Ivanka Mesojedec ep pogreb smo iraeli pred nekoliko dnevi v Logaškej fari. Umrla je učenka Ivanka Mesojedec. Dekiiee v belih oblaeilih spremile so jo na pokopali.šče. S c?eticami okrašena ju bila krsta. Oe kje, podali so se tukaj ti venci. Saj po-kojnica bila je nedolžna in eista kakor lilija. Ljudje so go-vorili: takega mrlita še nismo imeli. Hodila jo v Ljubl.jani v šolo. Dovršila je eetrti razred. Deklica imola je toliko lepih lastnostij, da jo je moral vsakdo ljubiti. Celu otroci so jo nekako spoštovali. Ali bila je tudi vsa drugaena, kakor j« po navadi naša šolska mladina. Kako prd je neposlušcn otrok . .! Neljub ,je Bogu in starišern in učiteljem v šoli. Ivauka je slušala rada. Nikdar ui žalila svoje matere — očeta ni imcla — ali tudi svojega očma je ljubila. Zvesto mu je bila udana. Pazila je, kaj ima raati rada, in če je bilo mogoče, storila jej je kako veselje. Za tisto hrupno letanje po vasi ui rnarala nikoli; vedla se je povsod mirno in spodoboo. Ničesa iii bolj sovražila kakor prepire med otroci. Posvarila jib. je: čeiuu ste taki? Do svojib. tovarišic, bratcev in sestric bila je krotka ia ljubeznjiva. Ce so potrebovali česa, dala in pomagala jim je, če je le mogla. V mladosti po-kaže otrok, kaj bode iz njega. Neusmiljeni in zavidljivi otroci so kakor koprive na vrtu; iiič uiso vredni. Ali otrok je težko krotak in ponižen, če ne moli. Otroci! moliti morate! Kako bi bili vi pridni, ce se ne priporočate angeljčku varuhu in Materi Božjej! Naša Ivanka ni tega nikdar opustila. Prvo opravilo zjutraj bila jej je molitev. 10* —*x 164 x~— Posebno zaupanje imela je do Marije. Gospodinja, pri katerej je stanovala v Ljub-ljani, rekla je, kako žalostna je bila, če ni mogla kedaj rožnoga venca moliti, Vze inlado njeno srce spozualo je, kako nam je treba pomoči ncbeske Kraljico. 0 njenein v resnici pobožncin srci priea naslednja dojrodbica: Ivanka imela je bratranca — Franeka in Janozka. Stanovala sta pri njencj materi. Letošiijc poletje jo dalj časa neprestano dežcvalo. Logatčani šli so na Planiusko goro na božjo pot prosifc za Jppo vreme. Tudi Franck in Janczck gresta z romaiji. Vroč dan jo bil. Oesta trda. Ob kraji cesto stoje jablane z lcpimi rudečimi jabolki. Dpčka sta bila žcjna. Skušnj.iva je bik zapeljira. Jela sta jili klatiti. Pa ):o doinn to povesta svojej sorodovinki Ivanki —kako je bila huda! nčemu — rekla je — gresta na božjo pot, da še greh delata? To je bila vaju mati Božja vesela! ŠJa sta na Planinsko goro le Bogu na pot!" Ni treba oraenjati, da je bila pridna učenka. Matere nune v Ljubljani imole so jo rade. Spričovalo kaže dvc leti zaporod iz vseh predinetov nprav dobro." Med spominki, katere je dobila v šoli v pohralo pridnosti svoje, bilo jih je več v spomin ,,lepega vedenja." — Njeno plemenito srce je obetalo mnogo za pri-hodnost. A nekaj jej je manjkalo. Zdrava ni bila. Prišedša na letošnje počitniee, obolela je nevarno. Vse boleeine je molče in voljno prenasala. V resniei ganljivi so bili njeni zadnji trenotki. 0 sv. Alojziji vemo, kako lepo je nmiral ta angeljski raladeneč; na smrtnej postelji jel je prepevati zahvalno pesen. S tistim svetim veseljera ,je tudi naša Ivanka pričakovala smrti. Ni se je bala. Željno je hrepenela, da se združi z Jezusom. Kaj takega se ne vidi kmalu — ne pri odraslih., še manje pri otrocih. Z vso pobožnostje prejela je sv. popotnico. Vidno pokrepčal jo je angeljski kruh; tako mirno je pričakovala reŠitve. — Zalostna je bila mati, ko je videla, da izgubi Ijubljeno dote. S solzuimi očmi je hodila po hiši. nNič več nimani upanja!" —• reče jednoe poleg bolničine postelje. Jok jo preraaga. Hčerka pa se ozre ter pravi: ,,Mati, kaj jokate? Saj je bolje, da mc Bog vzame! . . . Naj rne vzame, ker me ljubi . . . Kaj pa je Da svetu? če bi živola, Bog ve, kaj bi bilo iz uieue . . Koliko greha bi raorda storila, če bi daije uasa živela . . Zdaj sera pa tako pripravljena!" — Ouditi se je bilo, od kod toliko razumnosti pri tej otroškej starosti. Necega dne prihajalo jej je slabeje. ,.Jutri opoludne nie ne bode več" — dejala je. Govorila je od angeljev. Stoječe okolo posteljc opominala je, naj radi molijo in radi hodijo k spovedi. , Drugi dan opoludne je res ni bilo. Zjutraj se je preselila, kamor je tako želela. Z veseljem je Gospod vzprejel njeno angeljsko dušo. — Deli so jo na pare. Nedolžnost odserala jej jc z bledega obličja. Vernikt hodili so jo kropit. Pobožno so molili. Pa niso prosili toliko za pokojnieo, kolikor zase, da bi ona prosila za-nje pri Bogu. Io marsikateri si je mislil: oj, da bi mogel tudi jaz tako srečno umreti! In vi, otročiči, ki v šolo hodite, kaj ne, vi si tudi želite, da bi prižli jeden-krat v sv. nebesa. Bodite tako pridni, kakor je bila ta Ivanka, o kateri sem vam tukaj povedal. in no bote se bali snirti. V to naj vam pomaga vaš angeljček varai) iu Marija! Hotenski