Stawomir Matusz
Sonet
Delal si jaz in najin sin pa sva spoznala kako zelo potrebujeva drug drugega to je bila moja najdaljša noč
Odločila sem se da bom odšla kosilo je v hladilniku malica v »Politiki« ključi od avta kot si hotel
Odkar pomnim
ležita na mizi dve sveči
prosim prižgi ju danes zvečer
noči bodo zdaj hladnejše in tako boš vsaj enkrat proslavil najino obletnico.
Erotik
K.
zakaj se to kar imam in Ti hočem dati kar imenujem vse zdi tako smešno?
zakaj je to česar nimam in ne bom mogel dati važnejše
od tega kar imam?
zakaj je prostor med tem česar nimam in tem kar imam tako majhen?
Iz dnevnika (29. novembra 1987)
K.
Živi se za nekaj ljudi. Jaz zdaj hočem živeti. Zate in za starše. Do pred kratkim sem živel samo za starše.
Pravzaprav pa nisem živel zanje, ampak sem jih samo mučil s tem, da nočem živeti. Čakal sem
na nesrečo, kakšno bolezen.
Karkoli, samo da ne bi dolgo
bolelo. Nisem mogel
ne čakati. Vsaka druga odločitev
bi koga
obtoževala.
Če občudujem preklete
pesnike, to niso
Bursa, Stachura, Wojaczek*. Prej manj znani
Raton — ločil se je od vseh dosti prej, preden je odšel —
* Andrzej Bursa (1932—1957), Edvard Stachura (1937—1979), oba tudi prozaika in v antologiji sodobne poljske proze Varujte me, mite zarje (MK 1983). Tam je omenjen tudi samomor mladega pesnika Rafala Wojaczka v sedemdesetih letih. — op. prev.
Erotik (drugi del)
se zrelost
za ljubezen in zrelost za smrt med sabo izključujeta ali dopolnjujeta —
povej — je ena od njiju nujno potrebna da se doseže druga — čim bliže
je Tvoja vrnitev tem bolj postajam živčen
Vsak dan mislim nate
poskušam pisati: NOČEM
BITI ZATE
KAFKA
poskušam določiti noč in dan ampak
se mi ne posreči
ponavljajo se hoja branje spanje brez reda in ključa
poskušam biti sam
Za konec
1.
ne vem kaj delat ko je
ne vem več — naj sedim hodim? kaj delat z rokami? kam naj gledam? bojim se ne smrti ampak čakanja bojim se sebe tik
pred kot da bi bil nepripravljen mogoče pa celo vem da je to neke vrste izpolnitev —
2.
za umirajočega je edina možnost rešitve sebe — ne življenja — ne sprijazniti se s smrtjo ampak sprejeti jo kot vrednoto ki konča
s polnim razumevanjem tega da ni vpogleda napfej
smrt ni
olajšanje za trpeče čeprav
jim v našem zmotnem prepričanju
to prinaša ni
odstop po sklenitvi
bolj ali manj
zadovoljive bilance
ne glede
na to kako posrečeno ali ne je bilo do zdaj naše življenje je smrt lahko za nas akt spoznanja in volje —
rojstvo je bilo z naše strani akt volje —
zadovoljstvo enako smrti
lahko da v življenju edino ljubezen
ampak ta se zgodi da nas zgreši
Slavvomir Matusz, roj. 1963 v Šleziji, kjer tudi zdaj živi. Iz srednjih šol so ga vrgli, ker je »nesramno gledal«. Prve pesmi je objavil v času Solidarnosti v njenih biltenih (1981), nato dve tenki knjižici v šlezijskem (študentovskem) pesniškem krogu: leta 1985 v Sosnovcu (Nikomur ne podajam roke) in leta 1990 v Gliwicah (Mistika pozimi). Prevedene pesmi so, razen prve, iz zadnje zbirke.