle dokler je bila še doma. Za te razmere je bila, vzgojena. Za življenje \ domači zemlji so jo pripravljali starši in šola in Cerkev in stoletne tradicije in vsa okolica iz katere je izšla in ki jo še vedno smatra za svojo, Kaj pa ko gre to dekle z doma in pride na primer v Argentino, kakor jih je prišlo že tako zelo veliko, ? a j računajo, da bo živelo samo v mestu Buenos Aires okoli tisoč slovenskih deklet? Vsaj pred kratkim jih j c še toliko bilo, dečim se jih je zadnja leta res precej pomožilo, postalo gospodinj in mater. Čeprav različne in drugačne, so vendar podobno tuje tudi razmere po drugih deželah in mestih kamor se zadnja leta tako zelo razgubi ja jo naša dekleta. Morda je resnična primera, da pomeni ta selitev za naša dekleta toliko, kakor če bi vrgel ribo iz vode na suho. Večje razlike in bolj vsestranske kakor je med našim domačim slovenskim podeželskim kmečkim dekliškim življenjem in med dekliškim življenjem v velemestu Buenos Aires, si je težko mogoče misliti. Ne bom opisovala toliko običajnih življenskih navad in vsakdanjosti, ki so seveda tudi močno drugačne kakor pri nas doma, katerim pa .-e ženska lažje prilagodi kakor moški, temveč se bom bolj poglobila v opazovanje duhovnih dobrin, ki so za žensko zato važnejše, ker je njena narava mnogo čutnejša kakor moška Našo staro domovino, posebno naše slovensko kmečko podeželje, moremo imenovati deželo domačega ognjišča. Življenje se razvija pri nas doma na splošno, posebno pa še na kmetih, v domači hiši in družini, v domači vasi in fari, in po domačem polju. Iz tega ozkega kroga pridejo zlasti naši kmečki ljudje le redkokdaj in vsakokrat samo za malo časa. V nmogočem je to življenje že naprej določeno in začrtano kot plod mnogih stoletnih izročil in tradicij. Tekom mnogih stoletij si je slovensko ljudstvo svoje življenje v nmogočem uredilo na svoj poseben način in po svojem posebnem okusu. Kolikor je vedelo in znalo si je je naredilo prijetno, veselo m sladko. Iz samih neizogibnih nesreč in bolečih si je znalo napraviti to ljudstvo svojevrstnih užitkov. Sama smrt jc v domovini omiljena in oslajena z raznimi obredi in predstavami, tako da njeno bolečino včasih komaj čutimo. Če naj povem v podobi: doma je še pozimi toplo in pri» 'jetno, morda takrat najbolj, dočim je na tujem sredi najhujše vročine v duši hladno in mraz. Pred vsem jc Argentina ogromna dežela. Dvanajst krat je večja kakor vsa Jugoslavija in slcoro dvesto krat je lake velika kakor jugoslovanska Slovenija in več ko stokrat je večja kakor vsa slovenska zemlja s Primorsko vred in Koroško, in kar je še našega sveta pod Ogrsko. Zelo je raznolika, ali povsod velja to ogromno merilo. Samo argentinski žitni pas meri okoli 750.000 km2, ali za tri Jugoslavije, ali trideset slovenskih zemelj. V tej deželi, o kateri smo vedno slišali, da je v prvi vrsti, če ne izključno kmečka, živi GO odstotkov ljudi po mestih z nad 2.000 prebivava in komaj 40 odstotkov na deželi. Glavno mesto Buenos Aires z bližnjo, sklenjeno okolico, ima tri milijone in pol prebivavcev, še enkrat toliko kolikor je nas Slovencev na vsem božjem svetu. Rosario, ki ga na Slovenskem še po imenu ne poznajo, je velemesto s svojimi 600.01)0 prcbivavci. In prav v teh mestih, zlasti v glavnem mestu Buenos Aires, ostane največ naših deklet, ki so prišle v Argentino. Mnoge, večinoma, sploh ne pridejo iz mesta, tako da nimajo nobenega pojma kakšna da je pravzaprav Argentina, deželi v kateri živijo. Ko se tako dekle izkrca v buenosajreški iuki> jo sprejme najprej, vajeno tihega vaškega življenja, v tem mödernem Babilonu, oglušujoč mestni hrup in promet. Pogled na mogočne nebo- tičnike, elegantno oblečene sprehajavce, neštete elegantne automobile, razkošna izložbena okna trgovin, jo najprej za trenutek omami in zbudi v njej zavest nekega neznanega bogastva, ki se zdi, da ga je že deležna tudi ona sama; na skrivaj si častita in se veseli, da je zašla v tako srečno deželo. Ali — le prekmalu spozna, da je v mestu tujka, da mesto ni njeno, da se ne bo mogla v njem nikdar povsem udomačiti, ker to ni njena domovina. V množici potnik')v, ki drvijo sem in tja, vsak zaskrbljen v svoje opravke, ni nobenega prijatelja. Kako l)i se začudil, kogarkoli bi nagovorila ali pozdravila. Saj se ljudje med seboj nič ne ogovarjajo in nič ne pozdravljajo. Kakor mutci sc srečujejo. Še nasmehnejo se ne drug drugemu. Jezik, •ki ga govorijo tod se ji zdi tako čuden, da je prepričana: nikdar se ga ne bom naučila. Res je neverjetno, kako neizrečeno sam in zapuščen da more biti človek sredi naj večje množice ljudstva. In sedaj se začno vrstiti razočaranja eno za drugim. Res jc bogat ta novi svet, ampak ne zanjo. Smeje sc, ampak ne njej. Denarja namreč ni prinesla s seboj. Saj je prišla v Ameriko zato, da si ga bo prislužila in od tod pošiljala domov. V Ameriki ga jc vendar tako lahko zaslužiti! Pa je tudi ameriški denar v trdih rokah. Vladar sveta pa je še bolj kakor je bii doma. Vsi rojaki s katerim je prišla že skupaj tožijo, so nezadovoljni. To jo dela še bolj malodušno. Gorje, če nima v mestu nobenih znancev. Kdo ji bo dal prvih nasvetov, ki jih tako potrebuje kakor človek, ki je zašel v neznane tuje kraje in ne ve ne kako ne kod ne kam. Kdo jo bo vedril, tolažil, opozarjal in opominjal! In vse te stvari .-o v velikem tujem mestu zlasti skraja potrebne pa tudi prijetne. Kdo ji -bo poiskal prvo služboi' In mhogo jih pride, ki nimajo v tem mestu nobenih prijateljev in znancev. Pa vzemimo, da je naša dekle srečnejša. Prijateljico pozna, ki živi že dolgo let v Argentini in ji je že našla službo. Za služkinjo bo v neki bogati hiši. Slovenke sicer danes v mestni Buenos Aires lahko dobe služ-Bo. So na dobrem glasu. Pa ni bilo vedno tako. Ta dobri glas ^si je bilo treba šele pridobiti v dolgoletni hudi tekmi z dekleti vseli narodnosti sveta, čeprav je res, da drugi narodi ne pošiljajo toliko deklet po svetu. Sedaj so jo pripeljali v bogato palačo. Preprosto slovensko kmečko dekle sc čudi bogastvu in razkošju, ki jo je na enkrat sprejelo. To bo sedaj njen novi dom. Šele čez deset minut ali1 četrt ure bo spoznala, da je namenjeno to bogastvo v resnici samo novim tujim gospodarjem in ne njej. Ona bo lahko tu čistila in pospravljala, njena sobica, kamor bo itak smela samo za malo ur vsak dan, pa je pripravljena kje gori v podstrešju ali doli v kleteh. Revna, tuja, mrzla, sovražna. Prijateljica ji je še enkrat stisnila roko in odšla. Sama je ostala med tujci. Nobene besede tujega jezika ne zna, in tujci, katerim naj služi, nobene besede slovenskega. Zaradi gospodarjev je končno zanjo. Saj ni nihče izmed njih poizkusil, da bi ji rekel prijazno tako vseeno ali z njimi more govoriti ali ne. Saj se ne menijo besedo ali kaj zvedel od nje. Pa tudi služinčad ji je sovražna. Kar čuti ostre in zaničljive Nemško pristanišče Hamburg preko katerega se je mnogo izseljencev popeljalo v Južno Ameriko, veliko več pa seveda v Severno. poglede, ki ji pravijo, da je prišla iz Evrope odjedati zaslužek domačinom. Gringa! Ki umira od lakote! Nerodna je in kmečka v svojem obnašanju. Obleči sc ne zna kakor se oblačijo tod. Sicer nima obleke, ampak ljudje na to ne pomislijo. Celo javno se ji smejejo. Temu dekletu, ki je še pred nekaterimi tedni take, ponosno in samozavestno hodila v nedeljo zjutraj ali popoldne v cerkev, praznično napravljena, z molitvenikom in rožnim vencem v rokah in šopkom rož na prsih, zavedajoč se, da je prikupna njena postava in obleka, da nekaj pomeni in velja, da jo od vseh strani veselo pogledujejo, prijazno ogovarjajo in pozdravljajo, in v vsakem pozdravu in sleherni besedi okuša neko svojevrstno slast. Tu pa na enkrat ne zna prijeti za nobeno delo. Tista, ki je veljala doma za tako močno, spretno in pripravno. Takih del sc ni seveda nikdar učila. Dopovedati ji ne morejo kako in kaj. Zato se ji škodoželjno smejejo. Joj, kako ta smeh boli. 'Tudi vse drugo je postavljeno na glavo. Vse navade, običaji, jed, hiše, stanovanja, obleka. Vse, čemur je vajena, kar sc ji je priljubilo nevede in nehote. Morda je prišlo sem za Božič. Ni snega. Kaj snega! Neka vražja vlažna in soparna vročina je objela vse mesto' in ne pusti človeku), da bi globoko dihnil. Kakor mora tišči k tlom. Od nikoder nobenega vetrčka. In ven iz mesta, iz zidov, v gozd, na polje, ne moreš. Kako neki, saj gozdov po teh krajih sploh ni, in če hočeš na polje, se moraš z vlakom voziti pol ure ali tri četrt. Ona pa je navezana, priklenjena v te odurne stene. Kakor prodana sužnja! Joj, ko bi mogla domov! Vsaj za trenutek! Tako živo ji je stopila pred oči polnočnica v domači cerkvi. Sredi nočne teme bleščijo tam nekje daleč razsvetljena cerkvena okna. Mraz je. Zmrzli sneg škriplje pod nogami. Kakor da človek hiti iz sovražne zmrzle narave v varno pristanišče, sc mu zdi, ko hiti v gorko farno cerkev ali bližnjo podružnico, izgubljeno visoko kje gori v smrečju, pa še toliko ljubšo, ker je še bolj domača. Drevje ob poti stočc in sc nevoljno otresa nevšečne in težke snežne odeje, pa je le nekam svečano razpoloženo, kakor polnočni zvon, ki vabi vernike v cerkvico. Letos nc bo šla h polnočnici. Odkar je odrasla, jo bo prvič •opustila. Nihče nc gre in sama ne ve kam. Obleke nima. In vsa je nekam zbegana. Bog ji1 ne bo zameril. Saj se ji še v delavnik smejejo. In pa nazadnje, saj res ne ve za cerkev. Spotoma jih je nekaj videla, s stolpi vred izgubljenih v senci nebotičnikov. Saj to niso naše ponosne, samozavestne, kraljevske cerkve. Čez mesece se je vendar enkrat znašla pri nedeljski božji službi. Ampak — to vendar ni naša cerkev! Velika, tuja stavba, toliko polna kakor pri nas v adventu pri zornicah ali v postu. Ljudje so sc ji zdeli izmaličeni in nenaravni. Kakor da so narejeni iz sladkorja in lecta, ji je prišlo na um. Ženske našminkane, umetno sfrizirane in naparfumirane. Natančno tako izumetničene, kakor so jo svarili doma, ko je mislila, da pretiravajo in da je taka bedarija sploh nemogoča. Posebno so jo odbijale kričeče rdeče ustnice in rdeči nohtovi in okrog oči zarisani veliki temni kolobarji. Edino, kar ji je bilo všeč so bili prozorni beli in črni pajčolani s katerimi so pokrite v cerkvi skoro vse ženske, ki pa jih sicer po cestah ne nosijo. Duhovnikova pridiga ji je bila tuja. Nobene besede ni razumela. Zelo dolga in dolgočasna. Tudi latinske besede se ji je zdelo, da izgovarja duhovnik drugače, kakor jih je doma. Ravno tako je bilo petje nekam mehkužno. Samo proseči glas orgel jo je tu in tam za hip prevzel. Potem je zvedela za slovensko božjo službo na Paternalu. K maši ni mogla, zato je prišla k večernicam. Tri četrt ure se je vozila s tramvijo. Pravi čudež se ji je zdel, da je končno ie našla cerkvico. Nima namreč zvonika in vsaj na zunaj ni ničesar cerkvenega na njej. Do tramvije je bilo treba hoditi nekaj kvader peš in ravno tako od tam, koder jo je tramvija pustila. Tri četrt ure vožnje h slovenski božji službi je nekaj navadnega. Bilo jih je nekaj, ki so zbrali najhitrejšo pot, pa so rabili zanje pet četrt ure vožnje ali še več. Pričakovala je velike množice, pa jih je prišlo vse skupaj tri in dvajset. Nalašč jih je preštela. Nekod je bila namreč slovenska veselica. Piknik ali kako so ji že rekli. Zato je bilo tisto nedeljo malo ljudi. Pa jih. menda tudi sicer nc prihaja velike. Neverjetno. Saj je vendar to edino mesto, kjer bi se res lahko počutili kakor doma. Niti domače petje in domača pridiga jih ne pritegneta. Ampak ona bo odslej redno hodila, vsako drugo nedeljo. Večkrat ne more. K maši sploh ne more nobenkrat. Prav takrat je najbolj zaposlena. Je pač služkinja. Komaj vsakih štirinajst dni popoldne je prosta za par ur. Čez štirinajst dni jo je prišla vabit prijateljica na slovensko veselico. Lepo igro. bodo igrali. Z veseljem je šla. Saj je svoj-čas, v domovini tolikrat in tako rada igrala na odru. Navadno glavne vloge. Vsi so jo hvalili, da je izborna igralka. Igrali so še dosti dobro. Tako seveda ne kakor doma. Petje pa bi poslušala kar naprej. Ampak oder je bil zanič. Dvorana ncakustična. Prav h prvi vrsti sedežev se je stisnila, ves čas stala in poslušala, drugače bi ničesar ne razumela. Kljub prizadevanju igralcev poslušavci niso bili pazljivi. Zelo je motilo neprestano šepetanje in smehljanje. Ti ljudje niso prišli sem zaradi igre, je uganila. In res niso. Šele sedaj je zapazila na programu: po predstavi ples do zore. Prijateljica je smatrala to stvar za nekaj samo ob sebi umevnega. Neizkušeni in mladi Argentinki pa se je zdelo to nekaj zelo čudnega. Pa ji je razlagala prijateljica, da v Argentini ni slovenske veselice brez plesa. Če konča že o polnoči, je to zelo zgodaj. Do zore! Čez štirinajst dni sta šli s prijateljico na neko drugo veselico. Argentinsko. V Kolehialcs, ji je rekla prijateljica. Sama seveda ni vedela, kje da je to ni kaj in kako. Tam bo še bolj \ese-Io, je razlagala prijateljica. Prišla sta v gostilno, polno mladih' ljudi. Fantov in deklet. Razposajeno plesišče. Itd. Ne tri minute ni mogla vstrajati tam. Sama je odšla. Od tistega dne se ni več zmenila za prijateljico. Slovenski časopis sc ji poslali na ogled. Nič ni vedela od kod so zvedeli za njen naslov. Kako je bila vesela domače besede! S kakšno strastjo ga je vzela v roke! Njeno posebno pozornost je zbudil članek o ljubezni. Česa je človeško srce bolj žejno v mrzli tujini kakor ljubezni. Gledala jc in strmela, član-kar je govoril o neki svobodni ljubezni, jo razlagal in zagovaijal. Potem je našla v listu vrsto oglasov, ki jih ni čisto razumela, pa Ttože .na okrni izseljensko hiše na Dock Srnin (Buenos Aires). Zaradi močvirnih tal sc hiše in druge stavbe postavljene večinoma na lesene pitote, in so torej prave stavbe na koleh, na zunaj obite z valovito pločevino. Dock Sud je znano središče hrvatskih izseljencev med katerimi so sezidale zadnji čas zagrebške usmiljenke lep zavod, posvečen Kristusu Kralju, v katerem so otvorile šest razredne osnovno šolo. S pravico javnosti, takozvan Colegio inčorporado. je slutila kaj da pomenijo. Zgrozila se je. Lista pa m nikdar več prijela v roke. Vedno bolj samo in ubogo sc je čutila. Tako ie šel čas naglo mimo nje. Vsak dan ji je prinesel novega čudenja in novih razočaranj. Prišli sta ji na misel knjigi •o deklicah z odprtimi in zaprtimi očmi. Predno je zvečer zaspala, se ie često trudila, da bi si poklicala v spomin njuno vsebino. In že je bila velika noč. Park in Plaza San Martin v neposredni bližini buenosajreškcga pristanišča Pa tudi usoda našega dekleta, ki jo je zaneslo življenje ven na deželo, na argentinski kamp, ni' veliko prijetnejša in boljša. Tudi argentinska dežela je namreč vse drugačna kakor naša slovenska kmečka pokrajina. In navade po argentinskem kampu se z našimi domačimi ne morejo primjerati v nobenem oziru. Za naša dekleta, ki pridejo sem iz domovine, je to pravi novi svet, ki se mu nikakor ne morejo privaditi. Ves način kmečkega dela je v Argentini drugačen kakor pri nas, in vse kmečko življenje in čuvstvovanje je drugo. Naša zemlja je v glavnom slikovita, valovita in gorata. Ob vsakem koraku se Ti menja pogled. Na vsak drugi hribček je postavljena bela cerkvica, nekak simbol našega hrepenenja po višjem, duhovnem, nadvsakdanjim. Na vsakem drugem križpo-tju, vijugastih obraslih ali umetno ograjenih idiličnih poljskih potili in .-tezah stoji poljsko znamenje, ki dviga potnika iz puste vsakdanjosti, dostikrat obdano z raznimi skrivnostnimi tradicijami in pripovedanji. Podnevi in ponoči je naš kmečki človek pod vplivom poduhovljene narave, ki se kakor slikovita in mogočna cerkev, katedrala razgrinja okrog njega, okrašena z zelenim goz-dovjem in pisanim poljem, vedno spreminjajoč svoje .ice, eno lepše od drugega, in pokrita z zvezdnatim in od sonca ožarjenim nebeškim svodom. Tukajšnja ravnina ne pozna nobenega izmed naravnih mikov naše domovine. Naši hribovci, pa tudi kmetje po dolenjskem gričevju sicer radi tožijo nad težavnostjo obdelovanja polja, ki' leži v strmih legah in si žele ravnine, ki bo lahka za delo, pa ne vedo, kako pusta da je ta brezmejna ravan, ki se tam! nekje na obzorju v motnih obrisih izgublja v okroglo črto na katero je postavljen ogromni nebeški svod, ki nas ne dviga, marveč pritiska k tlom. Same nebeške zvezde so po teh krajih tuje in drugače, manj slikovito razvrščene po nebeškem svodu, kakor pri nas doma. In žensko delo na tukajšnji kmetiji? V Argentini ne poznamo kmečkih vasi. Hiše stoje daleč vsaksebi, vsaka sredi polja, ki ga družina obdeluje. To niso hiše v katerih bi stanoval in živci rod za rodom, v katerih bi sc poznala ljubezen in pridnost mnogih rodov do skupnega bivališča, domače hiše in rodnega grunta, ki je morda skromen ali naš, domač, podedovan. To so ranči, ki naj jih vzame vrag! To so iz blata in slame na tuji, najeti zemlji postavljene kolibice, nizke, okorne, uboge, malo udobne. Ko je potekel kontrakt, sc preseli najemnik drugam. “Hišo" podre in vsa gospodarska poslopja, okna in vrata in druge ropotijo naloži na voz in hajdi s to kramo na novo najeto zemljo, postavljati si tam svoj novi dom. Kdo bo ta dom ljubil, kdo bo sadil pod okni takega ciganskega šotora fuksije, nageljne, kapucinarje, mačehe, dalije in neštete druge vrste domačega in tujega cvetja. Naša dekle je prišla morda iz kraja, kjer st na vsak korak ponujajo bistri in mrzli studenci. Kako naj tod zaliva cvetje. Tod mlin na veter vleče iz zemlje vodo, ki ni bistra ne mrzla, marveč zaradi mnogih solitrniii primesltov dostikrat slana, komaj užitna in naravnost škodljiva, zlasti zobem, ki jih razjeda. S kakšnim veseljem je po materinih naukih opravljala domačo živino in sc veselila, če je bila zdrava in lepo rejena. Za snago v hlevu je skrbela toliko kakor tukaj za snago po hišah. Zlasti je skrbela za krave mlekarice in za mlade teličke, kuhala svinjam in mislila na njihov drobiž. Tukaj pa so krave in svinje pravi potepini, ki nič ne zanimajo ženske in gospodinjej marveč v prosti naravi žive svobodno življenje brez hlevov po zimi in po leti. Če jv posestvo bolj živinorejsko in živine veliko^ so domači moški izključno pastirji, gauči, ki na osedlanih konjih preganjajo živino iz ene paše na drugo in tudi molzejo krave, kadar je treba. Čemu naj argentinsko dekle goji svoj zelenjadni vrt, ko pa vozijo solato, sadje in vsakovrstno sočivje in celo kruh mali napolitanski in arabski trgovci po deset ali dvajset kilometrov da- 1880 Ozemlje in rast velemesta Buenos Aires v letih, ki so označena! na sliki leč od čakre do čakre in je kar splošen običaj, da tudi po kmetih kupujejo vse te stvari, ki bi jih lahko pridelovali doma. V nedeljo k maši ali poldne k večernicam? Saj je nemogoče, ko pa je do najbližje župnije 20 kilometrov daleč, 30, 50, pa tudi 100 in 150 in še več. Komaj za naj večje, praznike more v cerkev ali pa tudi za praznike ne. Po več let brez božje službe. Doma je vodil vse življenje veliki farni zvon. Zgodaj zjutraj se je oglašal, opoldne, zvečer v mraku in še neposredno pred spancem je pozvonil “za verne duše". Ljudje so se ob njegovem zvonjenju odkrivali in molili. Krst je oznanjal, poroko, smrt, požar, za praznike je skupno s tovarši pritrkaval. veselo in kadar je kakšna vesela vest bila namenjena vsej soseski, jo je spet oznanil zvon. Tu ni zvona, ki bi k molitvi vabil in ljudem čase delil, kaj šele veselega slovenskega pritrkavanja, ki že samo dela človeka veselega in nekam slovesno dviga naša srca. Kaj se po vsem tem ne ho v Argentini dolgočasilo naše dekle, ki jo je usoda zanesla v te kraje, kaj si ne bo želela nazaj, domov, in se tudi vrnila, če more. Ampak: hočeš, nočeš, moraš velja v človeškem življenju marsikdaj. Marsikatera naša žena in dekle mora ostati na tujem, če bi še tako rada domov. Kako sc torej ta dekleta uživijo v nove razmere, kako reagirajo na okolico, ki jih je na enkrat objela? Po splošnem in navadno naravnost obupnem začetnem domotožju razne žene in razna dekleta pač različno. Za starejše ženske, ki se izselijo iz domovine, tam dalje od tridesetega ali štiridesetega leta, moremo reči, da so kakor iztrgane iz slovenske domačije in da se ne bodo na tujem nikdar udomačile, čeprav sc bodo morale tudi one bolj ali manj privaditi novim razmeram. Slovenstvo je pognalo že tako* globoke korenine v njihova srca in v njihovega duha, da se ne bodo dale izruvati nikdar več. Ce je taka ženska, mati, izobražena in res zavedna, potem se njeni otroci tudi v tujem svetu ne bodo povsem odtujili slovenski domovini. Te matere in žene so najvažnejše zaveznice tistih, ki sc trudijo, kako bi ohranili med slovenskimi izseljenci domačega duha, slovensko zavest in tudi na tujem čim dalje ohranili slovensko narodnost. Če pa je taka izseljena ženska, mati, sama nezavedna in neizobražena pa seveda ne more dati drugim tega, česar sama nima, marveč bo nehote in nevede še pospeševala narodno odtujitev svojih otrok, /lasti zato, ker jih odbija njena neizobraženost in po njeni izobrazbi sodijo vso domovino, ki je take ne morejo ljubiti a Dostikrat bo odtujcnje svoje dece celo naravnost podpirala hoteč jim po svoji preprosti sodbi dobro, misleč da se bodo tem lažje uveljavili v življenju čim manj se bode razlikovali od okolice v kateri naj živijo. Vendar bo ostala vsaj ona sama v vsakem slučaju še vedno naša. Drugače pa je z mladim dekletom, ki je prišla v nove razmere kot nedorasla in nedozorela cvetka in bila nekako presajena v novo zemljo. Ona bo pognala korenine v nova tla in kmalu začela rasti iz sokov nove domovine, bolj in bolj pozabljala svojo slovensko mladost in koncem koncov kljub svojemu slovenskemu poreklu in izvoru rodila argentinske sadove. Obseg velemesta Buenos Aires v primeri z nekaterimi drugimi mesti Tako bo dostikrat, navadno. Ni pa rečeno, da bi tako morala biti. Zlasti izseljensko dekle, bodoča mati, nam more pomagati, da se v izseljenstvu ne samo ohranimo, marveč tudi rastemo, se množimo, da tudi številčno napredujemo. To važno okolnost so posebno jasno spoznali severoameri-kanci. Javno so pisali, razpravljali, in se bali. da bo postala dežela tekom desetletij židovska in slovanska, če ne preprečijo njihovega doseljevanja. Židovska zaradi njihove razumske živahnosti in sposobnosti, slovanska na zaradi izredne rodovitnosti in žila— vesti slovanskih rodov. Dokler so seveda naše žene in dekleta in posamezniki, ki se I'esno zgoraj: I’ogled iz aeroplana na del buenosajreškega pristanišča. Spodaj' Pogled ir aeroplana na del velemesta Buenos Aires, nad katerim r»e vedno prepeljavajo aeroplani. — Levo: Velemestna gospa in njena služkinja. trudijo kako bi čim dalje ohranili izseljenec slovenstvu in domovini, prepuščeni sami sebi, dokler njihovo delo in prizadevanje ni urejeno, povezano v eno enoto, uravnavano in vodeno do enotnem načrtu, žal ne bo imelo posebnih uspehov. () teh rečeh seveda tukaj ni mogoče podrobneje razpravljati. .\aj samo prav na kratko spomnim razprav in člankov, ki jih je bil prinesel Zenski vestnik Duhovnega življenja, zlasti razprave o Slovenskem ženskem domu, naj ponovim misel izseljenske komisarke, ki bi he morala zavzeti za ta vprašanja, in zadevnih točk. ki jih vsebuje spomenica slovenskih izseljencev v Južni Ameriki prvemu slovenskemu izseljenskemu kongresu v Ljubljani, 'tisti, katerim je na tem, da se nas živelj tudi na tujem čim dalj časa ohrani, naj bi preštudirali v gornjih člankih in razpravah razložene misli DEKLIŠKI OBRAZI N o v m i c a (Primerjaj sličico na strani 30). Lepo je bilo, ko so nesii h krstu. Z botri je bilo že davno urejeno. Moka je bila kupljena za, pogačo. Za pagačo! Za nas, ki smo imeli mlajše bratce m sestrice, kako lepi spomini so to! Pogača. To je bilo še vse kaj lepšega kot potica za božični po-prtnjak in kolač za veliko noč. Vsak svojo štručko smo dobili — le pomislite, čisto vsak prav svojo, in tako dobro... zastonj bi iskal po vseh buenosajreških pekarijah tako dobrega kruhka... Samo to je bilo slabo, da so bile tiste štručke tako kratke. Saj ni bila tako kratka tedaj, ko je bila cela, toda potem, ko sem io načel, je bilo tako hitro do konca. Samo še enkrat jo ugriznem, da ostane drugo za jutri. . . pa, saj veste kako je. .. ko je bila pa tako dobra... in na vse zadnje: kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. Tako je bilo doma, ko smo štručke jedli, ko smo zlate urice uživali... pa vseeno zavidali — velikim. Tukaj je pa drugače. Ne vem, kako je danes doma s štrucami za pogačo. Ali jih še kaj je, ali jih več ni. škoda, če jih ni! Tu sc je premenilo vse, vse. Doma so nas nesli, male vekav-čke. Skozi decembersko zimo, kdo ve kako daleč. Komaj je ubogo bitje veka ti moglo. Pač taka je bila navada in taka postava, in bila je dobra. Zgodaj naj otrok postane božji. Saj se začne borba zanj med -nebesi in peklom že tedaj, ko njegovo življenje komaj vzbrsti. Tedaj, ko se začne zemeljsko potovanje malega zemljana, se pri- čne tudi borba za njegovo večnost in ni vseeno, če ac kav zanemari in prepusti nedolžno, nebogljeno bitje, da si ga osvaja satan. Menijo nekateri, da je vseeno, če je otrok krščen ali ne. Celo ne marajo nekateri krsta več. Našel sem že slovenske stavile, katerih šolski otroci še niso bili krščeni. Nekoč jim bo tega žal, močno žal! Žal zato, ker bodo “želi to, kar sedaj sejejo”, še bolj pa tedaj, ko se jim bo odprla večnost, katere sedaj ne vidijo in videti nočejo. Pravijo, da naj počaka, da bo sam otrok pameten? Toda, prosim vas, kdaj bo otrok bolj pameten, kot sta njegova oče in mati? 15 in 20 let je treba študirati, da človek pride do majhne jasnosti v najglobljih življenskih stvareh, da svojo vero kolikor toliko razume in jo od zmote ločiti more... Kako pa naj pride do tega spoznanja otrok, čigar starši o veri ved i malo drugega kot nekaj izmišljenih ali povečanih zgodb o nevrednih duhovnikih. .. Vero samo so pa nemara že docela zgubili, ker so molitev opustili, ker so s slastjo brali vse, kar je bilo proti veri, ničesar pa. kar bi jim bilo v potrebno poučtnje v njihovih dvomih. In sedaj naj otrok šele sam spozna, katera vera je prava?' Ko je že toliko miijonov ljudi šlo v, večnost, ki so s trudapolnim in dolgim razmišljanjem prišli srečno do pravega spoznanja in. pravo našo vero s svojim življenjem] dopolnili. Ali mar ni dovolj jasna beseda božja, beseda Jezusova: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode in jih krščujte. Kdor bo. veroval in bo krščen, bo zveličan... Hudičeva nakana je seveda napraviti zmedo med kristjani, toda to ni v prid ljudem, to ni v prid staršem, ne otroku. In katera mati in oče, ki svojega otroka rad ima, nima želje, da bi bil njegov otrok prijatelj Jezusov, ki je naročal: Pustite otrokom, da k meni pridejo in nikar jim ne branite. . . Tako so nesli k krstu! Toda mala Normica je že velika deklica. Dve leti že ima. Mami je bilo kar sitno povedati njeno starost. I, kaj hočemo, tako sc odlaša in odlaša Prav zato pa je-treba s tem sedaj končati. Saj fantka smo krstili bolj zgodaj. Je težko. Sedaj ni denarja za trošek, drugič ne more priti boter ali je zadržana botra... Pa kaj bi se izgovarjala. Saj vem da ni-prav, zato bomo pa sedaj popravili. Kar sama je tekla deklica. Na levo in na desno in spet naprej . Tam po Muinizu, ki bi bil prav prijazen kraj, če bi ne bilo tako pasje vroče na samega novega leta dan. 1'arn je bil krščen fantek, tam je torej fara naše družine, tam so prijatelji in sorodniki, tam je botra... tam naj bo tudi Normica krščena, tako je presodil oče. Prav zato smo tako dolgo odlašali. lasali. Tako smo se torej poslovili od gostoljubne mize, kjer nam je v “veži” prijazne hišice delal prepih prijeten hlad in vzbujal tek. Lepo sam zase sameva domek med breskvami in rožnatimi grmi in še čaka, kdaj bo mogoče spet z delom naprej, da se hišica povsem dokonča. Saj ji je treba samo še dati na zunaj dodelano lice, znotraj je že kar prijetno stanovanje svojim. Postavili smo se okoli krstnega kamna. Doslej se je Normica korajžno držala. Brez strahu mi ie obljubila, da bo pridna. Saj sva že “stara” znanca in se me več ne boji. Toda, veste, to je druga stvar. Kadar je mama poleg, takrat strici in tete niso nevarni, toda, kadar mame ni. .. to je pa druga stvar. Pa saj je bil ata! Bil. Seveda je bil ■ Toda; ata je ata, mama je pa mama! In če mame ni! Kar velike so postale oči in solza se je posvetila in druga in tretja.. . In potem je dobila soli. Čudna stvar! Mislila je Normica, da bo cukrček... Vse je storila, da bi sc moško zadržala, toda kako bo tak mal srček vstrajal celih pet minut v tako teš-ki borbi. Pa ni bila samo borba za možatost. Bilo je tudi tisto, ki se notri v duši godi, v kateri satan skuša svojo pravico braniti. Njemu ni vseeno, ko se napravi otroku na čelo križ s pozivom satanu, da naj se odstrani in naj se ne predrzne oskruniti križa s ka terim sc zaznamujejo čelo in prsi. Srečno srno zmolili vero in očenaš. Tedaj je prišlo najhujše. Kaj si mislite! Kdo ve kaj pride, tako je sodila Normica, in mame od nikoder, čeprav jo je tako lepo klicala. No, tudi tiste solze so se posušile in Normica se je kmalu spet našla v maminem objemu, ki se je med krščevanjem pomudila v molitvi v cerkvi. Če pozna kaj naših ljudi, sem vprašal župnika. In se je SSMstm mmm mmmm Marija je najpopolnejsi vzor deklet. Kadar se v kakšnem težkem položaju no -noreš prav odločiti, se vprašaj, kaj bi naredila, devica Marija na Tvojem, mesto, in če tako narediš, bo Tvoja odločitev gotovo dobra in celo najboljša. Ta misel bo kakor skrivnosten talizman Tvojili mnogih, velikih in naravnost neslutenih nspeliov. Poizkusi, saj Te ne stane drugega, kakor morda včasih malo premagovanja. spomnil nekega imena. V ulici N. številka približno 320. Saj tam vsi zanj vedo. In sva jo mahnila s Francom, da ga najdeva. Pa ti je s takim iskanjem, kot tam doma. Greš in greš, in ti reko: na levo in naprej in potem na desno in kdo ve kam: še pol tire. čez pol ure je pa še eno uro daleč... Nazadnje sva le našla neka vrata, kjer bi naj bilo kaj. I lavolase glavice so pokukale iz vežnih vrat. Ne more biti tak«« sva sodila s h rancom. Kmalu je prišel mož, naš človek od vrha do tal... X se, vse na njem slovensko. Pa sc nama je nazadnje le odkril kot naš severni brat. Ukrajinec jc. Gor od Przemvsla je doma, toda dolgo jc že, kar ni vidci svoje ljube domovine. Žc davno pred vojsko je odšel. Četudi so naši domovi daleč narazen, smo vseeno začutili, da -d nismo tujci, da sc razumemo, čeprav vsak po tistem golči, kar ga je mati najprej učila. Ves vesel je bil rajnega nepričakovanega obiska in naju je povabil naprej, da nama postreže; karkoli bi želela. Pomislite, na samega novega leta dan. Za vesel Božič! Zares si štejem v srečo in čast, tako je menil mož, oče številne družine, ki so vrsi tukaj rojeni, pa prav tako po ukrajinsko znajo, kot njihovi tovariši na širnih ukrajinskih planjavah. Ko smo v besedi prišli na to, da Franc one kraje tudi pozna, ker ga jc vojska tja zanesla, da zna besedo tudi po ukrajinsko postaviti, je bilo veselje še večje. In ko sva odšla, se za nama vrata niso zaprla in z veseljem sva pomislila na pesem: Slovan povsod brate ma... Le žal nama je bilo, da se nisva mogla zadržati kaj dalje.. V Munizu je kakih pet slovenskih družin, ki pa žal žive precej daleč 'vsaksebi. Oni večer ni bilo časa, da bi še koga poiskali. Pozna ura je velela domov, kamor jc kar poldrugo uro vožnje. Normica pa slišim, da od tistih dni še bolj veselo raste in postaja vedno večja in vedno ljubša Bogu in ljudem. Tončka Marta! Saj veste! Tista iz evangelija mi jv. prišla na misel: skrbna in delavna —■ prava podoba slovenskega dekleta. Poznam neko bitje, ki nosi to ime. Pa ga ne po pravici. In tudi Slovenka ni. To vam jc teslo, da se Bogu usmili. Ure ne pozna. To se pravi: kadar mudijo "drugi, takrat že, da nad njimi sitnost stresa. Naredi vse po svoje: Čc ti je prav. dobri), če ti ne ugaja, lahko skočiš iz kože, če hočeš. In čc ji kaj rečeš? Boš kmalu! videl, kakšen greben zraste tej mački. In tudi zobe bi pokazala, če bi jih imela... No da, take muhaste Marte se ljudje kmalu naveličajo in si poiščejo boljšo, čc jo najdejo. Zato so pa bila in so še danes slovenskim dekletam na >težaj odprta vrata v vse dobre in najboljše hiše tega mesta. Zagrebške usmiljenke iz Dock S uda obnavljajo redovne obljube v svoji hišni kapeli. Na klečalniku kleči hrvaški izseljensni duhovnik p. Leonard Ruskovie. - ° P-'i tudi vemo kašno iv naše srce. Kakor votlo in nrazno. “Jaz ga ]>a nimam, nimam doma več.. Ih je tako dolgo vrtalo v srcu, da je iz hrepenenja zrastla želja 211 iz želje sklep: brez doma se več živeti ne da. Tako so par za paiom stopali pred oltar, ustanovile so se slovenske družine z,uali s< lasti novi domovi, slovenski domovi sredi tuje zemlje. .. (u d.li st1 ie toda na vasi: je treba priznati, da je takih sluča- Tisoč in še več slovenskih deklet je hilu v službi hišnih pomočnic samo v mestu Buenos Aires. No, pa saj veste kako je na svetu. “Tičke po zraku, zraku letajo... Ribce po votli, vodi plavajo... Vsaka si išče ljubi svoj par”. Mnoga naša dekleta so čutile tako in iskati ni bilo treba dolgo. Saj je nekateri slovenski Janez in Tone in Francelj prišel semkaj, da si poišče srečo. jev bilo le malo — da so se nekateri ženili v brezmejno bridkost sive matere tam daleč doma v rodni kc*:, brez božjega blagoslova, zato v nesrečo sebi in otrokom. Žena je dobila trdno oporu v možu, on pa v ženi. Nova volja do dela je zrastla v srcu. Bolečina izgubljenega doma je začela pojemati. Misli in želje so se obrnile tja doli v Villa Devo-to, v Villa Lugano, Villa Lynch, Villa Progrcso, v Florido... vse ob robu velikomestnega vrveža so začele rasti iz tai hišice,, majhne in skromne in ponižne... "Boljša je pesnica, če je notri mir in potica, kot so gradi, če so notri jadi...” Pa so bili Leski oni dnevi in lire, in še danes so nekateri skrbi polni. Dokler so bili stotaki, nabran sad večletnih žuljev, ki sta si jih skrbno in z mnogimi žrtvami in obilnim, trudom pri-štedila, jima je bil po trudnem dnevu prijeten počitek pod lastno streho. Toda denarji so se stekli, prvega je bilo treba plačati obroke, treba poravnati račun v “almacenu”, treba plačati v cestni fond, luč, vodo, basuro, itd. in če je med tem potrkala na vrata brezposelnost, če se je oglasila bolezen... so se pričele bridke ure, katere pozna in razume le tisti, ki jih je sani poizkusil. Mnogo, mnogo bi bili dnevi in ure teh bridkosti olajšani, če bi trpečim zvenel v srcu Gospodov klic: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas poživim... Pa so mnogi že pozabili to besedo. Pa tudi tako ie bilo in marsikod še je: ni je hiše božje, katere zvonik bi kot božji prst kazal človeku, kje naj pomoči išče. Sredi med mnogimi strehami ni nikjer prostora, zanj, ob katerem bi se trpini odpočiti mogli. Ni ga zvona, ki bi vsak dan klical, “da prazno je delo brez sreče z nebes”'. In sedaj? Za lično leseno ograjo stoji ponižen domek.. Visoko po njej je splezala trta, ki je letos dala prvi sad, pač nc tako sladkega kot ga pridelajo v Mendozi, a vseeno neprimerno; prijetnejšega, zato ker jc zvastel iz. lastnega dela in skrbi. Tam izza vogla je skočil psiček. Huda stvar, kar se da. In tudi mucka :ii bilo treba iskati dolgo. Tam zadaj za hiše», kaj p.a jc tor Golobnjak. Giigu, za plotom čepim... In na koncu hiše — drobnjak, pctršilj. . . kot so imeli mati doma; in poleg:: grede polne toplega cvetja... Pa le še nekaj manjka: tistih, kr so nesnažni in krulijo, pa so vendarle ponos slovenske gospodinje. “Tudi teh bi si priskrbeli, pa ne vem kako bo šlo. Je vsakršnih težav. Nekaj pa le je", tako je menila gospodinja in pokazala naprej, kjer je bila koza privezano, in se pasla okrog mandarine. Tudi kurje družine ne manjka — pa tudi kurjih tatov ne... Tako rastejo sredi tuje dežele ponižni slovenski domovi, ki si osvajajo srca vsak dan bolj, mati domovina, pa se odmika vsak dan bolj daleč in živi le še kot dežela iz sanj in pravljic, ki je bila a je več ni, in kdo ve če bo še kdaj. Skromna je notranja oprava. Ena soba ali dve. Pa sem pogledal na stene in v kot. Tam ni še podobe slovenske hiše. Ni v kotu Marije, ni na steni častiljevih božjih podob. Le kipec Marije iz I uhana, drobna podoba Jezusovega Srca pove, da vonj slovenskega doma ni še popolnoma izdehtel, a umikajo se božje stvari vsakovrstni svetni navlaki. Tedaj je pritekla domov mala Tonica, drobno dekletce, ki že gre v začetne šole. Z velikimi očmi je presodila neznanega gosta, da je nevaren njenim punčkam, in je bila njena prva skrb, da jih spravi na varno. Pa sva bila kmalu prijatelja. Treba je bilo le podobice. In je kmalu povedal drobljančelc, da je Jezuščck tisti, ki ga podobica predstavlja. Tudi križ zna narediti že na oba načina. In še marsikaj. Da, da. Otrok je spričevalo! starišev. Tudi tu je nekaj slovenskih mater, ki že v naročju otroka uče tako kot so nas naše matere doma, ki so nas dobro učile in dostojne ljudi iz nas naredile. Pa 30 tudi matere, ki so pozabile, kako so nekoč doma plevel po njivah pobirale, da ne Ivi vse dobre setve uničil. In tako puste, da sedaj v njihovih otrocih raste vsakršen plevel pozabljajoč, da so dobri otroci sad skrbne vzgoje, trpljenja in molitve. Da so dobri otroci staršem največji ponos in sreča... lonca zna narediti križ in tudi molitvic celo vrsto, pa je tudi takih Tone, ki jih ni mama naučila kako se dela križ in ne kako se mol; očenaš. “Da je še premlada za to’’. .Kaj čuda, če bodo taki otroci svojim starišem bridkost, in so jim že zdaj, če njihovo čelo ni nikdar zaznamovano z znamenjem križa, če si satan popolnoma nemoteno osvaja brezbramno srce otrokovo. Irma Sama! Tako sama! Solza je spolzela po licu in ovlažila Irmino zglavij e. Iz ulice jv slišala pritajen šepet... O, kako je bridko. Vse druge imajo srečo, fanta, prijatelje, prijateljice, ona pa je tako sama, tako zapuščena, od vseh pozabljena, najncsreč-nejše bitje na svetu. Ah ima res samo zato ušesa, da mora prenašati godrnjavost sitne gospe in neljubezniiva povelja raznih zapovcdnic... Da nikoli ne sme slišati prijazne besede iz prijateljskih ust... Tako je trpela Irma oni večer, tako je trpela marsikdaj. Kakor nežno brstje vinske trte teži za oporo, išče, kam naj se nasloni, da bo mogla pognati v krepko mladiko in nositi prijeten sad, tako je hrepenelo srce Irmino. Nikar ne mislite, da je bila željna greha in nečednosti. Bog varuj. Saj je bila dobra, poštena in plemenita deklica, toda čutila se je tako neimerno samo, tako neizmerno zapuščeno, da ni mogla zadržati bridkih solza. Pa se jc hotela Irma narediti močno in je sama sebi zastavila določno vprašanje: Kaj pa mi pravzaprav je? Kaj mi pa manjka? In res sr ni vedela dati odgovora. Samo to je čutila, da ji jc srce čudno prazno. Zaželela si je, da bi imela fanta, moža... Ali bo potom mar praznine v srcu konec? Morda! Toda kako? Pač zato, ker bodo prišle skrbi, ki bodo dale opravka... ki bodo rodile nove bridkosti, neznane doslej... Kdo ve... Imela bo komu izliti svoje srce! In če je po nekaj tednih več razumel ne ho, če sc razočara na njem, na katerega stavlja vse upanje... O da. to srce Irmino, ki jc pač čutilo praznoto; l isto, ki je v vsakem srcu, ki muči človeka z večnim hrepenenjem... Ta trenutek se je spomnila tete Malke, ki ji je pri slovesu stisnila roko s temle nasvetom: “Kadar boš v tujini najbolj sama, in boš najbolj trpela, se spomni, da je samo Bog tisti, ki tvoje srce napolniti more. Nad vsem drugim boš ostala razočarana. Kadar ti bo najbolj bridko, izmoli očenaš, p n bo tolažba napolnila tvoje srce”. Z odločno potezo si je Irma posušila rosno lice. Njene ustnice so začele: 4 ‘če naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime, pridi u-.rn Tvoje kraljestvo”... Kakor trta, ki veselo zahrepeni v objem prihajajočega jutra njega sonca, se je umirilo Irmino srce, v spozna ju, da ima vse bogastvo tisti ki je prijatelj z Bogom... Minka “ Ljuba mamica i............” Kaj bi zapisala, kako bi začela. .. Ni šlo in ni šlo. Le kaj naj bi materi napisala... Kar ničesar se ni mogla domisliti Minka. Odložila je pero, njen pogled je begnil proti stropu in se srečal s pogledom Brezmadežne, ki ji je visela kot spomin mladih, dekliških let. let veselja in srčnega mirit, na steni' tesne sobice. Kar zabolelo jo je nekaj v dušo, nekaj grenkega ji je vstalo in v bridkosti je glava omahnila na mizo. Bridko se ii je izvilo iz prsi: “Zakaj je tako r’ Trpko so se ji pletle misli vse od tedaj, ko je materi pri slovesu podala roko, ko je zajokala, in se onemogla naslonila poslednjič na njeno ramo, ko je poslušala njeno zadnjo besedo: “Bodi pridna! Boga se hoj, Marije ne pozabi. Naj Ti bo ona mati. ko mene ne bo. V cerkev hodi, in boš videla, da ti bo dobro in boš kmalu srečna in vesela prišla nazaj. Jaz bom zate vsak dan molila. Ti pa tudi moli zame, in če boš mogla, pošlji mi kaj... in piši. piši mi! Saj veš, da bom vsak dan umirala za teboj...” ...pa sta pretekli že dve leti, ko ni pisala Minka svoji dobri mamici, in danes ji ne ve pisati kaj... Prva leta >■: bilo teko, kot je mati prosila. Vsak mesec, je romale, pisemce in tudi marsikateri grošek je poslala hčerka srčno-! j ubij eni materi, toda polagoma se jc potegnilo na dva meseca m sc pozneje je ostalo ic za Božič in velikonoč... Sedaj pa že ne ve več kaj bi pisala. “Da, zakaj jc tako!” se ji je ponujala misel. Nekoč sem vse tako preprosto in lahko sprejela, bilo mi je' jasno, in sem vedela zakaj da živim in zakaj trpim, a danes se mi je vse zblodile... O ti moj Bog, zakaj si se mi umaknil, zakaj -i se mV skril, zakaj te moja duša ne more več najti? O da. Življenje je trda in čudna šola. V katekizmu se je učila nekoč: da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznije... Pa je ostala tako strašno razočarana... V bogati družini je služila Minka. Velika in razkošna palača je bila njen dom. Za krščanske so se šteli ljudje. Kako ne, saj so škofe in kardinale vabili v goste. In za svoje rajne so naročili črne maše. Vse črno je bilo v cerkvi in vsa družina je morala k maši. Lepo grobnico so imeli tam na “Recoleti”... Kar zadovoljna je bila Minka in vesela službe. Toda. . Nekoč jo je opravek prinesel v čakalnico in se je spustila v pogovor s siromašno ženo,, ki je tam čakala. Doma ima otroke. Sama je. Moža so ji zaprli. Pa je nočejo sprejeti, da Iti prosila pomoči. Obdolžili so moža, da je vodja stavke v gospodarjevi tovarni. V ona ve, prav dobro ve in dokazov ima dovolj, da ni on najmanj kriv. Pa ga drže zaprtega. Ona že skoro umira s svojo družino... Sedaj ji pa vrata zaklepajo, in je nočejo slišati ne ji dati pomoči, da bi nahranila gladne otroke. Prvo bridko raz-.".čaranje za Minko. Ali je torej božja zapoved res samo za siromaka, za bogatina pa ne velja... samo za to, da imenitni preproste strašijo, tako kot doma strašijo s strašilom vrane v koruzi? Sami sc Boga nič ne boje... Pa je prišlo še več. Imeli so v hiši sina, gladko, polizano prikazen. Ni bil napačen za dekliške oči. Minko je kaj velik-'-krat srečal. Ona je seveda vedela, kako se ji je obnašati. Njen sklep je bil trden, da hoče ostati poštena za vsako ceno. Mladi gospodek pa bi si' jo rad za igračko napravil. Ni bilo ne konca ne kraja njegovim ijuoeznjivostim v- besedi in dejanju. Iz l;u-beznjivosti je prišla vsiljivost in je grozilo že nasilje. Mirno in resno je Minka, ob neki priliki opozorilo gospo, kako se obnaša sin nasproti njej in tedaj je udarila strela. Da si predrzne ta nesramna deklina tako grdo obrekovati njenega zlatega sinka, ko je pa ravno narobe res, da otia hoče njega v jeti. . . Bridko razočarana je morala Minka na cesto. Tako torej. Ona, ki se je s toliko zvestobo borila, ki se je radi božje postave upirala sladkim obljubam in ponujanim užitkom, ki je tako verno in zvesto klicala Marijo in se ji vsak dan znova posvetila in se ji kot materi izročala, mora sedaj iz hiše osramočena, ponižana, zavržena, s sramotnim pečatom pohotne zapeljivke. . Ko je pospravljala svoje stvari in snemala sliko Brezmadežne, jv je zdrknila na tla in se je zdrobilo steklo. Še večja bridkost ji je napolnila srce in je občutila, kot da se je tudi v njej nekaj strlo. Kmalu je spet dobila službo. Ko se je prve nedeljo namenila k maši, so jo vstavili, češ, da v tej hiši nimajo take napade... Naše mlade paternalske pevčice, naraščaj slovenskega cerkvenega pevskega zbora v Buenos Airesu, ki že tudi same prav lepo zapojejo. Ostala je doma. Povrnil se ji je spomin na doživela razočaranja, in črv je vrtal v srcu. Tako torej gre svet. Tem samopašnim bogatinom, ki se za Boga še zmenijo ne, je vsega na pretek, verni in bogoljubni ljudje pa umirajo v bedi. In se ji' je vpletla misel na mater z ducatom raztrganih otrok, katero je zadnjič srečala ob cerkvenem vhodu... lam ob pobožnosti tolika beda. Tukaj brezbožna hiša, v kateri ni niti božje podobe. Ljudje se iz Boga naravnost norčujejo. Pa jih nič hudega, ne zadene. Celo po sreči jim vse teče... Njena siva mati doma moli skoro noč in dan — pa nima da hi si mogla s čim kavo osladiti, da bi si kupila za priboljšek belega kruhka... Tukaj ostaja, psom, česar si pobožen sir mak privoščiti ne bi mogel. . . Tako so se v bridkosti obujali Minki spomini na prestami razočaranja, ki so jo vrgla v nov tir. Bila je Minka dobro dekle, ki za nobeno ceno ne bi hotela iti na pota nečednih užitkov. Da ji je bilo prijetno govoriti s fantom, to je naravna stvar, toda da bi se vrgla v kake nečednosti, to se ji gnusilo. Bridka razočaranja, ki jih je srečavala vsak dav, po katerih se ji je vedno bolj vsiljevala misel, da se Bog za človeka nič ne meni, da čisto na svobodo prepušča nasilnežu, naj brczbrambnega siromaka izrablja, kakoi se mu ljubi, krivice, katerih je življenje tako polno, vse to ji je vzelo ravnotežje. Da hi prišla, do kake jasnosti, se je vrgla v čitanie. Brez razlike je jemala knjigo za knjigo, slovensko ali špansko, to ni bilo važno. Toda ločiti laž od resnice je najtežja stvar. Treba je globokega znanja na vse strani. Minka, znanja ni mogla imeti. Tri ker se laž predstavi vedno z obrazom resnice —- ;i smela ostati ženska... Iti sedaj zaradi Boga ljubi le tistor. kar se ljubezni upira, kar vzbuja gnus: rane, revščino, onemoglost ... Tako mi je razmotrival bolnik svoje misli, sad premišljevanja in opazovanja. Naj plemenitejša žrtev, ki jo človeško srce dati more, odreči se sebi in se žrtvovati za druge. Teda ne enkrat, temveč dan za dnem, leto za letom. Prav to je pa tudi nauk, ki ga vsak razumeti more, da vera ni ie prazen zvok, temveč zdravo drevo, ki prinaša lepe sadove. Saj ravno po taki požrtvovalni ljubezni sc spozna, kdo je res pravi spolnjevale«: Jezusovih naukov. Poslovil sem sc od bolnika in stopil, da še s sestro spregovorim besedo. Skromno božično drevesce je še stalo na mizici. Kako se kaj počuti tako daleč od doma, sem pozvedoval, in kar orosilo se ji je oko. Ne kličite mi tega v spomin. Zakaj, ni dober oiač tisti, ki se nazaj ozira, tako pravi Gospod. Nič se ne pritožim, dobro se počutim, saj imam polno bratov in sestra, katerim celim rane in nikoli časa, da bi preiskavala po globinah svojega srca. Včasih mi pa le zbeže misli tja v naša polja in brežičke, tja v sadne vrtove in vinograde... Na sveti večer, ki je tam doma tako božji, tako lep, svečan, skrivnosten, ko še žival molče premišljuje veliko skrivnost božje ljubezni, da je Sin božji človek postal, tukaj so pa tako reč imeli: lajali in tulili kot zverina, razsajali in razgrajali kot da je pustni torek. . . kot da je sam vrag prišel iz pekla, da moti sveti božični mir... In sedajle v praznikih misli le pohite domov in človek !>i rad dobil od doma kako sporočilce. . . pa nič, nič! Ne vem če so-še živi, ali so vsi pomrli. Kaj je z materjo? Bratje in sestre! Saj veste kako so. Vsak ima svojo družino in svojo skrb in za “teto” ki je nuna... kdo se za take stvari meni... ker ne bo nič zapustila... Toda od matere bi pa res rada kaj glasu. Pa ga ni! Pa takole... človeku gre marsikaj po glavi... ko premišljujem svoje delo in prizadevanje in življenje naših bolničark... Pa, saj je neumnost... Le nerada je svojo misel povedala naprej. Vsak dan imam vojsko. Vedno odreči sc vsemu, kar hi na- rava želela, vedno se žrtvovati drugim, nikoli nič dobiti, in za hvaležnost zaničevanje. Zbadajo in žalijo nekateri zdravniki, nalašč nagajajo uslužbenci, sramotijo bolniki, ki jim vse dobro storim, kar morem. Kolikokrat zmorem samo ob misli na besedo Gospodovo1 Kar ste storili komu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili... In oni drugi se naslajajo ob svetnih užitkih, zanje je glazba in zabava, je razvedrilo, so prijetne ure v družini, imajo ljudi, kateri imajo zanje toplo srce... jaz pa nič, nič. . . Uboga nuna, ki niti te pravice nimam, da bi se oblekla tako, da me ne bi vročina dušila... Saj vem, da je to grda skušnjava in se borim proti njej, pa kar ne morem iz nje ven in šemi zdi prav, da jo povem. Verjamem, sestra, da je žrtev bridkost. Odreči se enkrat je težko, odreči se vsak dan in vsako liro... Da, to je sveča, ki izgoreva in se poliživa... nemara res kot sveča, ob kateri bralec celo zabalja čez slabo luč in neprijeten vonj... Toda, tako se mi vidi, da v sedanjem Bogu odtujenem svetu samo take sveče svetijo toliko, da se še more odpreti očesu pravi pogled na božje resnice. Dosti je oznanuvalcev božje resnice in ljubezni do Boga —a svet je potreben ljubezni do bližnjega. Nič ne marajte, sestra. Niso vse našminkane in nafajdane senjorite bogate in srečne neveste! Marsikatera je lačna, zato ker je šel zadnji centavo za — lep obrazek! In če sc pasejo po nelepih grešnih nasladah — saj jih drago odplačujejo. Ko bi njihova zglavja znala govoriti, to bi bila knjiga, ki bi marsikaj pove- clala... zakaj so oči cesto črnoobrobljene... Žrtev je za vas, odreči se temu, kar neurejena narava želi, toda, sestra, ali ni nad vse lepo v srcu, kadar pred tabernakljem znova vsak dan razumete, da s tem božjo voljo vršite in je duša polna skritega veselja. In ko berete v očeh bolnika toplo hvaležnost za žrtev, ki ste jo doprinesli zan j. . . In to je pač glavno in največ: Zaradi Boga in njegove zapovedi, zaradi ljubezni do Boga in do bližnjega ste se na tako pet podali in se svetu odrekli, ker veste, da je vse veselje sveta kratko in bežno. Zato da bi nas ne omamila zmota, da bi ne zgrešili tistega, kar bo srce napolnilo do vrha. Le brez skrbi, nismo napravili slabe mene! Srečnega ne delajo človeka užitki, ki ugajajo telesu. Srečnega in veselega naredi človeka dobra vest in upanje zasluženega plačila. Tako je vaša in naša dolžnost, da skušamo biti sveče, ki z zgledom plemenite, nesebične ljubezni sveti blodnim ljudem. Samo tako moramo gledati, da bo luč našega zgleda čim jasnejša, čim manj dimasta in sajasta... Za kletve in brezbožno govorjenje drugih je potrebna molitev dobrih duš, za njihovo grešno naslajanje se moramo mi potiti v naših spokornih oblekah in odrekati slaščicam, za njihovo samopašnost in pohlep sc moramo odreči temu kav svet preveč uživa... Tak je svet. Eni delajo po dnevi, drugi po noči. Če trpe duše ki so se odrekle svetnim nasladam, ni daleč čas, ko bo konec žrtve delavnega, trpečega dneva in ko pride zaslužena nagrada in počitek.. . Življenje je kratko, večnost je dolga! Tako sem se pomudil par minut v razgovoru s sestro, pa že se ji je mudilo dalje. In videl sem, da njeno življenje ni prazno, da je polno! Življenje materinega srca, ki se je odrekla temti, da bi jo kak otrok mogel klicati mater, ki je pa prav zato postala mati premnogim “sirotam”,. Ne bo samo njihova večnost bolj bogata, tudi njihova sedanjost je bolj plodovita, kakor jo imajo “čmrlji”, ki letajo najraje za kričečimi cvetovi, v katerih prav nič sladkega soka ne najde jo . Tebi) dekle, ki greš na tuje Francka Vogrinc. Rio de Janeiro. Dekle, dekle, ki greš na pot po širnem svetu iz samot domačih - dobro vedi. da povsod nastlali bodo I i na pot obilo zanjk vabljivih in pogubnih zmot - Skušnjav pošasti rade Tc požrle in rade bi Tvoj kras dekliški stric, prepadi bodo se odpirali kako zvabili bi tv tujci v nje sc bodo z vseh strani ozirali, pohotneži brez meje radi Tvoje bi srce vmorili, vbogo Ti dekle, preprosto, zaupljivo in nedolžno, ki sama greš po daljnem tujem svetu, v dekliškem upu in v dekliškem cvetu, brezskrbna in pogumna, nevede kako je grd, umazan ves ta tuji svet. kako svilena krila, snežnobeli plašči pokrivajo ljudi, ki ko pošasti so cesto brez srca in duše, brez sramu in kradejo vsevprek dragulje presrčno ljubo Tvojo last in Tvojih dedov in rodu. Dekle, dekle, ki greš na pot po širnem svetli iz samot domačih — a j, kako sc jaz bojim zr. Te kako trepeče mi srce, da bodo v novi domovini Tvoji, Kj jo rosili bodo mnogi znoji, 'I voj glavni delež — pregrenke solze. Naši mladi novoporočenci. Levo Marija ititlop in Martin Zidar, zgoraj Angela Blažko in Karol Bovcon. ANTON PODLOGAR, Buenos Aires Fant si izbira tleklc... Dvajset let sva dopolnila s prijateljem one dni, ko je oče rekel Francetu da naj si poišče nevesto. Marsikaj cva kot prijatelja že uganila, vse vsa si zaupala, o svem sva se razgovarjala, marsikatero razposajenost sva si izmislila, za vsako krivico sva se maščevala, do dna sem mislil, da sc poznava, vendar me je ta novica osupnila, da nisem vedel kaj bi mu odgovoril; resno nisva doslej takih reči nikdar preudarjala. Prvi hip se mi je zdela stvar zelo preprosta, enostavna, zanimiva in mikavna. “Saj je deklet ko šmarnic v rožnem majniku ali n a gl jev v cvetočem vrtu", mu pravim. “Okrog sebe poglej, izberi, utrgaj si in bodi vesel!’’ Pa je bil fant bolj resen kakor sem računal jaz, njegov pri- jalelj. ki som mislil da ga do Konca poznani. In ob njem se mi zdi, da sem odslej naglo zorel tudi jaz. “Ne želim videza, ne bogastva, ne lepote,” mi je priprosto razlagal, “ampak žensko si bom moral poiskati s katero se bova skupaj vzela in pametno, mirno in zadovoljno delala najin grunt”. Celo leto je zbiral. Vedno resnejši je postajal. Tistih, ki so norele za fanti in fantje za njimi še v misel ni jemal. Bogatih, lepili, izredno glasnih in veselih. Čeprav je bil fant, da bi si kaj takega lahko privoščil. Dobri vem, da je marsikatera poželjivo pogledala za njim. Ne samo fant, tudi njegov grunt je bil nekaj vreden. Marsikatera bi rada gospodinjila v taki hiši. Šele čez eno leto je našel zaklad. In sc je res izkazalo, da je dobro izbral. Naglo je drsela ob nas življenja spomlad. Pred prijateljevo poroko in po njej smo marsikatero noč sedeli vaški fantje na robu bližnjega gozda in zrli v bajno zvezdnato nebo. Včasih smo stopili sredi vasi in iz polnili mladih grl zapeli fantovsko pesem in se zmagoslavno spogledovali, če smo začutili da so se tu in tam odprla vrata ali okno, da je naša pesem ogrela, segla v srce, da nas poslušajo. Pa smo se vedno spet vračali gori na gozdni rob. Nad nami nočno nebo, pod nami vasice in vasi nad katerimi je vladal božji mir, in v nas mladost, Kakšni omamni spomini! Tudi na parobku smo si zapeli včasih tiho pesmico. V naj-čarobnejšili slikah sc nam je smejala prihodnost. Rajši pa smo se zakopali v razgovore o stvareh, ki jih nismo prav razumeli. Vedeti in razumeti pa smo hoteli vse. Dostikrat smo obirali seveda vaška dekleta. Podobno kakor današnja številka Duhovnega življenja. Vse po vrsti. Ocenjevali smo jih in razvrščali po njihovi vrednosti. Videli smo, da so naši okusi precej različni. Pa smo si ostali vseeno prijatelji. Telesna lepota jc kdaj med dekleti največ veljala. Še danes pomeni za marsikoga in marsikod največje bogastvo za dekle. Meni pa niso bila nikdar posebno všeč dekleta, ki so bila med lepimi najlepši cvet. Opazil sem namreč, da se svoje lepote rade zavedajo. Da so hkrati, ko so lepe rade tudi prezirljive in ošabne. Da rade svoje tovarišice zaničujejo. Da so zelo do- vzelnc za šc kaj hujšega. Da so vzrok mnogim prepirom in smrtnim sovraštvom. Da njihova mikavnost in lepota služi le za kratek čas očem, in zvene brž. Da je zakon z njimi srečen malokdaj. Da je tudi v teh rečeh najboljša neka srednja pot. Marsikomu pa je več bogastvo ko lepota. Ti sc ne motijo nič manj. Še bolj. Bogati ljudje dolgo časa ne okusijo bridkosti življenja, ko pa končno čeznje vendarle pridejo tudi nevšečnosti hi trpljenje, jih ne morejo prenesti. Kakor rastlinice so, vzgojene v topli gredi, ki jih umori vsak mraz, če jih presadite na J'UDLOUAit, FAXT Sl IZilltiA DEKLE 95 prosto. Življenje z razvajenko, ki ji ni bilo treba V mladosti ničemur sv odreči, mora biti pravi pekel, ko vseeno pride v zakon ta ali ona nesreča in bridkost, in jo je treba jirestati, če hočeš ali nočeš. Tudi bogastvo dela človeka ošabnega. Saj okušamo to na vsak korak. Jaz mislim, da ga mora narediti tudi nesrečnega, kadar prav premisli, kako je bilo dostikrat pridobljeno. In na vse zadnje berem nekod, da nismo ničesar prinesli s seboj na svet in da prav nič več ne bomo vzeli od svojega bogastva s seboj, ko se bo treba ločiti s sveta. Ali je potem res vredno tako se puliti za gn še, ki imajo veljavo tako kratek čas? Ali je pravično soditi vrednost in veljavo ljudi samo po tem, kar imajo in premorejo? Z veliko veselostjo in večnim smehom je rada združena plitvost, naglost in lahkomiselnost. Lahkomiselnost pa ni prida. Ne misli naprej, brž zameri, hitro zasovraži in brž se osovraži. Ne varčuje. V težkih položajih življenja izgublja ravnotežje. Ne posvetuje se. Pametnih nasvetov ne posluša, ker niso vedno prijetni. Ne misli na posledice, ki jih ima lahko neprevidna beseda ali nepremišljeno dejanje. Z lahkomiselnim človekom je večen križ. In tako smo zaključevali naše pogovore: “Denar gre, lepota mine, smeh prestane, ostane pa...” Končno smo sc odločili za pametno, razumno in zadovoljno dekle, ki bi naj bila najboljša družica za pot skozi življenje. Razumnost je božji dar. Vendar ga spopolnjujejo izkušnje in znanje. Razumen človek zna nepristransko in pravilno presojati stvari, ki jih srečuje v življenju in v kolikor sodi, je pravičen sodnik. Odločal sc bo za dobro, za čim boljše, za najboljše. Pod poglavje razumnosti bi štel kar vse darove! Svetega Duha, ki jih našteva katekizem: dar modrosti, umnosti, sveta, moči, učenosti, pobožnosti, strahu božjega. Vesel in zadovoljen človek pa razveseljuje vso okolico. Pravijo, da ga ima Bog rad in ljudje. Njegove dobre volje nikdar ne zmanjka. Kakor da je njegov smeh nalezljiv. Kaj nista res ti dve lastnosti, veselje in razumnost, več vredni kakor lepota in bogastvo in razposajenost in še kaj drugega? j • Seveda pa ni na svetu nič popolnega. Kdor noče doživeti bridkih razočaranj, mora biti pripravljen na marsikaj. Če nisi sam popoln, tudi od drugih nimaš pravice zahtevati, da bi morali biti popolni. Če pa si sam popoln, boš toliko bolj prizanesljiv do drugih. Marsikatero nepopolnost si že opazil sam na sebi. Ne zgražaj sc preveč, če jih tudi na drugem dobiš. Popolnih ljudi na svetu pač ni. Še pravični sedemkrat na dan greši, pravi sveto pismo. Zato zna pameten človek kaj izprcgledati in pozabiti . Kajpada pa vsak svoje nepopolnosti in slabosti skriva, in taji. "Kakor kača noge", pravijo ljudje. Vsak sc dela boljšega in l'ODIAMiA li, FAXT Kl IZ11LKA ilKKLF ‘M lepšega, kakor pa v resnici je. še pri spovedi je svoje grehe in slabosti priznali težko. Zaradi tega bodi pameten in previden, kdor si izbiraš družico za življenje. Za vse življenje. Dobro prc-vdarjaj in opazuj, to so resne reči. Tudi dekleta se rada delajo in kažejo lepša kakor) pa v resnici so. Dekleta še prav posebno. Naša dekleta, ki žive kot izseljenke po tujem svetu in zlasti še po mestih imajo posebno veliko prilike, da se izpopolnijo in pripravijo za dobre in razumne ženske, ki bodo svojemu možu v tolažbo in pomoč. Seveda imajo tudi več ko dovolj prilike, da tudi propadejo in se izgube. Vsekako rabijo več moči, če hočejo, da sc ohranijo, kakor pa na primer dekleta, ki so ostala doma in skrbijo zanje starši in vsa ljuba domača okolica. Njim na čast je treba povedati, da so po veliki večini ohranile vse lepe lastnosti slovenskih deklet v domovini in ostale zveste naši slovenski miselnosti in vsem običajem, ki so v teh novih razmerah izvedljivi. Skromne so, vesele, delavne in razumne. Ko se je nekoliko polegel strašni vihar domotožja, ki je prve mesece divjal po njihovih srcih, so sc nekam umirile, znašle, in celo spoprijaznile s svojo izseljensko usodo. Brez posebne jalove zagrenjenosti in večne nezadovoljnosti so se vživele v nove raz mere in si začele v njih na nov način urejati življenje kakor sc pač vedele in znale. Predvsem; sc je bilo treba bolj izobraziti. Življenje na tujem jim je nudilo za izobrazbo dovolj prilike. Naučile so se tujega jezika. Šla so v društva, naročala časopise. Prav zelo je škoda, da je bilo ravno v teh dveh smereh skraja toliko zamujenega. Pa kljub temu vidimo danes, da tista naša dekleta, ki so sc bila naučila doma komaj dobro brati in pisati, pišejo po naših listih in revijah pesmice in članke, ki niso vedno brez vsebine, čemur je naj lepši dokaz samo naše Duhovno življenje . Življenje na tujem je prepojeno na splošno z mnogimi gren-kostmi, trdim delom in pogostim premagovanjem samega sebe, Mesto zaslužene pohvale, mesto mehke in božajoče materine besede, mesto zagovorov in izgovorov, ki človeku tako dobro denejo, morajo poslušati naše izseljenke večno godrnjanje nikdar zadovoljne “gospe”, ki gleda samo na to, kako bi revico, našo izseljenko, čim bolj izkoristila, kako bi iztisnila iz nje čim več de- la, katero hi čini slabše plačala — saj je to bistvo modernega gospodarstva, gospodinjstva in "napredovanja" — in jo hoče pri-krajševati celo pri hrani. Služkinja je pač pri hiši potrebno zlo, ki ne zasluži prijazne besede, ki je naredila pač samo svojo dolžnost, kadar se je potrudila in prav vse naredila, kar zahtevajo od nje gospodarji. \ domovini izseljenskega življenja ne morejo prav razumeti in si ga ne morejo prav predstavljati. Na zunaj je dostikrat res ponižujoče, v resnici pa človeku na široko odpira pogled v življenje in razvozljava marsikaj česar ne more razumeti človek, ki je ostal ves čas doma. Življenje izseljencev, vsaj tistih, ki hočejo gledati okrog sebe in misliti, je nekako globlje in polnejše. Rrid-kost in grenkost izseljenčevega življenja samo veča njegovo notranjo vrednost, človeka žlahti in plemeniti. Na tujem vse drugače kakor doma spoznava vrednost svoje skromne domače vasice in imenitnost slovenskega rodu, vseh njegovih lepih lastnosti in starodavnih tradicij, ki se zaveda, da so naša skupna narodna last, pridobljena tekom mnogih stoletij. Ta naša preprosta izseljenka, ki dela, vstraja, moli in z veseljem gleda v bodočnost, je s svojo marljivostjo in resnobo dobila dober glas ne samo sebi marveč tudi nam. moškim in vsemu svojemu slovenskemu in lahko rečem tudi jugoslovanskemu narodu, saj se zaposljena naša dekleta po najodličnejših argentinskih ministrskih in dipiomat.-.kih hišah, kjer jih povsod cenijo in o njih govore, hkrati pa tudi o narodu iz katerega so izšle. Slovenski fant v Argentini lahko torej s ponosom m veseljem gleda svojo tovarišico, slovensko dekle. Pa dekleta zaslužijo in so vredna, da si izmed njih izbiramo družice za pot skozi življenje. Tem bolj, ker opazujemo - naj bo povedano mimogrede — da zakoni s tujerodkami običajno niso srečni. Žal moram pravici na ljubo priznati, da nekatera slovenska dekleta v Argentini niso ohranila slovenskega ponosa in slovenskih darov. Kakor srake sv ponašajo z nekim pavovim perjem, ki jim nič ne pristoja, ker vsak ve, da ni njihovo. Slovenska dekleta po južnih krajih naše države Jugoslavije mi ne bodo zamerila, če resnici na ljubo priznanj, da sem naše J. med njimi veliko manj resnosti. Tudi po tistih krajih sem se namreč nekaj časa mudil. Kar žalosten postajam, ko se spomnim dolge vožnje iz Skoplja v Slovenijo, ko se je pridružilo naši družbi tudi dvoje bledih slovenskih deklet, doma tam doli iz Štajerskega. Že dvanajst let je u l tega, pa mi izčrpane postave in njuno nespametno govorjenje ne more iz spomina. Revice! Ampak tudi tam doli niso menda vse take. Dekliška številka hi h rez na. Zato prinašamo tudi vzorcev za zenska ročna dela dvoj' zel) lahkih načrtov z: ki jili hodo naša dekleta gotovo \ oseln. Narin tlela hodo najin ljŠe pojasnile priložene sličice in hi bilo vsako nase razlaganji odveč. ^s\\^ skoro ne bila popol-pridne ženske roke, FRANC ANDREJEK, Avellaneda GOSTÜ VANJE V počašvonjv naših urekmurski ! rojakov in njihovih lc‘i>ili -ralih oliifaj v nrinašamo jiricajovi sestavek v |»rekli1 lirskem inner ju. Uredništvo. Fašenski dni! Mraz navadno ne več tak strog kak okoli božiča in novega leta. Sunce pozadvečeraj že bole toplo sija in čeprav, ka šče se povsod sneg, ima narava nekaj vablivoga na sebi. V to m časi je tudi, ka »e največkrat gostuvanjc služi. Vsaki kraj ima svoje šege in navade pri gostovanju, tak tudi naša Slovenska Krajina Prekmurje. Že celi teden pred gostovanjem hodita okoli pozvačina, štera sta tudi družbana pri gostuvanji. S pantlkami sta nakičena, v rokaj ima vsak palico z ježevo v kožov na vrhe, prek pleč visi sakemi bučka, ena pumi vina, druga puna --- prosa. Pred hižov obstojita, eden zeme stari zmečkani časopis v roke pa slovesno vabi na gostuvanje. “Od Raj bar Marka san poslani, naj vas in vašo farnihjo na malo goščenje pozove n, štero smo prišestno nedelo odvečera držali. Prinesite s sobom trdil j e rnožnje, glasne gute, f riške pete i ostre nože. Zato se nika ne zgovarjajte, ar mo meli dosta stroška . Že devet dni devet bale eno senico skube, štere meso dobite, perje pa okoli lirama nastelemo, če bi štori pij en grato in bi spodim. Šlo je v o '20 Jagrov na j ah. Strelih so lisico, lisica spadnola na vtika, vuk na jelena, jelen na ovco, ta pa vui skledo. Ešče tri ja-gre smo poslali zverino strelat. Eden ie slepi, drugi je plantavi, tretji pa nikaj ne vidi. Te slepi de strelao, plantavi de lovio; šteri pa nikaj ne vidi, de nošo. Mura je pogorela, meli mo pečene ribe. Ne zgovarjajte sc. ar vidite, ka smo meli dosta stroška. Zbrala se je cela familija pa poslušala z vujami pa lampami. Pnzvačin, šteri je prečteo vabilo, se zakolovrati na stolec in ponudi gospodarji vina. Tudi gospodar namigne ženskan, ka prinesejo kaj bolšega. Mudilo se njima je, ker sta šče mogla pogledati, ka dekle delajo... Idoč sta srečala znanca, pa mu ponudila bučo s prosom. Ali on pač ne prvikrat v svojom življenju pozvačinov srečo, zato je bučko pošteno stroso in takoj bio siguren vsebine bučke. Segno je po drugoj bučki, pozvačin ga je s ježovov ko-žov malo popravsko, te na ujemi je itak dao piti s te prave bučke. Tam na mlaki sta zaglednola eno deklo, štera je vtoplcna v vranje. Tiho priplazita, in eden dregne jo z ježovov kožov. Obrnila se je in da je njidva zaglednola, segnola po te naj-vekši prt pa zamahnila nazajta, ka je voda na se strani špricno-la. K, neue dugo ka do hodili tudi njeni pozvačini, mogoče celo njivadva. Na večer pa so se zbrali v snehenoj hiži pozvačinje, svadbi-ce in še druge dekle. Popevale so dekle in tudi fantje, kak če bi jemali slovo od snehe, ki zapusti njuvo društvo in stopi \ zakonski stan. Tudi delajo korine (cvetlice) in pletejo vence, ka de.snehena hiža pri gostuvanju vo vidla kak ena kapela. Od . eh strani pošilajo povablenci perutrino in belice, zmo-čaj, smetano. To bo gostovanje! Sneha pa je v vsem Jem času doma, šiva, se skrbi in se včasi tudi malo joče, ker taka je nevestinska dužnost. I isto jutro pred zdavanjom ide v nevestinoj hiži živahno t uj. Čc je sakačica že cele zadnje dni v sili, te na to jutro šče posebno. Ob določeni uri idejo svarbice po mladoženca. Sneha ga že čaka oblečena. Od n j en: »ga doma se pelajo ali pa idejo k zdavanji. Po cerkvenoj obred vi se napotijo v krčmo, po tistom pa na snehin dom. Za belo pogrujenim stolom sedita mladoženca. za. njima starejšina in svadbice. Starejšina slovesno stane in moli, blagoslov. Te sc vrstijo jedi in marlivi družbanje dvorijo. Da pride svinjetina z zeljon, zopet stane starejšina: “Draga svadba, če je mala, naj bode pri Bogi Oči draga!” Za kokošjo pa vnovič moli: “Blažene device Marije ime, štera nam je porodila Jezusa, sebi na veselje, nam na dušno zveličanje!” Proti konci gostuvanja vtretič stane: “Draga s vadba, prosim našo sueiio daruivati!" Sncha stanc in rdeča od vina in toplote kušnc najprole mladi )žcnca, potem pa sc goste, ki jo obdaru.vlejo. In veselja nemrc hiti konce. Mlado, staro, vse pleše, j uče pa popeva. Pride na sto bosman, puri raznih vpcčenih figur: starejšima, posvadbica, družban, celo pop jc pečen iz lepega testa pa z belo papirnato svakco oviti. Vsi svatje se zberajo okoli stola, da dobi vsaki svoj falat. Najprole krstijo to čudno nacifrano pogačo. Eden družban pa svadbica jo držita. “Odked je to dete?” “Odked je to dete ?" “Si baba nora?” “Si baba nora?” Poškropi se z vodov in krstitev je končana. Ob ponoči sc preobleče nevesta in se zopet pokaže med svati brez sega nevestinskega kinča. Na drugi den sc pomika veseli sprevod proti domu mlado-žcnca. Tam ji že čaka stara mati: ‘Ka ste za ludi ?” pita. “Dobri.” “Odkec? Mate pravico? Što je podpisani?” "Gospod plebanoš. .. ’ in župnikovo ime se pove. Ne dugo pa cela lcuča je oživela. In po seli kotih se začuje širna slovenska. Primi, bratec, kupico... Na volkom talcri (krožniku) se prinese dar nevesti: Spečeni vrtanek. šče je vse veselo pa glasno, ali svatje že začajo razoditi. Ne ■dugo in goslarje spremlajo toga zadnjoga svata in vo na dveri. Prvo nedelo po gostuvanji je prvičuvanje; Zberejo sc samo najbliži sorodniki. Pa to slavje ie bole tožno, tistoga gostuvanj-skoga veselja več nega. Uredništvo 'n uprava: CASEROS 2730, Buenos Aires ■— Argentina BANCO GERMANICO DE LA AMERICA DEL SUD Av. L. N. Alcm 150 — BUENOS AIRES — 25 de Mayo 149-59 Predstavnik za celo Južno Ameriko: PRVE HRVATSKE ŠTEDIONICE - ZAGREB POSLANSKE ŠTEDIONICE - BEOGRAD ZADRUŽNE GOSPODARSKE BANKE - LJUBLJANA BANCO Dl ROMA - GENOVA Pošljite Vaša denarna nakazila v stari kraj, samo tem sigurnim potom. BRZOJAVNO! Z AVIJONOM! S POŠTO! Nase uradne ure: od 8V2 do 7 zvečer; ob sobotah do 12’^. Sigurnost! Brzina! Uslužnost! Povcrjcnjc! je najboljša argentinska revija za žene in dekleta. PARA TI Prt najboljši volji Vara Vaši ne morejo pisati vseh novic iz domačih krajev, Vi bi pa radi vse vedeli. Naročite si torej najboljši slovenski dnevnik SLOVENEC ali najboljši slovenski tednik DOMOLJUB. Naročnina dnevnika Slovenec z ilustrirano prilogo vred mesečno 5 3.50 ali letno % 37.50, tednika Domoljub letno 5 5.— in me- sečnika Bogoljub letno $ 2.— Naročila: UPRAVA SLOVENCA, DOMOLJUBA IN BOGOLJUBA Kopitarjeva ulica 6 LJUBLJANA Jugoslavija I" I SLOVENSKA KROJAČNICA IN TRGOVINA 7 manufaktivnim blugton po konkurenčnih cenah. Številka 29 cts., letno $ 11.— Priporoča re: Sebastian Mozetič OSOP.IO 5925 (La Patemal) Buenos Aires Prvi ste vi! V zadnjih mesecih se je krog naših klijentov jako povečal in dnevno prejemamo od njih zahvalna pisma, ker so bili njih bančni posli pri nas POCENI, HITRO in NAJTOČNIJE izvršeni TO JE NAŠE NAJVEČJE ZADOŠČENJE ker je v PRVEM REDU ZADOVOLJNOST klijentov, kateri poslujejo z nami dokaz, da boste tudi Vi postreženi kakor želite in zaslužite NOBEDEN BOLJŠI kot SLOVENSKI ODDELEK NA BANCO HOLANDES UNIDO SUCURSAL BUENOS AIRES Centrala: Podružnica: CANGALLO 360 CORRIENTES 1990 DENARNA NAKAZILA — HRANILNICA — PRODAJA VOZNIH LISTKOV — IZSELJENSKA POŠTA