DUHOVNI
PASTIR
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik III. V Ljubljani, septembra 1886.	9. zrezek.
Dvanajsta nedelja po binkoštih.
I. Sovraštvo in krščanska sprava.
(Za sveto leto.)
Pojdi in tudi ti tako stori!
Luk. 10, 37.
Največi in najnavadniši zadržki pravega spreobrnenja in resničnega poboljsanja so: nečistovanje (pregrešno znanje), pijančevanje, Pridrževanje ptujega blaga in sovraštvo. In če bi se po besedah sv- Pavla o nečistosti med kristijani še govoriti ne smelo, bi moralo s°vraštvo med kristijani tudi po imenu neznano biti, kakor reč, krščanski veri ravno nasprotna. Ali, žali Bog! da je toliko sovraštva lned kristijani, in z žalostjo moram reči, da ga je tudi mnogo med vami, mojimi farani! Kolikokrat sem vas že o tem podučeval, opominjal in svaril: ali prav velikokrat brez vspeha. Kakor težko in nerad o tej reči govorim, vendar tu ne smem molčati, ko gre za Zveličanje duš. Toraj zopet danes povzdignem svoj glas in hočem govoriti o sovraštvu. In sicer hočem govoriti: 1. o veliki škod-J i v o s t i sovraštva, 2. o veliki koristi krščanske sprave;
z drugimi besedami: 1. Kaj naj nas odvračuje od so-Vraštva, 2. kaj naj nas priganja h krščanski spravi.
O sv. Duh! Duh ljubezni božje! jaz vem, da bom zopet zastonj govoril, če ti srca mojih poslušalcev ne ogreješ in ne vnameš. O Pridi toraj sv. Duh in vžgi v nas ogenj svoje ljubezni!
treba
je
I- Kakor sem že rekel, med kristijani bi sovraštva prav nič »e bilo, ko bi mi le hotli vselej po krščanskih pravilih ravnati, res, da imamo vsak svoje slabosti in da na tem robatem svetu
35
vse gladko steči ne more; in ker se vsaki dan srečujemo, včasih na prav ozkih stezah (ki se vsaj nam preozke zde), skoraj ni drugače mogoče, kakor da se včasih eden druzega zadenemo, ali da nam sicer kaj navskriž pride. Za vse take primerljeje nam naša sv. vera najboljše nauke in pomočke daje. Ako smo namreč mi sami svojega bližnjega v naglici ali nepremišljenosti ali pa tudi v jezi kaj razžalili, ali ako smo ga na premoženji kaj poškodovali, nam vera pravi, da naj ga odpuščanja prosimo in škodo po moči popravimo. Ako pa je bližnji proti nam kaj tacega zagrešil, nas pa zopet vera uči, da mu odpustimo, da mu preveč ne zamerimo, na pol poti naproti pridemo. Enako pa	vera tudi	bližnjega tako uči.	Kristijani	moji!	ko
bi mi vselej tako	delali,	bi	med nami ne bilo ne razprtije	in ne	so-
vraštva. Ali kako malo se po teh pravilih ravna. Naša neznosna ošabnost nam brani, da bi za odpuščanje prosili, ako smo koga žalili, ona nam pa tudi	brani,	da bi z lepo odpustili,	ako smo	bili raz-
žaljeni. In ravno zato, ker zamere precej ne poravnamo, nastane tolikokrat sovraštvo, včasih zavoljo majhine reči prav hudo, dolgoletno sovraštvo in pogubljive tožbe. Oh, ko bi mi pač pomislili, kako škodljivo in pogubno da	je	sovraštvo za telo in	dušo, za	časno	in
večno življenje, bi ga pač pred ko pred poravnali. Poglejmo toraj žalostne nasledke sovraštva.
1.	V časnih zadevah. Povej, moj kristijan! kaj ti pač sovraštvo koristi? Ali bodeš zato, ker sovražiš, razžalenje lože nosil? ali bo zato škoda manjša in pred poravnana? Ne eno, ne drugo; ampak ravno narobe. Ako razžaljenje z enakim in še hujšim razža-lenjem povračuješ, pač zamera ne bo nehala, marveč še le hujša postala; ako zavoljo škode namesto se z lepo pogovoriti in nekoliko pregledati, tožiš, bodeta skoraj gotovo oba še bolj škodovana. Oe tožbo tudi dobiš, verjemi mi, da nisi na dobičku. Tožbo si dobil, prijatelja ali soseda pa si zgubil, če te tudi plača in ti stroške povrne, v srci pa te še huje črti in sovraži, če pa ti morebiti pravdo zgubiš, imaš potem dvojno škodo in težko, da bi ta kamen kar tako lahko iz srca spravil. Navadni konec pravd in tožba je ta, da sta tožnik in toženec škodovana. Kolikokrat bi se kakošna stvar z maj-hino škodo in z lepo poravnala; ker pa sovraštvo tega ne pusti, nastanejo dolge pravde, ki včasih cele hiše pokončajo. Le pomislite na kravo, katero kmetov dva držita, eden za roge, drugi za rep, odvetnik pa jo lepo molze; ali pomislite na basen, ko opica prepir dveh veveric razsojuje, ki ste obe hotli oreh imeti. Opica je mirno prepir poslušala, oreh preklala in jedro slastno snedla; konečno pa tako
razsodila: „Veverice, ve dve imate obe prav; ti, ki si prva oreh ugledala in tudi ti, ki si ga prva pobrala, tu imate vsaka prazno lupino in pojdite, od kodar ste prišli." Res je toraj, kar pregovor pravi: »Boljša kratka sprava, kakor dolga pravda!"
2.	Še večja pa je škoda, katero sovraštvo prizadeva naši duši. človek, v sovraštvu živeč, nima nikoli veselega srca, nikoli blaženega miru. Če ima tudi vsega dovolj, mirnega srca vendar nikdar nima. S srdom in sovraštvom gre spat; s srdom in sovraštvom zopet vstane. Sovraštvo ga spremlja po vsih potih, in mu življenje greni. Zato lepo pravi slovenski modrijan: »Boljši košček črnega kruha v miru, kakor pečenka v prepiru!" — Pa je tudi res velika neumnost, v sovraštvu živeti in razžalnikom ne odpustiti. Kdor namreč v sovraštvu živi in bližnjemu ne odpusti, misli s tem svojemu bližnjemu kljubovati, pa sebi še bolj škoduje. S sovraštvom si namreč življenje greni, spanje podi in dneve krajša.
3.	Sovraštvo pripravi kristijana ob vse zaslužen j e. Če v sovraštvu živi, mu nič ne pomaga ne molitev, ne post, ne miloščina, ne božja služba, ne sv. zakramenti. To nam naš Zveličar sam zatrjuje, ko v sv. evangeliji pravi: če tedaj prineseš svoj dar k altarju ™ se tam spomniš, da ima tvoj brat Icaj zoper tebe, pusti ondi svoj dar pred oltarjem in pojdi poprej se spravit s svojim bratom, in tedaj pridi in daruj svoj dar. (Mat. 5, 24.) — Kdor tedaj svojemu bližnjemu ne odpusti in tudi resnične volje nima, s svojim sovražnikom se spraviti in od svoje strani storiti kolikor mogoče, takemu vse pobožnosti nič ne pomagajo, taki tudi pri spovedi ne more od-vnze dobiti, tudi zdaj ne v sv. letu. Tukaj namreč velja beseda Kristusova: Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih src. Da, ko bi kdo tudi za sv. vero kri prelil, pa bi v sovraštvu ostal, ne more usmiljenja zadobiti pred Hogom, kakor vemo iz zgodbe sv. Nicefora in njegovega sovražnika ^apricija. (Brev. 29. dec.) Toraj zapomnite si ta nauk in vedite, da
tudi vse pogoje sv. leta zvesto in na tanko spolnite, ako pa v so-vraštvu živite in se s sovražnikom ne spravite, ne morete ne odpustkov sv. leta zadobiti, pa tudi pri spovedi ne odvezani biti!
4.	Trdovratno sovraštvopa tudi smrt stori strašno 'n sodbo neusmiljeno. Naš Gospod Jezus tako govori: Hitro Se spravi s svojim zoprnikom, dokler si ž njim na potu (to je: dokler N(! oba živita, tedaj pred smrtjo) da te kje zoprnik ne izda sodniku 'n da ne boš v ječo vržen. (Mat. 5, 25.) Oh, koliko jih je že nesrečno Umrlo, ker so odlašali spraviti se s sovražnikom.
35*
Bilo je leta 1885, nekaj dni po veliki noči, ko pride hišni posestnik svojega duhovnega pastirja za svet prašat. Tako-le mu potoži: „Jaz še nisem velikonočne spovedi opravil, ker sva s sosedom v sovraštvu in ker še tožba teče med nama. Silno krivico mi je storil in me po nedolžnem tožari. Tako sem jezen nanj, da ga nočem več za soseda. Tudi k spovedi si ne upam, ker vem, da ne morem odveze dobiti!“ Tako in enako je govoril. Duhovni pastir pa mu je rekel: „Tvoje ravnanje ni pametno, še manj pa krščansko. Prvič kri-' vica ni tako velika, kakor se ti zdi in če te gosposka tudi obsodi, zavoljo teh goldinarjev ne bodeš obožal. Potem pa tudi sam nisi tako čisto nedolžen. Jaz ti tako svetujem. Moli vsaki dan en očenaš zanj in skleni, da se bodeš voljno podvrgel temu, kar bo gosposka spoznala, če sam težko greš v sosedovo hišo, koga druzega namesto sebe pošlji in sporoči, da si razžaljenje odpustil, da naj pa tudi on odpusti, kar si ga ti žalil. Potem pa pridi k spovedi in če spovednik tvojo dobro voljo vidijo, ne bo zadržka. Tega pa nikdar več ne reci, da ga nočeš za soseda; ali ne veš, da sosede včasih bolj potrebujemo kot žlahto?“ — Mož je potem odšel in ni ga bilo več nazaj. Ali je po tem opominjevanji storil ali ne, se ne ve. Toliko pa se ve, da k spovedi ni prišel in da ga je malo dni potem nagla smrt zadela, ko se je star stog nanj podrl. Nauk iz te pretresljive zgodbe je jasen in nam kaže, kako nevarno je, v sovraštvu živeti in spravo odlašati, ker je smrtna ura negotova. In kakšna mora biti sodba za tacega, ki je v sovraštvu v večnost. Tam bi pač vsak rad roko podal v spravo svojim razžalnikom, pa je prepozno. Sodba pa je takim že podpisana v sv. evangeliji, kjer beremo: Ako pa vi ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče ne bo vam odpustil vaših pregreh. (Mat. 6, 15.)
II. Iz tega, kar je bilo dozdaj rečeno, vsak lahko spozna, kako škodljivo in pogubljivo je sovraštvo in da tisti, ki sovraštvo redi, sam sebi najbolj škoduje, ker nima nič časnega dobička, ampak le zgubo, ker se oropa dušnega mini, ker si življenje krajša, ker se ob vse zasluženje pripravlja in ker si s tem nakopuje neusmiljeno sodbo in večno pogubljenje.
Toraj ni drugače, kakor da moramo odpustiti, sovraštvo iz srca izruvati in s svojim nasprotnikom spraviti se. Ako to storimo, bo v vseh imenovanih rečeh dobro za nas. Naš dosedanji nasprotnik, ker bo videl našo dobro voljo, nas no bo več žalil in bo krivico, katero je storil, če ne popolnoma, vsaj nekoliko popravil, če se sovraštva znebimo, bomo imoli mirno vest in sladko spanje, in kar je še več, vsa naša dola, ako sicer nismo v smrtnem grehu, nam bodo zaslužna za večno življenje. Potem se nam ni bati ne spovedi, ne spovednika, ker smo si z odpuščanjem tudi mi odpuščanje zagotovili; ni se nam bati ne smrti, ne sodbe, ker nas bo tisti sodil, ki jo rekel: Odpustite
in vam bo odpuščeno. S hahoršno mero bodete namreč merili, s tako se vam bo odmerjalo. (Luk. 6, 37.) S tem, da sovraštvo odložimo, da se z nasprotnikom spravimo, se Bogu posebno prikupimo, ki nam bo zato še drugih milosti dodelil; s tem tudi svetnike posnemamo in se njih družbe vredne delamo.
Ne bom tukaj popisoval, kako se moramo s sovražnikom spraviti, samo to hočem v dveh zgledih pokazati, kako si s krščansko spravo samim sebi neizrekljivo veselje in blaženi mir pripravljamo in kako z dopadajenjem sam Kristus na nas gleda in naše dejanje odobruje in blagoslavlja.
V Istriji ste se dve srenji zavoljo nekega pašnika blizo 30 let toževali in sovražili. Mnogi ogledi, večkratno zaslišanje prič, in ker ste srenji vsaka svojega zagovornika imeli, vse to je veliko več stalo, kakor je bil svet vreden; razun tega pa je bilo takorekoč smrtno sovraštvo med obojnimi občani. Pred nekimi leti pa pride v oni kraj posebno spreten, zraven pa tudi veren in vesten sodnik^ Bila je zopet obravnava napovedana v tej zadevi na mestu samem in potem Ji^***.-tudi še prisega prič. Sodnik se tedaj poda napovedani dan na pot in zavoljo prisege vzame s sabo tudi sv. razpelo (britko martro).	"
prejšnih zapisnikov te pravde je sodnik prepričanje pridobil, da sejhj gotovost v tej reči ne bo lahko dosegla, zraven pa se je bal, da bi“	'
pri občni razburjenosti kdo po krivem ne prisegel. Zato je pred prisego po svoji dolžnosti govoril o svetosti in imenitnosti prisege, podarjal pa tudi še posebno veliko pregreho krive prisege. Nazadnje Potegne britko martro iz zavitka, jo povzdigne pričo zbranih mož iz obeh taborov in z vzvišenim glasom, ki bi vsakemu pridigarju pri-stoval, reče: „ Možje, kristijani! Ali veste, kdo je ta, katerega nam podoba kaže, ali verujete vanj? Ta je Jezus Kristus, Bog in človek skupaj, vsegavedni in vsemogočni, ki nas bo kedaj sodil. Pri njegovem imenu hočete zdaj prisegati, nekateri morebiti za take reči in tako priseči, kar ne veste za gotovo. In če kdo tako prisego stori, kaj bo vest rekla? Ali bo mogel miren biti? ali bo mogel sladko spati? In kakšna bo potem smrt, kakšna sodba? In zakaj hočete Priseči? Za nekaj pedi zemljo, katero bote morali tako v kratkem zapustiti. Ali je pač ped zemlje vredna, da zavoljo nje svojo dušo v nevarnost in pogubo hočete postaviti, neumrjočo dušo pravim, katere ne plača celi svet, in za katero je tale (kaže na razpelo) svojo kri prelil." Potem se obrne k najstarejšemu možu v zboru in ga praša:
»Oče, koliko ste stari?" — „Bo že blizo 90 let." — „In koliko let mislite še živeti?" — „Gospod! morebiti ne pridem več domu v svojo kočo!" In tako praša druzega in tretjoga in dobiva enake odgovore.
Potem pa nadaljuje: „Možje, sami ste spoznali, kako kratko je naše življenje in kako negotova je smrt. Kaj nam bo na zadnjo uro koristil oral zemlje več ali manj ? Kaj pa še le pest krivično pridob-Jjone zemlje? In če tudi danes ena stranka zmaga, druga gotovo ne o° zadovoljna in sovraštva ne bo konec. Ali ni ljubezen, zastopnost
več vredna, kakor nekaj zemlje? Možje, glejte tega na križu in pomislite, kaj in koliko je on za nas storil iz same ljubezni. Ali bi ne mogli vi eden drugemu odpustiti iz ljubezni do Jezusa? če njega res ljubite in milosti pričakujete od njega na sodni dan, spravite se danes med sabo. Jaz vam ta predlog storim. Pustite vsi prisego, da se kdo ne pregreši; svet pa, za katerega se tožite, razdelimo tako, da bo vsaka srenja polovico dobila, ako je par sežnjev tu ali tam več, kaj to de, proti temu, da bodete zopet prijatelji. Možje ali hočete?" Na to velika tihota in dolg prestanek. Dolgo se nobeden ne oglasi. Zadnjič stopi najstareji mož pred sodnika in pravi: „Gospod, jaz sem s tem predlogom zadovoljen", in zdaj se oglašajo drug za drugim in sprava je storjena. Nekdo, ki je bil zraven, je pravil, da takega prizora še ni kmalo videl. Stranki zjutraj še nasprotni in srditi, ste se zdaj pomirili in zavoljo Boga spravili. Po sodnikovem nasvetu se je pašnik še tisti dan razdelil in oboji občani so se veseli vračali domu. Hvaležni pa so bili tudi dobremu gospodu. Ko se je od njih poslavljal, so mu v znamenje hvaležnosti roke poljubovali, kateri rok niso mogli, so pa njegova oblačila. Od veselja so se jokali najstarejši možje!
Zdaj pa prašam, preljubi! Kaj je boljše? Sovraštvo ali sprava? Ce vam je tedaj sprava všeč, spravite se! Spravite se poprej in potem pridite k spovedi za sv. leto in lahko jo bodete opravili. Ali hočete to, ljubi moji?
Seveda jo to silno težavno, toliko težavniše, kolikor bolj zastarano in vkoreninjeno je sovraštvo. Včasih je tudi res krivica tako velika in vnebovpijoča, da so vsa naša natura upira odpustiti. In tudi naš bližnji včasih nalašč nagaja in škodo dela in je toliko bolj vesel, kolikor več nam more prizadejati. Takim, so ve, je neznano težko odpustiti in sami tudi tega vredni niso. Ali tu velja zavoljo Boga odpustiti, kakor je storil sv. Janez Gvalbert.
Ta je bil popred vojak. Zgodi se pa, da mu nek sorodnik edinega brata Hugona ubije. Janez mu priseže maščevanje. In res, priložnost za to kmalo pride. Ravno na veliki petek, ko Janez polja po mestnih ulicah oddelek vojakov, mu morilec njegovega brata nasproti pride. Janez z golo sabljo nadenj plane in ga hoče pri tej priči umoriti. Uiti ni mogočo. V tej stiski morilec poklekne pred Janeza in zavoljo tistega, ki je ta dan za nas vso na križu umrl. prosi odpuščanja. In glejte, roka, ki je bila za smrtni mahljej ž.o pripravljena, omahne; Janez morilca od tal vzdigne in pravi: „U»-zavoljo Jezusa ti odpustim." Oba stopita potem v bližnjo cerkov in se tam poljubita kakor brata vpričo vsih ljudi. In ko Janez potem pred sv. križem moli, vidi, da mu Jezus z glavo s križa kima. To g& tako pretroso, da svet zapusti, v samostan gre in kot opat v visoki starosti sveto umrje.
Ljubi poslušalci moji! Naj bo tega zadosti. Jaz ne vem, kakšne zamere, tožbe in sovraštva med seboj imate: to pa vem, da odpustiti morate, če hočete zveličani biti. Naj bo težavno, kakor hoče, z božjo pomočjo bo že šlo in zavoljo Boga! Zatoraj rečem vsakemu, ki je v sovraštvu: Pojdi in stori tudi ti tako, kakor si danes slišal od sv. Janeza Gvalberta in onih občanov. In potem bo tudi tebi Kristus prikimal, ali vsaj v srcu boš slišal njegov glas, da si prav storil. Amen.	Janez Ažman.
2. Kako moramo bližnjega ljubiti.
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Luk. 10, 27.
Vse, karkoli moremo storiti dobrega ali slabega, Bogu dopadljivega ali pregrešnega, za večno zveličanje ali pa za pekel: vse to je zapovedano ali prepovedano v dveh zapovedih ljubezni: „Ljubi Gospoda svojega Boga čez vse, in svojega bližnjega, kakor samega sebe“, ker v teh dveh zapovedih ljubezni so zapopadene že vse druge zapovedi. — Kaj pa se pravi Boga čez vse ljubiti? Boga čez vse ljubiti, se po besedah današnjega sv. evangelija pravi: Boga ljubiti iz vsega svojega srca, iz vse svoje moči in vse svoje misli, to se pravi: vse, karkoli mislimo, čutimo, poželimo v svojem srcu, vse karkoli govorimo, karkoli delamo, vse moramo storiti zavoljo Boga, iz ljubezni do Boga, v čast božjo, po božji volji, — Bogu moramo posvetiti vse svoje dušne in telesne moči! Pa o tej prvi in največi zapovedi danes ne mislim govoriti, ampak drugo zapoved ljubezni, ki je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe, to vam hočem nekoliko 2 božjo pomočjo razložiti; saj je tudi Jezus v današnjem evangeliju ono prvo lo takorekoč memogrede omenil, le-to drugo pa je natančne razložil v lepi genljivi priliki o usmiljenem Samarijanu. V tej Priliki nam je prav lepo pokazal, kdo da je naš bližnji. Usmiljeni Samarijan ni bil z onim nesrečnim popotnikom v nobeni zvezi, ampak popolnoma tuj mu je bil, drugačno vere, iz druzega kraja in sicer iz tacega kraja, ki je bil s Samarijo v hudem sovraštvu in v vednem Prepiru. In vendar mu je usmiljenje skazal. — Preljubi! ali bi bil 'oogel Jezus bolj natanko, bolj umevno pokazati, kdo daje naš bližnji? da je namreč vsak človek, ki je v potrebi, naj bo že tujec ali domačin, prijatelj ali sovražnik, znan ali neznan, soroden ali neso-
roden? — Vidite, judje pred še tega niso vedeli, predno jim je Jezus povedal, ampak mislili so, da le prijatelji se morajo ljubiti, sovražniki pa da se smejo ali celo morajo sovražiti. Pri nas pa, ljubi moji, je to vse drugače, pri nas to že vsak otrok ve, ki h krščanskemu nauku hodi, da je naš bližnji vsak človek, katerikoli je potreben naše pomoči, da moramo vsakega ljubiti, vsakemu po svoji moči dobro storiti. Ali kaj pomaga, če to le dobro vemo, storimo pa ne tako, ampak najraje ravno narobe? Ta prelepa prilika nas ne uči samo, da je vsak človek naš bližnji, marveč tudi kako moramo bližnjega ljubiti: namreč 1. v srcu, 2. z besedo in 8. v dejanji, tako kakor je usmiljeni Samarijan ljubil.
I.	Kakor je usmiljeni Samarijan ljubil svojega bližnjega, tako moramo tudi mi ljubiti. Kako pa je ljubil usmiljeni Samarijan? Kaj je storil? Sv. evangelij pravi, da, ko je šel memo ranjenega popotnika, se mu je v srce smilil. Tedaj on ga je ljubil v srcu. — Ali ljubimo tudi mi svojega bližnjega v srcu tako, kakor sami sebe? Še se dobijo po svetu take dobre blage duše, ki bližnjemu vse dobro iz srca želijo in privoščijo, ki se veselijo, kadar se bližnji veseli in ki se jokajo, kadar se bližnji joka, ki niso nikoli jezni na bližnjega, nikoli nevoščljivi, ki nikoli nič slabega ne mislijo o druzih in druzih nikoli slabo ne sodijo. Ali kako redki da so taki, nas žalostna skušnja uči. Koliko jih je, ki nimajo do bližnjega v srcu nobene ljubezni, kateri pri vsaki priložnosti o njem slabo sodijo, slabo mislijo ali na-tolcevajo, še predno se prepričajo, da je res kaj slabega storil, in vendar je Kristus sam rekel: Ne sodite, da ne boste sojeni. In taki, kateri o bližnjem radi slabo mislijo, mu povsod slabe namene podtikajo, taki so navadno sami hudobni in druge zato slabo sodijo, ker jih po sebi sodijo. Kdor je sam krivičon, bo brž mislil, da so drugi tudi goljufi in odrtniki. Kdor je sam pijanec ali nečistnik, bo brž mislil in sodil, da jo drugi tudi pijanec, tudi nečistnik, če ga le kje vidi kupico vina piti ali z drugim spolom govoriti. Taki se močno pregrešijo, ker večidel bližnjemu krivico delajo, ker ga krivično obsodijo in si po krivem božjo sodbo prilastujejo, kajti Bog sam je sodnik naših src.
Mnogo jih je, ki niso šo s torn zadovoljni, da nimajo nič usmiljenja z nesrečnim, ampak so še tako hudobni, da se njegovo nesreče in škodo šo čelo veselijo v srcu! O satanovo veselje tako! se je komu kaka nesreča zgodila, ali kaka škoda pripetila, če je ob čast, ob službo, ob premoženje prišel; če je po nemarnem svoje
zdravje zapravil, če je v greh padel itd. precej so pripravljeni sodniki, ki z nekim peklenskim veseljem sodijo in kričijo: „Prav se mu zgodi, saj si je sam kriv, Bog ga kaznuje, saj si je zaslužil; pa naj bi se bil varoval, pa kaj je tak itd.“ Kako hudobno srce imajo taki!
Ravno tako hudobno srce imajo nevoščljivci; in koliko je tudi nevoščljivcev! Oni niso tolikanj zato žalostni, ker sami nimajo, ampak zato, ker ima bližnji in bi radi videli, da bi nič ne imel. Kateri so tej strasti udani, jih tako grize, da še mirnega spanja nikoli nimajo, in se tako rekoč ob debelosti druzih sami sušijo.
Glejte, kolikrat se že samo v srcu pregrešimo zoper bližnjega in vendar bi morali po besedah sv. Pavla jokati z jokajočimi, se med seboj tolažiti v stiskah in v nesreči. Pa kaj storimo večkrat? Veselimo se, če so drugi žalostni, smejamo se, če se drugi jokajo in grenkobno se držimo, če vidimo druge vesele in srečne. Taki in enaki ljudje so še bolj neusmiljeni, kakor je bil judovski duhoven in levit; le-ta dva sta bila le neobčutljiva, trdosrčna in sta meni nič tebi nič memo šla, tega pa ne beremo, da bi se bila veselila nesreče ubo-zega popotnika, in mu jo privoščila rekoč: „Prav mu je, naj le leži“. Ali se to pravi bližnjega iz srca ljubiti? ljubiti kakor samega sebe? Ali res samega sebe tako ljubiš? O, sam o sebi pa še predobro misliš, si še preveč privoščiš in nič druzega ne želiš, kakor da bi bil srečen, čedalje bolj srečen. Pojdi in stori tako iz srca tudi bližnjemu!
II.	Usmiljeni Samarijan je nadalje svojo ljubezen pokazal tudi z besodo, s tem, da je ranjenca priporočil rekoč: Skrbi zanj, in kolikor več izdaš, ti bom jaz nazaj grede povrnil. Kako pa mi priporočamo svojega bližnjega? Da se Bogu usmili! Ne da bi ga pri druzih pohvalili, kadar hvalo zasluži in njegove lepe lastnosti in dobra dela razodevali, kadarkoli se priložnost ponudi, ga še obrekujemo in opravljamo ter črnimo pri druzih; še tako so nekateri zlobni, da si kar na celem kaj slabega o bližnjem izmislijo in potem na okrog trosijo. O kako hudo se taki pregrešijo z jezikom! Tudi tisti niso veliko boljši, kateri take napake in pregrehe bližnjega raznašajo, ki »o sicer res, pa se do zdaj še ni vedelo zanje. O kako neusmiljeno Je tudi tako govorjenje! Kar nočeš, da bi ti drugi storili, ne stori ludi ti drugim. Pa se znabiti izgovarjaš ter praviš: „Saj sem samo enemu povedal in zraven še naročil, naj nikar daljo ne pravi." Kako nespametno! Zakaj pa ti sam najprej no molčiš? Kaj misliš, da bo drugi molčal? O kaj še; ta bo zopet drugemu povedal, ta ^etjemu in tako pojde naprej in bližnji pride ob dobro ime in kdo 1,111 ga jo ukradel? Ti, ki si začel! Ali bi ti bilo ljubo, če bi kdo o
tebi tako drugim govoril? No, vidiš, kar nočeš, da tebi drugi store, tudi ti drugim ne stori. — Kaj pa, če je to že sploh znano, kar o bližnjem slabega govorimo, ali takrat smemo ? če je že znano, čemu je nam treba še enkrat praviti? Imejmo raje usmiljenje z bližnjim, milujmo ga raje, raje ga izgovarjajmo in njegovih pregreškov nikar ne pripisujmo hudobni volji, ampak človeški slabosti in molimo raje zanj. In pomislimo sami nase; kaj smo mi mar v vseh rečeh popolni? ali smo mi mar svetniki? smo mar tako čisti, da bi nikdar vode ne skalili? Ali bi bilo nam všeč, če bi nas imeli drugi zmiraj v zobeh? Ljubimo bližnjega tudi z besedo, kakor same sebe. Sami sebe tako radi pohvalimo in se pobahamo in če nam vest kaj očita, tako zvesto molčimo in skrbimo, da bi se le ne zvedelo.
Pa tudi vpričo bližnjega kaj velikrat žalimo z besedo. Opustimo zanaprej tudi vse zmerjanje, zasramovanje, nepotrebno kreganje, prepire, nagajanje, nadevanje priimkov in grdih imen in posebno preklinovanje. Zakaj tudi tebi bi ne bilo všeč, če bi kdo tako razsajal nad teboj in bližnjega si dolžan ljubiti kakor sebe.
Posebna kuga pa so pohujšljive besede, take pa bi ne imele nikdar oskruniti ust pravega kristijana. Sv. pismo nobenega greha tako ne prepoveduje kakor pohujšanje. Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride, bolje bi bilo itd. Usmilite se nedolžnih otročičev, nikar ne bodite več roparji njih nedolžnih dušic, ampak bodite usmiljeni Samarijani tem ubogim sirotam, ki so med pohujšljivci še bolj usmiljenja vredni, kakor oni popotnik med roparji!
III.	Toda usmiljeni Samarijan se ni le v srcu usmilil, tudi ni pri samih besedah ostal, ampak je tudi precej v dejanji ranjenemu popotniku pomagal. Vlil je olja in vina v njegove rane tor jih lepo obezal in ga dejal na svoje živinče; ga peljal v bližnjo gostilno in tam skrbel zanj. On ni samo govoril zanj in ga priporočal, ampak tudi plačal zanj in obljubil še plačati. — Iz tega se učimo, da ni še zadosti, da svojega bližnjega le milujemo, ga le z besedo tolažimo, ampak mu moramo tudi po svoji moči pomagati. Če bi tedaj slišal bližnjega zdihovati in tarnati, pa bi stopil k njemu, ga z lepimi besedami tolažil in miloval ter dejal: „Saj si res revček, ubožček, povej mi vendar, kako si zabredel v tako nesrečo? če bi le vedel, kako da ti hočem pomagati? Bog ti pomagaj!" Vse prav lepo, ali od samih lepih besedi, o katerih srce večkrat le malo čuti, je kaj malo vžitka. Kdor jo v stanu pomagati, pa ne stori nič druzega, kakor da z besedo tolaži in railujo, tak ne stori veliko več, kakor če bi z judovskim duhovnom in levitom inomo šel. Takim veljajo besede sv. Jakoba:
Če sta brat in sestra gola in vsakdanjega živeža potrebna, pa bi kdo izmed vas jima rekel: Pojdita v miru, ogrejta in nasitita se; in jima ne daste, kar je potrebno telesu, kaj bo to pomagalo? (Jak. 2, 15, 16.) Brat in sestra pomeni v sv. pismu večkrat toliko kakor bližnji, vsak človek. Pa koliko jih je, ki vidijo potrebo in nadlogo svojih bratov, bi jim lahko pomagali, pa grejo mrzlo brez sočutja memo njih, kakor duhoven in levit memo nesrečnega ranjenca. Kadar je njih pes lačen, dajo mu jesti; če pa ubog, strgan berač pride do praga prosit košček kruhka, da bi si lakot utolažil, ga od-podijo z grdo besedo. Ako kako živinče v hlevu zboli, skrbijo zanj, kar se da, in hodijo daleč okrog po zdravnika in zdravila; če pa zboli kak posel doma ali pa revni sosed, kateri nima nobene postrežbe, se še ne zmenijo ne. In tako bi lahko še sto in sto priložnosti naštel, kjer bi lahko usmiljenje skazovali ter kakor usmiljeni Samarijani olja in vina vlivali v rane svojemu bližnjemu in tako vsaj nekoliko posušili solze, katerih se tolikanj prelije po svetu. Pa ljudje, bratje gredo memo, gredo memo svojih jokajočih bratov, in se ne zmenijo zanje! — Oh še taki se dobijo, kateri svojega bližnjega sami v nesrečo in škodo pripravijo: goljufajo, okradejo; svoje podložne trpinčijo in jim potrebne hrane ne dajo ter jim zaslužek utrgujejo, vdove in ubožce zatirajo; kateri le zato in takrat revežu iz stiske pomagajo, kadar vidijo lastni dobiček, kateri mu nič ne posodijo, ako jim ne da še večih obresti, kakor bi jih drugje dobili in ga potem še tožijo in neusmiljeno izpod strehe spravijo.
V dejanji se nadalje pregrešijo zoper bližnjega vsi pobijalci in pretepalci, kateri za vsako ničesto stvar na „korajžo“ kličejo in so precej pripravljeni s pestjo ali pa s kolom udariti ali z nožem suniti. Pred vsem pa se pregrešijo dušni pobijalci t. j. zapeljivci, ki bližnjega v greh zapeljejo in mu oropajo milost in prijaznost božjo in zraven še celo pravijo, da bližnjega ljubijo. Srce se mi vžali, če pomislim, kako se po svetu ta sveta beseda tolikrat tako napak rabi in skruni! Prijatelj, ali boš res to ljubezen imenoval, ako greš in umoriš dušo sebi in svojemu bližnjemu? ako sobe in svojega bližnjega pripraviš ob časno in večno srečo? O, kako težak bo enkrat odgovor za zapeljivce!
Zdaj pa, ljubi moji premislite in vprašajte sami sebe, katerim Oousmiljenim se morate vi prištevati. Vsak izmed vas naj se resno vPraša: ali se ne pregreši večkrat v srcu zoper svojega bližnjega s tem, da slabo misli, slabo sodi, da jo nevoščljiv, ali vesel, kadar je
bližnji nesrečen? Vpraša naj se in pomisli, ali se ne pregreši zoper bližnjega z besedo ali nima grde navade, bližnjega obrekovati, opravljati in črniti, zasramovati, zmerjati, kregati se, preklinjati, kvan-tati itd.? — Vpraša naj se vsak, ali se ne pregreši celo v dejanji zoper bližnjega, da ne pomaga, kjer bi lahko pomagal, da celo bližnjemu škodo in krivico dela, da celo reve in ubožce zatira; da se rad pretepa in še drugim na duši škoduje? — Vsak naj se resno vpraša, ali ni nikoli kriv, da mora biti bližnji zavoljo njega žalosten, da mora zavoljo njega jokati, večkrat britko jokati, med tem ko sam trdosrčno s prevzetnim smehom memo gre? če komu kaj vest očita, naj danes sklene, zanaprej bližnjega drugače ljubiti, ljubiti kakor samega sebe ter posnemati usmiljenega Samarijana, ki je bližnjega še bolj ljubil kakor samega sebe. Ni se bal ne stroškov, ne truda, ne zamude časa. Vse je storil, kar je mogel; dejal je reveža na svoje živinče, sam pa je peš hodil; vse je plačal, kar je bilo treba za dobro postrežbo; še svoje življenje je v nevarnost postavil; zakaj tudi njemu bi bili lahko roparji ravno to storili, kakor so popotniku. Posnemajte ga, ljubi moji, kolikor kateri more. V dejanji vem in rad verjamem, da ne more vsak toliko storiti; z besedo že lože; v srcu pa vsak lahko bližnjega ljubi, ako li hoče. Prizadevajmo si tedaj, saj ne bo zastonj.
Nek puščavnik je bil na zadnjo uro posebno vesel, tako, da so so vsi čudili, kako da more biti na zadnjo uro tolikanj vesel, zakaj vedeli so, da ni nič posebno imenitnega storil. Pa ko ga zdaj prednik vpraša, kaj da je tako vesel, od kod tolika zadovoljnost? mu odgovori z veselim obrazom: „Ljubi oče, vse svoje življenje sem se prizadeval, da bi prvo zapoved Zveličarjevo prav spolnoval, da bi ves svet ljubil, s svojimi brati potrpljenje imel, jim stregel, nikomur nič žalega storil, o nikomur slabo govoril ali sodil, naj bo kdor hoče in o vsacem dobro mislil. To je, kar mi pri vsej moji nepopolnosti veselje in tolažbo daje zdaj, ko imam pred sodnika stopiti.“
Predragi, tudi nam se ni bati na zadnje, če bližnjega tako ljubimo, kakor nas Jezus uči. Svet dobroto slabo plačuje, to vemo; n za ljubezen, katero bližnjemu skazujemo, nam jo sam Jezus Kristus obljubil plačnik biti. Koliko veselje nam bo na sodnji dan, ko nam poreče nebeški Kralj: „Pridite, ljubljeni mojega Očeta, vzemite v last kraljestvo, ki jo bilo od začetka pripravljeno. Kar sto tom-le mojim bratom storili (bo pokazal na ono, ki smo jih ljubili), to ste meni storili. “ Amon.
Praznik rojstva Device Marije.
I. Kje najdemo Marijo?
Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda.
Preg. 8, 35.
Komaj je preteklo 23 dni, kar smo se častitljivega vnebovzetja svoje preljube matere Marije veselili in jo z angelji in svetniki vred povikšano Kraljico nebes in zemlje pozdravljali: že nam sv. cerkev veli drug Marijin praznik obhajati, praznik njenega rojstva ter svojim vernim sinom in hčeram kliče: Rojstvo device Marije z veseljem praznujmo, ker njen prihod je razveselil vesoljni svet. In zares je bil dan Marijinega rojstva dan veselja njenim pobožnim starišem, Joahimu in Ani, je pa tudi dan veselja vsemu človeštvu. Kakor nam svetla danica napoveduje beli dan ter nam je oznanovalka lepše svit-lobe, tako je bilo Marijino rojstvo pripravljanje k naši prihodnji sreči in oznanilo našega rešenja.
Poslušajmo toraj danes glas sv. cerkve, ki nas tako vneto k veselju opominja: vstopimo se v duhu k zibelki naše ljube Matere, Prisrčno počastimo to kraljevo dete in veselimo se tega rojstnega dne, ki nam je toliko srečo prinesel. Pa, ko se danes naš duh pri Marijini zibelki mudi, se ob enem spominjamo tudi še druzih krajev, Kjer je Marija bivala in še biva. Mislim, da vam bo danes ne le v veliko veselje, ampak tudi v veliko korist, ako vam nekatere ime-nitniše krajo naznanim, kjer Marijo najdemo. Želim, da bi se tudi nad vami spolnilo Marijine besedo: Kdor mene najde itd.
V visoki pesmi beremo, kako nevesta — pobožna duša — išče svojega ženina Jezusa Kristusa. Z enako gorečnostjo, z enako ljubeznijo morate tudi vi, vneti in zvesti častilci Marijini, iskati nebeško Kraljico ter klicati: „Ve hčere Jeruzalemske, jaz vas zarotim, povejte mi, kje je Mati božja, ki jo išče moje srce, povejte mi, kje prebiva, Kje počiva, da jo najdem; zakaj kadar jo najdem, bom srečen, in nebesa bodo moje."
1.	Marijo najdete pri njenem Sinu, ki ga prosrčno ljubi, 'n se nikoli ne loči od njega. Kor nas pa sv. vera uči, da Jezus Kristus ni samo v nebesih, ampak je tudi na zemlji v zakramentu ijubezni resnično kakor Bog in človek pričujoč, zato najdete Marijo
prav gotovo pri sv. rešnjem Telesu. — Kjerkoli toraj veste za cerkev, kjerkoli torej vidite hišo božjo, v kateri je zakrament ljubezni shranjen, tam najdete Marijo, tam najdete tudi Mater božjo! — Zadnji večer pred svojim trpljenjem, v tisti najslovesnejši uri je vzel Jezus kruh in vino, ga posvetil, rekoč: To je moje telo, to je moja kri in pod temi podobami hočem pri vas ostati do konca sveta. O neizrekljiva ljubezen, o prijaznost brez prenehanja, o zakrament ljubezni, ti, ja ti si nam ob enem tudi najlepša podoba zmiraj zveste materne Marijine ljubezni, ki tudi zmiraj ostane, in nikdar ne neha! Zakaj če je tukaj v zakramentu, kakor nas vera uči, Jezus resnično pričujoč, je tudi Mati pri njem; zakaj če nam iz tega zakramenta Jezus kliče: Jaz ostanem tukaj pri vas noter do konca dni, nam tudi njegova mati kliče: In jaz ostanem tukaj pri tebi do konca sveta! če nam zgodovina o neki materi pove, da je svojega hudobnega sina, ki jo je s svojo lastno roko umoriti hotel, od ljubezni gnana, noter do morišča spremila, in v začudenje celega sveta do zadnjega trenutka ni od njega šla; če je sv. Elizabeta Portugalska za svojim razuzdanim sinom notri v vojsko šla, in ga še celo v hrumu vojske ni zapustila, ali menite, ljubi kristijani moji, da Marija, najljubeznjivša vseh mater, bo Jezusa, najsvetejšega vseh sinov, katerikrat samega pustila? Premislite le sami Marijino življenje, in povejte mi, ali bo Mati, katera je pri jaslicah svojega Deteta tako zvesto čula, katera svojega Sina v njegovih mladih letih ni zapustila, ga je, ko je odrastel, na vseh njegovih potih spremljala, v njegovem trpljenju ni od njega šla, in je pri njegovi smrti pod križem stala; ali taka Mati ga bo v zakramentu ljubezni samega pustila? — Ne, ne! O kristijani, le verjemite mi, kjer je Sin, tam je Mati, tam stopi doli iz nebes s trumami svetnikov, tam se pridruži, kakor pravi sv. Krizostom, med angelje in arhangelje, in z njimi moli svojega božjega Sina v taber-nakeljnu. Zato ljubi kristijani! kjerkoli je cerkev, v kateri je nebeški kruh, čudež ljubezni shranjen, tam je tudi nevidoma pa gotovo Marija pričujoča, tam je po noči, ko ljudje spe in po dnevu, ko ljudje zavoljo mlačnosti cerkve prazne puste, dostikrat sama, ki z angelji svojega Gospoda in Boga v presv. zakramentu moli.
Hočete toraj Marijo najti, o pridite v cerkev, o pritecite k ta-bernakeljnu, o pokleknite tje pred altar, obiskujte radi presveto rešnje Telo! Vi ne molite sami, Marija moli z vami; kako vesela, tolažilna misel: z Marijo v njeni najbližniši bližavi moliti, to delati, kar dela Marija! Sv. Alfonz Lig. je imel navado vselej tudi Mater božjo pO' častiti, ko je počastil presv. rešnje Telo.
2.	Če Marijo najdete že v vsaki katoliški cerkvi, kjer je hranjeno presv. rešnje Telo, kamor jo vleče njena materna ljubezen; jo najdete tudi tam, kamor jo kliče obilnost in polnost njenih milosti — na njenih božjih potih. Kakor si je v stari zavezi Gospod Jeruzalemski tempelj v to izvolil, da so ga judje tam molili, čeravno je povsod pričujoč, tako si je tudi Marija nekatere kraje izvolila, na katerih obilniše deli zaklade svojih milosti in z vsegamogočnim Bogom govori: „Ta kraj sem si za svojo hišo izvolila. Tukaj bodo moje oči odprte in moja ušesa bodo nastavljene molitvi tistih, ki na tem mestu molijo; zakaj izvolila in posvetila sem si to mesto." (II. Kron. 7,12.15.)
Kakor je Marija sama z Jezusom in sv. Jožefom nam v zgled na božjo pot šla, in kakor se je sv. Pavel po njenem zgledu ravnal, tako se je pobožna navada, na božjo pot hoditi na tiste kraje, kjer Bog in svetniki posebne milosti dele, že v prvih časih cerkve tako zelo razširila, da sv. Jeronim že govori o tisočih, ki so ob njegovem Sasu romali k Betlehemskim jaslicam, v Nazaret, k hiši preblažene Device. Ta sveta navada, ki so jo Jezus, Marija in Jožef s svojim zgledom posvetili, ki so jo vsi svetniki posnemali, je bila tudi od cerkve v mnogih zborih in še posebno v Tridentinskem zboru potrjena in priporočena.
Take božje poti so najdražji zaklad dežele; so ognjišče, na katerem ogenj svete ljubezni vsikdar gori; so sveta drevesa, pod katerih senco ljudstva varno počivajo; so zlate zvezde, ki v tamni noči, v nevarnih časih, v hudih viharjih revnega človeka pogube obvarujejo, ki svoje prijetne žarke miru in milosti v njegovo srce spuščajo, da ne obupa; so studenci milosti, katerih voda se nikdar ne Posuši. Zato sv. Vincencij Pavijan srečno imenuje deželo, ki veliko takih božjih potov ima, srečno ljudstvo, pri katerem se sveta čudežna Podoba znajde.
O ko bi jaz mogel sešteti vse solze, ki jih je Marija na božjih Potih posušila in čudeže, ki jih je delala, in grešnike, ki jih je spreobrnila, potlej bi soštel tudi vse snežne kosmiče, dežne kapljice, nebesne zvezde in pesek ob kraji morja. Ajdovska ljudstva v Avstraliji so od veselja poskakovala, kadar so jim misijonarji malo podobico tiste dali, ki je njih Odrešenika rodila, niso mogli prejenjati jo po-tjubovati in solzč veselja točiti, dasiravno so o Mariji malo več kakor njeno ime slišali in niso nič vedeli o njeni materni ljubezni. In vi Kristijani, imate lepo podobo Matere božje v svoji sredi, ali si obračate to dobroto v prid, ali se je razveseljujete?----Oh, sveta De-
vica, kako malo jih tebe ljubi, koliko jih je, ki še celo pred sedežem
tvoje milosti smrtno spanje spe in se ne zmenijo za svetišče tvoje ljubezni! in ne spoznajo neprecenljive sreče, po kateri jih tisoče in tisoče željno hrepeni; oh kako bi revni, zapuščeni divjaki od veselja poskakovali, ko bi to-le cerkvico, to-le sveto podobo Matere božje v svojih gozdih, na bregovih svojih jezer imeli, koliko milost bi si oni tu sprosili!
Iščite tedaj Marijo na njenih božjih potih, da ne bodete enkrat očitanja slišali, da se milosti niste poslužili, da vas ne bo enkrat beseda obsodila: „Komur je veliko dano, od njega se bo tudi veliko terjalo."
3.	Dva kraja sem vam že povedal, kjer morete Marijo iskati in najti in zdaj vam pokažem tje na Jezusa Kristusa, kako tam sedi, od malih otročičev obdan, kako kliče: »Pustite male k meni priti", kako jih gladi, objema in blagoslavlja.
Kar Jezus, božji Sin, ljubi, to ljubi tudi Marija, njegova Mati, torej ljubi pred vsem male otroke, in če hočete Marijo najti, jo morate iskati pri otrocih. Ko se je hči kralja Faraona pri reki sprehajala in je bičnat jerbašček v vodi ugledala, je rekla eni svojih dekel ga iz vode vzeti, in ko je malega Mozesa v njem zagledala, se ga je usmilila in ga dala v kraljevi hiši izrediti. Tako se tudi Marija, Kraljica nebes in zemlje, kolikorkrat novo-rojeno dete v ti solzni dolini zagleda, usmili in ga s svojo materno ljubeznijo objame. Ona kliče z besedami sv. pisma: Kar je majhno, naj pride Ti meni: in otroka potem nikoli ne zapusti. Marija je s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu naredila čudež nad sv. Hijeronimom Emilijanom; otela ga je iz ječe, rešila ga železnih verig in ob enem tudi verig njegovih pregreh, in zakaj? — Zato da bi otroke, revno male, v skrb vzel, da bi bil oče in varuh zapuščenih sirot. Iz tega vidite, kako Marija otroke ljubi, kako rada je pri njih. In kaj bi jih ne, saj jo vsako dete spomni otročjih let njenega preljubega Sina Jezusa.
Zato krščanski stariši, ljubite svoje otroke, ker jih Marija ljubi; molite prav pogostoma s svojimi otroci, ker je Marija pri njih, in bo vaša molitev tako prej uslišana; in vi vsi, lepo vas prosim, nikar ne zmerjajte in ne preklinjajte, nikar nobenih nečistih pogovorov ne imejte in nič nespodobnega ne storite vpričo otrok, ker s tem n0 dajeto samo otrokom pohujšanje, ampak tudi Materi božji, katera je pri otrocih, žalost delate in bati se vam jo, da se bo zavoljo tega žaljenja njen božji Sin nad vami maščeval s hudimi kaznimi!
4.	Kakor pri nedolžnih otročičih tako Marijo prav gotovo naj' demo pri onih odraščenih, ki so krstno obleko neomadežano ohranili* ki zlasti šesto zapoved natanko spolnujejo, — v čistosti in nedolžnosti živijo: o, nedolžni so vsi posebni ljubljenci Marijini! One dni, kar jih
5M
je še Marija po smrti svojega preljubega Sina na svetu preživela, prebila je vse v družbi onega nedolžnega učenca, katerega je Jezus posebno ljubil, — sv. Janeza. Med belimi lilijami Marija tudi še zdaj najraje biva.
Predragi, če hočete Marijo najti, iščite jo v družbi nedolžnih, — onih srečnih, ki po samostanih ali med svetom čisto in zdržno žive. Najbolje bode, če ste sami tako srečni, da jo s svojo nedolžnostjo takorekoč prisilite, da vedno veselo pri vas ostane ter vas podpira in tolaži v življenji in smrti.
5.	Zdaj pa poglejte še gori na križ, na katerem Jezus reven, ves reven v grozovitih bolečinah iz ljubezni do nas umira; pri njegovih nogah stoji njegova Mati, kakor je nekdaj pri njegovih revnih jaslicah stala, in posluša njegovo zdihovanje in vidi njegove smrtne težave in zasliši njegovo žalostno vpitje in gleda v njegove oči, dokler ne ugasnejo in žalost napolni njeno dušo, o kateri prerok pravi: »Velika kakor morje, je tvoja žalost, o devica, hči Sijonska!" — Od tistega časa, kar je pri smrtni postelji revnega Jezusa stala, pravi sv. Katarina Genoveška, je ona postala mati revnih in zdravje bolnikov! — Hočete torej Marijo najti, iščite jo pri revnih in trpečih, pri bolnikih in umirajočih, tje jo žene ljubezen do njenega Sina, kateri je tudi reven bil; tje jo žene spomin na tisto bolečino, ki jo je pri smrtni postelji svojega Sina občutila, tam jo bodete našli!
Koliko veselja za vas, vi revni; vi niste nikoli sami, Marija je pri vas, Marija je prav blizo pri vas, nikoli niste zapuščeni! — Koliko veselja za vas, vi premožni, ki tolikrat priložnost imate Marijo Iskati in jo tako lahko najdete pri revnih, ki stradajo in pomankanje trpe. Glejte, vi miloščino ne daste v roke revnega, ampak jo položite v srce Matere Marije, ki vsakega reveža spremlja, in katere Prošnja vaš dar v žlahtni kamen spremeni, ki bo enkrat vašo nebeško krono lepšal.
Koliko tolažbe za bolnike, ker Marija, zdravje bolnikov, je tako Uizo pri njih, tako blizo, da le k bolnikom naj gre, jim postreže, jih tolaži, jim pomaga, kdor hoče Marijo najti! — O povejte torej, ljubi kristijani, to-le svojim bolnikom, nesite jim to-le veselje, to-le tolažbo, to-le posebno dobroto, katere zdravi nimajo, to bo njih trpljenje polajšalo, njih bolečine utolažilo. — Kaj pa naj še rečem o umi-rajočih, katerim Marija na strani stoji! Grenka je smrt, a Marija jo zna svojim sinom in hčeram tako olajšati, da smehljaje oči zatisnejo °ui srečni, ki so umirajoč Marijo videli. O sladko tolažilo, da tudi
ac
celo pri smrtni postelji najdemo Marijo! Vsaki dan se jej pobožno priporočujmo: „Prosi za nas, zdaj in na zadnjo uro!“
6.	Še en kraj vam imam pokazati, kjer Marijo najdete; najti jo morete pri grešnikih! — Marija ljubi grešnike, in jih nikoli ne zapusti, ker jih je Jezus ljubil, in jih nikoli zapustil ni. Marija ljubi grešnike, ker je bila poklicana kakor njen Sin iskati, kar je bilo zgubljeno. Marija ljubi grešnike, ker neizrečeno revščino in objokovanja vredni stan velikega grešnika dobro pozna, in jo obilnost njenega usmiljenja takorekoč sili, mu pomagati! — Kolikor veči in bolj zapuščen je grešnik, toliko manj ga zapusti Marija; kolikor bolj se svojemu koncu, svoji smrti bliža, toliko bolj se mu Marija bliža, toliko bolj vneto za njega prosi. Kakor vdova v mestu Najm svojega mrtvega sina ni zapustila, kakor je sv. Monika za svojim grešnim sinom Avguštinom notri čez morje šla, tako tudi Marija grešnika ne zapusti, in zmiraj s svojo milo prošnjo pri njem ostane.
Hočete tedaj Marijo najti, preljubi, iščite jo pri revnih grešnikih. Po Marijinem izgledu jih nikar ne zapustite, molite zanje in nikar ne prejenjajte zanje moliti, darujte zanje sv. maše, obhajila, spokorna dela, miloščino, nikar jih ne pogubujte, ampak milovajte jih, in jokajte zavoljo njih revščine in slepote. Neko neizrekljivo veselje v srcu vam bo potlej reklo, da ste Marijo našli, zakaj ona z obilnimi milostmi plačuje molitev za grešnike.
In ti, revni grešnik, ki si morebiti tukaj pričujoč s smrtnimi grehi v srcu, ki si morebiti že tako daleč zašel, da časna nesreča, smrt tvojih starišev, solze in žalost teh, ki te ljubijo, da nobena pridiga in nobeno opominjevanje te ne gine več, da je tvoje srce mrzlo kakor led in trdo kakor kamen; ki se morebiti smejaš k svoji revščini in norčuješ v svoji nespokornosti; ki si glas svoje vesti tako zadušili da te nič več ne opominja, in tiho molči kakor grob — o revni ne-srečni kristijan, samo to-le te prosim, reci večkrat sam pri sebi: Mati božja je pri meni, prav blizo pri meni! — Morebiti te ta zvesta, nepremagljiva Marijina ljubezen vendar gine, in to po odkritosrčni skesani spovedi spet pripelje nazaj k tvojemu Bogu, ki si ga že tako dolgo zapustil!
Bilo je proti koncu leta 1839, ko je v veliki bolnišnici v mestu Dijon na Francoskem neki starček pri kakih 70 letih na smrtni p0'; stelji ležal. Preživel je cel francoski punt, so je v njem svoji veri odpovedal, in je take grde hudobije doprinašal, da se je celo P00 ueumuo živino ponižal. Po takem pregrešnem življenju so ga prinesli v bolnišnico, da bi tam umrl. Že skoraj vsi duhovni iz mesta so P0' skušali, ga na pravo pot pripraviti, pa vso je bilo zastonj. Cole noči
je pri njegovi postelji prečni a usmiljena sestra Gabrijela, katera je s svojim trdnim zaupanjem v Marijo že veliko grešnikov v tej bolnišnici spreobrnila; s povzdignenimi rokami na kolenih ga je prosila, naj se spreobrne; po cele ure mu je prigovarjala, je jokala in neprenehoma molila; pa vse je bilo zastonj. Kolikor bolj se je smrt bližala, toliko trdovratniši je bil videti. Zdaj je usmiljena sestra k poslednjemu pripomočku segla, vzela je svetinjico neomadežanega spočetja Device Marije, mu jo je skrivej pod zglavje položila, in ga je vnovič prisrčno opominjala in prosila. Pa tudi to ni nič zdalo; bil je kakor zdivjan, in s strašnim preklinjevanjem jo je odgnal. Z milim jokom je usmiljena sestra izbo zapustila, pa preden je šla, je 2 močnim glasom zavpila: „Jaz grem, pa Mati Božja ostane Pri tebi!" Mislila je tukaj na svetinjico Matere božje. Te besede pa so kakor blisk dušo umirajočega vnele, bile so poslednja milost! 7- „Mati božja ostane pri meni! Mati božja ostane pri meni!" tako .je neprenehoma klical, tako je zmiraj ponavljal, tako dolgo, da je trdo zaspal. Ko se je čez eno uro zbudil, je rekel poklicati usmiljeno sestro, pa tudi duhovna, da bi se spovedal; rekel je: „Mati božja se mi je prikazala v spanju, tukaj je stala, tukaj prav blizo pri moji postelji, in je jokala, in ko sem jo vprašal: zakaj? mi je odgovorila: Zavoljo tebe! In jaz sem tudi moral jokati kakor otrok, in oči so se mi odprle, videl sem svojo revščino in spoznal sem svoje grehe, zato pomagaj mi sestra, pomagaj, pomagaj, da se morem spovedati!" In 8 pravo spokornostjo je prejel sv. zakramente, in kmalo potem je '■mrl mirno in z Bogom spravljen.
Glejte, ljubi kristijani! kako je Mati božja pri grešnikih najti, zato pomagajte s svojo molitvijo k njih spreobrnenju in vi grešniki mislite na ljubezen Matere božje, ki je tako blizo pri vas, da se "preobrnete!
Izvedeli ste toraj, predragi! kje Marijo najlože najdete. O iščite J°, dokler je čas! Kakor je Jezus rekel trdovratnim judom: Iskali nu‘ bosta, pa me na boste našli, tako tudi Marija govori nepoboljšljivim : Zdaj se skažite vredne moje materne skrbi in ljubezni; pride ^as, ko vam tudi jaz no bom mogla več pomagati. Takrat me boste ■skali, pa me no boste več našli, v svojih grehih bosto umrli. Kdor n'ene noče najti, tudi Jezusa ne bode našel. Kdor pa mene najde, 1lajde življenje in prejme zveličanje od Gospoda. Amen.
Matija Torkar.
2. Marija je konec noči, začetek dneva.
Kdo je ona, ki vstaja kakor jutrna zarija.	Vis. pes. 6, 9,
Komu pač, predragi kristijani, ue dopade, in mu srce veselja ne igra, kadar v lepem poletnem jutru vidi izhajati zlato solnce? Nočna temota in sveta tihota je še razprostrta po širni zemlji; mesta in vasi, gozdi in logi so kakor s črnim zagrinjalom pokriti; kakor izmrla in zapuščena so ljudi prebivališča. — Ah glej! počasi se začne tamkej za gorami žariti, vedno bolj svetlo in svetlo prihaja, — in kakor zlato blesketajoča, kakor roža bliščeča, kakor škrlat žareča posveti se na milem nebu krasna jutranja zarija. Še nekaj trenutkov — in žarno solnce, studenec svetlobe in toplote, razsiplje svoje zlate žarke po hribih in dolinah. Vse se oživi in se giblje, gozdi in travniki se svetijo v lesketajočem jutrnem solncu, cela zemlja se ogrne z veličastvom in krasoto. Iz belih zvonikov pa zapoje mili glas zvona, sladko in ginljivo ti doni jutrno pozdravljenje nebeško, in ti se odkriješ in pobožno moliš: Ave Marija!
Kar je izhajajoče solnce na zemlji, to je Kristus postal človeškemu rodu. Kakor solnce povsod svetlobo in toploto, življenje in veselje razširja, tako je Kristus, solnce pravice, prinesel na zemljo zveličanje in razsvetljenje, gnado in življenje. Tista pa, ki je kakor j u-trna zarija pred zlatim solncem se prikazala, je Marija prebla-žena Mati božja. Danes, preljubi moji, obhajamo radostni dan, ° katerem se je ta rožna jutrna zarija prikazala, ko je bila rojena Marija, ki nam je prinesla Jezusa Kristusa, srečo vesoljnega sveta. Zato sv. cerkev danes veselo prepeva: Danes je rojstvo svete Marije Device, katere lesketajoče življenje vse cerkve razsvetljuje. Tvoje rojstvo o Devica, božja porodnica, je veselje oznanilo vesoljnemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo solnce pravice Kristus naš Bog, kateri je odvzel prokletstvo, prinesel blagoslov, smrt osramotil in nam podaril večno življenje. Zato jo pozdravlja sv. cerkev z besedami visoke pesmi: Kd° je Ona, ki vstaja kakor jutrna zarija ? In sv. Rupert piše: Kakof se jutrna zarija kot konec noči pokaže, tako je rojstvo preblaženc Device konec naše nesreče in začetek naše tolažbe in ovcscljenja.
Ho pravici se tedaj Marija imenuje izhajajoča jutrna zarija« zakaj 1. Marija je konec noči, 2. začetek dneva.
1.	Marija se imenuje v sv. pismu izhajajoča jutrna zarij a, ker o jutrni zariji je konee noči. Ali ne velja to posebno o Mariji?
Samoten popotnik se zgubi v temnem gozdu daljne Amerike. Temna je noč, nobena zvezda ne sveti skozi oblačno nebo, le goreče strele švigajo med črnimi oblaki, in za kratke trenutke posvetijo zmedeno stezo. Strahovitno bobni gromenje in divje zverine zdaj blizo, zdaj od daleč tulijo in mu smrt pretijo. Kako mora biti takemu popotniku pri srcu? O kako težko čaka belega dneva, s kolikim veseljem zagleda prvi blišč v daljavi, s koliko radostjo pozdravi rožno jutrno žarijo, ki ga reši nevarnost in mu pokaže pot v ljubo domovino!
Tak zgubljen popotnik je bil človeški rod pred Kristusovim rojstvom; ker ljudstva so po besedah sv. pisma sedela v temi in v smrtni senci. Dolga, črna, žalostna noč je pokrivala vesoljni svet pred rojstvom Marije, jutrne zarije. To je bila dolga noč, zakaj 4000 let je preteklo, preden je prišel Zveličar na zemljo, zato da bi ljudje Prav dobro, natanjko spoznali svojo nesrečo, svojo revščino, svoje za-puščenje, in da bi tem bolj željno hrepeneli po obljubljenem Izveli-čarju. — To je bila črna noč, ker človek, popotnik v zemeljski dolini ni spoznal, ni videl pravega pota v večno življenje in je vedno z nogami zadeval; temna noč je bila, ker razun Izraelcev, izvoljenega ljudstva so vsi narodi živeli v noči nejeverstva in ostudnega malikovanja. — To je bila žalostna noč; ves svet je bil poln nadlog •n težav, greha in hudobije. Povsod je bil ubožec zaničevan in preganjan; povsod so ženske za sužnje imeli in neusmiljeno z njimi ravnali; povsod so nedolžne, novorojene otroke na ceste metali psom v živež; povsod je bil slabejši močnejšemu za sužnja podvržen; povsod je bil trpeči in bolni revež zapuščen, brez pomoči. Ko bi šli mi okrog Po nekdanjem slavnem ltimu, glavnem mestu ajdovskih Rimljanov, 0 kaj bi videli! Tukaj vidimo velikansko gledališče, v katerega privre »ad 100.000 gledalcev, gledat kako se na stotine bojevalcev (gladiatorjev) z meči seka in pobija. — Pojdimo zopet tam za vojvodom r'niskim, ki se vrača iz zmagovalno vojske, videli bomo za vozom »jegovim na tisočo uklenenih, vjetih vojščakov, katere ne čaka dru-*ega kakor trda sužnost ali grozovitna smrt. — Zopet naprej vidimo 'živalske vrtove in v njih ribnike, kjer so sladkosnedeži tistih časov ribam človeško meso v živež metali. Povsod po mestih in po selih, P° coli državi gospodari nesramnost, hudobija in pregreha.
Predragi moji! ali ni bila to strahovitna, prežalostna, črna in dolga noč? Toda večno ni smela ostati ta huda noč nad človeškim
rodom, zastonj niso hrepenela ljudstva in narodi po Odrešeniku, zastonj niso klicali pobožni očaki in preroki: Rosite nebesa Pravičnega, dežujte ga oblaki!
Glejte, kar se zasveti v ti temni noči nesreče žarek nebeške jutrne zarije, ki napoveduje prihod zlatega solnca. In tista jutrua zarija nam je prinesla solnce Jezusa Kristusa in izginila je črna tema, vsa revščina je spremenjena v sladko radovanje. In kdo je tista ju-trna zarija? Kdo drugi, kakor Marija, ki nam je Zveličarja sveta porodila. Njeno rojstvo je prva svetloba jutrne zarije; zmeraj svetlejša je postajala ta jutrna zarija, dokler ni na sv. božični večer ob rojstvu Jezusa Kristusa svetlo solnce zveličanja našega na zemlji se zasvetilo.
Zatoraj čast in hvala tebi jutrna zarija, prečista, premila Devica Marija! ti si nam na zemlji pregnala črno noč revščine, nesreče in pogubljenja.
2.	Jutrna zarija je začetek dneva. Vse na zemlji se raduje, kadar ljubo solnce izza gore priplava, prijetno mala ptica jutrno pesem prepeva, milo se nežne cvetlice v jutrni rosi lesketajo, veselo se človek na delo podaja.
Kavno tako se je zveselil vesoljni svet po rojstvu Kristusovem. Zato so angelji v višavah prepevali vesele hvalne pesmi in klicali začudenim pastirjem:	„Ne bojte se, veliko veselje vam oznanimo,
Zveličar vam je rojen tam v mestu Davidovem." Zdaj je lahko veselo vsako srce človeško, ker več ne leži na njem teža jeze božje in strah pred pravično sodbo božjo; zdaj je na novo poživljena duša človeška, ker zopet ima gnado in prijaznost božjo; zdaj se lahko raduje vsak človek, ker spravljena je zemlja z nebom, raztrgane so verige satanove in zasvetilo je vsemu človeškemu rodu upanje večnega zveličanja.
Ako je pa Kristus res postal naše zveličanje, naše življenje, naša sreča, potem o kristijan, ozri se s prisrčno hvaležnostjo na tisto trikrat blaženo ženo, ki nam ga je nosila, rodila in izredila. Tista Devica, v katere Maternem naročji sladko božje Dete počiva in kraljuje, je za tem božjim Detetom naša največa dobrotnica, najbogatejši studenec veselja, naša najslajša tolažnica, naša mogočna pomočnica v potrebah in nevarnostih.
Neki rokodelski učenec se odpravlja v tuje dežele in mesta, da bi se še bolj izučil svojega rokodelstva. S solzami ga oče in mati blagoslovita, opominjata ga, naj vodno na Koga misli, naj so varuje zapeljivcev, naj bo priden v svojem poslu, da se z božjo pomočjo
nepokvarjen na duši in na telesu v očetovo hišo povrne. Dobri sin vse iz srca rad obljubi, odtrga se od svojih starišev in odide, ali komaj pride malo stopinj od hiše, zakliče mati za njim: „Ali imaš s sabo molitvene bukviee?" In ko sin potrdi, je njena zadnja beseda: »Rad moli iz njih, posebno k Materi božji!“ — Popotoval je daleč okrog po nemških mestih, učil se pri mnogih mojstrih svojega rokodelstva; in ko je bil že štiri leta od doma, zaželelo se mu je po domačiji, po očetu in materi, po bratih in sestrah; tudi od doma so mu pisali, naj kmalo pride. Tedaj zveže svojo culico in se poda na pot. Ko gre skozi neki gozd, najde pod hrastom majhno, na pol podrto kapelico. Od mladih dni navajen ni šel nikoli memo križa ali znamenja, da bi saj kratke molitvice ne opravil, ustavi se in pred podobo Marijino zmoli češčenasimarijo. Truden se potem vleže in premišljuje svoje dolgo popotovanje, misli na svoje ljube stariše, kako ga bodo z veseljem sprejeli. Zdaj se spomni zadnje besede svoje matere: „Rad moli iz molitvenih bukvic k Materi božji!“ Razveže culico in vzame molitvene bukviee, ter moli znano molitev: Pod tvojo pomoč pribežimo ... in potem se zopet vesel na daljno pot poda.
Kmalo se mu v gozdu pridruži človek, ga vprašuje, kam gre in včasih po strani pogleda njegovo torbo. Naš mladeneč to zapazi in ostro pazi na nevarnega tovariša. Prideta do kraja, kjer je bila med drevjem gosta senca, ptujec se ustavi in nekako skrivnostno reče: „0uj, kaj je to?" Pri tem rokodelec spozabi se varovati, ter obstane — in v tistem trenutku ga sune potepuh na levo stran in zakriči: „Torbo sem!“ Ali precej tudi popotni mladeneč s težko palico vdari hudobneža po glavi, da se znak zvrne v grmovje, in v roki se mu zasveti nož. — Prestrašen beži naš rokodelec do bližnje vasi. Tam Boga zahvali za čudno rešitev, in ker je bila v njegovih bukvicah tudi molitev „po prestani veliki nevarnosti", odpre svojo culico, da bi vzel iz nje bukviee. Ali nikjer jih ni, misli, da jih je pustil v gozdu pri kapelici, preišče vse žepe in slednjič jih najde v žepu na levi strani prs. Vesel jih izvleče, in kaj vidi! — Bukviee imajo strašno rano, oster nož je prebodel usnjate platnice do polovice bukvic, pogleda suknjo, tudi ta je na tisti strani prerezana. Zdaj še le spozna, kako čudovitno je bil obvarovan. Morivee je hotel mu z m>žem prebosti srce, molitvene bukviee Matere božje so mu rešile življenje. O kako srčno je na kolenih Boga zahvalil za čudovitno rejenje, molitvene bukviee je vse svoje žive dni v časti imel, in hvalil presveto Devico Marijo.
O kristijan moj! časti tudi ti Marijo v svojih molitvah; časti J° pa posebno s tem, da posnemaš tiste njene čednosti, katere so ti v tvojem stanu in poslu najbolj potrebne. Ti krščanski mladeneč in devica čislaj angeljsko nedolžnost Marijino in trdno skleni, bežati pred vsemi nevarnostmi, ki pretijo ti čednosti. Krščanski oče in mati, Premišljujta večkrat pobožno in pokojno življenje Marije, Jožefa in
Jezusa, sklenita živeti v pobožnosti, miru in edinosti, vestno skrbeti za otroke in družino. — Vsi mi, kadar nas tarejo križi in težave, kadar smo zapuščeni in brez tolažbe, kadar nam smrt naše ljube pobere, mislimo na Marijo prežalostno Mater božjo, ki je tako tiho in udano vse trpela in je bila zato v nebesih preobilno poplačana, sklenimo posnemati njen sveti zgled in prosimo jo njene mogočne priprošnje. Potem bo Marija izhajajoča jutrna zarija, ki noč konča in dan začenja, tudi nam jutrna zarija sreče in blagoslova, jutrna zarija našega večnega zveličanja. Amen.	Ljud. Škufca.
Praznik Marijinega imena.
I. Marijini častilci.
In devici je bilo ime Marija.
Luk. 1, 27.
čudovita je zveza med našim govorjenjem in mišljenjem. Večkrat je ena sama besedica zadosti, da nam vzbudi veliko vrsto misli-Zlasti pa so imena take besede, ki nam reči in osebe tako živo pred oči stavijo, da se mahoma spominjamo vsega, kar o njih vemo dobrega ali slabega, če hoče sv. pismo popisati življenje dobrega in svetega človeka, ki je vreden večnega plačila, kar ob kratkem pravi, da je njegovo ime v nebesih zapisano. (Luk. 10, 20.) Saj še v oče-našu molimo: Posvečeno bodi tvoje ime ter pri tem mislimo, naj bi Boga in kar je božjega vsi ljudje častili in poveličevali, — mesto Boga samega rečemo njegovo „ime“.
Lahko nam je toraj razumljivo, kaj je nagnilo sv. cerkev, da je Jezusovemu najsvetejšemu imenu poseben praznik posvetila. In zelo mora veseliti vsacega častilca Matere božjo, da je tudi Marijinemu imenu skazala toliko čast in mu enak praznik odločila. Saj ime Marijino nas spominja vsega, kar o Mariji lepega in slavnega vemo; v njenem sladkem imenu so takorekoč ob kratkem opisane vse njene milosti, vse njene čednosti, vsa njena dela, vso dobrote, ki jih je Že v življenji skazovala in jih iz nebes skazuje revnemu človeštvu; i* Marijinega imena odseva v svitlih žarkih vsa njena lepota in vzvišenost.
Pa Marijino ime nas ob enem spominja tudi na vse to, kar se je že v Marijino čast in slavo storilo; ime Marijino pomeni vso slavo, ki jo ima Mati božja v nebesih in na zemlji. In na to slavo Marijino
hočem danes posebej vaše misli obrniti ter razložiti: kako je bila Marija od nekedaj po vseh krajih češčena.
1. Prvi častilec Marije prečiste Device je bil Bog Oče sam, ker je izmed milijonov vseh druzih žen& ravno njo odbral za Mater svojemu edinorojenemu Sinu. Ker je vsegavedui Bog že od vekomaj vedel za Adamov greh in je že od vekomaj sklenil v svojem neskončnem usmiljenji Odrešenika poslati na svet; lahko rečemo, da mu je že tudi od vekomaj Mater odbral. In v tem pomenu si upam reči, da slava Marijina je slava večna! Tem bolj si upam tako govoriti, ker tudi sv. cerkev na Marijo obrača prelepe besede sv. pisma, ki ste jih že tolikrat slišali brati o Marijinih praznikih: Od vekomaj sem postavljena in od nekedaj, predno je bila zemlja. Ni še bilo breznov, in jaz sem bila še spočeta', tudi studenci voda še niso izvirali, in gore s svojo silno težo še niso stale; predno so bili hribi, sem se jaz rodila . . . Ko je nebesa narcjal, sem bila zraven ... ko je okoli morja meje postavljal in vodam dajal postavo, da naj ne prestopajo svojih bregov; ko je zemlji dno pokladal: sem pri njem bila, in vse ž njim ravnala . . . (Preg. 8, 22—31.)
Takrat, ko je Bog v raji našim prvim starišem objubil Odrešenika, naznanil je že tudi vsemu svetu slavo Marijino rekoč, da ona bo tista močna žena, ki bode premagala satana, — kači glavo strla!
In ko je prišel v polnosti časa napovedani trenutek, ko se je prikazala svitla zarija našega odrešenja, — o kako je počastil tro-jedini Bog Marijo Devico precej v začetku njenega življenja! Ločil jo jo od vseh druzih Adamovih otrok: ona edina je bila precej v prvem trenutku svojega življenja brez izvirnega greha; in še z brezštevilnimi drugimi milostmi je sv. Duh ozališal njeno srce, tako da jo po svetosti in lepoti visoko presegalo vsa druga človeška srca, kar jih je kedaj bilo na zemlji in kar jih še bo. Ni bilo še na zemlji nikjer nobene krščanske cerkve: a Bog sam je sozidal najlepši tempelj, da se tako še noben drugi ni lesketal na zemlji — hišo zlato, turen slonokoščeni! Marija sama je bila najlepši tempelj, kakor se moli v prelepi molitvi po litanijah, da je namreč vsemogočni večni Bog dušo in telo častite Device Matere Marije s priprošnjo sv. Duha pripravil, naj bi zaslužila biti vredno prebivališče božjega Sina. Kako krasno pa mora biti prebivališče, ki je vredno Sinu božjega!
In koliko čast jo Jezus sam skazoval svoji Materi, komu je to neznano? čeravno vsegamogočni Bog, ki je valovom in vetrovom zapovedoval in mrtve k življenju obujal, je vendar hotel pokoren biti
svoji Materi. Na njeno prošnjo je prvi čudež storil v Kani Galilejski. Kako genljivo se je na križu poslovil od nje! Najprej misli na brit-kosti svoje užaljene Matere, in ko za njo poskrbi, se še le pritoži zarad lastne zapuščenosti in žeje; zdaj ko je Marijo po Janezu izročil človeštvu za milosti polno mater, — zdaj šele reče: dopolnjeno je! zdaj še le izroči Očetu svojo dušo! In kdo bi dopovedal veselje, s katerim je počastil Jezus svojo preljubo Mater, ko se jej je po svojem vstajenji poveličan prikazal, kakor nas na ta veličastni trenutek vsako leto o veliki noči spominja sv. cerkev v prelepi pesmi: Begina coeli laetare ... Nad vse pa je počastil in poveličal trojedini Bog Marijo takrat, ko jo je z dušo in telesom v nebesa vzel ter jo povzdignil nad vse nebeške prebivalce in jo kronal z najlepšo krono, da zdaj kraljuje v nebesih in na zemlji.
2.	Drugi, ki je Marijo počastil, je bil veliki angelj Gabrijel; so bili angelj i sploh.
Kolika sreča bi bila za Marijo, ko bi se jej bil angelj božji le prikazal v svoji lepoti, ko bi jej ne bil spregovoril nobene besede: angelja videti, kolika sreča! Koliko veselje so občutili služabniki Božji, ako so bili tako srečni, da se jim je angelj vidno prikazal! A Marija ni le gledala nebeške lepote najvikšega angelja, ampak slišala tudi angeljski glas, — preveselo sporočilo. In glejte, kar se še nikoli ni zgodilo, zgodi se njej, — angelj jo časti rekoč: Češčcna si Marija... Drugim se je tudi angelj prikazal, pa so oni angelja častili. Ko jo n. pr. Tobija zvedel, da oni mladeneč, ki mu je bil sina na ptuje spremil, je angelj iz nebes, se je prestrašil in padel na obraz: ona sta čast skazovala angelju! Tukaj se pa nasprotno zgodi: angelj časti, — Marija je počeščena, ker ona je več kot angelj. Angeljsko petje ob Jezusovem rojstvu je pač tudi njej veljalo. Gotovo so jo tudi ob drugih prilikah angelji častili in jej vidno stregli, kakor se bere v starih legendah (pobožnih spisih). In zdaj jej v nebesih slavo prepevajo in jo bodo slavili na veke.
3.	Zdaj pridejo na vrsto zemeljski častilci Device Marije —• ljudje. Ne bom vam pripovedoval, kako zelo so Marijo že v njenih otročjih letih spoštovale in častile njene mladostne vrstnice v Jeruzalemu : ko so videle njeno častitljivo svetost in modrost, so se je skoro bale, a njena krotkost, ponižnost in ljubeznjivost si je vsili srca pridobila. Tudi vam ne bom razkladal, koliko čast joj je ska-zoval njen deviški ženin sv. Jožef, ampak kar precej omonim tisto posebno počeščonje sv. Elizabete, ki je tudi v sv. pismu zapisano. Ta pobožna sveta teta Marijina je navdušeno še ponovila nokaj angeljevega
pozdravljenja in še sama pridjala: Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa! In potem je Marija zapela tisto prekrasno pesem, ki jo imenujemo „Magnificat“ in je izrekla preroške besede: „0d slej me bodo srečno imenovali vsi narodi!“
Menim, da nobeno drugo prerokovanje sv. pisma se ni tako natanko spolnilo, kakor se je spolnilo in se še spolnuje to Marijino prerokovanje. Besede, ki so zapisane v sv. evangeliji o ženitnim v Kani: Marija je bila tam, bi smeli obračati na vse dneve Jezusovega življenja na zemlji in na vso zgodovino sv. katoliške cerkve.
Prihiteli so pastirci v betlehemski hlevec in so kleče molili božje Dete, — tudi Marija je bila tam — o tudi Mati je bila deležna časti, ki se je skazovala njenemu Sinu. Sv. pismo še posebej omeni, da si je Marija v srcu ohranila besede, katere so pobožni pastirci govorili, toliko častitljive so se jej zdele. — Prišli so trije Modri iz daljnih, daljnih krajev Jezusa počastit: našli so Dete božje, so ga molili in kraljevsko obdarovali. A tudi Marija je bila tam; o gotovo se	niso ti blagi možje	iz Jutrovega kar tako	nazaj vrnili,	da
bi Materi	božji ne bili skazali	spodobne časti. Saj si	ne moremo mi-
sliti, da bi bili svoje bogate darove v detečje ročice pokladali, marveč po maternih rokah so jih božjemu Detetu darovali. — Simeon se je veselil Odrešenikovega prihoda v tempeljnu in mu je prerokoval; a tudi Marija je tam, tudi njej spoštljivo prerokuje. — Jezus je začel očitno učiti. Mnogo dobrih src si je pridobil, ki so ga častila in ljubila; a tudi Marija je bila tam: sv. evangelij nam pripoveduje, kako je neka žena izmed množice povzdignila glas in očitno oznanjala čast in slavo Marijino. Pa kar je ta žena storila, storilo je še premnogo druzih; zlasti aposteljni so jo spoštljivo častili še, dokler je Jezus živel.
4.	Tako je bila že Marija počeščena, predno še se je sv. cerkev pričela. Zdaj pa, ko se je sv.	cerkev širila po vsem	svetu, širila	se
jo tudi v	enaki meri slava in	čast Marijina. Kjer je Jezus, tam	je
tudi Mati njegova! Ge se sv. cerkev primerja vinogradu, ki rodi obilni sad za večno življenje, smemo jo tudi z enako pravico primerjati prelepemu vrtu, kateri nima nobene meje, ampak se razprostira do krajev sveta, kjer raste in cvete brez števila najlepših cvetlic, katere imajo enkrat presajene biti v rajski vrt večnega veselja. Vrtnarica 'n oskrbnica tega krasnega vrta pa je Marija prečista Devica. Ona varuje cvetlico viharjev in sovražnikov, ona skrbi za solnce pomoči božje in za roso milosti nebeške — po njenih rokah jim dohaja rast.
Cvetlice te so cvetele enako lepo v vseh časih krščanstva. Imen in števila vam nisem v stanu povedati. Pojdi, predragi! v gorki spomladi po livadah in preštej cvetlice, ako jih moreš: enako nemogoče je tudi prešteti vsih Marijinih cvetlic v vrtu božjem; vseh onih svetnikov in svetnic, ki so Marijo goreče častili. Sploh le se da reči, da vsi, ki se zdaj v nebesih veselijo, so bili nekedaj na zemlji udani častilci Marijini.
Če tedaj vsih Marijinih otrok ne morem našteti, naj vam jih pa vsaj splošno imenujem. V prvi vrsti šobili sv. aposteljni. Oni so bili tisti srečni, ki so še Marijo z lastnimi očmi videli, ki so še iz njenih lastnih ust slišali presladke materne besede: o, s koliko sinovsko ljubeznijo so Marijo sami ljubili in s koliko gorečnostjo njeno slavo tudi drugim oznanovali, kodarkoli so sv. vero Jezusovo učili! Za njimi pa je bilo milijone nasvetejšib učenikov: papežev, škofov, mašnikov, ki so z nepopisljivo vnemo Marijino slavo razlagali, doli do onih pobožnih duhovnikov, ki danes Mariji v čast pridigajo.
Pa če so pastirji tako vneti, se vnemajo tudi ovčice. In res že v apostoljskih časih se je to pokazalo.
Na Grškem v Atenah je živel sv. mož Dijonizij. Sv. Pavel ga je bil spreobrnil. Ta je tako želel Marijo videti, da je v Jeruzalem potoval. Ko zagleda premilo obličje njeno, se tako zavzame, da bi jo bil skoraj po božje častil, ko bi ne bil podučen, da kakor je tudi Marija vzvišeno bitje, vendar ostane stvar brez mere nižja od Boga. — Tudi še premnogi drugi bi bili radi videli Marijo, pa jim ni bilo mogoče tako daleč iti; zato je sv. Luka, ki je bil slikar, naslikal podobo Marijino, da bi bili oni, kateri niso mogli Marije videti, videli vsaj njeno podobo.
Apostoljski časi so minili, a ž njimi ni ugasnila ljubezen do Marije. Prvi kristijani sicer še niso mogli Mariji v čast cerkev zidati, saj sploh še cerkev niso imeli; v podzemeljskih votlinah —; katakombah — so službo božjo opravljali, sv. zakramente prejemali pa tudi Marijo prisrčno častili! Našle so se namreč v katakombah Marijine podobe in druga znamenja Marijinega češčeuja. Iz tega lahko sklepamo, da so mučenci predno so v smrt šli, Mariji se priporočali. Pa ne le ti, ampak mučenci vsih stoletij, ki so zavoljo pravice preganjanje trpeli, so pri Mariji pomoči in poguma iskali. (N. pr. sv. Janez Nepomučan.) — Device prvih stoletij so po Marijinem zgledu iz ljubezni do svoje nebeške Matere v sv. devištvu živele. Pa ne samo to, marveč devico vseh stoletij notri do tistega blagega srca, ki se bo danes s trdnim sklepom, ali colo z obljubo devištva Mariji darovalo, so zaupno v to pročisto Danico svoje deviške oči obračale in pod njenim milim varstvom neomadežno živele v sredi spridenoga sveta. — Sploh svetniki vseh stoletij so so takorokoč eden pred drugim skušali, kateri bi več storil v Marijino čast; in predobra Mati nebeška jim je obilno poplačovala to gorečnost. — Tudi grešniki — od Marije, imenovane Egipčanke, v Četrtem stoletji gori

do tistega grešnika, ki se bo znabiti danes v resnici poboljšal v katerikoli cerkvi, ko bo slišal Marijine pridige, so iskali in našli milost spreobrnenja in stanovitnosti.
5.	Pa ne le v vseh stoletjih, marveč tudi po vseh deželah so Marijo častili vsi dobri, vsi najboljši, najplemenitejši ljudje.
Tam naš panjske m bila je preblaga plemenita Španjolka, sv. Terezija. Že v dvanajstem svojem letu je zgubila svojo ljubljeno mater. V neizmerni žalosti poklekne pred podobo Matere božje, ter vsa utolažena zakliče: „Odslej pa bodi ti moja mati!“ In res sama spozna, da je od nje sprejela, kar jo je prosila. Pa poleg nje je tisoče in tisoče plemenitih Španjolcev, ki so Marijo goreče častili.
Tam na Laškem je bil sv. Alfonz Ligvorij goreč častilec Marijin: on je tisti, ki je navdušeno zaklical: O da bi mogel jaz kedaj doživeti, da bi Marijo vsa srca častila! In pred njim in za njim je bilo na tisoče najboljših Italijanov, ki so bili Mariji prisrčno udani.
Tam na Poljskem jelo je biti eno najplemenitejših src. — deviško srce sv. Stanislava, ki je za Marijo vse gorelo. In poleg njega je bilo na tisoče Poljakov in drugih Slovanov, — najboljših, ki so Mariji darovali svoje srce. In kedo bi bil vstani prešteti milijone še vsih druzih Evropejcev: Francozov, Nemcev, Angležev . . ., ki so bili in so goreči častilci in služabniki Marijini ?!
Tam v daljni Indiji je krščansko vero razširjal sv. Frančišek Ksaverij, posebni ljubljenec Marijin, ki je vse svoje misijone in druga važna opravila v Marijino varstvo izročal in priporočal. In poleg njega je na tisoče Indijanov, Japoncev, Kinezov . . ., ki so v sv. katoliški veri Marijo prisrčno častili.
Tam unkraj naše zemeljske krogle — v Ameriki bila je Roza Limanska. Njej je sama Marija razodela, da se sme po njej imenovati Roža Marija. In poleg te preblage cvetke Marijine bilo je na tisoče najboljših Amerikancev in Amerikank, ki so Marijo prisrčno častili. Saj ravno Mariji se je zahvaliti, da katoliški misijoni tako vspešno napredujejo. Starejši ljudje se še spominjajo, kako so pred več leti tudi naši rojaki šli na razne kraje v sv. misijone v Afriko, Ameriko ... Z ganljivimi Marijinimi pesmami so domačini slovo jemali od njih, oni pa so Mariji slavo prepevajo hiteli čez široko morje v daljne nepoznane kraje — in tam so divjake spreobračali ter jih učili Marijine molitve, Marijine pesmi.
6.	Pa kaj bi Marijinih častilcev drugod iskali; saj nam je lastna naša domovina — ožja in širja — v tej zadevi tako sijajen izgled.
a) Ponosni in hvaležni moramo biti, da je slavna habsburška hiša tako zelo udana Mariji prečisti Devici! — Že pred 240 leti (1640) je cesar Ferdinand lil. dal narediti na Dunaji prekrasno podobo brezmadežne Device Marije. In ko se je ta podoba slovesno blagoslovila, izročil in priporočil jo Mariji v varstvo in brambo
sebe, svojo hišo in vsa svoja ljudstva, ona naj bo zapovednica in varhinja cesarstva; tudi je zapovedal, da se mora po njegovem cesarstvu praznik neomadežanega spočetja vsako leto 8. decembra slovesno obhajati. Njegov sin, cesar Leopold I. je dal potlej zastave narediti s podobo brezmadežne Device Marije, in prvemu oddelku vsakega polka tako zastavo izročiti, da bi bila tudi vojskina moč pod njenim varstvom.
b) Če tudi to velja za vse narode, ki so pod zaščitjem mogočnega orla avstrijskega, velja še prav posebno slovenskemu narodu. Slovenec je že po svoji naravi bolj mehkega in rahločutnega srca; Marijine molitve globoko segajo v njegovo pobožno srce in Marijine mile pesmi posebno ugajajo njegovemu jasno donečemu grlu. Zato smemo pa tudi hvaležno spoznati, da nam je to detinsko uda-nost in ljubezen Marija že obilno poplačala. Poleg druzih brezštevilnih dobrot moramo v prvi vrsti njej pripisovati, da smo obvarovani krivih ver, ki po druzih deželah toliko dušne škode prizadevajo. Uno leto sem bral sporočilo nekega Angleža, ki je protestantovsko sv. pismo po raznih deželah razprodajal. Po vrsti razkazuje, kako se mu je kupčija sponesla v tem in onem kraji; ko pa pride do nas, z neko nevoljo sporoči: „S tem ljudstvom ni nič storiti, vsi od prvega do zadnjega so z Eimom skleneni." Tako mi še nihče ni Slovencev pohvalil. Prosimo, naj nas ljuba Mati božja še dalje varuje krivoverstva in brez-verstva.
Pa tudi naša zgodovina je taka, da nas je takorekoč primorala, pri mogočni Kraljici nebeški tolikrat pomoči iskati. Turek, zakleti sovražnik sv. katoliške vere, bil je naš prenevarni sosed. Kadar je besni sovražnik napadel naše cesarstvo, zadeti smo bili najprej in najbolj ravno mi. Pa kolikrat nas je Marija obvarovala njegovih ljutih napadov ali pa Avstriji zmago naklonila. Ne utegnem danes teh slavnih zmag opisovati, le memogrede omenim tri najslavniše zmage, ki jih sv. cerkev sama Marijini pomoči pripisuje: L. 1571 so naši Turka slavno premagali pri Lepantu, 1. 1716 pa pri Temešvaru; v spomin te dvojne zmage je sv. cerkev vpeljala praznik sv. rožnega-venca. Današnji praznik pa je sv. cerkev postavila v spomin veličastne zmage 1. 1683, ko so bili Turki oblegli Dunaj, glavno mesto našega cesarstva, z grozovito močjo, pa so bili na Marijino priprošnjo nenadno hitro in popolnem premagani. Gotovo so bili veseli takih zmag vsi narodi, a še posebno so veselja vriskali naši predniki. Kleče, s povzdignenimi rokami ter v solzah veselja in hvaležnosti so se Mariji, nobeški Kraljici, zahvaljevali. In po vsaki zmagi jim je na novo zažarela in vsplamtela v pobožnem srcu ljubezen do mogočne Pomočnice. *)
Slišali ste, kako so drugi Marijo častili, vprašajte se zdaj: kako jo pa vi častite? Pa zdi so mi, da vas ni treba še poseboj opominjati;
*) Tukaj bi se jako podalo, ako so po okoliščinah tudi h zgodovino domač« duhovnije ali bližnjih krajev kaj pove.
J
marveč, da je že med govorom vsaki za-se sklenil, da bode v prihodnje še bolj Marijo častil, — še gorečniše molil v njeno čast, zlasti sv. rožni venec, ki ga nam sv. oče tolikanj priporočajo, — da bode v prihodnje še rajše in veselejše prepeval Marijine pesmi in — zvestejše posnemal Marijine izglede. Bog vas potrdi, preljubi moji, v tem svetem sklepu! Amen.
2. Napačno češčenje device Marije.
Pri meni je vse upanje življenja in čednosti.	Sir. 24, 25.
Mati katoliška cerkev je Mariji vselej posebno čast skazovala in je njej k časti veliko praznikov postavila in veliko lepih pesem in presrčnih molitev zložila. Ona je vselej učila, da se njej za Bogom največja čast spodobi zavolj njene posebne svetosti in zavolj njenega neizmernega povikšanja; ker ona je kakor pravi sv. Efrem svetejša kot Serafi, svetejša kot Kerubi, častitljivša kot vse nebeške vojskine trume. Marijina imenitnost preseže vso posvetno čast in vso velikost nebeških duhov. Zatoraj je sv. cerkev vselej učila, da je Bogu posebno dopadljivo, če presveto mater Jezusovo ljubimo, častimo in v njo svoje zaupanje stavimo. Zato pa tudi vsim vernim priporočuje, •la naj otročjo ljubezen do nje imajo in v njo zaupajoči v vsih potrebah k njej pribeže in se njeni priprošnji priporočujejo. In blagor vsim kristijanom, kateri so Mariji prisrčno udani in prisrčno ljubezen do nje imajo in si prizadevajo njeno materno ljubezen si pridobiti; kajti sploh učijo cerkveni učeniki, da oni, kateri Marijo prav in vredno častijo, smejo zaupljivo pričakovati večnega zveličanja. Toda dobro si zapomnite: le pravi častilci Marijini smejo zaupljivo pričakovati večnega zveličanja; zastonj pa si nebesa obetajo oni, katerili pobožnost do Marije ni resnična, ampak prazna in brez vso vrednosti. Da bi pa tako prazno in mlačno pobožnost iz vaših src pregnal ter resnično in gorečo ljubezen in čast do Marije obudil, vam hočem danes pokazati, da tisti zastonj na Marijo upajo, kateri jo prav ne ljubijo in prav ne čas tč.
Že mod ljudmi je navada, da tacega človeka najbolj sovražijo, kateri je vpričo priliznen, vse postrežbe in dobrote obeta in se najboljšega prijatelja kaže, ko se pa proč obrne, vse drugače misli,
govori in dela; ravno tistega, kateremu se je poprej prilizoval, kmalo potem kolne, sovraži, opravlja, obrekuje ter mu škoduje, kakor ve in zna. Že ljudje, pravim, tacega kmalo spoznajo in sovražiti začno, ker se nobeden ne more več zanesti na njegovo prijaznost. Glejte, ravno taki so grešniki, kateri pravijo, da Marijo časte in vendar nobene ljubezni do nje ne pokažejo, če mi pobožnost do Marije sploh preiščemo, v čem večidel obstoji? V nekaterih molitvicah, pri katerih se grešnik prav po kolenih plazi, roke steguje in Marijo prav močno z jezikom na pomoč kliče; če bi nam pa mogoče bilo, srce nekaterih takih videti, bi v njih srcu zagledali le sovraštvo do Marije. Pač se tudi Marija čez marsikaterega lahko pritoži, kakor je Jezus judom očital: To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce je pa daleč od mene. (Mat. 15, 8.) Ali bi ti mar mogel reči, da te tisti iz srca rad ima, kateri ti vse stori, kar le tebi škodovati more, kar te draži? Kaj misliš ti: ko bi neka mati imela enega samega sina, katerega bi prav prisrčno ljubila, pa bi bil nekdo pri hiši, kateri bi tega sina prav sovražil, ga vedno jezil in tudi neusmiljeno pretepal, — ali bi se moglo reči, da ima tak človek mater rad. kateri njenega ljubega sina toliko žali in hudo ima? Gotovo bo mati rekla: ta je moj naj-veči sovražnik. Kaj druzega pa delajo taki grešniki z Marijo, kateri jo z jezikom častč, zraven pa zmiraj ravno tiste grehe doprinašajo? Od ene spovedi do druge, od leta do leta žive v nečistosti in nesramnem znanji, v bližnji priložnosti, v grešni navadi, zmiraj odlašajo povrniti dobro ime, ki so ga svojemu bližnjemu odvzeli s svojini hudobnim jezikom, povrniti ptuje blago, ki so ga vzeli, najdli ali prigoljufali, ali pa sicer po krivici na-se spravili, in še zmiraj ravno tako preklinjajo in kvantajo, z eno besedo, oni nakladajo brez vse skrbi greh na greh, zraven tega se malokdaj odkritosrčno spovedo, nikoli grehov prav ne obžalujejo in tako večidel za zmiraj brez po-boljšanja ostanejo. Kaj se to druzega pravi, kakor vedno žaliti, sovražiti in z grehom križati božjega Sina, katerega Marija tako prisrčno ljubi? Ali se zamore reči, da taki človek Marijo v srcu ljubi, da jo časti? Gotovo ne, ampak da jo v srcu sovraži in le po hinavsko i jezikom časti! Ali bo pač mogla Marija s svojim čistim deviškim očesom tacega milostljivo pogledati, kateri svoje oči le na ostudne, nesramne in pregrešne reči obrača? Ali bo pač stegnila svojo roko in tistemu svoje milosti delila, katerega roke le krivice, greh in hudobije doprinašajo? Ali bo pač odprla svoja usta in Boga prosila 2» tiste, kateri na svojem jeziku tako pogosto imajo klafanje, preklinje* vanje in opravljanje, kateri so odprtemu grobu enaki, kakor David,
kraljevi pevec, (Ps. 13, 3) pravi: Odprt grob je njih grlo; s svojim jezikom goljufno delajo, gadji strup je na njih ustnicah. Njih usta so polna kletve in grenkosti. Ali bo odprla Marija svoja ušesa, katera niso hudobij nikdar poslušala, da bi zdaj uslišala molitev tistih, kateri prav zadovoljno vsakemu govorjenju svoja ušesa nastavljajo, če je še tako grdo in pregrešno? Marija je v svojem srcu več ljubezni do Jezusa imela, kakor vsi angelji, ali bo mogla s tako svetim srcem človeka ljubiti, čigar srce je polno nečistih in nesramnih želja? Ali bo mogla prijazno sprejemati češčenje od človeka, kateri je hudičev prijatelj, ona, ki je za Bogom najsvetejša? Ali je mogoče, da bi tacega spoznala za svojega otroka in ga varovala? Ta vprašanja premisli, o grešnik! in odgovori po resnici sam sebi; gotovo boš rekel: To ni mogoče!
Misli si najboljšega prijatelja, katerega imaš. Kako ti pač težko de, če bi kdo o njem kaj slabega govoril; hitro, če si ti v resnici njegov prijatelj, se boš za njega potegnil in če bi mu kdo kaj žalega hotel storiti, si hitro pripravljen, ga braniti. Ali pa, če mati svojega otroka v resnici ljubi, ali ga ne bo branila, dokler je mogoče, ali se ne bo vsacega ogibala, kateri otroku po krivici kaj hudega stori? Po človeško soditi, bo ona gotovo tako storila. Ali pa more ljubezen navadnega človeka do svojega prijatelja ali pa navadne matere do svojega otroka tolika biti, kakoršna je ljubezen Marijina do svojega preljubega Sina Jezusa? To ni mogoče; toraj tudi Marije ne moreš bolj razžaliti, kakor če z grehom razžališ njenega ljubega Sina; in glej, pri takem življenji si še upaš reči: da ljubiš in častiš Marijo?! Tvoje češčenje do Marije je hinavsko, tvoja ljubezen prazna, dokler v resnici ne skleneš svoje življenje poboljšati in greh zapustiti, dokler tega tudi v resnici ne storiš; zastonj se zanašaš na priprošnjo Manjino, ker te gotovo ne bo uslišala. Marija je v Kani Galilejski prosila svojega Sina, da bi ženitovalcem pomagal, ker jim je vina zmanjkalo, koda kaj jim je zraven rekla? Vse storite, kar vam bo rekel. In v resnici Jezus ni pred pomagal, kakor da so njegovo voljo na tanko spolnili. Iz tega se vidi, da moramo mi natanko božjo voljo spolniti, ako hočemo, da bo Marija za nas prosila in da bo njena prošnja nam pomagala.
Zatoraj te zdaj vprašam, ljubi moj kristijan, ki se bližaš altarju Matere božjo in njej na čast rožnivenec ali kaj druzega moliš, morebiti tudi kaj ubogajmo daš itd.: Kako pa spolnuješ božjo voljo v svojem dejanji? Marija reče: „Kar moj Sin zapove, to stori!" in glej, božjo zapoved imaš, sovražnikom iz srca odpustili, vse krivice poravnati in
varovati se, ne samo nečistih del ampak tudi nečistih misli in besed; dalje imaš zapoved, svoje predpostavljene spoštovati, Boga čez vse in svojega bližnjega kakor samega sebe ljubiti; vse to ti Bog zapove, vse to terja Marija od tebe, in dokler tega ne storiš, tako dolgo ti Marijina prošnja pomagala ne bo; ker brez tega je tvoja pobožnost do nje le prazna, tvoja ljubezen le hinavska.
In zdaj te vprašam: Kaj pa si s tako prazno pobožnostjo od Marije zadobiti želiš? Odpuščanje grehov, katerih nikoli resnično ne obžaluješ in tudi pripravljen nisi, jih zapustiti? Ali da bi te obvarovala pogubljenja, proti kateremu vendar tako hitro greš, da te nobeno opominjevanje ne more ustaviti? Ali ni velika tvoja predrznost, ravno taka, kakor bi nalašč v vodo skočil, zraven bi pa mater zaklical, da bi ti pomagala; ali pa, kakor bi v sredo pogorišča planil in se zanesel, da ti bo mati ali oče pomagal ? Le poskusi kaj tacega storiti, boš videl, da ti nobeden ne bo pomagal, ti boš poginil. Ravno tako ti tudi Marija ne bo pomagala in ti ne more pomagati ter te pogubljenja rešiti, ako ti grešiti ne nehaš.
Morebiti pa misliš, da te bo Marija obvarovala, da ne boš brez pokore umrl, ampak da boš po njeni priprošnji gotovo enkrat na starost ali ob koncu svojega življenja milost prave resnične pokore dosegel. Ali na to te spet vprašam: kako moreš ti kaj tacega od Marije pričakovati? Morebiti zato, ker jo v svojem življenji tolikrat razžališ, ker tako pogosto in grdo njenega ljubeznjivega Sina zaničuješ? ali pa ker včasih kakšen očenaš prav razmišljeno njej na čast omoliš? O vse kaj druzega je, na kar se zanašaš. Ti greš, kadar pride njen god in praznik včasih k spovedi in tudi k sv. obhajilu; toda kaj ti to pomaga, ti greš k spovedi brez kesanja, brez trdnega sklepa, brez resničnega poboljšanja tudi res ostaneš; takšne spovedi in sv. obhajila so zanič, so božji rop, kakor sem vam že večkrat bolj na tanko razkladal in še bom.
Kako pa je to, ljubi moji! da so Marija imenujo pribežališče grešnikov, če se pa grešnik na njeno priprošnjo zanašati ne more in ne sme? Da, v resnici jo Marija pribežališče grešnikov, toda le tistih, kateri si z vso močjo prizadevajo svoje grešno življenje zapustiti in da bi to lože storili, polni ponižnosti in zaupanja pri Mariji pomoči iščejo. Takim je pač Marija pripravljena pomagati in bo tudi gotovo pomagala. Kateri pa na Marijo zato zaupa, da bolj brez skrbi v grehih naprej živi, ker si misli, saj ne bom pogubljen, ker bo Marija za-me prosila, tak Marijino pomoč takorekoč preklinja, ravno tako, kakor bi rekel: ('e prav groh delam, saj bo Marija za-me

prosila; ko bi se na to ne mogel zanesti, saj bi si ne upal več greha delati. Le pomisli, grešnik! kateri Marijo z jezikom častiš, zraven pa še vedno v tistih grehih naprej živiš, ali ne govoriš ti ravno tako, kakor sem zdaj rekel, in če tudi ne z besedo, vendar tvoja dejanja dosti glasno govore. Zastonj se toraj zanašaš na priprošnjo Marijino; ona ti ne bo pomagala, ker ti še nisi pripravljen greh zapustiti. Prošnja kraljice Estere je bila mogočna; kar bo prosila, jej je kralj ob\jubil storiti. Ali je pa prosila za hudobnega Amana? O nikdar ne, na vislicah je moral umreti, akoravno se je kraljici priporočal in jo pomoči prosil. Pribežališče Izraelcev v starem zakonu je bila skrinja miru in sprave, in vendar je vpričo nje padlo 30.000 pešcev (I. Kralj. 4, 10.) in pisalec Teodoret vzrok pove, ker pravi: To se ni čuditi, ker so skrinjo zavese z ustmi častili, zraven pa bili v grehih zakopani. Kraljica Estera in skrinja miru in sprave ste predpodoba Marije in če trdovratnih grešnikov niste varovali, toraj tudi Marija ne bo varovala takih, kateri jo z ustmi časte, greha pa si ne prizadevajo zapustiti.
Še nekaj je, kar morebiti nekaterega zmed vas moti, da mojim besedam še ne verjame, ampak le misli, da je Marija vsakemu pri-pripravljena pomagati: „Bral sem, ali pa sem slišal brati take bukvice, da so strašni grešniki, veliko veči, kakor nas kdo, še na zadnjo uro čudežno po prošnji Marijini bili rešeni"; ali pa: „lmam tako molitvico, v kateri stoji zapisano, da bo vsak srečno umrl, kdor jo večkrat zvesto moli." Na te dve menitvi ti ob kratkem to-le odgovorim. Ti praviš: Po Marijini prošnji so bili največi grešniki čudežno rešeni. Dobro preudari, v takih bukvah se bere: čudežno ali po čudežu. Ali pa zamoreš tudi ti upati, da bo Bog s teboj čudeže delal? Poslušaj to le primero. V Sarepti je bila vdova, kateri je Elija čudež storil, da jej ni moke v predalu in olja v vrču zmanjkalo, če ga je ravno odjcmala in nikoli ne pridjala. Poskusi tudi ti, če ti ne bo nikoli moko v predalu in olja v vrču zmanjkalo, ako ga vedno jemlješ in nikoli nič no prideneš. Treba ti ne bo potlej delati, ker boš vedno dosti hrane imel. Ali pa zakaj v Vipavi vinograde obdelujejo, naj bi svoje sode le z vodo nalili, morebiti bi Marija sprosila, da bi Jezus vodo v vino spremenil, kakor se je zgodilo v Kani na Galilejskem? Vem, da zdaj praviš: „Vsak bi bil nespameten, ko bi kaj tacega mislil". Glej, če se ti to neumno zdi od Boga pričakovati tistih čudežev, katero je že enkrat storil, se ti mora ravno tako neumno zdeti, $e misliš, da bo Bog na prošnjo Marijino s teboj čudež storil in te rešil večnega pogubljenja, zato ker se je kaj tacega že katerikrat Zgodilo. Ob kratkem rečem: Tega ti ne moreš pričakovati, kar se je
37*
med tisoč in tisoč ljudmi komaj kateremu čudežno zgodilo in le zato, da Bog očitno mogočnost Marijine prošnje pokaže. — Kar pa molitvico zadene, na katero ti tako zaupanje imaš, ti ob kratkem le toliko rečem, da so take molitvice večjidel goljufija. Res so morebiti lepe besede, tudi molitvica sama na sebi dobra, toda tvoje zaupanje v to molitvico je prazno in vražno. Moli, karkoli hočeš, kakor hočeš in kadar hočeš, če si svojega grešnega življenja spreobrniti ne prizadevaš, nič ti ne bo pomagalo; tvoja pobožnost do Marije je prazna, predrzna, nič vredna in s tako hinavsko pobožnostjo boš vpričo Marije pogubljen, kakor je bil vpričo Estere Aman obešen.
Videli ste tedaj, ljubi moji poslušalci, da je vaše zaupanje v Marijo prazno, če ni vaša pobožnost, vaše češčenje in vaša ljubezen do nje resnična. Če ne posnemate njenih lepih čednost, če ne storite vsega, kar vam njen ljubi Sin Jezus Kristus zapoveduje; ne morete pričakovati, da bi vam ona sprosila odpuščanje grehov, milost pravega spreobrnenja in resnične pokore, ne morete se zanašati na srečno smrt. Vse spovedi in sv. obhajila, katere prejemate ob njenih praznikih, vse božja pota in molitvice, katere opravljate njej k časti, vse klicanje v njeno pomoč bo zastonj, ako svojega grešnega življenja ne spreobrnete, in s takim spreobrnenim in spokorjenim življenjem Marije vredno ne častite. Le tistim, ki Marijo vredno časte, je ona pomoč, tolažba in pribežališče, le tisti zamorejo zaupati, da bo ona gotovo za nje prosila svojega ljubeznjivega Sina in le tistemu še enkrat obljubim ne po svojih besedah, ampak po besedah cerkvenih učenikov, da gotovo ne bo pogubljen, kateri je pravi, vredni in resnični častivec naše matere Marije. Amen.	+ Ant pot0čnik.
Štirinajsta nedelja po binkoštih.
I. Bogoljubnost je za vse koristna.
ISoite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice.	Mat. 24, 83.
Veliko je bilo že govorjenja in pisanja o važnem vprašanji: kako bi si človek težko in grenko življenje svoje olajšal in oslajšal, — kaj mu je storiti, da bode srečen na zemlji? Nasvetovalo se j® raznovrstnih pomočkov in raznih potov, po katerih naj bi človek do svoje časne srečo dospel. Vendar kaj prav zanesljivega v tej zadevi
55B
že ni vedel nihče nasvetovati. Edini popolnem zanesljivi pripomoček, tukaj na zemlji si srečo ustanoviti in utrditi, nam je Jezus naznanil, ko je rekel, da naj pred vsem skrbimo za nebeško kraljestvo, — za večno srečo, časna sreča nam bo s to pogojo v nameček: Iščite naj-poprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to (kar je treba za časno srečo) vam bo privrženo. Ees je, da morajo pobožni ljudje tudi trpeti, mnogokrat prav veliko trpeti. Večkrat morajo pravični v solzah in bolečinah zdihovati, med tem pa hudobni dobro živijo in se prešerno razveseljujejo. Vendar, kolikor sem jaz zvedel in bral in skusil, vam lahko rečem, da sreča hudobnih ljudi je le na videz, njih veselje je le kratko in nikoli popolno ter se veselje prav za prav še imenovati ne sme. Nasproti pa vam rečem, da le v resnici pobožen, pošten človek je srečen in lahko zares vesel, saj nam sv. pismo samo zagotavlja: Pobožnost je za vse koristna in ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja. (I. Tim. 4, 8.) Te prevažne besede nam je zapisal sv. apostelj Pavel in je še pristavil: To je resničen nauk in vsega sprejetja vreden. Zato sem se tudi jaz danes odločil vam dokazati resnico, da pobožno življenje človeka že na tem svetu osrečuje.
Vse nesreče in nadloge, vsi križi in težave izvirajo iz greha. Po izvirnem grehu je postala naša zemlja nesrečna puščava, kjer raste trnje in osat. Pa ne le za vas poljedelce rodi zemlja trnje in osat, ampak za vse druge tudi: trnje in osat za rokodelce, trnje in osat za učene gospode in uradnike, trnje in osat za nas duhovne, trnje in osat celo za vladarje narodov. A trplenje, ki izhaja iz podedovanega greha, si še množi sleherni človek sam z lastnimi grehi in hudobijami. O, greh je najbolj občutljiva šiba, s katero olovek samega sebe tepe, in sicer v trojnem obziru: a) greh (strast) je sam na sebi največa nadloga, b) obtežuje vest in c) na-hopljuje veliko nadlog.
a)	Grešnik, ki ne zna svojih strasti krotiti in hudega nagnenja 11 e premagovati, sam sebi napravlja stoterne britkosti. Strastni človek vodno le to premišljuje, kako bi svojemu grešnemu poželenju ustrezal. Iu če se je kedaj udal svoji strasti, ga potem še hujše nadleguje, •u čem večkrat se jej uda, tem hujšo gospoduje nad njim: strastni olovek je podoben žejnemu, kateri svoje vroče žeje noče hladiti z torzlo studenčnico marveč — z osoljenim kropom. Kako si bo revež No s tem potolažil? Zato strastno in grešno srce ni nikdar mirno *n pokojno, — nikdar srečno. Že prerok Izaija jo rekel: Hudobni so
kakor Sumeče morje, ki ne more pokojno hiti; njega valovi izmotavajo blato, ki se potepta. — Hudobni nimajo miru, pravi Gospod Bog. (Iz. 57, 20. 21.)
Se lože bomo razumeli ta nepokoj srca, ki ga strast napravlja ljudem, ako si ogledamo razne zglede. — Koliko trpi n. pr. napuh-neni prevzetnež! Misli, da bode srečen, ako si pribori to ali ono častno mesto; a ko ga doseže, se mu pokaže množica še bolj mikavnih višav in častihlepnost ga tem občutniše trpinči, čem više se je povzdignil. Gorje pa, če ne doseže zaželene časti: jesti in piti se mu ne zljubi, spati ne more, smrti si želi. Nobena druščina mu ni všeč, ako njemu prve časti ne skazuje, ako ga v eno mer ne hvali. Ker pa ljudje sploh le raje grajajo nego hvalijo, ne bode prevzeten, sam v-se zaljubljen človek nikdar zadovoljen. — Poglejte pa nasproti ponižnega! Kako mu je hitro vstreženo; kako je zadovoljen, kamor pride, ker ne misli na to, kako mu bodo drugi stregli, ampak v svoji ljubeznjivi ponižnosti želi le drugim vstrezati!
Koliko trpljenja si sam nakopava lakomnik, skopuh! Noč in dan premišljuje, kako bi si premoženje pomnožil; trpi kakor črna živina od zore do mraka. In kaj ima od tega? čem več si je pridobil, tem več poželi njegovo nemirno srce; strah pred tatovi in drugo nesrečo ga bega; poleg vse obilnosti strada in si ne privošči nobene vesele ure. — Kako lahko in veselo življenje pa ima človek, ki je zadovoljen s svojim stanom, zadovoljen z vsem, kar je in kar ima. In le, kjer je zadovoljnost, tam je sreča doma.
In kaj naj rečem o tisti sramotni strasti, ki je v šesti zapovedi prepovedana, — o nečistosti? Ni mi treba še dokazovati, dovolj priča vsakdanja žalostna skušnja, da z nobenim grehom si ljudje ne napravljajo toliko križev in težav, toliko britkosti in nepotrebnih solz kakor ravno z grehom, o katerem pravi sv. apostelj Pavel, da bi se med kristijani še imenovati ne smel. O koliko najlepšo sreče pokonča in pokoplje grda nečistost! — Nasproti pa ne moremo dovelj blagrovati prelepih let rajske nedolžnosti. Sv. Janez piše, da bodo nedolžni v nebesih imeli posebno veselje, kakoršnoga drugi ne bodo mogli čutiti, ker pravi, da bodo prav blizo Jagnjeta poli pesem, katere drugi ne bodo znali; a z enako pravico si upam trditi, da tudi tukaj na zemlji že pojejo nedolžni tako pesem, kakoršne nečistniki ne morejo razumeti, t. j. že tukaj na zemlji čutijo v svojem čistem srcu veselje, ki ga drugi še razumeti no morejo. Oh škoda res, rajski mir bi lahko imeli v nedolžnem, čistem srcu srečni mladenči, srečna dekleta, pa imajo nesrečni siroteji, sirotice živ pekel, ker so so tej sramotni strasti udali.
Ali poglejte ono nesrečno človeče, ki ima nečastno ime — pijanec! kako gre?! kako gleda?! kakšen je?! Ali ni bolj neumni živini podoben kakor pa pametnemu človeku ? In kakšno čutilo v srcu, kadar se zopet izkadi iz njega studni strup! 0 ubogi pijanec, koliko trpiš! Ali bi ne bil stokrat srečniši, ko bi samega sebe nekoliko premagal in zmirno vžival dari božje — spoštovan in ljubljen od domačih in tujih?
Pa ne bom dalje razkazoval raznih strasti; sami veste, kako si ljudje živ pekel že na zemlji napravljajo z jezo, sovraštvom, nevoščljivostjo, lenobo itd. Sploh vsi, kateri so se grehu udali, kateri strastim strežejo, so vedno nemirni in nesrečni. Sami sebe tepejo in trpinčijo, ne le po dnevi, premnogokrat tudi po noči. Pač morajo že zdaj tukaj na zemlji klicati, kakor bodo po besedah sv. pisma (Modr. 5, 7) enkrat pogubljeni klicali, rekoč: Utrudili smo se na poti hudobije in pogubljenja in smo hodili po težavnih potih, za pot Gospodovo pa nismo vedeli. — Nasproti pa pobožni in pravični vsega tega nič ne občuti, marveč v njegovem srcu prebiva tisti mir, o katerem pravi Jezus, da ga svet ne more dati, in o katerem sv. apostelj piše, da preseže vso sladkost. Pravični čuti resnico Jezusovih besedi: Moj jarem je sladak in moje breme je lahko. 0 gotovo, pobožnost je za vse koristna in ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja!
b)	Pa greh in strastno življenje ni le samo na sebi polno ne-pokoja in nesreče, marveč pusti v grešnem srcu hude rane tudi za poznejše čase, za vse dni življenja, zlasti za zadnjo uro. Te prebritke rane so pekoče bolečine hude vesti. Huda vest, kadar se zbudi, je grozovito gorje na svetu. Huda vest, bi skoraj rekel, ni zemeljsko trplenje, marveč je peklensko trplenje, ker poglavitni del tistega trp-lenja, ki ga bodo pogubljeni vekomaj trpeli v peklu, je ravno — črv hude vesti. Huda vest je strašno težak kamen, ki ga mora nespokorni grešnik ves čas v srcu nositi. Huda vest, kadar se pokaže v vsej svoji ostrosti, je tolika bolečina, da preseže vse druge bolečine, celo — smrtne britkosti.
David nam popisuje te bolečino hude vesti, kakor jih je sam skusil potem, ko se je bil tako grozovito pregrešil. Takole toži: Ni ga miru v mojih kosteh zavoljo mojih grehov. Ker moje krivice so »ii čez glavo zrastle in me tlačijo kakor težko breme. Iieven sem in ves potrt; ves dan prcžaljen hodim. Pobit sem in silno sem ponižan; vjovcni zavoljo zdihovanja svojega srca. (Ps. 57, 4 id.)
Kajna jo huda vest tako vznomirovala, da ni našel pokoja nikjer ua vsem svetu; če se mu je kje kraj priljubil, ter se je hotel
ondi naseliti in ostati, ga je nemirna vest zopet dalje pognala; brez miru in pokoja je taval okrog — ubežen in nesrečen. Svoje oko hoče obrniti proti nebu; a huda vest mu ne pusti tje gori zreti, kamor je klicala kri njegovega umorjenega brata za maščevanje. Uleže se na tla, da bi na rahli zelenjavi nekoliko odpočil svoje trudne ude; a huda vest mu brani nasloniti utrujeno glavo na zemljo, katera je pila nedolžno kri njegova ubitega brata ter bila prekleta zavoljo njega! Grozoviti nasledki greha!
Huda vest je hudobnega Juda izdajalca tako silno pekla, da si je raje svoje grešno življenje šiloma končal, kakor bi bil tako gorje še dalje prenašal v svojem nemirnem srcu.
Taka je pekočina hude vesti. Pa če tudi ni pri vsakem človeku tolika, kakor je bila pri Davidu, Kajnu in Iškarijotu, vendar je pri mnogih veča kakor vsaka druga zemeljska bolečina. Večkrat se je že zgodilo, da se je morilec sam sodniji izdal ter rekel: „Naredite z manoj, kar hočete; raje trpim najhujšo ječo in celo smrt, kakor bi tako britko bolečino svoje hude vesti moral še dalje prenašati!" — Naj si hudobnež še tako prizadeva grenko očitanje hude vesti zadušiti v posvetnem šumu in veselju, ne bo se mu posrečilo. Pa če se mu tudi za nekaj časa posreči, gotovo se mu bode huda vest zopet prebudila, če ne prej, vsaj na zadnjo uro in mu bo pripekala tem hujše, čem bolj se je umikal poprej njenemu svarjenju.
Kako vesel pa je nasproti nedolžni človek, ki ima čisto srce in mirno vest! Ni mu treba kakor Davidu po noči jokaje čuti; njegovo spanje jo mirno, lepe so njegove sanje in vesele. Ni mu treba kakor Kajnu plaho očesa proč obračati od nebes in zemlje; marveč z veselim očesom se lahko ozira proti nebesom, kjer prebiva njegov ljubi Oče, kjer mu je pripravljen neprecenljivo lepi dom: njegovo nedolžno oko se pa tudi lahko radostno ozira okrog po zemlji, ker nikjer ne vidi očitajočih spominov velikih hudobij, pač pa vesele spomine hrabrih zmag nad dušnimi sovražniki. Ge som prej rekel, da huda vest je predčutje peklenskega trpljenja, moram tudi reči, da mirna vest je neko predčutje nebeškega veselja. Zato pravi sv. pismo, da ga ni večega voselja, kakor je veselje srca, — dobro vesti (Sir. 30, 16.) in da je dobra vest vedna gostija (Prog. 15, 15.). — Pobožnost je sa vse koristna in ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja!
c)	S tem pa še ni dopovedana vsa nesreča greha; marveč greh nakopljuje grešniku še veliko zunanjih nadlog. Da prav ob kratkem povem, rečem, da greh vzame (ali vsaj kolikor toliko oško-
d uje) človeku vse, kar ima najboljšega tu na zemlji: dobro ime, premoženje in zdravje. In ta trojna zguba je občutljiva zguba.
Kolika sreča je dobro ime! Sv. pismo pravi, da je dobro ime boljše kakor obilno bogastvo, čez zlato in srebro. (Preg. 22, 1.) — Temu mora vsak pritrditi, kateri le količkaj pozna razmere človeškega življenja, če nimaš dobrega imena ali, kakor pravimo, — „kredita“, ne boš nikjer dobro izhajal v nobenem stanu. Ako si revnih starišev, kedo te bo vzel v službo, če nimaš dobrega imena? če si rokodelec ali kupec, kedo bo pri tebi naročeval, če nimaš dobrega imena?... če je kedo še tako bogat, ne bo imel lahkega življenja, če nima dobrega imena.
Kako pa se zapravi dobro ime? Z grehom! Kako je zapravil lažnik in hinavec svoje dobro ime? Z grehom! — Kako je zapravil dobro ime tat, goljuf in krivičnik? Z grehom! — Kako je zapravil dobro ime pijanec in zapravljivec? Z grehom! — Kako je zgubil dobro ime lenobni postopač? Z grehom! ... Pa ne le z očitnimi grehi, ampak tudi s takimi, ki se skušajo zakrivati. O, hudobni svet ima v tej zadevi bistre oči; tudi hudobneži črtijo in zaničujejo hudobijo, če jo zapazijo pri druzih.
Kako lahko pa izhajajo med ljudmi oni pravični, katerim ni mogoče ničesar hudega dokazati; ena beseda iz njihovih ust več velja kakor deset priseg hinavskega grešnika. Res je, da se semtertje zgodi, da tudi po nedolžnem koga obsodijo, a Bog že večidel tako obrne, da se nedolžnost o pravem času razodene; pa če tudi ne, se pravični lahko s tem tolaži, da Bog vidi njegovo nedolžnost, ki bo enkrat pred svetom razodeta.
Nadalje se z grehom le premnogokrat zapravi tudi premoženje. Nekateri grehi so že sami po sebi taki, da se po njih premoženje uničuje. Tak greh je lenoba: Lena roka revščino dela. (Preg. 10. 4.) Tak greh je nezmernost: Kedor pojedine ljubi, bo °božal; kedor vino in mastno rad ima, ne bo obogatel. (Preg. 21, 27.) Tak greh je razuzdanost in nečistost; s tem je zgubljeni sin svojo dedščino zadejal in v toliko revščino zabredel, da bi se bil rad nasitoval s tem, kar so prešiči jedli. — Sploh pa vsak greh kolikor toliko premoženje manjša, ker blagoslov božji krati in odjemlje. Precej se morebiti ne pozna, a pozneje se pokaže. Večkrat se čudijo, kako da je ta ali ona hiša tako nagloma na nič prišla; a ko bi vedeli ljudje vse to, kar Bog ve, bi se le čudili, kako da sploh še obstane. Gospodov blagoslov je nad glavo pravičnega (Preg. 10, 6.), ne pa krivičnika!
če pa vidimo toliko beračev v sedanjih časih, ki najboljšega *n najbolj potrpežljivega človeka lahko v nevoljo pripravijo, in se
poprašamo: odkod pač ta žalostna prikazen? morali si bomo odgovoriti: grehi so tisti nadležniki, ki nam toliko nadležnost v deželo vrivajo. Ne rečem, da bi semtertje ne prišel kedo po nedolžnem v revščino, a sploh se sme reči, da večinoma zato beračijo, ker v mladosti niso bili nič vredni ah pa tudi še zdaj niso za nobeno rabo, ker so leni, goljufni, tatinski, požrešni, nečisti, prepirljivi itd. S tem pa nočem reči, da nikar ne bodite dobri do revežev; o le še dalje jim radi pomagajte po svoji moči in previdnosti: ako so grešili, jih bo Bog sodil, vas bo pa tudi Bog poplačal po svoji obljubi za vaše dobro delo. Jaz sem hotel le dokazati, kako greh ljudi v revo in pomanjkanje privede, in s tem je že tudi dokazano, da pobožni poštenjak pa navadno ne bode stradal. Mlad sem bil in sem se postaral; pa nisem videl pravičnega zapuščenega in da bi bili njegovi otroci kruha prosili. (Ps. 36, 25.)
Ena največih časnih dobrot, ki se z grehom premnogokrat zapravi, je slednjič ljubo zdravje. Glej, ozdravel si, nikar več ne delaj greha! je rekel Jezus onemu nesrečnemu, ki ga je bil po 381etni bolezni čudežno ozdravil. S tem mu je hotel naznaniti, da si je bil z grehom nakopal to bolezen. In greh še zdaj enako dela. O Kajnu beremo, da mu je vsled nevoščljivosti obraz upadel, da je bil silno bled; a to še zdaj jeza dela, pa ne le jeza, marveč veliko bolj še druge pregrehe, zlasti razuzdanost in pijanost. Bral sem po časnikih, kako je že gosposka v skrbeh, kje se bode potrebnih junakov za vojsko nabralo, ker si mladenči s strupenim žganjem tako zelo zdravje spodkopljujejo, da ostanejo premajhni ali pa preslabotni . . • O, ko bi ne bilo toliko greha, bi tudi ne bilo toliko bolnikov med nami. Brez greha bile bi jetnišnice prazno, a tudi bolnišnice bile bi pol manj napolnjene; premnogo bolezni bi še po imenu ne poznali, ko bi ne bilo greha. Brez zdravja — to pa vsi veste — ne more biti človek vesel in zadovoljen in srečen.
Pobožnost je za vse koristna in ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja!
K temu moram pa še zlasti dve reči pristaviti: pobožni ima bolj potrpežljivo srce, in poleg trplenja tudi še veliko tacega dušnega veselja, ki ga hudobni ne poznajo.
Res je, da vsega trplenja se tudi pobožni ne moro izogniti, pa kolik razloček je med njegovim trplenjem in trplenjem hudobnih! Pobožni ima po mnogem zatajevanji svoje srce tako v oblasti, da more tudi najbritkejšo trplonje mirno in potrpežljivo prenašati i* ljubezni do Boga. Saj je vživo prepričan, da mu Bog trplonje pošilja
iz najboljšega namena, da bi se tukaj spokoril za svoje grehe, da bi tam v večnosti imel tem veče plačilo; trdno je prepričan, da je Jezusu takrat najbolj podoben, kadar trpi in da si ravno s potrplenjem najlože božjo ljubezen pridobi. Iz sv. pisma vemo, da Bog tiste najbolj ljubi, katere tepe, in iz cerkvene zgodovine je nam znano, da so bili tisti največi svetniki, katerim je Bog največe trplenje pošiljal, ki so ga z veselim srcem prenašali.
In kako bi bil vam vstanu dopovedati, kako zelo olajšuje in oslajšuje življenje pobožnemu tisto notranje dušno veselje, o katerem se hudobnežem še sanja ne? Solze veselja mu priigrajo v oči, kadar 0 božiču posluša ali poje prelepe božične pesmi in časti novorojeno Dete božje; kako je gineno in oveseljeno njegovo pobožno srce, kadar veliko saboto zasliši zopet slovesno zvonenje in popevanje vesele »aleluje", ter se z nedolžnim očesom ozira na veličastno podobo od smrti vstalega Jezusa; kako plemenito in vzvišeno veselje mu vnemajo na dan presv. rešnjega Telesa slovesni glasovi: Praznika svetega danes veselimo se! kako nebeško veselje napaja njegovo čisto dušo, ko o Marijinih praznikih z angelji Mater božjo slavi: Za Bogom častimo Marijo najprej! In tako dalje mu celo cerkveno leto daje obilico najčistejšega veselja. In kako se vzraduje njegovo srce, kadar očiščen v zakramentu sv. pokore pristopi z gorečo pobožnostjo k mizi Gospodovi! Kakor sta ona učenca, ki se jima je bil na poti proti Emavzu Jezus pridružil, rekla: Ali ni nama bilo srce goreče, ko je po poti z nama govoril in pisma razlagal? tako tudi lahko pobožni domačim pripoveduje, tisti dan, ko je bil pri sv. obhajilu, koliko veselje mu je Gospod skazal. Vendar to vse se ne da popisati, d;i se le čutiti; le pobožni ve, kako sladek je Gospod (1. Pet. 2, 3.).
Upam, da ste zdaj do dobrega prepričani, kako prava pobožnost frplenje manjša in olajšuje. Pač bi bile srečne posamezne družine, ko bi bili vsi: otroci, stariši in posli pošteni in pobožni; srečne bi bile vasi in mosta, ko bi bile posamezne hiše poštene in dobre; srečni bi bili vsi narodi na zemlji, ko bi vsi najpoprej nebeškega kraljestva iskali! Pa, preljubi! mi sveta ne bomo prenaredili, skrbimo loraj vsak posebej sami zase, da bomo sami prav dobri in pošteni, — i%mo nebeške sreče in časna nam bode navržena, kajti pobožnost Je za vse dobra in ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja.
Amon.
2. Bog malo zahteva, pa obilno plača.
Nihče ne more dvema gospodoma služiti.
Mat. 6, 24.
Nihče ne more dvema gospodoma služiti, ako namreč vsak drugo zapovedujeta, pravi Jezus v današnjem sv. evangeliju; ali ho namreč enega sovražil in druzega ljubil, ali se ho enega držal in druzega zaničeval. Eavno tako kristijan ne more Bogu in svetu ob enem služiti, zakaj Bog vse drugo od nas zahteva, kakor svet. Kdor hoče Bogu služiti, mora svet sovražiti; kdor pa hoče svetu služiti, mora biti sovražnik božji. Komu tedaj, predragi v Kristusu, bomo mi služili? v čegavo službo se podali?
Prav nič ne smemo pomišljevati; že pri sv. krstu smo Bogu zvestobo obljubili, odpovedali se hudiču in zapeljivemu svetu. Oče nebeški nas je sprejel za svoje otroke in nam na ponudbo dal vse zaklade sv. matere katoliške cerkve, da bi zamogli zvesti ostati v njegovi službi do konca. Pri sv. birmi smo v drugič obljubili, da se bomo kot vojščaki Kristusovi bojevali proti zapeljivemu svetu; po mazilonji s sv. krizino prejeli smo moč in srčnost bojevati se za zveličanje svoje. Sv. vera nas uči, da nas je Bog za sebe, za svojo čast vstvaril, da le njemu kot svojemu Gospodu služimo, njemu svoje srce in svoje življenjo darujemo. Ali se ne bomo tedaj odločili za božjo službo? O gotovo! saj si tako najboljši del izvolimo, ki nam ne bo nikdar vzet, zakaj 1. Bog malo od nas zahteva; 2. Bog nas za to obilno poplača.
I.	Bog ne zahteva od nas, naj v žalovanji in solzah svoje dni preživimo; on no zahteva, naj svoje premoženje med uboge razdelimo; on ne zahteva, naj svojo rodovino in domačijo zapustimo in v samotnem gozdu ali tihi puščavi živimo; on ne zahteva, naj se v ostro spokorno oblačilo oblačimo, svoje telo krvavo bičamo, svoje meso s trdim postom krotimo in na trdi zemlji ležimo. Res je bilo mnogo krščanskih junakov in svetnic, ki so vse to in še več spolnovali, — ali zapovedano ni, ampak le svetovano. Bog od nas samo to hoče, 1. da ga ljubimo. Naš božji Izveličar, kije prišel na svet, da nam oznani voljo nebeškega Očeta, jo to naravnost povedal. Ko ga je prašni učenik postave, katera je največa zapoved, je odgovoril : Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, iz vse svoje misli, iz vse svoje moči. — Ravno tako uči
sv. apostelj Pavel: Ljubezen je dopolnjenje postave; in sv. J a n e z: Kdor v ljubezni ostane, v Bogu ostane in Bog v njem. Ljubezen tedaj hoče Bog od nas; in prašam vas, ali je mar težko, ali je nemogoče Boga ljubiti? Človeško srce je vstvarjeno za ljubezen, brez ljubezni biti ne more. Bog, katerega moramo ljubiti, je neskončna lepota, in ali človeško srce ne ljubi, kar je lepega in krasnega? Bog je neskončna modrost; ali naše srce ne bo ljubilo Boga neskončno modrega? Bog je gola dobrota in ljubezen do nas; ali naše srce ne ljubi njega, ki je do nas tako dober, tako ljubeznjiv? Ali ni naša uajveča sreča ljubiti Boga? Ako pa ljubimo v resnici Boga, tedaj moramo spolnovati njegove zapovedi, zakaj Kristus pravi: Kdor moje zapovedi spolnuje, tisti je, hi mene ljubi.
Pa odgovorili bodete: Bog nam je dal zapovedi, pa te zapovedi niso lahke, težko nam je, jih spolnovati. — Ees je, kar pravite. Božje zapovedi spolnovati ni lahko, zakaj naša volja je k hudemn nagnena. Kakor kamen zavoljo svoje teže le k zemlji sili, tako nas naše spačeno poželenje k grehu vleče; zraven tega nas moti še satan s svojimi skušnjavami in zapeljivi svet s svojim zgledom. Zato se moramo trdno ustavljati in srčno vojskovati, da premagamo svojo spačeno voljo, zapeljivi svet in hudobnega duha, zato je tedaj mnogokrat težko božje zapovedi spolnovati. Ako pa imamo pravo ljubezen do Boga, nam bo celo lahko in sladko najtežje zapovedi spolnovati. Sv. Avguštin pravi: Kar ljubimo, za tisto se ne vstra-Sinio nobenega truda in trpljenja! O tem se lahko vsaki dan prepričamo. — Da vojščak zadobi od svojega kralja ali cesarja kako čast, ali bliščečo svetinjo ali križec, ne vstraši se ne truda, ne boja, ue smrti. Kmetovalec, da spravi domu bogato žetev, ne plaši se težavnega dela, ne žuljev, ne pekočega solnca, ne potnih kapelj. Kupec, da si nabere zakladov, prevozi nevarno morje, prepotuje najdaljne deželo. Toliko stori človek iz ljubezni do posvetnega minljivega; vse to stori brez pritožbe, še z veselem. Ko bi mi, predragi kristijani! 'meli le pol tiste ljubezni do Boga, kolikor je imamo do sveta, o gotovo bi nam ne bilo težavno, božje zapovedi spolnovati. Duša, katera v resnici ljubi Boga, so veseli, da zamore njegovo voljo spol-u°vati, lahko ji je tudi, kar je težavnega, prijetno in sladko, kar je gren-kega. Zato pravi Zveličar: Moj jarem je sladclc, in lahko je moje breme, 'n apostelj ljubezni, sv. Janez piše: Njegove (božje) zapovedi niso težke.
Bog tedaj od nas ne zahteva veliko, on hoče ljubezen in sicer ljubezen
2.	za malo časa. Kako dolgo hoče Bog, da ga ljubimo?
a)	Ys e naše živi j en j e. Toda naše življenje je silno kratko. čas našega življenja je 70, k večerna 80 let, pravi sv. pismo. Izmed tisoč ljudi jih komaj devet osemdeseto leto dočaka. Največ jih pade v grob, preden se jim lasje na glavi pobelijo. Potem kako hitro mine človeško življenje! Sv. pismo primerja naše življenje senci, ki hitro preide, tekavcu, ki brez prenehanja dalje teče; ladiji na morji, ki naglo očem zgine; ptiču, ki urno pod nebom odleti; pušici, ki bliskoma zleti. Pomisli o človek, kje so tvoja otročja leta, tvoja mladost, tvoja dosedanja leta? Niso li tvoja leta hitro prešla, se ti ne zdijo zdaj kakor kratke sanje? človeško življenje je tedaj kratko in naglo mine; ali je tedaj preveč, če Bog zahteva, naj ga ljubimo vse naše življenje?
b)	Toda Bog še toliko ne zahteva. Bog ne zahteva, da ga ljubimo vse naše življenje. Kako je to? O kristijan! Si zna-biti do sedaj le svetu in grehu živel; velik del tvojega življenja je že minul, morebiti 30, 40, 50 ali še več let; le malo časa ti je še na zemlji živeti odločeno, le nekaj let, znabiti le nekaj mesecev ali tednov. Ali te Bog zavrže? Nikakor ne, ampak on hoče, da mu vsaj ta kratki čas, kar ti ga je še odločil, služiš in ga ljubiš. Ali ne boš tedaj vsaj ta kratka leta, te kratke dneve Bogu daroval, ali ga ne boš ta kratki čas ljubil ? Povem ti, da tudi te kratke dni bo Bog za ljubo vzel in to obilno poplačal. Ali ne verjameš? Poglej v sveto pismo, Bog sam to potrdi s svojo božjo besedo. Spreobrnite se, pravi po preroku Malahiju, in jaz se bom k vam obrnil; po preroku Ece-hijelu: Ako hudobnež pokoro dela . . . vseh njegovih hudobij, ki jih je storil, ne bom se več spominjal. Jezus sam govori: V nebesih bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devet in devetdeseterimi pravičnimi, ki pokore ne potrebujejo.
O koliko je svetnikov v nebesih, ki so še le pozno k Bogu se spreobrnili, pa so potem vsaj ves čas življenja goreče ljubili Boga in ravno tako neskončno plačilo prejeli. Sv. Marija Magdalena jo 20—30 let v grehih živela; sv. Avguštin se je še le v tridesetem letu spreobrnil. Desni razbojnik je še le ob smrtni uri svetnik postal, če si ti, o grešnik, šestdeset let svojega življenja le grehu služil in Bogu nezvest bil, pa se vsaj zdaj k njemu resnično spreobrneš, povem ti, da boš prejel svoje preobilno plačilo. Toda nikar ne odlašaj na starost; Bog ti je sicer obljubil odpuščenje, če se spokoriš, jutrajšnjega dneva ti pa ni obljubil.
Glejte tedaj, predragi kristijani! kako malo Bog od nas zahteva; on hoče le ljubezen, in sicer ljubezen za malo časa; zato pa nam dii neizrekljivo veliko.
II. Zveličar Jezus Kristus pravi o plačilu, katero je Bog pripravil svojim služabnikom: Veselite se in veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih. Veliko plačilo nam je tedaj pripravljeno, in sicer:
1.	plačilo veče, kakor vse naše zasluženje. Zgodi se pogosto, da velikodušni kralji ali cesarji še majhna dela in postrežbe, katere jim kdo opravi, preobilno povrnejo. Da le nekaj omenim, povem, da so naš presvitli cesar, ko so bili 1. 1883 v Ljubljani, nekemu gospodu, ki je njih cesarske konje pod streho imel, podarili prstan, vreden več kot sto goldinarjev. Lavantinskemu knezoškofu v Mariboru, pri katerem so cesar en dan prebivali, podarili so dragoceno verižico, več kot osem tisoč goldinarjev vredno. Ako že posvetni vladarji majhno opravilo tako obilno obdarujejo, kako neizmerno bode še le Bog, Kralj vseh kraljev, gospodar nebes in zemlje, poplačeval! Kaj pravi Jezus: Dobro, natlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v vaše naročje. Sv. pismo primerja nebeško plačilo kroni, katera se prečudno lepo lesketa; — primerja ga kraljevemu sedežu, ki se sveti v nebeški lepoti; — ženitnini, ki je nima enake; — dedšini, ki je neizrekljivo bogata; — veličastnemu mestu, katerega ulice so iz čistega zlata, zidovje iz dragega kamna, kakor kristala, vrata iz biserov, kjer ni slišati ne tožbe ne vpitja, kjer se nobena solza ne pretaka. Ko bi Človek vse žive dni v najhujših bolečinah in britkostih preživel iz ljubezni do Boga, plačilo bo neskončno veče, kakor vse njegovo zasluženje. Sv. apostelj Pavel namreč pravi: Jaz menim, da trplenje sedanjega časa se ne da primerjati prihodnji časti, katera bo nad nami razodeta.
2.	Bog nam je pripravil plačilo, ki je veče, kakor si misliti ali želeti zamoremo. Sv. Pavel, ki je bil zamaknjen v tretje nebo in je gledal njegovo veličastvo, pravi, da ne najde besede ga popisati, ampak samo to reče: Oko ni videlo . . . Mislimo, kar si moremo najlepšega, najveličastnejšega, — nebeško plačilo je še neskončno lepše, častitljivše. Zato pravi sv. Bernard: Mislite si, kar hočete; želite si, kar morete, nebeška sreča preseže vse naše največje misli in želje. In sv. Avguštin govori: Kar je Bog pripravil svojim prijateljem, Preseže našo vero, naše upanje, naše želje in hrepenenje.
3.	Bog nam je pripravil plačilo za vse večne čase. Veselje izvoljenih v nebesih ne bo nikdar minulo. Kristus nam govori o več-nem življenju, o veselju, ki ne bo nikdar minulo, o zveličanju, ki 1*0 zmiraj ostalo. Pravični pojdejo v večno veselje. — Vašega ve-selja vam ne bo nihče vzel. Sv. Pavel pravi: Naša sedanja kratka
in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno, večno veličastvo, ki vse preseže. In sv. Peter: Hvaljen hodi Bog in Oče našega Jezusa Kristusa, kateri nas je zavoljo svojega velicega usmiljenja prerodil v nestrohljiv in neognušen in nezvenljiv delež, prihranjen nam v nebesih. — Svetniki v nebesih, piše veliki učenik sv. Avguštin, vživajo, ko Boga na veke gledajo, večno, srečno življenje, kjer je veselje brez žalosti, počitek brez dela, bogastvo brez zgube, življenje brez smrti, zveličanje brez britkosti.
Predragi v Kristusu! ako vse to premislimo, ne bomo li sklenili, le Bogu zvesto služiti in stanovitni do konca mu ostati? Bog malo od nas zahteva, le ljubezen našo hoče imeti in sicer malo časa, kratki čas našega življenja. Za to pa nam obljubi neizmerno plačilo, plačilo veče, kot naše zasluženje, lepše, kakor si misliti zamoremo, na vse večne čase. Ali bi ne bili neizrečeno nespametni, ko bi hoteli svet ljubiti, ki nam podaja le nečimerno veselje, in nas potem pripelje v neizmerno gorje in trpljenje? O zatorej odpovejmo se svetu in svoje srce Bogu, svojemu Gospodu in Stvarniku posvetimo. Obžalujmo vse dni in leta, ktere smo preživeli v službi greha in sveta, zgubljene so za večnost, tem bolj goreče si prizadevajmo od te ure naprej le za Boga živeti in njegovo sv. voljo spolnovati. Amen.
L. Škufca.
Petnajsta nedelja po binkoštih.
I. Dolžnosti do mrtvih.
Ne jokaj! Luk. 7, 13.
Vdova v Najmu milo joka. Kdo bi ji zameril, da britke solze preliva? Njene solze so res opravičene po taki in toliki zgubi; zgubila je namroč edino podporo v svojem vdovskem stanu, zgubila ju svojega edinega sina v cvetji njegovega življenja. Kako bi tedaj ne jokala, ko vidi svojega ljubčeka k pogrebu nesti? Materna ljubezen, materno občutljivo srce ji britke solze iz oči izžema.
Kar se je bilo nekdaj zgodilo v mostu Najmu, to se dan na dan godi tudi v našem mestu. Mati in oče žalujeta po svojem ljubem sinu, po svoji ljubi hčerki, otroci jokajo po svojem dobrem očetu, P° svoji ljubeznjivi materi, mož žaluje po svoji zvesti ženi — pridni

gospodinji, žena joka po svojem ljubljenem možu — delavnem, previdnem gospodarji, prijatelj žaluje po svojem zvestem prijatelju, katerega mu je smrt tako nanagloma pobrala. Se li smejo vsi ti in še drugi svojih solz sramovati, če jih za svojimi ljubimi prelivajo? O kaj še! ni se jim ne treba svojih solz sramovati, saj so se enake britke solze tudi najimenitnejšim možem po licih udirale. Abraham je jokal po svoji ljubi ženi Sari, egiptovski Jožef se je jokal po svojem ranjkem očetu Jakopu; kralj David je žaloval po kralju Savlu, po svojem prijatelju Jonatu in po Abnerju, vojvodu svojih vojskinih trum; veliki prerok Jeremija je žaloval po pobožnem judovskem kralju Josiju; in saj se je še sam Sin božji jokal pri Lazarjevem grobu. Žalujmo tedaj tudi mi po svojih ljubih ranjcih; toda naša žalost po mrtvih ne sme nikoli taka in tolika biti, da bi zavoljo nje svoje druge više dolžnosti, ki jih do svojih ranjcih imamo, zamujali in zanemarjali.
S samim jokom, s samim žalovanjem niso še zadovoljni naši ljubi ranjki; oni hočejo še kaj več od nas, kar jim brez greha nikoli odreči ne smemo; oni hočejo in imajo vso pravico od nas terjati: 1. da njih trupla spodobno pokopavamo, 2. da njih dobro ime varujemo, in ga zoper hudobne jezike zagovarjamo, 3. da njih zadnjo voljo natanko spolnujemo, •n 4. da se jih v svojih molitvah spominjamo. Glejte, preljubi! to so tudi naše svete dolžnosti do naših ljubih ranjcih, in te dolžnosti vam hočem danes ob kratkem razložiti.
1. Naša prva dolžnost do naših ljubih ranjcih je, da njih trupla spodobno pokopavamo in jih k grobu spremljamo.
človeškemu telesu gre čast in spoštovanje tudi po tem, ko se njegova duša od njega loči, ker mu je obljuba dana, da bo sodnji dan zopet iz groba vstalo in z dušo se sklenilo, ter z njo vred vekomaj živelo. Zato piše sv. apostelj Pavel: Seje sc (pokoplje se telo) v trohljivosti, vstalo bo v nestrohljivosti; seje se v nečasti, vstalo bo v časti; seje se v slabosti, vstalo bo v trdnosti; seje se živalsko telo, '»stalo bo duhovno telo. (1. Kor. 15, 42.) Ker imajo človeška trupla v 8ebi zrno častitljivega vstajenja, zato jim gre spoštovanje in zato se morajo spodobno pokopavati.
Ta dolžnost, mrliče pokopavati, je bila in je še vsim omikanim narodom sveta. Le kaki goveji divjaki so semtertje mrliče žgali, le nečloveški rabeljni so jih razkosali in tje metali. Počlovečeni neverniki ali ajdje, zlasti pa judje in kristijani so svoje mrliče spodobno Pokopavali.
Očak Abraham je v mestu Arbi kupil njivo za 400 srebrnih šeklov ali 200 goldinarjev, da je ondi pokopal svojo ženo Saro. (I. Moz. 23.) Egiptovski Jožef je ukazal svojega mrtvega očeta Jakopa maziliti z dišečimi mazili 40 dni, potem pa ga je peljal z veliko trumo pogrebcev na Kanansko, na tisto njivo, katero je bil Abraham svojemu zarodu za pokopališče kupil. (I. Moz. 50.) Tobija je ubite Izraelce (Tob. 2.) v svojo hišo spravljal in ob priložnem času pokopaval. Jezusovo telo so s križa sneli, mazilili, v tančico zavili in v nov, v skalo izsekan grob položili. (Mat. 27.) Pobožni možje so telo s kamenjem pobitega sv. Štefana vzeli in njegov pogreb oskrbeli. (Ap. dj. 28.) Sv. Ludovik francoski kralj je pokopaval vojake, ki so bili za kugo umrli. To lepo krščansko navado, mrliče pokopavati in jih k grobu spremljati, tudi mi imamo, kar že vsak sam dobro ve.
Da bodo pa naši pogrebi spodobni in krščanski, po duhu in volji katoliške cerkve, se je treba varovati dveh napak, namreč ne-čimerne baharije in umazane skoparije. Nečimerna baharija se kaj malo pristuje krščanskim pogrebom, takim žalostnim prigodbam; ona je potrata, ki velikokrat škoduje živim dedičem, mrtvim pa celo nič ne koristi. Umazana skoparija pa razodeva trdo, zakrkneno srce, pomanjkanje ljubezni do mrtvih in daje priložnost mnogemu pohuj-šljivemu zabavljanju in opravljanju.
Pogrebi naj se tedaj napravljajo po stanu in po premoženji mrličev, kakor se spodobi, ker to je lepo, krščansko in hvalevredno.
Ali pa veste, kaj je največja lepota pri pogrebih? Največja lepota pri krščanskih pogrebih so pobožni spremljevalci, kateri za svoje ranjke molijo, (kar pa se v Ljubljani sploh pogreša, ker le še samo kake ženice za pogrebom molijo).
To pa že tako dobro veste, da se mrtvi ne smejo prezgodaj pokopati, dokler ni prav gotovo, da so res mrtvi; zakaj strašno je živemu pokopanemu biti.
2.	Naša druga dolžnost do mrtvih je, njih dobro ime skrbno varovati, ter njih slabosti, kolikor je mogoče, drugim ljudem zakrivati.
Naši ranjki bratje in naše ranjce sestre v Kristusu, dasiravno so se že na uni svet v večnost preselili, imajo vendar še vso pravico do svojega dobrega imena, ki so ga tukaj popustili. Njih dobro ime jo njih lastnina in to njih lastnino smo jim dolžni varovati in ohraniti, in nihče jim je ne sme po tatinsko vzeti in po telovajsko po-ropati, ako se noče zoper krščansko pravico pregrešiti.
!
Ce je že velika krivica in pregreha žive ljudi opravljati, obrekovati, njih slabosti raznašati, ko še lahko svoje poštenje skažejo in hude jezike zavračajo: koliko večja krivica in pregreha je mrtve opravljati in obrekovati, ker se hudim jezikom nič več ne morejo braniti, ne se za svoje dobro ime poganjati, in ne svojega poštenja dokazati. Mrtvi k vsemu opravljanju in obrekovanju trdo molče; kolika krivica se jim tedaj lahko godi, ker se nič več odgovarjati in opravičevati ne morejo!
Ko bi se kak tatinsk človek predrznil mrliča izkopati in mu sleči obleko, katero so mu dali v grob; kaj ne? kako bi vsi strmeli in se grozili nad takim in tolikim hudobnim dejanjem! Zdaj mi pa povejte, kaj je več vredno: ponošena obleka, ki se mrliču v trugo da, ali njegovo dobro ime? Sv. pismo pravi: Dobro ime je boljše kakor obilno bogastvo (Preg. 22, 1.). če je pa dobro ime boljše kakor obilno bogastvo, toraj je tudi večja krivica mrtvemu storjena, če mu kdo dobro ime vzame, kakor bi ga slekel in mu obleko vzel. In vendar se ljudje te krivice tako malo varujejo, ker mrtve tolikanj radi obirajo!
Pa ne le samo krščanska pravica, ampak tudi krščanska ljubezen nam zapoveduje dobro ime mrtvim varovati in njih slabosti drugim zakrivati. Krščanska ljubezen nikoli ne mine, ona tudi unkraj groba soga in tudi mrtve obsega. Kdor tedaj mrtve v resnici ljubi, o njih le dobro govori; če pa nima nič dobrega o njih povedati, pa vsaj molči, ter njih slabosti s plaščem ljubezni pokriva in jih po svoji moči zagovarja.
Le jezik brez ljubezni do mrtvih se predrzne njih slabosti na veliki zvon obešati in jih ljudem razglašati, pri tem pa še svojo brez-Ijubeznost do mrtvih z nekim dobrim vošilom lepša, rekoč: Bog mu daj dobro! bil je nevaren in sovražen sosed, živ goljuf in brezvesten odrtnik; glej, to in to je meni, to in to pa je unemu storil. Bog mu daj dobro! bil je grd kvantač, pijanec in zapravljivec; tako in tako je ravnal. Bog mu daj dobro! bil je predrzen fantalin, razuzdan mladeneč, nezvest mož, ki je rad po druzih gledal. Bog ji daj dobro! taka in taka je bila v svojih mladih letih, s tem in s tem se je Pečala, in potem vse njene zmote in pregrehe našteva. Bog mu daj dobro! toliko in toliko je zapustil; Bog ve, kako je vse to pridobil. l*og ji daj dobro! toliko in toliko je zapustila, pa je še miloščinje prosila. Preljubi! ali je to ljubezen do mrtvih, katera jih tako brezvestno raznaša in črni, ter jim še v grobu ne da pokoja? Mi pa ne tako, temuč ravnajmo se pri vseh svojih pogovorih o mrtvih po latinskem progovoru: De mortuis nihil nisi bcnc. — O mrtvih nič dr«zega kakor dobro!
3.	Tretja dolžnost do mrtvih je, njih poslednjo voljo ali njih testament natanko spolnovati.
Poslednja volja mrtvih je bila že od nekdaj vsim omikanim narodom sveta. Ze po svoji natorni postavi nagibani so poslednja sporočila svojih umirajočih očetov natanko spolnovali. Ajdovski Rimljani so svoje bogove klicali, da naj pridejo in se maščujejo nad njimi, kateri bi se predrznih, poslednjo voljo mrtvih v nemar puščati.
Kako vestno so judje v starem zakonu poslednja sporočila svojih očetov dopolnovali, nam potrdi mnogo zgledov. Očak Jakop je naročil svojemu sinu Jožefu, da naj ga na Kanaanskem pokoplje, in Jožef pelje svojega mrtvega očeta iz Egipta na Kanaansko, ter ga spodobno pokoplje na tisti njivi, katero je bil Abraham svojemu rodu za pokopališče kupil. Jožef naroči svojim bratom Izraelcem, da naj njegove koščice seboj vzamejo, kadar se bodo iz Egipta v obljubljeno deželo selili. In to Jožefovo voljo so Izraelci natanko dopolnili. Mladi Tobija je vse zvesto in natanko spolnil, kar sta mu njegov oče in njegova mati na smrtni postelji naročevala.
Preljubi! če je tedaj zadnja volja mrtvih vsim počlovečenim narodom — nevernikom in judom sveta bila, koliko bolj mora nam kristijanom sveta biti, ker jo nam krščanstvo — naša sveta vera — pa tudi deželska postava natančno spolnovati ukazuje. Zadnja volja naših ljubih ranjcih je nam izročeni dolg, in ta dolg se mora, kakor hitro je mogoče, do zadnjega vinarja plačati. Zatoraj naj nikogar njegova prevelika ljubezen do posestva in blaga ne preslepi, naj nikogar grda in umazana lakomnost ne zapelje, da bi se predrznil zadnjo voljo svojih ljubih iz kakih praznih izgovorov v nemar puščati, ali pa še celo njih testament spačiti in ga s kakimi zvijačami ovreči. Kdor se predrzne, kaj tacega storiti, je velik velik dolžnik in goljuf svojih rajnikov, in oni bodo njegovi tožniki pred sodnjim stolom večnega Boga.
Tukaj pa le samo tole vprašam: Sin! hči! ali se še spomnita, kar sta vama oče in mati na smrtni postelji ukazala? Ali sta pa to tudi storila? Brat! sestra! ali še vesta, kar sta vama brat in sestra v svoji zadnji volji naročila? Ali sta pa to tudi natanko dopolnila? Ali je nista nekako zvila in še nekaj dolžna ostala? Prijatelj! prijateljica! ali sta vse tako obrnila in razdelila, kakor sta vama bila prijatelj in prijateljica naročila? Ako niste vi vsi poslednje vo^je ranjkih dopolnili, ste njih dolžniki, oni pa so vaši tožniki.
Preljubi v Kristusu! da ne bodo naši ranjki naši tožniki, nam bodi njih poslednja volja ravno tako sveta, kakor nam mora sedma zapoved božja sveta biti.

4.	Naša poslednja dolžnost do ljubili ranjkih je, da se jih v svojih molitvah pogostoma spominjamo.
Ko bi vam hotel to milo pa sladko dolžnost do mrtvih, dolžnost, ki iz ljubezni in hvaležnosti do naših ljubih ranjcih izvira, ko bi vam hotel, pravim, to prijetno dolžnost natanko razkladati, bi vas predolgo mudil; zatorej le samo tole rečem: Tam v ognjeni peči morda zdihujejo vaš oče, vaša mati, vaši bratje in vaše sestre, vaši prijatelji in dobrotniki, ter vas prosijo pomoči, kakor je nekdaj prosil pomoči Job (19, 21.) v svojih bolečinah, rekoč: Usmilite se me! usmilite se me! vsaj vi, prijatelji moji; ker Gospodova roka me je zadela. Kdor ima še kaj človeškega srca v svojem telesu, še kaj ljubezni in hvaležnosti v svojem srcu do svojih ljubih ranjkih, ne bo preslišal njih milega glasu, temuč jim bo s svojimi molitvami in druzimi dobrimi deli v pomoč pristopil, ter jim bo pomagal iz strašnih vic — pomagal v deželo večnega hladu, miru in pokoja.
To so najimenitniše dolžnosti, ki jih imamo do svojih ranjcih. Spolnujte jih zvesto; saj sv. cerkev že od nekdaj telesnim dobrim delom prišteva tudi pokopovanje mrličev. Pa samo s tem še ne bodite zadovoljni, da jim lep in častitljiv pogreb napravite ter na grob čeden spominek postavite, — križ ali kamen; ampak še bolj se prizadevajte za to, da jim boste s pobožno molitvijo, z daritvijo sv. maše in z odpustki pomagali, da ko ste truplo tako lepo k počitku spravili, bode tudi duša se skoraj preselila v rajsko prebivališče večnega miru. Pač žalostno bi bilo, ko bi še do ranjcih kako jezo pasli v srcu; odpustite jim tako odkritosrčno, da njihovih napak ne boste nič več v misel jemali in da ustavite vsakega, ki bi jim hotel še zdaj kaj čez čast reči, ko so v tihem grobu. Njih poslednja volja naj vam bo sveta in natanko izvršujte njih naročila, če bi se vam tudi težavno zdelo. Bodite prepričani, da Bog vam bode enako poplačal, kar ste ranjcim storili, kakor bi bili živim storili, ker ostanemo po občestvu svetnikov tesno sklenoni ž njimi, če pridejo v vice ali pa precej v nebesa, kamor upamo tudi mi vsi kinalo priti. Amen.	f Jurij Vole.
2. Velika cena človeške duše.
Glej, mrliča so nesli. Luk. 7,12.
Prežalostno opravilo nam opisuje današnji sv. evangelij: pogreb mladega mrliča. Pač žalosten prizor, ki se po vesoljnem svetu dan
na dan ponavlja in se bo ponavljal do konca dni. Ees je sicer, da ima ta Najmljanski pogreb radi posebnih okoliščin, — ker je bil mrlič mlad in mati njegova zapuščena vdova, — nekaj nenavadno genljivega v sebi, vendar sleherni pogreb je za resno mislečega človeka tužen, pretresljiv. Pa kakor je tudi britkostna telesna smrt, je vendar še brez primere žalostniša in najgrenkejših solz vredna — dušna smrt. Ne-popisljiva žalost je vselej za skrbno mater sv. cerkev, kadar koli kateri izmed njenih ljubljenih otrok s smrtnim grehom nedolžnost zapravi, posvečujočo milost božjo zgubi ter večni smrti zapade. Z njo vred žalujejo angelji v nebesih; a tudi na zemlji bi britko žalovali in jokali, ne le grešnik sam marveč tudi vsi njegovi sorodniki, znanci in prijatelji, ko bi le pomislili, kolika je lepota človeška duše, ki se z grehom orna-deža, ko bi pomislili neizmerno visoko ceno človeške duše, ki jo smrtni greh pogubi. Da bo tem veči vaš strah pred grehom, hočem danes govoriti o veliki ceni naše duše.
Ako vidimo lepo, krasno sliko, precej poprašujemo po slikarju, po ceni — kedo jo je slikal, koliko časa jo je slikal, kakšno ceno je nastavil. Zakaj pač hočemo vedeti to? Zato, ker si ne upamo ali pa ne znamo soditi o umetniški vrednosti take slike. Ako bi nam pa povedal kedo, da jo je slikal slavni Rafael, da jo je zvrševal dolgo, in da je veliko kupcev že ponujalo zanjo tisočake, precej bi vedeli: slika ta mora biti res velike umetniške vrednosti.
Tako bodemo tudi spoznali pravo vrednost svoje duše, ako si predstavljamo: 1. Kedo jo je vstvaril, 2. kako jo je vstvaril, 3. kako ceno jej priznava stvarnik, kako ceno jej priznavajo drugi.
1.	Stvarnik, umetnik človeške duše je Bog sam. Prevdarimo stvarjenje prvega človeka! Popreje vstvaril je Bog lep, krasen vrt. Ta vrt bila je delavnica njegova, prst na vrtu bila je tvarina, a Bog sam bil si je obrazec, po katerem je stvaril človeka. Vzel je prsti, in iz nje naredil je človeško truplo; a živelo še ni. Tu mu vdihne Bog dušo in živel je prvi človek Adam. Neposredno izšla je torej prva človeška duša od Boga. Neposredno izšla je tudi druga duša od Boga, ko je ustvaril Evo. In neposredno prišla je od Boga tudi naša duša, kajti Bog je pridržal za-se stvarjenje duš za vse čase. Bog je torej početnik človeške duše. Kako lepa, kako neizmerno dragocena mora biti, ker jo je izdelal stvarnik sam, Bog, — on, ki je vstvaril to mično naravo na zemlji, na katerega besedo so nastale veličastne in krasne zvezde na nebu! In nasprotno, kak greh, kako
hudo žaljenje stvarnikovo bi bilo, lepo, popolno dušo človeško omadeževati, pokvariti in uničiti to, kar je kot popolno dovršil Bog!
2.	Prevdarimo še natančneje okoliščine pri stvarjenji prvega človeka! Poglejmo, kako ga je stvarjal! — Ko je Bog v petih dneh iz nič priklical ves svet, vse, kar vidimo na nebu in na zemlji, govoril je le eno samo besedo fiat — bodi in bilo je. Bodi svetloba in bila je svetloba. Rekel je in narejeno je bilo, pravi psalmist. A ko je prišel v stvarjenji do človeka, dejal je pri sebi: Naredimo človeka! prav kakor da so se med seboj posvetovale vse tri božje osebe; naredimo človeka, ki naj bo vrhunec našega stvarjenja, ki bode nosil našo podobo v sebi; naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti. In vdihnil mu je dušo. Prva zelišča, rastline, drevesa vstvaril je iz zemlje, prve ptice in ribe iz zemlje, prve živali tudi iz zemlje, prvega človeka iz prsti, — a dušo vdihnil je on človeku sam, dal mu je dušo po svoji podobi. Sv. Ambrož zaklical je premišljevajoč pomenljivo to stvarjenje: O človek, uči se, odkod da si tako velik, odkod da tako dragocena stvar! Ali je pač še kaka podoba tako dragam kakor je podoba tvoje duše? — Ko je bil ustvarjen prvi človek, počival je Bog, pravi sv. pismo, in občudoval svoje stvarstvo: počival je, pravi isti sv. učenik, prav kakor da bi bilo njemu nemogoče storiti Se kaj večjega, lepšega od človeka, od njegove duše.
3.	Naposled poizvedimo za ceno človeške duše! Ako hočemo zvedeti to, podajmo se v duhu na goro Golgato. Tu je pred 18 stoletji med nebom in zemljo visel na križu Izveličar naš. V groznih mukah, telesnih in duševnih, umiral je božji Sin, umiral grozne smrti, kakoršne še nihče popreje in nihče pozneje. Umirajočega Jezusa vprašajmo, zakaj toliko trpi, zakaj da hoče umreti kot hudodelec med dvema razbojnikoma. Ni nam treba odgovora. Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo, zavpil je z velikim glasom, in izročil svojo dušo Nebeškemu očetu, umrl je, umrl za nas, da bi rešil nas, da bi odrešil našo dušo. Sedaj pač umemo, kako dragocenost da nosimo v prsih svojih, kako draga da je naša duša.
V lepi noči rad pogleda človek v zvezdnato nebo. Kako tu miglja Vse polno velikih, Božjih svetov. Vse to svetovje, vse te zvezde raje hi bil dal nebeški Oče, kot pa poslal svojega Sina iz neba, — ako hi se ž njimi dala rešiti, odkupiti naša duša. Toda ne, naša duša je dražja kot zvezde, kot nebo in zemlja, naša duša draga je, kakor je hilo drago življenje Kristusovo. Ako premišljujemo to, strah nas Navdaja pred samimi seboj. Kaj bo, ako prodamo, ako izgubimo ta Najvišji zaklad ? Kri Izveličarjeva prišla bi tudi na nas in na naše otroke.
Ako bi ne verjeli še sedaj, da je dragocena naša duša, dali bi se osramotiti od hudobnega duha samega. Hudobni duh znal bi bolje ceniti vrednost naše duše, kot mi. Kako to? Predočimo si le oni prizor iz sv. pisma, ki se je vršil med Jezusom in skušnjavcem na visoki gori. Skušnjavec razkazal mu je vse zaklade sveta, vsa kraljestva, potem pa dostavil: „Vse to ti dam. ako predme padeš in me moliš.u Ponudil mu je ves svet za en greh, da bi le dušo pogubil.
Kake cene da je duša naša, to nam govori zgodovina misijonov, pretekla in sedanja, čudili so se Portugiški kupci Frančišku Ksaveriju, ko je šel v vzhodnjo Indijo misijonarit, češ, za tako reč iti na tako nevarno pot. Neumneži! Eavno ti kupci potovali so v one kraje, zastavili blago in življenje za denar, za zlato, za suho zlato. In ako so ga naložili na ladijo in srečno priveslali ž njim domov, bili so srečni. Niso pa znali, da bi bil ravno tisti Frančišek Ksaverij presrečen, ker je našel ondu več, kot zlato, ker je našel najdražje na svetu, našel človeške duše, in te pridobil za Kristusa. In srečnejši od teh kupcev bil bi svetnik, ko bi ne bil spreobrnil nobenega, ampak skrivaj krstil le enega umirajočega otročiča, ko bi bil Bogu pridobil le eno dušo.
Srečni so misijonarji tudi dandanes. Tam v daljni Kini zapoje vsaj vsakih pet let sekira nad kristijanskimi glavami. Veliko duhovnov in vernikov umrlo je v naših časih že mučeniške smrti. A berimo poročila! Ta govore, da so z veseljem polagali svoje glave pod meč ti sveti možje, prepričani, da s tem rešijo duše svoje, in duše svojih.
Ne bom dokazoval več, končati hočemo. Končajmo pri sv. križu! Ko je Gospoda objela neizmerna žalost na Oljski gori, prinesel inu je angelj tolažila. Ko je pa Gospod visel v najhujših mukah na križu, ni bilo angelja mu v tolažbo. Ali je bil Gospod takrat brez tolažbe? — Ne. — Razbojnik Dizma spreobrnil se je v zadnjih trenutkih, in rešil svojo dušo. Duša tega razbojnika bila je Gospodu naj večja tolažba. Predragi v Kristusu! Kristus storil je toliko za nas; njegova sv. Kri jo priča temu. Hočemo li mi skazati mu ljubezen, — potem rešimo svojo dušo, rešimo dragoceno svojo dušo. S tem oveselili bodemo dobrega svojega Izveličarja neizmerno, in ob naši smrtni uri rekel bode tudi nam v plačilo za skazano veselje: Šc danes boš e meno) v raju. Amen.	Ivan Pavlič.
Založba »Katoliške Bukvarne".	Tisk »Katoliške Tiskarne".
Odgovorni vrednik: Ant. Kržič.